Vestalkina ljubezen
| Vestalkina ljubezen A. Š. |
| |||||||||||||
Širokoodprtih oči je strmel v svet. Kakor bi ne vedel, kaj se godi ž njim, kaj ga čaka. Še nikoli se mu ni zdelo življenje vrednejše življenja, še nikoli ni videl lepših jesenskih dni.
Zadelo ga je, kakor strela z jasnega neba, ko je čul obsodbo. Smrt! Ne, on ne veruje, vse so le hude sanje.
Nad njim se širi nebo napojeno s svetlo, čisto modrino. Von, svežost in toplota napolnjuje zrak. Od albanskih gor prinaša vetrič jutranji hlad, cvetje dehti in solnce gori na nebu. On ljubi vse to, on ljubi življenje. Komaj so se doteknila ustna čase, komaj se je približal sladkemu razodetju, iz dalje so prihajali glasovi skrivnosti, ki so ga klicale in omamljale.
Ko zatrepečejo na oddaljenih vrhovih zadnji solnčni žarki, ugasne tudi on.
V lahni svetlobeli kopreni je še zavito pobočje gorovja, vrhovi pa so čisti in so videti kakor bi plavali zračni sinji oblaki.
Ali je res, da umre že danes? Preko Tiberinih valov se je razlil solnčni svit. Ob krajeh je reka temnejša. Nejasne sence stolpov in hiš se zibljejo v njej.
»O Tibera, zdravstvuj! Na bregu tvojega vodovja sem vzrastel in gledal slavo Rima. Pod pinijami sedeč sem često strmel za tvojim valovjem, kadar je sevalo, v dalj se gubeče, v žarkih poslavljajoče se nebesne svetlobe. Zdelo se mi je, da poješ himno v čast njemu, ki daje božansko luč tej naši zemlji. Zdravstvuj, Tibera, v vek!«
Kakor bi taval v polspanju. Videl je le sence, ki so se ustavljale in zrle za izprevodom. Nekateri so vzklikali: »Glej, zarotnika! To je tisti, ki je hotel ubiti našega imperatorja Maksencija! Smrt! Naj umre!«
Slišal je le napol te glasove. Spomnil se je, kako je sovražil te ljudi, ki so se prilizovali krutemu Maksenciju, dasi so ga natihem sovražili in preklinjali.
Rim je stokal pod grozovitostjo tega cesarja. Zdelo se je, da hoče uničiti svet in da ne pozna meje njegova neusmiljenost in blazno hrepenenje po vedno novih krvavih orgijah.
Valerijan se je spomnil, kako je prišlo do tega, da koraka sedaj sredi pretorijancev smrti naproti.
Ni še dolgo, odkar je premišljeval žitje in bitje Maksencijevo. Primerjal ga je z življenjem Cezarjevim in drugih slavnih Rimljanov. Maksencij, potomec popolnoma pokvarjenih in v sled prenasičenosti napol blaznih ljudi ... In ali ni nikogar, ki bi tej pošasti zaklical – nič več? Dovolj nedolžne krvi, dovolj nedolžnih solz!
Kako je Valerijan sovražil trinoškega imperatorja! »Zakaj, o Maksencij, si storil tudi to? Zakaj si hotel uničiti s svojo pohotnostjo mojo sestro, mladenko, ki se je jedva oklenila z vso silo prve ljubezni mojega prijatelja! Zakaj si trpinčil očeta in ga vrgel v ječo!
Ah, ni se ti posrečilo! Ušla je sestra, oče te je ogoljufal.
Težko in grenko je umreti, ker ljubim življenje, a težje zato, ker nisem dosegel svojega namena. Maščuj se, Maksencij, nad menoj, sovraštvo, sodržavljanov uniči tudi tebe! Mar te ne sovražijo kristjani, ali te ljubimo mi, ki ne prisegamo na Kristov križ?«
Pomilovalno je zrla večina na mladeniča, ki je korakal, obdan od cesarskih vojakov, v smrt. Njegov obraz je bil resen, strogo so zrle oči pretorijancev na mimoidoče. Ali pridejo srečno do cilja? Ali jih ne napadejo nenadoma in iz zasede Maksencijevi sovražniki? Dalje, nikjer ni sumljivega zbiranja, nikjer znakov sumljivega gibanja!
Kmalu bodo pri cilju. Še ta dan preživi lahkomišljeni mladenič v najtemnejši ječi, še enkrat omami njegove oči luč zahajajočega solnca, in predno ugasne rožna luč na gorskih vrhovih, ugasnejo mladeničeve oči.
Prišli so do templja, ki je bil ves bel in svetel. Bleščeči marmornati stebri so nosili streho in kip boginje Veste je oznanjal na pročelju, da čuvajo v svetišču večni ogenj deve, ki so obljubile boginji domačih ognjišč večno čisto življenje.
Tudi on se je priporočal nekdaj boginji Vesti, zadnji čas le iz navade. Ginila je tedaj vera v bogove v srcih Rimljanov in bližal se je čas, ko za vedno ugasne sveti plamen v Vestinem svetišču. On je izgubil vero, a ž njo ni izgubil vere v silo krepostnega življenja. Naj ugasne v svetišču ogenj, a zagori naj v srcu plamen lepega in veselega življenja.
Glej, vrata svetišča so se odprla! Kakor duhovi so stopale svečenice v belih haljah preko praga. Dostojanstven in neslišen je bil njihov korak. Ko so zapazile blesteče pretorijanske čelade, so se ustavile na dano znamenje višje svečenice.
Njene oči so strmele v mladeniča.
»Obsojen k smrti?«
»Rekla si, o svečenica.«
»Živi, mladenič! Jaz te pomilostim v imenu varuhinje rimskega mesta.« Lica so zaplamtela vestalki.
Odšle so. Še je zrl mladenič za odhajajočo. Zaprla so se vrata svetišča. On sme živeti?
Poveljnik pretorijanske straže je dal povelje in razmaknila se je strahovita vrsta, ki je nalik živemu zidu ločila Valerijana od sveta in življenja.
Začuli so se veseli vzkliki mimoidočih: »Zdravstvuj, rešiteljica!«
Mladenič je še stal kakor v sanjah in zrl za vestalko. Kakor sladko petje so zvenele njene besede. Preko trdih obrazov pretorijancev je dahnilo nekaj mehkega.
* * *
Že so se jele zgrinjati sence nad Rimom. Tibera je temnela. Valerijan je stal na bregu. Tu ob Tiberi je bilo večer najprijetneje, tusem se je zgrinjal oddaljeni šum svetovnega središča nalik valovom, ki plusknejo sedajpasodaj visoko na obrežje.
V dalji se je gubil zlati pas in šumel pravljice o bogatem, razkošnem Rimu. Valerijanove oči so plule ono stran Tibere, kjer se beli Vestino svetišče sredi morja hiš. V tem svetišču je njegovo srce ... pri njej, ki ga je vzbudila v novo hrepenenje in mu vdahnila sanje, ki so bile lepe, kakor bi prihajale iz neznanega sveta.
Že so se užgale prve zvezde na nebu, ko se je spomnil na dom. Ciprese in pinije so temnele, hlad zavel iz reke, zlato na Tiberinih valovih je ugasnilo.
Cel dan je hodil po mestu, šel neštetokrat mimo Vestinega svetišča in sedaj na rimski forum, sedaj na Trajanov trg. Obiskal je tudi domači grob ob apijski cesti, kjer sta snivala ded in praded pod kampanijskim solncem in cvetjem. Povsod so šle z Valerijanom sladke sanje. Postal je otožen, ko so plule njegove oči preko širne krasne Kampanije, kajti ona ni stala ob njem, ni čul ljubeznivega, čistega glasu.
Kaj je s sestro, z materjo in očetom! Valerijan se je napotil čez most v domačo hišo. Služabnik je peljal mladeniča v atrij. Vse tiho je bilo povsod in mračno. Le atrijski prostor je razsvetljevala mala svetilka. Tiho, oprezno je odprl vrata. Opazil je mater, ki je sedela vsa zamišljena in ni opazila prihajajočega sina.
Zdrznila se je, ko jo je pozdravil. Tiho je vstala in stisnila sinovo glavo k svojim prsim. Na mladeničeve lase so padale solze. Včeraj in danes dopoldne ga je objokovala kot mrtvega. Koliko je pretrpela v kratkem!
»Zakaj te ni bilo takoj k meni, o sin?«
Valerijan je molčal, rdečica je oblila vse njegovo obličje. »Šel sem na apijsko cesto h grobovom,« dejal je čez nekaj časa. »In kje sta sestra in oče?«
»Sestra je skrita pri mojem bratu v Apuleji, oče pa je v Konstantinovi zaščiti. Tam je tudi Klavdij in Apicij. Postali so kristjani. Ali si čul, Konstantin se pripravlja na boj proti Maksenciju?«
»Čudno se mi zdi, da so zgrabili za orožje vsi pošteni ljudje. A kje je Konstantin?«
»Mi še ni znano, izvem pa kmalu, ker pride semkaj sel iz Konstantinovega tabora.«
Tiho je postalo v atriju. Svetilka je plapolala in temne sence kipov so se premikale po stenah. Maske umrlih pradedov so strmele v polumrak. Skozi stropno odprtino je gledalo v atrij nočno nebo, ožarjeno z zvezdami. Iz peristila se je čulo vodometovo žuborenje, od tam je prihajal svež cvetlični vonj.
Zdelo se je Valerijanu, da je šele sedaj tu našel pokoj. Mirno je jel pripovedovati, kako je rešil sestro s svojimi tovariši in kako so ga vjeli.
»Nikoli, o mati, ne pozabim te noči! Ko so pretorijanci napadli našo hišo, sem ušel semkaj in se skril za onile spomenik. Za menoj sta pritekla oče in sestra. Gledati sem moral, kako so zvezali očeta in odvedli sestro. Težko som se vzdržal, da se nisem vrgel z golimi pestmi na Maksencijeve vojake. Ko so odpeljali očeta in Placido, sem se splazil za njimi z bodalom v roki, kakor senca. Očeta so vrgli v ječo, sestro pa so peljali v cesarjevo palačo. Tekel sem klicat , skrit v temni noči, Placidinega zaročenca. Zbudila sva kmalu iz spanja prijatelje. Pridružilo se nam je mnogo oboroženih meščanov, katerim je krivica, storjena od krutega nasilnika, potisnila v roke orožje. Čudil sem se, koliko se nas je nabralo. Neki kristjanski duhovnik je pregovoril celo četo sovernikov, da so nam šli pomagat, češ, da store svojemu bogu dopadljivo delo, ako ubijejo zver, škodljivo božji cerkvi. Kako so se oči svetile duhovniku, ko je podžigal kristjane na boj!
Zbirali smo se na skritem vrtu nekega rimskega pokristjanjenega velikaša. Komaj smo stopili z vrta, smo zadeli na pretorijance. Bili smo kratek boj, v katerem so se osobito izkazali kristjani. Mrtvim smo vzeli obleko in orožje. Novi pretorijanci, v celi bojni opravi, so korakali skozi noč proti cesarjevi palači. Pred njimi je šla velika truma ljudi.
Ko pridemo pretorijanci do cesarjevih vrat, nas vpraša straža: »Ali ste vjeli mladega lisjaka, Placidinega brata?«
»Ne,« sem odgovoril z izpremenjenim glasom. Vlil se je dež. Hitro smo stopali skozi vrata, katere nam je odprla straža. »Pred imperatorjeva vrata,« se je oglasilo povelje. Šli smo tja. Na razsvetljenih stopnjicah nas je čudno pogledal vodnik. »Kje je Ruber?« Komaj je to izgovoril, že sem ga zgrabil za vrat. Takoj smo mu zavezali usta in vzeli orožje. Gologlav je moral z nami. Nastavil sem mu bodalo na prsi in mu velel, naj nas pelje k ugrabljeni Placidi.
Zamenjali smo stražo pred imperatorjevimi vratmi. »Dobro si napravil, Ruber,« mi je dejal neki centurij. »Krasotica se uda imperatorju za dvoje življenje.«
»Gotovo,« sem odgovoril. Straža je odšla.
»Kakšno povelje ti je dal Maksencij,« vprašal sem ujetega poveljnika.
»Pripeljati tebe sem notri zvezanega,« mi je odgovoril komaj slišno.
»Dobro!« Vstopili smo. Maksencij. »Presvetli imperator, tu sem ti pripeljal zvezanega ...« Bližal sem se cesarju.
»Izvrstno! Kje je Ruber?«
»Ubit – – ta ga je zabodel.«
»Zabodel? Razvežite ga! Placida, ali poznaš tega človeka?«
Placida je klečala na kolenih, kakor bi pravkar prosila okrutneža milosti. Imela je razpuščene lase in oči, polne solz. Obrnil sem se k nji in ji dal znamenje. Videl sem, da me je izpoznala in umela.
»Poznam ... to je moj brat Valerijan.«
»Valerijan, kako so ti zamašili usta! Povej, kako si umoril Rubra, mojega zvestega Rubra! Me miserum! Čakaj! No ali niste slišali? Razvežite to grdobo!«
Snel je Maksencij meč s stene in udaril s ploskvijo zvezanega vojaka.
»Jaz ... Marcij ... tvoj ... Marcij.« Začul se je zamolkel glas. »Beži ... imperator ...«
Obledel je Maksencij in predno sem ga mogel zgrabiti za grlo, je zbežal skozi vrata.
Vzel sem sestro v naročje in hitel ž njo po stopnicah. Kakor volkovi so preganjali ostali Maksencija. A zastonj! »Hej, pretorijanci sem,« se je začul njegov glas spodaj v temi.
Par nas je planilo k vratom in v hipu smo prisilili zbegano stražo, da nam je odprla.
Na dano znamenje je pritekel trop ljudi iz teme proti pretorijancem, ki so me preganjali. Še par hipov in rešena bodeva.
Sestri sem velel bežati, mi pa smo se obrnili proti mnogoštevilnim vojakom cesarske telesne straže. Zadel me je udarec po glavi in padel sem. Dva pretorijanca sta me zvezala in nesla v cesarsko palačo. Zunaj se je nabralo v par trenotkih vse polno vojakov. Bila se je pravcata bitka v noči.
Vedno bolj in bolj se je oddaljeval šum in hrup in v ječo, kamor sem bil pahnjen, ni dosegel noben glas. Strašno je bilo v tej večni noči. Zato sem bil vesel, ko so mi oznanili že tretji dan smrtno obsodbo, ker sem položil roko na svetega, mogočnega imperatorja. Raje umreti, nego živeti nalik slepcu v strašni noči!«
Valerijan je pripovedoval dalje, kako so ga gnali v ječo, ki je blizu prostora, kjer bi se imela izvršiti smrtna obsodba in kako je bil rešen.
Materi so sedajpasedaj pritekle solze po licih. Že se je pomaknil veliki voz, čegar zvezde so sijale iz črnih daljav v atrij, više na nebo, ko sta vstala in se podala k počitku.
* * *
Na Janikulu je že sijalo solnce, Tibera pod Aventinom pa je bila še v senci. Ne dolgo! Zmagoslavno se je dvignila božanska luč in oblila Rim, ki se je jel vzbujati iz nočnega sna.
Valerijan je hitel mimo velikanske stavbe cirkusa maksima. Njegovi zidovi, obrnjeni proti vzhodu, so se že od daleč svetili, obliti z rdečo lučjo.
Cirkus Maksimus je zanimal preje Valerijana bolj kakor vse drugo v Rimu. Danes pa se mu je zazdela ta stavba strahovita v svoji ogromnosti. Hitel je mimo nje, kakor bi se bal, da ga ne podsuje.
Krvavordeči pesek širne arene, razmesarjena človeška trupla, ki se še kade ... Te predstave so jele mladeniča nadlegovati.
A tam se pokaže kmalu svetli tempelj, tam je ona dobra, usmiljena, katero so obdale njegove misli z lučjo, čistejšo od solnca. Misli na svečenico so ga pomirjale in napolnjevale s tihim, sladkim koprnenjem.
Kmalu se je zableščalo svetišče, posvečeno boginji Vesti, zaščitnici slavnega rimskega mesta. Tudi on hoče obiskati tiho, zasenčeno njeno kraljestvo.
Polnil se je Vestin tempelj, kajti nad Rimom so se pokazali nenadoma temni oblaki in vznemirljive vesti so plašile nalik krvavordečim bliskom temne dalje srca in vnemale ljudsko domišljijo.
Valerijan si je izbral prostor, od kjer zamore gotovo ugledati njo. Zazdelo se je mladeniču, ko je vstopila, visoka in bela, pred žrtvenik, da se je razlil nov sijaj, ki ga še niso videle oči, po stebrih in po celem svetišču. Bilo mu je, kakor da mora poklekniti in skloniti glavo k njenim nogam.
Mirne in čiste oči so ga uzrle. Njihova svetloba se je skrila za hip pod dolgimi trepalnicami. Stebri in tla so se zamajala ... Zrl jo je ves čas in čutil, da se ji mora razodeti na kakršenkoli način. Ali kako ji naj pove? Kako ji naj odkrije udano spoštovane in vso ljubezen?
Še enkrat se je ozrla vanj. Nekaj radostnega in silnega je objelo mladeniča. Približno ga ji je to silno, da se je zdelo Valerijanu, kakor bi se potopile oči iz najbližje bližine v njene, kakor bi se roke svečenice dotaknile njegovih lic.
Pijan tajnih čustev in svetlobe se je vračal domov. Hitel je kakor bi se bal, da ga ne sreča kdo izmed njegovih znancev in prijateljev. Obdala sta ga življenje in hrum in zazdelo se mu je tesno sredi teh bučečih valov.
V hišo je došel sel iz Konstantinovega tabora. Več se ni skrivalo, da zapleše Konstantin krvavi ples z Maksencijem. Ta se je jel v naglici napravljati nanj. In tedaj se je pokazalo, da je udana Maksenciju le telesna straža in maloštevilna druga vojska. Gospodar Rima je ukazal pleniti po hišah bogatih Rimljanov. S tem plenom je vzdrževal, bogsto nagrajal svoje vojake in vabil nove bojevnike v svoj tabor. Z nasilnim svojim početjem je še bolj žalil meščane, mnogoštevilni kristjani mu že itak niso zaupali. Navzlic ediktu, s katerim jim je zagotovil svobodo, je Maksencij izvrševal, dejanja, ki so pričala, da tudi kristjani nimajo ničesar pričakovati od Maksencija.
Zato so se zbirali kristjani in pogani v Konstantinovem taboru. Papež Melhijad je poslal tjakaj mnogo duhovnikov, ki so dobili velik vpliv na samega Konstantina.
Stari sel, vdan še domačim bogovom in Rimljan prave korenine, se je malce razsrdil, ko je to pripovedoval. Sporočil je tudi Rimljanki, da so zdravi mož in oba brata Valerijanova. Najbrže pridejo kmalu domov, kamor tako hrepene. V kratkem se bodeta sprijela oba imperatorja v odločilni bitki.
Komaj je sel odšel s pismom, katerega je poslala Kornelija na svojega moža, že je došel močan oddelek pretorijancev. Poveljnik se je obnašal zelo dostojno in je naznanil Valerijanu, da ima povelje od Maksencija, povabiti mladega moža v imperatorjevo vojsko. Priti mora, da si ne nakoplje cesarjeve jeze. Sicer ima poveljnik ukaz, da zapleni vse premoženje, kakor se je zgodilo danes mnogim imperatorjevim nasprotnikom. Ker je prosila tudi mati mladeniča, je le–ta, dasi s težkim srcem. Ko je stopil na ulico, je zapazil celo trumo mladeničev, ki jih je doletela enaka usoda. Med njimi so bili ljudje najbogatejših in starodavnih rodovin. Mnogi so rešili sebe in imetje le na ta način, da so vstopili v Maksencijevo vojsko, dasi bi vzdignili meč najraje zoper trinoga.
Kmalu so došli v pretorijanski tabor. Bilo je tu silno živahno, kakor le tedaj, kadar so se legije pripravljale na bojni pohod. Imperator sam je bil tukaj. Njegovo lice je sijalo v vladarski milosti. Bilo je to lice dokaj prikupljivo, dasi je kazalo sledove preobilega uživanja.
Vsem se je zdelo, da hoče imperator popraviti v zadnjem času vse kar je zagrešil nad kristjani in pagani. Njegova milost se je razlila zadnji dan nad celi Rim.
Valerijan je videl od blizu Maksencijev obraz. Nič skrbi ni bilo poznati na njem, izražal je samozavest in zaupanje v svojo moč in dobrohotnost.
Imperatorjevo povelje se je glasilo, zbrati se tretji dan v pretorijanskem taboru na vežbanje. Novinci so prisegli vpričo vse rimske posadke in cesarja.
Valerijan ni spal skoro vso noč. Vse njegove misli so bile posvečene njej, ki ga je bila rešila. Njegovo edino hrepenenje je bilo, videti jo, slišati njen glas, ji povedati navzlic vsaki nevarnosti, kako jo obožuje. Hrepenenje je rastlo z vsakim trenutkom. Bal se ni smrti same, a zdelo se mu je nekaj groznega, da bi ga dohitela v boju smrt predno bi vestalki rekel »par besedi«. Sklenil je, da stori to in naj velja, kar hoče.
Jedva se je zdanilo, ko je vstal in odhitel v mesto. Zdelo se mu je čudno, da je že toliko ljudi na nogah. Množice so bile razburjene. Gotovo zopet kak izreden dogodek. Po forumu in drugod so hodili. Marsikdo jih je gledal s sovražnimi očmi.
Nehote se je spomnil Valerijan na Maksencija. Kmalu je izvedel, da je provzročitelj razburjenosti res cesar. Na njegovo povelje so napadli vojaki ponoči enega izmed najbolj bogatih Rimljanov in izropali celo njegovo hišo. Torej Maksencij niti sedaj ni mogel brzdati svoje lakomnosti! Premagoval se je le en dan! Ker je pri napadu izgubil splošno priljubljeni Rimljan, ki se je zoperstavil cesarjevim vojakom s sinovi in sužnji, življenje, je ogorčenost silno naraščala.
Valerijan je hitel s foruma proti Vestinem svetišču. Bil je prvi! Kakor v tisti strašni noči, tako se je skril tudi sedaj za velik kip, ki je stal v nekaki kapelici, vzidani v steno.
Težko in mučno je bilo čakanje. Pomislil je stoinstokrat, kaj ji poreče, kako ji pade k nogam ... »Bogovi, bodite usmiljeni! Tako je vzdihnil parkrat, dasi ni verjel vanje. »Samo to naj še dosežem, potem naj umrem!«
Ljudstvo je odšlo. Iz svojega skrivališča je videl Valerijan, kako je izginila tudi ona skozi znana majhna vratca. Komaj se je vzdrževal, da ni planil za njo, jo vzel v naročje in bežal ž njo.
Čez par trenutkov so se vratca zopet odprla. Pojavila se je ona. Stopala je počasi in tiho proti svetiščnim vratom. Glasno in silno mu je utripalo srce. Bil je kakor v brezumju in sam ni vedel, kdaj je padel pred njene noge.
Mirno so zrle vestalkine oči mladeniča.
»Zahvaljujem se ti, o svečenica Veste! Vrnila si mi življenje, ki je tvoje sedaj. Ljubim tebe in hočem vedeti in moram vedeti, ljubi li tudi tvoje srce mene! Reci, sicer umrem!«
Objel je njeni nogi, glava mu je klonila k tlom. Vestina svečenica je stala kakor kip sredi svetišča. Njene oči so bile polne usmiljenja in ljubezni.
»Povej, reci, preje ne v stanem,« šepetal Valerijan. »Zapri vrata, nihče naju ne vidi!« Prosim te, reci samo, bodi usmiljena! Ali me ljubiš?«
Povzdignil je mladenič k njej oči, iz katerih so tekle solze.
»Pojdi,« je zašepetala in se dotaknila s prsti njegovih lic.
»Reci, prosim!« Sklonil je zopet glavo k tlom. Zdelo se mu je, da čuti še vedno njeno roko in sliši presladki glas. Ko pa je hotel zreti v njene oči, ni bilo svečenice.
Vstal je in hitel domov. Ni slišal bučanja in silnega hrupa, ki se je razlil in naraščal z vsakim hipom po trgih in ulicah.
Sam ni vedel, kako je prišel domov. Objel ga je peristilov hlad. Vtopil se je v misli. Na to se vendar ni upal misliti, da bi ušla z njim. Globoko in tajno je živela ta ideja v njegovi duši in pričakoval je, da je vse ostalo odvisno od tega, ali mu ona pripozna ljubezen ali ne.
Sklenil je iti jutri zopet v svetišče. Dolgo je čakal nanjo, a zaman. Bled in utrujen od nočnega bdenja, je sedel cel dan v peristilu in nikjer ni mogel najti tolažbe. Zato je bil celo vesel, da je prišel dan vežbanja.
Predno je odšel v pretorijanski tabor, je stopil v hišo sel in donesel vest, da se je bila na meji bitka, v kateri so bile Maksencijeve čete poražene. Oče in oba brata sta zdrava. Tudi on, Valerijan, naj vstopi v Konstantinovo vojsko, ki se počasi bliža Rimu in se pripravlja, da ga vzame z naskokom.
Valerijan je naročil slu, naj pove očetu, da je že prisegel zvestobo Maksenciju in kako je bil prisiljen v to. Oče naj oprosti!
Ko je došel mladenič v pretorijanski tabor, je tam vse kazalo, da je prišla vest o bitki in njenem nesrečnem izidu že tudi semkaj. Maksencija ni bilo, kajti vršile so se v njegovi palači sijajne pojedine. Gospodar Rima se je hotel še enkrat naužiti vsega, kakor bi slutil, da že vejejo smrtne peruti nad njim.
* * *
Konstantin, Konstantin prihaja! Vsi, ki verujete v bogove Rima, padete pod njegovim mečem! Kot blisk se je raznesla vest po mestu, nepopisen strah je zavladal po mnogih hišah.
Maksencij se je vendarle zganil. Dal je ukaz, prijeti sovražnika jutri zunaj mesta. Vse naj bo pripravljeno za odhod in na boj!
Imperator ni zaupal rimskim prebivalcem, zato tudi ni poslušal nasveta, naj počaka Konstantina raje za zidovjem, ob katerem si razbije le–ta svoje sile.
Valerijan je poslal zvečer pred odhodom materi pismo, v katerem je vzel slovo.
Z izgovorom, češ, da je prinesel Valerijanu denar, se je pojavil še tisti večer očetov sel v pretorijanskem taboru. Poizvedel naj bi obenem o Maksencijevi sili in li namerava vojska ostati na obzidju.
Sel je prišel v pravem trenutku in je lahko govoril z Valerijanom.
Oče je pozval sina še enkrat, naj ne vzdigne meča proti Konstantinu, katerega je izbral sam bog, da utrdi pravo vero in pravo cerkev na zemlji. Porabi naj prvo priliko in prestopi v Konstantinov tabor, sicer zadene Valerijana očetovo prokletstvo. Če pade v boju proti Maksenciju, pade kot mučenik za sveto vero.
»In če si prav pagan, prideš vseeno v nebesa.«
»Vseeno! Čuj, kdo ti je to povedal?«
»Bonifacij.«
»Kdo je to?«
»Kristjanski duhovnik, ki je krstil tvojega očeta in brata.«
»Ali ti nisi krščen?«
»Midva s Konstantinom čakava. Dala se bova krstiti šele na smrtni postelji.«
»In zakaj šele tedaj?«
»Zato, da s kakim grehom ne izgubiva božje milosti v življenju. Ti niti ne veš, kaj je to posvečujoča milost božja!«
»Kako naj vem?«
»Vidiš, to je milost, ki ti jo da kristjanski bog, da si lahko pošten in čist.«
»In te milosti vidva s Konstantinom nočeta?«
»Bonifacij in drugi duhovniki že vedo, kaj je prav in kaj ni prav.«
»Ali ne pridejo samo krščeni v nebesa? Kaj pa, če padeta preje v boju?«
»Bonifacij je dejal, da pridemo vsi v nebesa, ker prejmemo krst mučenikov; krst krvi.«
»Torej do tedaj počneš lahko najhujša hudodelstva? Res, škoda, da nisem Konstantin, ali vsaj sel očetov.«
»Ne govori tako, Valerijan, in ne misli tako slabo o meni. Glej, Bonifacij se je zastonj trudil, da napravi iz mene hudodelca!«
»Zares, kaj pa je hotel od tebe?« »Nikoli ne umorim človeka zavratno, in če se imenuje ta človek tudi Maksencij! Pošten Rimljan hočem umreti ali zmagati v poštenem boju!«
Valerijan je poznal starega človeka in je vedel, da govori iz srca.
»Kakšen lažnik je ta Bonifacij in kakšen potuhnjenec,« je izpregovoril sel po krajšem molku.
»Lažnik?«
»Čuj! Danes zjutraj sem slučajno slišal pogovor Bonifacijev z nekim drugim kristjanskim duhovnikom, ki je baš došel k nam. Bonifacij je pripovedoval, da je svetoval Konstantinu, kako lahko opogumi vojsko. Imperator Konstantin je bil pripravljen, češ, to itak ne škodi.«
»Kaj mu je svetoval?«
»Razglasi naj, da se mu je prikazal Kristov križ in na nebu zapisane besede: V tem znamenju zmagaš! Pomisli! To se je že razglasilo. In kristjanje sedaj komaj čakajo, da udarijo na Maksencija! Z onim duhovnikom sta se sprla zaradi te laži.«
Valerijana je vse to zanimalo.
»Novodišli duhovnik je spomnil Bonifacija, kako je Krist ozdravil Malhu uho, katerega je apostol Peter odsekal z mečem in da je prelivanje krvi zoper pravi nauk Kristove vere. Zaradi tega nauka sta se duhovnika sprla.«
»No, sedaj vem, zakaj se Konstantin ne da krstiti.«
»Tudi jaz se ne dam in se nikoli ne bom pustil. Tega Bonifacija tudi zato ne maram, ker je nahujskal tvojega očeta zoper tebe. In tak človek se imenuje Kristov namestnik! Pa kako se napihuje! Strašno je tudi lakomen časti in denarja.«
»Ali so dragi duhovniki tudi taki?«
»Papež Melhijad je že vedel, koga naj pošlje v Konstantinov tabor. – Oni pravi Kristov namestnik je itak zapustil našo vojsko. Zares, bojim se za Konstantina, kajti ti duhovni hočejo krutega imperatorja, ki bi delal vse le za cerkev teh maziljencev. Zde se mi, kakor garjevi pastirji, ki kvarijo svoje ovce. Ubogi kristjani, ubogi Konstantin!«
* * *
Pri milvijskem mostu sta trčili drugi dan vojski druga ob drugo.
Valerijan je zapazil pred Konstantinovimi vrstami zastavo in na njej svetel križ. Takoj se je spomnil selovega pripovedovanja.
Na nebo so se privlekli izza obzorja težki oblaki in so hiteli preko širne pristranosti, kakor bi jo hoteli pokriti namah. Vzdignil se je vihar. Bučal je preko ravnine in vzdigoval cele oblake sivega prahu. Kakor bi hotel zamesti Maksencijevo vojsko. Konjeniki so s silno težavo krotili konje, ki so se jeli plašiti. Pekel je ostri pesek in prah v nozdrvih, v očeh. Dvigali so se vedno novi oblaki. Vihar je hotel iztrgati vojakom ščite iz rok, konji so napravili nered v vrstah pešcev.
Zdajci se je začulo bučanje, znamenje za napad! Valerijan je tekel z drugimi, a videl ni ničesar pred seboj. Vsak hip mu je vihar obrnil ščit in on sam se je jedva premikal naprej. Za trenotek se je ustavil, da bi spravil iz oči prah, ki ga je slepil, a moral je naprej, ker so vrste zada pritiskale.
Vihar je pojenjal za hip. Kaj je to? Gej, to je tisti križ! Oče in brata Aspicij in Klavdij tik bandera!
Meče v rokah in pripravljeni na napad stoje v gostih vrstah Konstantinovi vojaki.
Povelje, naj vržejo Maksencijevi pilum. Vrgli so, a silen veter je zanesel težko železno orožje nalik slamnatim bilkam vstran in iznova je zakril gosti prah pešce in konjenike.
Kmalu se je začulo ječanje zabodenih Maksencijevih vojakov. Udaril je ščit ob ščit, meč ob meč in v tistem trenotku se je spomnil Valerijan svečenice. Vrgel je ščit vstran in se zakadil z golim mečem v najgrozovitejšo gnječo.
»Proklet!« Bil je to očetov glas. Valerijan je videl očetovo roko, ki je za vzdignila meč nad njim. Izognil se je udarcu, a sedaj sta navalila brata nanj. Valerijan je vzdignil meč proti Klavdiju, a roka mu je omahnila in spustila meč na tla. Skočil je v šumečo Tihero in jo preplaval.
Ko se je ozrl, ni videl ničesar, kajti silen prah je zakril obe vojski. Iz sivega oblaka se je čulo vpitje in bojni trušč. Spomnil se je strahovitih obrazov očeta in bratov in še nikoli mu ni bilo tako hudo pri srcu.
Gologlav je tekel proti Rimu. Ali zazre še enkrat njene usmiljene oči? Potem hoče umreti!
Na ulicah in trgih v Rimu je bilo, kakor bi vse izumrlo. Vestin tempelj je bil poln, kakor še nikoli.
Stala je pred žrtvenikom vsa bela in tako lepa! Zvezda, ki sije nedosegljivo visoko v temni nočni dalji.
Solnce je zopet razlilo luč po mramornatih stebrih in kipih in mladeniču je bilo kakor v sanjah, ko jo je zrl.
Ljudstvo je odšlo.
Valerijan je bil bled in je trepetal, ko je stal pred svečenico. Sklonil se je k njej in zašepetal: »Ali me ljubiš?«
Bela roka je pogladila lase z vročega mladeničevega čela. Radostila ga je mehka luč njenih oči.
V svetišču je postalo tiho. Čez nekaj časa so se odprla vratca. Prišle so svečenice in so zagledale na mrzlih marmornatih tleh mrtvo mladeničevo truplo. Višja Vestina svečenica je ležala poleg njega z zaprtimi očmi. Hladna njena roka je še objemala mladeniča, kateremu je vrnila življenje.
Na licih obeh je bil razlit radosten svit in mir.