Velikonočna historija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velikonočna historija.
Josip Premk
Spisal Jos. Premk.
Izdano: Slovenski narod 6. april 1912, 1
Viri: 79
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Natanko opolnoči je potrkal na vrata prijatelj Davorin, ravno zadnji udarec dvanajste ure je zamolklo utihnil nad mestom, ko je pritisni na kljuko — in kakor je bila najina izba vsa bela in svetla od velikonočne mesečine, prav tako bel in svetel je bil tudi obraz prijatelja Davorina, ko je zamahnil z rokama po zraku in se zgrudil nato v star naslanjač, ko da je romal cel božji dan bogve kje ...

»Končano! Vse končano! ...«

Tako mrzel in trd je bil njegov glas, da sem se ga skoro prestrašil; in tudi njegove oči so gledale v tla mirno in trudno, samo tista temna poteza okrog njegovih ustnic, ki je govorila vedno o neki prikriti boli, se mu je spačila v nekako zagonetno odurnost ...

»Končano! Vse končano!«

»Pa zakaj in kako?« sem ga povpraševal plaho in globoko v prsih me je zaskelelo nekaj, kakor da nosim sam vso njegovo težko žalost.

Tisti hip je pogledal proti oknu. Naravnost v njegov suhi obraz so lili lunini žarki in ko je trudno zatisnil trepalnice, sem videl obraz Izveličarja na Oljski gori.

»Davorin, prijatelj moj! ...« Jecal sem in kolena so mi trepetala; prav počasi sem se sklonil k njemu in ga poljubil na potno čelo. In tisti hip se mi je zazdelo, da diši njegov polt po nečem hladnem in trohljivem, še enkrat sem se sklonil k njemu — in resnično: iz njegovega grla je vonjalo po gnilobi in tudi znoj, ki sem ga poljubil ni bil kakor pot vročih deklet, mrzel in neprijetno dišeče so mu polzele znojne kaplje po izsušenem obrazu.

»Glej,« je spregovoril naenkrat in me krčevito prijel za roko — »od mraka že sem blodil po lesu, po tisti poti za Rožnikom in še bogve kje, naposled pa sem se skesal in se nisem obesil. Ti me gledaš začudeno, seveda, no, takoj izveš vso to prečudno zgodbo.

Pred dobrim letom že sem se sprehajal nekoč po Vodmatu. Meni silno ugajajo tiste ponižne nizke hiše in tudi ljudje kakor sem ti že pravil. Takrat je bil lep večer, čisto rdeče je bilo nebo, kakor posejano s samimi rožami in sredi tiste večerne lepote sem se seznanil ž njo, ki me je z eno samo besedo privedla na čisto novo pot. Čudno je to in tebi se zdi mogoče celo smešno, ampak je resnica. Tisti trenotek je dobilo moje življenje svoj pravi pomen in jaz sem bil vesel in srečen do zvezd. Našel sem bitje, ki me je razumelo in takrat sem se preselil v to mirno izbo in skrival to svojo srečo celo pred teboj. Kajti bal sem se, da pride kdo, ki bo z eno samo besedo, z enim samim predrznim korakom uničil vse moje cilje in upe, ki sem jih gojil v svoji duši. Pa kaj bi tako na dolgo in široko, ko ti lahko povem čisto na kratko, da sem bil velik bedak!«

»Kako to?«

Pogledal me je z nasmehom in mi prikimal v globoki zamišljenosti.

»Ti veš, čemu vprašuješ!«

»Ne, ne vem!«

Nato je nekoliko pomolčal in se zagledal v tla.

»Da sem poslušal tebe,« je pričel mirneje — »bi bilo vse drugače. Ampak tvoji nazori o ženskah in vsem, so se mi zdeli vedno prestrupeni — danes sicer vem, da so pravični, pa danes je prepozno!«

»Čemu prepozno, prijatelj? Čim več izkušenj, tem bolje — zaradi ene ženske pa še ni potreba obupati. Glej, jutri ali pravzaprav že danes — je velik praznik, Velika noč je in vsi trgi in vse ulice bodo polne te žlahtne robe. Kar izbiral boš lahko kakor limone pri branjevki — saj je vse komedija!«

Gledal me je napol presenečeno, napol neverjetno, naposled pa se je nasmehnil.

»Ampak taka prevara!« je skoro vzkliknil in se prijel za potno čelo. »Glej leto dni in še več mi je bila dobra in naklonjena, zdaj pa naenkrat kakor da je treščilo iz jasnega!«

»Torej te je odslovila ali kako? Govori vendar, saj te skoro ne razumem!«

Prijatelj Davorin je stopil po sobi gor in dol, nato pa obstal prav pred menoj in mi pogledal naravnost v oči.

»Povem ti, ampak nikar se ne smej, vsaj nocoj še ne, ko žive vsi spomini v moji duši še tako živo in je rana še tako sveža.«

»Ne bom se smejal, samo govori!«

»Glej, jaz sem bil vedno sanjač in tako sem sanjaril tudi ob njeni strani. Deklamiral sem ji zaljubljene pesmi. Ji govoril o mesečnih nočeh in o dolgih lepih večerih, ko mislim nanjo in njene globoke lepe oči, ki mi jih ni pustila nikoli poljubiti. Meni se je zdela nebeško čista, plaha in sveta kakor je bila moja ljubezen. Kadar se nisem mogel več premagovati, sem se sklonil nad njeno drobno ročico in poljubljal konce njenih belih prstkov. O, da si jo slišal, kako nežno se je smejala ob takih trenotkih. Zahotelo se mi je sicer včasih, da bi jo poljubil na tiste drobne žametne ustnice in da bi jo poljubil silno ... silno ... pa sem se zbal in skoro se mi je zazdelo greh —«

»O, Davorin, kdo te je vendar učil takih bedarij?!«

»Ne vem,« je skimal in me pogledal silno otožno.

»Torej je nisi nikoli poljubil?«

»Nikoli!«

In zopet je postal njegov obraz ves truden in bled.

»In leto dni in še več sta se ljubila, oziroma poznala?« sem ga povpraševal z upravičeno neverjetnostjo.

»Da leto dni in še več in zdaj je prišlo tako —«

»Kako?«

Podprl je glavo z obema rokama in je neprijetno zaškrtal z zobmi.

»Kako sem se veselil te Velike noči,« je zavzdihnil — kakor otrok in še bolj. Bolan sem in bal sem se, da je ne doživim —«

»No, in doživel si jo vendar!«

Pogledal me je temno in skoro osorno, kakor da sem ga razžalil.

»Da, doživel, ampak rajši bi videl, da bi je nikoli. Poslušaj! Za vsako najmanjšo stvar, ki mi jo je dala sem ji bil iz srca hvaležen, cvetke, ki jih je trgala na izprehodih nosim suhe vedno s seboj, pentlje, ki jih je nosila v laseh in za Veliko noč mi je obljubila lep pozlačen piruh z vrezanimi črkami njenega imena, o, kako sem se ga veselil.«

»,Ti si tako velik in neumen otrok,‘ je dejala z blaženim nasmehom pred kakimi štirinajstimi dnevi — ,in zato ti dam piruh o Veliki noči, da ga boš imel v spomin na najine vesele dni.‘«

»In zdaj je prišla Velika noč, s temi nesrečnimi piruhi!«

»Kaj ti ga ni dala?« Sem ga povprašal radovedno, ker zgodba me je pričela resnično zanimati.

»O, da.« Je prikimal žalostno — »ampak zdrobil sem ga na drobne kosce —«

»To nisi storil lepo, prijatelj Davorin, ako si jo tako ljubil.« sem dostavil brez vsake prave misli, pač da sem moral kaj hudega izreči, kajti njegove oči so se iskrile v čudnem srdu.

»Ti bi storil prav tako ako ne še huje.« Je siknil in stisnil pesti.

Čez nekaj časa pa je nadaljeval bolj mirno.

»Popoldne jo posetim na njenem stanovanju in ji nesem knjige, ki jih je želela čitati. Vso pot sem misli samo na obljubljeni piruh in ogenj nebeški! Dobil sem ga, kakršnega pač nisem mislil. Ne samo piruh, prijatelj droben in okrogel, ampak nekaj takega kar je precej podobno — bobnu: Sedela je na divanu in natanko sem razločil, da je — blagoslovljena«

»S kom?« sem ga povprašal osuplo.

Davorin pa je zamahnil z rokama in skimal.

»Pa kako ji je ime?«

»Angela!«

»In priimek?« sem prašal hlastno.

»Trebnik.« Je šepnil, jaz pa sem planil pokonci, kajti zdelo se mi je, da se je zavrtela vsa soba.

»Davorin, povabim te za botra, kajti to je moje dekle!«

Odprl je usta in je umolknil, kajti zunaj so se oglasili jutranji zvonovi velikonočnega vstajenja.


»Bravo, bravo!« je zakričalo celo omizje, kajti Franc Svoboda, ki je pripovedoval pričujočo historijo je umolknil in se zadovoljno nasmehnil.