Vesela pesem
| ← Tekmovalca in pes | Vesela pesem Branka Jurca |
O tatu, ki je okradel šolo → |
| |||||||||||
Ančica je bila čudovit otrok — govorila ni samo po slovensko kakor vsi drugi otroci pri nas, Ančica je lahko govorila in se menila tudi po rusko, italijansko, nemško in francosko in — igrala je na gosli tako lepo kakor otroci niso znali...
Mama, bila je igralka, in oče, bil je inženir, pa sta hotela, da bi se Ančica še in še učila — tako deklica ni imela zase niti trenutka časa ne za igračke ne za igranje ne za neumnosti.
Ančice vse to seveda ni nič veselilo —- povsod in vedno bi bila rada govorila samo po slovensko in z otroki bi se bila rada igrala! A kaj, ko starši niso in niso popustili in tako seje morala Ančica še in še učiti, iz dneva v dan pa je postajala bolj in bolj žalostna, bleda in zamišljena.
Očeta in mamo je začela njuna Ančica že skrbeti. Zato sta sklenila, da jo morata za njen rojstni dan razveseliti.
Na ta dan, na njen rojstni dan, je spet nastopala, tokrat pa pred mamo in očetom in pred teto in stricem.
Najprej jih je pozdravljala v vseh jezikih.
»Dober dan!« je pozdravila vse štiri po rusko.
»Dober dan!« je pozdravila zatem po italijansko.
»Dober dan!« je pozdravila takoj zatem še po nemško.
»Dober dan!« je pozdravila nazadnje še po francosko.
Teta s slamnikom na glavi je bila vzhičena. Vstala je in stisnila Ančici roko.
»Ančica, brez primere! Tak otrok, moj bog, pa kaj vse znaš!«
In tudi stric je bil ginjen. Dvignil je Ančico in jo poljubil na čelo.
»Odlično, Ančica! Odlično — skratka: čudovito!«
Oče, ki je sezidal že nešteto lepih in prelepih hiš, je bil nad Ančico znova očaran. Bil je milijonkrat bolj očaran, kakor je bil kdaj očaran nad najlepšo hišo, ki jo je zgradil. Sedel je v naslonjaču, kadil cigareto, puhal plavkast dim predse in po¬žiral solze, toda ne solz žalosti, ampak solze sreče!
Mama, ki je vsak dan igrala v lutkovnem gledališču, je bila prav tako očarana nad Ančico. Zmogla je milijonkrat več kot najbolje izdelana lutka!
Toda njuna Ančica je znala še veliko več!
»Le govorita z njo po tuje, le govorita!« je rekla mama teti in stricu.
Teta in stric sta mislila, da zna Ančica po tuje samo: dober dan! Začudeno sta pogledala mamo in potem še Ančico, a nazadnje sta se le začela meniti z Ančico po tuje.
Ančica pa, ko da ni vse to njej nič — menila se je, spra¬ševala in deklamirala po italijansko, po francosko, po nemško in po rusko.
Vsi, teta in stric, mama in oče, so gledali pred seboj Ančico, deklico v rožasti obleki in v belih čevljih in ji burno, iskreno in dolgo ploskali. Tako ni nihče od njih opazil, da ima Ančica žalostne oči...
Presrečna mama je stopila k Ančici, pogladila jo je po laseh in ji rekla:
»Ančica, zaigraj nam na gosli!«
Ančica je odprla violinsko škatlo, vzela v roke gosli in lok, potegnila po strunah in strune so zazvenele.
»Ančica, daj, zaigraj nam skladbo, tako, ki si si jo sama izmislila!« ji je rekel oče, da bi jo spodbudil.
Ančica je pogledala mamo in očeta, jima pokimala, nato pa se je zazrla v strune, potegnila z lokom in strune so zapele po njeni želji.
A ko je končala z igranjem, ni mogla verjeti svojim očem: vsi, teta in stric, mama in oče, so si brisali solze z oči.
Dvignila je lok in jih začudeno vprašala:
»Ja, zakaj se pa jočete?«
»Le kaj se ne bi jokali! Čudovito pesem si zaigrala, a bila je žalostna!« je odgovorila teta in si brisala solze s svilenim robcem.
»Ančica, res čudovito si igrala,« je rekel spodbudno stric, »naj bo, bila je žalostna, a zdaj nam zaigraj kakšno veselo!«
»Oh, Ančica, otrok moj, daj razveseli nas, zaigraj nam veselo pesem! Boš?« je prosil oče.
»Se razume, Ančica, zdaj boš zaigrala veselo! Veselo! Samo veselo, kaj ne, dušica?« je rekla mama vsa nestrpna. Hotela je ugoditi gostoma.
Ančica jih je še bolj začudeno pogledala.
»Ja, kaj res ni bila ta pesem vesela? Oh, počakajte, zaigram vam drugo!«
Ančica je znova potegnila z lokom po strunah in gosli so zaigrale. Pesem, ki je v hipu napolnila sobo, je bila lepa in prelepa, a tudi ta je bila žalostna.
Ančica je povesila lok in pogledala teto in strica in mamo in očeta, in znova se ni mogla načuditi: še bolj kot prej so se vsi jokali, hlipali in posmrkavali so v robce, tako so bili že za¬jokam.
»Ja, kaj tudi ta pesem ni bila vesela?« jih je vprašala.
Zdaj so se mama in oče, stric in teta spogledali. Spoznali so, da Ančica ne pozna vesele pesmi. Zagledali so, in to šele komaj ta hip, njene žalostne oči, njen bledi obraz!
Ne, morali so jo razveseliti! Vsaj ta dan, vsaj na njen rojstni dan! Naj velja, kolikor velja!
Stekli so v kuhinjo. Prinesli so mlečno lešnikovo čokolado in sirove štruklje. Zatem so postavili pred njo celo goro slado¬leda z jagodami na vrhu.
Ančica se je vseh teh dobrot razveselila, sedla je in pojedla od vsakega malo. Obrisala si je usta, vstala in spet vzela v roke gosli in lok in zaigrala.
Strune so zazvenele, a tudi ta prelepa pesem je bila ža¬lostna.
Mama in oče in teta in stric so se znova spogledali. Ne mlečna lešnikova čokolada ne sirovi štruklji in ne sladoled z jagodami niso napravili Ančici veselja. A Ančico so hoteli raz¬veseliti, morali so jo razveseliti!
Odšli so po igrače.
Mama je prinesla Pavliho z lutkovnega odra.
Oče je prinesel vrsto visokih hiš: bloke in stolpnice.
Stric je prinesel helikopter, prinesel ga je naravnost iz trgovine.
Teta je prinesla rožo v lončku, z enim samim, a prelepim cvetom.
Ančica, ki ni imela igrač že kdo ve koliko časa v rokah, se je igračam začudila. Igrače je imela, a časa, da bi se z njimi igrala, še vedno ni imela!
Z igračami v naročju je odšla k policam ob steni. Tam, na policah, jo bodo morale počakati. O, na policah se ni manjkalo igrač, vse stare igrače so bile tam lepo zložene, toda mrtve.
Najprej je vzela v roke Pavliho. Pogledala ga je in se mu nasmehnila. Hotela ga je dati na prvo polico med živali, a Pavliha je zavohal smrt, ki je kraljevala na teh policah, in je začel mahati in brcati. Upiral se je Ančici. Zakričal je na moč prestrašeno:
»Ne sem! Ne sem, Ančica! Ne ne, nočem umreti!«
»Nimam časa zate, Pavliha, zdaj ne! Nič se ne boj, ne boš umrl, ne!« je rekla Ančica, da bi ga potolažila. Razmaknila je mrtve živali in ga postavila na polico. Toda Pavliha je še tisti hip posinel, omahnil in izdihnil pod sivo pajčevino.
Stolpnice in bloki, no, bile so same lepe hiše, niso na polici ne jokale ne kričale in ne vzdihovale —- a še tisti hip, ko jih je Ančica postavila med zaklete igrače, so postale sive in očrnele kot zakleti gradiči: nihče ne bi mogel živeti v njih...
Helikopter, ki še niti enkrat ni poletel, ni hotel za nobeno ceno v grobnico igrač. Nalahko in potiho se je izmuznil iz Ani- činih rok, odletel, zakrožil nad vsemi in se skril na okenski polički.
In roža, ki se ni mogla braniti? Še tisti hip, ko jo je Ančica postavila med igrače in na polico, je sklonila svoj edini prelepi cvet in zvenela.
Ančica se je vrnila k mami, k očetu, k teti in stricu. Do¬mači, ki so mislili, da so Ančici prinesle igrače veselje, so ji znova veleli, naj zaigra.
»No, Ančica, zdaj pa nam le zaigraj veselo!« je rekel oče še spodbudno, a že nestrpno.
»Ančica, ampak zdaj nam zaigraj samo veselo! Veselo! Veselo!« je rekla mama na moč nestrpno.
A kaj, nihče od odraslih ni vedel, da so vse igrače, stare in nove, na zakletih policah pomrle!
Ančica je vzela gosli, potegnila je po strunah in pesem, ki jo je zaigrala, je bila lepa in prelepa.
A ko je videla, da imajo vsi po vrsti, oče in mama in teta in stric solzne oči, se v resnici ni mogla načuditi.
»No, zakaj pa zdaj niste veseli — ali vam nisem zaigrala vesele pesmi?« je zaklicala.
Oce m mama m teta m stric so se znova spogledali. Ne, nič več si niso vedeli pomagati. Le kaj naj bi Ančici še prinesli, da bi jo razveselili!
Zmenili so se in odšli na pot — iskat veselja.
Oče je odšel na južno stran, mama na severno, stric na zahodno in teta na vzhodno stran.
Odšli so — Ančica pa je ostala sama doma.
Bilo je tiho.
Še pajka, ki je predel čez stare in nove igrače mreže, ni opazila.
In takrat je posijalo sonce naravnost na Ančico. Svetli žarki so jo pobožali po očeh in po licih.
Stekla je k oknu, ga odprla na stežaj in pogledala na cesto.
Otroci z otroškega igrišča so jo zagledali. Poklicali so jo, kakor že kdo ve kolikokrat — toda danes jim je tudi ona za¬klicala :
»Pridem! Pridem! Takoj!«
,A kaj bosta rekla mama in oče?'
,Nič — danes je moj rojstni dan!' si je rekla.
Položila je gosli in lok v škatlo in stekla po stopnicah na cesto. Tam, pred hišo, so jo otroci že čakali. Obkrožili so jo in odšli z njo na igrišče.
Mama in oče in teta in stric so iskali veselje za Ančico, pa ga niso nikjer našli. Tako so se potem vsi štirje na moč ža¬lostni vrnili.
Odprli so vrata, a kako so se začudili, ko Ančice ni bilo. Klicali in iskali so jo po stanovanju. Klicali in iskali so jo po hiši. Klicali in iskali so jo toliko časa, dokler je niso zagledali sredi otrok na otroškem igrišču.
Otroci so se prekopicavali, za njimi se je prekopicnila tudi Ančica. Tako smešno se je prekopicnila, da so se otroci tolkli po kolenih. Smejali pa se niso samo otroci — smejala se je tudi Ančica.
Mama in oče in teta in stric so naslonili nosove na ograjo in ko so videli, da je Ančica medtem že našla veselje, so jo pustili.
Odšli so, Ančica pa se je lovila, se skrivala in se podila z otroki.
Vrnila se je domov sama, na večer, ko so se prižigale prve zvezde.
Bila je vesela, tako vesela kakor že dolgo ne. Vzela je gosli in zaigrala veselo pesem.
Ta večer so v Ančinih rokah oživele tudi vse stare in nove igrače!