Veren vojak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veren vojak.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/22 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred nekaj leti je moral mladenič iz Orleana na Francoskem k vojakom. Kakor ga je učila mati doma, tako je pokleknil tudi v vojašnici ob postelji, se prekrižal in molil. To je bilo šuma pri tovariših, ki so bili povečini brezverci. Obstopili so dobrega mladeniča in se norčevali iz njega. On pa je mirno molil naprej. Tretji večer se je pa obrnil, ko je odmolil, k tovarišem in jim rekel: »Danes je tretji dan, da se norčujete iz mene, ker izpolnjujem dolžnost stvari do Stvarnika. Čas je, da vam povem, kaj mislim jaz o vas. Vi ste šeme, ne možje! Štiriindvajset se vas postavi napram enemu. Ne bojim se vas. Jaz verujem v Boga, molim ga, povzdigujem dušo k Njemu! Zdi se mi, da ne razumete, kaj je to. Vaše življenje je podobno življenju vaših konj, ki žro, kadar dobe krmo, gredo, kamor jih vodite, in nimajo ne smisla ne razuma za kaj višjega.«

Zasramovalci vernega vojaka so obmolknili. Najpoštenejši med njimi je rekel celo: »Ti imaš prav, vsakdo naj dela po svojem.«

Ločili so se in šli vsak na svoj prostor. Vsako dejanje pa je kakor seme, ki kali, dobro ali slabo, kakor je pač bilo dejanje. Drugi dan se je približal tovariš novinec našemu vojaku in ga nagovori: »Ti veruješ v Boga?« — »Seveda. In ti?« — »Jaz? — Ne. Mene ni učil nikdo, da bi veroval in upal.« — » Od kod si, prijatelj?« — »Iz Pariza.« — »In kaj si delal dozdaj?« — »Vezal sem lonce.«

Povedal mu je, da ni obiskoval nikdar verskega pouka in da ni bil še pri prvem sv. obhajilu. Naš novinec se je ponudil, da poduči nevednega tovariša. Kmalu je stopil ta ves srečen h Gospodovi mizi. Ko je doslužil vojaščino, je vezal zopet lonce, pri tem delu pa je opravljal še drugo duhovno delo: govoril je z ljudmi o Bogu in veri. Pridobival je dečke s pripovedovanjem mičnih pravljic, potem jih je učil moliti. Nikdar ni zašel v gostilno, pač pa je hodil redno k maši. Bil je navadno edini vernik, ki se je potrudil v cerkev, a to ga ni motilo, on je pač izpolnjeval svojo dolžnost.

Nekega dne je dobil orleanski škof pismo od piskroveza, ki je bil nekdaj prideljen topničarjem v Orleansu in je bil prejel iz škofovih rok prvič sveto Telo, naše rešenje. Piskrovez je pisal: »Skoraj da si ne upam misliti te predrzne misli, da bi me klical Gospod v svojo službo, a moj spovednik mi pravi, da sem poklican v duhovski stan. Kaka sreča zame, če bi bilo to res! Vi me poznate, Prevzvišeni, bi li sprejeli bednega piskroveza med učence Gospodove?«

Že več let je, kar deluje nekdanji piskrovez kot vnet duhoven. In kdo je bil povod, da je postal piskrovez umen in goreč kristjan? Verni kmečki mladenič, verni vojak, ki se ni sramoval poklekniti in moliti med nevernimi tovariši. — Koliko dobrega naredi torej pogumen vojak, ki ni brez strahu samo pred sovražnikom, ki ima pogum, da nastopi tudi napram svojim tovarišem za svoje versko prepričanje.