Veselíca v Ljubljani
| Veselíca v Ljubljani anonimno |
| |||||||||||||
Veselica v Ljubljani zavoljo poterjenja starih slovenskih barv.
V poslednjih Novícah ste brali, de je bila pretečeno nedeljo ponoči zató velika veselica v Ljubljani, kér je minister na Dunaji stare slovenske farbe belo-modro-rudeče poterdil in takó konec pravde storil, ki je dolgo bila med narodno stražo v Ljubljani. Nekteri so namreč po sili hotli, de barve krajnske gospôde naj bojo barve celiga krajnskiga ljudstva.
Kér je pa ljudstvo zdej v vsim svoje pravíce zadobilo, je minister modro sklenil, naj ima ljudstvo tudi svoje stare barve, gospôda (deželni stanovi) pa svoje. Tako se nobenimu krivica ne godí.
Veselíca je bila zares slovesna; gosp. Kordež, vrednik nemških Ljubljanskih Novíc, ki se je lepo vnel za našo slovensko narodnost, in pa iskreni Slovenec gosp. Jeriša sta jo z gorečo besedo popisala, uni v nemškim časopisu, ta pa v Slovenii.
Nekteri naših kmečkih bravcov bojo morebiti poprašali: kaj pa imate s temi barvami? kaj pa pomeni vse to?
Tem povémo, de je stara, silno stara navada, de ima vsaka dežela svoj gèrb ali vôpen, različno pisan. Že v 4. Mojzesovih bukvah je Izraelcam zapovedano, de naj se vsak pod zastavo svojih očetov podá.
Nar lože boste to reč zapopadli, ako se spomnite cesarskiga dvoglavniga ôrla, ‒ lejte! to je gèrb ali vôpen celiga našiga cesarstva, in rumeno-černa barva je barva splošniga avstrijanskiga cesarstva; zató vidite vrata cesarskih hiš, lése cesarskih šrang i. t. d. rumeno-černo pisane.
Kakor celo cesarstvo ima tudi vsaka dežela svoj različni gèrb različno pisan, po kterim se loči od druzih deželá.
Kakor je sv. križ znamnje Kristusove vére, tako tudi druge svete podobe niso brez pomémbe.
Svéte podobe sicer imenovanih deželnih znaminj ne moremo imenovati, vender morajo vsacimu človeku imenitne biti, če ima le kolčikaj občutka za svojo domovino, za zemljo svojih očetov.
Dandanašnji nam mora vsaka stvarica domačiga naroda imenitna biti, zató kér povsod tičí kos naše narodnosti, ktere v nobeni reči ne smemo v nemar pustiti. Slovenski jezik, kteriga kmet na Krajnskim govorí, je jezik našiga naroda; zató se potegujemo za-nj, de po očitni obljubi našiga Cesarja pride v kancelije, de se bo v njih tako govorilo in pisalo, de bo vsak kmet in vsaka kmetica vedila, kaj de se godí, ne pa de bi se pisma, kakor dozdej, v nemškim pisale, s kterimi so mogli še le okoli hoditi, de jim jih je kdo razložil.
Belo-modro-rudeče barve v pasu krajnskiga ôrla so nam tudi porok in znamnje, de se nam pravice stariga slovenskiga naroda ne kratijo ‒ zatorej se jih toliko veselimo, zatorej smo jih s tolikošnim veseljem sprejeli! Ni tedej prazna reč to.
Zatorej jih boste gotovo tudi vi, dragi domorodci po deželi! z neizrečenim veseljem sprejeli in se častitimu ministru hvaležne za-nje skazali, kér so kos naše svobode. Povedati vam pa tudi moramo, de naši poslanci gosp. Ambrož, gosp. Kavčič in gosp. Dolšajn so se za to domorodno reč krepko potegnili in de je posebno gosp. Ambrož si veliko prizadjal, de razsodba ni predolgo na Dunaji ležala, kér je bil prepričan, de jo domorodci že težko pričakujejo.
Veselílo nas bo slišati, kako ste Vi deželani to veselo novíco sprejeli.