Pojdi na vsebino

Velikonočna meditacija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Velikonočna meditacija
Ivan Albreht
Izdano: Slovenski narod 16. april 1922 (55/88)
Viri: 88
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kakor da je bilo včeraj, ali, ne včeraj, zdajle, v pravkar minolem trenotku, tako še gledam tisto častitljivo starko pred seboj. Bila je sloka in visoka, še nič upognjena, samo številne gube na obrazu in sivi lasje na glavi so izdajali njena pozna leta. Kadar je govorila, so se ji svetile rujave oči in s ponosom se je ozirala okrog sebe. V njeni besedi je živel vsak vrh Karavank, vsak hribček po Rožu prav tja do Celovca. Ni je bilo niti večje skale, da ne bi živela, in ne znamenja na polju, ki ne bi govorilo iz njene besede.

»Tjale so zbežale žalik žene,« mi je kazala proti Selam v skalovje, »ko so pridrli oni, ki so hoteli pokončati tudi nas.«

Bala se je mogoče, da ne bi izzvala njena beseda v meni pomilovalnega nasmehljaja, in me je nekaj časa molče motrila z očmi. Potem je nadaljevala:

»Veste, izza mlada se jih še spominjam. Oj, to so bile lepe, ko so hodile po naših poljih. Ni je krasotice pod solncem, ki bi se mogla meriti ž njimi. In sreča je hodila povsod, kamor je stopila njihova noga. Potlej so zbežale v skale in so otrpnile od žalosti. Zdaj jih ne vidi več zlobno oko. Toda nam, ki smo jih imeli radi nekoč, nam se niso skrile popolnoma. Verjamete?«

Prikimal sem, da je ne bi motil.

»Pridite kaj v Sele, gospod, pa vam jih pokažem. Gotovo se odkrijejo tudi vašim očem, saj ste kri naše krvi, gospod.«

Bilo mi je toplo, kakor da mi govori lastna mati, ki je že nisem videl celo vrsto dolgih, težkih let.

»Pridem, še kar zdaj v praznike pridem, pa mi jih pokažete.«

»No, boste videli. Ko se oko zagleda v skale, se mu odkrijejo trije pari ženskih prsi, tako lepih, kakor si jih zastonj želi marsikako dekle. To so žalik žene, da nas vsaj neme tolažijo in nas varujejo obupa.«

»Tam je nekdaj izvirala živa voda in očetje naši so jo pili. Se vam zdi čudno, gospod? No, kako naj bi bilo drugače! Kaj ne preštejete mojih let?«

»Koliko jih imate, mati?«

»Sto še ne, več pa že nego devetdeset ...«

Menda je bilo začudenje v mojih očeh – kajti starka se je hipoma razživela:

»Zdaj vidite, kajne? Kako naj bi sicer hodila toliko časa po svetu!? Saj veste, da zdaj umirajo ljudje v tekih letih, ko bi človek mislil, da bodo šele začeli živeti. Kar milo se mi stori včasih, ko gledam in premišljujem.«

Solza ji je orosila oko.

»Kadar neha ljubezen, umrje sreča. Tako so nam pravili v mladih dneh, in to je resnično, gospod. Kakor huda ura so planili divjaki po nas in so nas hoteli zatreti. Samo zaničljiv smeh so nam dajali in s psovkami so nas obkladali. Kaj smo jim storili? ... Vidite, ti tuji ljudje ne poznajo ljubezni, zato hodi nesreča ž njimi povsod, kamor se pokažejo. Zato so zbežale žalik žene in tudi žive vode ni več.«

Stala sva na trgu pred cerkvijo in ljudje so hodili mimo. Starka je mimogrede pogledala vsakega in je pripomnila nazadnje:

»Ali ni čudno, da je vsakemu človeku zapisano srce na obrazu? Samo malo ga pogledam, pa že vem. Seve, nazadnje je pravzaprav lahko. Saj so ljudje samo dvojni: otroci ljubezni in otroci laži.« 

Polagoma so se jeli oglašati zvonovi, toda zvonjenje ni bilo več tista veličastna pesem vstajenja, ki jo pozna naše uho izza mladih dni, temveč samo drobno zvončkanje.

Starka se je razjokala.

»Vidite, še to so nam vzeli, še to, ki je bilo božja last! O, gospod, to je hudo! Kadar je zapel zvon, so zapeli naši žulji in je zapela naša kri, pa smo poslušali in smo se s tolažbo zavedli, da smo eno pred očesom božjim. In s pesmijo zvonov smo bili vsi veseli v radosti in žalostni v žalosti, vsi kakor en sam. Zdaj, glejte, še to so nam vzeli!«

Z nekaj hiš in s cerkve je plapolala naša trobojnica. Žive barve so se poigravale v zraku in bilo je kakor brezskrben smehljaj v veseli minuti.

»Oj, pa kam govorim! Saj jim še barve niso dale miru! Ali je bela barva kaj kriva svoje beline? No, kajne? Toda njim niti nedolžne barve niso bile prenedolžne.

Belo-modro-rdeče smrdi,
belo-modro-rdeče se v blatu vali.

To je bil njihov pozdrav, če so videli naše barve!« 

»A zdaj bo drugače, mati! Zdaj pride spet stara ljubezen nazaj in vse bo pozabljeno!«

»O, vem, vem! Saj je moralo biti tako! In veste, gospod, ko pojde šiba božja čisto od nas, tedaj se vrnejo tudi žalik-žene.«

»In sreča ž njimi.«

»In živa voda bo spet izvirala izpod onih skal.«

Z zanosom se je ozrla v ono smer.

»Da sem le doživela to uro! Lahko mi bo sedaj zatisniti oči in leči pod rušo, ki jo bo pojila naša ljubezen. Res, lahko mi bo, ko pride moj čas.«

»O mati, danes še ne mislite na to, saj je velika sobota! Bodite med nami, mladimi, da vidite srečo in veselje naše!«

Starka se je nasmehnila.

»Ni treba več! Dovolj sem doživela srečo, ko sem videla spet našo ljubezen prihajati k nam. Zdaj pojdem, da dam prostora mladim ...«

Z drhtečo roko se je poslovila in je odšla proti cerkvi. Ko se je nato razvila procesija vstajenja, sem videl starko izmed vseh. Visoka, ponosna je gledala Krista in ustna so hvaležno šepetala molitev, ki jo je narekovalo srce ...

Tako je bilo pred dvema letoma ... Oj, ti čista, živa vera, kje je tvoje plačilo? Leči si morala v grob, prevarana in goljufana. Kako dolgo bodo trije dnevi tvoje smrti in kje je tvoja Velika nedelja?

Kje je prerok, da nam to pove?