Vera in nevera
| Vera in nevera. Drama v treh dejanjih. Anton Leskovec |
| |||||||||||||
Osebe
[uredi]- ŽUPNIK
- LAVDON
- DIZMA, prav: VID LOGONDER
- TUREN
- PETER, TONE (njegova sinova)
- FELIKS DAGARIN
- ŠTEFELIN, ROGAČ, GAREŽ (kmetje)
- PRVI, DRUGI (kvartalec)
- DAGARINKA
- MARIDA
- LJUDSTVO
Kraj: Vas. Čas: Sedanjost.
PRVO DEJANJE
[uredi]Velika kmečka soba. V levi steni dve okni in v levem kotu ozadja velika javorova miza z dvema dolgima stoloma. Ob steni za mizo klop. V levem koti velik črn križ. Nad mizo v steni omarica. Sredi ozadja vrata v vežo. Desno od vrat v ozadju klop, nad njo sklednik. V desnem kotu velika peč, okoli nje klop. V desni strani vrata v izbo. Na desni steni visi lovska puška. — Deževno, poznojesensko popoldne.
PRVI PRIZOR
[uredi]PETER (stoji pri sprednjem oknu na levi in gleda ven. Zakašlja. Zmigne z rameni, nato): Hm! — Takale služba!
TONE (sloni pri vratih na desni): Kdo te pa sili?
PETER: Saj se poznamo!
TONE: Hudiča poznaš!
PETER: Varujte hišo, je rekel.
TONE: Govori se lahko vse sorte.
PETER: Neumna sva, pa je. — Stari je pametnejši in se potika okoli Dagarinke.
TONE (je sedel na klop): Ah, kaj! Zakaj pa ne greš?
PETER: Kakor da bi ti ne mogel ...
TONE: Da bi se ti laže ženil!
PETER: Osel! (Zunaj ženski klic. Prisluhneta. Na ponoven klic planeta skozi vrata v ozadju. Sliši se nekaj besed kakor prepir. Nato je vse tiho. — V sobo pride Marida in zaloputne duri.)
DRUGI PRIZOR
[uredi]MARIDA (od razburjenja zardela stopi k oknu in se nenadno glasno zasmeje. Udari z dlanjo ob dlan in se zavrti po sobi): Adijo, ljubček! (Tako ne vidi, da je iz ozadja vstopil Dizma. — Marida se ustavi, pogleda temnó in udari z nogo ob tla.) Ne morem ga in ne maram ga! (Zdaj opazi Dizmo in se zdrzne.) Kdo ste vi?
DIZMA (slabo oblečen, s culo v roki): Jaz sem Dizma.
MARIDA (ga gleda): Od kod?
DIZMA (na istem mestu): Službe iščem.
MARIDA: A, tako! — Pri nas ni službe — ali pa, počakajte, da pride oča.
DIZMA (postavi culo na tla): Počakam. (Se ozira po sobi.)
MARIDA (je v zadregi): Kako ste že rekli?
DIZMA: Dizma.
MARIDA: Pri nas ni takih imen.
DIZMA: Nikjer jih ni.
MARIDA (je stopila k oknu. Govori v okno): Prav je. Postojte še malo — ko bi se vrnil. (Se odmakne od okna.) Vi ste prišli od druge strani? (Pokaže na desno. Ko Dizma prikima, nadaljuje.) Zato nič ne veste. Namreč, kako se pri nas snubi. (Se je popolnoma zavedela.) Če ste trudni, sedite. (Dizma vzame culo in sede k peči.) Ali pa veste, da v naši hiši ni varno?
DIZMA (ne razume): Nič ne vem.
MARIDA: Še zdajle se lahko sproži in pokopani smo. To vam moram povedati, ker ste mladi in niste napačni — na pogled. (Je sedla na stol pri mizi).
DIZMA: Tudi vi ste — čudno dekle.
MARIDA: Pri nas smo vsi čudni. Zato je kaj verjetno, da ne boste ostali. To se pravi, če oča sploh ne bo... Samá sva pri hiši, pa zato nikar ne mislite, da naju je strah. Če pride sitnež, kar s psi nadenj. Odkar nam je bajto gora vzela — no, če ostanete, boste vse videli. Le verjeti ne morem, da bi vas oča — našega oča se vse boji.
DIZMA (jo gleda neprestano): Kar bo, bo.
MARIDA: Tam zunaj sta dva, ki sta pravkar odpodila tretjega. Nekega sitneža. Iz bajte sta in se nimata kam dejati. No, oča pravi, naj stražita. (Ga gleda.) Ali se še ne bojite? — Vse storita, kar jima rečem. Ker sta neumna. — Drugače pri nas nikogar ne potrebujemo. Zato ni gotovo, da bi vas vzel.
DIZMA: Me je že vzel.
MARIDA (začudena): Zakaj pa koj niste povedali?
DIZMA (z nasmehom): Nisem vedel, kako boste vi zadovoljni. (Iz veže se čujejo koraki.)
MARIDA (poskoči): Oča! (Skozi vrata v ozadju vstopi Lavdon.)
TRETJI PRIZOR
[uredi]LAVDON (še ni zapazil Dizma): Tako. Doma smo. Na vsakem oglu hiše Turen.
MARIDA: Kaj so rekli na občini?
LAVDON: Dejali so, naj ne bom trmoglav, jaz pa, da je le tako prav. (Se ozre in vidi Dizma.) To pa je naš popotnik? (Pogleda k Maridi.)
MARIDA: Sama ne vem. Dizma se mu pravi.
DIZMA (je vstal): Vzeli ste me v službo.
LAVDON (ga premeri): Še deset takih bi nocoj ne bilo odveč. (K Maridi.) Volkovi se vlečejo za menoj. (Je sedel na stol k mizi.) Tvoj obraz me je nečesa spomnil (gleda v Dizma) in če bi bil babjeveren, bi te pobaral. Nič. Marida, glej po večerji in žlico več nocoj. Le naprej, fant, in nič strahu!
MARIDA: To se pravi? (Se ustavi pri vratih.)
LAVDON: Da je urejeno. — Kaj sem rekel?
MARIDA: Že grem. (Ven.)
ČETRTI PRIZOR
[uredi]LAVDON: Ampak tisto tvoje ime — Dizma — me sili v smeh.
DIZMA (je sedel k peči): V zaporu so mi ga dali.
LAVDON (je vstal in si slekel suknjo, ki jo obesi k peči): Kar pripoveduj pa k mizi prisedi. (Se vrne k mizi in sede na klop. Klobuk položi na mizo.) Ime je res pogansko. Pa se bomo že navadili. Zdaj pa še to povej, koliko časa si bil tam? (Ga gleda mirno.)
DIZMA: Pet let. (Ostane pri peči.)
LAVDON: Zakaj?
DIZMA (ga gleda, nato mirno): Storil sem — velik greh. (Molk.)
LAVDON (bobna s prsti po mizi in prestavi klobuk z mize na klop): Kako je pa bilo takrat?
DIZMA (presekno, s pogledom v tla): Nekaj mi je reklo, da moram storiti — nekaj.
LAVDON: Kdo je rekel?
DIZMA: Spomin. (Molk.)
LAVDON: No, če ti je težko govoriti, pustiva. Zdaj ostaneš pri nas. Kaj pa znaš delati?
DIZMA: V rudniku sem bil. Prej. Potem sem se v ječi izučil za kovača.
LAVDON: Dosti, dosti! — Za dva si — več ne potrebujemo — ostaneš!
DIZMA (ga gleda): Tudi, če sem ...
LAVDON: Ostaneš. Pomagal boš. Imamo dosti in čudnega dela té dni. Braniti moramo hišo. Bajto nam je skala zadavila, Turni so brez strehe — pa mi hišo varujejo. Stari ne, stari je falot. — Ti boš še najboljši varuh. (Ko ga Dizma gleda.) Še pravo ime povej!
DIZMA: Zavrženo je.
LAVDON: Pri občini ga boš moral.
DIZMA: Če bom moral, bom. Mogoče bodo zase obdržali. — Vam bom pa služil, če mi kaj daste ali ne.
LAVDON: Zaslužek? — Kar ti bom dal in kar si boš vzel — pri meni ni sile. Ljudi — (od zunaj se sliši vpitje) teh ljudi pa nikar ne ubogaj. Navaditi se moraš nas, razumeš, mi smo sami, brez ljudi. — Ne maramo se, no, boš že videl. — Vzamem te, kar na srečo.
DIZMA: O nesreči bi rad kaj več zvedel.
LAVDON: Sakrabolska stvar! — V gori se utrga skala, pomandra moj vrt, mojo bajto, se ustavi pred znamenjem — ala, Lavdon, zidaj cerkev! — Kar povej, kaj sodiš ti o tem!
DIZMA: Mogoče je čudež, mogoče (tiho) šele bo čudež.
LAVDON (udari po mizi): Nehaj, fant! — S čudeži imam svoj boj, boš kmalu čutil. (Gleda skozi okno.) Že stojé za verejo, pa jim Turna kažeta zobe. — Zato ga bova cuknila. (Vzame iz omarice nad mizo steklenico in dve čašici pa natoči.) Poskusi! (Pije.)
DIZMA: Ne bom pil.
LAVDON: Čuden patron. (Zunaj vpitje in prerekanje, ki narašča. Po vejah zaklesti kamenje. — Dizma skoči k vratom v ozadju.) Stoj, fant! (Vstane.) Za to je še čas. (V sobo stopi Marida.)
PETI PRIZOR
[uredi]MARIDA: Vsa vas je tu! — On in stari Turen jih šuntata!
LAVDON (jo pogleda): Pse spustim! — (Si oblači suknjo in, ko vidi, da hoče Marida braniti.) Tiho! — Tu ostani s tem tolovarjem in si recita katero!
DIZMA: Z vami grem.
LAVDON: Pri dekletu ostaneš. Ali bi jo že prvi dan rad izkupil? (Ven.)
ŠESTI PRIZOR
[uredi]DIZMA (je obstal pri vratih in gleda v Marido): Nič ne razumem.
MARIDA (sredi sobe, obrnjena k oknu): Če vderejo ...
DIZMA (stopi naprej): Branil te bom.
MARIDA (ga pogleda): O, se bom že sama. — Ti imaš svoje dekle. Ali je lepa?
DIZMA: Nimam.
MARIDA: Nimaš. (Ga gleda.) Pa si jo imel.
DIZMA: Nisem. — Bil sem pet let zazidan. (Zunaj vpitje.)
MARIDA (gleda k oknu): Vedela sem, da je on. (Razburjena.) Zdajle bo ... (Naglo pogleda k Dizmu.) Ne verjamem ti, nekje jo imaš gotovo.
DIZMA: Nikjer, dekle. (Jo naglo potegne od okna; kamen je priletel skozi okno in padel na tla.)
MARIDA (se razburi): Zdaj pa še midva, fant, če ti ni zamrznila kri! (Sliši se pokanje lesene ograje, lajež psov in vpitje pod okni.)
DIZMA (jo prime za roko, obrnjen v ozadje): Bog ne daj. (V sobo plane Lavdon.)
SEDMI PRIZOR
[uredi]LAVDON (vpije): Le noter, kdor ima skomine! (Sname s stene lovsko puško in stoji sredi sobe.) Ala, fant, k vratom, na stražo! Marida, v izbo! (Marida skoči k vratom na desni.) V veži sta Turna — tako lahko ne bo šlo!
DIZMA (pogleda Lavdona): Streljali ne boste ...
LAVDON: Če kdo vstopi in ni naš, za vrat ga zgrabi in aretiraj! V naši hiši — (pri prvem oknu na levi se pokaže fant in zavpije: Anarhist!) To sem jaz! — (Pri drugem oknu zakriči drugi: Cuhtavzar!) To si ti! — (Udarjanje po vežnih vratih, v veži krik.) To sta pa Turna! — Drži, fant! (Marida gleda vsa bleda k ozadju. — Nenadoma zunaj popusti ves hrup, sliši se le glas, ki govori počasi in ostro. Takoj nato se odpro vrata in v sobo stopi župnik.)
OSMI PRIZOR
[uredi]ŽUPNIK: Proč s kanonom, Lavdon!
LAVDON: Tokrat ste jih vi, gospod župnik. (Obesi puško nazaj.)
ŽUPNIK (stopi naprej): Tisto pa kar za zajce shranite! — Preklemani karpatarji! — Še v mislih se kaj takega ne sme!
LAVDON: Vi morate tako govoriti. — Mizo pogrni, Marida! (Marida pregrinja mizo, Dizma stoji ob peči.)
ŽUPNIK: Sedel bom, da se zmeniva. — Leto dni se nisva videla, nikjer. Najmanj pa tam, kjer vas najrajši imam. (Sede ob steni za mizo, Lavdon na stol.)
LAVDON: Kar je res, je res. Mi po starem — in še vedno živimo.
ŽUPNIK (zarobanti): Bog tako hoče! — Oni tamle mi je tuj. (Dizma pogleda in odide v ozadju ven).
LAVDON: Naš je. — Natoči, Marida! (Marida toči v čašice.)
ŽUPNIK (gleda Marido): Kaj pa je s tole, ali bo vedno od same sirotke živela?
MARIDA: O, ni težave. Če sirotko jemo, pa sirček prodamo.
ŽUPNIK: No, potem ste lačni in bogati, preklicani skopuhi! (Pokusi.)
MARIDA: Lačna ali sita, da sem le zala. (Odide v izbo.)
ŽUPNIK: Omožite tega zlomka, Lavdon, drugače bo joj!
LAVDON: Ko pride ura. — Pri nas je vse tako, kakor da smo zmenjeni.
ŽUPNIK (srkne iz čašice): Že mesec dni hodim k vam, no, danes me je pa kar potegnilo.
LAVDON: Tudi vas je ta nerodna skala zmešala. Kar čakal sem, da pridete. Ne da bi vas potreboval, ne. Verjamem, da po svoje dobro mislite ...
ŽUPNIK: Po veri, se reče.
LAVDON: Dobro mislite in da misel hoče v prid. Zato sem vedel, da vam ne uidem.
ŽUPNIK: O skali se bova tudi pomenila. Ampak še nazaj bomo posegli — no, Lavdon, kako je s tisto vašo vero?
LAVDON: Te stvari nikomur ne prikrivam. — Petnajst let se gledava s hriba v dolino in kar sva videla, je ...
ŽUPNIK: Coprnija! — Ljudje pritiskajo, ljudje se pohujšujejo.
LAVDON: Kar pustiva jih, naj se.
ŽUPNIK: Herodež! — Spokori se!
LAVDON: Težka stvar.
ŽUPNIK: Jutri je nedelja, sedmi dan. Pošteno pridigo sem pripravil. Za vse. Za Lavdona. — Da bo še lepše, se premagajte jutri, cigani lavdonski, počivajte, molite! — K pridigi mi pridite, malikovalci! — Cestninarji!
LAVDON (molči): To ste dobro povedali. (Ga pogleda.) Jutri pridem.
ŽUPNIK (lopne po mizi): Fajmošter bo naračunal, Bog pa plačal! — (Srkne.) Prevalili smo najtežji hlod, poskusimo zdaj pri skali. Skala je kobalila čez hleve, svinjake, bajto. Vsega tega ni več, pol Lavdona je preč! — Tam pri kapelici Matere božje pa jo ustavi. Ali ni tako?
LAVDON: Tam se je ustavila.
ŽUPNIK: No, dobro. Ljudje pravijo: Čudež! — Ljudje hočejo iz kapelice cerkev, cerkev Mamki božji na vašem svetu, Lavdon judovski, romarsko cerkev, ki jo bo zidala vsa dežela. — Jaz pravim: Cerkev ni kar tako, a večjo, lepšo kapelo, to bi šlo. — Vi pa sveta ne daste.
LAVDON: Svet je moj in ga dam, če ga hočem. Če ga mi vzamejo, ga vzamejo. Že danes so poskusili, pa ni šlo. Tako tudi nikoli ne bo šlo.
ŽUPNIK: Bogu, kar je božjega.
LAVDON: Cesarju, kar je cesarjevega, Lavdonu, kar je Lavdonovega.
ŽUPNIK: Ne uhajajte mi, Lavdon!
LAVDON: Skala je prilomastila in mi vzela polovico vsega, kar imam. Meni je dosti. Naj zidajo cerkev tam, kjer še ni škode. Vem, da mi boste v greh šteli take besede. Četudi! — Ampak je še nekaj drugega, da ne morem tako, kakor bi drugi radi. Tisto je šele pravi greh! — O tem pa ne bom govoril, pokazati se mora samó.
ŽUPNIK: To se pravi, da bo jutri spet vojska! — Oblegali vas bodo kakor Jeriho, preklinjali, ubijali — fajmošter naj se vica! — Jaz vam že zdaj drugo povem: Procesijo bom oznanil in vodil jo bom, če se s peklom spečate. (Vstane.) In če bo pred Lavdonovo hišo veriga, jo bomo razgrizli, ne, molitev jo bo stajala. Tisoč romarjev — en Lavdon, kje je tu pamet?
LAVDON: Pokazalo se bo.
ŽUPNIK: Dovolj za danes. Brez zamere, oča Lavdon. Za jutri ste se obljubili, pridiga vam obrne oči k nebesom. (Iz izbe stopi Marida.) Marida je čedno dekle. Še čednejša bo jutri pod prižnico.
LAVDON: Nikoli ji nisem branil. Pri nas ni otrók.
ŽUPNIK: Pa še bodo. (Je stopil k vratom, kjer se obrne.) Tujca ste vzeli pod streho; senco ima za seboj in so drugod vrata zapirali pred njim in otroke strašili z njim. To vam je napisano v angelskih bukvah. Amen!
LAVDON: Revež je, naj počije. — Zanesi mu, Marida, stvari pod streho in pripravi mu postelj. (Marida stopi k culi in jo odvezuje.)
ŽUPNIK: Do ceste greste z menoj, imam še besedo za vas. Z Bogom, Marida! (Odideta v ozadju.)
DEVETI PRIZOR
[uredi]MARIDA (je pogledala v zavoj z obleko, perilom in čevlji. Ogleduje in se nasmehne. Zagleda se v mislih k oknu in zmigne z rameni. Ko hoče vzeti zavoj, pade na tla knjižica. Naglo jo pobere in pogleda vanjo. Lahno vzklikne in spusti knjižico na klop. Takoj nato jo odpre še enkrat in bere: Vid Logonder. — Se vznemiri): Joj! (Pogleda hitro krog sebe in zaveže zavoj. Pri tem pa že vstopi Dizma.)
DIZMA (naglo k njej): Daj mi, to je moje. (Vzame zavoj in se obrne k vratom.)
MARIDA (se je zamislila, potem naglo): Čakaj, tu je še nekaj. (Vzame s klopi knjižico.)
DIZMA (odskoči): Ti si to... (Jo gleda preplašen, nato urno seže po knjižici in jo spravi.)
MARIDA: Nič nisem. In če mora biti, znam molčati.
DIZMA (trepetaje): Če nič, če nič, potem je dobro.
MARIDA: Vem, da nekaj skrivaš. Ime skrivaš. Povej ga, ne bom te izdala.
DIZMA (na istem mestu): Mora biti, to mora biti. (Se trudoma nasmehne.) Ime je nedolžno, zato ga skrivam. Ali se me zato bojiš?
MARIDA: Dokler ne bo vseh skrivnosti konec. (Gre k oknu.) Na to čakam. (Se zgane.) Kaj je to? (Se obrne k vratom. V veži je čuti glasno žensko govorico.)
DIZMA: Dobra si, Marida. (Odpro se vrata in Dagarinka vstopi.)
DESETI PRIZOR
[uredi]DAGARINKA (v črno oblečena, krepka, a sloka. Pri 45 letih): V vsej hiši temà. Kakor pri razbojnikih! Kdo je tu?
MARIDA (stopi naprej): Sami domači. (Vžge luč.)
DAGARINKA (se ogleda in zapazi Dizma. Ga gleda in se strese): Neznanski človek! — (Dizma prebledi, omahne.) — Marida! — (Dizma se zgrudi na tla.)
MARIDA (priskoči): Onemogel je, od lakote, na pomoč! (Odpre vrata in vpije v vežo.) Peter, Tone!
DAGARINKA (se je preplašena umaknila k peči, medtem ko se Marida skloni k Dizmu): Kaj je, kaj je? (Strmi k omedlelemu. V sobo prideta Peter in Tone.)
MARIDA: Pomagajta mi, če sta človeka!
PETER: Kaj naj?
MARIDA: Na klop ga položita! (Peter in Tone primeta Dizma, ki se zave. Posadita ga na klop k peči.) Tako! (Stopi k mizi in natoči v čašico, ki mu jo nese k ustom. Dagarinka je stopila k vratom na desni, od koder bleda opazuje.)
TONE: Umrl bo.
MARIDA (se je sklonila k Dizmu): Ali me slišite?
DIZMA (vzdihne): Spal bi ... (Umolkne.)
PETER: Umrl bo.
MARIDA: Kaj skovikata! — (Iz ozadja vstopi Lavdon.)
ENAJSTI PRIZOR
[uredi]LAVDON (gleda začuden Dagarinko; nato se obrne k peči): Bolezen?
MARIDA: Ne vem. Kar padel je.
LAVDON (je stopil k Dizmu): Ta fant je lačen, ali slišite? V izbo z njim, ne, kar gor ga peljite in Marida naj mu postreže. (Pogleda spet k Dagarinki, ki je nepremična.)
MARIDA: Ne pretrdo, tako! (Peter in Tone vodita Dizma ven; za njima gre Marida, ki nese zavoj.)
DVANAJSTI PRIZOR
[uredi]LAVDON: Nenavadni gostje.
DAGARINKA (se zdrzne): Nič se ne bomo spogledovali, Lavdon. Prišla sem, tu sem.
LAVDON (vrže klobuk na klop in stopi k mizi): Vidim.
DAGARINKA: Zakaj, ti takoj povem. — Malo me je zmedlo, a je prešlo. (Proti mizi.) Tista komedija pred hišo malo prej ti je vendar že s peskom zasula grlo. Da imaš dosti boja s svetom in Bogom. Z Bogom, pravim.
LAVDON: In nič drugega? — (Se obrne od nje.) In za to si potrebovala toliko let?
DAGARINKA: Pet in dvajset let. (Ga gleda. Oba molčita. Nato) Ta pot je bila doolj težka.
LAVDON (mirno): Ona moja pred toliko leti je bila težja.
DAGARINKA (gled v tla): Takrat si šel, da se vrneš s premoženjem, da me dobiš.
LAVDON: Vrnil sem se zastonj. To je bila tista težka — ah, kaj, klanec v steno!
DAGARINKA: Imela sva sina.
LAVDON: Brez pravic. Tako je izginil in poginil.
DAGARINKA: Malo prej sem mislila nanj.
LAVDON: Zastonj! — Imaš zdaj drugega.
DAGARINKA: Imam ga. Zato sem prišla.
LAVDON: Ni moj. — Privedi mi pravega, pa bomo govorili naprej.
DAGARINKA: Vzel si rejenko. Ta je zdaj dorasla. Kaj bo z njo?
LAVDON: Dobi jo tisti, ki je vreden nje in posestva. Marida je le ena, to vedo vsi.
DAGARINKA (ga pogleda): Dalo bi se popraviti.
LAVDON: Dalo. Vrni ji zemljo, ki si jo vzela očetu. Bil je drugi, ki je pred teboj bežal v tujino in pustil siroto. Popravi zdaj!
DAGARINKA (pomolči): Bil je pijanec in je grunt zapravil. Nisem jaz kriva. — Naš Feliks ni napačen ... (Je sedla.)
LAVDON: Sreča z njim. Za Marido ni.
DAGARINKA: Če bi pa le bil! — (Pomolči.) Rad jo vidi, ona pa ne dela prav. Mladá sta oba. Dvajset in devetnajst. — Kar naravnost povem: Snubit nisem prišla. Za to je čas. ni pa treba, da bi se do konca po strani gledali. Storila sem prvi korak — rekla sem, da je težko.
LAVDON: Naša vrata so bila vedno odprta vsem in vsakršnim. Še takim revežem — (pokaže proti stropu). Če smo živeli sami kot zakleti, nismo krivi mi. No, danes ste začeli. Pa nisi navsezadnje tudi ti zaradi čudeža —
DAGARINKA: Prav zato.
LAVDON: Čudeža ni, škoda poti.
DAGARINKA: Imam gostilno, imam trgovino, računati znam. Ta čudež mi je pokazal številke, da bi naju oba — tudi le razpolovljene — če le hočeš, čez noč podvojile.
LAVDON (je sedel): To bi se reklo: Delati čudeže — brez čudeža.
DAGARINKA (se primakne): Stvar se je raznesla v svet. Romarji se obljubujejo. Procesija bo. — Ves kraj jo čaka in pripravlja — no, Lavdon molči. Včeraj so na občini resno govorili, danes so te poklicali — in k meni poslali, naj poskusim še jaz ...
LAVDON: Pet in dvajset let prepozno.
DAGARINKA: Čakaj! — Kapela bi zrasla, nanosili bi romarji kakor mravlje, kakor mravlje. Jaz bi jim stregla — zalogo imam — ti bi pa na koncu spregovoril: Naj gospodarita mlada dva —
LAVDON (vstane): Če čudeža ni, tudi cerkve ne bo. (Stopa trdo po sobi.) Danes sem nekomu rekel, naj grehu ne zida cerkve. In sam sem pogan. (Se zasmeje.) Kristjani ste, odnehajte!
DAGARINKA (mu sledi z očmi): Ker sem te rada imela ...
LAVDON (se ustavi pred njo): Ni zveze med temi stvarmi, a kdor bi jo hotel, greši.
DAGARINKA: Na drugo misel ne moreš? (Lavdon se obrne proč in molči.) Rada sem te imela.
LAVDON: To pesem sem pozabil ...
DAGARINKA (vstane): Še drugo vem. (Stopi za njim.) Nekomu si bil dolžan. Na svetu ob kapelici je tiščal ta dolg. Tako pravijo knjige. — (Ko Lavdon molči, se obrne zopet k mizi in nadaljuje.) Tisti neki je imel popoldne sitnosti z menoj. — No, danes, danes sem se spomnila nate (se obrne spet k njemu, ki strmi proč), kakor da ni bilo let. — S pogreba prihajam. — (Pomolči.) Umrl je in zapustil — dolg. Meni je zapadlo vse. Ali poslušaš? (Lavdon se sunkoma obrne in jo široko gleda.) Zdaj si prav tak kakor nekoč, morda sem te prav zato rada ...
LAVDON: Jaz — jaz — tebi — dolžan?
DAGARINKA (prav k njemu): Bolje kakor tujemu. Zdaj sva končno — (tiho) skupaj. Zvezana.
LAVDON: Nikoli! (Se obrne in odkoraka na desno v izbo.)
DAGARINKA (stoji sredi sobe in gleda za njim, ki je zaloputnil vrata za seboj. nenadno se zasmeje in zakliče): Še boš hodil za menoj! (Se obrne k ozadju, ko tam vstopi Marida).
TRINAJSTI PRIZOR
[uredi]DAGARINKA (z nasmehom): Si ga ogrela?
MARIDA (uporno): Pred vami je padel.
DAGARINKA (jo ostro gleda): Feliksu strežeš drugače.
MARIDA: Kakor zasluži.
DAGARINKA: Njegova boš.
MARIDA: Kj je oče?
DAGARINKA: Skril se je. — A ti mu povej, da sem dobre volje in da čakam. (Mimo nje v ozadju ven.)
ŠTIRINAJSTI PRIZOR
[uredi]MARIDA (zamišljena): Ni in ni. — Ko bi pa le — (Se zdrzne in ogleda. Stopi k sobi na desni, ko se tam prikaže Lavdon, oblečen in s klobukom.)
LAVDON: Kako je z njim?
MARIDA: Govori — zmedeno.
LAVDON: Od lakote je bolan. Jutri bo drugi. Postrezi mu, Turnoma daj večerjo.
MARIDA: Oča!
LAVDON: No, kaj?
MARIDA (k njemu): Ta Dizma sploh ni Dizma. Jaz to vem.
LAVDON (ostro): Kaj veš?
MARIDA: Pravi se mu — Vid Logonder.
LAVDON (jo pogleda in obstane, kakor da je strela udarila vanj. Govori presekano): Vid Lo-gon-der!
DRUGO DEJANJE
[uredi]Gostilna pri Dagarinki. v ospredju gostilniška soba z oknom sredi desne stene; pod oknom ob steni klop do ogla v ozadju in še v ozadju do vrat. Pred klopjo dolga miza. V ozadju desno tik sredine vrata v zadnjo sobo. če so vrata odprta, se vidi zadnja stena, pred njo miza s stoli; za mizo ob steni klop. Levo od vrat v ozadju sprednje sobe ob steni klop, pred njo miza in stoli. V levem kotu pošev kredenca. V levi steni vrata. Zvečer.
PRVI PRIZOR
[uredi]DAGARINKA: DAGARINA danes nisi pokazal. (Se obrne na desno, kjer pri dolgi mizi sedi Feliks.) Če se konj malo poplaši pred vlakom — zakaj imaš vajeti in bič, ali pa — (se obrne h kredenci). Ljudje zaženo trušč, a hiši to škoduje. — (Ko Feliks ne odgovori.) Cel si, zakaj ne govoriš?
FELIKS (temno): Zlomil me je. Hvaležen mu moram biti in sovražim ga. (Vstane in gre po sobi.) Ko bi on ne bil posegel, bi zdajle ne imeli ne sina ne konja. (Se ustavi.) Na tiru se mi ustavi, ne pomaga klic, ne pomaga bič. — In že je tu, raste, peklensko hrumi, sapa zastane — kar, od kod, ne vem, se vrže v vajeti človek, zasukne, vse prevrne, žvižg, ropot — konec. Smrt je mimo! — To je bil Dizma in Marida je videla.
DAGARINKA: To se pravi, da je oni zdaj velik, Feliks na tleh! (Po sobi.) Marida je videla. Popravi, če moreš!
FELIKS: Čemu zbadate? (Uporno.) Bilbona ste odrli, ga z grunta pregnali, jaz naj snubim hčer. Ali ni res? Popravite zdaj!
DAGARINKA (se ustavi pred njim): Kaj je to? Mar naj še iz tvojih ust poslušam zavist, ki vso golazen naokoli ščiplje ob Dagarinovi moči!
FELIKS: Ta se manjša. Vse ljudi ste prepodili, le dolžnikom še nalivate.
DAGARINKA: Molči, fant! Vse je z menoj, še čudeži so z menoj. O, čakaj, jutri po procesiji! Ti pa! Pred njo se tako postavi, če si upaš — revež, ki te cuhtavzar tlači!
FELIKS (vstane): Konec! Pustite me pri miru! (Stopi h kredenci in vzame vino.) Eno je hvaležnost, a drugo je sramota. Obe izbrisati ... (Mimo matere z vinom v zadnjo sobo, kjer sedé pri kvartah Štefelin, Rogač, Garež in dva druga kvartalca. Zapre vrata za seboj. — Dagarinka gleda za njim, nato se mračna obrne h kredenci. Vtem vstopi od leve Turen.)
DRUGI PRIZOR
[uredi]TUREN (že vinjen): Jozafat, o Jozafat! Vse je mrtvo in čaka na sodbo. (Stopi v sredo sobe.) Kje so romarji, Dagarinka? Kaj mi daš, da jih privedem? (Ko ona molči.) Bokal, Dagarinka! (Ko se ta zgane.) Če imam denar — Dagarinka? (Stopi k njej.) Hvaležnost odtehta denar; če je Turen hvaležen čudežu, velikemu gospodu, Dagarinka, je to dvakrat denar. Da. Bajto nam je vzelo, ker reva v gostilno ni mogla. Da. Turen in njegova dva so tisto noč pili in ostali. Čudež, Dagarinka! Na zdravje, za hvaležnost bokal!
DAGARINKA: Tvoja dva pa Lavdonu potuho dajeta. Narobe obrni, če moreš!
TUREN: Če morem? Kot bivši trgovinski po-sre-do-valec —
DAGARINKA: Mešetar.
TUREN: Vem, kaj je narobe. Narobe je to, da mene nisi vzela. Ko bi ne bilo narobe, bi še zdaj imela moža, le poglej ga, pa tri sine namesto enega! Da! Zato — bokal!
DAGARINKA: Kaj je novega?
TUREN: Vse staro — dokler vino ne spregovori.
DAGARINKA (mu nalije vina): Si kaj zvedel?
TUREN (dvigne čašo): Zvedel in snedel. (Pije.) Kar nič me ne tišči, o (si primakne stol), Dagarinka bi mežala pa Turnu v naročje frčala, ko bi... čakaj, nekaj pa res vem.
DAGARINKA (ga pogleda z zanimanjem): Govori pametno!
TUREN: Pravijo, da je oni Dizma...
DAGARINKA (se skloni): Kaj je z njim?
TUREN: Obtičalo mi je v grlu — daj še požirek! (Dagarinka mu nalije, on izpije.) To je manira! — No, pravijo, da je človeka ubil.
DAGARINKA: Kaj? Kdo pravi?
TUREN: No, no, Dagarinka! To je moja, tako rekoč poslovna skrivnost. Ti veruj in bodi vesela, da ga ti nisi. (Pije.)
DAGARINKA (zameži): To je vredno vsaj toliko kakor ono danes — (obmolkne).
TUREN (gleda k vratom v ozadju): Zdaj pa besede ne več o tem, Dagarinka. Ti zdaj pripravljaj za romarje, jutri jih pride kakor kobilic. Pusti stare čenče. Pripravljaj, krčmarica!
DAGARINKA: Pripravljeno je za tisoč, če treba. (Slišati je glasove iz ozadja.)
TUREN (vstane): Zapuščam te, Dagarinka, da ti glasu ne vzamem. Tudi je tam (kaže v ozadje) več vina — ono pa, hudič naj vzame ... (Odide v ozadje in zapre vrata za seboj.)
TRETJI PRIZOR
[uredi]DAGARINKA (počaka, nato se vzravna): Človeka ubil! (Se zagleda k oknu in obstoji v mislih. Tako ne vidi Dizma, ki vstopi na levi.)
DIZMA (pri vratih na levi, ki jih pripre za seboj): Dober večer!
DAGARINKA (se naglo obrne): Kdo pravi? (Obmolkne in ga gleda.) Kaj je? Vi ste Feliksu ... (stopi naprej) no, da, lepo. Stopite naprej, sedite, pijte!
DIZMA (pred njo): Nič ne pijem. Tudi sedel ne bom, kar stoje bom povedal.
DAGARINKA: Vem, vse vem. Kakor rečeno: hvala!
DIZMA: Ne to. — Imam sporočilo.
DAGARINKA: Sporočilo?
DIZMA: Z Nemškega. (Gleda naokrog.) Z Nemškega sem prišel. Tam mi je nekdo naročil, naj vas poiščem.
DAGARINKA (maje z glavo): Tam nimam znanih.
DIZMA: Imeli ste jih. Nekega Bilbona ste poznali —
DAGARINKA (vznemirjena): In če sem ga?
DIZMA: Umrl je davno. (Pomolči.) Pred smrtjo me je prosil, naj stopim pred vas.
DAGARINKA (mračna): Nimava si kaj — to se pravi, kaj hoče od mene?
DIZMA: Prav takole je dejal: Odpuščam ji, če vrne moji hčeri, kar je meni vzela. (Jo gleda.)
DAGARINKA (še bolj nemirna): Kdo je vzel? Vzela sem svoje, pa konec. Pa to so stare stvari, to je že prah in dim.
DIZMA: Zavezal sem se, da uredim pravice njegove hčere. Kje je hči?
DAGARINKA (ga gleda): Bilbonova hči? (Z nasmehom.) Bilbonova Marida.
DIZMA (se zgrozi; stopi korak nazaj): Marida! (Skloni glavo in obmolkne.)
TUREN (stopi iz zadnje sobe): Dva gospoda, Dagarinka, stanovska tovariša (zapazi Dizma, se zmede, gleda široko).
DIZMA (se je ob njegovih besedah zdrznil; pogleda vanj, pomisli, nato stopi naglo proti njemu; oba molčita, naposled pregovori Dizma): Našel sem te ...
TUREN (zmeden): Kaj, jaz, jaz ne vem! (Se v zadregi zasmeje.) Pomota, revček! (Dagarinki) Tale fant je, kakor da ni pri pravi ... Zato ni, da bi človek govoril vse, kar se sliši. (Dagarinka začudena.) Nič! Tam notri so zamešali, dva sta, prva kvartalca na svetu. Vina hočeta.
DAGARINKA: Vina pa že (gre in nalije), a tudi drugo je zanimivo. Na, nesi!
TUREN (vzame vino in pogleda Dizma, ki še vedno strmi vanj): Ne glede na vse, kar je bilo, meša se mu, daj še njemu vina. Dagarinka! (Odide naglo v ozadje in zapre vrata.)
DAGARINKA (stopi k Dizmu): Kaj pomeni to?
DIZMA (jo pogleda): Rekel je: Pomota. — Lavdonovi Maridi boste dali, kar ste očetu vzeli.
DAGARINKA (naglo): Na besedo človeka, ki ga nihče ne pozna, ki po ječi diši.
DIZMA: Na željo mrtvega.
DAGARINKA: Kaj meni mrtvi? Kaj meni Bilbon? Res, meša se mu.
DIZMA: Za ceno odpuščanja. To premislite in potem ravnajte. (Se obrne k durim na levi, ko tam vstopi Feliks.)
ČETRTI PRIZOR
[uredi]FELIKS (pijan): Tukaj je! Prav, mati, dajte mu konja in voz! Njegovo je! Zame, o, zame se ne bojte, jaz se ne dam! (Prime Dizma.) Ti si človek, ti cuhtavzar, od hudiča si, vzemi, kar je tvoje! Zdaj ti pa rečem: Opravil si in z Bogom!
DIZMA (se ga otrese): Je že prav. Da ste le zdravi. (Hoče ven.)
FELIKS (mu zastavi pot): Kam?
DAGARINKA: Pusti ga, Feliks!
FELIKS: Pusti? V obraz mu povem, da ga nimam rad. Naj gre, naj gre, od koder so ga vrgli, Marida je pa naša.
DAGARINKA: Feliks!
DIZMA: Marida ima svoje pravice. Lahko noč! (Ven na levo.)
FELIKS: Pravice? Preljubi sovražnik, povej, kdo si ti!
DAGARINKA: Stoj, Feliks, pri Turnu je ključ ... (Gleda za Dizmom, ko iz ozadja vstopijo Štefelin, Garež, Rogač — v ozadju se vidita dva kvartalca, ki jima Turen naliva.)
ROGAČ: S hudičem sta v zvezi.
GAREŽ: O pravem času mo ušli.
ŠTEFELIN: Zapijmo, kar je ostlo. — Liter, Dagarinka! (Sedejo k mizi na desni.)
FELIKS: Nagnal sem ga! Jutri pa naprej, da se bo kar kadilo! Kaj, možje? (Dagarinka je dala onim trem vina. Feliks se odguga v ozadje. Takrat vstopi od leve Lavdon, za njim Peter in Tone.)
PETI PRIZOR
[uredi]LAVDON (vstopi samozavestno; gre k mizi na desni): Sem bomo sedli. (Štefelin, Rogač in Garež se godrnjaje odmaknejo.) Komu ni všeč?
ŠTEFELIN: Meni že ne. (Gre k mizi na levi, za njim Rogač in Garež.)
DAGARINKA: Takole je, Lavdon. Vsaka družba jim ne diši.
LAVDON: Sedita! (Peter in Tone sedeta.)
TUREN (je prišel iz ozadja): O, Lavdon! Pol leta ne pije, a kadar pije, pol leta pije. (Sede k njemu.) Zdaj pol leta ne vstanem. Kakšnega bomo?
LAVDON: Tistega, ki ima moč! (Sede in izvleče debelo denarnico, ki jo položi predse na mizo.)
TUREN (k Dagarinki): Onega, teta, ki pometa! (Dagarinka nataka.)
LAVDON (k Petru s pogledom na omizje na levi): Dobro si jih oglej, to so verni ljudje!
ROGAČ: Mi že vemo, kaj smo. In kaj je nedelja in kaj je prav.
TUREN (je pokusil vino, ki ga je Dagarinka postavila pred Lavdona): Hud je, kakor bencin!
LAVDON (ga ne pogleda): Ta je za Gareža, da bo lepše gledal.
GAREŽ: Gledam, kamor gledam. Pijem pa svoje.
TUREN (mirno izpije): Saj zato.
DAGARINKA: Ni pravi? Pa malo navijmo! (Naliva drugo vino).
LAVDON (se obrne k Tonetu): Zdaj vidiš, kaj je vera. Še piti ne smeš od nevernika. Take stvari bi imele biti kje napisane, da bi se človek zastonj ne motil. (K drugemu omizju.) Kar prekrižajte se!
ŠTEFELIN: S hudičem ima pogodbo. Ta mu ponoči orje.
GAREŽ: Iz njiv mu ponoči vstaja dim.
ROGAČ: Zato mu on o praznikih služi.
ŠTEFELIN: Hudič je, ki mu ne pusti cerkve blizu.
TUREN (natoči Lavdonu novo vino): Ta je za grešnike.
LAVDON (dá Petru): Zate!
DAGARINKA (s prezirom): O, ni zadrege! (Natoči drugo vino.)
LAVDON (z zasmehom): Moli in delaj, je zapoved. Vi molite, jaz delam. Ali je to manj vredno? Hudič in njegov dim pa tudi vašim njivam slano pijeta.
ŠTEFELIN: Le preklinjaj, saj ne boš dolgo.
TUREN (natoči Lavdonu novo vino): Tale je za obešence.
LAVDON: Zate! (Jezno.) Kdo preklinja? Opeke in peska in lesa boste navozili, da bo kapelico skrilo. Rečem pa: Vse bo obležalo leno in mrtvo. Zidarji, tesarji, kleparji, mizarji, vse bo prišlo, še procesija bo. Ampak ne enega kamna se ne bo prijelo apno, veter bo sušil vodo, raznašal pesek, voda bo jemala tramovje, zalivala in trgala temelj (vedno glasneje) gori pri kapelici, pri svoji kapelici pa bo stal in Mamko božjo varoval — Lavdon, brez hudiča in njegovega dima. Le križajte se. (Glasovi: Preklinja! Bog prizanesi!) Da! Zakaj? (Je vstal in gleda naokrog.) Zato ker mu je Bog rekel, da tam gori cerkve ne mara, ne mara, ne pusti! (Vse vstane, Dagarinka stopi bleda naprej, kvartalca sta stopila iz ozadja k vratom — ko zamolkel grom strese ozračje.)
DAGARINKA: Kaj je to?
ROGAČ: Kazen božja! V gori se trga!
GAREŽ: Domov! Bog vas varuj! (Garež, Rogač, Štefelin hité k izhodu na levi.)
LAVDON (gleda za njimi): Ala, Turen, toči (pije) vsem, ki se hudiča ne boje! (K Petru in Tonetu): Vidva poglejta, kaj je s hišo in Marido. (Peter in Tone odideta za onimi.)
DAGARINKA (je ostala bleda sredi sobe): Zdaj si izzval Boga, Lavdon!
LAVDON (jo pogleda): Čudne novice so v bližini, Dagarinka. Prej pa se mora urediti drugo. (Ji zaluča listnico.) Tu je denar, Dagarinka, a dolga ni več!
DAGARINKA (ujame listnico): Denar?
LAVDON (je sedel): Poglej in preštej! Ho, ho, ne boj se, niso iz peklenske fabrike. Ali mar po žveplu dišé? (Se zresni in zazre v mizo, medtem ko Dagarinka šteje denar. Kvartalca z zanimanjem opazujeta.)
TUREN (gleda široko v denar): Ne bo te še konec, Lavdon. (Pije.)
DAGARINKA (je preštela; pogleda Lavdona; lice se ji zvedri): Premalo!
LAVDON (pokonci): Premalo! (Zre ostro vanjo.)
DAGARINKA: Dva tisoč manjka! (Zmigne z rameni in položi ves denar predenj na mizo.) Obresti in stroški.
LAVDON (gleda in se strese; se spusti počasi na klop, roke in oči upre v mizo): Premalo! (Se stresa.) Če je premalo, ni nič! Ni nič! Dva tisoč! (Obmolkne in se ne gane. Dagarinka se je z nasmehom obrnila h kredenci.)
TUREN: No, da, dva ali tri. (Preplašen umolkne, ko zapazi Lavdonov pogled.)
PRVI KVARTALEC (stopi iz ozadja k Lavdonu in ga prime za ramo): He, mož! (Lavdon se ne gane.)
DRUGI KVARTALEC (pristopi in pobobna s prsti po kartah): Kaj pa tole, oče, kaj? Prilika je, da poskusimo srečo! Srečo, oče, kaj?
LAVDON (gleda v karte): Sreča! (Nenadoma mu zažari oko, strese se in udari s pestjo po mizi.) Velja! Kaj tehtam jaz, ste videli!
PRVI KVARTALEC: Videli. Treba je, da se še midva pokaževa. (Izvleče listnico z bankovci; drugi kvartalec stori isto. Turen gleda v denar in kima.)
LAVDON (vstane): Kaj čakamo! Začnimo! Nocoj je zares, nocoj Lavdon daje in jemlje, dva tisoč — na mizo, kdor ima. Igralo se bo, za kapelo, za cerkev, ho, ho, za ves grunt.
DRUGI KVARTALEC (ga prime za roko in pokaže v ozadje): Tjale noter sedemo, sami, v miru, zapremo se, pomenimo se. (Odhaja v ozadje.) Kar za menoj, kar za menoj!
PRVI KVARTALEC (Dagarinki): Vina in prigrizka, dobra gospa. (Prikima z nasmehom in pusti Lavdona, ki vzame denar, naprej.)
LAVDON: Turen, za pričo! Udarimo, po sto, dve sto, ali hočete več? (Odide trdo v ozadje, za njim prvi kvartalec.)
DAGARINKA (gleda za njimi, nato se obrne z žarečim obrazom in hiti h kredenci): Takoj, gospoda, vina, prigrizka, vina, tako (naliva in pripravlja, medtem ko so oni trije že sedli v ozadju za mizo in zamešali karte.) Tako — nesi, Turen, nocoj si moj, to se pravi, naš, ala, marš!
TUREN (vzame vino in jed): Če se vrne oni strah, Dagarinka — nič, norec! (Se obrne v ozadje.)
DAGARINKA (tiho): Glej dobro in pridi povedat, kako bo. (Mu pokima in Turen odide v ozadje in zapre vrata. Dagarinka se zamisli, ko od leve vstopi Marida, za njo pa Dizma, ki ostane pri vratih.)
ŠESTI PRIZOR
[uredi]MARIDA: Bliže, Dizma, poglej in pozdravi gospo! (Ko se Dagarinka ozre.) Čaka te. Potem pridem na vrsto jaz in moje pravice.
DAGARINKA: Kaj je to?
MARIDA (se smehlja): Kje imate ženina, mati Dagarinka?
DAGARINKA: Kdo ti je dal pravico, dekle!
MARIDA (se ozre po Dizmu, ki stoji pri vratih): Po očeta sem prišla. Ni v pravi družbi. Bliže, Dizma! (Se obrne k Dagarinki.) Pravice čakajo, mati Dagarinka; za zdaj smo veseli, enkrat, dvakrat in stokrt! Kaj vse smo danes doživeli! Rešili smo vam sina, tale, prav tale ga je. Plačajte mu z lepim pogledom in dobro besedo! Ne glejte ga tako ... (Ko Dagarinka ne odgovori.) Naš oča je pri vas, kajneda, tam notri je in norce brije. Naj jih! Veste, on mora imeti svoje norce, pravi, drugče ga glava boli. Ugibaj, Dizma! (Stopi k njemu in ga prime za roko.) Ta žena tam te mora rada imeti, saj bi te še jaz, ki nimam sina. (Ga spusti in se obrne spet k Dagarinki.) In pa tole zdaj: Tako je bilo, ko da je počila gora! In nič, nam nič, naši hiši nič; kapelica drži in Mati božja moli.
DAGARINKA: Dosti! Po kaj sta prišla?
MARIDA: Naj do konca povem? (Pogleda Dizma, ki ves bled strmi vanjo.) Ta fant je danes, nocoj, od sile. Gleda, prebledeva, molči. In vendar je veliko novico prinesel z Nemškega. Veste kaj, Dagarinka: Moj mrtvi oče, Bog mu spreglej kazen, zahteva po ustih tega fanta od vas to in to. Moj oče, ne jaz. Dajte mu, dajte mu, da bomo imeli mir vsi trije, pa še on!
DAGARINKA: Kaj vama je, za božjo voljo?
TUREN (pomoli glavo iz ozadja): Lavdon raste! (Ko zapazi Dizma, naglo zapre.)
MARIDA: Vedela sem, da je oča notri. A zdaj je dosti norcev! (Hoče v ozadje, ko na levi vstopi Feliks.)
SEDMI PRIZOR
[uredi]FELIKS: Kaj te nosi nazaj, strela vandrovska? (Zapazi Marido.) Z njo?
MARIDA (se obrne): O, Feliks, te zelo boli?
DAGARINKA (vmes): Kaj bi tisto! Druge stvari so nocoj na vrsti.
FELIKS: Resnico bomo govorili, mati! Boli nas, če nam takile štreno mešajo. Marida naj sname pogled z njega pa bo dobro.
MARIDA: Ne morem in ne smem, Feliks. (Gleda v Dizma.) Predober je, da bi ga pozabili kar tako.
DAGARINKA: Predobri smo, da bi se več bavili z njim, kakor mu gre.
FELIKS: Tako je prav, mati. (K Dizmu.) Odpri usta, človek!
DIZMA (gleda Dagarinko): Jaz vam nimam nič več reči.
DAGARINKA: Zdi se mi, da preži na Turna.
MARIDA: Res? Tega mi ni povedal. (Dizma molči.)
FELIKS: Kaj je s Turnom, mati? Govorite!
DAGARINKA: Ko pride čas. Zdaj čakamo, kako se bo notri razplelo.
MARIDA (živo): Ah, tako! Saj res! (Odpre vrata v ozadje. Vidijo se Lavdon in kvartalca pri igri. Turna ni več.) Oča!
LAVDON (ne pogleda od kart): Kdor me kliče, mi škodi. Prekleta smola! Še enkrat za toliko! (Trešči karto ob mizo.)
FELIKS: Izgublja.
MARIDA: Dobil bo! (Lavdonu.) Hotela sem le ...
LAVDON: Mir, sem rekel! (Dagarinka zapre vrata.)
FELIKS (je stopil k Maridi): Poglej sem, dekle!
MARIDA: Slab se mi zdiš, Feliks.
FELIKS (jezen): Zakaj taka beseda, Marida? Kateri hudič te šunta nocoj?
DAGARINKA: Minilo jo bo, še prekmalu. (Se obrne h kredenci.)
MARIDA: Ali pa tudi ne. (Dizmu.) Pokusi kozarec, Dizma. Brez očeta ne greva domov. (Sede k mizi na desni.)
DIZMA: Brez očeta ne greva.
FELIKS (prisede k Maridi): Pošlji ga naprej, saj vidiš, da ni za družbo. Na ušesa vleče in ne govori. Jaz bi ti rad povedal to in to, Marida.
MARIDA: Kar govori, Feliks! Da me imaš rad, verjamem. To pa še ni vse.
FELIKS: Ko se ti onile umakne iz oči, boš videla vse. Rekla boš: Bila sem slepa, zagovorjena, uročena. Hvala Bogu, zdaj vidim. Kar je črno, je črno.
MARIDA: Kaj misliš s tem?
DAGARINKA: Prav je povedal. Četudi ni trezen, govori pametno. Kar je črno, je od pekla.
MARIDA: Zdaj pa še vi. (Gleda ostro Dagarinko.) Kaj mislite s tem?
FELIKS: Pustite ga, mati! On se umakne, jaz vem, da se umakne. Prišli smo mu za hrbet, nerodno mu je. Kaj sploh govorimo toliko o tem! (K Maridi.) Pošlji ga spet, glej, jaz (jo prime).
MARIDA (se odmakne): Tako se ne vasuje, Feliks. Naj mati pove — tak pusti.
FELIKS: Če si pa tako neznano lepa nocoj (jo hoče objeti; ko Dizma vstane, gre k njemu in ga potegne nazaj). Kaj hočeš, hudič?
DIZMA (mirno): Hočem, da ji daš mir.
FELIKS (pokonci): Ven, pasji sin! (Se zaleti vanj, Dagarinka zakriči, Marida gleda preplašena.)
DIZMA (ga zgrabi za roke): Nisem pasji sin, a ti si pijan. (Ga posadi k mizi na levi.)
DAGARINKA (prime Dizma): Pusti ga, razbojnik! (V sobi v ozadju je nekdo udaril po mizi, nakar se odpro vrata in Lavdon vstopi razburjen.)
OSMI PRIZOR
[uredi]LAVDON (gleda divje in kriči): Faloti, cigani, zaplotniki! Še ni konec, o, še ni — Zadnja igra zdaj, za kapelo ... (Vidi, da se hočeta kvartalca izmuzniti.)
MARIDA (je vstala): Nikar, oča!
LAVDON (je ne pogleda): Slekla sta me, hudiča, zdaj nočeta več. Če nočeta, a za pričo bosta! Dagarinka!
DAGARINKA (z nasmehom): Konec je.
LAVDON: Še ne. Še enkrat: Jaz kapelo in njen svet, kdo denar? (Gleda naokrog.) Ga ni! Dagarinka: stavi, kar ti še manjka do kapele! Malenkost, glej, jaz ... (Vsi opazujejo napeto.)
DAGARINKA: Kako si rekel? Kaj še manjka ...
LAVDON: Velja! Vedel sem, ti boš, Dagarinka bo, — karte sem!
MARIDA (stopi naprej): Počakajte, oča, da nekaj povem!
LAVDON (jo odrine): Nič, nič, s poti!
DAGARINKA (je vrgla na mizo denar): Je prav, Lavdon?
LAVDON (z naglim pogledom): Velja! Karte v roke! (Vzame karte.)
DAGARINKA (vzame karte): Vsi ste za pričo. Ena (vrže prvo karto).
LAVDON (vrže karto): Moje! Naprej! (Vrže karto.)
DAGARINKA (vrže karto): Druga.
LAVDON: Tvoje!
DAGARINKA (vrže karto): Tretja!
LAVDON (vrže karto): Dobiš!
MARIDA (ga prime za roko): Dovolj, oče! Spametujte ...
LAVDON (se je otrese): Mir! Zadnjo!
DAGARINKA (gleda vanj): Rekel si: Ti svet in kapelico, jaz denar! Vsi so slišali! (Vrže karto.) Zadnja!
LAVDON: Leži! (Vrže karto, pogleda, roke mu omahujejo. Nasloni se ob steno in strmi v karte.)
PRVI KVARTALEC: Smola! (Pomigne tovarišu in oba se tiho umakneta v ozadje.)
DAGARINKA: Moje! (Razburjena.) Moje, Lavdon, kapelica moja, Lavdon — moja! Ali pa veste, kaj je to? Kaj gledate? Vina, Feliks, godca, nocoj je vse moje (gleda Lavdona), moje, Lavdon!
LAVDON (zre v Dizma, ki stoji bled ob strani): Temni se, fant, vodi me!
MARIDA (se ga oklene): Ubogi oče! (Naglo se ozre v Dagarinko.) Vi svoje, mi svoje! Nazaj moje!
DAGARINKA (se zasmeje): Počasi, Marida, premalo veš. (Stopi pred Lavdona.) Posestvo in Marido dobi le eden. Ali je tako?
LAVDON (pogleda zmeden, nato krikne): Domov! (Prime Marido.)
MARIDA (k Dizmu): Z nama, Dizma! (Ga prime za roko.)
FELIKS (prime Marido): Proč od njega! Z njim ne boš ...
DAGARINKA: Vse povej, Feliks! Hoj, Turen, kje si? Ni ga. (Stopi k Dizmu.) Z morilcem!
LAVDON (se obrne): Kdo je to?
DIZMA (ga gleda miren): To sem jaz, zakrivil sem smrt — Turen to ve! (Marida v grozi odskoči. Dizma odide počasi na levo.)
LAVDON (se prime za glavo): O, Bog! (Zdirja za njim; Marida zrušena za njim.)
TRETJE DEJANJE
[uredi]PRVO PRIZORIŠČE
[uredi]Vrh brega s kapelico Matere božje. Kapelica stoji na desni pošev. Za njo velika skala. Desno ob kapelici drevje. Ozadje je visoka gora. Na levi drevje. Je pozna noč, pred svitom.
PRVI PRIZOR
[uredi]Na odru je popolna tema. Medlo se svetlika lučka pred kipom Matere božje. Nad goro v ozadju rahel svit po nebu. Lavdon kleči pred stopnicami kapelice in drži v rokah železen drog, na katerega tolče Dizma s kladivom. Sliši se le udarjanje kladiva, vmes skovikanje sove.
LAVDON: Dosti! (Dizma preneha tolči in spusti kladivo k nogam.) Tri globoka žela ima v trebuhu skala, dva kapela. Dovolj, da ob svitu ne bo ne ene ne druge. To Lavdon hoče. (Je vstal.) Če kapela ni Lavdonova, ki jo je postavil, potem — naj gre! (Obmolkne.)
DIZMA: Naj nasujem?
LAVDON: Nasuj! (Dizma nasipa v luknje razstrelivo.) Ko vstane dan, mora biti vse jasno vsem. (Pomolči.) Vsem. Zato govori zdaj, Dizma! Ubil si človeka. Kje in kdaj?
DIZMA (prestane v delu): Bilo je na Nemškem. Sramotil mi je mater, bil sem pijan. Udaril sem ga. Nastal je pretep, neki potegnejo z menoj — in bil je ubit.
LAVDON: Ubit. (Molk.) In ti, kaj — kdo — ga je?
DIZMA: Bog mi je priča, da smrti nisem hotel. Vse je zbežalo, ostal sem z umirajočim sam.
LAVDON (molči, nato): Fant, ti nekaj skrivaš. A meni ne boš prikril: nekaj mi pravi, da ga nisi ti.
DIZMA (odskoči): Vi verjamete, da ga nisem?
LAVDON (zamolklo): Kar je, je. Na svetu je že tako, da nesreča ubija srečo. A v meni je upanje, da sva navrtala veliko laž. Če prestanemo še tole, fant ...
DIZMA: Če prestanemo — kaj je z lažjo, oče?
LAVDON: Beseda je prazna. (Obmolkne.) Bog naj nam pomaga. (Se oddiha.) Tudi Maridi. (Gleda vanj.) V treh borih dneh si zmedel Marido. Jaz to vem. Kaj bo zdaj?
DIZMA: Marida! (Tiho.) Če je to res, naj se bog usmili nje in mene.
LAVDON: Sreča ubija nesrečo. Zaupaj, fant, pomagal bom.
DIZMA (po premolku): Ne morem. (Zdrsne na kolena.) Če je vse to, kar je prišlo name in nanjo, pokora, naj bo pokora. Naj mene tepe Bog, da nedolžna ne bo trpela. Naj mi olajša greh, ki ga nisem hotel, naj mi naloži še težjo pokoro. Tako mora biti, drugače se živeti ne dá. Grem.
LAVDON: Kam, nesrečni fant?
DIZMA: Blagoslovite me! Sprejeli ste me, ko me niste poznali, ne kolnete me, ko me poznate. Blagoslovite me, oče Lavdon!
LAVDON (se zgane): Jaz, jaz, kako — si rekel?
DIZMA: Sprejeli ste me, ko so me vsi izganjali. Nihče tega ne more razumeti. Jaz, jaz — čutim. Blagoslovite me, oče Lavdon!
LAVDON: Vstani! (Dizma se oklene njegovih nog.) Ubogi Dizma! Jaz — blagoslavljam — tvojo pokoro — v imenu Očeta ... (se strese). Dosti! — Na delo zdaj! Hvala ti, pomagal si dobro, a zdaj domov in počivaj!
DIZMA (je vstal): Domov?
LAVDON: Domov sem rekel. Nikomur besede, vse drugo je moja stvar. (Zvonovi zvonijo dan.) Ali slišiš? Začelo se bo, domov, takoj domov!
DIZMA: Domov pravite. Čudna beseda, čuden dom. Poskusimo, a vam Bog daj srečo! (Odide na levo.)
DRUGI PRIZOR
[uredi]LAVDON (gleda nekaj časa za njim, nato se obrne h kapelici, postoji nekaj hipov, potem dvigne roke in se spusti na kolena): O Mati Žalostna, ti si hujše doživela, kakor človeka zadeti more! Ne zameri Lavdonu, če ti vzame ta visoki in lepi dom! Če vzame, ne more za to. Če vzame, greh odganja. Glej, nosil te bom domov in molil s teboj, naj Bog, tvoj Sin in tvoj Oče, dovoli, da ti Lavdon ponudi svojo hišo, da jo počastiš, da se je usmiliš, da Lavdon — da njegov — Vid, Vid — o, Marija — amen, amen! (Se razjoče in pade na obraz. Nato vstane, odpre železno ograjo, stopi v kapelico in sname kip.) Čaščena Marija, milosti polna, Gospod je s teboj — Gospod naj bo z nami — z menoj, z Vidom. (Ugasne lučko, stopi iz kapelice in zapre vrata.) Zdaj, danes in vekomaj ... sveta Marija ... prosi za nas grešnike ... (Stopa varno na levo, kjer zgine med drevjem.)
TRETJI PRIZOR
[uredi]Komaj je Lavdon zginil, se že sliši glas za drevjem na desni.
TUREN: Stoj, Feliks, ne zapusti me ... tema in bridka pot ... nič ne vidim, čutim pa, oh, dvigni me!
FELIKS: Kje si? Zakaj pa lezeš, če si pijan? Čakaj, primi roko! Tako! Zdaj okoli drevesa! (Stopi izza drevesa na desni.) Na vrhu!
TUREN (pride za njim s svetilko): Zakaj? Prijatelju, izkušnjavcu sledim, Feliks, ki lahko škoduje. (Sede na stopnice.) Čujte in molite, da v skušnjavo ne — tu bova čepela, kakor soldata pri božjem grobu. Zaspan sem, žejen sem.
FELIKS (stoji in gleda na levo): Tvoja dva cepina stražita pod hribom. Lavdon je na straži, mati je uganila. Zato je prav, da tudi mi stražimo svoje. Čudna noč!
TUREN: Čutaro, Feliks! (Vzame čutaro in pije.) Hu! (Se strese.) Ni dobro, svinec mi seda v žile. A jaz moram, vedno je pred menoj, Feliks, kajne, pri kapelici hudič nima moči — a — tamle za drevjem je!
FELIKS: Preveč si ga, Turen, in naspan nisi. Za pečjo bi bil ostal.
TUREN: Nikoli nisem varen pred njim, Feliks; nocoj je na delu, čutim ga. Oh, spal bi. (Obmolkne.) Pomoč, Feliks! (Hoče vstati, a kolebne nazaj.)
FELIKS (se obrne k njemu): Kaj ti je, mir, če ne, ti potisnem glavo v tla!
TUREN: Usmiljenje, Feliks, saj sem tako star ... in reven sem ... in Dizma in nemške zgodbe ... (Posluša.) Kaj je bilo?
FELIKS (posluša): Nič. Naprej govori!
TUREN: Ko bi imel pravico, odvezovati ... če veš, kaj je težko ... kaj je vest —
FELIKS: Tiho! (Stopi proti levi.) Dva sta (naglo nazaj), brž za kapelo! (Prime Turna in ga vleče za kapelo; takoj nato prideta od leve Dizma in Marida.)
ČETRTI PRIZOR
[uredi]DIZMA (je prišel do stopnic pred kapelo): Tu sva, Marida. Očeta ni, tudi lučke ni več, Marida. Pogledal bi ti v lice, da tam izprašam resnico.
MARIDA (tik za njim): Pri meni stoj, Dizma. Strah me je. Ko sta odšla, me je stresla groza. Pri oknu sem stala in lučka je kazala v hrib. Zdaj sem pri tebi. Kje je oče?
DIZMA: Ne vem, Marida. Sploh je vse tako čudno.
MARIDA: Čakaj, za očeta pomolim. (Poklekne na stopnice.) Če znaš, moli z menoj!
DIZMA: Malo je časa, Marida. Za goro se prebuja dan, stoj, premisli, če je ubijalec vreden ...
MARIDA: Bog naj sodi. A jaz se zate bojim. Čutim, ne morem za to, vendar, ko bi ti vedel to, kar vem jaz, kako čudno, kako čudno!
DIZMA (jo gleda, v molitev zatopljeno, nato jo prime za roko): Kaj boš, Marida, ko Dizma odide?
MARIDA: Nič, nič! Dizma odide, oh, prav, potem bo lepo. Pri nas, pri meni se umiriš —
DIZMA: Počakaj, Marida, tako ne razumem. Če Dizma odide ...
MARIDA: Vid ostane. (Se obrne vanj.)
DIZMA (odskoči): Vid! (Jo prepaden gleda.)
MARIDA: Jaz in oče in Vid.
DIZMA (počasi): Vid Logonder, pozabljenec, izgubljenec, nesrečo trosi, kamor stopi. (Naglo.) Stran od mene, dekle! Glej, skala grozi, da pokrije greh! Proč, Marida Bilbonova, da se hudoba ne zmoti. Nedolžnost, kaj še iščeš tu?
MARIDA (ostane na stopnicah): Vse vem in se te ne bojim. Umiriš se pri meni. Čakaj, pokrižam te. (Stopi k njemu in mu seže z roko na čelo. Nenadno se ga oklene.) Povej mi, povej, samo enkrat povej, da si moj!
DIZMA (zre predse): V glavi udarja, zemlja se maje. Marida ... enkrat ... enkrat ... (jo objame) samo enkrat ... verujem, da bi mogla biti ... (jo poljubi.) Zdaj je konec, pozabiva ... (se ji iztrga), kako je bilo med nama.
MARIDA: Tvoja sem!
DIZMA: Pozabiva, Marida! Ti ne veš, glej, noč čaka in skriva grdo resnico. Dan ti udari v obraz, zato pridi, povedem te varno nazaj, k tvojim, k ljudem, Marida ... Kaj gledaš v grob?
MARIDA: Pri tebi bom!
DIZMA (jo prime): Nihče ne hodi z menoj. Hitro, Marida! Oče je doma in čaka. Povedal ti bo, kar mora biti.
MARIDA: S teboj grem! (Gresta na levo, ko skoči izza kapele Feliks s svetilko v roki.)
PETI PRIZOR
[uredi]FELIKS (je v dveh skokih pri Dizmu, mu posveti v obraz in ga zgrabi za rame): Stoj!
MARIDA (krikne): Jezus!
FELIKS (stresa Dizma in hrope): Ponovi, povej, kdo si, kdo si!
DIZMA (ga gleda mirno): Kakor gotovo Bog kaznuje, Vid Logonder sem!
FELIKS (ga gleda, roke popusté in omahnejo, spusti svetilko na tla): Njene oči! Njene oči! Zdaj vidim, da je vse zastonj. (Glava mu klone na prsi, ostane tiho.)
MARIDA (je gledala plašno ob strani; pristopi): Kaj boš zdaj, Feliks?
FELIKS: Odpusti, Vid! Če je Marida izbrala, jaz, jaz ne bom napoti, jaz sem zdaj čisto drug, Bog ve, da je tako (ponuja Vidu roko), če hočeš, Vid!
MARIDA (jima združi roki): Objemita se! Kako lepo! (Iz doline se sliši pritrkavanje zvonov.) In doli pri cerkvi so zaživele luči, pobožne duše se zbirajo ... Pojdimo k njim, pojdimo!
DIZMA (stisne Feliksu roko in ga gleda): Dobro je, brat. Ničesar ne želim, Feliks. Pojdita z Marido, k materi; povejta, kako je. (Spusti roko in se obrne stran.)
FELIKS: Z nama greš, Vid!
DIZMA: Povej očetu, Marida, ti materi, Feliks. Jaz, moja dolžnost še kliče ... z Bogom! (Odide naglo na desno.)
MARIDA: Vrni se, Vid, Vid! (Skoči za njim, pa je že izginil za skalo.)
FELIKS: Pridi, Marida! On se vrne; zdaj hoče samoto, da se umiri, težko mu je. (Jo prime za roko in vzame luč.) Ko se vrnemo, bo naš, o Marida, glej lepoto! (Odide z njo na levo.)
ŠESTI PRIZOR
[uredi]Temno je, le za goro vstaja rahel sij.
DIZMA (pride izza skale in se zazre v dolino; nenadno): Zastonj! Ne bom ubogal, zdaj vem, da si hudič! Bliže bi rad, a molitev leze v goro in te žge. Umikaš se, prav majhen si že... (od daleč je slišati pobožno pesem množice) pa še govoriš, da ne. Molitev raste — v tla, hudoba! (Se obrne in skoči pred kapelo.) Neznana sveta podoba, če za očeta storim, povej, razodeni. (Pomolči.) Vštej mi, usmiljeni Bog, še to dejanje v pokoro — za očeta — za očeta. (Pesem se bliža. Dizma se naglo skloni in prižiga na tleh pri stopnicah, nato pri skali; postoji, krikne:) Oče! (Plane na levo, kar se posveti in strašen grom pretrese ozračje. Vse izgine v dimu in ropotu padajočega kamenja. Petje, ki se je bližalo, se pretrga v zategnjen krik groze iz množice. Popolna tema.)
DRUGO PRIZORIŠČE
[uredi]Pred Lavdonovo hišo. Na levi pročelje hiše z zaprtimi vrati. Ob vratih je vzidana v zid dolga kamnita klop. Pred hišo prazno dvorišče, v ozadju zagrajeno z zidom, ki ima na sredi širok odprt vhod. Prav v ozadju gora, ki nad njo žari jutranja zarja.
SEDMI PRIZOR
[uredi]Procesija je dospela do Lavdonove hiše in je za zidom videti križ. V prvem strahu po eksploziji je vse mrtvaško tiho, potem se oglašajo klici: Kaj je bilo? Poglejmo! Kapele ni več! Kdo si upa gor! — Posamezni teko mimo vhoda od leve na desno.
DAGARINKA: Meni je jasno! Takoj (se pojavi pred vhodom in gleda v dvorišče). Tu notri je gnezdo Belcebuba in čarovnika, ki trga vero, goro in kapelo, tu, ljudje, je kvartalec, ki s hudičem...
ŽUPNIK (za njo): Ne sodi, Dagarinka, prenaglo. Stojte, ljudje, na sveti poti smo in prevelika vnema...
DAGARINKA (stopi na dvorišče in gre k vratom, kjer potolče): Z resnico na dan! Pokonci, grešniki! (Čaka. Pred vhodom se nabira ljudstvo.) Mrtva hiša, vedela sem. (Trka.) Pokonci, mrliči! (Ko ni glasu.) Ta hiša je grob. (Se obrne k ljudem.) Tu grob, a pogrebci so tam! (Kaže v ozadje.) Za njimi, kdor si upa, naglo, kajti ... (med ljudstvom klic: Dva sta! Primite ju! — Prerivanje; na dvorišče planeta Lavdon in Dizma.)
OSMI PRIZOR
[uredi]DAGARINKA (skoči pred Lavdona): Ti si to storil, anarhist!
LAVDON (je bled in zaprašen): Jaz, da, in sinajski gromovi! S poti, Dagarinka! (Jo odrine in stopa k vratom.)
DIZMA (se obrne k Dagarinki): Ni on, jas sem.
DAGARINKA: Morilec in anarhist! Kamenjati, pobiti jih je treba ... (Skoči in mu pljune v obraz.)
ŽUPNIK (pristopi): Umirite se, Dagarinka. Tako ni prav. (Stopi k Dizmu, ki se je bled umaknil pred besno Dagarinko.) Zakaj si to storil, nesrečnež?
LAVDON (se je na pragu obrnil): Za vero, gospod župnik, za vašo vero.
DAGARINKA (plane): Kaj še to! Ali ste slišali? Zdaj menda ne boste več ... naprej, ljudje, razdenimo! (Med ljudstvom spet prerivanje. Skozi vhod pritečeta Feliks in Marida.)
DEVETI PRIZOR
[uredi]MARIDA (plane k Lavdonu): Oče, tu ste, živi, hvala Bogu! Hvala Bogu!
LAVDON (jo pritegne k sebi): K meni, Marida! Tako! — Še Vid —
FELIKS (k Dagarinki): O, mati, našel sem, glejte ga (kaže na Vida).
DAGARINKA: Satana! (Pljune proti Dizmu.)
FELIKS: Stojte, mati! O Bog, kaj ste ...
MARIDA (skoči k Dizmu): Besedo, le besedo zdaj, govori!
DIZMA (pogleda, stopi proti Dagarinki, poklekne): Odpuščanje, mati ...
FELIKS (istočasno): Saj to je on, mati! Vid, naš Vid, brat! (Vznemirjanje med ljudstvom, ki se zgrinja k vhodu.)
DAGARINKA (obstane za hip kakor vkovana; nato se opoteče in prime Feliksa): Vid ... Vid ... (Obmolkne, pogleda Lavdona.) — Najin ... (Zakrili z rokami in omahne Feliksu v naročje.)
MARIDA (se je sklonila k Dizmu): Prestano je, Vid, naš si, vstani, glej, oče in mati ...
DIZMA (pogleda žalosten): Nikoli! (Vstane in se ozre po ljudeh.) Saj jaz, ljudje, jaz sem ... Bilbona ... ubil ... (Zdirja kakor brezumen proti vhodu.)
MARIDA (gleda za njim, nato zakrije z rokami oči): Ni res, o Bog, stori, da ni! Vid! (Skoči za njim, ko se pri vhodu pojavita Peter in Tone, ki nosita Turna, bledega in okrvavljenega.) —
DESETI PRIZOR
[uredi]PETER: Prostora, usmilite se ... umira! (Vse se umika tiho in prepadeno.)
TONE: Zasut ... gori ... (Položita umirajočega na kamnito klop pri vratih.) Pri kapeli sva ga našla.
DIZMA: O prekletstvo, kaj sem storil! (Gleda trepetaje v Turna.)
FELIKS (je pustil mater, ki se je naslonila na zid, in gleda kakor izgubljena): Ne Vid, nisi ti, nič nisi ti! Bil je z menoj, pijan, tako čuden, da še nikoli tak. Zaspal je gori za skalo ... jaz, Bog mi odpusti, sem pozabil ...
TUREN (odpre oči): Zvonovi! Pomoč! (Zapazi Dizma in ga gleda pretrašen.) Ne morem ti uiti, angel, pričal bom ...
ŽUPNIK (je ves čas stal miren; poklekne k Turnu): Tu sem, Turen, da vam olajšam ...
TUREN: Olaj ... šano ... tako ... lahko je ... (Se trudoma dvigne. Gleda naokrog, nato v Dizma.) Vid ... Logonder ... po nedolžnem ... pet let ... odpusti ... jaz ... jaz ... ubil ... (omahne) Bil-bo-na ... (Prebledi, zapre oči.)
ŽUPNIK: Ego te absolvo! (Vse poklekne. Edino Lavdon stoji in zre v Dagarinko. Nato se obrne, odpre vežna vrata in v veži stoji, vsem viden, kip Matere božje iz kapele. Lavdon stopi nazaj in se umakne na drugo stran vrat, kjer je klop.)
DAGARINKA: Kaj vidim! (Dvigne roke.) O, Marija iz kapele!
LJUDSTVO: Prosi za nas! (Polglasni vzkliki: Čudež! — Čudež! Rešena!)
MARIDA (je pokleknila k Dizmu): Zahvaljena, o Mati usmiljena! (Dvigne roke.)
LJUDSTVO: Prosi za nas!
ŽUPNIK (je pokrižal mrtvega Turna, vstal in se obrnil k stopnicam; tam poklekne): O, Marija, tolažnica žalostnih, ki si na svoji poti prestopila prag te hiše, daj, da življenje, pravkar izteklo, presune srca ubogih duš, ki voljno sprejemajo pokoro ... Izprosi jim —
DAGARINKA: Milost ... (se spusti na kolena) odpuščanje ...
ŽUPNIK: Izprosi jim mir in spravo ... (Se obrne k Lavdonu, ki bled gleda v tla.) Izprosi še ta čudež ...
LAVDON (stopi naprej, do Dagarinke, se spusti na kolena): Mir in spravo ... (Župnik je vstal in se obrnil k ljudstvu, ko zapojo zvonovi in prvo jutranje sonce ozlati pozorišče.)