Vertikalni Vatroslav in midva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vertikalni Vatroslav in midva
Fran Miličinski
Izdano: Slovenski narod 29. avgust 1903 (36/199), 1–2
Viri: dlib 199
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V naši turistiki se vertikalna smer preveč enostransko goji! Kakor da po planem ni vsaj toliko zanimivosti in dostikrat boljših gostiln nego v pečinah dvatisoč in še nekaj metrov nad morsko gladino!

In svoj red ima človek v dolini, kakor ga je vajen in mu gre kot naprednemu državljanu!

Na planinah pa? Od prav zanesljive strani vem n. pr, da je bila lansko poletje steza z Einke na Okrešel prav nevarno ledena, pa niti enkrat ne potresena niti s peskom niti s pepelom navzlic cestnemu policijskemu redu! Za take razmere se morejo navduševati po mojem skromnem mnenju zgolj ljudje anarhističnih nagonov!

Saj tudi pot po planem zahteva telesnih vrlin!

Tisti, ki bi radi moje stališče napram vertikalni turistiki zlobno razlagali iz moje telesne konstitucije, in jim je gotovo zopet napoti moj trebuh, — tisti naj le prašajo Vatroslava, to diko vseh vertikalnih turistov, kako ga je zdelala lansko leto plana dolenjska stran, kamor sva ga seboj vzela Janko in jaz.

Dva dni je bil bolan, tako resno bolan, da ni šel v pisarno; še v gostilno ga ni bilo. Navzlic temu, da smo pravzaprav malo hodili; prvi dan samo iz Trebnjega v Mirno!

Za vodnika je bil Janko, ki je že hodil po teh krajih in je poznal tukaj­šnje rodove, njih govorico in običaje.

V Mirni je bila ob našem prihodu baš povodenj, ki pa je le toliko časa trajala, dokler se je kopal v potoku enakega imena gospod Cmok, v čigar hiši smo prenočevali. Ta gospod so pač nekoliko preobilni za ozkostružni potok in bo res treba regulirati enega izmed nju.

Sprejeti in postreženi smo bili v gostilni prav dobro, le ogovarjalo se nas je skraja zgolj nemški; ko smo pa po Jankovem nasvetu sneli kravate in ovratnike, si zavihali rokave in si potegnili klobuke čez čelo, smo kmalu deležni postali mile domače besede.

Dame utegne zanimati, da je bilo natakarici ime Johanca.

Po večerji smo malo pili in potem pričeli peti. Namreč jaz in Janko, kajti Vatroslav je šel že koj po petem litru spat, — kar pod mizo; menda se je bal potresa, ki ga pa ni bilo.

Pela sva pa take, kakoršnih v teh krajih dosihdob še niso bili sli­šali; tako sta nama vsaj pod svojo službeno prisego potrdila nočna čuvaja s sulicama, ki sta naju prišla gledat po polnoči, po eni in po dveh. Ali je bil samo eden nočni čuvaj?!

»Pa mi jo žingamo,
pa mi jo žagamo,
jaz pa le počas
jo režem in kosim, kosim.«

sva zapela, in tisto notranjsko:

»Jest sem jo pa vidu,
vidu, vidu, vidu,
muho, muho, muho,
flige one bavh.«

»Mengajekra-, mengajekra-, mengajekra-, men' ga je Kranjica daaala —«.

Slednja pesem je prav lepa in ima 75 kitic, pa sva jih le kakih 40 prepela. Kajti privalil se je po stopnjicah doli tisti Cmok, ki ga zaradi obstrukcije v deželnem zboru letos ne morejo regulirati, in izjavil, da bo poklical žandarje, če ne bo miru.

Dobro!

Janko je rezervni častnik pri konjih in si je pač že sam poiskal zadoščenja. Jaz pa izjavljam na temle mestu sledeče:

Osebni takt mi predvsem brani, da bi sam ocenjeval najino petje; omenjam le, da sva z Jankom že v lepših krajih pela nego je Mirna, in da naju niso še nikjer vun vrgli. — Vsekako pa bi bil moral gospod C. upoštevati dejanjske razmere in ni bil upravičen polagati na najino petje merila, ki sodi v dunajsko dvorno opero. To načelo se je v naši javnosti že opetovano povdarjalo in bi bilo moralo tembolj obveljati v najinem slučaju, ker ni bilo nikake vstopnine, in sem se vrhu tega, predno sva pričela peti, opravi­čil, da sem hripav. Dokaz temu Janko.

Scer pa je s kritiki pač povsodi križ. A ljubljanski izvršujejo svoj posel vsaj dostojno oblečeni, gospod C. pa je izvolil naju počastiti kar v sami srajci in gatah...

Drugo jutro smo na vse zgodaj ob polu desetih zapustili Mirno. Dame bi utegnilo še to zanimati, da so bile postelje brez bolh in da golaža ne znajo delati v teh krajih. Tisto, kar smo zajutrkovali, je bil mesen močnik, ne pa naročena golazen.

Vrezali smo jo čez Št. Rupert na Mokronog. Čili in dobre volje; namreč Janko in jaz, dočim je Vatroslav čmerno pljuval okrog sebe, tožil, da ga bolita glava in želodec in grajal neopravičen in razžaljiv sum, da sva ga menda sinoči pitala z jedjo in pijačo, ki jo je že kdo drug poprej prebavil, ker se prav takega okusa ne more iznebiti iz ust — fej!

Tako je torej zdelala tega veleplaninca že kratka včerajšnja pot iz Trebnega v Mirno, čeprav je imel lepo okovane čevlje na nogah, zanesljivo gorjačo v roki in polno škatljico vazelina v žepu!

Solnce je pripekalo, in ker je bilo mnogo gostiln ob cesti, smo bili močno žejni.

Janko se je samaritanako pečal z Vatroslavom, mu nasul pest mentlolnih lakric v usta in ga vadil piti po »furmanski«. V čašo naliješ pol vina, pol slatine, primeš čašo z levico, jo pokriješ z dlanjo desnice, vdariš ž njo ob koleno, a ko vzkipi, jo hitro izprazniš.

Ta jako hasnovita pijača je tudi Vatroslavu pomagala, ki je hkoncu postal zopet tako čil, da je še več pota delal po cesti nego neobhodno potrebno...

A ko smo prišli v Mokronog, je zopet omagal, in posadili smo ga kar v voz, kjer je takoj zaspal in tako smrčal, da se je kobilica splašila in jo je moral voznik izpreči.

Midva sva pa malo zajutrkovala.

Mokronog mi je zelo ugajal; deloma zaradi lege in vsega, najbolj pa zaradi tega, ker mi ni treba tam biti. Dame utegne zanimati, da v Mokronogu na jajčjo jed nič luka ne narežejo.

Ker smo nameravali kositi pri Majzelju v Beli cerkvi, smo se kmalu po treh odpeljali. Med vožnjo pa se je nama zbudil Vatroslav in ker ni v Mokronogu nič zajutrkoval, smo zaradi njega še parkrat ustavili in dospeli do našega kosila šele ob osmih zvečer, vsled česar smo se tudi z večerjo zakasnili do četrte ure.

Dame bi utegnilo zanimati, kaj smo jedli dobrega pri Majzelju, pa se res več ne spominjam. To pa lahko potrdim, da je bilo vse narodno; le kava je bila brez jugoslovanske primesi, česar pa nismo prav nič zamerili.

Težko smo se ločili od te hiše, pa smo se morali — zaradi Vatroslava, ki ni bil več za med ljudi.

Ko sva ga srečno spravila na novomeški kolodvor in ga pozvala, naj se čimpreje skobaca v vlak, je glupo vprašal, v katerega. Morda je dva videl, sirota!

Prav vesela sva bila, ko sva ga oddala v Ljubljani pri njegovih hiš­nih durih.

To so slabi nasledki enostranskega gojenja vertikalne turistike!

Vatroslav je seveda potem opravičeval svoj klavrni nastop dolenjski s puhlo šalo, češ, prihodnjič, ko gre z nama, si bo dal mesto čevljev podtempljati in okovati želodec. Naj se gre solit! Zakaj pa nama ni bilo nič, kaj? Janku in meni?