Veverica z zlatimi zobki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veverica z zlatimi zobki
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Veverica z zlatimi zobki, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, 7 strani, format A5, IN =6822.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na nekem orehu je živela veverica, ki je imela spredaj dva zlata zobka. Bila je neznansko ponosna nanju in ju je kar naprej kazala. Zato je bilo videti, kot da se zmerom smeje.

Mimo je prišla lisica, kateri je pred nosom ušel petelin. Strašno slabe volje je bila kot vselej, kadar je bila lačna.

Ko jo je veverica zagledala, je brž še više potegnila svoj smrček, da bi lisica pač opazila, da ima spredaj dva zlata zobka.

Lisica je to res kmalu opazila, vendar se ni zmenila zanje. "Ti bahaška reva," je zamrmrala z zaničljivim obrazom, zvila svoj rep in mirno obležala pod orehom. Delala se je kakor da spi.

Veverica, ki je vedela, da se samo pretvarja, se je neprestano poganjala od veje na vejo, da bi jo razjezila. Pa tudi to ni spravilo lisice iz tira; še kar naprej je ležala zvita pod drevesom, ne da bi se zmenila zanjo.

"Čakaj, ti nevoščljivka, zdaj ti pokažem," je rekla veverica in se pognala v krošnjo. Orehi so bili še zeleni, a veverica jih je vseeno začela trgati in drugega za drugim metati lisici v glavo.

Zdaj je bilo zvitorepki dovolj. Skočila je na noge in ji zagrozila;

"Ti neumna bahačka, ti! Kaj misliš, če imaš zlate zobe, da več veljaš od drugih? Kar razkazuj jih, a pazi, da ne pride kdo in ti jih izdere. Škrbasta res ne boš mogla glodati orehov, ko bodo zreli."

A veverica se ni dala ugnati. Imela je sebe za strašno imenitno gospo, pa je lisici še kar naprej nagajala:

Lisička, hi ,hi,
svoj gobček odpri!
Pokaži, če znaš.
kakšne zobke imaš!

Tokrat je bilo lisici dovolj. Skočila je na noge, povesila svoj rep in brez besed zavila med njive.

Medpotoma pa je premišljevala in premišljevala, kako bi se ji maščevala. Pa ti ugane pravo!

Znano ji je bilo, kje stanuje sraka. Pa tudi to je vedela, da je sraka tatinska ptica in da je udarjena na vse, kar se sveti. Lisica, ne bodi lena, jo je naravnost ubrala k nji v goste.

Nekaj časa se je plazila okrog hiše, potem pa se je prijela za trebuh in milo prosila: "Strašno sem se nažrla in zdaj me neznansko ščiplje po trebuhu, da ne morem naprej. Skuhajte mi, gospa sraka, skodelico kamilic, svoj živi dan ne bom pozabila vaše dobrote." Pri tem pa se je zvijala, ko da se bo zdaj zdaj mrtva zvrnila na tla. Sraka, kateri ni bilo neznano, da lisica v sili lahko požre tudi njo, je pomislila; "Če je tako sita se ne bo lotila še mene." In ker je bila usmiljenega srca, se je dala pregovoriti; spustila je zvitorepko v hišo in pristavila lonček, da skuha zanjo skodelico čaja.

Hočeš nočeš ga je lisica še vročega v eni sapi izpila in vsakikrat, kadar je napravila požirek, se ji je v praznem trebuhu oglašalo: gluk, gluk, gluk.

Ko je bila skodelica prazna, se je lisica oddahnila rekoč: "Zdaj mi je pa odleglo! Saj takšnega čaja kot ga skuhate vi, nihče na svetu ne zna. Do smrti vam bom hvaležna." Pri tem pa je ves čas premišljevala, kako bi prišla z besedo na dan.

"Še kar nocoj se vam lahko izkažem," je ponižno dejala. "Vem za zaklad, ki ni daleč od tod. Saj imate tu v hiši res vse tako lično in svetleče, vendar bi bil vaš dom še stokrat lepši, ko bi zraven žličke postavili v omarico še kakšen zlat zobek, potem bi se vse bleščalo od sijaja. Pojdite z mano, lahko ga boste našli."

Čeprav ni sraka čisto verjela lisici, jo je vendar strašno zamikalo, da bi v hišo dobila zaklad.

"Velja," je rekla in poskočila z mize, pripravljena, da z lisico takoj kreneta na pot.

"Tako se pa spet ne mudi," je rekla lisica. "Počakati morava, da se stemni. Bom že jaz za vodiča, saj sem vajena noči." In ker je vedela da se ptičji rod z mrakom odpravi spat, jo je močno skrbelo, kako bo srako obdržala budno. Sedla je na stol, prekrižala roke, in čeprav ji je že močno krulilo v želodcu, začela prepevati:

Popeljem vas tja,
kjer je veverica doma,
ki v gobčku ima,
dva zlata zoba.

"Dva zlata zoba?" se je začudila sraka, "le kako ju bom izmaknila?"

"Nič lažjega," je rekla lisica. "Zleteli boste na oreh in ker jih zmerom kaže, tudi v spanju, ju ne bo težko izruvati. To naj vam bo za plačilo, ker ste me tako lepo postregli s čajem."

Tačas se je stemnilo in lisička je pomislila, "Veverica se je gotovo že utrudila od nenehnega skakanja in legla k počitku. Lahko kreneva na pot."

"Zletite mi na hrbet," je ukazala sraki, "stopala bom počasi, dokler ne dospeva do oreha, kjer prenočuje. Potem boste vi vzleteli na krošnjo, jaz pa bom spodaj čakala, da vidim kako ste opravili."

"Prav," je rekla sraka in skočila lisici na hrbet.

Ptički v gozdu so utihnili, rožice v travi so povesile glavice, vsa zemlja je počivala. Ni trajalo dolgo časa, ko je še luna priplavala izza oblakov in obsijala pot po kateri sta hodili.

"Tamle na orehu spi," je rekla lisica in iz daljave pokazala drevo na katerem je prenočevala veverica. In ker je lunin žarek padal prav na njeno glavico, je sraka že od daleč opazila, kako se njena zlata zobka leskečeta v mesečini.

Fr_r_r¬_ je vsfrfotala z lisičjega hrbta prav tja, kjer je spala veverica. Tako trdno je spala in tako sladko sanjala, da ji je zlahka ukradla oba njen zlata zobka. Z njima v kljunu je odletela naravnost proti svojemu domu.

Ko je lisica opazila, da se sraka ne zmeni več zanjo, je zaklicala v noč: "Drago sem ti plačala ta tvoj zanikrni čaj, res. Pa tudi veverici sem se pošteno oddolžila za njeno oholost."

Zdaj je šele začela razmišljati, kje bi to noč mogla kaj izmakniti, da poteši svoj prazni želodec.

Veverica je bila zjutraj vsa iz sebe, ko se je zbudila in opazila, da sta ji preko noči zmanjkala zlata zobka. Ni in ni mogla preboleti te izgube. S tačkami si je brisala debele solze, ki so ji polzele po kosmatih ličkih.

Vselej pa, kadar se je lisica priplazila v njeno bližino, se je brž poskrila. Ni in ni hotela, da bi se zvitorepka ponorčevala iz njenega škrbastega gobčka.

Res je bila veverica pošteno kaznovana za svojo nečimrnost. Vendar ne za zmerom. Saj ni bila tako hudobna, da ji ne bi do takrat, ko so dozoreli orehi spet spredaj zrasla dva majhna ostra zobka. Res da ne zlata, ampak bela kot sneg.

Opombe urednice[uredi]

  1. Vera Albreht, Veverica z zlatimi zobki, radijska oddaja (LJ.G9128.01, RTV), režiser Šali, igralec Janez Hočevar-Rifle, tonski mojster Vladimir Frank, redaktor Vitan Mal, premiera - 10.7.1976 (vir: arhiv RTV Slovenija).