Vesela abeceda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vesela abeceda
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Vesela abeceda, 1955, ilustrirala in opremila Cita Potokar, Mladinska knjiga, Ljubljana.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Abecednik sem dobil,
da se brati bom učil.

Afrika je del sveta,
kjer je krokodil doma.

Avto naj si naroči,
če se komu kam mudi.

Bič odmeva na večer,
ko se vrača v vas pastir.

Brado ima Kralj Matjaž,
daljšo kakor dedek naš.

Breza bela sredi hoste
vabi drobne ptičke v goste.

Brivec te ostrigel bo,
če si kuštrav, ni lepo.

Burja brije krog vogala,
vse bo v morje pometala.

Cekar Metka je kupila,
v njem bo jabolka nosila.

Ceste ravno so speljane
iz vseh krajev do Ljubljane.

Cirkus bomo obiskali,
se pošteno nasmejali.

Cvet pri cvetu na livadi,
to je prvi znak pomladi.

Cebra je marogasta,
čez in čez vsa progasta.

Češnja, rdeča kakor kri,
prva v Brdih dozori.

Čaplja siva, dolgokraka,
na svoj plen ob vodi čaka.

Čuk na okno prileti,
kadar v hiši luč gori.

Časopis nam sporoči,
kaj po svetu se godi.

Čepico bo snel v pozdrav
ta, ki ve, kako je prav.

Čriček[1] poje noč in dan
sredi rožnatih poljan.

Detelja je dozorela,
krava mleka bo imela.

Dež osveži vso zemljo,
če ga dolgo ni bilo.

Dim se vije do oblaka,
v hiši nas večerja čaka.

Dom je naš najljubši kraj,
tja prihajamo nazaj.

Elektrarno smo zgradili,
da smo v vasi luč dobili.

Emilček, to je moj brat,
z njim igram se srčno rad.

Eva v zibelki leži,
prstek v usteca tišči.

Eskim, v kožuh svoj zavit,
čaka, da priplava kit.

Fant na bregu je vesel,
ker je ribico ujel.

Fig bom zvrhan koš nabral:
jih posušil, mami dal.

Frača je nevarna stvar,
marsikdaj je dečkom v kvar.

Gada se močno bojim,
da ne piči me, zbežim.

Gnezdo – to je ptičic dom,
nikdar ga razdrl ne bom.

Gosli mojster v roko vzame,
dvigne lok in gosti jame.

Grablje rabijo grabljice,
da seno zlože v kopice.

Grozdje škorca v lozi miče,
proč, proč! mu klopotec kliče.

Hleb je teta zamesila,
ga z loparjem v peč vsadila.

Hišica bo pogorela,
vanjo udarila je strela.

Hrast – mogočni kralj dreves,
daje nam najtrši les.

Hrošček rjav po zraku leta,
slabo leto nam obeta.

Hruško osa je načela,
ker je že bila prezrela.

Iglo mama je kupila:
z njo mi hlačke bo zašila.

Igra lepa je samo,
če se otroci ne tepo.

Iskre dvigajo se v zrak,
ko skoz noč sopiha vlak.

Jabolko je sočen sad,
grizem ga od sile rad.

Jadra je mornar razpel,
da bo veter vanje ujel.

Jagoda v pripeki vabi,
naj otrok je ne pozabi.

Jajce kura je zvalila,
kmalu piške bo vodila.

Jerbas Micka naloži,
ko na polje odhiti.

Ježu ni lisica kos,
v klobčič zvit jo zbode v nos.

Karavana se v puščavi,
na težavno pot odpravi.

Klasi žita so že zreli,
kmalu bodo jih poželi.

Kljun široko odprt drži
račka, kadar se jezi.

Kmet na polju se poti,
da nam zemlja sad rodi.

Knjiga glavo nam bistri:
če je dobra, nas uči.

Kolodvor je poln ljudi,
ki se jim na vlak mudi.

Konj s kopitom kopitlja,
rad bi bil že brž doma.

Kos že zjutraj gostoli,
ko Marjetica še spi.

Kenguru je čudna spaka:
kratkih rok, dva dolga kraka.

Kolo, kolo naokrog
plešemo vsi lahkih nog.

Koza po strminah pleza,
po grmovju vrat izteza.

Krt koristna je žival,
zemljo nam bo preoral.

Kužek je prijatelj naš,
rad ga imej, če ga imaš!

Lastovki so kraji znani,
koder gnezdila je lani.

Lešnik veverici dam,
vseh ne bom potolkel sam.

Lev mogočen in močán,
kralj zveri je imenovan.

Lok je Mihec svoj napel,
vrabca je na piko vzel.

Luna vzšla je nad goro,
luč razlila na zemljo.

Maček miško je ujel,
nese jo domov vesel.

Mavrica se v loku vije,
če med dežjem sonce sije.

Med čebela bo nabrala,
to se Dunja bo sladkala.

Metlo v roke naj dobi,
kdor pometal bo smeti.

Mama noč in dan skrbi,
da se dobro nam godi.

Mila vzamem velik kos,
si namilim vrat in nos.

Mleko kravica nam dá,
vsak zato jo rad ima.

Mravlja suhe igle išče,
z njimi si gradi mravljišče.

Muho bom napodil stran,
da od nje ne bom bolan.

Nakovalo potrebuje
vsak kovač, ki podkve kuje.

Netopir, v svoj plašč zavit,
se obesil je na zid.

Nit v šivanko je vtaknila
mama in mi gumb prišila.

Nosek, pravijo, pokaže,
če se naš fantiček zlaže.

Nožek mi je očka dal,
da si urezal bom piščal.

Ogenj kurijo na paši
na jesen fantiči naši.

Orel kroži nad zemljo,
putko nam odnesel bo.

Ovca naj se pridno pase,
da ji gosta volna zrase.

Opica, žival norčava,
z vsem, kar dela, nas zabava.

Oreh jedrca ima,
mama jih v potico dá.

Otok je z vodo obdan,
peš nihče ne pride nanj.

Osla Dalmatinec žene,
da mu nese težko breme.

Peč zakurimo pri nas,
da nam ni pozimi mraz.

Parnik po gladini melje,
z Reke nas v Dubrovnik pelje.

Pajek mrežo je razpel,
da bo muho vanjo ujel.

Pav dvorišču je v okras,
vendar grd njegov je glas.

Petelinček prebudi
tega, ki predolgo spi.

Popek se takrat odpre,
kadar rožica vzcvete.

Pismo v roke naj dobi
tisti, ki se nanj glasi.

Polžek hišico ima:
samo on je v njej doma.

Prstkov pet na roki imam,
vse po vrsti že poznam.

Posteljo postelje mama,
ko pa zrasem, jo bom sama.

Puško si na ramo dene
lovec, ki gre na jelene.

Potok žubori čez plan,
vrbe gledajo se vanj.

Račka repek v zrak moli,
kadar glavo potopi.

Rak gre ritensko nazaj,
v prst te vščipne, da je kaj.

Reka parnikom je cesta,
ki pripelje v tuja mesta.

Rep lisica ima košat,
zvije ga, ko leže spat.

Ribica po vodi šviga,
zraven s svojim repkom miga.

Sanke se pode vsevprek,
ko zapade prvi sneg.

Sonce zlato vsepovsodi,
našo pot po zemlji vodi.

Snop pri snopu se vrsti,
kmet na voz jih naloži.

Srp žanjica je imela,
ko je v soncu žito žela.

Slon je tolikšen orjak,
da te z rilcem dvigne v zrak.

Sova nočna je ujeda,
joj, kako debelo gleda.

Smreka ravne je rasti,
igel v zimi ne zgubi.

Sod so z vinom napolnili,
pipo bodo nasadili.

Streho krovec je pokril,
dež ne bo na glavo lil.

Stol mizar nam naredi,
da, kdor pride, ne stoji.

Srna sloka sredi jase
v gozdu se z mladičkom pase.

Šema hodi v pustnih dneh,
kamor pride, tam je smeh.

Škaf je zvrhan napolnila,
v hišo vode nanosila.

Štruco nam bo spekel pek:
nam zaželel dober tek.

Šotor tabornik postavi,
drugi dom si v njem napravi.

Teloh se je razcvetel,
preden je še sneg skopnel.

Torbo šolarček ima,
knjige, zvezke vanjo dá.

Travo kosec pokosi,
da živina lačna ni.

Tele, kravice mladič,
ne stori nikomur nič.

Tjulenj v morju je doma,
rad na ledu se igra.

Tiger spada v mačji rod,
krvoločen je gospod.

Uhlje zajček privzdiguje,
če v bližini šum začuje.

Ura točno nam pove,
kdaj naj Lenka v šolo gre.

Uzdo kmetič potrebuje,
če s konjičkom kam potuje.

Venec slavljenec dobi,
v znak priznanja in časti.

Veslo v roki poskrbi,
da čolniček ne stoji.

Vlak takrat s postaje švigne,
ko prometnik roko dvigne.

Volk prikrade se do vrat
v snegu, ko ga stiska glad.

Voz po cest ropota,
koder pelje, se pozna.

Vrečo žita v mlin neso,
polna skleda žgancev bo.

Vrana je za plugom prva,
da pobere v brazdi črva.

Zajček se močno boji,
gleda še takrat, ko spi.

Zid bo dolgo trdno stal,
če so ga zgradili prav.

Zmaj, spuščen, po zraku plava,
sapica ga premetava.

Zvezda šele zablesti,
ko nas sonce zapusti.

Zvonec kravica dobi
v hribih, da se ne zgubi.

Žaba kvaka: kvak, kvak, kvak,
najdeš jo v bližini mlak

Žago vsak mizar ima,
da prežaga kos lesa.

Želod gre prašičkom v slast,
naženimo jih pod hrast.

Želva skrije pod oklep
noge, glavico in rep.

Žir nam bukev obrodi,
polh od njega mast dobi.

Žlico v desno roko vzamem,
kadar s krožnika zajamem.

Žogica je poskočila,
ko se je od tal odbila.

Zdaj je konec abecede:
kdor vseh črk še ne pozna,
znova naj prične pri A,
pa ne bo več v glavi zmede.

Opombe urednice[uredi]

  1. V zapuščinah Vere Albreht (NUK, Knjižnjica Mirana Jarca Novo mesto) ni rokopisov ali tipkopisov za Veselo abecedo.
  2. Pri najavi izida knjige (Slovenski poročevalec, 30. 1. 1955, št. 24, str. 6) so napisali: »Vesela abeceda« Vere Albrechtove izide v popolni obliki (po več pesmic za vsako črko) in bogato ilustrirana pri »Mladinski knjigi«. Napačno je zapisan priimek avtorice s črko c, kot ga je uporabljala pred drugo svetovno vojno.
  3. Pred izidom knjige Vesela abeceda so v Slovenskem poročevalcu (v prilogi Najdihojca), izhajala dvostišja, poimenovana pesmice. Posamezna dvostišja je ilustriral mB (podpis le pri slikah za črke: B, P, Z, Ž). Objavljeno je bilo po eno dvostišje za vsako črko: Avto, Bič, Cesta, Časopis, Dom, Eskim, Frača, Gnezdo, Hrast, Igla, Jež, Kolodvor, Lonec, Mavrica, Nit, Ovca, Petelinček, Roke, Slon, Štruca, Torba, Ura, Volk, Zvonec , Želod: v let. 15: za črke [A-D], 5. 12. 1954, št. 283, str. 10; za [E-J], 19. 12. 1954, št. 295, str. 8; za [K-P], 31. 12.1954-1. in 2. 1.1955, št. 305, str. 18; v let. 16: za črke [R-U], 16. 1. 1955, št. 12, str. 7; za [V-Ž], 30. 1. 1955, št. 24, str. 6. #Vera Albreht, Vesela abeceda, Primorski dnevnik, TS, 25. 12. 1954, let. 10, št. 306 (2925), str. 7, [A-D: Avto, Bič, Cesta, Časopis, Dom], [brez ilustracij].
  4. Vera Albreht, Vesela abeceda,1955, ilustrirala in opremila Cita Potokar, Mladinska knjiga, Ljubljana. #Vera Albreht, Vesela abeceda,1956, [1959], 1962, ilustrirala in opremila Cita Potokar, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  5. V. A., Vesela ABECEDA, Mladi rod, Celovec, 1961/62, let. 11, št. 3-4, str. 25-26. Po eno dvostišje za vsako črko. Ni ilustracij. Avtorica navedena kot V. A. Podpis Vere Albreht z inicialkama V. A. je redek (z V. A. se je podpisoval tudi pesnik Vojan Tihomir Arhar).
  6. Najavljenih dvostišij za Lonec in Roke (Slovenski poročevalec, 31. 12.1954-1. in 2. 1.1955, št. 305, str. 18; 16. 1. 1955, št. 12, str. 7), ni bilo v nobeni izdaji knjige. Dvostišje Roke je bilo objavljeno tudi v: V. A., Vesela ABECEDA, Mladi rod, 1961/62, let. 11, št. 3-4, str. 25-26.

            Lonec padel je na tla,
            počen res nič ne velja.

            Roke vselej si umij,
            ko dotakneš se jedi!

  1. Vesela abeceda iz leta 1955 ob risbi črička nima zanj dvostišja, je v vseh naslednjih izdajah.