Vesela prihodnost Krasa
| Vesela prihodnost Krasa anonimno |
| |||||||||||||
Kdo ne pozná ali saj ni slišal od Krasa, ki, čeravno po nekterih krajih obdelan in rodoviten, je vunder zdaj večidel nerodovitno, skalovito morje; nekdaj (ob času Rimskiga cesarja Augusta) je bilo gosto hrastovje, ktero je Rimu na tavžente prešičev, in za barke veliko lesá izredilo.
Kar je zdej Kras, nekdaj tedaj ni bil, in spet se bo spreobernil v drug stan, ker sta ministra kmetijstva in kupčijstva zagotovila, de bo nju nar veči skerb, nerodovitni Kras spet v gojzd in polje spreoberniti.
Delo je zares veličansko, truda bo dovelj – tode tudi dobiček bo neizrečeno velik, če se delo dobro izide. De je pa to mogoče, nas zgodovína učí, ki nam kaže, de je tukaj nekdaj gost gojzd rasel, kjer zdaj golo skalovje rebra kaže. Že naš slavni Vertovc je v svoji „Vinoreji“ opominal, de naj bi se zapušeni Kras obdelovati začel, rekoč: „Če ptujec po morju v Terst pride, in se proti sredi cesarstva iz Tersta podá, ga na Opčinah strah in groza obide, ko to kamnito, suho in pusto Arabijo zagleda! Ali pojte v Lipico, kjer je cesarsko kobilišče, in precej bote vidili, kaj bi Kras še biti zamogel. Kader bo Krašovec poslednjo hrastovo vejo prodal ter si ptujiga želoda kupiti mogel: takrat še le se bo zdramil. De bi nam dano bilo, še 200 lét živeti, de bi oblast čez Kras in Terst imeli; v 150 létih bi vam Kras skoraj brez stroškov in z vednim pridam, kakor lep raj, zapustili, ter radi še 50 lét več živeli in se lepiga dela veselili.“
Takó g. Vertovc.
Ministerstvo kmetijstva pa je 19. pret. mesca našimu deželnimu poglavarju pisalo, in deželni poglavar je to pisanje tudi kmetijski družbi razodel, kjer te le vesele besede stojé: „Ministerstva nar veči skerb in prizadevanje bode, pusti Kras spet v polje in gojzd spreoberniti. K dosegi tega ravno tako imenitniga kakor veliciga dela je pa združene močí treba. Če ravno tako delo le takrat zamore pridno spod rok iti, ako vladarstvo vodstvo prevzame in na vso moč pomaga, de to delo dokončá, se vunder ne more cela teža tega početja na rame vladarstva naložiti. Tisti, čigar je zemljiše in ki bojo dobroto obdelaniga Krasa vživali, se morajo sosebno z vladarstvam združiti in se po primeri vdeležiti tega veliciga dela.“
Nadjamo se, de se bo zavolj imenitniga prerorenja pustiga Krasa krog in krog hvala in slava visocimu ministerstvu pela – de bo vsak domorodec vladarstvo v tem delu iskreno podpiral – in de posebno vsi, ki imajo delež na Krasu, bojo hvaležniga serca vse svoje močí napéli v začetek, napredovanje in dognanje tege imenitniga dela.
Novíce bojo v tem veliko pisale. Naj bi previdni možje svoje misli tudi v „Novícah razodevali, de se imenitna reč pogovorí od več straní.