Velo Polje in Vodnikova koča
| Velo Polje in Vodnikova koča Josip Ciril Oblak |
Spisal J. C. O.
| |||||||||||
Vsakega pravega domoljuba gotovo zanimlje, kje leži koča, ki jo diči ime našega prvega turista in pesnika Valentina Vodnika, koča, ki je takorekoč nov spomenik našemu narodnemu buditelju pod Triglava ponosnimi vrhovi. Zato smo se namenili natančneje popisati poti, kateri vodijo do Vodnikove koče, ter nje lego in pomen.
Iz Srednje Vasi ob Bohinju črez planino Konjščico mimo Tolstca, iz Starih Fužin skozi Voje in iz Mojstrane skozi dolino Krmo nas vodijo poti na Velo Polje, rajsko lep kraj v okrilju veličastnega Triglava in njegovih mogočnih sosedov, kjer se je mudil dne 20. avgusta 1795. 1. Vodnik, da bi poljubil brado častitljivemu Triglavu. Sredi krasnega Velega Polja pa, kjer je Vodniku nekdaj prekipevalo pesniško srce vzvišenih čuvstev, ki so se zlila v večno lepo poezijo, „glasnico čuvstev in želja", se blesti stavba „Slov. plan. društva": Vodnikova koča.
Iz Srednje Vasi v Bohinju jamemo lesti navzgor. Večkrat se obrnemo z lepe vozne poti, ki nas pelje nekaj po planem, nekaj po senci košatega drevja polagoma kvišku, v zeleno Bohinjsko dolino in na romantično jezero. Kmalu nas začne voditi pot skoro popolnoma po ravnem, in v poldrugi uri smo pri prvih planšarskih kočah, ki čepe sredi brstnih travnikov. Zeleno predhribje, katero moramo prekoračiti, nam zakriva pogled na Triglavsko pogorje, krasno pa se razgrinjajo pred nami Bohinjske gore in dolina med njimi. Po vozni poti ob vzhodnem pobočju porastenega hriba Konjščice (1716 m) se bližamo planini enakega imena. Na desno od sebe zremo v globoko dolino, po kateri žubori bistra Ribnica, izvirajoča na planini Konjščici. Skozi globoko dolino, ki seče zeleno predhribje (prav za prav visoko planoto, razprostirajočo se nad Bohinjsko dolino in tudi nad Bledom proti severovzhodu do sivih vrhov Julijskih gora), teče Ribnica v Srednjo Vas. Vršeč dalje po dolini, ki se vleče vzporedno z Bohinjsko (od vzhoda proti zahodu) od Srednje Vasi pa do Starih Fužin in Bohinjskega jezera, se izliva v Mostnico, ki se izteka v Savico blizu tam, kjer ta zapušča jezero. — Za debelo uro hoda dospemo v nekak kotel, na lepo planino Konjščico (1444 m). Približali smo se sivim gorskim orjakom. Veliki in Mali Draški Vrh, katerima v vznožju leži zelena Konjščica, sta nam v krasen pogled. Na Konjščici se napijemo mrzle Ribnice, izvirajoče tu izpod skal, potem pa jamemo lesti po strmi stezi preko skalovja, črez katero je razgrnila Flora svoj pestri plašč, ob suhi strugi hudournikovi navzgor. V krasnem gorskem kotlu pod veličastnima Draškima Vrhovoma se ustavimo ter se divimo planinskemu svetu, ki se nam tu kaže v vsi svoji čarobni lepoti. Iz kotla, v katerem leži še ob pasjih dneh nekaj snega, lezemo po strmini, ob plazu na levo, navzgor proti gorskemu sedlu. Dospevšim na nje, se nam pojavijo proti južnozahodni strani in nekoliko tudi proti jugu bližnji snežniki in doline, dočim nam zapira široki Tolstec (Tosc vrh spec. karte) pogled proti Triglavu in sosednjim goram. Ta Tolstec, onkraj katerega leži Velo Polje, moramo obiti, da dospemo na svoj cilj. Stopajoč po ozki, skalnati stezi ob južni strani njegovega pobočja, kmalu zavijemo na desno. Ob stezi, vodeči sedaj ob zahodnem pobočju, in po bližnji okolici raste toliko planink, da si lahko ovenčamo pokrivala. Bližamo se Velemu Polju. Po skalah, ki tvorijo nekake naravne stopnice, lezemo navzgor. Na robu smo. Pred nami pa se razprostira krasen gorski kotel, obkrožen od silnih, sivih vrhov, z zeleno trato v sredi — Velo Polje. Veličastni Triglav s svojimi orjaškimi sosedi gleda naravnost na nas, na levo od nas in Velega Polja nas pozdravlja Vršac, Parnas slovenski, z Velega Polja pa se nam prijazno smehlja naproti Vodnikova koča, vabeč nas k sebi. Pospešimo korake, da čim preje dospemo do koče. V pol ure smo v mirnem stanu, odkoder zadovoljno zremo v njegovo krasno okolico. Rabili smo do Velega Polja iz Srednje Vasi dobrih 6 ur.
Iz Starih Fužin skozi Voje[1]. Če si že pri Bohinjskem jezeru, nimaš veliko več hoditi nego četrt ure, iz Srednje Vasi pa ne dosti več kot pol ure, in v Starih Fužinah si, v vasici, ob vhodu v dolino, ki seče (vzporedno z dolino Ribniško) zeleno predgorje Triglavsko in se poteza skozi nje v osrčje Julijskih gora. Pot iz Starih Fužin na Velo Polje in na Triglav je krajša, nego iz Srednje Vasi a slabša.
Po dragi, skozi katero drvi Mostnica svojo bistro vodo, dospemo v dveh urah mimo več planšarskih koč po lepi vozni poti do krasnega slapa, ki miče popotniku dolgo časa oko in srce. Po skaloviti dolini, Vrtači, nas vodi strma pot navzgor v skalnati svet, Gorska palica postane včasih zelo potrebna. Trohneča debla, ki leže med skalami na levo in desno od nas, vzbujajo našo pozornost. V poldrugi uri dospemo zopet na planino[2]. V bližini je dobra pitna voda. Po ozki, romantični dolini, Jurjevčevi Vrtači, kjer je treba prehoditi nekaj prav strmih in grdih mest, lezemo še slabo uro, in na Velem Polju smo.
Iz Mojstrane skozi Krmo. — Od Mojstrane se vlečejo skozi zeleno Triglavsko predgorje naravnost proti Triglavu tri vzporedne doline (od severovzhoda proti jugozahodu): Vrata, skozi katera šumi srebropena Bistrica, Kot in Krma. Skozi vse te tri doline vodijo poti na Triglav, skozi Krmo pa prideš razen tega tudi lahko v 5 urah na Velo Polje.
Iz Mojstrane gredoč, prekoračimo nizko, gozdnato hribovje, katero loči dolino Krmo od doline, skozi katero teče Sava Dolinka. V pol ure smo v malem selu Gornji Radovini, ki leži sredi zelenih trat ob vhodu v dolino Krmo. Na levo od nas drži v zeleno gorovje romantična Radovinska dolina (vzporedno s Savsko dolino) proti jugovzhodu, naravnost pred nami proti jugozahodni strani pa se razprostira dolina Krma, ki je prav za prav le pravokoten podaljšek Radovinske doline. Tudi dobiva potok Radovina svojo vodo iz Krme. Skozi Radovinsko dolino prideš prav lahko iz Bleda, oziroma iz Gorij po lepi vozni poti v 3 urah v Krmo in potem naprej na Velo Polje ali na Triglav, če ne potuješ iz Bleda rajši črez visoko planoto, črez Pokljuko, na Konjščico in odtod naprej po znani poti mimo Tolstca na Velo Polje.
Po zložni dolini, skozi katero pelje lepa vozna pot mimo več lovskih koč, tu po mehki travi, tam po senci zelenega drevja, hodimo poldrugo uro popolnoma po ravnem. Dolino, katero obdajejo z obeh strani visoke, v podnožju v ljubko zelenje odete gore, kakor na desni: Luknja (1931 m) in dr., na levi: Klečica (1893 m), Debela Peč (2017 m) i. dr., se vedno bolj zožuje. Polagoma jamemo lesti po hladni senci bukovega drevja navzgor, potem pa vedno strmeje in strmeje, dokler ne pridemo na kraj, kjer se cepi dolina v dva dela: na desno, strmo navzgor proti Triglavskemu gorovju, Gornja Krma (kjer se je lani ponesrečil prof. Schmidt) in malo na levo strma dolina (prav za prav plaz) proti sedlu med Vrnarjevim Vrhom in Tolstcem, skozi katero nas vodi steza navzdol na Velo Polje. Po razdrobljenem kamenju strmo navzgor hodeč, imamo priliko občudovati naravo v vsem njenem divjem krasu in veličastvu. Z obeh strani nas objemajo velikanske navpične stene gorskih orjakov kakor mogočni skalnati skladi, na levi popolnoma gole stene Malega (2132 m) in Velikega Draškega Vrha (2242 m), in Tolstca (2270 m), na desni pa suha rebra in stene Vrnarjeve (2224 m). Ko prilezemo po strmi poti na ozko sedlo, se nam odpre kaj lep razgled doli na krasno Velo Polje in nazaj v Krmo.
Strma steza nas privede v pol ure navzdol v gorski kotel, na Velo Polje, k Vodnikovi koči. Odtod zremo veselega srca na veličastne vrhove, ki stoje kakor skalnate straže okolo pokrajine. Na severovzhodu kipi v nebo veličastni Triglav (2864 m), na zahodu Vršac ali Mišelj Vrh (2346 m), drzno se dvigajoč v sinje višave; med Triglavom in Vršacem v ozadju se kaže čudna podoba Šmarjetine Glave; proti jugu se vzdigujejo le majhne obrastene višave, izza katerih nas pozdravljajo skalnati vrhovi krasnih Julijskih gora, na vzhodu se vzpenjajo sive stene Tolstca, pod katerimi leži še nekaj snega, mogočno v sinje višave, na severu pa nas pozdravlja slikoviti Vrnarjev Vrh s svojimi skalnatimi rebri, po katerih je vse polno lepih planink. Kamor se obrneš, imaš pred sabo drugačno sliko — res, malo je še takih krajev, s katerih bi se nam razkrivalo v tako ozkem okviru toliko raznoličnosti.
Svet mir nas obdaja, tiho veselje in zadovoljnost nam objemata dušo. Loti se nas želja, da bi ostali tu in se ne ločili z veličastnega kraja. In res je najboljše, da ostaneš, če te ne vežejo dolžnosti, za več dni tukaj. Vodnikova koča ti je prijazno bivališče, doli v kočah pri prijaznih planšarjih dobiš mleka in koruzne moke (če že nimaš nobene stvari s sabo), v obližju koče pa dosti izborne pitne vode — in kaj hočeš še več?
Pomen Vodnikove koče, ki leži v enem najkrasnejših gorskih kotlov, za potovanje v Triglavsko gorovje je razviden iz popisanih treh potov. A tudi oni turisti, ki potujejo s Triglava, na katerega so dospeli skozi Vrata, Kot, Gornjo Krmo ali tudi iz Bohinja iz doline sedmih jezer, v Bohinj v Srednjo Vas ali Stare Fužine, ne bodo mogli dosti prehvaliti krasne lege lepe Vodnikove koče. Le malo je koč, ki bi imele krasnejšo lego od Vodnikove.