Veronika (Ivo Trošt)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Veronika. Povest.
Ivo Trošt
Izdano: Slovenski narod, 42/102–108, 1909
Viri: dLib 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Oba sta bila obrnjena ob svitu zore na vzhod in ozrla tam vzhajajočo zvezdo, veliko in blestečo, zvezdo svoje ljubezni, zvezdo svoje sreče. Dolgo, dolgo sta strmela vanjo in gledala v njeni bliščobi jasne dni svoje bodočnosti, z rožicami postlano stezo življenja. Lepo je bilo tisto življenje, krasno se je blestela na vzhodu velika zvezda, šele na vzhodu, kje je šele njen cenit ali celo večer. Obetala je mnogo, mnogo, obetala jima je samo blaginjo — jasno nebo brez oblakov, neviht, viharjev ... Nista je čakala zaman od rojstva do danes. Pozdravljena zvezda sreče, zdrava bodočnost neskaljenih, jasnih dni!

* * *

On je bil mlad železniški uradnik. Pred štirimi leti je vstopil v prakso, ker mu je, dovršenemu srednje šole, zaprečila beda pot na vseučilišče. Veliki so bili dotlej njegovi načrti, veliki in lepi. Njegova bodočnost mu je pokazala visoko dostojanstvo v socijalni družbi. Krasna se mu je obetala bodočnost, in zlata.

Lep, nadarjen, marljiv mladenič je že v višjih razredih vzbujal skrivne želje v dekliških srcih vseh slojev, vnemal žareče poglede. Toda Zorko je stopal nemoteno, neustrašeno po poti, ki si jo je bil jasno začrtal. Niso ga prevarile zapeljive Sirene s svojim petjem o sladkosti mladih dni, ne udomačene odaliske o tajnosti tihe ljubezni, ne mladostnopolni udje in črešnjevordeče, vabljivo napete ustnice. Junaško je odklanjal čase opojnosti in zrl nepremično v svetlo bodočnost brez oblačka.

Bival je pri oddaljeni sorodnici po svojem očetu napol domač, napol ob zaslužku za instrukcijo domači edinki Elviri.

Po dovršeni maturi se je vrnil kakor še vsako leto k svojemu očetu z jasnim čelom, lahkim srcem. Pomagal je tudi letos domači družini ob žetvi in košnji. Oče ni bil imovit. S svojimi ljudmi je moral pospraviti domače pridelke. Vsi otroci so ga slušali radi ter pomagali pri delu, prepevali zvečer, zjutraj in opoldne. Zato so trdili sosedje: Pri Čeponu vstajajo ob petju, jedo in pijejo ob petju ter celo spe ob petju.

Blagor mu, komur je dano.

Toda po vročih poletnih mesecih se je približala hladna jesen. Misliti je bilo treba na odhod in na to, kdo bo zalagal troške za Zorka na visokih šolah. Očeta ni niti mogel vprašati. Odkod naj vzame? Prijatelji in znanci so se jeli umikati in ga opozarjati na podporna društva. Prej polna usta samih obljub so umolknila. Obrnil se je slednjič k očetovi sorodnici v mesto. Tu se mu je prvič v življenju primerilo nekaj, česar se je prestrašil do mozga: sorodnica je pogledala hčerko Elviro, potem Zorka in dejala: »Mi bi že, mi; toda saj veš, da ostane potem Elviri toliko manj dote. Ko bi vedela, da bi bila potem preskrbljena Elvira ... Saj si pameten, kaj bi ti govorila več!«

Deklica je zardela, povesila oči in štela trenutke, kdaj sprejme kupčijo. Mati ga je samo zrla zadovoljno kakor tička v kletki. Vljudno in dostojno je odklonil tako mešetarsko ponujano pomoč, dasi bi bil najraje pljunil pred obe in odšel brez slovesa. Sorodnica mu je narahlo očitala že dosedanjo podporo, gostoljubnost in dobrote, ki jih je začel — kakor kaže — vračati z nehvaležnostjo. Zorko jo je nekoliko umiril s tem, da je obljubil še večkrat se oglasiti pri nji, ker ne more nikdar pozabiti lepih dni, ki jih je preživel pod to gostoljubno streho. Zvesto hoče poročati o vseh dogodkih, ki ga čakajo v novem življenju.

To je bilo užaljeni mamici dovolj in Elviri zadosten migljaj, da se ji posreči vsaj poslej ujeli to dragoceno ribico in jo za vselej obdržati v mreži. Mlado srce se ji je zasmehljalo. Najraje bi bila že tedaj objela svojo bodočo žrtev.

Zorko je odšel, hčerke je pa obdelovala mamo, kako zelo jo je sram, da je govorila z mladeničem tako suhoparno in sejmarsko:

»Ti ne znaš tega, mama! Pusti meni, da vržem mrežo«.

»Pa znaj ti bolje.«

Poslej je samo Elvira dopisovala z Zorkom.

Mladenič je videl keruba z gorečim mečem pred rajem svoje jasne bodočnosti. Nekaj dni je taval kakor izgubljen po mestu ter se slednjič strtih peruti odločil k železnici.

S krvavečim srcem se je žrtvoval nenasitnemu molohu, ki je zahteval že toliko daritev od idealno navdahnjene mladine. Z vso silo ga je dušila začetkoma malodušnost. Ali je res materija vse? Zakaj mora biti tako? O, da bi jaz mogel? — Po nerešenih enakih vprašanjih se je sesedel ob brzojavnem aparatu in mislil tako dolgo, razglabljal tako daleč, da je spoznal sam, da ne misli nič ...

Treba je bilo ne malo zatajevanja, da se je uživel v nove razmere, spoznal v službi. Toda šlo je, saj je moralo.

Elvirina pisma so mu bila često razvedrilo. Vedno več je hotela vedeti. Nazadnje ji je zaupal vse, celo to, da mu nedostaje denarnih sredstev, ker je remuneracija za prakso skoro ničeva. To je pa črnolasa Elvira čula raje kol glasove rajske tice. Skrivaje in z opombo, da ne ve mama nič o tem, mu je pošiljala početkoma male, pozneje vedno večje vsote. Zatrjala mu je slovesno, da bo lahko to že vrnil sčasoma, ko postane uradnik, in tudi Zorko je obetal, da hoče vse pošteno in pravočasno vrniti z obrestmi. Kaj je pa hotel?

Dolžiti bi se moral, kakor se morajo vsi njegovi tovariši, ki jim ni usoda naklonila imovitih roditeljev. Dolg pa ostane dolg tu ali tam. Tako si je lajšal vest, dasi mu dolg pri očetovi sorodnici ni bil všeč.

Elvira pa si je že tedaj naslikala najudobnejšo življenje v toplem gnezdu s svojim Zorkom in njena mati je računala, koliko ji bo tedaj ostalo vsako leto od penzije po pokojnem soprogu in koliko priloži že sedaj visokemu kupu v hranilnici.

Naslov: gospa Elvira postajenačelnikova sicer ni posebno blesteč, bolje bi zvenel in lepše: gospa doktorjeva, Elvira profesorjeva, sodnikova, glavarjeva, toda možje, ki imajo take-le naslove so ji popolnoma neznani. Morda celo grdi, plešasti, stari, nadušljivi. Zorko je pa lep, mlad ... To je tudi nekaj, kar često ohrani človeku dobro voljo.

Zorko ni mislil tako.

Ob svobodnih urah se je šetal po mestnem parku in tam srečeval deklico, ki ga je vselej pogledala sočutno, potem povesila oči. Preproste oblečena je imela vedno s seboj šolske knjige. Le redkoma jo je videl v družbi součenk, ki so se prešerno hihetaje drvile naprej. Ni mnogo premišljal, kdo in kaj je ta deklica. Po knjigah, součenkah in njih pogovorih je kmalu spoznal, da se pripravlja za učiteljski kruh. Slučajno je slišal nekoč celo njeno ime. Součenka jo je pozvala k sebi na klop: »Vera, Veronika — a — a!«

Počasi, skoro žalostno se je približala tovarišici in sedla poleg nje. Le redkoma se je zazibal smehljaj na njenih ustnicah. Zorku se je zdela deklica kmalu podobna njegovemu lastnemu življenju. Njena obleka svedoči, da nima premožnih roditeljev; oči pa govore glasno, da jo tare teža življenja, ki ji niti v bodočnosti ne obeča drugega kot trud in bedo, Zorko je včasih premišljal: Hm! Ljudska učiteljica in njena plača, razmere na deželi! Vse skupaj ni preveč prijetno. Samostansko življenje v samotni sobici ali te pa obrekljivi svet obsuje z očitki, da ni nič dobrega na tebi. Dolgčas ali propalost ... Koliko se jih sploh postara v učiteljski službi!

Tako je sanjal Zorko nehote o njenem življenju, nehote primerjal svojo bedo z njeno in našel, da je Veronika njegovo poosebljeno življenje. Ali ima on kaj boljšega? Njega je že podrl materialni moloh, ona se pa ne more dvigniti. V tem je razlika, sicer pa je ni.

Zdelo se mu je. da ga povsod spremljajo tiste ponižnovdane oči, povsod njena sloka postava, njen lahek, prožen stopaj, kakor da plava po zraku angel tuge ... Zorko se je popolnoma vdal sanjarenju in iluzijam, dasi njegova duša ni bila za to posebno občutljiva. Služba ni zahtevala duhovitosti ali celo domislivosti, vse se vrši pri železniški upravi avtomatično, točno, suhoparno. Zato je njegov duh deloval raje drugod.

Ugledal je samega sebe na težavnem, samotnem potu življenja, na cesti polni blata in ostudnosti, težav in klancev, na cesti brez svetlobe in brez neprodirne teme, kjer bi človek obupal in se molče zagnal v negotovost, v vodo ali propad ... Težavno je nosil križ življenja in potne kaplje so mu polzele s čela, z lica v umazano blato. Nikogar ni, da bi mu otrl pot ali privoščil sočutno besedo. Povsod sam s križem, povsod samo blato ostudnosti in neodoljiva priganjajoča sila, ki ga tira naprej, da dospe čim preje na vrh ali pa propade ... Naprej, naprej brez oddihljaja, naprej brez prestanka. Ali je vsem tako usojeno? Vsem onim, ki so v oblasti tirana — materialnega moloha. Le stopaj naprej človeška para, stopaj ali pogini! Za teboj gredo že drugi, o pa še koliko jih je! Vedno večja vrsta. Stopaj ali pogini. Življenje je boj.

Glej, tam le sloni deklica na obcestnem kantonu, v roki ima nekaj belega, mogoče ruto. Deklica mu ponuja prt — Veronika, ko sama stopa po isti poti, mu ponuja prt, da si otre znoj, da si obriše solzno oko ... Veronika in Zorko sta se sešla na istem trnjevem potu življenja, z enakim bremenom. Veronika trpi sama, vendar skuša njemu požrtvovalno lajšati popotne težave. Velikodušnost zares nekdanje Veronike, ki je nekdaj brez ozira na zasramujočo ga drhal na jeruzalemski ulici podala potni prt Njemu, ki je trpel in nosil križ za vesoljno človeštvo na Kalvarijo, na žrtvenik najbolj nesebične ljubezni ...

Našli sta se dve sorodni duši prej nego je jezik izpregovoril samo eno besedo medsebojnega zbližanja. Zorku se je zdelo, da bi vsaka beseda že oskrunila resničnost njegove ljubezni, najrehlejši glas bi že razdrl in uničil kopreno poezije, blaženo, sladko tajnost njegovega srca.

Srečal jo je nekoč tedaj v drevoredu, se ji pridružil in govoril — o svoji in njeni nesreči, o trnjevem potu, ki vodi šele v kraljestvo svobode. Daleč tam za gorami že sije velika zvezda, dviga se in približuje. Mora, mora priti. Tedaj pa bosta srečna, združena — za večno in trpljenja ne bo več ...

Otroško vdano so ga gledale njene oči, ljubeznivo kot znanca iz mladih let, rešitelja v sili. Njega je čakala in, eno, sedaj je tukaj. Sama ne verjame prav in vendar je res. Zakaj pa ne govori o cveticah, o prepevajočih in ljubečih se ticah? Ljubezen ji priznava in govori o — nesreči. Da to je njegova iskrenost: spoznava samega sebe in ne pretirava ničesar. Čemu bi slepil sebe in njo? On mora prehoditi še nekaj klancev, ona dovršiti študije, počakati nekaj let, da se zacelijo rane, ki jih je zagrizel materialni moloh, in tedaj izide obema tista svetla zora na vzhodu in za goro zvezda, blesteča zvezda sreče, zvezda tople ljubezni ...

Strmela je Vera v njegovo oko in že videla v njem zvezdo sreče, veliko in blestečo, joj, in vse obetajočo. Lepa je bila zvezda in naznanjala novi dan, veliki dan vstajenja in prenovljenja, dan jasen in solnčen brez oblakov, brez viharja in neviht, dan kot sama milost božja.

Saj je vedela, da mora priti. Ali ga je zaman čakala do danes. Ali je samo laž ta velika zvezda, in ta veliki dan — fata morgana?

Boječe se je stisnila k njemu, da jo je tolažil ...

* * *

Objeli sta se dve sorodni duši, pa so ju razločili, razdružili, kakor bi ne smela biti srečna na svetu.

V štirih letih je dosegel Zorko službo štacijskega namestnika. Pisal je domov, da si mora omisliti lastno domačnost, kjer bo izhajal laže, udobneje, ceneje. Tudi Veroniki je sporočil to novico v daljno vas, kjer je poučevala razuzdano kmečko mladež, s tem služila kruh sebi in svojim staršem, ki je imela oba pri sebi. Razveselila se je premembe in tudi prestrašila obenem, da so ji zalile solze tiste vdane oči. On je rešen, on, moj Zorko, a to je zame toliko kot zatrdilo: ti pa ne boš nikoli. Drugo mu vsilijo, bogato in lepo. Kam hoče z menoj sirota: on nima ničesar razen dolgov, jaz ničesar in pa še starše povrhu. Kaj bodo brez mene? S čim naj jih podpiram poslej? — Brezčutna beda, ti mi ga tržeš, ti si mi že iztrgala Zorka ne iz srca, iz območja, kjer ni več nade, da ga dobim in imenujem svojega. O Bog, o Bog, kako me tepeš!«

Oče Čepon je pa odpisal Zorku tako-le: Ljubi sin! Sedaj si gospod. Še vselej si me slušal, kakor se spodobi. Upam, da tudi poslej ne bo drugače. Zato ti naznanjam: ako se nameravaš ženiti, ne jemlji nobene druge kot Elviro. Saj sem slišal, da ima ona tebe rada in ti njo. Bog daj sveti blagoslov, zakaj njena mati ima denar, ki ga ne izroči prav gotovo, kakor je Bog v nebesih, nikomur drugemu kot hčeri in tebi. Seveda, komu pat? — Ti pa veš, da smo mi doma mnogo plačali zate in smo za to še danes vsi potrebni. Zato ti pišem: Elvira bo sreča zate in za nas. Še danes bom peljal v mesto voz drv, pa bom snubil zate. Srečen dan bo to, moj sin. Težko smo ga pričakovali in sedaj je tukaj, hvala Bogu. Vsi domači te najsrčneje pozdravljamo, posebno tvoj oče.

Zorko bi se bil najraje vdrl v zemljo, ko je prečital Verino čestitko, ali ko je z očmi preletel odgovor na očetovem listu, je poklical vse Jupitrove strele, naj ga zadenejo, zakaj on ni vreden, da bi več taval po zemlji: izgine naj iz vesoljstva z vsemi atomi brez sledu in iz spomina svojim najdražjim.

»Hudiča«, sikne obupno, »to gre hitreje, kakor povodenj.« Clovek ne more vloviti niti sape, da bi dihal. Potrpite, da se vsaj odkašljam. Brez mene vendar mislim, da ne bo nič.« Odpisal je Veri, naj se umiri. Njena čestitka je prenagljena. V kratkem se premene razmere: premeščen bo na drugo štacijo, kjer je obširneje stanovanje. Tam vzameta k sebi njene starše, in vse bo dobro. Očetu je brzojavil, naj ne hodi v mesto snubit brez njega, ker se prav nič ne mudi. Toda oče je bil tedaj že pri sorodnici. Razveselili ste se ga in mu povedali, da je že čas za poroko, ker bi sicer Zorko še več potreboval na račun Elvirine dote: v knjižici ima že dolge litanije.

O tem jo bilo znano tudi Veri. Zato je ni s poslednjim listom prav nič potolažil. Dolgov pri sorodnici ne bi mogel poplačati drugače nego s tem, da bi ona prinesla — toliko dote. Tu je pa zaman vsaka nada. Z doto, ki je nima, ne more rešiti Zorka. Njega potisnejo — zlati kremlji prav kmalu v robske spone, njo pa beda v obup.

Ali so res nekateri ljudje samo zato na svetu, da trpe in potem popadajo, kakor snopje pod srpom. Vsak je rojem samo zato, da pogine v bedi, kakor pes ob cesti. In še govore, še pišejo o idejah, o nadah, vzorih. Ali se ne izvrši vse tako, kakor hoče materialni moloh, zlato tele, ki so se mu klanjali Izraelci v puščavi in se mu klanja vesoljno človeštvo še danes?

Sorodnima dušama je torej zasvetil ob tisti zori samo meteor, za kratek hipec je osvetlil pot življenja in izginil v vesoljni eter; veliki dan je bil — fata morgana ...

* * *

Zorko je bil tisti čas, kakor v opojni obmami, ko se je spletala okolu njega mreža zakonskih vezi, robskih spon, pozlačenih z Elvirino doto.

Srčno povabljen in toplo povabljen je došel k Elviri, kjer sta mu hči in mati kot v eni sapi razložili očetov poset in piramidalni uspeh z vsemi sladkimi posledicami. »Kdo se je nadejal kaj takega?« se je čudila mama, Elvira se je pa dvignila s sedeža, stopila k Zorku in ga nežno objela kot svojega zaročenca, mati ga je pa poljubila na čelo — bodočega zeta.

Britko se je nasmehnil Zorko, ko sta mu naznanili, da so ta trenotek poravnani njegovi dolgovi. Koliko bi dal, da bi se smel zakrohotati kakor gavran sredi gozda in povedati obema v lice, da so se jima vrlo posrečili računi, ker je on — reveža sin. Toda Zorko je molčal, ker mu je bilo znano, da s tem opravi še največ. Naj se radujejo sreče vsaj drugi, ako njemu ni dana.

Povedali sta mu, da poslej ostane njima vsa skrb, da se stvari urede, kakor se spodobi. On naj se samo veseli sreče v novem, v zakonskem življenju s svojo golobico. Tako mu je priporočala bodoča tašča. Elvira je povesila oko v tla, toda izpod košatih obrvi ga je vendar všečno motrilo nje temno oko in se zaljubljeno paslo na zagotovljenem plenu ... Zorko je bil zal dečko ...

Hiteli so s svatbo, hiteli v zakonsko življenje.

Zorko se ni zavedel iz sladke obmane in bil je že popolnoma omrežen v sponah svoje imovite soproge. Ni se zavedel niti pozneje, ko bi bil lahko čutil, da so zakonske vezi nele sladke, temveč tudi težke. Prebudil se je — popolnoma v njeni oblasti, ki je bila še bolj stroga nego oblast gospe tašče; prebudil se je, a zavedal se ni.

Zadovoljil je s svojim ravnanjem domače, zadovoljil vse nade svoje soproge in tašče. Začeli so ga hvaliti, kovati v zvezde. Se več: zadovoljni so bili ž njim tudi njegovi zapovedniki in mu prorokovali sijajno bodočnost. Vsa slava njegovi nadarjenosti.

Slava, slava, Bodočnost, sijajnost ... sreča! Ob te klicih se je moral vzbuditi v stacijskem načelniku Zorislavu Čeponu ne samo njegov ponos, marveč tudi — nekdanji idealni Zorko, ki je bil sladko zadremal v naročju črnooke Elvire.

Hm! To je torej namen življenja! Slava, slava! — S tem dosežeš sijajno bodočnost? Nekoliko klečeplastva, lepo žensko, dovolj denarja, vedno dovolj okrogelj trebušček — ne preveč, da ne zadeneš ž njim soseda, — in povsod okroglo vest imej, pa bodo občudovali tvoje talente ...

Zorko je začutil ves gnus, vso grozno realnost življenja: živite, plodite se na zemlji. Da, to in nič druzega se ni zahtevalo od njega. Avtomatsko opravilo v službi, avtomatsko kretanje doma v družini, avtomat v družbi, avtomat je postal slednjič celo v mišljenju. To je dovolj, to zadostuje masi; preveč bi bilo nezdravo. Vsled nezmernosti boli želodec — tudi maso.

Zorko se je smejal in preklinjal na tihem. Takega življenja — brez duše, brez srca si ni mislil še nikoli. Ali je res tako? Ni li sama obmama?

Vdal se je slastem, uživanju, udal vsem, često celo nespametnim zahtevam svoje soproge, ko je videl, da se mu s tem odpirajo duri do novega življenja, še slavnejšega, pikatnejšega ... Vsi so hvalili tudi njo.

Veselil se je vedno naraščajočega družinskega drobiža in računal za bodočnost, da njegova rodbinska slava kmalu ne bo manjša kot slava očaka Jakoba, ki je spal pod nebeško lestvo ... Žaloval pa je s svojo Elviro, seveda, ko mu je umrla tašča, ki je zapustila vso imovino, da jo izroči, ko dorastejo, Elvirinim otrokom; žaloval je in veselo prešteval denar.

Ni ga bilo malo.

Vsi so hvalili složnost, iskrenost in medsebojno ljubezen, ki vlada v njegovi družini. Sedaj je rekel sam, da se komaj spominja nekdanjih dni, zornih let svoje mladosti. Naravnost je trdil v prijateljski družbi, da se mu zdi neumevno, kako se je mogel braniti v zakon take sreče, kakor je doživel z Elviro. Iz bede ni maral v sedanje udobne razmere. Tepec! Ede, bibe, lude! Post mortem nulla voluptas. Bah! Po smrti naj bode karkoli! Če ni prav nič! Da smo le na svetu veseli — zadovoljni! — Živimo, množimo se, radujmo se življenja, ki nam ponuja svoje bogate darove v vsi obilnosti.

Ali nam jih je sreča naklonila za to, da jih zanemarimo. Evangeljski hlapec, ki je zakopal svoj talent, ni bil všeč svojemu gospodu.

Užival je zares Zorko, užival in ona ž njim. Pri postajenačelniku Čeponu ni minil večer brez vesele družbe, hrupnega veselja. Vse življenje je bilo tukaj prirejeno za vesel praznik.

Veselili so se doma, veselili drugod. Družba je ustvarjena za človeka, človek za družbo.

Iz opojne omame se je predramil Zorko neko jutro, ko so mu naznanili v urad, da je njegova Elvira — mrtva. Ponoči jo je zadela srčna kap.

Grenka je bila ta zavest, britka in otožna. Čutil je mrtvilo po vseh udih in čakal, da zadene tudi njega nesreča; ostal je pa le — kakor kadilec opija, ko se prebudi iz očarljivih sanj v pusto, zadolženo sedanjost. — Sam z osmimi otročiči! Toliko malih črvičev — brez matere! on pa razvajen, razpašen, nezadovoljiv, sam sebi zagonetka — zopet na tistem težavnem potu življenja, kakor ga ni bil vesel še nikoli. Težki križ se mu je še povečal, joj, s kolikimi križi. Čašo opojnosti je okušal, pil v obilnih požirkih in se veselil, ko mu je plala mlada kri po žilah, a z veselim večerom je došlo jutro — brez zvezd. Zdaj ga boli glava in križev vedno več in on mora naprej, mora ... Toliko črvičev. Kako se ne bi domislil na križevem potu, usojenem njemu samemu, Veronike ... Sila davno je že, ko je zadnjič mislil v tistem potu on o Veroniki.

Da, dobra, ponižna, vdana — ta bo mati njegovim otročičem, prava, ne — pisana mati. Vse bodi pozabljeno, vse le samo prevara. O, da bi jo le našel. Sedaj se šele začne življenje. Prebudil se je Zorko iz omame in iskal samega sebe, iskal Veroniko ...

* * *

Veronika Negodetova je bila edina hčerka Pavla Negodeta, nekdanjega užitninskega izterjevalca raznih zakupnikov užitnine v deželi. Veroniki se je sreča nasmehljala samo tedaj, ko je ugledala luč tega revnega sveta: nje oče je namreč ob nje rojstvu zadel — terno. To je bil dober znak za bodočnost drobne novorojenke. Novce je naložil v hranilnico in dekletu odmenil boljšo bodočnost, kakor je bila usojena njemu samemu. Priletnemu, v službi osivelemu in ohromelemu so odpovedali brez odpravnine, brez pokojnine. Taka navada, kaj so mogli gospodarji, kaj Negode za to. Kdo naj uporablja in čemu hromega človeka! Ko je vprašal gospodarje, s čim naj poslej preživlja ženo in otroka in sebe, so se mu rogali v bogastvu se valjajoči zakupniki: »Ali nisi nič prihranil, pijanček! Poglej nas, ki tudi nismo začeti s tisočaki, pa jih imamo danes.« Nagode jim je hotel odvrniti, da se lahko bahajo, ker jim reveži znašajo svoje žulje, toda boječ in skromen, kakor vselej, je ostal tudi sedaj samo lepo doma s svojim očitanjem. Čemu bi tudi žalil objestno gospodo, ki mu ne more prav nič škodovati.

Malenkostni prihranki so ga preživljali samo do tistega leta, ko je Vera dobila prvo službo učiteljice na deželi. Nesreča je menda tudi imela Negodeta posebno na piki, zakaj z dovršenimi študijami v mestu je bila tudi izdelana — nekdanja terna z obrestmi v samo ničlo.

Oče in mati sta morala pozneje z Vero stradati ob njenem zaslužku. To je bilo deklici dobro znano že par let prej, znan ji je bil trnjev pot, ki si ga bo morala krčiti do groba brez nade, brez rešitve.

In vendar je bila srečna z Zorkom tiste čase, ko sta menila, da jima sveti zvezda sreče, znaneča veliki dan. Kdo bi jima zameril? Ali je kdo, ki bi se mogel ubraniti prosečim pogledom ubogega sotrpina, pogledom mladeniča, ki jo prosi samo, naj ima ž njim sočutje, kakor ga ima ona ž njo. To še ne more biti predrznost, ki jo maščujejo bogovi. Vsakdo nosi srce v prsih in le enkrat nam cvete življenja pomlad.

Vdala se je vabljivi sreči in sanjala sladke sanje, pila sladkosti ljubezenske sreče, pila in se veselila v vednem strahu, da se nekoč prebudi kakor iz lahkega sna ter spozna vso žalostno resnobo življenja.

In kakor se je bala, se je vendar približalo tudi nji jutro, ko je vedela, da je na napačnem potu. Ločiti se morata, tako je vekomaj zapisano v zvezdah ... Pripravljena je vdano sprejela udarec, hujši kot smrt. Nikomur ni mogla potožiti svoje nesreče; edine solze, ki je ž njimi ponoči namakala zglavje, so jo tešile.

Minila so leta, ustavile so se solze.

Slednjič je dosegla neko sigurnost v svojem stanu. Početkoma nezadovoljna s tem in onim, se je nazadnje utrdila v trpljenju in bedi, kakor se privadi kamen na cesti, kjer neprenehoma škripljejo preko njega težka kolesa. Dosegla je malenkostno povišanje beraške plače in nekaj ugleda med ljudstvom. Oče, popoln rob po duši in telesu svojim gospodarjem, se je preselil v večnost ter s tem dosegel plačilo, ki mu ga tukaj niso dali. Ponižna slovenska duša si niti ni upal potem preklinjati svojih zatiralcev, ko so mu storili krivico in je niso hoteli poravnati. Z materjo ste obžalovali reveža, da ni bil kajveč v svojem življenju kot uborni užitninski izterjevalec — birič vseh krčmarjev, zvest pes svojim gospodarjem. Privoščili sta mu iz vsega srca — prostorna in zlata nebesa ...

Tudi mati je poslej hirala. Skrbela je zlasti za to, kam bo Vera po njeni smrti obračala sama svojo plačo. Učila jo je: »Pa ne, da bi se spozabila, Verica, da smo bili mi reveži, in začela nositi gosposko krilo, celo klobuk. Ne, Bog varuj! To bi bilo pregrešilo. Skromno se vedi, kakor dozdaj. Lej, kako lepo je, če se človek oblači ponižno, pohlevno«.

Tedaj je štela Negodetova učiteljica že nekaj nad trideset svojih godov. Kri se ji je umirila. Sanje o vitkem mladeniču, ki ji je nekdaj govoril o svoji in njeni sreči, so obledele, kakor obledi sčasoma stara fotografija. Ni vedela, ni popraševala, kje službuje in ljubi svojo bogato Elviro. Blesteči vzori so začeli dobivati praktičnejšo obliko. Samo semtertja so se dvignile misli v nekdanjo višavo, duh je dobil krila in se dvignil nad vsakdanjo bedo v višave, odkoder je motril — posledice zlatega teleta, ki še vedno gospoduje in ki plešejo okolu njega ne samo sinovi onih očetov, ki so jedli jerebice v puščavi in sedeli pri polnih loncih mesa v Egiptu, ne: okolu zlatega moloha se suče danes ves svet, pleše zadovoljno in nezadovoljno. In zopet je čutila onemoglost v svojih udih, ko je pomislila, koliko truda in potu bi bilo treba, da bi le en del napajajoče množice odvrnili na druga pota.

Sploh je čutila Vera, da jo je minila mladostna živahnost. Življenje se ji je zdelo podobno reki, ki pribuči z visokih gora v dolino, pa se lepo počasi pomika po ravni strugi k svojemu cilju — v nedozirno morje. Lotila se jo je često neka trudnost, kakor da je že dovolj skusila v življenju ...

Dve leti po očetovi smrti je spremila mater k večnemu počitku. Resnični žalosti za nepozabno pokojnico se je pridružila še popolna dušna potrtost. Čutila je, kako odveč je na svetu, ko nima nikogar. Kaj takega še ni okušala v življenju. Vse tisto križevo in trnjeno polje, tisti klanci brez konca, vsi križi, vsa tema in nadloge, ki si jih je mislila ali pa čitala izmišljene v knjigah, vse je bilo v primeri s sedanjim trpljenjem le prazna pena.

Vera je žalovala za očetom, materjo, še najhuje pa za izgubljeno mladostjo, ki ji je minila brez cvetja, brez sadu ...

Začela je resno misliti o tem, da bi šla v pokoj. Za seboj je videla samo trud, solze, neuspehe, zamorjene solze, prazne nade, uničene vzore — strto življenje, a kaj jo čaka v bodočnosti? Starost s sivimi lasmi, ki se ji že zdaj bele na sencih; nagubančeno lice, tresoče roke, brezzobe čeljusti, negotov korak, samota — smrt v pozabljenosti od vseh, ki so ji bili dragi nekdaj. Kaj pa če se v premrle ude prikrade revmatizem, nevrastenija, nevralgija ...? Ali ni grob najmehkejše bivališče?

Tedaj je prejela pismo od udovca Zorislava Čepona. Pozdravljen stari znanec, pozdravljene mladostne sanje! Mrliči vstajajo! ali vstajajo zares? — Oživela si zopet mlada sreča! Bog te živi!

Veronika je nekaj dni iskala glavo po svetu, slednjič je vendar zopet našla njegov list.

In še kako lepo piše njen Zorko! O, seveda! Povsod dostojen, ljubezniv in eleganten, je znal tudi s tem listom prepričati svojo nekdanjo izvoljenko o veliki nesreči in svojem brezupnem sedanjem položaja. Prepričal jo je pa tudi o svoji nekdanji ljubezni. O tem je pisal tako živahno in iskreno, da je prepričal celo samega sebe. Vso dolgo dobo, kar sta se ločila, je imenoval dolgi intermezzo lepih sanj in eno samo britko prevaro ...

Čitala je list zopet in zopet, vselej so padale nanj debele solze sočutja, solze, ki že dolgo niso tekle, solze pozabljene ljubezni. Dvakrat ga je poljubila in nazadnje v preveliki razburjenosti pritisnila na prsi kakor svetinjo, ki ji pomaga v vseh težavah. V prsih je čutila, da se zopet giblje novo življenje, vstajajo nove nade, dvigajo strti vzori ... Ne pisana — prava mati hoče biti njegovim osirotelim otrokom, zvesta soproga nekdanjemu Zorku ...

Ostavila je službo in se preselila na novi dom.

Došla sta z ženitovanjskega potovanja. Zjutraj je bilo in ne več zgodaj, toda pri štacijskem načelniku še vse tiho, vse mirno. Odrasli otroci so vstali in odšli na tihem iz hiše. Ko so čuli, da se odpirajo duri pri papanu, so se vrnili, zbudili mlajše in najmlajše tovariše ter pozdravili novo mamo vsak po svoje. Milan in Ema sta deklamovala verze, Rudi in Franci sta voščila »dobro jutro« in segla v roko. Slavko in Milka z jokom, Elvira in Sigi pa brcaje v zibelkah ... Vse je poljubila na čelo in si otrla solzo, na tihem se je pa čudila tako mnogoglavi družini. Ponavljala je in ponavljala imena nedoraslih otrok, pa se je ni posrečilo izdelati litanij do konca. Vsem skupaj je obljubila slovesno, da si bo prizadevala biti mati, zakaj vse že objema njena ljubezen. Starejši štirje so odšli molče z lahkim poklonom iz sobe, z mlajšimi pa Vera zares ni vedela, kaj bi počela. Najmlajša dva sta se drla, kakor za stavo. Več nego enkrat je moral Zorko poklicati pestunjo, da ju je prišla umirit. Slavko in Milka sta začasno ustavila solze ter poiskala raje v kuhinjski omari kos kruha, ki jima je bil za jok dobro nadomestilo.

Železniška štacija je stala koncem večje vasi. kjer cvete trgovina z lesom. Takoj nad vasjo se namreč širi v daljavo in v hribe bujen smrekov gozd, ki daje obilo lesa za svetovni promet; pa tudi okolica dovaža mnogo tramov za trgovino na železnico. Postaja in železna cesta urinjeni v sam hrib in več metrov visoka strmina se dviga potniku tukaj nad glavo. Ta prepad brani večernemu solncu na postajo, zato imajo nekaj minut daljšo noč. Gori na vrhu strmine je rob ograjen z lesenim držajem, visok drog z zastavo vabi gledalca, da se potrudi na »belvedere«, odkoder se mu širi krasen razgled po okolici. Lepo se vidi vas in železnico: vse kakor na dlani, majhno in vendar razločno — prava igrača orjaški deklici ...

Še tisto popoldne je peljal Zorko svojo novo gospodinjo po mnogih ovinkih in stezicah na vrh pečine — na belveder. Za ograjo je nekaj miz in sedežev, kjer se potnik lahko odpočije in poleg tega naužije krasne panorame: toliko sosednjih vasi, hribcev z belimi cekvicami, tamle nedaleč na levo Žalostna gora z obširnim božjepotnim svetiščem, obdanim z nizkim zidom, ki so nanj postavljene kapelice križevega pota — vse to je Zorko že medpotoma razlagal svoji Veri. Ona se je naslanjala na njegovo ramo in poslušala. Vselej, ko se ga je dotaknila, jo je prešlo neko dotlej neznano čustvo, še slajše, kakor one čase, ko sta se prvič skrivaje poljubila pod kostanji na šetališču ter ji je govoril idealist Zorko o svoji in njeni nesreči ... Vračali so se zopet tisti srečni časi ... Ali res vstajajo mrtvi? Zvezda, ki sta jo videla tedaj na vzhodu, je menda samo začasno obledela, da sedaj le zablišči v čim lepšem svitu.

Sedla sta na vrhu in Zorko jo je z desnico rahlo objel okolu pasu, da se je Vera lahko naslonila na njegove prsi. Šepetal ji je na rožnato ušesce: »Krasno, kaj, dušica?«

»Prekrasno!« je dehnila ona, kakor v sanjah; mislila pa je tedaj nekaj druzega, lepšega in rekla čez nekaj časa: »Zorko, lej, mislim, da sem kraljica poleg tebe na tem vzvišenem kraju.«

»Nadejam se, da boš kmalu kraljica tudi v moji družini, Verica.«

»Zakaj ne? To je moja trdna volja: tvojim otrokom skrbna mati, tebi ljubeča soproga —«

On jo je stisnil tesneje k sebi in poljubil, potem pa dejal: »Kaj pa če ne bo vse mogoče — prav do pičice?«

»Da ne bo vse mogoče, praviš? Čudim se, ako je to poslej moja edina naloga v življenju, se ne bojim, da je ne bi častno izvršila.«

»Počasi, moja draga! Povem ti glede samega sebe, da so v zakonu medeni tedni samo v začetku, potem pa —«

»Vem, — začnejo tedni dela, skrbi in truda.«

»Res; jaz sem pa — to priznavam naravnost — v mnogih stvareh razvajen, čuden, nereden, netočen, silen ... Sploh: ne bom ti ugajal vsak dan ...«

»In vendar vsak dan moj Zorko, kaj?« — Nagnila je glavico nazaj in mu ponudila ustnice ... Nikjer ni vse gladko: samo to te prosim — veš, da sem bila učiteljica in vem, kako se vzgaja, — to te prosim, Zorko moj zlati, da boš pri otrokih vsaj v njih navzočnosti vedno mojih misli.«

»Ne boj se tega. Tudi jaz vem, kaj pomeni avtoriteta, kako se jo pridobi in varuje. Toda pri otrokih boš našla težave, ki jih ne pričakuješ. — Otroci ostanejo otroci. Samo eno mater imajo in te ne more nadomestiti nihče, verjemi.«

»Jaz bom skušala, Zorko.«

»Dobro, a potem se ne jezi, če se ti ne bo osrečilo, marveč se spomni, kaj sem ti povedal tukajle.«

»Velja.«

Globoko pod njima se je vila lena reka po ravnem, močvirnem polju dalje proti mestu, ob bregovih njive, na njih so pospravljali ljudje zadnje poljske pridelke. Po obronkih in tratah se je pasla živina. Vlak za vlakom se je prikazal izza gozdnega roba, prisopel, se ustavil, pa zopet zdrdral s postaje in izginil v gozdu. Na cesti se je pomikal voz za vozom v zalogo in iz zaloge lesa. Po cerkvicah je začelo zvoniti delopust ... Nad njima so si pa šepetale vitke smreke pesem o dolgem zimskem spanju, o ponočnih duhovih, ki se sprehajajo tu gori v mrzlih zimskih nočeh in o ljubezni daljnih sorodnikov so si šepetale gosposke stanovalke temnega lesu in o ljudeh, ki povzročajo po gozdovih pravo morijo, da potem prodajo les ter z denarjem maše svoje potrebe, zadovoljujejo razvade, netijo strasti ... »Trden je ta rod, neupogljiv in neusmiljen. Od strasti do strasti se pita, sama poželjivost ga je in uživanje, pa vendar ne zamre; čedalje več ga je, kakor žab v blatu. Vsem stvarem hoče zapovedovati in povsod kraljevati, pa je s svojim življenjem slabši od živali. Trden je ta rod, da ne pogine v svoji samogoltnosti.« Tako so repevale smreke za kratek čas. Vera jih ni čula. Dobro se ji je godilo v objemu toliko pogrešanega golobčka, dobro, kakor še nikoli.

Le pojdite se solit vi solzarji na klancu in pod klancem, s križem na gori in v dolini: življenje je vendar lepo, samo obrniti ga ne znamo, da bi se nam snovala od pravega konca, kaj zvezda, kaj sreča. Življenje uživaj, kadar se ti ponuja, pa ne ho treba žalovati po izgubljeni sreči in pričakovati nove, ki se ne da ujeti ...

Srečna, roko v roki sta se vrnila domov. Življenje v Zorkovi rodovini je začelo zahtevati z vso resnobnostjo svojo žrtev. Vera se je ni strašila. List v pratiki kažoč medene tedne, se je preobrnil na naslednjo stran, kjer je bil označen — 40dnevni post samozatajevanja brez konca in kraja.

Otroci so se iz početka še nekoliko bali nove mame in slušali vsaj za prvo silo. Slabejše se je zgodilo Zorku. Razvajen že prej je skakal preko ojnic še huje za svojega vdovstva. Sedaj bi moral kar naenkrat opustiti te skoke. Kako?

Zlasti je rad veseljačil, igral in popival pozno v noč v veseli družbi. Tega ga ni mogla odvaditi Vera, dasi je skušala na vse načine. To je bil prvi oblak nesporazumstva, prva senca, ki je silila na pot zakonske sreče. Za prvo je prišla druga. Otroci so dobro vedeli, kdaj je papa z doma ali v uradu, pa so tudi po tem uravnali svoje delovanje in postopanje.

Najprej je Milan odpovedal poslušnost, Ema se je zaverila, da nikdar več ne poreče Veri mama, ko jo je nekoč opozorila, da ni lepo, če mlada dekle pohajkuje praznih rok. Rudi in Franci sta raje ubogala deklo kot njo. Najmlajši štirje so bili seveda za tako zlobnost še preotročji, zato pa nesnažni, nemarni, kljubovalni, jezljivi in trdovratni.

O Božiču ni znala Vera tako lepo odičiti drevesa kot rajna mama. Potice niso bile dobre. Tudi jed ni imela nobenega okusa. Vera se suče in suče po kuhinji, pa slednjič ob vsi marljivosti prinese na mizo neslano juho. O pustu ni bilo cvrtje še nikdar tako neužitno kakor letos. Za veliko noč pa ni vedela gospa načelnica, kako in kaj se pripravi za pošten kranjski »žegen«. To da bi bila nova mama!

Začele so se pritožbe zaradi otrok. Vpričo njih je Zorko res pritrdil vselej nji, toda ko sta bila sama, se je ponosno udaril na prsi in potrdil, da so otroci njegovi. Vera je čutila, da je njegovo srce z otroki. Ni se domislila, da je to popolnoma naravno ter sploh ne more biti drugače, ne. V nji se je oglasil črv: ljubosumnost. On ljubi otroke, torej ni samo ona njegovo najdražje bitje na svetu. Ljubosumnost je pa bolezen, ki jo čutita vselej dva človeka: tisti, ki jo ima in oni, ki je ali ni njen vzrok.

Vsled tega je Zorko še raje izostajal iz doma ter nadaljeval svoje nerednosti in nerodnosti. Naveličal se je vednih njenih propovedi in modrovanj in očitanj, kakšni so otroci, pa kakšni bi morali biti. Začel je odgovarjati osorno, odurno, žaljivo — svoji Veroniki, ki ga je nekoč počakala v strmem klancu življenja ter mu ponudila prt, da si obriše potno čelo in oči ... Bah! Kolika neumnost! Sanje razgretih možgan, sanje, ki niso bile niti sanje, blaziranost brez vsake podlage.

Časih se je domislil, da je zares tudi sam kriv teh nemirov, pa se je sili, da bi vztrajal v novih razmerah ter potrpel že zastran otrok in javnosti. Nič, Zorko jo je zavozil, da sam ni več vedel, kako globoko, in Vera je čutila, da je britko razočarana. Premagovala se je, da jo je često lomil krč, da bi vsaj za silo mogla zadoščati svoji nalogi; premagovala se je vse dotlej, da ji je on očital svoje pomisleke na pečini prvi dan njenega prihoda, pa jih je ona zavračala kot neutemeljene, malenkostne. Potem ji je tudi prav na rahlo pokazal pot, kako bi bilo mogoče ublažiti nastale razmere: mi se ne preobrnemo zaradi tebe, a ti se moraš zastran nas. Vera ga je umela, pa je odgovorila mirno, odločno:

»Mlado drevo se upogne, staro se zlomi«.

To velja pa za-me in za-te, moja draga, de on suho in odide ...

* * *

Enaki prizori so se ponavljali dan za dnem, teden za tednom vedno hrupneje, vedno bolj odurno, sovražno. Neki dan pride ona k njemu v sobo. Obuval je čevlje, da bi šel na daljši izprehod. Povsem mirno in premišljeno mu stavi predlog: »Ali ni najbolje, da se razstaneva? Ti ostaneš zopet sam s svojimi otroki, ki jih imaš rad, da jim dovoljuješ vse; jaz odidem prevarjena s svojim trpljenjem v tuj neznan kraj, kjer me nihče ne bo motil. Tako bo najlepše za oba«.

Ta predlog ga je zapanjil. Kaj takega ni pričakoval. Saj je vendar mislil nekdaj, da ga ljubi resnično in iskreno, kakor je veroval tudi samemu sebi, da jo ljubi zares. Ali da bi ga razočarana, užaljena v dno duše ostavila sedaj, ko sta vendar zvezana po vseh postavah, ne. To bi ga vendar bolelo. O predlogu samem ji ni odvrnil ničesar; začel jo je pa vendar miriti in tolažiti, da hoče gledati na otroke, jih svariti sam in kaznovati za neposlušnost. O svojem poboljšanju ni govoril.

Ona je čakala, da se ji približa in prosi oproščenja, toda nič tega. Obul je še drugi čevelj, se pokril, vzel palico in odšel, a nje ni pogledal. Iz njegovega vedenja je posnela, da se ne misli vdati on, marveč se mora vdati ona — vdati ali — zlomiti —

In tega ne more.

Ali naj ona pokaže očitno pred otroki, da je odnehala? Koliko ponižanje in sramota! Potem jo bodo zaničevali kar v obraz. On se bo norčeval iz nje s tistim pikrim sarkazmom, ki peče v samo dušo. Sploh pa čemu bi se ona morala vdati? Ali ni zadosti gorostasna njena prevara? Morda je to tisti Zorko, vzor njenih želja? Tisti mirni, krotki mladenič, ki bi skočil za njo v ogenj in v vodo? O ne!

Prva žena — Elvira — ga je uklenila v razmere, ki so ga skvarile, popolnoma premenile. Zlati malik je napravil iz njega trdosrčnega tirana. Njegovi otroci so ravno taki. Pozna se jim, da so samo sadovi njegove strasti. Žena ga je potegnila s težo svojega mamona za seboj v blato.

O, ko bi bil še tisti Zorko, vse bi žrtvovala zanj! Ali za tega, za tacega pijanca, tirana, neobčutnega človeka, ki mu ni nič sveto pod božjim solncem, kakor samo njegovi otroci, o za tega pa ne. Ta ni njen — ne pozna ga — tujca. Njemu da bi še pomagala požrtvovalno vzgajati njegove otroke. Same slabe lastnosti njegove imajo v isti meri, kolikor manj so mu podobni. Vsi so prava njegova slika, podobni in nepodobni: prvi po telesu, drugi po duhu.

On ji je očital, da se neče prilagoditi razmeram v novi družini, otroci so pa rekli naravnost, da nima ničesar ukazovati, ker ni prinesla ničesar k hiši ... Kdo bi ne uganil, od koga so čuli to netaktnost? Sama si je tolmačila, da ne od drugega nego od očeta.

Tako ne more, ne sme in ne pojde naprej.

To je bil njen dozorel sklep.

Pustila je družinske razmere, postila je Zorka, naj se valja v blatu svojih strasti, naj se pogrezne v njih. Bavila se je z drugačnimi mislimi. Po dnevi se je zaklepala v sobo, po noči in v mraku pa hodila na izprehod. Vedno čedno oblečeno so začeli imenovati stacijski delavci — gosposko smrt. To je ni prav nič motilo. Železnica otopi v človeku vse boljše čustvovanje, železnica naredi, da je človek, ki ima ž njo opraviti sčasoma tudi sam železen. Železnica je v dobrih gmotnih razmerah otrdila tudi srce Zorka Čepona, da je neobčutno kakor kos železne rude. Vse sami avtomati, samo stroji ... Tako je premišljala Vera.

Često so jo videli na pečini strmečo v daljavo. Z belo rutico v roki je sedela na klopici ali slonela na ograji in gledala neki večer, kako se vrača pomlad v deželo. Dobro ji je dela samota.

Tihi gozd je ponavljal pomladno pesem, smreke so pripovedovale o krasni devici, ki se bliža izza daljnih gor. Pred njenim pogledom kopni sneg, pod njeno stopinjo poganjajo kali najlepše cvetice, njena usta prepevajo s pticami v logu, njene prsi so sama ljubezen. O, lepa, lepa je tista devica. Celo solnce se ne more nagledati njenega lica, ki je tako milo in nežno, kakor lice kerubinov in serafinov.

Veroniko je bolela v srce ta prememba v naravi. Ali ni vse umiralo v nji? Njen pogled je zato ostajal tem raje na sosednjem hribcu, kjer je samevala med lipami cerkev žalostne Matere božje in o kolu svetišča v kapelicah križev pot. Ponosne lipe so objemale visoko cerkev s svojimi vejami, na sredi skupine pa se je dvigal vitki zvonik. Toda Vera je videla samo križev pot okolu cerkve, dolg križev pot svojega življenja, kjer bi bila ona — Veronika — tako rada podala nekemu potni prt, tla bi si ž njim otrl žgoče srage s čela, iz oči, z lica in s tem olajšal trpljenje. Ali tedaj, ko bi ga bil rad sprejel in se obrisal ž njim, ga ni smel, ni mogel; sedaj, ko bi ga lahko, ga pa ne mara.

Veliki zvon je že davno odpel ave - marijo. Vera je še vedno sedela na pečini. Ni se ji mudilo domov. Služkinji je naročila, da je najbrž ne bo nocoj, ker se namerava odpeljati v mesto k zdravniku. Nekaj ji ni dobro, torej je ni treba čakati.

Res je ni bilo in čakali je niso.

Drugo jutro pred prvim vlakom je železniški čuvaj nadzoroval progo proti vasi od postaje in našel prav pod pečino — razmesarjeno truplo gospe Veronike ... Izza gore je priplavala polna luna, na nebu je blestela danica ...

Kdaj jo je že čakala Vera in mislila, da jo vidi!

Trdili so, da se je sama vrgla pod kolesa, pa so se motili ...