Veverica in lešniki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrček se razbije (zbirka) Veverica in lešniki
Svetlana Makarovič
Spisano: Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1975). Vrček se razbije. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Šla je veverica na sprehod. Podila se je nad gostilniškim vrtom po košatih kostanjih in je slišala, kako je za mizo rekel brkat mož drugemu brkatemu možu:

- Še en liter ga bova, saj eden ni nobeden!

Veverica je začudeno zastrigla z uhlji. Stekla je proti domu, da bi stvar premislila. Pa je na poti zagledala žensko, ki je nesla mrežo, polno krompirja. En krompir je padel iz mreže in se zakotalil po cesti. Pa je ženska zamahnila z roko in zamrmrala:

- Kaj bi se pripogibala za en krompir - eden ni nobeden.

- No, kaj takega, si je rekla veverica. Švignila je v gozd in smuknila v svojo duplino. Tam je imela cel kup lešnikov, pripravljenih za zimo. Malo je pomislila, po¬tem pa se je spravila nad lešnike. Pri vsakem lešniku je zamrmrala:

- Eden ni nobeden. Če ljudje tako pravijo, mora biti že res. To se pravi, da lahko jem, kolikor hočem.

Jedla je torej, kolikor je hotela in še več. Bila je že okrogla kot žoga, ko naenkrat ni bilo nobenega lešnika več ¬samo prazne luščine so ležale vsenaokoli. Veverica je zajokala in se šla potožit svoji teti.

- Pomisli, teta, je jokala, ljudje pravijo, da eden ni nobeden. In tako sem pojedla vse lešnike, lepo enega po enega - in zdaj jih ni več!

Teta se je prijela za glavo.

- To se samo tako reče, ti prismoda, jo je pokarala. Eden res ni skoraj nič, ampak dvakrat eden sta pa dva, to bi vendar lahko vedela, saj nisi več mladič.

- Kdo naj to razume, je jokala uboga veverica, vzela je vrečo in se odpravila v gozd, da bi nabrala nove lešnike. Pa so bili leskovi grmi že vsi prazni - druge veverice so jih bile do golega obrale, kajti napovedovali so hudo zimo.

Vsa objokana je veverica hodila od soseda do soseda in govorila:

- Dober dan, ali bi mi lahko dali en lešnik, ker sem ostala brez zimske zaloge. Sosedje so se čudili, ko pa so zvedeli vso zgodbo, so se do solz nasmejali. In vsak je rekel:

- Kar vzemi si lešnikov, kolikor jih potrebuješ. Kaj bi samo z enim? Saj sama veš, da eden ni nobeden ... Tako jo je veverica s polno vrečo lešnikov mahala proti domu. Med potjo je že hotela pohrustati en lešnik, pa je odločno rekla:

- Ne, niti enega ne bom pojedla. Prav nobenega!