Druhal farizejev, vlačug in pijanih Judov se bliža:
»He, he, če si sin božji, čemu visiš? No, stopi s križa!
Ne moreš, a? Na glavi trnjeva krona, žeblji v kosteh,
na licu kri, v zobeh molitev, nebeški mir v očeh.
Le zri v nebo in kliči na zemljo kazen za greh –
božje postave in tvoji nauki leže poteptani na tleh.
Med nebom in zemljo visiš ljudem in pticam v zasmeh,
ker si hotel ločiti telo od duše. Mi smo pa bratci obeh
in zato smo na tleh: svoj greh zavezali smo v meh
in rajamo ž njim in duši nas veselje in smeh …«
Krist molči. Glavo s trnjevo krono je sklonil na stran,
rdeče kaplje krvi mu drse iz razsekanih ran.
V petek ob treh je bil boj med dobrim in zlom končan.
Pravijo, da se je stresla zemlja, iz groba da mrtvi so vstali,
da solnce je potemnelo, v svetišču pretrgalo se zagrinjalo –
pa menda ni res; farizeji so čili in zdravi ostali.
Na Kristov grob zavalili so težko skalo,
pred grob so postavili greh, z lažjo zapečatili vrata
in odšli domov na Veliki petek ob treh …
In vsako leto, ko se približa pomlad,
gredo na grob, da vidijo, če je trden pečat,
če je na mestu čuvar, če ni še skrhal bodala
in če morda ni zbežalo iz groba trohnenje …
