Veverica in indijačnek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



To se je zgodilo tedaj, ko smo živeli na svoji zemlji še v miru in nas tujci še niso preganjali. Prebivali smo na obsežnih prerijah in v gostih ne¬skončnih gozdovih ter častili Va-Ki-Jana, duha groniL ki je čistil zrak, Va-Ci-Jaka, duha mraza, ki je dajal živalim toplejše kožuhe, Hejo-Kaha, južni veter, ki je prinašal spomladi zelenje in cvetje, ter Unk-Taj-Huj; ki je vladal v globokih vodah rek in oceana. Preživljali smo se z lovom in živeli še v šotorih. V enem izmed šotorov je prebival tudi mlad Indijan-ček. Oče in mati sta mu umrla, zato je živel pri dedk. in babici. Dedek je bil star in betežen in je le s težave še hodil na lov. V šotoru so čutili pomanjkanje in lakote Mladi Indij;mček je vse to videl in čutil, in ko je tolike odrastel, da je lahko napel lok, je rekel: »Ljubi dedek, zdaj pa kar počivaj. Odslej bom hodi sam na lov.« Tisti dan je bil ded še posebno slab. Privolil je n bil kar ponosen, ko je gledal za odhajajočim dečkon; Deček je hodil nekaj časa po gozdu, a ni srečal nobene živali. Končno pa je zagledal čikadija, majčkeno, tod. debelušasto ptičico. »Kar napni lok in me ustreli,« mu je rekel ptiček »Dober otrok si in lačni ste. Prav rad žrtvujem življenje da se nasitite.«


,Kaj naj bi s tabo, ko si tako majhen,' bi rekli drug. Deček pa ne. Napel je lok, ptica je padla in jo je odnese:, domov. »Dedek, babica! Ubil sem čikadija! Majcen je sice: nekaj pa le zaleže.« Dedek in babica nista rekla: 'Kaj naj bi s to drobcen žhalico?" tem\eč sta ga pohvalila: »Lejte si no, kak sijajen lovec je že postal naš fant Babica je vzela ptička in ga hotela speči. A gle čudo! Komaj ga je vzela v roko, že se je ptiček spremeni v jerebico, da so se lahko vsi trije nasitili. Drugi dan je dedek kar sam silil dečka, naj gre na lov namesto njega. »Nikar mu ne brani, žena, kar prav je, da gre on menim, da mu je Hejo-Kah, razposajeni pomladansit veter, naklonjen.« Deček se je odpravil v temen gozd. Hodil je, hoc. in stikal vsepovsod, toda do večera ni opazil niti najmanja živali, še čikadilija ne. »Kam pa se je vse poskrilo?« je premišljeval VB žalosten in v duhu je že videl dedka z nagubanim, \skrbljenim obrazom. V grlu ga je stiskalo in najra_ bi se bil razjokal. Obupal pa ni. Še vedno je hodil in isk. dalje. Nenadoma je začul v daljavi smeh. »Kdo se mi posmehuje?« je vprašal jezno. Nihče mu ni odgovoril. Kmalu se je oglasil spet hihitanje in zdelo se je, da prihaja z visoke. drevesa. Približal se je, da bi iztaknil posmehljivca. Tec pa je zaslišal tanek glas. : »Ah, ah, kako sem srečna! Ves dan samo prepevam, plešem in skakljam naokrog. Kdo v gozdu je srečnejši od mene ?« Tedaj je spoznal, da se žival ni posmehovala njemu, temveč da se je smejala od samega zadovoljstva in sreče. »Blagor tebi, kdor koli si že...« je nehote sprego¬voril. Tedaj se je prikazala v drevesni duplini svetlodlaka kosmata glavica z živimi, žarečimi očmi. »Jojmene!« je vzkliknila živalca. »Hitra sem ko Va-Ci-Jak, severni veter, hitrejša kakor puščica in vsakemu sovražniku lahko ubežim, le otrokovi puščici ne — in prav takega otroka imam zdaj pred seboj! Če napne lok, bom morala umreti, in vendar sem bila najsrečnejša živalca v gozdu!« Deček je stopil še bliže in opazil v votlini debla gnezdo, natrpano z orehi, v gnezdu pa veveričko s košatim repom. Ležala je zleknjena na posteljici iz listja. Ko je veverica opazila, da se ji je deček približal, je planila ven in se pognala v beg, deček pa za njo. Veverica je bila hitra, toda deček še hitrejši. Drvel je kakor blazni veter Hejo-Kah. Veverički je bil že tesno za petami, tedaj pa se je deček nenadoma usopel in se je moral ustaviti. Veverička je prhnila na drevo in se mu je oglasila z visoke veje: »Čuj me, dečko! Pusti mi življenje, pa te napravim za najboljšega lovca na svetu.« »Zares ? Kako pa boš to storila ?« »S čarovnijo. Lahko boš pobijal tudi medvede, jaguarje in druge zveri, ki so močnejše od tebe. Poslej ne boste trpeli več lakote, ne ti ne tvoji. V tvojih roka: sem sicer le uboga, majhna in šibka veverička, toda... »Prav, prav,« je rekel deček ves ginjen, »kar skaklja po mili volji in tekaj srečna po gozdu, tudi če so tvoje besede le zvijača, da si z njo rešiš življenje.« »Niso zvijača. Oddolžim se ti, ker si imel usmiljene s tako majhno šibko živalco, kot sem jaz. Vrniva se i moji hišici.« In kramljaje kot dva stara prijatelja sta stekla pc gozdu in se vrnila k drevesni duplini. / »Vzemi te orehe, prinesejo ti srečo. Kadar boš oc hajal na lov, jih nosi vedno s seboj.« Tedaj je prevzelo malega Indijančka veliko zaupanje v novo prijateljico in začel je verjeti njenim besedan Orehe je dal v torbo in šel. Toda glej! Kmalu se je prikazal iz goščave vek rjavi medved. »Jojmene!« se je najprej prestrašil, ko je pa začutil in roki veveričkino tačko, se je takoj spomnil svoje prij* teljice, se brž dotaknil orehov v torbi in sprožil puščic: Veliki rjavi medved se je zvrnil; zadet je bil pr-sredi čela. Z debelimi ovijalkami, močnimi kakor vrvi, je zveza svoj plen in ga z veliko težavo odvlekel domov. »Za Va-Ki-Jana, duha groma!« je vzkliknil dedei ki ni mogel verjeti lastnim očem. »Moj vnuček je že prav pravcati korenjak, in kakor vse kaže, postane še najver lovec našega rodu!« In tako se je tudi zgodilo. Od tedaj je novi lovt. privlekel vsak dan toliko plena domov, da so imeli hra.~= na pretek in je je ostalo še dovolj za vse pleme, ki se je zbralo okrog njih, ko so izvedeli za izredno dečkovo lovsko srečo. Odslej je mali Indijanček večkrat hodil k prija¬teljici veverici na obisk. Obiskoval jo je rad še tedaj, ko je odrastel in je bil že star poglavar z nagubanim obrazom in je imel vse telo tetovirano z barvnimi okraski. Takrat je ponosno nosil šop pisanih peres v laseh in se je imenoval morda že Beli orel, Sedeči bivol ali Pomla¬danski grom. Prišel pa je naposled večer, ko je sedel s svojo pri¬jateljico veveričko in zaradi starosti ni mogel več vstati. »Menim, draga moja, daje z mojim lovom pri kraju... Čutim, da me bo dobri Hejo-Kah, razigrani pomladanski veter, kmalu odnesel na svoje cvetoče poljane. Dovolj časa sem živel. Vodil sem svoje pleme in ga obvaroval lakote, častil sem svoje prednike, vzgojil sem svojih dvanajst sinov in zdaj mislim, da lahko mirno odidem... Preden grem za vedno, pa bi te prosil, da mi razodeneš še skrivnost.« »Kar vprašaj, dragi prijatelj,« je odvrnila veverica, »in prav rada ti odgovorim, nato pa pojdem s tabo v srečno kraljestvo Hejo-Kaha.« »Rad bi vedel, v čem je bila tista čudežna moč tvojih orehov, da sem se lahko postavil po robu še tako velikim zverem.« »Nič ni bolj preprostega kot to, dragi prijatelj. Ču¬dodelna moč je vzklila v tebi, ko si meni, tako majhni živalci podaril življenje. Tvoja moč se je porodila samo iz tvoje dobrote, in moji orehi so bili pri tem povsem nedolžni!« Tedaj sta prasnila oba v smeh in se dolgo smeja„ Medtem pa je privršal razigrani pomladanski veter He ; Kah in oba še smehljajoča se odnesel na svoje cvetoče po¬ljane.


Indijanska pravljica