Odlomek za pokušnjo
iz epičke pesmi:
Veronika desenička.
Drugo petje.
Bila je jesenska dôba,
listje padalo je z drevja,
lastovice in žerjavi
se selili v južne kraje;
pihal sever mraz je v lice,
noč je dolgost raztegvala.
Krasnik cvetk očetu svoj'mu
več Veronika ni brala,
več prepevala ni pesme,
pesme sladke miloglasne;
nego v vrtu je sedela
in čez jesen je tožvala;
da uničila ji cvetke,
in drevesa ogolila,
mile pevke razpodila.
Je tožvala, da poletje
tako hipoma minulo,
z njim se cvetje je osulo.
Tako, je pri sebi djala,
meni bo mladost minula,
rajska dôba spremenila,
ljubi oče skorej bodo
mene samo zapustili;
kakor listje z drevja pada,
tako pada las za lasom
jim iz sive glave; kakor
so žerjavi, lastovice
v tople kraje zdaj selijo,
svoje gnjezda zapustivši,
tako bodo preselili
se moj oče v boljši kraj,
v boljši kraj, v nebesa svete.
Jez pa sama bom ostala
brez zavetja, brez pomoči.
Sem ko cvetka rahla nježna,
kteri vsaki mraz škoduje,
ktero veter omandrá
in živina poteptá,
če v zavetji ni ograje.
Kje zavetja čem iskati?
Kam se reva čem podati?
In pomoči od koga čem
v raznih silah pričakvati?
Kadar sama bom ostala,
komu reva bom tožila?“
Tako milo je zdihvala,
kar je žena pristopila,
bela žena Rojenica;
dolge kodre je imela,
je imela belo halo,
v rokah svitlo ogledalo
je držala, in je tako
deklico nagovorila:
„Ti se bodeš omožila,
ko žerjavi z južnih krajev
sopet se povrnejo,
lastovice priletijo,
kukavica zakukuje,
pa ti sreče ne prinese
ne žerjavi, lastovice,
kukavica zakukuje,
ti nesrečo oznanuje.
Glej Veronika v zrkalo
svoj'ga moža vidiš tù,
je rodbine imenitne,
ktera po širokem svetu
kot nezmagana sloví.“
In ji kaže ogledalo,
v ogledalu krasni vitez
stal ponosnega obličja
in zaljubljeno obračal
je v Veroniko očí.
Al – ko bi trenil, bilo
Rojenice više ni;
sama je Veronika ostala,
groza jo je sprehajala,
ali sanja alj bedi
znala ni.
Al Veronika od sedaj
vsa drugačna je postala,
več ni pela, več skakljala,
tužno je okrog hodila,
ni vesela više bila,
noč in dan premišljevala
je prikazen Rojenice,
noč in dan podoba stala
pred očmí ji viteza.
Se Veroniki je bilo
nekaj v srce vgnjezdilo,
kar ji dalo ni pokoja
ne podnevi ne ponoči.
Prvikrat okusla je,
da je zemlja solz dolina,
pa še znala ni, zakaj
da postala je nesrečna.
kaj se v srcu ji godí,
imen'vati znala ni.
Srečna je srečna
deklica vsaka,
dokler ji bíje
prosto še srcé.
Dokler ji v srcu
radost prebiva,
rajsko veselje
ona uživa.
Kadar ljubezni
pšica zadene,
pšica pa mir ji
'z srca prežene.
Tadaj nesrečna
ona postane,
težko zaceli
srčne si rane.
Torej varujte
mile device!
sladke ljubezni
ostre se pšice.
