Veter davnih vrtnic

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Veter davnih vrtnic: Antologija pesniških prevodov 1964–1993
Tone Pretnar
Pretipkala Sabina Šolar. Na Wikiviru so iz knjige samo avtorji, umrli pred več kot 70 leti.
Viri: Veter davnih vrtnic: Antologija pesniških prevodov 1964–1993. Ljubljana, 1993. (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mikołaj Rej (1505–1569)[1][uredi]

Rima na »všeč mi je naga«[uredi]

Nekdo napisal je na zid: »Všeč mi je naga!«
Pripisal drugi je pod tem: »Res si od vraga,
junica tudi, dragi moj, srajce ne nosi,
brez srajce tebi nagica radost trosi!«
In prvi spet napisal je: »Čeprav so voli,
Nabodli pa junice niso še nikoli!«
Tak je benedicite in oremus ljubi.
Če rimam tem verjame, babo v rit poljubi!

Ki je pazila na kožuh[uredi]

Za praznik mati hčeri kožuh je sešila
in ji zabičala, da bi nanj pazila.
Hči k maši šla je, pred oltar je pokleknila
in prek kolen visoko kožuh potegnila.
Duhovnik, ki iz ust mu božja vre beseda,
v kolenca brez potrebe vse kar gleda, gleda:
»Dekle, glej, če ne boš kožuha dol spustila,
se v pozno temno noč bo maša potegnila!«
(1562)

Dn 9. 4. 1991.

Ki ni hotel plačati punci[uredi]

So k punci pripeljali znanci bogataša,
tesno k nji sede, vzdihne, jo naravnost vpraša,
ko sega ji za srajco, koliko da hoče.
Dekle pove. On pa: »Haha, saj ni mogoče
tako drago kar tja v dan babe plačevati
in se potem do smrti za denar kesati.!
To je, kot da ljudje bi kupovat hodili
in tega, ki prodaja, na ves glas krivili.

Ki je imela rdeče noge[uredi]

Dekle na ledu pere. Noge so ji rdeče.
Fant vidi jo, pa vpraša: »Te mar ogenj peče?«
Odgovori dekle: »Ja, prav lahko bi rekla.«
Poprosi fant jo, naj bi mu klobaso spekla.
»Težko bo,« de dekle mu, »ampak v kuhinji,
če boš krepko popihal, ogenj vzplameni!«
Odrezala se je, fant pa takoj spozna,
da bil je le častilec repa tujega.

Ki je omedlela na moževem pogrebu[uredi]

Ko zagrebli so gospoda, je gospa jokala:
»Kaj sem sirota jaz uboga dočakala?«
Tolažba prav nobena nič ji ni zalegla,
ko so ga v zemljo dali, je na zemljo legla,
ko so grob zasuli, je vedeti hotela:
»Povejte mi, ali sem dobro omedlela.
Še bolje rada bi, a kaj, ko nisem znala,
moža do zdaj še nisem nikdar pokopala.«

Ki so ga gospe povabile na vrt[uredi]

So v verzih pisemce gospe mu napisale,
da zanj so mnogo sadja dobrega nabrale.
Odpisal je nazaj: »Gospe moje premile,
pri meni tudi hruške dobro so rodile.
Pripravite mi raje vzglavje in odejo,
da laže bom povaljal Micko in Lejo.
Storite tole zame, zveste ljubice,
ker, veste, samemu mi nič od rok ne gre.«

(plakat, 1991)

Jan Kochanowski (1530–1584)[2][uredi]

Pesem[uredi]

Poglej, kako se sneg po gorah beli:
z ledenimi vetrovi
razsajajo valovi,
žerjavi so pred zimo odleteli.

Mi pa le sami zase poskrbimo:
naj greje od kamina
in naj ne zmanjka vina –
vse drugo božji volji prepustimo!

Nihče zgodb dni prihodnjih ne ugane:
zastonj se um napenja,
kaj je onstran življenja –
stvari bodo šele pred bogom znane.

V mar kratkim dnevom niso dolgi upi:
zato uživaj raje,
kar ti življenje daje –
še zlat denar usode ne podkupi.

Jelenom spet rogovje bo pognalo:
ko nam mladost premine,
na veke vekov zgine –
in tožnih let teži nas težko malo.

Po letih. Tržič, 1987, 3.

Novoletna pesem[uredi]

Zahvalen bodi Bog, Gospod vsega sveta,
ker si pripeljal nas do leta novega.
Daj vsem nam, da se bomo sami prerodili,
odvrgli greh in spet nedolžnost zadobili,
a Tvoja sveta Milost bodi vedno z nami,
zakaj nič dobrega bi ne zamogli sami.
Pomnoži upanje, luč prave vere vžgi
in naj darov se tvojih vsakdo veseli.
Podari mir in v trdni veri nas ohrani,
da se pred nami tresli bodo vsi pogani.
A Ti, Gospod, nas v boju sploh ne boš zapustil,
boš zmeraj pričujočen sredi naših čustev.
Podblagoslovi zemljo v Dobrotljivosti,
saj z njenimi sadovi človek preživi.
Odreši lakote nas, vsega hudega,
zakaj je Milost Tvoja zemlji pot ravna.

Družina 1990, št. 1, 5.

Jan Andrzej Morsztyn (1621–1693)[3][uredi]

Nasmehu[uredi]

Nasmeh čaroben, ki v lepem telesu
prebiraš rožna venca biserov,
Kupidu razprostiraš posteljo,
da vanjo čar lepote bo ponesel,

daj bog ti, da pogumno boš prenesel
nemir, skrbi, ki ti sovražne so,
obup solza, ki iz oči mi vro
v nemočnih željah, v pritajenem besu!

Brez sence upa bo vsa ta golazen
zbežala in se nikdar več vrnila,
ker milega nasmeha se bo zbala.

Zato bi rad, da ustka raztegnila
bi, ljubi moj deklič, se v smeh prijazen,
čeprav bi mojim tožbam se smejala.

Mrliču[uredi]

Ležiš ubit, jaz tudi sem ubit.
Smrt tebe je, ljubezen mene ubila,
kri tebi je, rdečico meni izpila,
svet zate ve, jaz svetu ostal sem skrit.

Obraz tvoj z žalnim prtom je prekrit,
meni tema prekriva vsa čutila,
smrt ti v molitev roke je sklenila,
a moj razum v okove je pribit.

Ti kar molčiš, moj jezik pa ječi,
ne čutiš nič, jaz strašne bolečine,
ti mraz trpiš, jaz pa pekel vročine.

Še hipec – in le lahek prah boš ti,
jaz pa nikoli, ker sem te razvnel
v plamene večne, ne zgorim v pepel.

Galjotom[uredi]

Nesrečniki, hudo se vam godi,
jaz pa v ljubezni sem še bolj ubog,
vas je obsodil človek, mene bog,
vi smete, jaz ne morem upati.

Vas peče sonce, mene skrb duši,
pest stiskate, a mene stiska jok,
težijo vas verige okrog nog,
okrog srca veriga me teži.

Veter v hrbet vam, bol v srce mi udarja,
vi sužnji ste zakona, jaz strasti;
zaupate lahko v pogum krmarja,

a komu morem jaz zaupati?
Od vaše je temnejša moja zarja:
na vodi vi, v ognju moj duh trpi!

Ljubezenske moči[uredi]

Moj bog! kako živim naj brez srca
in brez življenja v ognju plapolam –
od ognja izvotljen že in prežgan,
a mu v ljubezni prepuščen brez dna.
Živim v solzah sred ognja večnega,
a z ognjem posušiti solz ne znam,
gasiti ogenj dano ni solzam,
ker vse storim, da večno plapola!

Vse nežnosti so v deklice očeh!
Zakaj odtrgam naj od njih pogled?
Zakaj usmerim naj od njih korak?

Ta čudež je v ljubezenskih močeh,
ki jim ni mar za še bolj moder svèt
in v past jim hitro pade modrec vsak.

Pametna[uredi]

»Kdaj je bolj prav, da bi se fukala?«
mladenka je vprašala doktorja.
»Zvečer je slajše,« doktor ji dejal je,
»a zjutraj bolj koristno je za zdravje!«
»No, zjutraj,« se dekle je nasmejala,
»se bova zdravila, zvečer sladkala!«

Neznana[uredi]

Ne vem, kdo s: si Mici ali Kati?
Vem le, da se ime ti rima s scati.
Četudi bi se pod menoj poscala,
samo da kdaj bi pod menoj ležala!

Žalostna[uredi]

Smejiš se, ko te kruto oblajo,
in jočeš, ko je konec s to rečjo.
Mar jočeš, ker so dobro zaorali,
ali zato, ker hitro so končali?

Nekomu[uredi]

Če lačnemu ostane kakšen ti denar,
takoj greš h kurbam z njim, ti kuhinje ni mar.
Tvoj gobec, kar spod brkov drugih pade, žuli,
vsak dan meso žre pizda, a želodec kruli.

Kurčev nagrobnik[uredi]

Vzel konec kurec je. Sirotnih pizd krdelo
ne ve, katerega boga v precep bi vzelo.
Ne veste, Parke ve, neusmiljene boginje,
da s kurcem vred lahko vesoljni svet premine?
Lahko bi ga, kakor je Judom Bog govoril,
obrezale, pa ne bi bridke smrti storil,
lahko bi, da se v žalost ne bi svet pogreznil,
poslale hude nanj, a smrtne ne! bolezni:
uši bi ga sesale ali zvila kila
ali načela sifla stara in nemila.
Ve pa kar z ostro koso nanj ste se zagnale,
za kurca in za narod svet ogoljufale!
O, brat svetilničar, si spal? si bil pijan?
Zakaj nisi otel sveta peklenskih ran?
Zakaj si vendar pustil vse brez pomoči
očeta vseh ljudi v večni objem noči?
Obležal, kurec, si: na svetu ni zdravila,
da tvoja vzmet bi te pokonci spet sprožila!
Ne dvignejo te več ročice nežnih dam –
gospoda tvojega zato je strašno sram.
Kaj zgubil svet je? Vse! Umrl je kurec, ki
vse, kar po zemlji leze in skoz zrak frči,
kar vodo napolnjuje in kar svet ravna,
ustvaril je: človeka, a še prej – boga!
On je najvišji oče, njega sla bogata
odpira vsem ljudem v življenje zemsko vrata.
Ni ga več – stvarnika, očeta plodnega,
ki je zapolnil vsako luknjico sveta.
Brez njega živa stvar ne bo se več plodila,
brez njega bo ves svet praznina napolnila,
brez njega ne boš mogel ljubice imeti,
brez njega mora sveti zakon konec vzeti.
Osebi spolov dveh v eno telo spoji,
kadar globoko vreže, se kar pocedi.
Žebljiček ta tesno skup zabije dve deskè,
da mednju še svilena prejica ne gre.
Kako razjasni ženski zaskrbljeno lice,
kako prikupno v ženske spremeni device.
Četudi do krvi devico vsako rani,
se razdevičena nobena ga ne brani:
kar sami se pod nož ji zmeraj bolj mudi
in sama se poraza vse volj veseli!
Čeprav krepost deklet nikomur se ne gnusi,
zastonj živi dekle, ki kurca ne okusi!
Ni kurca strah previsa, brezna in prepada,
votlina zasmrajena kurcu je naslada.
Ni takega na svetu širnega potapljača,
ki ga noben tolmun užitkom ne odvrača.
To vitez je neustrašen; kamor se nameri,
kot pokošen leži sovrag marsikateri.
Kadar ne zmore peš, kar s konjem si pomaga
in polasti se še najhujšega sovraga.
Če pokošen pod njim sovražnik milo joče,
se mu ne smili nič, dokler ne da, kar hoče.
Če mu poraz grozi in pade, spet brž vstane
in brž sovražniku zada še hujše rane.
Si ročno na kolescih svoj topič popravi
in izstreli roj krogel tja proti trdnjavi:
junaštvo kaže s tem, da raje meri v zid,
ki je še cel, kot v tega, ki je že prebit.
Ne bo ga odvrnilo od te vroče bitke
na tisoč srčnih ran in ne žalitve bridke
in tudi skušnja ne, da z vojske te in lova
prineseš trganja v kosteh več kot ulova.
Zaradi njega se je v Troji vojna vžgala,
zaradi njega Rim prostost je obsijala,
kriv je, da je Medeja deco zadušila,
kriv, da se je nestrpno Dido umorila,
kriv, da je Pazifaji Dedal krvavo storil,
kriv, da je Aleksander Perzijce pomoril,
kriv, da postala Kleopatra je kraljica,
in tudi v novi smrti on jo je priklical,
kriv, da je Mesalina, komaj odvedena,
postala raje kurba kot kraljeva žena,
kriv, da je zvit cesar, ki bi rad skrivnosti
podložnikov spoznal, zahajal h kurbam v gosti.
Povem naj vsem, da se jim kurec ni prikupil,
da je za tisoče kurcev David ženo kupil.
Je čudno mar, da vse nas divji krik duši,
kadar umira s kurcem toliko časti?
Žerjav tako ne vpije, čez morjé leté,
tako ne vpije šintar, ko preganja pse,
tako še ob povodnji slap ne zagrmi,
tako niti vojaški krik ne zadoni,
ne vem, če toliko zvezd sveti kdaj na nebu,
kot se blesti solzá na kurčevem pogrebu!
Saj jočejo dekleta, matere in žene,
neveste, ljubice, še samske, poročene:
ga objokuje dekla, joče kuharica,
solzi se Katra, Urša, Lenka, Meta, Mica,
solzi se vroča Španka, ki si pizdo brije,
Francozinja, ki zmeraj le do kurca ji je,
in Láhinja, ki zanj ima kar dve kleti,
Angležinja, ki kurca sama ulovi,
Poljakinja, ki jo ovira potna srajca,
in Nemka, ki jo vžge pogled na moška jajca,
in Židinja, ki ga brez kapice pozna,
in Rusinja, ki ga je kar začarala.
Litvanka, kurca lačna, lomi si roke
in jadikuje v solzah: »Mar umrl je?«
Ljubkuje si mednožje: »Da ne bi nikdar!
Kdo bo v teh praznih rovih gost in gospodar?«
A v najbolj grenkih solzah žena se topi,
ki bo ostala vdova svoje žive dni:
ljubezen rajniku je táko izkazala,
da bi ga kar v gomili lastni pokopala.
Solzi se z njo soseda, ki je pozabila
nesrečo, ki se je obema pripetila.
Vse tiste, ki imele kurca rade so,
pobožno z miz po vrsti sveče jemljejo.
Veseli pa so tisti, ki mimogrede
nasajal, če le mogel, rad jim je roge.
»Bog daj!« vpijó, »naj zgnije ta peklenski tat,
ki se sladkal je v tujih shrambah strašno rad!«
Zasmeje naj se vedno svet osirotel,
naj zve, da te je, kurec, bog med zvezde vštel:
ni mogel Jupiter prenesti solz sveta
in sklenil zmanjšati mu mero je gorja.
Vzel te je v nebo, od koder v širni svet
prihaja tvoja luč človeške fuke gret.
Pripel te je na oje malega voza,
od tod lahko mežikaš v naša ókenca.
Ob tebi zmaj sedi, takole na levici,
da ne bi premočno približal se Devici.
Če vidva po naključju kdaj skup trčita,
za kurbe, pankrte premalo bo neba.
Tako pa le nebo pošilja ljudstvu gnado,
da fuka se kot včasih tudi zdaj prav rado.
A tebi na nagrobnik drobna pesmica:
je preživela pizda kurca svojega.

Dialogi 1988, št. 5–6, 28–31.

Križcu na prsih nekega dekleta[uredi]

O! sveti vzrok zveličarja in sreče,
kdo te je vzdignil na Kalvarijo,
od koder duše, ki zveste so,
s prostosti mečeš v najtemnejše ječe,

od koder jih nihče več ne izvleče
in kjer le muhe greh operejo?
Naj, prosim, me na tale križ razpno
kot nekdaj Jagnje, za ves svet trpeče!

Ne bom umrl! Če le pogledam te,
umrlo vstaja v prsih upanje
in v srcu spet življenje se budi.

Ko pride čas, mrlič grob zapusti
tako kot On, ki žrtvoval se je
in križan bil je med razbojniki.

Družina 1987, št. 49, 146.

Alojzy Feliński (1771–1820)[4][uredi]

Bog, ki si Poljsko[uredi]

Bog, ki si Poljsko celo tisočletje
obžarjal s sijem slave in moči,
ki v tebi zmeraj našla je zavetje
pred zlom, nesrečo in skušnjavami
ponižno prosi te zavržen rod:
»Prostost, domovje vrni nam Gospod!«
Ti, ki Te njen poraz je prizadel,
si nam pomagal v mnogi bitki sveti
in svetu naš pogum si razodel,
da je spoznal, kaj pravi se trpeti,
ponižno prosi te zavržen rod:
»Prostost, domovje vrni nam Gospod!«
Ubogi Poljski vrni staro slavo,
oživi njive, zapuščena polja,
naj sreča, mir dobita spet veljavo,
brez jeze naj zgodi se tvoja volja,
ponižno prosi Te zavržen rod:
»Prostost, domovje vrni nam Gospod!«

Celovški zvon 3/6 (marec 1985), 31–33.

Jan Nepomucen Kamiński (1777–1855)[5][uredi]

(Nikolaju Koperniku)[uredi]

Je ustavil sonce, svet pognal,
rod poljski ga je svetu dal.

Stezice (Tržič) 1985, 69.

Kdo poljski zven v odtenke mi razlije[uredi]

Kdo poljski zven v odtenke mi razlije,
v grmenje strašno, ki ga para strela,
v ropot, kot gora bi v prepad grmela,
in v sladkih ustec sladke melodije

in v ljubkovanja dražne sladkarije,
v srhljivo strast, ki z ognjem je privrela
krvava vsa iz zmajevega žrela,
in v bistri potok čiste poezije?

Iz gosli rad bi zvabil harmonijo,
ki vredna bi Apolona bila,
vendar je greh izzivati Boga,

pred njim kot mnogim pevcem onemijo
mi gosli. Šibki prsi popustijo
in struna poči, preden zaigra.

Ti drzneš moji vesti si soditi[uredi]

Ti drzneš moji vesti si soditi?
Spustiti vedro v bistri njen vodnjak,
ki vanj do dna se kot skoz gorski zrak
spušča sam Bog po vere tenki niti?

Ti drzneš si njen sveti molk kaliti
in skruniti izvir najbolj krotak?
Mar božji že naselil si oblak,
da ti o raju treba ni dvomiti?

Naj pajek, ki nad robom zmot visi,
se kot nihalo, abotna igrača,
lovi zdaj s soncem, zdaj z zemljo obrača,

da sam ne ve, kdo je, ves svet krivi?!
Dopusti, naj bo Bog sodnik vesti,
sicer zdrobi njegova te gorjača!

Ah, moje misli, ladja v oceanu[uredi]

Ah, moje misli, ladja v oceanu!
V valovih tone, sidro je zgubila,
vihar ji trga šibkih jader krila,
utonila vesla so v globel neznano.

Vrstijo se ukana za ukano
v nebesih upov in v vodah slepila:
ni bilke, ki bi mel lahko rešila
pred kitom smrti, ki je name planil.

Imel sem prožna jadra – ideale,
vrvi mogočne iz razuma svile,
pa so se kakor trhel les zdrobile!

Mar zame ni prihodnosti obale?
Mar čut-kompas, ki ladji smer ravna,
skovan ni iz resnice demanta?

Umiram v mislih, če kdo smrt omeni[uredi]

Umiram v mislih, če kdo smrt omeni!
Ob misli nanjo solze mi privro!
Ko stopal sam za črno bom gospo,
ki odplahnila bo zapah prsteni,

da breztelesen zginem v senci njeni,
me vzame vase zemlja z rakvijo,
kot čoln v neznano se zgubi temo?
Se bo rešilne misli um oklenil?

Ne bo nobena iskra misli vžgala?
Noben plamenček vzplapolal svetlobe?
Bo sredi črne zemeljske trohnobe
up sleherni nemila smrt končala?
Nobene zvezde luč ne bo sijala?
In drevenim ob hladu te podobe!

Sprašuješ me, kaj delam? – Dušica[uredi]

Sprašuješ me, kaj delam? – Dušica
prihrani si vprašanje to prekleto!
Up pijem, ki sem ga nalovil v reto:
soli je dosti, malo močnika.

Na okna, vrata trka revščina.
Kar nosim v srcu, naj mi bo odvzeto:
zlata vlil nisem v pesem neizpeto,
saj poljska rima ne rodi zlata!

Živim z beraštvom dneve in noči
kot z zvesto ženo, ki le z mano spi;
da bi zaspal, o sreči govori,

gradove zna v oblake zidati,
da jih še ogenj ne upepeli
in v njih lahko si ves čas brez jedi.

Izpil sem z dušo dušo tintnika[uredi]

Izpil sem z dušo dušo tintnika:
pero več črk, oko solz ne rosi,
zbledel je vrt, se pesem ne gladi,
v molk tone hiša gospodarjeva.

Popelje na grobišče me steza,
napuha tudi grob ne ukroti:
šopiri pav se, krt zre od strani,
grobar pa koplje jamo za oba.

Oba ogloje črvov lakota
in ob obeh se črvov rod redi,
pomeče v isto vrečo smrt kosti.

Čeprav napuha piš čez grob buči,
neumnosti ljudi ne izsesa!
Nas pameti še smrt ne nauči?

Zakoplji v prst jo, za mano bo še zmeraj[uredi]

Zakoplji v prst jo, za mano bo še zmeraj,
če se duhova poročita z duhom,
vse morje širno, vse prostranstvo suho
za njiju, da sta eno, ni ovira.

Svetlobo tvoja moč lahko zastira,
up obudi in stre brezupje gluho,
odpihne ju kakor nadležno muho,
kot plamen sveče, ki v prepiru hira.

Tako mogočen si! Je take vrste
ponos tvoj, da celo magnet ukloni,
da tihi so pred njim bakreni zvoni?

Lahko ukažeš znanju, naj ne zna?
Kaj kratko večnost tak ponos ima!
Telo zakoplješ, vstane duh iz krste.

Resnico lepo prepozna oko[uredi]

Resnico lepo prepozna oko,
resnico lepo tipajo dlani,
če pa občutkov v srcu ne zbudi,
nas ne navda z globoko mislijo,

zastonj si s slavo venča glavo.
Naj misel v ognju čustev izgori
in živo solzo kamen potoči,
oblak obriše kamnu to solzo!

Vse niti v mreži ista roka prede:
resnica, čustvo, vednost in lepota
so si v sorodu: hčere iste vede,

če pa katera v čutnost se zamota,
kot pajek mati z umom jo prepade
in ji olajša v svet razuma pota.

Rad me uči in nauke rad deli[uredi]

Rad me uči in nauke rad deli.
Sam rad bi bil učen, verjamem v znanje,
če pa za moj duh je preveč brezdanje,
koga tedaj naj volja obdolži?

Z izobčenjem nenehno mi grozi:
resnice klobčič pa prezamotan je
še zanj, ko za razumsko razdejanje,
besed in pojmov zmedo me krivi!

Mojstra in vajenca poguba čaka,
oba zastonj zamisli snujeta,
v temi za lučjo znanja vsak koraka,

pravilo mu izjema uravna,
če znanost, skoz pravir se ne pretaka
resnice, ki pri Bogu je doma.

Neskončen prazen prostor si postavi[uredi]

Neskončen prazen prostor si postavi.
Zamisli si, da misel je puščica.
Tetivo spusti, naj leti kot ptica,
saj prazen prostor misli ne ustavi.

Iz njega misel se ne pne k višavi.
V telo spreminja ničnost govorica.
Kam da leti, želi spoznati ptica,
prej ko prelomi jo kot luč duh pravi.

In v čisto polje stolpa dva postavi –
sežgala ju bo misel kakor strela,
ker hkrati bo v obe smeri letela

in bo v prihodnosti preteklost vnela:
dva tona bosta v enem zazvenela.
Rodi čas misel, misel čas ustavi.

Komaj na gredi vrtnica vzcvete[uredi]

Komaj na gredi vrtnica vzcvete
in komaj veter je njen duh odnesel
čez travnike in polja proti lesu,
s koprive prašne svoj pogled upre

mrčes v njo in novosti čudi se;
že uka žeja se zbudi v mrčesu,
da bi vonjavo v formulo prenesel
in lepotiji pravo dal ime.

Če reč dozdeva se očesu čedna,
v rokah zabliskajo estetski noži
in ranijo lepoto do srca,

da se osuje svet ubogi roži.
Kako mrčes naj ve, da vrtnica
imena vrnica je vredna.

Da kramar, praviš, sem, ki kič ustvarja[uredi]

Da kramar, praviš, sem, ki kič ustvarja,
ne moreš me prišteti med poete,
saj miniature delam, ne portrete
in v srčne strune le moj spev udarja.

Od mene hočeš Jupitra-Vladarja,
da v nežna srca vbadal bi štilete!
Ti ljubiš travnike, jaz ljubim cvete,
vihar je lep, molk lepši od viharja.

Kaj vrtnica lepo ne joče rose?
Ni drobna duhovitost božji dar?
Požele niso pesmi kritik kose,

ki jim glasov metuljih kril ni mar?
O, srečne so učenih piscev glose:
še božji ne zameti jih požar!

Kot vrtnica privlačna se topi[uredi]

Kot vrtnica privlačna se topi
v zelenem ognju travnatih kristalov,
v obupu solzna stiska se ob skalo,
rosi opojne vonje s sôlzami.

S spominčicami si senca krasi,
a dolgih las si prej ni počesala.
Njen žalni vzdih je sapica pobrala!
Ga nese sem? Ne, v drugo stran beži.

Postoj in vrni srečo mi nekdanjo!
Pa ne uboga, že je vrh neba,
požene se za njo sovražna sla,

kot punčka s trakcem s tožbo se igra.
Odpre duh dver, obesi tožbo vanjo
in tožba kakor zvezda zamiglja.

Kaj so prisege? Ne verjamem vanje[uredi]

Kaj so prisege? Ne verjamem vanje!
Kdor rad prisega, rad se izneveri.
Ve, kam z ukano naj prisega meri,
kdor na skrivaj peklenski moči vdan je.

Besede jemlje poštenjak na znanje,
jim zvest je bolj kot tisti licemeri,
ki so prisege jim tako po meri,
da kot na limanice gre prid nanje.

Če koga dim pekla ima v oblasti,
ne kaže, menim, mu preveč verjeti …
Če satanu posreči se prikrasti

na stolp cerkven in prapor zavihteti,
takoj vem, koga s tem bi rad počasti:
z Vulkanom stopa Venus v zakon sveti.

Listi (Jesenice) 17/68 (24. 12. 1987), 14–15.

Anonim[uredi]

Mesto hvaležno Ti daje, kar more, če moglo bi dati[uredi]

1586
Mesto hvaležno Ti daje, kar more, če moglo bi dati
več, kot ima, bi v tem mestu zlat stal od čevljev do glave.
Strti barbari ležijo, strta so čela ponosna:
zmagal je Bog z ostrim mečem Jana, mogočnega kralja.
Mrite, solzite se, Turki, v krčih in ranah in smrti:
kralj naš pobožni uklanja vaše brezbožne vratove.
Čast izkažite, častilci Mesca, lehitskemu ljudstvu:
Mesec primoran je sam udarce prenašati Groma.
Vžgal se lehitski je Mars v Tebi, kralj nepremagljivi,
kajti ves čas vojskoval se je pod tvojim poveljem.
Glejte, Kraljica-Boginja z zasluženo ozarja Te slavo,
kajti brez Tvoje moči ne bil bi sovražnik poražen.

(Latinski heksametri na slavnostnih obeliskih pred krakovskim Rotovžem ob prihodu Sobieskega v mesto.)

Dn 1983, št. priloge 383.

Vsa ta slavja in parade trikrat, stokrat bi sežgal[uredi]

1783
Vsa ta slavja in parade trikrat, stokrat bi sežgal,
da bi Stanislav umrl, a Jan Tretji iz groba vstal.

(anonimna zbadljivka ob varšavski proslavi stoletnice zmage pri Dunaju)

Dn 1983, št. priloge 383.

Kazimierz Brodziński (1791–1835)[6][uredi]

Zamena[uredi]

Dala si mi svoje srce,
da bi si moje v zameno vzela,
zdaj si srce si nazaj zaželela,
torej ti vračam srci obe,
ker več ne vem, katero je moje srce.

Tržiški tekstilec 1971, št. 4.

Jan Czeczot (1796–1847)[7][uredi]

Ptica selivka[uredi]

Ptiček, od kod si priletel?
S Poljskega morda?
Naj od tebe zvem, kaj dela
moja ljubica!

Nisi v njenem bil vrtičku?
Nisi videl je,
ko je z vso skrbjo gojila
rdeč cvet vrtnice?

Ni tvoj glasni spev pretrgal
nje premišljevanj,
ni tvoj šumni let skoz veje
zmotil njenih sanj?

Nisi slišal zaskrbljenih
njenih besedi,
nisi znal je tolažiti
z upi sladkimi.

Reci in me potolaži,
reši me skrbi,
reci kaj mi o najdražji,
kaj se z njo godi!

Že letiš, kaj ne poveš mi …
Mi pove sploh kdo? –
Zla usoda je odgnala
drobno ptičico.

Tržiški tekstilec 1971, št. 4, 128.

Adam Mickiewicz (1798–1588)[uredi]

Gospa Twardowska[uredi]

Jejo, pijejo, kadijo,
plešejo in vpijejo,
toliko da z veselijo
krčme ne razbijejo.

Tu TWARDOWSKI je popival,
opiral v bok roke kot paša,
dražil goste, oponašal,
dušo z radostjo zalival.

Mimo uhljev je ošvignil
s sabljo bodrega vojaka,
ga spremenil, kot bi mignil,
v zajca – vidiš ga, junaka.

Ko patronu iz tribunala,
ki molče je krožnik praznil,
majčkeno je ponagajal,
pa je slišal kletvic raznih.

Še v čevljarja se je vtaknil,
a spoznal je v njem bedaka,
pustil ga je, siromaka,
z vodko suho grlo splaknil.

Ko tako je vodko srkal,
nekaj štrknilo je v čaši.
»Daj, no – pri veliki maši!
Menda nisi ti potrkal!«

Na dnu čaše je pojavil
majhne vrag je, pravi Nemec,
zvito goste je pozdravil,
skočil iz čaše pod lestenec.

In ko padal je na tla,
kurjih nog je rasti jel.
Nos kriv, kakor se le da,
in svoje nohte je imel.

»O, Twardowski, zdravo, bratec,«
rekel je, se zasmejal.
Mefisto sem, me ne poznate,
in pekel me je poslal.

Z mano ste na Goli gori
se pogajali o duši.
Čas pogodb pekla ne ruši:
kar obljubil si, zdaj stori!

Na koži bikovi je stalo:
V Rim, ko mineta dve leti,
zvest obljubi svoji sveti,
bom prišel, a ni držalo.

Sedem let preteklo že je.
Cirograf več ne velja.
Človek božji, kje so meje?
Ne izzivaj več pekla!

Toda naše maščevanje
ti nastavilo je mreže:
v Rimu – krčmi tej – si vanje
pal zaradi grehov teže!«

Že Twardowski bi pobegnil
zaradi »dictrum acerbum«,
vrag za plašč ga je potegnil
in želel »nobile verbum«.

Kaj naj zdaj počne, za vraga!
Nekaj misel me preblisne:
to ga bo, da si pomaga,
stisnil vraga bo, da bo pisnil!

»Glej pogodbo, glej, Mefisto,
Kaj boš storil, rad – nerad,
Ko prišlo bo leto tisto,
Dušo boš prišel jemat.

Trikrat bom lahko zahteval,
da izpolniš, kar želim.
Zdaj iz tebe bom izžemal
najbolj čudežnih stvari!

V konja, ki ga kaže slika,
sedlo bi se rad povzpel.
Konj pa, dragec, to me mika,
da s kopiti bi zapel!
Bič iz peska mi napravi,
z njim da konja bom priganjal.
Zgradi hišico v dobravi,
v nji počival bom in sanjal.

V hišo jedrca orehov,
boš vzidaval, vezal z makom,
splel iz židovskih brad streho
boš visoko do oblakov.

Pazi, kakšni so žebljički,
glej, da niso predebeli,
da ostali bodo celi,
nežni makovi stebrički!«

Kot bi trenil, konj poskoči,
vrag že čisti ga, poji,
bič iz peska izvije, poči –
in že hišica stoji.

V sedlo se Twardowski vzpel je,
skakal, tekal, galopiral,
ko v gozdiček je pridirjal,
v hiši se iz sanj ogrel je.

»No, to dobro si opravil,
da še drugo boš tako,
v blagoslovljeno vodó
skoči, v njej se še pozdraviš!«

Vrag se tresel in potil je.
Hlapec bil je – pa je storil.
Se Twardowskemu rotil je,
da se skoraj je spokoril.

Iz kopeli kakor strela
skočil je, si pot otiral.
»Čarovnij ne bom izbiral,
zdaj bo le resničnost pela!

V tej boš točki,« sili v vraga
pan Twardowski, »mojo ženo
srečal dobro in pošteno!
Pazi, da te ne premaga!

Glej takole leto eno
bi oblast pekla trpel,
ti med tem bi z mojo ženo
kot zakonski mož živel.

Nežnost bi in spoštovanje
ji izkazoval brez mej,
če ne boš poslušal kdaj je,
proč pogodba bo, le glej!«

Vrag ga komaj še posluša,
nekaj mu šumi po glavi,
že odločnost ga zapušča,
proti vratom se odpravi.

Komaj kljuke se oprime,
že se manjšati začne,
ko že kakor muha je,
skoz ključavnico izgine.

Tržiški tekstilec 1971, 94–95.

Resignacija[uredi]

Nesrečen, komur ni ljubezen uslišana,
nesrečen bolj, ki prazno ga srce teži,
najbolj nesrečen zame je izmed vseh ljudi,
komur spomin ljubezni ljubiti ne da.

Če vidi blesk v očeh, čela razbrzdana,
spomin goljufno slast mu v hipu zastrupi,
in kadar čar in čednost čustvo v njem zbudi,
ne upa z velim srcem k nogam angela.

Zdaj druge zaničuje, sebe zdaj dolži,
zdaj zemski hčeri, zdaj boginji gre s poti,
in ko za njima gleda, v njem ves up zamre;

srce njegovo se svetišče davno zdi,
ki časa in viharjev jeza ga razdre:
božanstvo noče vanj, človek ne drzne se.

Dn 25. 8. 1986.

Vseh gobcev, ki vabijo ljudstvo, je kmalu zadosti[uredi]

Vseh gobcev, ki vabijo ljudstvo, je kmalu zadosti,
vseh gobcev, ki ljudstvo svare, je kaj kmalu zadosti!
Roke, ki za ljudstvo borijo se, ljudstvo pohabi,
imena, ki ljudstvu so sveta, pa ljudstvo pozabi.
Po zdrahah, uporih, naporih si kajpada vse
v last vzamejo temni in tihi in majhni ljudje.

Dn 23. 1. 1986.

Na preži[uredi]

Sem do ute sred vrta grofa misel zadrta
vleče v grad vsa sovražna in blazna.
Ko zavese rumene strga s postelje žene,
ostrmi, ker je postelja prazna.

V tla poglede upira in drhteč od nemira
sive brke si gladi, poln suma.
Stran od postelje gleda in zardi v lica bleda
in pokliče kozaka Nauma:

»Zakaj, zlodej brkati, ni pred vrtnimi vrati
psa pomoči in hlapca capina?
Vzemi risano puško in pištolo hajduško,
snemi irhasto torbico s klina!«

Sta orožje si vzela, v vrt skrivaj pohitela,
kjer rastlinje je uto obvilo.
V uti tej potemneli kaj s klopi se sem beli?
Ženska, oblečena v samo perilo!

Oči v solzah umite, je skrivala med kite,
za perilo pa prsa cveteče,
z drugo roko s kolena je pehala ramena
fanta, ki pri nogah ji je klečal.

Ji kolena objame, reče: »Ljubljena, zame
vse je preč in dokončno zgubljeno;
celo tvoji vsi vzdihi in rok nežni dotiki –
vse to grofu je le dopuščeno.

Kdor pa v ognju pogubi, kakor jaz zvesto ljubi,
bo še ljubil prezrt in sam zase.
On gorja ni prenesel, le s cekini potresel –
in njegova za večne si čase.

Vsak večer bo z ugodjem tonil v puhu labodjem,
sivo zibal v naročju ti glavo
in iz ustec medenih in ličk tvojih ognjenih
srkal meni odvzeto skušnjavo.

Na konjiču jaz zvestem merim z mesecem ceste
v mrazu, snegu, treskavici jezni.
Te pozdravi vzdih mili, poslovim se z voščili
spanja mirnega, zveste ljubezni.«

Ona več ne posluša, kar šepeče mu duša:
nove tožbe, rotitve, prisege.
Otopela, omedlela se v objem mu je ujela,
ko jo bil je pred padcem prestregel.

Grof s kozakom pri priči se je skril za grmiči,
izza pasa sta vzela naboje,
sta z zobmi jih odvila in z batičem pribila
pest smodnika in še kroglic dvoje.

»Gospod,« rekel kozak je, »kakšen le z mano vrag je,
moja puška gospe ne bo ubila;
ko sem vlagal kresilo, me je kar zmrazilo
in v moj tulec je solza kanila.«

»Kaj bi z jokom se mučil, te bom že jaz naučil!
Na, smodnik! In nikar se ne cmeri!
Posuj, vžgi, precej živo stlači z nohtom kresivo,
potlej v njo ali vase pomeri.

Više, desno, počasi, da moj strel se bo oglasil,
najprej ženina smrt naj bi vzela!«
Toda krogla kozaka, ker gospoda ni čakal
grofa v čelo že prej je zadela.

1827–28

Exegi monumentum aere perennius[uredi]

Nad strehami Puław moj spomenik blesti,
še Pacov dom in grob Kuściuszkov preživi,
falot ga Wirtemberg ni z bombami prebil
ne svinja Avstrijan z močjo surovo izril,
ker od Ponarskih gor in Kovna bistrih vod
se širi slava mi tja za pripeški brod
in v Nowogródku me in Minsku berejo

mladi ljudje in me večkrat prepišejo.
V rokah brhkih deklet na sejmih sem doma,
prebira me še dvor, če nima boljšega.
Naj carjev bo ukaz neizprosen in srdit,
mi tihotapil še bo v Litvo knjige Žid.

12. marca 1833

B…Z[uredi]

Slaviček moj, poleti, poj,
v slovo solzam zapoj,
ne bo zaman pogumnih sanj
spev uresničil tvoj.

Peresc trepljaj v zameno daj
za kril sokoljih moč,
ko pride dan, se vrni k nam
psalm Davidov pojoč.

Čez svet gre glas, prišel je čas
in skrivno breme let
sad obrodi in čudeži
razveselijo svet.

10. avgust 1841

NRazgl 38/3 (1989), 90.

Trmasta ženska[uredi]

 
Že toliko je samomorov zdaj, da straže
nad reko bede; če le oseba se prikaže,
ki napisa ne spregleda,
ki je v lica suha, bleda,
mislijo, da sili v smrt.
Za njo shite, jo ulovijo,
jo smrti rešijo, a v ječo posadijo.
Nekoč nekdo je tekel proti toku Sene:
»Postoj, ne boš!« stražar ga zaokrene,
potem uradno vpraša ga po vzroku,
čemu bežati proti toku.
»Nesreča, pomagajte!« revež vpije,
»tu že na utonila mi je!«
In solza mu v očeh zasije.
Posluša ga stražar, pa reče:
»Odnaša trupla voda, kamor teče,
ti proti nji bežiš, v nepravi smeri,
hidravlike ne znaš pač, ne zameri,
ne boš je našel, ne! Pri moji veri!«
»Kako da ne!« iskalec vzklikne. »Vi ste v zmoti,
saj zmeraj in povsod imela je kaj proti,
zato me ne sprašujte več po vzroku,
še mrtva se upira reke toku.«

Snovanja (Kranj) 1990, št. 16 (13. 7.), 12.

Negotovost[uredi]

Ko te ne vidi, tožen ne posedam,
in glave ne zgubim, če te zagledam,
če pa sem daljši čas od tebe ločen,
mi manjka nekaj, kar imeti hočem,
in hrepeneč zastavljam si vprašanje:
prijateljstvo? ali zapeljevanje?

Ko zgineš mi z oči, je vse narobe:
spomin ne vrne tvoje mi podobe,
večkrat pa slutim, ne da bi kaj hlinil,
da zmeraj čisto blizu je spominu.
In spet in spet zastavljam si vprašanje:
prijateljstvo? ali zapeljevanje?

Trpel sem večkrat, vendar nikdar ne bi
prišel potožit svoje reve tebi;
brez cilja taval sem, in – glej – omagal
sem ponevedoma pred tvojim pragom.
Kaj k tebi me je gnalo, je vprašanje:
prijateljstvo? ali zapeljevanje?

Da zdrava bi bila, bi dal življenje,
za tvoj mir bi prestal pekla trpljenje,
čeprav poguma Bog mi malo dal je,
bi bil prav rad tvoj mir in tvoje zdravje.
In spet in spet zastavljam si vprašanje:
prijateljstvo? ali zapeljevanje?

Kadar se s tvojo roko moja sreča,
vzdehti mir ljubi in spokojna sreča,
kot da življenje se je v sen izlilo,
pa ga srca je bitje spet zbudilo,
ker je glasno zastavilo vprašanje:
prijateljstvo? ali zapeljevanje?

Ko tole pesmico sem zate skladal,
mi pesniški duh ni besed obvladal,
zdaj čudim se, kar malo sem preplašen,
kje misli vzel sem, kje sem rime našel,
kaj me je navdahnilo, je vprašanje:
prijateljstvo? ali zapeljevanje?

Dn 12. 6. 1991.

Stefan Witwicki (1801–1847)[8][uredi]

Želja[uredi]

Če bi na nebu bila sonce zlato,
svetu svetila bi ne, samo zate:
ne nad gozdovi ne nad vodo,
temveč vse dneve bi tebi samo
pod oknom visokim kot lučka gorela,
če bi kot sonce lahko zaživela.
Če bi bila v gozdu ptička vesela,
svetu bi ne, samo zate bi pela:
ne po gozdovih ne nad vodo,
temveč vse dneve bi tebi samo
pod oknom visokim vabljivo žgolela.
Le zakaj ptičica nisem vesela?

Tržiški tekstilec 1971, št. 2, 53.

Juliusz Słowacki (1809–1849)[uredi]

Če se v nebesih kdaj srečava sama[uredi]

Če se v nebesih kdaj srečava sama,
o tvojem bogastvu te najprej bom vprašal:
z roko tresočo ti leta bom vračal,
ti pa s poljubi jih boš plačevala.

Z leti v življenju si si kupovala
večnost azurno, zakaj z dvojno silo
z mojim se tvoje življenje je zlilo
in sanje najlepše si mi darovala.

Ampak ti, jasna, azurna kraljična,
šè moraš vzdržati v soncu duha,
dá bo besede moč v tebi zvenela;

v moči besede tvoj duh se zveliča,
v njej je kesanje in pesmice čar,
zemske minljivosti ne razodeva.

Tržiški tekstilec 1971, št. 4.

Zygmunt Krasiński (1812–1859)[9][uredi]

Vedno, povsod[uredi]

O, ne govori, ko več me ne bo,
da z upanjem grenkim le tebe sem ranil,
saj grenki srd tudi v moj kelih je kanil
vedno, povsod.

O, ne govori, ko več me ne bo,
da tvoje usode sem tok razvihral,
saj v reki usode sem sam omahoval
vedno, povsod.

Toda govori, ko več me ne bo,
da milosten Bog je, ker vzel me je k sebi,
saj sebi v nesrečo sem živel kot tebi
vedno, povsod.

In še govori, ko več me ne bo,
da stlèl sem na svetu v brezupnem plamenu,
ker ljubil sem tebe grenko a ognjeno
vedno, povsod.

Tržiški tekstilec 1971, št. 4, 128.

Francesca da Rimini
(pred Scheferjevo sliko)
[uredi]

Ne zapusti Bog še v peklu človeka,
ki z ljubljeno, čeprav v peklu, na veke
uživa srečo, ki je še pekel ne zruši,
ker večno združeni sta njeni duši.

Naj ju rod Satanov tepta, pesti,
ker ljubita se, v njiju Bog živi.

V viharnem gozdu bolečin in mraka
nemočni vsi ječe, pribiti k tlom,
le njiju po breztežnih potih zraka
večne ljubezni krila nosijo.

Čeprav potan in poln krvavih znamenj,
kot poveličan njun ob raz se zdi –
in tvoja duša sanja njune rame
s perutmi angelskimi, ki jih ni.

Po letih. Tržič, 1987, 7.

Teater[uredi]

Zaman v ples vabi svet me zemeljski,
s krilci metulja angela se dela,
v toku cvet daje, iskrice v oči –
zvijača ta ne bo mi vere vzela.

Prehodil sreče sem in muk poti,
prišel do tistih čednosti duha,
ko ideal srca se več ne spremeni –
lepota vseh lepot – saj jo srce pozna.

Še ljubim, kakor ljubil sem nekoč
lik isti, ki ujeti ni ga moč,
in isto dušo, ljubljeno na samem:

oba privida sta: bel, svet in svetal –
samo v ljubezni večen sem postal,
ker v ideala večnost res verjamem.

(publikacija Tržiške knjižnice, 1993)

Čaplja, ribe in rak[uredi]

Čaplja stara, prepirljiva,
malce slepa že in kriva,
rib ne more več loviti,
pa želi jih preslepiti,
pa jim reče: »Dobri Bog
naj vas reši vseh nadlog!«

Ribe resno zaskrbi,
kaj iznenada jim grozi.

»Veste, včeraj
pri večerji
ribiči so pokramljali
in hudo negodovali,
da je prava tlaka,
če zastonj se črv namaka,
pa so kot en mož sklenili,
da bodo potok izsušili,
ko pa bo potok čisto suh,
rib ne reši živi duh!«

Ribe v jok. In čaplja tudi.
»Umre le,« vzdihne, »kdor se ne potrudi!
Jaz stara sem in svet poznam
in te goljufe že pregoljufam,
kar precej vas prenesem kam drugam!
Vem za potok tu v bližini,
ki všeč bi vaši bil družini.
Če tu ta potok izsuše,
vam v onem tam zaman groze!«
In ribe vse iz sebe v en glas:
»Če si prijatelj, čaplja, reši nas!«

ČČAAPPLLJJAA dolgo se izmika, da zares ne ve,
da ni prav pri zdravju, da je stara že,
KONČNO PA JO RIBE LE PREGOVORE.

Potem za ribo riba po neznanem potu
dan za dnem izginja v čapljinem želodcu!

Počasi rib je zmanjkalo,
na vrsto raki pridejo,
toda že tretji je spoznal,
da čaplja je nepridiprav,
ker dolgo dolgo že leti,
potoka pa ni videti,
za vrat jo stisne prav močno,
brez milosti zadavi jo.

IN ČAPLJA BRIDKO SMRT STORI –
TAKO GOLJUFOM SE GODI!

Stezice (Tržič) 17/23 (1984), 77–78.

Józef Hieronim Kajsiewicz (1812–1873)[uredi]

XXVI. sonet[uredi]

Ko človek zasovraži svet že in ljudi
tako, da vase s sabo le se še zapre,
hudo je duši, toda v grobu sreče zle
otožnost včasih misel iskro prebudi.

Kdor pa po svoji volji s svetom sprt živi,
trpi neznosno sam, čeprav nedolžen je,
umoril bi se rad, iztrgal si srce,
kako pa naj sam v sebi plamen pogasi?

Če kdaj vihar mi vsevprek rušil je po glavi,
ko elementi podivjali so v naravi,
ob glasbi strel in groma stisnili me k steni,

sem slekel se, utopil v žolča zlobni peni,
da bi telo ukrotil, duhu mir priklical,
in vsaj za hip uzrl, da vzhaja že danica.
(1833)

Dn 10. 11. 1992.

Emil Korytko (1813–1839)[uredi]

Lepe so res okolice Ljubljane[uredi]

Lepé so res okolice Ljubljane
še lepša njenega neba vedrina,
še lepše so Ljubljanke nasmejane,
še lepša njihovih oči milina.

Nekoč mi zastala je beseda
v ljubljanskem soncu, ob gorah okoli,
zdaj so samo Ljubljanke mi po volji,
pijan od njihovega sem pogleda.

In kakor sonce seje žarke zlate,
oživlja in krepi, peha k pogubi,
tako Ljubljanka, če ozre se vate,
oživlja in krepi, sovraži, ljubi.

Bolj kot oči so usteca mi v čisli,
korale so, v ogrlico nabrane;
ko gledam jih, se ne ubranim misli,
da moj poljub jih vse naenkrat zgane.

In če katera ustec teh znenada
razvname pesem, sladka govorica
in če spregovore: »Imam te rada!«
je angel, kar bilo je prej devica.

Zavidam, fantje, ne bodite jezni,
vam očka, ustka, ki se vam smehljajo,
in te poljube, ki le vam veljajo,
in »Rada te imam«, ki vre v ljubezni,

ker ne verjamem, da te očke zale
slasti bi ne poznale, ne ljubile,
in da v poljube bi te ustke male
se u usti fantovskimi ne spojile!

Nekoč se mi je kar pregrešno zdelo,
da ljubil bi naenkrat vsa dekleta,
zdaj sem metulj, ki s cveta k cvetu leta
lepot, kar jih v Ljubljani je vzcvetelo.

Dn 8. 2. 1985.

Salamander[uredi]

Ni vse rožica dišeča!
– Kdor v sladkobni že besedi,
v ljubeznivem stisku roke
Damona ljubezen čuti,
ta čez zmrznjene potoke
stopa po pretankem ledi:
poči led, sovražna sreča
ga odplavi k smrti kruti.

Ni vse zvezdica bleščeča,
ki gori v očeh dekletu!
– Kdor se na pogled ujame
in v ljubezni čar verjame,
segel je po bajonetu:
skozi meteže neznane
v temni prostor onkraj jame
pahne ga sovražna sreča.

Zdihljaji, goljufni upi,
polt in čast in premoženje
so ljubezni oblačilo,
ki srce zvesto zastrupi.
Med v okuženi so kupi,
sladkih besedi iskrenje,
ponaredek in slepilo,
ki ga vsak na trgu kupi.

Kakor salamander živa
v ognju se ljubezen prava
prekali in moč preskuša,
ko gori in ne zgoreva,
kot iz rude nezgorljiva
nit zlata na dan priplava
in za sabo kot dim pušča,
kar v plamenih izgineva.

Če ljubezen duše spaja,
se z očmi ne spogleduje,
če ljubezen Harmonija
z Bogom uravna edina,
srcu ni življenje tuje,
srcu temu še smrt prija –
salamander že postaja,
sluti čute Serafina.

Kdor v ljubezni je zanetil
dvoje bitij v en sam plamen,
ta je z zgledom nedosežnim
brezno vic, pekla premostil,
dušo in telo posvetil
v darovanju neprestanem:
salamander je ljubezni,
vreden zadnje je skrivnosti.

Spev poljskih rodoljubov[uredi]

Tu v enem srcu, bratec moj,
čustvo razplamteva,
vsem tiranom smrtni boj
in propad veleva.
Naj ljudje začutijo
davno moč in slavo
in naj se maščujejo –
kralj naj bo ob glavo!

Več stoletij so solze
nam pojile polja,
upogibali hrbte
biči, samovolja.
Pa prišel bo blagi čas
čednosti, dobrote,
maščevanje reši nas
žalostne sramote.

Pest v uporu dvignjena
naj udari v trone,
pahne v brezno del sveta,
z njim tiranske spone.
Ljudstvo, vse verige stri,
ki so te težile,
in vse listine zažgi,
ki so te žalile!

V ruševinah vseh morij
bo pravica vzklila
in ljubezen vse ljudi
v eno moč združila.
Ljudstva, ki so tuja nam,
bratsko vžge ravnanje:
Robespierre in Kristus sam
sta umrla zanje.

Mar več dati moremo
kot za prav življenje!
Vsak udarec sprejmemo,
kaj nam mar trpljenje!
Pokosijo nas strasti,
ki rode le škodo:
naj nam le sesajo kri,
saj jo za svobodo!

Mladi, vam pripada čas,
bije zvon svobode
in življenje kliče vas
v boj za vse narode!
Ob vas zatrepečejo
kralji, ki vam zviti
luč odvzeti hočejo,
roke ukleniti.

Nekaj samo srca mi radost moti[uredi]

Nekaj samo srca mi radost moti,
in v tem izvir vseh mojih je voščil:
vanj si srce želi, vanj hrepeni,
ko krvavi v bolesti in samoti.

V njem vedno moja misel se zaloti;
naj da sta dva, se marsikomu zdi
ne more meni se, le eno mi
je, kar združuje v njega se lepoti:

Domovje. Oče. Mati ljubljena.
K vam hrepeni srce, za vas gori.
V molitvi prosi le za vas Boga,

da danes bil že srečen z vami bi.
Prepozno. Skoraj bo pomlad prišla,
če ne za vse, vsaj duh naj oživi.

Dragemu očetu v slovo[uredi]

Ptica za pomladjo joče,
ko pod ledom vrt sameva,
zimo pokopati hoče,
sonce s pesmijo ogreva.
K soncu! želja v vsakem cvetu!
Sonce, glej! vsak cvet takoj
podari mu sladki vonj
kot vbogljiv otrok očetu.

Sin, ki mu je mar rodnikov,
stare šege spomni se
in s hvaležnostjo veliko
rad jim podari srce.

Kaj bi s šego jaz nekdanjo?
Ves od boli sem solzan!
Ni da bi o raju sanjal:
oče daleč je, bolan.
Pa je le šampanjec, glasba,
naj srce razveseli!
Misel v rožicah ni blazna,
blazne z glasbo zadušim.

Žalostinka, strune spremljaj,
vino ne spodi megle,
danes se ne odpre srce,
saj predivo je kot preja.

Celovški zvon 4/11 (junij 1986), 32–35.

Cyprian Kamil Norwid (1821–1883)[uredi]

Namesto uvoda[uredi]

Ko pomladi življenja s svojim vonjem
Pevčev duh poji kakor metulje,
mu spoznanje eno dovoljuje:
Zemlja je okrogla kakor krogla.

Ko pozneje hladen srh zamaje
drevje in usuje mlado cvetje,
drugo bodi Pevcu razodetje:
Malo – je sploščena – ob tečajih.

Skoz ves tvoj sijaj naj duh ugleda,
o večna, neizmerna poezija,
tvojih potov vzvišena pravila:
Reč zrcali prava naj – beseda.

NRazgl 29/10 (1980), 315.

Moja popevka[uredi]

Zlo iz vsakega kota
kot nit črna se mota
pred menoj, za menoj in pri meni.
Iz diha vsakega veje,
z mojim smehom se smeje,
v solzah vre in v molitvi vzneseni.

Ne pretrgam, preklete,
čeprav zmotne, a svete,
a morda je pretrgati nočem,
saj povsodi, povsodi,
kamor grem, z menoj blodi:
 
liste knjige, ki berem jo, loči,
v šopek cvetja se vkrade
in v korak čez livade
u menoj spe skoz predivo jeseni,
trga prejo razvneta,
jo na novo prepleta,
da so speti, kot prej, spet vsi členi.

Le otročji ne bodi,
sam ji konec prisodi
in si z lovorom glavo okiti.
Venčam glavo si, pijem,
za menoj neusmiljen
krohot: »Blazen in nor mora biti!«

Na srce v hipu tistem
dlan obupno pritisnem,
a moči v celi roki mi zmanjka.
Oni v smehu pijanem,
jaz brez roke ostanem,
dlan mi črna je odrezala zanka.

Zlo iz vsakega kota
kot nit se črna mota:
pred menoj, za menoj in pri meni.
Iz vsakega diha veje,
z mojim se smehom smeje,
v solzah vre in v molitvi vzneseni.

Le otročji ne bodi,
sam ji konec prisodi,
zlatostruna, ne hodi proč, lutnja,
hočem strun najti pravih,
v njih se srce ozdravi,
zaigram –
– v srcu hujša še slutnja.

Sodobnost 30/8–9 (1982), 837.

Če[uredi]

»Če Poljsko naj izvrže Rimska cesta,
da med svetovne zgine huragane,
če naj ne bo demokraciji zvesta,
pod carjem naj na večni čas ostane!«

»Če Poljska naj mi bo anarhična,
in če naj se k socializmu zgane,
je bolj prav pač, da panslavistična
pod Moskovitarji ves čas ostane!«

Udarila ob tem sta ob kolena,
da se je stresla miza in z njo stena,
da se je zmuznil mavčni Bog z žeblja
kot breznov sneg …
   … konec pogovora.
(Versailles, 1850)

Dn 19. 10. 1984.

Fatum[uredi]

K človeku pride sreča zla, podobna zveri.
S fatalno nepremičnimi očmi vanj meri.
Pogled ji vrne človek kot slikar,
ki s čopičem model svoj meri.
Zla sreča vidi, da mu je ni mar
in da se ji je trud zneveril.
Po vsem telesu zadrhti
in že je ni.

Snovanja (Kranj) 1991, št. 16 (13. 7.), 12.

Teofil Lenartowicz (1822–1893)[uredi]

Solze[uredi]

Kje hišica z mahom obrasla
iz mladih je dni?
Še jablana visokorasla
sred vrta stoji?

Še curek studenčnice žive
v pomladni dan vre,
še deklice smeh ljubeznive
med travo cvete?

Je hišica že razvalina
in ni več vode,
po jablani ni več spomina,
samo še solze.

Po letih. Tržič, 1987, 11.

Władysław Ludwik Anczyc (1823–1883)[uredi]

Dekle vilanovska[uredi]

(pesem iz prvega dejanja drame Jan III. pred Dunajem, 1883)

Dekle vilanovska,
siekierski fantič,
ni fanta takega
kot je naš kraljič!

Sekal poganske pse,
jih k vragu podil,
zato od plemstva je
krono dobil.

Dn 1983, št. priloge 383.

Włodzimierz Wysocki (1846–1894)[uredi]

Drugačehodčev tek[uredi]

Skačem, vendar skačem jaz drugače
po močvirjih, poljih, čez brvi,
pravijo vsi: ta drugače skače,
to pomeni: ne tako kot vsi.

Moj trener nad mano se jezi –
bič njegov moram ubogati:
rad bi jezdil, rad, v tej množici,
a brez sedla in brez vajeti.
Če že v nožnico je spravljen nož,
manj nevaren kot šivanka je;
tak sem jaz: vsedlan, oklenjen mož,
ki mu usta trda uzda žge.

Vrat, hrbet mi v ranah krvavi,
rane z vodo bi ohladil si …
Rad bi jezdil, rad, v tej množici,
a brez sedla in brez vajeti.

Danes naj izkažem se mogotca:
vem, da danes jaz sem favorit,
stavili so na Drugačehodca:
moj ni, ampak džokejev izid.

V rebra mi ostrogo zasadi,
med prvake rad se vsilil bi.
Rad bi jezdil jaz v tej množici,
a brez sedla in brez vajeti.

Konji plešejo kot jaz na startu,
zlobo drug na drugega taji,
v trmi, obsedenosti in hazardu
peno goltajo kot jaz prav vsi.

Moj trener rešpekt v ljudeh budi,
mojster je, ki mu pač para ni;
rad bi jezdil jaz v tej množici,
a brez sedla in brez vajeti.

Ne, gora mu jaz ne bom pozlatil,
v kali bom zatrl njegov namen:
spomni se, da je mene mlatil
bič njegov in žgoči stisk stremen.

Zvonec, in moj džokej se smeji,
veseli se borznih podkupnin,
jaz pa rad čez polje tekel bi
sam: brez sedla in brez vajeti.

Kaj je z mano? Kdo in kaj sem jaz?
Jaz sovražnika potešim?
Pljune naj mi brez sramu v obraz
vsakdo, če to tekmo izgubim.

Kaj storiti preostane mi?
Kot da v sedli džokeja več ni,
sam bom tekel v konjski množici;
s sedlom, z vajetmi, a ne pod njim.

In na cilju bom, on pa na koncu:
v trnju in skalovju, pod brvmi.
Ne spodobi se Drugačehodcu,
da bi zmagoval tako kot vsi.

Dn 26. 11. 1983.

Jan Kasprowicz (1860–1926)[uredi]

Boginje, kakor Ti si, ne pozna Parnas[uredi]

Boginje, kakor Ti si, ne pozna Parnas:
Ti s prejo prve zarje duh svetov krasiš,
briljantne rose na občutkov vrt sadiš
in skoz gozdove plavaš kot otožen glas.

Vse barve mavrice obkrožajo ti pas
in po preprogah zvezd kot Angel tih hitiš,
odeta v plašč neba, in venomer skrbiš
za čistost lilij, ki vseskoz grozi jim čas.

Zato ne čudi se, če se navdih zbudi,
rojeva pesem, ki prah briše v svetih gajih,
da bi dostojni Tvojih čistih nog bili:

svetišče čisto bo plevelov neugnanih,
da bi otroci božji v senci žalosti
našli svoj mir pri tebi v Tvojih rajskih krajih.

Dn 11. 8. 1990.

Že spijo zasanjane gore[uredi]

Že spijo zasanjane gore,
megla jih jesenska prepleta.
Nad njimi pa še sije sonce,
zlati polja davno požeta.

Vse breze so porumenele,
na jase prah lega strupen.
O žalostna ura slovesa,
o žalostna tiha jesen!

Odhajam, ker čas me že kliče …
Sled mojo še videti bo?
O gore, o polja požeta,
o žalostno tiho slovo!

V luči moč zmeraj sem verjel[uredi]

V luči moč zmeraj sem verjel,
ki vlada nad teminami.
Za vero to so marsikdaj
se orosile mi oči.

Vstaja iz morja grenkih solz
pošast orjaška, bliža se,
že sklanja nadme svoj obraz:
Obup pošasti je ime.

Se sklanja nadme bled obraz
odpira temno se oko,
zapre se spet in z njim ves svet
se z mano vred zaprl bo.

Pot sem izbral, ki je še niso krute[uredi]

Pot sem izbral, ki je še niso krute
sani sosedov skrunile. Poleti
tu sočna trava rasla je. V zametih
belino tkejo zdaj v zmrzal košute.

Do pasa gazim v sneg, vroč pot me stresa,
mraz pa je tak, da so zbežale vrane,
ki so, od lakote še včeraj gnane,
oblegale vrešče temna drevesa.

Ljudje dobrotni se nasmihajo.
Čemu, gospod? potoži slejkoprej
kmet, ki od blizu je spoznal, kako

v življenju gre … Jaz pa grem kar naprej.
In zdi se mi: ko bom prišel do konca,
bom jasno zrl v zaton svojega sonca.

Zavidam včasih jim, ki v grobu spijo[uredi]

Zavidam včasih jim, ki v grobu spijo
in jih ovija molk šumečih trav.
Njih duš, ki iz telesa si lik krojijo,
z boljó ne bo več svet ustrahoval.

Na krilih lahnih prek neba letijo,
dih spev prostranstev jim je uravnal:
zdaj soncu, zarji v svež obraz strmijo,
blisk srkajo, ki je nebo razklal.

Le redkokdaj spuste se na gomile,
ki jih obliva mesečine val;
gredo po travi žametni molče.

Za bitja, ki so ih izdale sile
v življenja bojih, jim je strašno žal:
v spomin pojo jim pesmi žalostne.

Čemu bežim pred množico ljudi[uredi]

Čemu bežim pred množico ljudi,
si marsikdo zamišljen zašepeče …
Mar greh, ki jim raz čelo krono meče
pečata božjega, mi stud budi?

Sem mar pritlikavec, ki si nezdravo
postavlja onkraj pameti, srca
svetišče in pred ljudstvom trepeta,
da mu podre pritlikavo zidavo?

Ne, ne! V temnici svoji notranji
puščavnik sem, ki svet ga je preklel
in ki temnice sploh ne zapusti,

ker bi človeško bratovsko oko
mi odzrcalilo ves moj pekel
slabosti, krivd, ki v meni zbrane so.

NRazgl 39/16 (1990), 475.

Iz Knjige ubogih VI[uredi]

(odlomek)

O napevi vere davne,
o spev orgel ti vznesen,
spet poslušam te kot nekdaj,
ves v ljubezen zatopljen.

Stopam pred prag počrneli
cerkvice macesnove,
slutim, da k veliki veri
glas pravečni kliče me.

Stisnem se za staro lipo
– njen vonj dobro dene mi –
ves predam se svetim čustvom,
ki v njih orgel spev zveni.

Zdi se mi, da se mogočno
zopet tisti spet glasi,
ki je s Stvarnika Besedo
izoblikoval stvari,

da se v nežnih teh akordih
– nanje čakam že težko –
Stvarnika iskrena čustva
v vseh stvareh odzovejo.

Čutim, potopljen v pravečnost,
da spreminja duša se,
da vzdigujejo v viša ve
prej neznane jo želje.

In iz gline, ki imam jo,
rad izgnetel delo bi,
ki ima srce naj orgel,
iz Boga naj se rodi.

Vem, da merilo ne bo se
s Praresnico Mojstrovo,
vendar naj jo odzrcalja
kot studenčnica nebo.

Želel bi si, da ljubezen
duh ustvarjalni prepoji,
da ji bom odprl ušesa,
da ji bom odprl oči.

Vem, da merila ne bo se
s Tvojo, Bog, ljubeznijo,
vendar k lastnemu izviru
s Tabo lažja pot mi bo.

In kadar v molitvi orgle
v vaški cerkvi zazvene,
jarem mojih želj pobožnih
k Tebi, moj Bog, vodi me.

Stisnjen sem za staro lipo,
misel k viru mi hiti
zbirat klase v Tvojem polju,
da mi delo obrodi.

Včasih me kak klas prevzame,
misel se dotakne trav
in nad jezerom prozornim
je za hip spomin obstal.

In takrat se mi zazdeva,
da je vir vsega Gospod,
da ljubezen je velika
kakor zemlje krožna pot.

O napevi vere davne,
o spev orgel ti vznesen,
spet poslušam te kod nekdaj
ves v ljubezen zatopljen.

Družina 1990, št. 5, 10.

In lahcen veter s toplo roko[uredi]

(odlomek)

In lahcen veter s toplo roko
jim boža čelo, gladi črne kite,
šumi skozi grme pesem jim visoko.

(neobjavljeno)

Stanisław Wyspiański (1869–1907)[uredi]

Svatba[uredi]

(16. prizor III. dejanja, odlomek)

Nevesta: v sanjah, glej, v kočiji sem sedela,
vprašala sem, ko šli smo skozi gozd
in zidana visoka mesta bela:
Kam me, hudiči, peljete?
Oni pa kar: Na Poljsko.
Kje pa je ta Poljska, kje je Poljska?
Veste, gospod?
Pesnik: Lahko iščete kjer koli,
nevesta moja, a zgodi se prav lahko, da
na svetu je ne najdete nikoli.
Nevesta: Potem jo je menda iskati škoda.

Dn 18. 12. 1991.

Z veliko mislijo, velikim delom[uredi]

Z veliko mislijo, velikim delom
upira duh se podlosti plevelom
in s koreninami vred iz prsti jih ruje …
Z imenom lastnim naj se vsakdo imenuje.

Bodi meteor in iskrica[uredi]

Bodi meteor in iskrica,
ki v Bogu, Zevsu zagori,
bodi kot blodna zvezdica,
ki sama išče si poti.

Zore gredo za tabo, zore,
plavajo nad rožami.
Izmeri z letom kaosa prostore,
teptaj in pluži, sekaj, žgi.

Dn 13. 11. 1991.

O, ljubim Krakov[uredi]

O, LJUBIM KRAKOV, SAJ ME MRTVI KAMEN
ni žalil, žalili so me ljudje,
še dolgo ne pogasne v prsih plamen,
duh se ne zlomi, volja ne zamre,
ker vera zmeraj znova mi objame
z rožnato zarjo misel in srce:
ČE VEČ JIH VRGLO KAMEN BO ZA MANO,
GRMADA BO, NA VRH SE VZPNEM VZRAVNANO!

Dn 31. 5. 1985.

srečal sem ju[uredi]

srečal sem ju
privlačni in lepi
in zdeli sta se mi kot sreči slepi
obe sem ljubil
iz ljubezni postal sem skoraj pesnik
ki ni premogel niti ene same lepe pesmi
verjemite prosim

Nihalo (Tržič) 1981, št. 1, 47.

Lucjan Rydel (1870–1918)[uredi]

Po letih[uredi]

V kamniti sen kraljična je zakleta,
povsod okoli rajski vrt šumi,
po njem srebrna voda žubori.
V kamniti sen kraljična je zakleta,
a skoz zidovje trdno trnja, cvetja
zaman prebija mladi se kraljič.
V kamniti sen kraljična je zakleta,
povsod okoli rajski vrt šumi.

Od tega časa so minila leta.
Junaka ne pomenita si nič,
on zdavnaj nehal biti je kraljič.
Nad njim vihrala so sovražna leta,
bila mladost krilata mu je vzeta,
a vrta rajskega in njenih lic
se še spominja, dasi mnoga leta
junaka ne pomenita si nič.

In blagoslavlja deklico zakleto,
če srd življenja ga preveč pesti
za rajski vrt in trnove poti.
In blagoslavlja deklico zakleto
za vodo, ki sred vrta žubori,
a najbolj za ljubezni zveste dni.
In blagoslavlja deklico zakleto,
če srd življenja ga preveč pesti.

Nihalo (Tržič) 1981, št. 1, 48.

Božična[uredi]

Modrecem sveta, trem kraljem
v zlatih kronah, zlatih haljah
v jaslicah se kot otrok
razodel je živi Bog,
beseda je meso postala.

V pesmi stari vere sila
se do danes ni zgubila
in v tej pesmi danes še
kralji nosijo trije
Otroku Božjemu darila.

Svetla pesmica domuje
v jaslicah in oznanjuje
sveto zgodbo v naše dni:
v njej Sin Božji mir želi
in blagoslov nam podeljuje.

Vsem jetnikom in brezdomnim,
ki kraljestvo svoje skromno
nosijo seboj povsod,
blagoslov svoj dan, Gospod,
in njih solza se spomni.

V rokah nimajo nič zate,
ne na glavi krone zlate,
in ko pred Teboj kleče,
bolečina jim srce
teže kakor zapahi vrata.

Nosijo pa Ti darila –
mire ne, zlata, kadila:
rano, ta in ta okov,
duh, strt od sovražnikov
kri, ki se je zaman prelila.

Pesem bo božična vžgala
glorijo v nebeških daljah.
Iz nebeške glorije
bosta Mati, Detece
tolažbo Lazarjem poslala.

Družina 1986, št. 1, 2.

Pravljica o Katki in kraljeviču[uredi]

I
Ni imela Katka matere, očeta,
le oči je imela kot dva drobna cveta,
ustka kot dve višnji, lička kot dve zori
in bila je Katka dekla na kraljevskem dvori.
O, Katka, Katica.

Ribala ves dan je hodnike, stopnice,
da ji pot oblival je cveteče lice.
Mislila je: »Ribam. A kot po navadi:
kdo bo hodil po stopnišču? Kraljevič moj mladi!«
O, Katka, Katica.

In poleti, ko neznosna je vročina,
je nosila vodo daleč izpod mlina.
Mislila je: »Nosim. A kot po navadi:
kdo se kopal bo v tej vodi? Kraljevič moj mladi!«
O, Katka, Katica.

In pozimi, ko so jutra vsa ledena,
sekala je Katka drobcena polena.
Mislila je: »Sekam. A kot po navadi:
kdo se grel bo ob tem ognju? Kraljevič moj mladi!«
O, Katka, Katica.

Ko na lov odhajal s psi je in družino,
se je skrila Katka za podstrešno lino.
Gledala za njim je čez obzidja bela –
in ne vem, čemu je tiho, tiho zaihtela …
O, Katka, Katica.

II
Kuhar godrnja: »Za boga,
Katka spet me ne uboga!
Meni se tako mudi,
nje pa z vinom ni iz kleti!
Le zakaj me ne uboga?«

Nje bi nič ne zadržalo:
s skrivno silo jo je gnalo
ven med bore, v hrastov gaj
in med breze dalj in dalj
jo je s skrivno silo gnalo.

Po spominčice stooke
tečeš, Katica, k potoku?
Rožice spominčice
niso za ubožice,
le čemu hitiš k potoku?

Mar po jagode dišeče
slast te v temno goščo vleče?
Veš, te rdeče jagode
niso za sirotice,
kaj te v temno goščo vleče?

Nji ni mar cvet, sad v livadi,
ampak kraljevič njen mladi:
v temno nedrje gozdov
jezdi kraljevič na lov,
jezdi kraljevič njen mladi!

Njemu vladanje veselo,
tebi pa težaško delo!
Kaj boš ti, sirotica,
s kraljevičem iz zlata?
Zate je težaško delo!

Zveneš, Katica, med poleni,
on s kraljično se oženi!
Nič lepota ne velja,
škoda, Katica, solza –
on s teboj se ne oženi!

III
Glas trobente skozi log
lahni vetri nosijo
zdaj v to, zdaj v ono stran.
Kraljevič naš gre na lov,
zadaj trop služabnikov,
pod njim konjiček vran!

Nekaj švigne mu čez pot.
»Jelen,« misli mlad gospod
in ročno ustreli.
Strel zadene Katico,
da se zgrudi pod drevo
in v krvi obleži.

»Kaj sem storil? Dal bi vse,
da dekle mi ne umre!
Sel! Brž v grad teci mi!
In z gradu nemudoma
mi pripelji padarja,
da ji ustavi kri!«

»Škoda zame padarja!
Jaz sem dekla Katica.
In se hudo bojim,
kaj porekel kuhar bo,
ko se bo izvedelo,
kaj z mano se godi.«

»Nič ne boj se, Katica,
in mi povej, sirotica,
te, te, hudo boli?
Bleda kot mrtvaški prt,
iz oči ti gleda smrt.
O, ljuba, ne umri!«

»Mnogo bolje mi je zdaj.
A nikar ne razsedlaj,
kraljevič lep in mlad.
Vse polito je s krvjo
in se lahko umažejo
ti čevlji, plašč tvoj zlati!«

»Kaj obleka te skrbi,
venec tvojih zlatih kit
je dražji kot zlato!
Kaj obleka te skrbi,
tvoje pametne oči
ves svet odtehtajo!

Za ves strah in vse gorje
vzemi tele bisere
in z drobceno roko
za prelito mlado kri
s prsta prstan snemi mi –
to turško je zlato!«

»Zame večji je zaklad
tvoj poljub, kraljič moj mlad!
Izpolni željo mi:
dokler diham, pusti vse
in z vso slo poljubljaj me,
kraljič moj ljubljeni!«

(neobjavljeno)

Władysław Orkan (1875–1930)[uredi]

Ptice selivke[uredi]

I
Jeseni večkrat šel sem po globeli,
skoz brinje se je sneg jel lesketati,
z očmi sledil sem ptičem, ki so v jati
k neznanim južnim morjem poleteli.

Pogledi so mi v zraku obnemeli
in misli roja nisem mogel zbrati:
na kakšnem bregu Boh jim da pristati,
bodo življenje, bodo smrt sprejeli?

In dolgo stal sem in strmel v daljave,
da se je tožni rožni venec ptičji
zlil v piko, se stopil s prozornostjo,

ker me obšel je in tožbé krvave
in hrepenenje skrivno, ki izniči
vso večno željo in zjasni oko.

II
V deželi bede ne topi se rad
led. Sneg po grapah venomer leži.
Zmrzuje prst. In po rebréh sneži.
Iz te dežele mrzel veje hlad.

Odšel sem sonca, vigredi iskat,
zapustil črede sem, goré, ljudi
kakor otrok, ki vere zgubil ni
v nov svit, nov vzhod in radostno pomlad.

Sem sanjal zmeraj véliko luči
zvezd, ki so v tisoč ognjev se zdelile
in kroge po nebesih rišejo, –

mar v njih srce v pepel in prah mi stli,
ali mi dušo bodo raztopile,
da sonce vžgem z gorečo mislijo?

III
Obstal sem v tihi, sanjavi dolini,
kjer se igrajo sončevi plameni
in v tisoč barvah se ozračje peni
v morje luči, ki nikdar ne premine.

Rad bi zadržal dušo v tej krajini,
pozabil zimski mraz in hlad jeseni,
bil človek, ki mu sreča kaj pomeni,
ki ne teže ga sanje in spomini.

Kako je mirno tu in tiho. Célo
življenje je v sinjini zalebdelo
in sončni žarki skozenj se zlatijo.

Grem v to bleščavo z mrtvimi očmi –
v deželo misli moje pohitijo,
kjer večne zime nikdar konec ni.

Polnoč[uredi]

I
Tišina. Zadnja sveča dogoreva,
v ušesih govor dneva mi šumi,
kot da mi potok misli žubori,
kot da za valom val lahnó mineva.

S hrupom priplava, tiho izgineva
in spet začne se belo péniti.
Polnoč že stenska ura odzvoni.
Tišina. Zadnja sveča dogoreva.

Polnoč. Tišina. Kako čuden čas.
Šelest. Morda je v steno črv zavrtal.
Škripanje. Omara najbrž se suši.

In čudna senca gleda me v obraz:
čutim, kot da prikazen tihe smrti
s koraki bliža se srhljivimi …

II
In ob tej uri s temnih hódnikov
vrste se duše, polne hrepenenja,
mir iščejo, tišine, potrpljenja
sredi zasanjanih nagrobnikov.

In ob tej uri misel spleta nov
splet slik, prikazni smrti in življenja …
Iz sence se počasi k meni vzpenja
pozabljen mnog obraz pokojnikov.

In vidim vse … prisrčne in navadne:
oči imajo mirne, toda hladne.
Ne veseli jih nič, nič žalosti.

Ko v nič se razprše, mi ni nič žal,
saj iz pogledov mrzlih sem prebral:
Že davno tudi ti pozabljen si.

Razgledi 1992, št. 23 (4. 12.)

Stanisław Korab Brzozowski (1876–1901)[uredi]

Dež – prožne strune violine[uredi]

Dež – prožne strune violine,
vanj vetra jok zaganja se.
Žalni prt iz pajčevine
kraljična tke.

S svojo roko, lahko, živo,
in bistro kot studenci z gor
veze mojih sanj predivo
v prečuden vzor.

In cvetje pobegle pomladi
zelenje umrlih že lok
je v hipu oživil, pomladil
čer njenih rok.

Nihalo (Tržič) 1981, št. 1, 48.

Bolesław Leśmian (1877–1937)[uredi]

Molk[uredi]

Mrak na stopnišču, prazen hram,
in sam ne veš, ne kod ne kam:
sneg sled za teboj je izbrisal
in tvojo bol v belino vpisal.

Zaupaj v snežene rožne vence,
ko se s tem snegom osnežiš,
ko te osenčijo te sence,
in ko v tem molku obmolčiš.

Družina 1989, št. 6, 6.

Popevka[uredi]

Med tabo in mano – črni prod,
med tabo in mano – mrtvi brod.
za kazen je prsim – bela smrt,
ker jih ni združil čas besen in trd.

Med tabo in mano – strašni čas,
med tabo in mano – tujcev glas,
usta v megli se razgrizejo naj?
Moj bog čemu? – Moj Bog, za kaj?

Med tabo in mano – stalni urok,
med tabo in mano – jarek globok,
in preden uzreva pravo stezò,
da so ugasnile, oči ne zvedo.

Mrak brez konca[uredi]

Postaja rožnat in v mraku list tvoj obledeli …
Za oknom voz ropoče. Morda moje sanje
tako gredo v temò: skoz spev in valovanje …
V nebo – proč od oblačkov igric zapoznelih!

Boga Ostanek v Nebu! Tli zahod zardeli.
Verjemi v ta Ostanek. Vztrajaj v tej pomoti!
Brž vzvratno v zgodovino zvezde se naseli
in se posrebri s tistim, kar ti gre nasproti …

Ali kjer kes sveta goré s snegom preplavi,
v tem snegu, v tem zbelelem proti molku smrti –
roké boš našel s strtimi pred jutrom prsti,
poljubljal jih boš vroče, ne vedoč – čigave …

Če roké poljubljal ti v pomladnem mraku,
kaj vedel bi o tebi? Nič – sanj bleda sled!
Poljubljal sem oči in dušo in ped vsako,
Ves svet – in usta, usta spet – in spet ves svet.

Dialogi 1992, št. 11, 84–85.

Leopold Staff (1878–1957)[uredi]

Obsojenčeva izpoved[uredi]

Kornel Makuszyński (1884–1953)
Władysław Walentynowizc
[uredi]

Kozliček Matiček[uredi]

Maria Pawlikowska-Jasnozrewska (1891–1945)[uredi]

Svetu[uredi]

Jaz za ta svet sem in ta svet je zame,
ker s težo mi srce tako razvname
kot ljubček najbolj neugnan.
Najzvestejša vseh ljubic vse mu dajem,
ker vem, da le jemati je navajen,
da trosi smrt njegova dlan.
Metulja mrtvega kot kak zaklad
mi za trenutek da, pa zmeraj rad
iz rok mi ga iztrga spet.
Poljubljam svet: ljubezen mi priznaj
še preden ne zaspim za vekomaj
v objemu tvojem, ti moj svet!

(neobjavljeno)

Fotografija[uredi]

Če imel si srečo, ki na svetu ni je:
v telesu lepem videl celega sveta zrcalo
in ti ostal je bled nasmeh s fotografije,
je malo, malo.

Po letih. Tržič, 1987, 14.

Julijan Tuwim (1894–1953)[uredi]

Zelenjava[uredi]

Konstanty Ildefons Gałczyński (1905–1953)[uredi]

Dekle iz centrale glasbenih instrumentov[uredi]

Evviva la poesia[uredi]

S prstom obračaš planete[uredi]

Nesporazum[uredi]

Velika noč Johannesa Sebastiana Bacha[uredi]

Beethovnov grob[uredi]

Vrnitev[uredi]

Vseskoz bežimo[uredi]

Melodija[uredi]

Pismo z vijolico[uredi]

Impresario in pesnik[uredi]

Jerzy Zagórski (1907–1984)[uredi]

V roko vzemi kepo te prsti[uredi]

Lech Piwowar (1909–1940)[uredi]

Mavrica[uredi]

Kot da na zvezde sedli bi
zlati in modri angeli,

kot s krili bi prebadali
megli životec žametni

in veter bi jim vpel v lase
klase in cvetke pisane.

Po nebu, pol raztrganem,
kar v jatah angeli lete,

kot da skoz sončni prah metulj
bi zlat v prozornem zraku plul.

In pri nebeški tej zabavi
ne vem: so angeli? so pravi?

Dn 10. 5. 1988.

Andrzej Bursa (1932–1957)[uredi]

Zločin v primorskem mestecu[uredi]

Dobro te ulice poznam[uredi]

Poljske narodne[uredi]

Bilo nekoč je te ljubezni[uredi]

Bilo nekoč je te ljubezni
za štiri furmanske voze,
zdaj pa za žnidarski naprstnik
bi komaj se nateklo je.

Če Bog bi kdaj mi pravo dal[uredi]

Če Bog bi kdaj mi pravo dal,
bi jo prav skrbno varoval:
ponoči legal bi na njo,
da bi je ne ukradel kdo.

Včasih si me videl[uredi]

Včasih si me videl
skoz deset zidov,
zdaj bi me ne videl,
če bi ob meni stal.

Snovanja (Kranj) 1989, št. 16 (22. 12.), 14.

Slovo[uredi]

Dekle bodi zdrava,
domovina kliče,
za domovje v boj grem
med domače griče.

Če od doma daleč
streljal bom sovraga,
res ne bom pozabil,
da si srcu draga.

Kaj v očesu solza?
Kaj srca drhtenje?
Tebi dam ljubezen,
Poljski dam življenje.

Na dom ne pozabi,
zanj se boj bojuje,
in prostost domovja
s tabo naj tekmuje.

Poljska mi je mati,
njeno pil sem mleko,
zvest bom domovini,
ljubici v uteho.

Če pa bom umrl
daleč v tujem kraju,
za menoj ne joči,
srečava se v raju.

Nova zaveza (Ljubljana) 1991, št. 3, 25.


Anonim[uredi]

Še nikoli nam niso tako brezsrčno[uredi]

Še nikoli nam niso tako brezsrčno
upogibali hrbtov
z biči laži in slepilom v žaru peči
in v teku strojev.
Še nikoli nismo tako od blizu
gledali v obraz izdaje,
ki preži pred železnimi vrati smrti.

Celovški zvon 3/6 (marec 1985), 31–33.


 


Tako me ruskih lir
napev je zaskelel.

Aleksej Vasiljevič Koljcov (1808–1842)[uredi]

Ne pišem za minljivo slavo[uredi]

Ne pišem za minljivo slavo,
iz dolgočasja, za zabavo,
za mile, drage mi ljudi
in za spomin minulih dni.

Ivanu Gordejeviču Kozlovu[uredi]

Ko živel je, je bil vsem tuj,
vsi pa so v duši ga ljubili,
so z žalostjo mu in solzo,
ko je odšel, prah počastili.

Če je življenje drugo tam[uredi]

Če je življenje drugo tam,
sto sreč ti dam v slovo,
če pa ga ni, se vrni k nam,
dokler še živi smo.

Zadnji verzi[uredi]

Naj se mi z mrzlim, hladnim smehom
za trdo delo roga svet:
porečem zlobno mu v uteho:
jaz sem meščan, ne pa poet.

Dn 15. 10. 1983.

Aleksander K. Tolstoj (1817–1875)[uredi]

Srečanje[uredi]

Slučajno na šumnem plesišču,
kjer vlada mondena norost,
sem videl te, a v tujem blišču
zakrivala te je skrivnost.

Oči so žalostno strmele,
tvoj glas je veselo zvenel,
kot daljni pripevi svireli,
igrajo, kot val bi vzkipel.

Vse tvoje sem vzljubil poteze,
zamišljene tvoje oči,
a smeh tvoj – bleščeč in brez jeze –
odslej v mojem srcu zveni.

Ko utrujen zaspati poskušam
v samotnih in dolgih nočeh,
se zdi mi, da smeh tvoj poslušam
in solze zrem v tvojih očeh.

Otožno tedaj mi je spati,
razpet med skrivnostnimi sni
te ljubim, te ne, ne spoznati,
da ljubim te, se mi le zdi.

Dvojnik[uredi]

Oblečen za lov, v mesečini in sam
po polju širokem konjiča ravnam.
Povodec sem spustil, pomislil na njo.
Hitreje konjiček, poženi krepko.
In mislim prav tiho, prav nežno o nji,
ko jezdec neznani približa se mi:
oblečen kot jaz, njegov konj kakor moj
in puško obseva bled mesečev soj.
»Povej mi, popotnik, povej mi, kdo si,
vse tvoje poteze poznane so mi.
Povej mi, kaj semkaj prineslo te je,
čemu tako grenko in zlo smeješ se?«

»Prijatelj moj, sanjam se tvojim smejim,
nesmiselni tvoji mladosti,
ker misliš, da ljubljena zate gori,
v resnici pa sploh ne ve, kdo si.
Smejim se, ker vem, da le tebi velja –
in ne nji – tvoj ogenj in nežnost in sla.
In vendar vem, da si tega ne želiš,
ker ona je še skrivnostna zate,
slučajno jo šumni ti ples je odkril,
odšla je, kot da ne pozna te.

Smejim se hudobno, smejim se grenko,
za kar ti vzdihuješ turobno, težko!«

Vse tiho, objeto z molčanjem in sni.
Izginil moj dvojnik je v nočni temi.
Razmišljen zelo, v mesečini in sam
po polju širokem konjiča ravnam.

Tržiški tekstilec 1971, št. 1.


Andrej Beli (1880–1934)[uredi]

Sam[uredi]

Šipe so, orošene.
Zunaj mesec bdi.
Misli prav nobene
v tebi ni.

Veter sive dolga
vrsta brez vihra.
Mnogo solz bilo je
in gorja.

Uporno predme vstane
vrsta dolgih let.
V srcu rane, rane.
Sam sem spet.

Trojka[uredi]

»Hej, poženi!« v ledu zvonka
pesem podkev se glasi –
in razkošna, urna trojka
v strmem loku poleti.
Sonce, ki za oblak se skriva,
zdaj zdaj stepo osvetli
in tedaj se kakor v iskrah
kočijažev pas blešči.
Že pod večer, ko objame žar s škrlatom svod neba,
se kraguljček v smehu zgane:
pleše, vriska, se smehlja.
Tiho leže pri ognjeni
na večerni hlad snega,
vžge se z bujnimi plameni
skoraj zlata mavrica.
Veter utihne, trojka obstane.
Kdo bo stopil zdaj med nas?
Komu bolj rdečica vname
že od vetra ožgan obraz?
Sede v trojko in pozdravi:
»Zdravo, stari moj!« smeje.
Spet kraguljčka po dobravi
smeh igrav razlega se.

Biti[uredi]

Trepetati.
Z odprtimi očmi
ničesar videti.
Kakor živali
se bati
ljudi,
kakor živali
bežati
od njih
in k njim
se vračati.

Ljubiti …[uredi]

Tleti.
Vzplameneti,
ob plamenu
svojo senco
uzreti
in ugasniti.

Spomni se[uredi]

Spomni se: v dehtečem mraku
k meni v vrt si šla,
kot da v mavrične si barve
vzhoda oblečena.

Sramežljiva vsa v sinjini,
v cvetju s polj, z gora
in v meglici, ki se zdi mi
komaj purpurna.

Spomni se: tvoj ljubček nežni
stal pri vratih je:
rahel, rožnat šipkov cvet ti
je pripel v lase.

Spomni se vseh nežnih srečanj.
Daj Bog, spomni se.
Moja usta, moja pleča
še poljub tvoj žge.

Vse strasti nepotešene,
ne, ne zatajim!
Glej cvetice zaprašene
tule, tamkaj … in

mrtvi cvet bo rosa umila
zjutraj kraj poti.
Ljubiš? Si res pozabila?
Pozabila si.

Tržiški tekstilec 1971, št. 5, 161–62.


Velimir V. Vladimirovič – Hlebnikov (1885–1922)[uredi]

Ko konji umirajo[uredi]

Ko konji umirajo,
hrzajo,
ko trave umirajo,
venejo,
ko ljudje umirajo,
pojejo
pesem.

Tržiški tekstilec 1971, št. 1.


Vladislav Hodasevič (1886–1939)[uredi]

Brez besed[uredi]

Razkrila si mi brez besed,
kam gre za tvojo nitjo čista
enakomerna šivov sled
ob robu belega batista.

Takoj spoznal sem: moja pot
je niti pramen, ki ga stkal je
v življenja srž od vsepovsod
prst Božji, ki ve, kaj da prav je.

Zdaj vidi se, zdaj ne sla kruta:
življenje zdaj, zdaj smrt premaga ...
Nasmehnem se – in tvoja ruta
zatrepeta le, moja draga.

1918

Balada[uredi]

Posedam v okrogli sobani,
obseva me žarek blesteč;
in gledam v nebo v štukaturah
in v sonce iz šestnajstih sveč.
Okoli je vse obsijano:
stol, postelja, miza, klopi.
Posedam – in sploh mi ni jasno,
kam naj bi položil dlani.

Premraženi beli plameni
neslišno stekleno cveto
in v žepu telovnika ura
tiktaka kovinsko glasno.

Usodna in zla brezizhodnost
podzemeljskih ničevih dni!
Komu naj povem, da mi žal je
za sebe in vse te reči?

In majceno sem se zagugal,
z rokami kolena objel
in že o minljivosti s sabo
sem v verzih kramljati začel.

Razvezan in strasten je govor
se vpleta mi v verze ves čas;
tesno, prav tesno, najtesneje
preceja se vame njen glas.

In že sem sam sebe prerasel,
prerasel pepel sem in prah:
s petami v peklenskih plamenih
in s čelom pri mrzlih zvezdah!

Že vidim z velikim očesom:
z očesom – bi rekel – zemlje,
kako divje petje razvnema
viharna stranpot sreče zle.

V zasanjanem, lahcenem plesu
se soba vrti radostno
in težko mi liro podaja
skoz sapico v roke nekdo.

Nič več ni neba v štukaturah,
sveč šestnajstih sonca več ni.
Na črnih in zglajenih skalah
znenada sam Orfej stoji.

1921

V lepoto zemsko ne verujem[uredi]

V lepoto zemsko ne verujem,
resnice zdajšnje ne želim.
Še nje, ki zdaj jo poljubujem,
preproste sreče ne učim.

Po nežni koži, koži ljubi
moj nož krvavo pušča sled.
In kjer sem ji hrbet poljubil,
naj krila zrasejo spet.

1922

Slepec[uredi]

Pot si tipa s palico
slepec, da ne blodil bi;
varno ji sledi z nogo
in sam s sabo govori.
Na zenicah slepega
se zrcali vid sveta:
voz in krava, stolp in hram,
potok sinjega neba –
vse, česar ne vidi sam.

1923

Balada[uredi]

Obvladati ne morem se,
saj se mi še zmešalo bo,
kadar brezrokec v kino gre
z nosečo žensko pod roko.

Podaja angel liro mi,
svet je prozoren in steklen.
On pa se venomer reži:
v smeh spravlja ga Charlot Chaplin.

Čemu le čas, ki svet ravna,
se zlobno je ponorčeval
s človekom dobrega srca,
ki prazen maha mu rokav.

Saj se mi še zmešalo bo,
ko iz prevare filmske
z nosečo žensko pod roko
domov brezrokec vrača se.

Bič bridek roke ulove,
kričim, kakor mi duša da,
vsevprek potepam angele,
da skoz nebeška okenca

navzgor navzgor vzletavajo,
kot so golobov jatice
v Benetkah prhnile plašno
izpod nog moje ljubljene.

Odkril sem se kakor v pozdrav,
ko pred brezrokcem sem obstal.
Potegnil sem ga za rokav
in na uho zašepetal:

»Pardon, monsieur, kadar v peklu
v slovo življenju grešnemu
hudič ,e z ognjem bo obsul,
boš v raju slavo pel Bogu;

vsi bodo te pozdravljali,
ves svet imel boš pred očmi,
v ušesih milost melodij;
sijal boš v siju belih kril.

Z višav prozornih mi tedaj
peresce vrzi drobceno
in kot snežinka pade naj
mi na srce razbeljeno.«

Stal je brezrokec pred menoj,
komaj opazno se smehljal.
Smeje je stopil za ženo
in še odkril se ni v pozdrav.

1925

Revne rime[uredi]

Preko tedna pod tesnim oklepom
drobnarij in dolžnosti sem zvit.
Ob sobotah grem z žensko prelepo
se objemat, dremuckat in pit.

Ob nedeljah na zguljeno travo
greva z vlakom, razgrneva prt.
In dremuckava, Tako zabavo
nama vzame lahko šele smrt.

Ob nedeljah nazaj v stanovanje
vlačim ženo in prt in vse to ...
In še nikdar ob prt, svet in sanje
nisem mahnil takole s pestjo.

Po tako neizprosnem zakonu
in pomirjeni z zlo stvarnostjo
prežive le mehurčki v sifonu:
z dna na vrh in spet – z vrha na dno.

1926

Primorska srečanja XV/113 (1990), 827–29.


Nikolaj Gumiljov (1886–1921)[uredi]

V molitvi se oglasi njeni[uredi]

Tvoj dom, Gospod Bog, so nebesa,
vsa zemlja pa je Tvoj odsev:
cveto Te lipova drevesa
in Te odzvanja ptičji spev.

K Tebi se dviga most luči,
o nas pa Ti šepečejo
bleščeče zvezde-angeli,
ki vsak po svoje svetijo.

Gospod Bog, če je res tako
in pravo in pravo struno sem ubral,
naj tudi mi razkrito b o,
da Tvojo Voljo sem spoznal.

Pred njo, ki zdaj se žalosti,
se breztelesen razodeni:
kakor bleščeč odblesk luči
v molitvi se oglasi njeni.

Dražja kot drevje, ki cveti,
in jutranji spev drobnih ptic
sta mi veseli lesk oči
in zvonki smeh sredi njenih lic.

Družina 1989, št. 19, 11.


Osip Mandelštam (1891–1938)[uredi]

Noč je kakor zmeraj nema[uredi]

Noč je kakor zmeraj nema,
vsenaokoli je svetlo,
skozi stolp Jeruzalema
zdaj je črno sonce vzšlo.

Še strašnejše je rumeno
sonce kot v uspavanki,
ker nekje v Jeruzalemu
kopljejo grob materi.

Nimajo s seboj kadila
in svetniške glorije,
ko se v večnost je izlila
duša moje matere.

In nad materjo zveneli
so glasovi v zimski dan,
jaz sem zbudil se v zibeli
s črnim soncem obsijan.

(1916)

Dn 25. 12. 1986.


Leningrad[uredi]

Sem v svoj kraj zopet vrnil se, znan do solza,
do otroških bolezni, do bitja srca.

Če se že vrnil si, ne odlašaj več, pij
ribje olje zamolklih nabrežnih luči.

In občuti, da tu je decembrski dan
z rumenjakom in smolo zlovešče pretkan.

Petersburg! jaz umreti si še ne želim,
še lahko kam pokličem, se kje oglasim,

Petersburg! saj sem shranil še kakšen naslov,
še bom našel kje pot do glasov rajnikov!

V črno kuhinjo zdaj sem zaprt in v senca
zvon mi bije, iz živega zruvan mesa.

Celo noč sem prebdel, dragih gostov bi rad,
pa rožljam le z okovi verig vhodnih vrat.

Dn 25. 4. 1989.


Marina Cvetajeva (1892–1941)[uredi]

Sonce je eno, pa se po vseh mestih sprehaja[uredi]

Sonce je eno, pa se po vseh mestih sprehaja,
sonce je moje, in ga prav nikomur ne bom darovala.

Niti za uro, niti za hip, za pogled. Prav nikomur, nikdar,
če bi v nenehni temi mrla mesta, kar naj!

V roke ga vzamem, da ne bi po nebu krožilo,
čeprav bi roke mi in ustne, srce upepelilo!

V večno noč zgine vse, jaz za teboj se podam:
»moje si, sonce, in te prav nikomur ne dam.«

Sem vsadila jablano[uredi]

Sem vsadila jablano:
otrokom za gugalnico,
staremu, da bil bi mlad,
vrtnarju, da bi delal rad.

Privabila v kamrico
sem prebelo grlico:
tata bo odganjala,
mamici prepevala.

Sem rodila hčerkico:
čisto je modrih očk,
grlice nje je glas,
sonček je, zlatih las.

V gori dekličev.
V gori fantičev.

V megli se širni svet seliti jel je[uredi]

V megli se širni svet seliti jel je:
tu po polnočni zemlji brodi drevje,
tam v zlato vino grozdi vro,
iz hiše v hiši zvezde romajo,
začnejo teči reke vsaka v svoj izvir:
in jaz na tvojih prsih sanjati želim.

Tržiški tekstilec 1969, št. 11, 11.


Sergej Jesenin (1895–1925)[uredi]

Babičine pravljice[uredi]

Pod večer zimski po dvoriščih
kot plaz sneženi zašumi,
ko v zametih, po zatišjih
s sankanja se nam mudi.
Naveličali smo se že:
sedli bomo v vrsti dve
in poslušali prežeče,
kaj pravljic stara mama ve.
Pod noč sedimo tiho, tiho
in ura k polnoči že gre,
a pravljic glas z roko nevidno
odganja klic matere:
»Dovolj je pravljic, pojdite spat!«
In ko pomlad premaga zimo,
za deklico in domovino
sovraga zmaga mlad junak,
se tudi babica začudi:
»Bili bi kar do jutra tu.«
»Ne gremo spat, nič se ne trudi,
le pravljice pripoveduj!«

Kaj je to[uredi]

V gozd, ki puhki ga srebrni
v bajko so začarali,
s puško po stezici strmi
sem odpravil se lovit.

Našel stezico zapuščeno,
šel po nji, uzrl sem sled:
kdo tod lazil pridušeno,
padel je in vstajal spet.

Sklonil sem se, da iztaknem,
kdo je puščal te sledi:
dolgo – plitvo, globlje – kratko,
čuden vrag in strašno zvit.

Če bi za skrivnosti vedel
o začaranih stvareh,
bi – čeprav naključno – zvedel,
kdo je šel po teh sledeh.

Izza smreke bi visoke
se razgledal naokrog,
v snegu kdo sledi globoke
je zapuščal svojih nog.

Breza[uredi]

Pod mojim oknom brezo
sneg zamel je vso,
kot da se odela
v čisto je srebro.

Na vejicah prav nežnih
so razpele se
kakor grozdki snežni
bele resice.

V zasanjani tišini
sedaj drevo stoji
in v snežnem ognju
kot zlato žari.

In zarja vsako jutro
mu v loku prek neba
nasipa v gole veje
novega srebra.

Tržiški tekstilec 1969, št. 12, 18.

Anonim[uredi]

Zgodba o izgubljenem vojaku[uredi]

Živel pred mnogimi je časi
fant od fare, mlad vojak,
včasih je sedel ob čaši,
včasih se je posladkal.

Živel pred mnogimi je časi
fant od fare, mlad vojak,
prepeval je o slavi naši
in ljubil je avtomat.

Imel je strasten, drzek um,
a »cogito« in »ergo sum«
razumel čisto je po svoje,
preprosto pač: negiral je oboje:
tako mišljenje kakor bit,
zato povsod je hotel govorit:
»Je ne pense rien, donc je n'existe pas!«

Izgubil sem se … vse povsod tema,
povsod megla. Iskat sem se jel,
do danes, bratje, nisem se našel,
prekletstva smeh pa sem spoznal
in v tole pesem ga ugnal:
živel pred mnogimi je lasi
fant od fare, mlad vojak …

Tržiški tekstilec 1971, št. 10, 333.

 


Pred snegom odlete labodi
in pred dežjem bežé gosi.

Jan Holly (1785–1849)[uredi]

Svetopolk[uredi]

(odlomki)

II. spev
Komaj orjaka zagledali Bogdana nesti na rami močni
so kamen ogromen, že splahne jim vsa bojevitost,
zbala njegove moči se le Draško in Budimir nista,
prvi bil Kranjec in drugi iz Želanca bil Korotanec,
k njima Merisav pristopil, Hrvat, je orjaške postave.

(499–502)

Sam bil zapustil je staro domovje in zbežal na Kranjsko,
kjer je v bližini Ljubljane novo si našel domovanje.


VI. spev
Spomnim se še, da v davnini so Korotanci in Kranjci
volji navkljub zapustiti morali staro ognjišče
in si v teh krajih iskati in najti si varno domovje.
Dve so stoletji bili kruti, barbarski vojščaki,
z njimi se je bojeval Tasil in v bojih srditih
jih je premagal in v zveste je hlapce podjarmil barbare.
In še zdaj vsi govorijo, da jim ime je Slovenci,
Vindi jim pravimo mi, ki so sosedje smo njihovi, Nemci.

(75–82)

Cirillo-Metodiada[uredi]

(odlomek)

VI. spev
… kakor bič je okrutna
v Tatrah kje, kje nad Triglavom udrihala huda nevihta.
(44)

Na slovanski narod[uredi]

(odlomek)

O, moj premili narod Slave,
še naprej razraščaj se, napolni ves vesoljni svet:
večji in močnejši vrni
si vinograd izgubljen.

JiS XXXVII. 6 (1991/92), 164–67.

Hviezdoslav (Pavol Országh) (1849–1921)[uredi]

V ledini moje duše[uredi]

V ledini moje duše
prav tiho, po naključju
mladika zabrsti.

Vem, da ne bo dorasla,
da usahne mi brez haska,
da nož jo umori.

Duša pa tega noče.
Želi, da v temni noči
z nje slavec gostoli.

Družina 1992, št. 42, 5.

 


Prosim milosti, Gospa, Te,
sam ponujam se v dokaz

(Žovneški)

Gornjegrajski (Der von Obernburg) (13. stol.)[uredi]

II[uredi]

Zima žalost nam prinaša
in vesela gmajna naša
v zimskem času obledi.
V ptičev mnoga grla mila
zima je svoj srd nalila
in umolknili so vsi.
Jaz pa tožim, jaz pa jočem:
svet v obupu nemogočem
h klicu radosti ne prebudi.

Kaj mi, revi, je tožiti?
Žalosti ne znam uiti.
Pa je vendar upanje,
da zadali lepši dnevi
bodo konec moji revi,
ki je polno je srce:
če Gospa bi moja mila
mi prijazno dovolila,
da ji – hlapec – zvesto služim še.

To se mi še ni zgodilo,
vendar upe z novo silo
njen nasmešek znova vžge.
Nikdar je skoz tožbe slepe
nisem videl tako lepe,
in verjame še srce,
da dobrota njena mila,
ki ga v muke je vklenila,
sreče lučko mu spet kdaj prižge.

Kaj skrbi vse prej odžene
kot plačilo iz roke Njene?
To znam si le izmisliti.
Vem, da vsa velika sreča
pri gospeh se čistih sreča,
ki od njih vse govori.
Kdor jih hoče prav odkriti,
stanoviten mora biti –
in dolžnost ga zmeraj radosti.

V[uredi]

Vedno bom lepo o ženski
pel dobroti in govoril,
saj je srcu blagor ženski
radost že premnoge storil.
Eni le da srce prednost nad dekleta vse.
Zanesljivo moja bo,
kajti služim ji zvesto.

Dušo in telo uročila,
ko sem prvič jo zagledal,
in se me je polastila,
zdaj pa kot bi ji presedal,
dneve vse muči me, da kar poka mi srce,
da srce mi krvavi,
nje to prav nič ne skrbi.

Sam ne vem, kako bi vedel
se, da bi me opazila
in bi njenemu ugledu
se krivica ne zgodila.
Hranim up, da ji bom ljub, da bo manjši moj obup.
Le na up je sreča vsa,
ki ujeti se ne da.

Ne z ljubeznijo ljubezen
Njena moji se odziva,
blaznost sili me v ljubezen,
ki Nji moje čute odkriva.
Moč življenja iz trpljenja srečo jemlje
in življenje mi slabi,
to, Gospa, pomisli Ti.

VII[uredi]

Ranjen sem do dna srca
bil z Gospejino roko.
Zdravja mi nihče ne da,
da mi njeno ga telo,
jasen blesk njenih oči,
njena usta rožnata
so srce ranila mi.

Če se izpolnijo želje,
če izbiral bom lahko,
rečem vam, kar vsakdo ve,
izmed vseh izbral bi Njo,
jasen blesk njenih oči,
njena usta rožnata
so srce ranila mi.

(prevod skupaj z Antonom Jankom)

NRazgl 41/3 (1992), 91.


Ostrovrški (Der von Scharpfenberg) (13. stol.)[uredi]

I[uredi]

Mesec maj, pozdravljen bodi,
skrb si od ljudi odpodil,
ki vso dolgo zimo so otepali se z žalostjo.
Gozdu je po sreči šlo,
pesmi zdaj ga prav pojo.

»Te novice sem vesela,«
je dekle zagostolela,
»kdo mi ubraniti zna, da ne bom rož trgala,
venca iz njih spletala
in z njim srečna rajala?«

»Hčerka, pusti lišpanje,
svét poslušaj matere,
da ljubezen te nori, zdi se mi, preljuba hči,
nisi več pri pameti,
bodi tu pri materi.«

»Vidim, da mi branite,
da doma sem, hočete,
jaz to vem, vi veste to, da koristi nič ne bo,
če svarite me tako,«
rekla punca je na to.

»Če je svét le bob ob steno,
je svarilo bolj pošteno,
le poslušaj, hčerkica, ker sicer boš zibala,
moški svet lagati zna,
rad dekleta goljufa.«

»Ples je druga zibelka,
nje ne bom se čuvala,
naj zgodi se, kakor že, ljubemu dovolim vse,
če zna potruditi se,
srečne užil bo urice.«
»Sreči obup je čeden par,
vanj ne sili, hči, nikar.«

»Mati, ne trudite se, s svetom že zamujate,
zdaj že res prepozno je,«
že je steklo stran dekle.

II[uredi]

Dve prelepi devi
skupno sta tožili
o vsej srčni revi
druga drugi v sili.
Prva izpregovori:
»Nisem več pri pameti,
od velikega trpljenja
se veselje moje jenja,
ker več ljubčka k meni ni.«

»Bog naj mi pomaga,«
druga je ihtela,
»prav res, moja draga,
več ne bom vesela:
izgubila sem moža,
ki izbrala sem si ga,
ki je meni bil po meri;
on se zdaj lahko šopiri,
rôjen, da me pokonča!«
Tretja mimo pride,
sede k njima, ali
naj kar proč odide,
bi jo radi odgnali:
»Pojdi tja, kjer radost je,
medve čisto sva brez nje,
ti vesela si lahko,
ljubček te izdal ne bo,
ti lepo pri srcu je.«

»Vidim že, da vaju dve
je zavist opekla,
šla bom, preden pa grem, še
nekaj le bom rekla:
to, kar sta povedali,
oh, kako me togoti!
Kdo kaj more mi, le kdo,
da vesela sem tako,
ker ljubi moj za me gori.

Ljubi moj, to dobro vem,
zmeraj dobro mi želi,
tega skrival ni ljudem,
odkar živ je moj spomin.
Rada ga imam zato,
saj zaslužil je s častjo.
Prisežem po vsej pameti,
da bi se prav smilil mi,
če manj bi bil mi kot zlato.«

(prevod skupaj z Antonom Jankom)

NRazgl 41/5 (1992), 153.


Žovneški (13. stol.)[uredi]

Sem obetal si poleti[uredi]

Sem obetal si poleti,
da bom venomer vesel,
zdaj začenja me skrbeti,
kaj v ljubezni sem sprejel:
službo mi bo vso razgnala,
v moj dom žalost priklicala,
komaj bom skrbem ušel.

Ko se smeh v spomin prikrade,
ki mi polnil je srce,
naj se kar znebim naslade,
ko smejočo gledam te,
ljuba? Vse se v nič obrača,
čast sovraštva ne poplača,
sam prenašal bom gorje!

Prosim milosti, Gospa, Te,
sam ponujam se v dokaz
Tvoje čednosti bogate.
Naj od nje bom srečen jaz.
Mar bi rada dovolila,
da ljubezen me bo ubila,
reši me, dokler je čas!

Slana in nenehni sneg[uredi]

Slana in nenehni sneg
sta pobrala majsko cvetje,
gola gmajna sta in gozd.
Boljši čas vzcveti v obeh,
ko spet podari poletje
njima – meni ne – radóst,
a morda mi podari jo
moja ljubljena Gospa,
sicer v žalost mi dehtijo
rožice in detelja.

Dana ji je vsa krepost –
srečenosno čisti, lepi,
ki me v večno skrb peha,
da ne vem, kaj je prostost,
mrem pod sužnjimi oklepi
zvest tlačan brez upanja.
Ko bi le mi dopustila
poljubiti ustnice,
bi v življenje povrnila
mi zgubljeno upanje.

Ljubezen moja sladka, ti me siliš[uredi]

Ljubezen moja sladka, ti me siliš,
da moram Nji, ljubezni vredni, peti,
in ko se skoz oči v srce mi vsiliš,
storiš, da moram le po Nji hlepeti
do dna srca, ljubezni temelja.
Edino Bog izmisliti si zna
ta ljubki smeh, ta rdeča usteca.

Si v širni laški, nemški kdaj deželi
lepoto tako kdaj uzrl v dekletu,
kot angel čisto v čistosti veseli,
da nič ji ni enakega na svetu,
ne vem, če sploh kje taka je gospa,
edino Bog izmisliti si zna
ta ljubki smeh, ta rdeča usteca.

Ko prvikrat sem ljubljeno ugledal,
sem mislil, da je sam krilatec božji,
verjel sem, da z njo v raju bom posedal,
pa me pahnila je v pekel najstrožji,
še sam ne vem, kdaj me je omrežila,
edino Bog izmisliti si zna
ta ljubki smeh, ta rdeča usteca.

(prevod skupaj z Antonom Jankom)

NRazgl 39/1 (1990), 29.

 


V svoje telo sestopam
kot nežna misel z juga

(Luko Paljetak


Antun Gleđević (1659–1728)[uredi]

Glej zvestoba in ljubezen[uredi]

Glej zvestoba in ljubezen
tvoja me je posvetila
in v nerazdružljivi vezi
z dvojno silo s tabo zlila.

Vse kar hočeš, stori z mano,
kot pajka me lahko pohodiš,
bol zadaš, odvzameš rano,
za svojim glasom varno vodiš.

Če živim, sem v tebi živa,
ti si, ljubi, živ le v meni.
Nisi svoj, nerazdružljiva
sva jaz v tebi in ti v meni.

V tebi moje so vrline,
v srcu čuvam tvoj zaklad.
Ljubim te, priznati ni me
sram, ker ti imaš me rad.

Misel vsaka te posluša,
v tebi moj se svet začenja,
srce srca si, duše duša,
življenje mojega življenja.

Z zvezdami in mesečino[uredi]

Z zvezdami in mesečino
se bojuje črna noč.
Bo zatrla njih milino
nje uničujoča moč?

Ko se bližam beli hiši,
– Zorka s sestro v nji živi –
njun sladak šepet zaslišim,
dalje iti moč mi ni.

Stopim k vratom in pogledam
v sobo skozi okence:
Zorka ob plamenu sveče
reže rdeč cvet vrtnice.

Ko nje sestra, cvet lepote
in odsev nedolžnosti
tanko iglo v prt zabode,
mene v srcu zaskeli.

Tržiški tekstilec 1971, št. 1.

Jovan Jovanović Zmaj (1833–1904)[uredi]

Pod oknom[uredi]

Vedro tako nebo je,
polnoč tako je tiha,
da mi je srce nemirno
v željo iz želje niha.

Prva leti še k tebi:
z njo se iz sanj prebudi,
tiho poljublja druga
ti že premile grudi.

Zdaj nežna tvoja duša
čudne miline sanja.
So mar kje lepše sanje
kot toplota ljubkovanja?

Ljubljena, pridi, pridi,
kliče ljubezen prava:
polnoč tako je tiha,
mehka tako je trava!

Da naju svetu skrije,
meseček bledi zajde,
a moj poljub še v mraku
usteca tvoja najde.

(1860)

V tihi noči[uredi]

V tihi noči
moje sonce sanja;
veja obraz ji
z biseri zaslanja,
a na veji
kot da nekaj kliče,
noč tu zbira
drobcene slaviče.
V strune svilo
predejo iz glasa,
stkali so ji
pernico do pasa,
so obraz in
prsi ji pokrili,
da mi ne bi
sonca prebudili

(1863)

Dn 1984, priloga št. 418.


Tin Ujević (1891–1955)[uredi]

Sonet[uredi]

Arsenij Jovkov (1884–1924)[uredi]

Mraz[uredi]

Megle v vrhovih bukev spijo,
že sonce v skrit zahaja kot,
junaki vsepovsod ležijo,
pripravljeni za daljno pot.

Kam bodo šli? … Kaj videli?
leden vihar jih zlomil bo.
Dekleta ni, puška mrazi –
neznosen mraz jih umoril bo.

Vije vihar v grozeči senci,
leden neba svod je razklan.
Nesrečni, obupani mučenci
zavetje iščejo zaman.

Pobrali so reči. gredo
bog ve kam s sklonjeno glavo.
Besedice hvaležnosti
do danes niso slišali.

(1903)

Dn 4. 9. 1992.


Franciszek Zatorski (Pranas Zatorskis) (1800–1849)[uredi]

Od bakel tisočerih hram visok blestel je[uredi]

Od bakel tisočerih hram visok blestel je,
ubrano strune so arhangelov zapele,
so pesmi Serafinov v dušah vseh vzkipele,
med solzami veselja klic krepko zvenel je.

Sam Bog svetišče sem postaviti velel je
otrokom ljubim, rodu obljubljene dežele,
pogumnih duš, ki niso v grozi onemele,
rod sebe žrtvoval je, Bogu himne pel je.

Velike, žlahtne duše! O Bog dobrotljivi,
ko revščina bo preč, kdo imenitna dela
poplačal bo, verjel prisegi večno živi?

Imena se Vam bodo v spomenik odela
in Tolažnica Mati, strta v sreči krivi,
hvaležno vam v oltar bo solzo božjo vpela.

Pet let je, Slavica, od kar si se rodila[uredi]

Pet let je, Slavica, od kar si se rodila:
dnevi veselja in tolažbe in prostosti!
Kako prijetno je, ker nikdar ni zadosti
imen lepote tvoje, sreče lepotila.

Ne veš vsa srečna, da se je za srečo skrila
rastoča z vsakim dnevom iskrica slabosti,
kot dobro sprejmeš vse, kar v lagodni strogosti
premisli dobri oče, premisli mati mila.

Vse to pa je odnesla nam vsem sreča zla,
otroštvo in z njim dnevi sreče so minili,
tolažba mladih dni, svetli življenjski cilji.

Zato nas veseli vse manj obraz tvoj mili.
Naj nežnost spremlja te, naj ti veselje da:
nedolžnost ljubi, kdor je vzljubil srh pekla.

Dialogi 1991, št. 5, 68–89.


Zigmas Gaidamavičius Gele (1894–1912)[uredi]

Križ[uredi]

Križ gledam z žalostnimi očmi,
gnilo podobo nesrečnega dne…
Spominja me na težko črnino skrbi
in na otroške solze.

Zapuščen umira. Romar, utrujen od poti,
Križanega več ne bo poljuboval,
le ptič, vesel ubežnik, križ kdaj preleti
in zašepeče ob njem včasih val svetal.

Vetrovna loka okoli valov
z mlado travo diha in drhti,
tu rože, tam se beli brezov dol,
kjer fantič dvori svoji deklici.

Vse zeleni … Le križevemu lesu
se sanja hladna in brezčutna smrt.

Primorska srečanja 16/121–22 (1991), 574–75.

Liudas Gira (1884–1964)[uredi]

Najdražji moji[uredi]

Zvečer se je nenadoma pooblačilo
moje nebo. Izginili so žarki zlati…
Zgubljen sem čakal, kdaj bo jutro prisvetilo,
in že skrivnostnih senc sem se začenjal bati.

Prišla si. In takoj se je nebo zjasnilo,
srce začelo biti, srčno plapolati,
zaupanje, da se zdani, se je spolnilo
in zlato pesem sem začel ti šepetati.

Čeprav se pripodijo kdaj pa kdaj oblaki
temni, pa vendar me nikdar ne preplašijo,
vesti, duha, bistrine mi ne zamorijo,

privre iz prsi pogumna pesem v uri taki
in poleti tolažit brate v težki boli:
najdražje moje, svete – kakor še nikoli.

Primorska srečanja 16/121–22 (1991),574–75.  



vižice zmeraj vesele
za stričeve prašičke bele

Anonim[uredi]

Debel dedec bučejedec[uredi]

Debel dedec
bučejedec
imel jezično je ženo
in ni vedel, kam bi z njo.
Snedel je največjo bučo,
zdolbel jo je, ne oluščil,
vanjo je zaprl ženo,
pa imel je mir pred njo.

Tržiški tekstilec 1972, št. 2–3.

Edward Lear (1812–1888)[uredi]

Limeriki[uredi]

Ima možak nos dolg tako[uredi]

Ima možak nos dolg tako,
da ptičice nanj sedajo.
Ko z nosa odlete,
ker dan k večeru gre,
kar lažji nos je – dolg tako.

Je ena punca iz Pirana[uredi]

Je ena punca iz Pirana,
ki je navtiki predana.
In ti zleze na drevo
gledat, kakšno morje bo,
pa nikdar ne gre iz Pirana.

Je ena punca iz Domžal[uredi]

Je ena punca iz Domžal,
igra na srébrno piščal
vižice zmeraj vesele
za stričeve prašičke bele.
Ta smešna punca iz Domžal.

Bil je starček iz Velenja[uredi]

Bil je starček iz Velenja
malce čudnega vedenja.
Če mu je kak hip ostal,
kar na mizi je zaspal.
Smešni starček iz Velenja.

Bil je mož – od kod že neki[uredi]

Bil je mož – od kod že neki,
gledal ženo je pri peki.
Enkrat kakor kos testa
vsadi v peč ponevedoma
žena moža – od kod že neki.

Bil je starec iz Tržiča[uredi]

Bil je starec iz Tržiča
brez prebitega beliča.
Ves denar je spustil v svet
za čebulo in za med
trmast starec iz Tržiča.

En mož izpod gradu pod Celjem[uredi]

En mož izpod gradu pod Celjem
imel je posebno veselje:
otrokom je delil samo
enkrat na dan po žemljico.
Skopuh izpod gradu pod Celjem.

Bil je starec s Češkega[uredi]

Bil je starec s Češkega,
z njim hčerka mlada je bila.
Toda, joj, kar naenkrat
z njo se je poročil tat
na žalost starca s Češkega.

Na griču vidite moža[uredi]

Na griču vidite moža,
ki miru sploh ne pozna.
Sem in tja vse dneve teka
v starih maminih oblekah,
ki zaljšajo tega moža.

Starejši človek iz Vrtač[uredi]

Starejši človek iz Vrtač
se je strašno bal krastač.
Prosil svoje je sestre,
naj mu jih ducat nalove.
Neznaten človek iz Vrtač.

En možak iz Sevnice[uredi]

En možak iz Sevnice
vedel ni, kaj naj počne.
Sem in tja je fanta gnalo,
dokler ga ni sonce vžgalo,
zbeganca iz Sevnice.

Pionir 1987, št. 7 (marec), 38.

Nekoč je bil nosati mož[uredi]

Nekoč je bil nosati mož.
Je rekel: To se zmotil boš,
če nos moj se ti zdi
kaj daljši kakor vsi!
Tak je bil ta nosati mož.

Bil je en starček iz Zvirčan[uredi]

Bil je en starček iz Zvirčan
in z njim je polko plesal vran.
Vsi vprek: »To pa je res grdo
plašiti drobno ptičico.«
svarijo starca iz Zvirčan.

Bil je en mož iz Dolgih njiv[uredi]

Bil je en mož iz Dolgih njiv,
ki bi se rad sploh ne rodil.
Na stolu je sedel,
iz obupa konec vzel.
Nesrečni mož iz Dolgih njiv.

Je en mož iz spodnjih Ploč[uredi]

Je en mož iz spodnjih Ploč,
v nosu nosi zlat obroč.
Vsak večer ti v mesec buli,
dokler traja mesec julij.
Zmešan mož iz spodnjih Ploč.

Bila je deklica iz Kala[uredi]

Bila je deklica iz Kala,
ki bi jo babica sežgala.
Dekle ji mačka pomoli
in reče: »Kar tole sežgi,
neznosna babica iz Kala.«

Bil je en starec s Severa[uredi]

Bil je en starec s Severa,
je padel v kotel močnika.
Kuharica pametna
s trnkom ga izbeza
in reši starca s Severa.

Deklica ima oči[uredi]

Deklica ima oči
take barve in moči,
če jih na stežaj odpre,
vsakdo vanje se ozre
in vesel naprej hiti.

Ta deklica iz Podpeči[uredi]

Ta deklica iz Podpeči
med vrati rada posedi.
Če vrata jo priščipnejo,
reče brezbrižno: »Nič za to.« 
Srčen deklič iz Podpeči.

Plešastemu starcu s Trat[uredi]

Plešastemu starcu s Trat
zlezel ščurek je za vrat.
»Zgaga!« starec rekel je,
»naj šivanka te predre!«
Jezen, plešast starec s Trat.

Prišel je človek na goro[uredi]

Prišel je človek na goro
in v škatlo je zaprl ženó.
Mu reče žena: »Pusti me!«
Odgovori ji: »Srčece,
nihče te ven dobil ne bo!«

(neobjavljeno)

Lewis Carroll (1932–1898)[uredi]

In da življenje bi bilo[uredi]

In da življenje bi bilo
Sen, ki kot blisk zaiskri oko
In brž se spet stopi v temo?

Bol k tlom pritiska vsakega,
Osladno zraven se smehlja,
Vse premetava sem in tja.

Mineva Dan nam v naglici,
A Poldne ne zagotovi
Nam konca mirnega Noči.

(neobjavljeno)

Ko bil sem mlad, se penil, vil[uredi]

»Ko bil sem mlad, se penil, vil
slap kodrcev mi je z glave;
so rekli: »Zdaj se boš obril,
umetne nosil boš lase!«

Poslušal njihov sem nasvet,
pa so odkimali z glavo:
»Bil lepši si za mladih let,
v lasulji zgledaš prav grdo!«

So rekli še, da me kazi,
da v njej sem kot razbojnik, tat;
kaj pa naj plešec naredi,
da spet bo skodran in lasat!

Še zdaj, ko star sem in ves siv
in pravih las že skoraj ni,
se našel kdo bi, ki bi vpil:
»Je tvoja glava za smeti?«

In kamor pot me pripelja,
ljudje vrešče v en glas: Prase!
Čemu, te vprašam, ljubica?
Samo zadelj lasuljice!«

Pionir XLI (1985/86).

Mark Twain (1835–1910)[uredi]

Čeprav na lastne oči[uredi]

Čeprav na lastne oči
mladi fant iz John Smith Company
videl pasti prav grdo
moža pred svojo strojnico,
ga, žal, šofer opazil ni.

Dn 10. 1. 1987.


Arnold Bennet (1867–1931)[uredi]

Bil je mlad fant izpod Dobrača[uredi]

Bil je mlad fant izpod Dobrača
brez žepov na vseh svojih hlačah.
Ko ga povpraša ljubica,
kje nosi cvenk, ji koj prizna:
»Jaz, dragica, kar skoz nos plačam!«

Dn 10. 1. 1987.


W. Stewart[10][uredi]

Demokracija[uredi]

Demokracija je (tako med brati),
če slišiš modrijana kdaj kričati
na temno ljudstvo: »Vladajte!«
In če odzove vsakdo se:
»Že prav, povej pa nam, kako ravnati!«

Dn 24. 4. 1990.

Anonim[uredi]

Limeriki[uredi]

Bil je nadškof Jurij Kosem[uredi]

Bil je nadškof Jurij Kosem.
Večerjal je ob 8.8.
Žal, natančno se ne ve,
kaj za večerjo jedel je
ob 8.8 nadškof Kosem.
(1820)

Star fant iz Hude Južne[uredi]

Star fant iz Hude Južne
naenkrat vzel je tri žene.
Ga vprašajo: »Zakaj kar tri?«
»Absurd je ena,« odgovori,
»Dvoženstvo pa kaznivo je.«
(20. stol.)

Na vlak je star možakar stopil[uredi]

Na vlak je star možakar stopil,
popeljal se iz Pivke v Koper.
Napis na vratih se glasi:
»Po tleh ne smete pljuvati!«
In pridno pljuval je po stropu.
(20. stol.)

Dn 10. 1. 1987.

Star možak iz Ribnice[uredi]

Star možak iz Ribnice
naenkrat vzel je tri žene.
Ga vprašajo: »Zakaj kar tri?«
»Absurd je ena,« odgovori,
»dvoženstvo pa kaznivo je.«
(20. stol.)

Po cesti nov šofer mečka[uredi]

Po cesti nov šofer mečka
in sin nasvet mu moder da:
»Če bova tako vozila,
bova gotovo zamudila,
poženi brž!« – In je. In sta.
(20. stol.)

Slava 1/1 (1987), 66.

Charles Baudelaire (1821–1867)[uredi]

Slepci[uredi]

Res strašni so, poglej jih duša moja,
nejasno smešni, kot voščena lutka,
v popolni tmi do zadnjega trenutka
žive in ne vedo za pota svoja.

Oči, ki ne zrcalijo zastoja,
razpleta misli, daleč, brez občutka
v nebo zro. S sklonjeno glavo trenutka
prešli še niso, dali sanjam kraja.

V brezmejni črni obli se love,
ki sestra njih je večnega miru,
poglej me, mesto, ki grog nje smeje

prepevaš radost, krutosti in hrup,
bolj izgubljen kot slepci sem, ne vem,
kaj v nebu iščejo, vanj zro čemu?

Krogi (Kranj) 1964, št. 1.

Arthur Rimbaud (1854–1891)[uredi]

Občutje[uredi]

V modrih poletnih večerih bom šel po stezah
med žitnimi polji in mehko, orošeno travo.
Tam bom, zasanjan, začutil lagodnost v nogah
in pustil bom vetru, da golo umiva mi glavo.

Mislil ne bom, izgovoril besede nobene;
ljubezen, neskončna in nežna bo dušo objela.
Daleč bom šel kot cigan, ki usoda ga žene
k prirodi, in v njenem objemu bom srečen docela.

Krogi (Kranj) 1964, št. 1, 19.


Jablana ob mostu[uredi]

Kako počasi teče voda in kako monotono. Ljudje, ki se sklanjajo preko mostu in se smehljajo, ko vidijo svoje obraze na njeni gladini, mislijo, da je vesela. Pa vendar voda ničesar ne čuti: nikdar ni zlata, kadar vpija sončni zahod, ali škrlatna, ko žarki zahajajočega sonca božajo njeno gladino. Mirna je: nič je ne vznemiri in ne zmoti njenega toka. Ljudi na mostu ne vidim; gledam le vodo, zdaj s tem zdaj z one strani: počasi odteka, ne nosi s sabo leska neba, vendar kaplja za kapljo izginja; in če bi zajel prgišče vode, ne mogel bi ga vrniti istim kapljam.

Vsak večer bi rad poljubil njeno gladino, pa se bojim, da ne bi pretrgal harmonije; bojim se temnega pogleda jablane ob mostu, ki je pod noč tako strašna, a v modrih pomladnih večerih tako lepa v cvetju, tako vabljiva, da roka nevede seže po cvetu, ga odtrga, poboža, a kasneje odvrže. Danes bi rad pripel vse njene cvete, ki sem jih kdaj odtrgal, na njene gole veje, da bi na pomlad rodila. Danes bi vračal vsa tista majhna življenja, ki sem jih nekoč uničil, kakor bi vračal vsako prgišče vode istim kapljam reke, ki teče mimo. Da bi to mogel, bi vrnil ljudem vse tople poglede, ki sem jih prezrl.

Krogi 1964, št. 1, 15.


Emile Verhaeren (1855–1916)[uredi]

1. Pokrajina, vsa gladka se blešči[uredi]

Pokrajina, vsa gladka se blešči,
gladina jezera njen lesk odseva:
ko sence bremenijo jasnost dneva,
s stopnic večera sonce se spusti.

Srebrna zvezda z daljnega neba
čez črn svod svetlobo zlato prede
ki lahen val umiva jo, povede
skoz čisto jezerno vodo do dna.

Po poti prek poljan naliv na sveže
zoral globok je, črn kolovoz,
ki tih obroblja temen smrekov gozd
in na križišču beli trak prereže.

Še ena lučka plaho sveti z dalje
in kot oko zapre se, je ugasnila:
noč zadnji sončni žarek je utopila,
v globokem žepu svoje črne halje.

Ničesar čuti ni ob tem slovesu:
Pokrajina, v kovinski mir odeta,
je kot bazilika, ki jo prepleta
metuljev nočni roj, tišina v lesu.

2. Tedaj se vračajo domov menihi[uredi]

Tedaj se vračajo domov menihi,
ki so bolnikom lajšali bolest,
pogum so stotim vračali, zavest,
pomagali so vsem, katerih vzdihi

nikogar ne prikličejo, ko mro,
ne da za njimi bi v solzah molili,
da, preden v črni zemlji bi segnili,
telo, umije jim, zapre oči,

pohabljencem, ki komaj še živijo,
jim revščina in glad trpljenje veča,
da lomijo pod njim se šibka pleča,
dokler skrivaj se v mlaki ne utopijo.

Menihi beli preko črnih polj
gredo, kakor apostoli nekoč
v lanenih, dolgih plaščih so pod noč
utrujeni se vračali domov.

(neobjavljeno)


Bertolt Brecht (1898–1956)[uredi]

Balada o deviškosti v duru[uredi]

Hafis (1326–1390)[uredi]

Veter lahni[uredi]

Veter lahni, vzdihni milost tej gazeli,
z razkošjem njenim bralca razveseli,
kot ga razveseli okus in vonj divjin!
Lepote sel – da večno si pri meni!
Zakaj nisi umoril krvosesa pajka?
O, vrtnica, zakaj ponos ledeni
ti brani ljubljenega poljubiti slavca?
Zakaj razcveta se ti v kroni beli
razkošja agonija, ki še vidca mami,
a modra ptica zanjo se ne zmeni?
Zakaj mi tvoje demantne oči, gazelino telo
in mesečev obraz ljubezni barve niso razodeli?
Ko z vinom, draga, meriš moč ljubezni,
se spomni ljubega, ki veter meri.
Še to: ko tvojo bom slavil lepoto,
ponižnosti in skromnosti ne bom omenil,
zato ne čudi se, če Venus in Mesija
poklonita se Hafisu in tej gazeli.

Tržiški tekstilec 1971, št. 9.


Mehmed[11][uredi]

Dekle ljuba, duša moja[uredi]

Dekle ljuba, duša moja,
malo vsaj me razveseli,
bolni duši daj pokoja,
malo vsaj me razveseli.

Kadar moj pogled te sreča,
v srcu vzplameni mi sveča,
moja želja je vse večja:
malo vsaj me razveseli.

Ta svet je le nočna senca,
človek – krhek kos apnenca
v bistrem drncu studenca
malo vsaj me razveseli.

Ne odreci, deklič ljubi,
v temi življenja sem se zgubil,
le tvoj glas me iz nje bo zbudil.
Malo vsaj me razveseli.

Čista moja je ljubezen,
moj objem bo čvrst, a nežen,
rešil me bo sle in jeze.
Malo vsaj me razveseli.

Tvoj ponos ljubiti brani.
Če si kruta, kruta ostani!
Spev, le Mehmedovi rani,
malo vsaj me razveseli.

Tržiški tekstilec 1971, št. 9.


Nahnane Bialik (1873–1934)[uredi]

Vzemi me v naročje[uredi]

V naročje varno, prosim, vzemi me
in dobra sestra bodi mi in mati
vanj vedno sem želel ti glavo dati,
prositi, da v oči se ti zazrem,

ko pride ura milosti v somraku,
razkril ti svojo bom bolest do dna:
spoznal sem, da mladost mi je prešla,
čeprav smeji ob vsakem se koraku.

Še eno samo ti skrivnost odkrijem:
izčrpala se v ognju mi je duša,
čeprav reko, da svet ljubav okuša,
ne vem, kako srce v ljubezni bije.

Nebo me zvezdnato v noči je izdalo,
da sanjal sem, a sem pokopal sne,
tako, da zdaj prav nič več me ne tre,
ne veseli, preveč mi ni, premalo.

Zato v naročje varno vzemi me
in dobra sestra bodi mi in mati:
vanj vedno sem želel ti glavo dati,
prositi, da v oči se ti zazrem.

Migljajo zvezde in ugašajo[uredi]

Migljajo zvezde in ugašajo,
kakor ljudje med plesom senc medlé,
poglej okoli sé, poglej v srce:
povsod tema, prijatelj, sence odnašajo

mi sanje, ki plamte, izginjajo,
kakor cvetijo srca in vené,
poglej okoli sé, poglej v srce:
mar razdejanja te spominjajo

vsega, kar prosi luč,
in ustnic, ki šepečejo molitev,
vseh dolgih molkov in žalitev,
ki jih izdihalo je mnogo pljuč,

in teh noči, ki tečejo počasi,
in blede lune nebogljene,
ki mane si oči zgubljene,
ko dan dremav jo ves pogazi.

(neobjavljeno)

Kazalo prevodov, ki zaradi smrti avtorja po letu 1950 še niso na Wikiviru[uredi]

Avtor moje knjige je
poljski jezik

  • Kazimiera Iłłakowiczówna
    • Vrnitev
    • Najbolje
    • Ločitev
    • Zadnji poskus
    • Stori, da bo dan
    • Oblak
    • Nebivanje
    • Nikoli med nami ne bo zaživelo
    • Želim, da moja roka te ubije
  • Kazimierz Wierzyński
    • Pesnikova delavnica
    • Alibi
    • Čisto na dnu
    • Post scriptum
  • Antoni Słonimski
    • Noin
  • Maria Dłuska
    • Tuwimovska kitica
  • Aleksander Wat
    • Jutro
    • Trije soneti
    • Slovo od poletja
    • Šala
  • Irena Tuwim
    • Usta nemlade ženske
    • Ko grem mimo hiše, kjer sva stanovala
  • Włodzimierz Słobodnik
    • Škatlica vžigalic
  • Marian Hemar
    • Tonček in psihoanaliza
  • Franciszek Łojas Kośla
    • Skupaj pojdimo do skednja
  • Mieczysław Jastrun
    • Pesništvo in resnica
    • Govorec iz trebuha
    • Vavelske glave
    • Vrnitev
  • Jalu Kurek
    • Hvalnica smučem in snegu
  • Jan Sztaudynger
    • Epigram
    • Najbolj priljubljeno stanje se zdi
    • Galerija portretov
    • Boj za obstanek
  • Jerzy Zagórski
    • V roko vzemi kepo te prsti
  • Anna Świrszczyńska
    • Živel je uro dlje
    • Dva krompirja
  • Czesław Miłosz
    • Prestolnica
    • Joči, Evropa, in čakaj šifkarto
    • Ne-prav
    • Božična pravljica
    • Četrta učna ura
  • Kornel Filipowicz
    • Smrt med divjaki
    • Molitev
    • Kratek pogovor
    • Življenjepis
  • Jeremi Przybora
    • V kavarnici pri treh sirenah
  • Jan Twardowski
    • Skupaj
    • Časi so se spremenili
  • Anna Kamieńska
    • Prišel je
    • Nevera
    • Iz belega rokopisa
  • Maria Kurecka
    • Vprašanje
    • Luč tvojega glasu
  • Karol Wojtyła
    • Materi
    • Magnificat
    • Slovanska knjiga hrepenenja! Zdaj zapoj
  • Tadeusz Rósewicz
    • Poznal sem boga poezije
    • Moja poezija
    • O nekaterih lastnostih tako imenovane poezije
    • Mesec sije
    • Vršačka elegija
    • Kletka
    • Jakobov boj z angelom
    • Zaprl sem
    • Kazen
  • Miron Białoszewski
    • Moja filozoo
    • Bolezen
    • Vrtiljak z madonami
    • Ne znam pisati
    • Prasistem čutov
    • Divja dežela vzrokov
    • Primer
    • Vojni miti
    • Kako lahko je izgubiti vero
    • Umetni zobje
    • Šola umetnih zob
    • Izgled
    • Zbor nasvetov
    • Tale
  • Wisława Szymborska
    • Konec stoletja
    • Prepričanost
    • Pogreb
    • Srednjeveška miniatura
    • Gib
  • Jerzy Ficowski
    • Tesarja
  • Zbigniew Herbert
    • Padlim pesnikom
  • Wiktor Woroszylski
    • Podpišite tole
    • Še ne
  • Tadusz Śliwiak
    • pogledal sem v lastno dlan
  • Sławomir Mrożek
    • Ovadba št. 15
  • Tadeusz Nowak
    • Prepovedana molitvica
    • Božični psalm
  • Bohdan Drozdowski
    • Moja madona
    • Navznoter obrnjeni sonet
  • Marian Grzeczak
    • Zagovor starih pesnikov
  • Ernest Bryll
    • Pismo
    • Vem, v poljščini zakleta je beseda
    • Ni ga zmogla krogla
  • Halina Poświatowska
    • ptica mojega srca
  • Jarosław Marek Rymkiewicz
    • Tristia
    • Litvanski kralji
    • Kot v snu gresta pastir in koza
  • Agnieszka Osiecka
    • Odštevanje
  • Edward Stachura
    • Nebo je vendarle vodnjak
  • Ireneusz Iredyński
    • Portret
  • Aleksander Nawrocki
    • Prezgodnji sneg
  • Józef Baran
    • Svet, križan v solzi
  • Krzysztof Boczkowski
    • Molk glasbe
    • Pokrajina s Tobijo
  • Ryszard Krynicki
    • Pesmi? Glasovi?
    • več dobrega kot slabega spoznal sem
    • Odgovor
    • Ne vem
    • Kazalo je že
    • Če boš kupil
    • Skrajni čas
    • Mnogo bolj preprosto
    • Tako trka moje srce
    • Skoraj vse
    • Morda samo
    • Neskončno število
    • Kdo drug
    • So besede
    • Še preden zalotiš misel
    • Ubogi moj sin
  • Adam Zagajewski
    • Drobna pesmica o cenzuri
    • Snežna kraljica
    • Pismo
    • Ne delaj se da si kdo drug
    • Če bi Rusijo
    • Norwidu, ko je jubilej že mimo
    • Prihodnost
    • Vešče
    • Vzvratno ogledalo
    • Vračanje
    • Večerna razglednica razumu
    • Nevidni vladar
    • Mesta
    • Platno
    • Topel dež
    • Rusija stopa na Poljsko
    • Kierkegaard o Heglu
    • V enciklopediji je spet zmanjkalo prostora za Osipa Mandelštama
  • Ewa Lipska
    • Modri kralj
    • Stiska
    • Sedemnajst rdečkastih veveric
    • Ni me rešilo
    • Ni več daleč
    • Morda bo bolje
    • Odziv
    • Iz sanjske knjige
    • Pesnik?, Zločinec?, Norec?
    • Če je Bog
    • Shramba teme
    • Prvi pomladni dan
    • Narek
    • Oporoka
    • Poslanica
    • Opomin
  • Rafał Wojaczek
    • Nasedel je jeziku, ki ga ni bilo
    • Domovina
    • Tiho ti govorim
    • Moj slovar
    • Ali je pesem lahko kaj drugega
    • Kot ženska
  • Julian Kornhauser
    • Hiperrealizem
    • Prosti spis
    • Vse je odvisno od človeka
    • Kaj bi storil če bi imel čarodejno paličico
    • Toplota v ceveh
  • Stanisław Barańczak
    • Popevka izza levega zidu
    • NN pri jutranji telovadbi
    • 15. 12. 79.: v glavi se mi vrti od napredka
    • 21. 12. 79.: but why?
    • 31. 13. 79.: prav kmalu
  • Włodzimierz Szymanowicz
    • Povabite me k mizi
    • Pesem o pesmi
  • Piotr Sommer
    • Gramatika
    • Korektura
    • Sentence
    • Dolg jezik
    • Njegovo odvozlanstvo
  • Bronisław Maj
    • Tišina stanovanja, v katerem nekdo
    • Mimogrede videti, z vlaka
    • List, eden izmed zadnjih
  • Marcin Świetlicki
    • Apokrif

  • Natalija Gončarova
    • Je k meni ptička priletela
  • Mihail Larionov
    • Tuja vest ne boli
  • Ana Ahmatova
    • Med rože v vrt čudežni misel hiti
    • Zamisliš se – tudi snovanje
    • Visokih misli let ti duh mrači
  • Boris Pasternak
    • Kaj je to – pesem, otročički?
    • Želel sem slajšega življenja?
  • Vladimir Nabokov
    • Tramvaj
    • To niso rebra, ne
    • Vse kar bilo je, čemur bo
  • Gennadij Ajgi
    • Ko prebiram Norwida
    • Letošnji sneg
  • Josif Brodski
    • Glasovom groze ste prisluhnile
    • Ti, Muza, nenaklonjena ljubezni
    • Pesem o Špancu Miguelu Cervetu, heretiku, ki so ga sežgali kalvinisti
    • Dominikanaj
  • Lev Losev
    • Ko prebiram Milosza
  • Irina Murajeva
    • Vsak čas občutim v sebi slast dežja
    • V vrtičku mojem, kjer so zlate sence
    • Nocoj sem v sanjah bližala se domu
    • Tu rasla sem. Tu moji so spomini
    • Na ta svet gledam skoz srhljivo bol
    • Če rečem: Rusija …večer …
  • anonim
    • Zgodba o izgubljenem vojaku

Pred snegom odlete labodi
in pred dežjem bežé gosi.

  • Jaroslav Seifert
    • Najbolj pokorna pesem
    • Venerine roke
  • Jan Skácel
    • Kaj je prevod? Na krožniku
    • Pred snegom odlete labodi
    • kot lani zvezde spet dehte
    • Oreški za črnega papagaja
    • Branje iz mrtve roke
    • Pravljica o kraljični in pavih
  • Miroslav Červenka
    • Tomaž apostol
    • Stopar
    • Napis na podrtem znamenju
    • Glej, trgam
    • Jagnje
  • Lenka Chytilová
    • April ali streljanje z lokom
    • Praga ponoči
    • O tistih, ki pišejo verze
  • Milan Rúfus
    • Otroci in molitev

  • Jure Kaštelan
    • Rad bi
    • Je kje dežela
  • Vesna Parun
    • Sonet o hribu in slu
    • Molitev vodi
    • Amfore
    • Sonet o prazniku
    • Sonet o smrti
    • Sonet o smrti
    • Toča
  • Slobodan Novak
    • Smrt v spanju
  • Jevrem Brković
    • Naše vladarice
    • Naše pokopališče za vasjo
    • Tvoji zvesti hrti
    • Ne piši pesmi!
  • Luko Paljetak
    • V svoje telo sestopam
    • Možna teza o sonetu
    • Druga novoletna
    • Vrba
    • Božič v kleti
    • Čisto na koncu
    • Kocka
    • Imena, ki iščejo lastnike
    • Breza
    • Popolna razdalja
    • Sonet o roži v roži
    • Slika na zidu
    • Juha
    • Puščava
    • Pretkanci
    • Grafit
    • Del, ki manjka
    • Drobna sintetika
    • Oklevanje
    • Ludvigova pesem
    • V gradu kralja Pumpulina
    • Novice
  • Rudolf Ujčić
    • Kletev
    • Jarem
    • Judeževi ljudje
    • Skrito bogastvo
    • Čas je
    • Človek je in ni
  • Delimir Rešicki
    • Počasi se k stropu
    • Ste morda kdaj dobro pogledali
    • V prvih jutranjih urah
    • Ženske v notranjosti še vedno nosijo črne rute
  • Blaže Koneski
    • Angel iz svete Sofije
  • Ljupčo Georgijevski
    • Mesto

Ni bilo pomladi:
za zimo je prišla
zima

  • Faustas Kirša
    • Noč in danica
  • Juozas Mikuckis
    • Ljubim … mogoče pa ne ljubim
  • Henrikas Nagys
    • Ni bilo pomladi
    • Tvoji ledeni prsti, zima
    • Oporoka
  • Lacrima
    • Ti si moj brat
    • Spev gotike
  • Leonidas Vainikonis
    • Ščepec soli
  • Kazys Grumstas
    • Ne morem molčati
    • Radost
    • Naj najde kdo, vseeno je
    • Ničesar prosil nisem
    • Zalila voda loko bo, odtekla
  • Tomas Venclova
    • Kot smo, tako preminemo
  • Kornelijus Platelis
    • Didaktični sonet
    • Kristus kot sveti Jurij
  • Rolandas Rastauskas
    • Stigma
    • Drobec obale
    • Pesnitev kot moj nagi brat
    • Sestra
    • Pesem, živa iz obupa
    • Krištof
    • premoči me dobrotni dež kot ura sanj
    • Igralec
    • Pohiti prečrtavati, kar žal

vižice zmeraj vesele
za stričeve prašičke bele

  • Cyril Mountjoy
    • Fizik izračuna naj
  • René Char
    • Svoboda
    • Hrastova roža
  • Lucien Berrin
    • Bakrorezi

Jaz si jemljem poezijo,
da bi jasneje videl.

Spremna beseda[uredi]

Ob pesniških prevodih Toneta Pretnarja, objavljenih v dnevnikih, tednikih in mesečnikih, smo se v zadnjih dvajsetih letih skoraj neopazno navadili vsaj trojne vloge pesniškega prevoda:

  • v stilu časopisnih stihov je lahko ne glede na obdobje nastanka in poetiko izvirnika povsem naravno vključen med dnevno aktualne, najbolj minljive zapise vsakdanje resničnosti,
  • pesniški prevod še tako univerzalistično usmerjene poezije se že sam po sebi odziva na to vsakdanjo resničnost in v njej je pravzaprav smiselno utemeljena tudi bralčeva recepcija,
  • služi lahko kot zastrta polemika, aluzija ali odgovor na kritiko.

V tako vsakdanjost vpeta besedila, ki jih navadno povezujemo z izjemnimi, vzvišenimi sferami duhovnega življenja, so udejanjanje naslovnega citata in se po lastni logiki nizajo v sklenjeni prevajalski opus. Pri tem lahko sklepamo, da je bila ta poezija prevajana približno tako, kot je nastajala – spotoma, v dinamiki vsakdanjosti, trenutkih veselja, norčave hudomušnosti in resnobe, v obdobjih kriz, stresov in porazov. Izbor avtorjev in njihovih del – enkrat očitno, drugič zastrto – kaže osebno motivacijo prevajalca, kadar pa so prevodi nastali po naročilu, so dokazovali možnost vživljanja v vsakršno tuje sporočilo in razpoloženje. Pretnarjevi prevodi so pri prodornem dešifriranju izvirnika zmeraj potrjevali njegovo globoko poznavanje slovenske tradicije, saj je v prepesnjenem besedilu skušal ohranjati do tradicije tako razmerje, kot ga je izvirnik nakazoval do lastne. Znanstvena podkovanost je bila pri tem prevajalcu le zunanja opora, argument pri zagovarjanju in utemeljevanju izbranega verznega vzorca, nikoli pa ni zasenčila tistega ustvarjalnega deleža, ki ga pričakujemo od pesnika.

Tone je s prevodi, zlasti tistimi iz srednjeevropskih literatur, nanizal pesniške ekvivalente vsem pojavom slovenskega literarnozgodovinskega razvoja. V njegovem opusu se torej izrazne možnosti slovenskega jezika uresničujejo v estetskem okviru poustvarjenih metričnih vzorcev, metafor, dinamičnega razmerja med nakazanim vzorcem in enkratnimi uresničitvami tradicionalnega ali sodobnega besedila.

Tonetovi prevajalski začetki segajo v njegova gimnazijska leta v Kranju (1964), ko je v literarnem glasilu Snovanja objavil prve prevode iz francoske poezije (Baudelaire, Rimbaud in Char). Ob koncu študija slavistike je kot urednik v tovarniškem glasilu Tekstilec v Tržiču predstavil ruske pesnike, rojene ob koncu 19. stol. (Jesenin, Cvetajeva, Pasternak), kasneje pa še Hlebnikova, Belega in Aleksandra Tolstoja. Leta 1971 so nastali prvi prevodi poljskih romantikov (Mickiewicz, Słowacki, Krasiński, Witwicki in Brodziński), leto kasneje, ko je dobil polletno štipendijo za izpopolnjevanje na poljski akademiji znanosti v Varšavi, pa prvi izbor pesmi poljskega sodobnika Zbigniewa Herberta. Ta časovni okvir je Tone po premoru v sedemdesetih letih (1973-1980), ko se je ob lektorskem delu posvečal zlasti verzološkemu študiju, deloma tudi prevajanju proze, dopolnjeval do konca življenja. V zgodovini poljske književnosti najbrž ni obdobja, ki bi v njegovih delih ne bilo zastopano vsaj z nekaj avtorji - od Mikołaja Reja (1505-1569) do Bronisława Maja (1953). Poleg najpomembnejših pesnikov (Kochanowski, Mickiewicz, Słowacki, Norwid, Kasprowicz, Leśmian, Słonimski, Miłosz itd.) je enako zavzeto prevajal manj znane ali celo marginalne avtorje. Enako je ravnal tudi pri prevajanju iz vseh drugih književnosti. Zanimivo je, da je ustvarjalno pot nekaterih sodobnih avtorjev, ki so mu bili posebej blizu, vseskozi prevajalsko spremljal (med take sodijo Adam Zagajewski, Ewa Lipska, Zbigniew Herbert, Luko Paljetak, Vesna Parun). Od l. 1980 do 1992 je izbor ruskih pesnikov dopolnil z Ajgyem, Mandelštamom, Brodskim, Nabokovom, Muravjevo in drugimi, se lotil tudi sodobnih čeških (v sodelovanju z Albinco Lipovec) ter južnoslovanskih avtorjev (Zmaj, Ujević, Kaštelan, S. Novak, Rešicki, Brković, Koneski, Georgijevski). S kratkotrajnega študijskega bivanja v Vilniusu (1990) je prinesel izbor prevodov enajstih litovskih pesnikov (od Prešernovega sodobnika Pranasa Zatorskisa (1800-1849) do Korneliusa Platelisa (1951)).

Ko se je ob koncu zbiranja prevodov iz periodičnih objav prikazal celotni prevajalski mozaik, smo lahko z občudovanjem ugotavljali, da so v tako razpršeni in neulovljivi obliki nastajali obsežni izbori posameznih pesnikov, ki bi lahko brez kakršnih koli redaktorskih posegov izšli kot samostojne zbirke. Tako je z izborom pesnikov »novega vala« (Barańczak, Zagajewski, Kornhauser, Lipska, Krynicki, Problemi 1982) celovito predstavil večpomensko, ironično nabito, proti klišejem usmerjeno angažirano pesniško govorico, polno besednih iger in pasti medbesedilnosti, za katero pa slovenska novorevialna uredništva niso kazala posebnega razumevanja. Najbrž je v prevajanju tega pesniškega rodu, ki v vzhodnoevropski poeziji šestdesetih in sedemdesetih let predstavlja samosvoj pojav estetsko dovršene disidentske poezije, Tonetovo prevajalstvo doseglo enega svojih viškov. Drug prevajalski vrh pa nedvomno predstavljajo prepesnitve romantičnih klasikov, med katerimi je za nas najpomembnejša knjižna izdaja Cypriana K. Norwida, katerega postromantična poezija pri nas skorajda ni bila predstavljena.

V tej antologiji so zbrani samo prevodi pesniških besedil, (prozne in dramske prevode – Schulz, Białoszewski, Stachura, Młodożeniec, Andrzejewski, Iredyński, Różewicz. Mrożek idr. – bi bilo treba zbrati v posebnih zvezkih), ki so izhajali v naslednjih časopisih in revijah: Dnevnik, Naši razgledi (od 1992 Razgledi), Družina, Književni listi (Delo), Nova zaveza, Tržiški tekstilec, Gorenjski glas, Snovanja, Nihalo, Stezice, Pionir; Sodobnost, Problemi, Primorska srečanja, Dialogi, Znamenja, Celovški zvon, nekaj jih je iz rokopisov, zasebne korespondence in priložnostnih izdaj. Izbor obsega 145 avtorjev od tega 74 poljskih, 19 ruskih, 23 drugih slovanskih, 12 litovskih in 17 ostalih (angleški, francoski, nemški, perzijski in novohebrejski). Avtorji so znotraj nacionalnih literatur razvrščeni kronološko. Upoštevali nismo tistih besedil, ki so kasneje izšla v knjižnih izdajah, teh pa je pet: Cyprian K. Norwid, Lirika, Ljubljana 1985; Czesław Miłosz, Somrak in svit, Ljubljana 1987 (s sodelavcema Rozko Štefanovo in Lojzetom Krakarjem); Jan Skácel, Lirika, Ljubljana 1990 (skupno prevajanje z Albinco Lipovec); Luko Paljetak, Ubežne pesmi, Ljubljana 1991 (z Borisom A. Novakom idr.); Zbigniew Herbert, Beli raj vseh možnosti, Ljubljana 1992 (z Nikom Ježem); Alarm: Poljska poezija 1939-1945, Borec, Ljubljana 1992 (z Rezko Štefan in Nikom Ježem). Zajeti tudi niso priložnostno izdani obširnejši izbori (npr. Jan Kasprowicz, Soneti in štirivrstičnice, Zavod za kulturo in izobraževanje, Tržiška knjižnica, 1990).

Pri sestavljanju te antologije, ki je sama po sebi le delček razvejene ustvarjalnosti dr. Toneta Pretnarja, je z izbiranjem in prepisovanjem besedil sodelovalo več študentov in Tonetovih kolegov. Ob delovni vnemi Helene Dobrovoljc, Saše Kozarov, Vasilije Dornik, Vite Žerjal, Iva Stropnika, Aleša Bjelčeviča in Petra Dragarja je bilo mogoče v tako kratkem času sestaviti v celoto tako razpršen opus. Najbolj zavzeto pa je pri dokončnem oblikovanju te knjige sodeloval Peter Svetina. Za pomoč pri zbiranju težje dostopnega gradiva se zahvaljujemo tudi gospe Zvonki Pretnar, Mihi Mohorju in Tržiški knjižnici.

Niko Jež

Opombe[uredi]

  1. Mikołaj Rej
  2. Jan Kochanowski
  3. Jan Andrzej Morsztyn
  4. Alojzy Feliński
  5. Jan Nepomucen Kamiński
  6. Jan Nepomucen Kamiński
  7. Jan Czeczot
  8. Stefan Witwicki
  9. Zygmunt Krasiński
  10. (1467–1548)
  11. Mogoče Mehmed (1873–1936).