Verica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Verica
Zvona Primic
Izdano: Vigred 3/5 (1925)
Viri: dLib (5)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tiho je legel večer na vso dolino od Snežnika do Vremščice. Visoko gori na obronkih so šumeli bori uspavanko skromni vasici pod seboj. Iz njiv je dehtelo in klicalo opojnotežko poletno življenje. Šmihelski in narinski zvon sta si klicala Zdravo Marijo.

Sredi vasi ob vodnjaku so se igrali otroci. Deklice so si vpletale v lase mak in plavico; v očkah jim je žarelo mlado življenje.

Na pragu nekoliko oddaljene hiše se je pojavila žena. Oči so se ji zazrle proti vodnjaku.

»Verica!«

Od vodnjaka sem se je odzval otroški glasek:

»Že grem, mama, že grem!«

Dekletce je teklo, rdeče krilce ji je vihralo v zraku, mak v laskih se je zibal semintja, pod bosimi nožicami se je dvigal prah.

»Ne tako hitro! Lahko se spotakneš in padeš! — Kakšna pa si!«

Dekletce je vse rdeče in zasoplo obstalo pred materjo, ki ji je skrbno pogladila skuštrano glavico ...

To je bila Verica v vsej ljubkosti svojih petih let.

— — —

Takrat so bili časi, ko se je cvet njene otroške sreče razvijal v toplem žaru mamine in atekove ljubezni. V njeni lepi duši je prekipevalo bogastvo in veselje. Včasih, ko je šla v polje trgat rože, se je zdela sama sebi mala kraljičica zlatega klasja, rož in življenja, ki je kipelo okoli nje. In ji je bilo srce tako polno neznane sladkosti, da je tekla domov, položila materi z rožami ovenčano glavico v naročje in zaihtela:

»Mamica, zlata mamica!«

In ko je dvignila ljubki obrazek k mami, so bile oči male kraljičice polne solzic.

— — —

Prišli pa so novi časi. Verica se je prebudila iz lepih sanj. Široko so se ji odprle oči in duša ji je začutila:

»Kaj se je zgodilo, da je vse veselje umrlo? Kakšni so ti ljudje, ki hodijo mimo mene? In še bori, ti lepi kraški bori, pojo vse drugačno, vse bolj žalostno pesem kot nekdaj ...«

In je poslušala Verica, o čem govore ljudje. Slišala je besedo »vojska«. Bila ji je neumljiva. Vojska! Njena nežna duša, vajena krasote poljskih rož in zlatega klasja, negovana ob skrbi očeta in ljubezni matere ni občutila pomena tuje besede.

Slutila je vendar, da ne more biti vojska kaj lepega, kaj veselega, podobnega krasoti njenih rož in pesmi visokih borov ...

Napočil je dan, ko je prvič segla v njeno mlado dušo, med rože in pesmi, kruta roka.

S polnim naročjem cvetlic se je vračala s polja. Čudno se ji je zdelo, da je mama ne pričakuje pred hišo. Stopi v sobo. Za mizo sedi mama, obraz ima pokrit z rokami, joče. Verica položi cvetlice na mizo in se oklene mame.

»Mamica, zakaj jočeš, mamica zlata moja ...«

Iz ljubkih očesc zdrsneta dve svetli solzici. Mati vzame ljubljenko v naročje, ji poljubi žalostne očke in zaihti:

»Verica, otrok moj, ateka nama bodo vzeli!«

Drugi dan je videla ateka, kako je odhajal. Tako lep je bil in žalosten kot še nikoli. In ko se je poslavljal, je imel solze v očeh. Mama se mu je vrgla okoli vratu in zaprosila:

»Ne hodi, France, ne hodi od naju!«

In Verica ga je prijela za roko:

»Atek moj, ostani!«

Atek pa jo je poljubil na čelo, jo pokrižal in —

Verica se je sesedla na stol in jokala. Vedela je, da ne bo ateka videla nikoli več, vedela je, da odslej mamica ne bo nikoli več vesela ... Takrat šele je vstalo v njeni duši grozno spoznanje:

»To je tisto, to je — vojska — «

Živeli sta z mamo žalostno, samotno življenje. In so pretekli dolgi, dolgi meseci, pa ni bilo žarka, ki bi posvetil v njuno žalost. Ni bilo pisma od ateka, ne poročila o njem. Tam od Soče so grmeli topovi in mrzlo je spreletavalo Verico in mater ...

Polagoma je pesem topov tam ob Soči pojemala, dokler ni čisto onemela. — In vračali so se vojaki. Ti zdravi, drugi ranjeni, a vsi srečni. Koliko deklic je dobilo svoje ateke nazaj! Verica se ni čudila, zakaj njenega ni, ni upala nanj, obe z mamo sta vedeli, da ga ne bo. —

Dolgo potem so prišli tuji ljudje v dolino. Njih govorice Verica ni umela. Mama ji je povedala, odkod so prišli. Verica je začutila neznano mržnjo do temnopoltih ljudi s črnimi, neprijaznimi pogledi. Zdelo se ji je, da so prav tisti, ki so ji ateka vzeli.

Tudi pri sosedovih so se nastanili tujci. — Nekoč, ko je mama poslala Verico tja, je stal na pragu tuj deček. Široko se je zasmejal in oči so se mu predrzno svetile. Rekel je nekaj, pa Verica ni razumela. Stekla je v hišo. Sosedova mati so stopili Verici naproti.

»Ali ti je nagajal hudobnež? Tudi našim ne da nikoli miru. Moj Bog, zakaj si nam poslal to nadlogo v hišo?«

In ko se je Verica vračala, jo je prihajaček čakal pred hišo. Verica se ga je zbala in je stekla. Stekel je za njo in vpil tuje, neumljive besede. Verica je klicala mamo in trepetala od strahu, da je ne bi dohitel. Šele ko se je mama pokazala na pragu, se je smejoč se ustavil, vrgel kamen za Verico in se obrnil nazaj. Vsa brez sape in solznih oči se je oklenila mame:

»Ali si videla, mama? Hotel me je — pa mu nisem nič naredila ... O, mama — zakaj je tak?«

— — —

Verica je sedela na vrtu. Duša ji je bila razžaloščena kot še nikoli. Visoko nad seboj je slišala šumenje borov. Živo se je spominjala, kako so ji peli nekoč, davno, davno, ko je med rožami v polju — mala kraljičica — vriskala in jokala od sreče ... Tako daleč se ji je zdel tisti čas in v neskončni oddaljenosti tako pravljično lep ... — In zaslišala je zunaj s polja žalostno-vabeč glas, tožbo njenih rož:

»Kraljičica mala, zakaj te ni več k nam? O, vrni se — — —«

Verica je vstala in šla. Poznopoletno popoldne se je nagibalo v večer. Med zibajočim se klasjem je blestel mak.

Verica je sela v travo. Iz cvetic si je spletla venček in si ga položila na svetle laske — kot nekoč — a danes je bila njena duša žalostna in žalostne so bile rože na njenih laskih.

Vstala je, da bi šla domov. — Nenadoma se je pojavil pred njo hudobni prihajaček. Obstala je. Pa že je hotela steči, toda surovo jo je prijel za ramo in ji strgal venec z glave. Vrgel ga je na tla in poteptal. Zaničljivo se je obrnil in šel.

Mala kraljičica je ostala — brez krone. Pred njo so ležale njene ljubljenke strte, brez življenja, mrtve. V travi nekje je zajokalo tiho, ihteče ... Kraljičica je sedla v travo in jokala, jokala. — Čutila je, da je tisto, kar je nekoč živelo med rožami in pesmimi njene duše, umrlo že davno, davno ...

— — —

Verica — otrok med neštetimi našimi kraškimi otroci, ki so že v najčistejši mladosti okusili veliko gorje in trpljenje in jim je usoda na nežno, nedolžno čelo vtisnila pečat suženjstva — — —