Velikonočne legende

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velikonočne legende
Francka Zupančič
Izdano: Vigred 19/4 (1941), 97-99
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Par belih narcis v vazi in že doživljamo pomlad. Zre nas, smehlja se nam, v bledem, nejasnem obrisu.

In kaj je še treba drugega, da se vzbudi v našem srcu spomin in lepota tega rajskega letnega časa? Kakor vila je, ki je razveseljevala naše detinstvo: Krasna, zlatolasa, vsa smehljajoča, ljubka, sladka. Komaj se pojavi, že beže temni oblaki in sneg izginja v skrivnostne podzemske shrambe. Vila vigred da znamenje in vse naokrog jo sluša. Dotakne se rjave grude poljan in čarobno priklije nešteto, raznobarvnih cvetic. Dotakne se golih vej in odenejo se z nežnimi lističi in bledimi čašami. Poboža v gozdu mah in prikukajo svetle glavice trobentic. Pogleda na jug in urno prilete v rojih lastovke, ki se vračajo oživljat strehe naših domov.

Brez magične palčice, a vse je narejeno. Ste že šle kdaj v prvih pomladanskih dneh na prosto? Samo nagnite se malce k dobri zemlji in čule bodete neznano šumenje med grudami in v grmovju. Tisoč in tisoč rastlinskih in živalskih življenj je, ki jih vzbuja iz dolgega zimskega spanja: »Kvišku, kvišku mravlje, zapustite vaš temen domek! Čas je delati in iskati živeža!« — »Pogum, pajek, zlekni noge in prični mrežo, ki jo bo okrasila rosa s svojimi blestečimi biseri!« »Podvizaj se, martinček, in ne glej me toli boječe in nezaupno! Nihče te ne črti, uboga, neškodljiva živalca. Ogrej se na soncu, ki ti bo dalo nove moči!«

Vila vigred vdahne vsem nov ogenj življenja. In april, nje zvesti poslanik, nam prinaša praznik praznikov, najljubši krščanskemu svetu: Velika noč.

Vsako leto poromamo v duhu idealno pot k sv. krajem, v Galilejo, kjer je Gospod ugledal luč sveta in samega sebe daroval na Kalvariji na lesu križa. In svet, četudi prervan tolikega svojega gorja, ne zabi tisoč in večletne tragedije in med zgodbami in legendami starih in najstarejših generacij je toliko čudo slikovitih. Vendar ena je, s katero so se vedno bavili razlagalci, to je o Križu, ki je na njem umrl Rešenik.

Mnogo jih je razmotrivalo, kakšen je bil les. In sv. Janez Krizostom je dejal, da je bil štirivrsten: cipresa, cedra, smreka, mecesen, in pripisuje simboličen pomen tej karakteristični razliki sestavnih delov.

Toda še bolj čudna je legenda, ki enači les Križa z drevesom dobrega in hudega v raju, raz katerega se je oglasil hudobni duh Evi, skrit v podobi kače. Adam, pravijo, je vzel s seboj iz raja vejo tegale drevesa, ki naj bi mu bila popotna palica do dneva njegove smrti. Velikanska palica, gotovo, ki je prišla potem kot dediščina od enega patriarha do drugega, dokler je ni skril angel v neko duplino, da bi se ne izgubila v času vednih vojska in judovskega preseljevanja.

Po stoletjih jo je našel Ietro, Mojzesov tast. Poslužil se je je, da je v puščavi obesil nanjo bronasto kačo, strašilo kačji nadlegi. Veja je bila zakopana pozneje v pesek in našel jo je sv. Jožef na svojem begu v Egipet. Od njega je prešla, po mnogih gospodarjih, na Judeža, ki jo je dal starešinam za križ Jezusu.

Druge legende pripovedujejo zopet o oljki, cedri in cipresi, vzrastle iz Adamovih ust, iz njegovega groba, ki bi naj dale po tolikih stoletjih križ trpljenja našega Gospoda. V eni takih legend, ki jim ne priznavamo druge vrednosti kot fantazijo, se pojavlja tudi kraljica iz Sabe. Videla je na Salamonovem vrtu nek les in prerokovala je — (to pot ni bila palica, ampak veliko bruno) — da bo služil smrti človeka, čigar konec bo značil konec Judovskemu kraljestvu. Salomon je takoj ukazal zakopati ga, da nihče več ni vedel zanj. Toda prišel je na dan zopet in prav tisti čas, da je postal križ Kristusov.

Daleč od nedolžnega, legendarnega sveta, je ugotovila kritična preiskava ohranjenih sv. ostankov, da so vsi enega in istega lesa, iz iste dobe.

Kje so danes sv. ostanki križa? Ne zadoščala bi knjiga za Zgodovino. Čitala sem izvod: »II valore della Croce prima e dopo Gesù Cristo«, v katerem se neznatna pisateljica spušča v razpravo z marljivo analizo virov in istočasno z živim čustvom vere.

Znano je, da se pripisuje čudovita najdba Kriza sv. Heleni, materi rimskega cesarja Konštantina in se praznuje 14. septembra. Sveto mučilo je izginilo takoj po tragediji na Golgoti in tri stoletja se ni govorilo več o njem. Bile so povod morda mozaične zapovedi, ki so ukazovale, naj izgine vsaka sled mučeništva pred Veliko nočjo, ali grozota, ki jo je začrtala v dušah Odrešenikova smrt, ali tudi preganjanje prvih kristjanov. Leta 326. je hitel jeruzalemski škof Makarij s podiranjem templja Venere, ki ga je dal postaviti Adrijan na gori Kalvariji. K temu sta ga navduševala Konštantin in sv. Helena, ki je po sanjskem razodetju kmalu nato našla v nekem vodnjaku vse tri ostanke križev in napis Kristusovega J. N. R. J.

Brezdvomno so bili pravi; toda kako jih ločiti? Bojazen je nastala, da bi se častilo morišče preklinjajočega tatu mesto znamenja Trpljenja, Križ, prepojen s presveto Krvjo. Govorili so čudeži in od tega dne ni bil samo simbol vere, ampak tudi prevzvišena svetinja bogočastja.

Porazdelili so ga na tri dele: eden je ostal v Jeruzalemu, drugi v Carigradu in tretji je bil prinešen z mnogimi drugimi svetinjami v Rim, kjer je osemdesetletna sv. Helena dala sezidati svetišče blizu Laterana, to je Sv. Križ Jeruzalemski.

Perzijci so odnesli oni del, ki je ostal v Jeruzalemu. Cesar Evraklij ga je po dolgi vojni vzel in ga tudi prenesel v Carigrad, kjer je bil medtem razkosan, po želji vernikov. Velik drobec je poslal Justinijan sv. Radegundi, francoski krailjici, v dar in se hrani še sedaj v nekem samostanu v Poitiersu. Drugega so vzeli križarji v tretjo vojsko in je izginil ob porazu. Saladin si je mnogo prizadeval, da bi se našel, a zaman. Ko so Turki zajeli Carigrad, je bila nova izguba. Danes je največji del relikvije v samostanu grških menihov na gori Athos, štirje manjši deli se časte v Rimu: trije v baziliki sv. Helene, kjer so postavljeni v podobi križa v bogatem relikviariju, eden pa je v Vatikanu. Majčkeni drobci so po raznih krajih sveta. Toda tudi vsi združeni bi tvorili le še samo del Križa, vzdignjenega na golem vrhu Kalvarije, o katerem nam podajajo učenjaki tudi mere: skoro 5 m višine in nekaj več kakor polovico širine.

Oblika? Vprašanje morda neumestno in neprikladno onemu, ki ne ve da »latinski križ« ne odgovarja križu Rimljanov in najstarejši krščanski tradiciji Vzhoda. Križ za obsojence je imel nasplošno obliko grške črke, ki odgovarja tudi grafično velikemu, latinskemu T, vodoravna os je tako pritrjena na koncu navpične.

Ni pa nikakega podrobnega opisa sv. kalvarijskega Križa, ali umetniški navdih ter verna domišljija sta se strinjala polagoma s tipom nam vsem poznanega križa, in ki končno ne nasprotuje docela resničnosti; kajti nad Gospodovo glavo, nadaljujoč na gotov način navpično os, je bil »napis.«

Evangelij sv. Janeza pravi: »In pisal je Pilat napis ter ga postavil na križ. In bilo je pisano: Jezus Nazareški, Kralj Judov. — In ta napis je bralo mnogo Judov, ker bil je blizu mesta kraj, kjer je bil Jezus križan. In bilo je pisano hebrejsko, grško in latinsko. Rekli pa so Pilatu veliki duhovni: »Ne piši kralj Judov, ampak, da je on rekel: judovski kralj sem.« — Odgovoril je Pilat: »Kar sem pisal, sem pisal.« In ni vedel, da so bile one besede ponos človeštvu.

Prešle smo spomine sv. Križa. V kratkem bodo na veliki četrtek svetišča oropana, gola, brez cvetja, brez podob, ugaslih luči, uprav kakor silne bolesti opustošena duša. Tako se bo zbral naš duh ob Trpljenju, ki vsebuje vso ljubezen, vse mučeništvo, vse upanje človeštva.

Res ima Velika noč najtolažilnejšo skrivnost vere, ono, ki v dušah vernikov, poklekujočih v žalnih svetiščih, med simboli trpljenja ali pred odičenimi božjimi grobi, vzbuja pretolažilno misel: »On je Vstajenje in življenje.«

Odsev svete bližnje Velike noči naj dvigne srca, razjasni duhove, otere solze! Naj vdihne žarek nadčloveškega razodetja v našo bolest.

Pogled naj se dvigne kvišku v upanju in veri in duša, trepetajoča in drhteča, naj prejme himno Vstajenja himno cvetočih poljan in usmiljenega neba: Spev velikonočnih zvonov, znanilo miru in ljubezni.