Veselo novo leto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veselo novo leto.
Slika iz življenja
Izdano: Amerikanski Slovenec 28. december 1900 (10/2), 4
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bančna firma Matjan & Co. je danes na silvestrov večer zaprla svoje pisarne jedno uro prejo kakor po navadi. Ravno so se bili poslavljali vslužbenci s srčnimi voščili drug od druzega ko je še jedenkrat zadonel električen zvonec. Hitro je stopil učenec k hišnemu telefonu.

»Predstojnik želi govoriti s prokuristom, "Stojanom."«

»Dobro, takoj pridem!« je dejal nek postaren gospod, ki je še sedel pri pisalni mizi. Dovršivši hitro svoje delo, se je dvignil Stojan, popravil si obleko, stopil na hodnik in dospevši pred vrata privatne pisarne svojega cenjenega predstojnika, na lahko potrkal.

Predstojnik Matjan, mož visokega života in srednjih let, je vstal ter segel vstopivšemu prokuristu ljubeznjivo v roko.

»Moj dragi Stojan, poklical sem vas k sebi z namenom, da vas še jedenkrat prosim, da ne opustite poizvedovanja za Ogrinom, ampak je še nadaljujete. Najti ga moramo zopet na vsak način. Ne bom imel preje miru, dokler ne popravim krivice, katero sem mu storil.«

»Gotovo veste, gospod Matjan, da sem že vse poskusil, da bi našel njegovo stanovanje in družino; policija ne ve o njem druzega, kakor da je stanoval pred štirinajstimi dnevi v neki veliki hiši blizo severnega kolodvora. Tamkaj pa ga je gospodar vrgel na cesto, ker ni mogel plačati najemnine ter mu še prodal pohištvo. Kje sedaj stanuje, ni mogoče poizvedeti. Vendar bom s pomočjo policije še nadaljeval svoje iskanje. Upajmo, da bodemo ubogega moža kmalu našli!«

»Storite to, prosim vas. Zaslužili si bodete mojo zahvalo v prav posebni meri. Da bi jaz takrat vsaj ne bil tako silen! Pomagajte mu takoj, kakor hitro ga najdete. Zato vam dam na razpolaganje svojo blagajnico. Tudi jaz upam, da bo novo leto slednjič še nam vsem prineslo mir in veselje.«

»Isto upam tudi jaz, gospod Matjan.«

Moža sta si zopet segla v roke in se poslovila.

***

Prokurist Stojan je stopal počasi in zamišljen proti svojemu stanovanju. Bilo je zelo mraz in trdo shojeni sneg je žvižgal pod njegovimi nogami. A priletni gospod ni pazil na to; pri srcu mu je bilo tako hudo in po glavi se mu je podil nebroj mislij.

Kako opoteča je vendar sreča človeška! Mnogokrat se je Stojan spominjal veselega in pridnega knjigovodje, katerega so vsi Matjanovi vslužbenci ljubili in spoštovali. Marljivo in udano je zvrševal svojo dolžnost; vrhunec vsega veselja mu je bila skrb za svojo družino, o kateri je vedno pripovedoval z jasnim očesom. Tedaj pa se je zgodila ona nezgoda! Ravno njega, tako vrlega uradnika je morala zadeti! Ko je namreč predstojnik nekega dne pregledoval blagajnico, je manjkal jeden tisočak. Iskali so povsod, a ni ga bilo mogoče najti. O, spominjal se je še natančno onega prizora, ko je dejal predstojnik:

»Gospod Ogrin, priznajte, kje imate denar?«

»Jaz nisem poneveril nikakega denarja, mora se najti!«

»Toda vsaj uvidite sami, da ga ni tukaj.«

»Gospod predstojnik, vi vendar ne verjamete, da sem jaz, jaz — —«

»Tat ste vi, ako ne izročite nazaj denarja!«

»Gospod, zdržujte se!«

»Ne, vi hinavec; še jedenkrat rečem: vi ste tat. In sedaj so poberite iz moje hiše. Bodite veseli, da vas iz ozira na vašo družino ne naznanim policiji!«

Na tak način je tedaj odšel nesrečnik, potem ko je njemu, staremu Stojanu še jedenkrat dejal z objokanim očesom, da je nedolžen.

Pretekli ste bili od tega že kaki dve leti ko so hoteli v pisarni nekaj popraviti. Vsled tega so premaknili pisalno mizo, ki se je tiščala blagajne. Pri tem pa se je odmaknila neka deska in iz napravljene špranje je padel na tla košček papirja. Stojan, stoječ ravno poleg, ga je pobral in v svoje začudenje in veselje našel, da je to pogrešani tisočak. Vsekakor ga je morala nekdaj sapa odnesti raz mize in ga vreči v šprajno na tleh poleg blagajnice.

Predstojnik je bil ves iz sebe. Ogrin je bil nedolžen! In kako je on ravnal s pridnim uradnikom! A gospod Matjan je hotel zopet vse popraviti. Kje pa je bil on med tem časom, ta nesrečnik!? Po svojem odhodu iz banke je iskal vsepovsod za novo službo, a povsod so ga odslovili. Slednjič je služil pri nekem notarju za pisarja, a zbolel ter zašel v revščino in potrebo. Ogrin se je preselil v neko drugo predmestje in ni se od tedaj več znalo zanj. Sedaj ko se je bila dokazala njegova nedolžnost, so povsod povpraševali za njim, a nihče ni hotel o njem ničesar vedeti, kaj se je zgodilo z njim ali njegovo družino.

Vse iskanje za njim je bilo brezvspešno in še celo na oglasila v časnikih ni bilo nobenega odgovora.

A na vsak način ga je bilo treba najti. On, Stojan, ni hotel mirovati dokler ni pridnemu Ogrinu zopet povrnil prejšne sreče. Oj, da bi mu mogel sedaj, še danes ali jutri voščiti srečno Novo leto, ter pripraviti veselje njemu in njegovi družini.

***

Stojan, ki je sedaj že služil trideset let pri firmi Matjan & Co., ni imel nobene družine več. Njegova soproga mu je umrla pred desetimi leti, otroci pa so bili že vsi poženjeni in pomoženi. Sedaj je živel pri svoji najstarejši hčeri.

Nocoj na Silvestrov večer so ga hoteli vzeti s seboj v večjo družbo, a odklonil je povabilo in odšel raje v znano mu gostilno iskat si okrepčila.

Tako je sedel Stojan mirno v kotu in bral zamišljeno svoj časopis ko ga je vzbudil krik nekega mladeniča, ki se je z drugimi tovariši vsedel za sosedno mizo.

»Zgubi se, fantič, ti nas nadleguješ, prodajaj svoje preste in kruh kje drugje!«

Mladi prodajalec, kakih jednajst let star deček, je prosil še jedenkrat s tresočim glasom: »Kupite vendar nekaj!«

Mladi gostje so se glasno zasmejali.

»Ako ne odlaziš stran, boš še tepen. — Natakar odvedite tega paglavca venkaj!«

Natakar je takoj pritekel in pograbil trepetajočega dečka za roko.

»Stojte Ivan, pustite tega fantiča; kdo bi si upal ubogemu otroku storiti kaj žalega,« je posegel vmes Stojan, ter obrnivši se proti dečku, nadaljeval: »Pojdi sem, jaz bom nekaj kupil.«

S strahom je mladi prodajalec vzdignil svojo cajnico ter jo položil pred Stojana. Ta ga je opazoval nekaj časa zelo pazljivo. Fantič je bil lepe rasti in prijetnega obraza, na bledih vdrtih licih in motnih očeh se mu je brala revščina in pomanjkanje bolj kakor pa na tanki obnošeni obleki. Majhne roke je imel od mraza vse razpokane, tako da je iz njih tekla kri.

Deček je pričel jokati.

»Ne jokaj se, dete,« je dejal Stojan prijazno, »tukaj ti ne bo nikdo storil ničesar žalega. Kako ti je pa ime?«

»Karol.«

»Kaj pa je tvoj oče?«

»Moj oče je bolan in moj bratec je še tako majhen. Mati hodi zmiraj prat in pomivat, jaz pa hodim prodajat preste in kruh.«

»Ali tudi zjutraj?«

»Da, ob pol šestih vstanem, in ob šestih moram že biti pri peku. Nato raznašam kruh, dokler ne pride čas za v šolo.«

»In zvečer?«

»Zvečer moram pa hoditi po gostilnah do polnoči.«

»Ubogi fant; kako pa se piše tvoj oče?«

»Karol Ogrin.«

»Kako!?« Presenečen je Stojan skočil po konci, »Ogrin praviš, in tvoj oče je bolan. Kaj pa je delal dokler je bil še zdrav?«

»Pisal je in vedno jokal.«

»Hvala Bogu, on je! — Povej mi dečko, kaj velja cela cajnica?«

»Jeden goldinar in pol.«

»Tukaj imaš denar in kruh in preste še po vrhu. Sedaj me pa moraš takoj peljati k svojemu očetu.«

Poln veselja je pobral deček svojo cajnico. Stojan si je oblekel suknjo in oba sta v začudenje zbranih gostov zapustila gostilno in odšla na cesto.

Zunaj je vprašal Stojan fanta za očetovo stanovanje.

»Vrhova steza, št. 28, zgoraj pod streho.«

To jo bilo res prav v sredini mesta, a v najrevnejšem in najumazanejšem delu kar si ga more kdo misliti. Tukaj se je zbirala vsakovrstna sodrga. Stari gospod je pomagal dečku nesti jerbašček, in tako sta stopala oba hitro naprej. Čim dalj je spraševal Stojan fanta po očetovih razmerah, tim bolj se mu je utrjevalo upanje, da ima sedaj pred seboj dolgo iskanega knjigovodjo Ogrina.

Bilo je že po jednajsti uri, ko sta prišla v ozko ulico in dospela pred temno hišo. Tukaj je prijel mladi Karol Stojana za roko ter ga vodil po ozkih stopnicah navzgor. Svetilnice ni bilo nobene in zrak je bil jako gnjil; to vlažno ozračje je staremu gospodu skoro jemalo sapo. Konečno sta dospela do vrha. Fantič je odprl neka vrata in vstopila sta noter.

»Kdo je?« je vprašal nekdo na lahko.

»Oče, jas sem, Karol; prišel sem domov ker sem le vse prodal.«

»Vlezi se mirno k Vilku v posteljo.«

»Ne, oče, najprvo moram napraviti luč ker je še nekdo tukaj.«

Stojan je vzel iz žepa žveplenko in jo prižgal. Hitro je dečko prinesel majhno svetilko, in šele sedaj je Stojan uvidel, da se nahaja v majhni nizki izbi, brez vsakega okna; le iz odprtine na poševnem stropu je morala po dnevu prihajati svitloba. V kotu je stala velika postelja in poleg nje še jedna manjša. Razun še jedne mize, par stolov in majhne peči ni bilo v izbi ničesar druzega.

Z naporom se je vzdignil nek mož raz postelje, a prestrašeno je pogledal poznemu gostu v obraz.

»Stojan, vi; kaj hočete od mene? Jaz nisem tat; jaz nisem vzel denarja!«

Stari gospod je stopil bližje. »Ogrin, moj ljubi Ogrin, vi niste tat. Denar se je našel, in prišel sem, da vam prinesem veselo poročilo in vas zopet vsprejmem nazaj.«

Prijel je za roke bledega moža, ki se je tresel iznenadenja in se jokajoč vrgel na postelj. Stojan ga je vzdignil ljubeznjivo.

»Nehajte, bodite mož, vsa beda, vsa revščina je minula; predstojnik vas prosi odpuščanja.«

Ogrin se je zgrudil na kolena in sklenil roke. »Bog v nebesih, zahvaljujem se Ti za Tvojo milost. Tvoja pota so čudovita.« Objel je svojega sina, ki se mu je približal in globoko vzdihnil.

Stojan je bil jako ganjen, solze so se mu valile po licih. Zopet je dvignil Ogrina ter mu razložil, kako se je našel tisočak.

»Hvala, prisrčna hvala, dragi prijatelj,« je dejal Ogrin. »Kako se bo tega veselila moja vboga žena. Nocoj je šla pomivat posodo v neko restavracijo. Oj, tako me imajo radi, moja soproga in moji otroci. Kako z veseljem so za-me delali, ko sem zbolel za hudo boleznijo. Kolikokrat sem si že želel smrti; sedaj pa hočem živeti in delati za svoje ljube!«

V majhni postelji pa se je sedaj nekaj zagibalo. Ogrin je dvignil zbudivšega se sinka in ga pritisnil na srce.

»Ata, ali je že Novo leto?« je vprašal Vilko.

»Da, že je Novo leto, napočilo je za nas drugo, pravo Novo leto,« je dejal Stojan, globoko ginjen.

Bučeče se je oglasilo raz bližnjega cerkvenega zvonika slavnostno zvonenje; staro leto se je potopilo v večnost, napočilo je Novo leto in in prineslo s seboj srečo in blagoslov težko izkušenim.

Oba moža sta si segla v roko globoko ganjena. Daj nam Bog, kakor vsem drugim ljudem

srečno Novo leto!