Pojdi na vsebino

Vesela vest

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vesela vest
anonimno
Objavljeno pod psevdonimom Radislav
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 4, št. 30 (29.7.1846), št. 31 (5.8.1846), št. 32 (12.8.1846)
Viri: [1], [2], [3]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kdo izmed Slovencov ne pozná gospoda Slomšeka, ako ne osobno, saj po lepih slovenskih bukvah, ktere so složili in na svetlo dali? Tega gospoda Slovenec ljubi ali Jih osobno pozná ali ne. Večkrat se je meni po Slovenii popotujočemu namerilo, da so me ljudjé po tem gospodu, ki toliko lepih bukvic spisujejo, popraševali, in vidil sim, da se ljudem pràv prikupim, ako sim samo kaj od tega občeljubljenega gospoda povedal. Zató od Njih sadaj tudi rad veselo novico oznanim.

Preosvečeni kardinal, metropolit in viši vladika Solnogradski gosp. Miroslav Švarcenberg, so našega gospoda Antona Slomšeka, dosadajnega opata in dekana v Celji za vladika (škofa) Labudske cerkve izvolili in presvetli Cesar naš Ferdinand so izvoljenega milostljivo v visoki ti česti poterdili. ‒

Domorodno misleč človek se vselej razveselí, kadar vidi, da se zasluge izverstnega, verlega možá spoznajo in proslavijo; kadar vidi, da se rodoljubivi kak gospod postavi za častnika ali za starešina (Behörde) v narodu; to je vselej radostno, pa takó občega veselja še ne vémo, kakoršno se je vsih serc pooblastilo, ko se je ta vesela novica med Slovenci razglasila. Od vsih straní je prišla svetovna in duhovska gospoda veselo čestitat gosp. Slomšeku, da si si pràv duri podajali; bilo je kakor pri letovniku pri bučelah.

15. den Rožniga cveta je bil namenjen, da bi se podali na pot na Dunaj, potém k posvečenju v Solnograd (Salcburg). Ob 10. pred pol dnem so želeli še prej, ko odidejo, v mestno cerkev stopiti in malo pomoliti. Ko stopijo iz hišnih vrat naš gospod Slomšek ‒ novo izvoljeni knez in vladika Labudske cerkve ‒ začnejo veselo zvoniti vsi zvonovi vsih cerkev v Celji, po velkim tergu in po ulicah je bila sila ljudí, šolska mladina nižjih in višjih učilnic v dveh verstah lepo vzporedjena, ž njimi tudi učitelji, črez in črez sam človek, pri oknih vse polno ljudí, duhovnikov in druge gospode pràv veliko. Pri železnici je čakala mestna gosposka (Stadtmagistrat), vse je bilo na nogah in je vošilo srečno pot. Mnogo duhovnikov se je vsedlo tudi na železnico, in 16 izmed njih je spremilo svojega višjiga pastirja do Gradca. Kjerkoli se je železnički voz vstavil, so bližnji duhovniki lepó jih dočakovali. V Marburzi je tudi dočakalo svojega kneza nekoliko Labudskih duhovnikov, med njimi kanonik Labudski gosp. Dr. Wiery, ki je gosp. kneza po celim potu spremljal. V Gradci, ko so z železnice stopili, so že našli tam kočijo gosp. škofa Sekovskega, ki Jih je v škofijski grad peljala. Novo izvoljenega kneza-škofa in vse duhovnike, ki so ž Njimi prišli, so Sekovski knezoškof pràv prijazno sprijeli. Od Gradca je šlo na Dunaj, iz Dunaja po Donavi v parabrodu do Linca, odtod po suhim v Solnograd.

V Solnogradu so 5. Maliga serpana kardinal Miroslav gospoda Slomšeka, za knezo-škofa Labudskega posvetili. Pričijoči so bili vladika Lincinski (škof iz Linca) gosp. Gregor Tomaž Ciegler, in posvečeni vladika v Solnogradu, vladika Dulmanski gosp. Alojzi Hofmann, veliko drugih duhovnov in druge gospôde in velika sila ljudí. Solnogradčani so se močno zavzeli, ko je k ti svečanosti prišlo tudi dvanajst duhovnikov iz Slovenije ‒ to je razveselilo tudi kardinala, kér so se s tem prepričali, da je resnično v Slovencih veselje, da so takega gospoda izvolili za sedež cerkve Labudske. Bilo je po tem krasno gostovanje, h kterimu so kardinal tudi vsih 12 slovenskih duhovnikov povabili. Leti gospodje nemorejo dovolj dopovedati, kakó ljubeznivo in prijazno da so preosvečeni kardinal, metropolit in knez Švarcenberg jih sprijeli. Ti duhovniki iz Slovenije so bili sledeči: dekani gosp. Koren, Staroterški, gosp. Urek, Skališki, gosp. Žuža, Slovenbistriški, gosp. Galuf, Vozeniški, gosp. Predovnik, Žavcki, gosp. Vodušek, vodja šolski v Celji, za tem gosp. Novak, fajmošter, pri sv. Martinu poleg Slov. gradca, gosp. Plevnik, gosp. Sdovšek, gosp. Novak, gosp. Perko, in gosp. Plaskan. Naj starejši izmed njih gosp. Pridovnik, obče spoštovani mož, so pri ti svečanosti v izverstni latinski besedi očitno v cerkvi pred kardinalam na znanje dali veliko veselje in hvaležnost, ktero Slovenci občutijo nad izvoljenjem novo izbranega, Slovencam takó milega dušnega pastirja. Na to so sam kardinal tudi po latinsko odgovorili, da se Oni sami s Slovenci vred radujejo, in le želijo, naj bi vsegamogočni Bog novoposvečenega kneza vladika mnogo let ohranil k časni in večni sreči Labudske cerkve in k veselju vsih Slovencov.

Novoposvečeni knezo-škof so se podali 7. Maliga serpana na pot proti domu. Iz Celovca so se peljali jim do Verbe (Velden) na proti kanonik Kerški, gosp. Witzeling in gosp. Pikel, uni vodja, ta pa spiritual v Celovški duhovšnici. Od tod je šlo proti Celovcu. Ko se pripeljejo poleg Celovškega jezera blizo Porečan, se je začelo streljanje, da je bilo kaj. Pred gradam v Porečah so Jih sprejeli gosp. gosp. benediktinarji in se peljali vsi poredama v Celovec zvečer 9. Maliga serpana. Tukaj so ostali pri Celovškemu ljubljenomu knezo-škofu Vojtehu Lidmanskemu cele tri dni; so šli k izpraševanju bogoslovskemu in sprijemali gospôdo Jih objiskavajočo. V nedeljo so nekterim izmed svojih bogoslovcev perve blagoslove (žegne) delili, in se še pred pol dnem 12. Maliga serpana iz Celovca dalje peljali. Na meji Labudske škofije je čakalo mnogo ljudstva svojega novoposvečenega knezo-škofa, 16 voz gospode, duhovske in svetovne, Velkovški prošt, dekan Tinski gosp. Belbič (Welwich). Pri vsih bližnjih cerkvah so zvonili, s hribov pa streljali. V Velkovec so prišli tudi duhovniki Pliberške dekanije; pri cesti so čakali kjer bodi duhovniki s svojemi soseščinami, takó tudi v Grebinji. Za Grebinjem so čakali duhovniki iz Vošperške dekanije, na verhu grebinskega hriba je bila gospoda iz samega Svet-Andreža v svojih kočijah, zunaj mesta je stala šolska mladina z učitelji in mestnjani, pri mestnih vratih gospodje duhovniki stolne cerkve. ‒

V nedeljo 19. Maliga serpana so svetli knez in škof gospod Anton Martin Slomšek svečano sedež Labudske cerkve nastopili. Že v saboto se je mnogo ljudí iz bližnjih in daljnih krajev sošlo v Svet-Andrež, še več pa v nedeljo. Bilo je duhovnikov vseh vkupej 74 in to Labudskih iz Štajarske in Koroške, tudi iz Sekovske in Kerške (Celovske) škofije, pa gospôde in ljudstva, da se je vse terlo, kamor si stopil, bodi v cerkvi ali po ulicah v mestu. V cerkvi Device Marije Lavretanske zunaj mesta se je slavnost začela; po dokončani sveti maši smo šli poredoma od ondod skozi mesto v stolno cerkev; naj prej možki s svojemi mestnimi cerkevnimi banderi, po tem 12 parov devičic črez in črez belo oblečenih; črez ramo je imela vsaka rudeč pas, pod pazuho zvezano z dolgimi na strani po telesu visečimi okrajki. Za njimi je prišla dolga red duhovnikov, vsi v svojih cerkevnih oblačilih, kakor tudi dekani in infulirani prošti, vsi spevajoči psalm: „Benedictus“. Potle so prišli svetli knezo-vladika, za njemi sila ljudí. Kjerkoli se je šlo, so bile na obeh stranéh vsadene zelene drevesca skoz mesto do stolne cerkve; cerkevna vrata, vrata kneževskega grada i. t. d. so bile s cvetjem in z zelenjavo ovenčane. Medtem se je neprenehama streljalo in v cerkvah z vsimi zvonilo.

V stolni cerkvi so nastopili knez svoj sedež in tam stoječi v svoji opravi s pastirsko palico v roki in mitro (škofjo kapo) na glavi, so opravljali navadne obrede. Prečastitljivi prošt Labudske stolne cerkve gosp. Franc Fridrich so bili za cerkevnega ustanovitelja (Installationscommissär) z lepo latinsko besedo knezo-vladika pozdravili; knez-vladika pa spet z lepim latinskim govoram odgovorili; za tim so pristopili pričijoči duhovniki po samim k novo-ustanovljenemu knezu vladiku in so pokleknivši pred njega, mu viši-pastirski perstan v znamnje češenja in pokoršine poljubili (kušnili). Na to so knez pridigali besede večniga življenja v nemškim jeziku1 in potem v celi krasoti škofjiga kinča sveto mešo peli. Po meši so duhovniki šli dva in dva iz cerkve pred knezam v knežki grad in so se postavili na obeh stranéh v red po stopnjah noter do jispinih dur; tam so stale tudi one belo in rudečo oblečene devičice, v rokah zvezike rožic deržeče. ‒ Po službi božji je bilo svetovno ustanovljenje (Installation), za to sta bila tukej iz Celovca: žlahtni gospod Janez Spiegelfeld, c. k. vladarski svetovavec in krajski poglavar v Celovcu in pa cesarski svetovavec gosp. Franc Alber. Po ustanovljenji smo šli poredama gosp. knezu-vladiku čestitat; pri ti priložnosti se je podala knezu „Veselica“ v belo žido zvezana, to je nekoliko slovenskih pesem od Labudskih bogoslovcov zloženih in za tim „Slava“ to je tri slov. pesmi od slovenskih domorodcev za to svečanost zložene, ki so bile zvezane v rudečo žido. Vse te pesmi so se pričijočim tudi delile in nepričijočim v Labudski in Celovski škofii razposlale v spomin vesele svečanosti. Pri veliki gostii je bilo še nekaj črez 90 gospodov duhovnih in svetovnih. Gosp. knezo-škof so napili sledeče zdravice: V slavo presvetlemu Cesarju Ferdinandu ‒ v slavo presvetli Cesarici naši, ‒ v slavo vsemu cesarskemu domu ‒ in na zdravje preosvečenemu kardinalu in velikimu škofu Solnogradskemu Miroslavu knezu Švarcenbergu. ‒ Prošt stolne cerkve gosp. Fridrich so za tem napili zdravico: Na zdravje milostljivemu novemu knezo-vladiku! Potle spet knez: Na zdravje prečastnega kapitula Labudskega in Labudskih dekanov in v obče vsih duhovnikov, ‒ za tim na zdravje vsim pričijočim namestnikam Sekovske in Kerške škofije, in poslednjič na zdravje c. k. gosp. ustanoviteljev. ‒ Vse se je obhajalo veselo, častito in svečano. Na vsem bodi Bogu iskrena hvala. Moj spis pa sklenem naj vgodniši z besedami, s kterimi so svetli in milostljivi knez Slomšek svoj govor začeli: „Čast Bogu na višavah in mir ljudém na zemlji!“

Radislav.

1) V Labudski škofii je blizo 278,000 Slovencov, Nemcov pa le blizo 40,000; okoli S. Andreža je pa več del nemško.