Veronika (Janez Trdina)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veronika
Janez Trdina
Spisano: Andreja Tomc
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




Na visokem hribu pri Kamniku, kjer zdaj podrtija »Mali grad« stoji, se je vzdigovalo enkrat prekrasno poslopje nekega slovenskega vojvoda. Ta vojvoda je imel zalo hčerko. Zaprisegel se je, temu jo v zakon dati, ki bi se v prihodnjem prvem boju najbolj junaško obnašal. Boj je bil blizu. Rathis, lonbardski kralj, veliko armado na noge spravil in v slovenske dežele vihra. Vse se vdigne, sovražnika nazaj pahniti. Pri Trbižu se vname bitva; po dolgem boju Slovenci zmagajo.

Prvi junak bitve je bil mladi Črtovit. Temu tedaj oni vojvoda hčerko obljubi. S sabo ga tedaj vzame, da bi ju poročil. Ali nov sovražnik se vzdigne. Komaj so bili tukaj Lahi potolčeni, začnejo onkraj Nemci žugati.

Tisti vojvoda tedaj zakon na konec vojske odloži. Poda se s Črovitom zopet v boj.

Nekaj časa po odhodu vojvoda pride na grad neznan star mož. Bil je neki kristjanski mehih.

»Ali sem varen tukaj?« pobara hčerko. Ona; »Ste! S čim vam moram postreči?« On: »Menih sem, tvoji rojaki me preganjajo. Ali mi daste tukaj zavetje?« Ona se sicer ustraši, pa mu vendar zavetje obljubi.

Čez pol leta pride Črtovit v grad. »Kje so pa oče?« ga vpraša devica. On: »Pri očetih in dedih s slavo obdani. Prva bitva jim je življenje vzela. Njih zadnje besede so bile: ,Črtovit! Pojdi na moj dom in vzemi hčerko!´«

Devica pravi: »Ne morem, ne morem. Obljubila sem vedno devištvo. Vedi, jaz sem kristjan.«

Črtovit: »Čuj dalje, kar so oče rekli. Dejali so z grmečim glasom: ,Ako te pa neče v zakon, naj jo prekletje očeta zadene. Pokoja naj nima tudi po smrti nje!´« -

Devica se ustraši, pa obljube neče prelomiti. Žalosten se poda Črtovit proč. Devica pa, katero je tisti menih sprebrnil, je do smrti v gradu živela. Po smrti jo je pa zadelo prekletje očeta. V kačji podobi je po kleteh gradu okoli lazila in še zdaj lazi. Tri kadi denarja je noter; tistemu je namenjeno, ki bi jo rešil. Rešnik zamore biti le otrok, ki je manj kot sedem let star.

Le kvatrne večere ima ona pravo deviško podobo. V Bistriški potok se ta čas umivat pride. Krepko besedilo