Veliko odkritje
| Veliko odkritje Vladimir Bartol |
| |||||||||||||
Vstali pa bodo lažni Kristusi in krivi preroki:
in velika znamenja bodo delali in
čudeže, tako da bodo v zmoto zavedli (če
je to mogoče) celo izvoljence. Math. 24./24.)
Svetovna vojna me je zajela baš na potovanju skozi centralno Ameriko
in tako sem moral prebiti vsa tista leta daleč od velikih dogodkov.
Šele precej dolgo po sklenitvi miru se mi je posrečilo vrniti se po
brezkončnih ovinkih domov. Našel sem marsikaj izpremenjenega in
novega. Jugoslavija – davni sen naše inteligence – je postala dejstvo
in kar naslišati se nisem mogel domače govorice, ki mi je po
tolikem času od vsepovsod zvenela na uho. – Mar manjka še kaj
tem ljudem? sem se vprašal. – Ali nimajo raja na zemlji?
Sprehajoč se po ulici, nenadoma srečam človeka, ki se mi je zdel
nenavadno znan v obraz. Spogledava se in zdajci vzkliknem: »Kaj
nisi to Ti, Trnovec?« – »Da, doktor Trnovec sem; jn vi?«
Veselo sem se zasmejal. Če bi ne bilo drugega, po tem tržaškem »jn«
bi ga bil moral spoznati.
Začuden me je premeril od glave do pete. No, naposled se me je vendarle spomnil. Presenečen mi je podal roko in ni trajalo dolgo, pa sva že sedela v prijetnem kotičku kavarne »Union«.
»Kako je kaj doma?« sem ga vprašal, ko sem mu bil v kratkih besedah popisal svojo Odisejado za časa svetovne vojne. »Žalostnu, strešnu žalostnu,« je potožil v svojem dialektu. »Vsepovsod naletiš samo na surovi materializem; smisel za resnične duhovnevrednote je popolnoma zamrl v ljudeh. Postali so silno domišljavi in svet kar mrgoli od raznih „ženijev" in „lažiprerokov". Vsakdo si domišlja, da je prav on poklican, da odreši svet. Ozri se samo naokoli. Slikarskega mojstra s sivo brado, ki sedi tam na sredi, menda poznaš. Ali vidiš onale dva mlada človeka poleg njega? Tisti z dolgimi, umetniškimi lasmi razglaša, da je mnogo večji dramatik, kakor sam Shakespeare.«
»Ali piše drame?« sem ga prekinil z vprašanjem.
»Tako vsaj imenuje proizvode, ki jih sčečka na papir. Prepričan sem, da je nevaren norec, ki bi zaslužil, da bi ga zaprli v blaznico.«
»Pa vendar sivolasi mojster z njim popolnoma resno razpravlja«, sem pripomnil in začudeno gledal originalnega mladeniča.
»Kaj naj sicer tudi stori, ko ga neprestano oblegajo«, je odvrnil moj stari znanec. »Če pa misliš, da je njegov suhljati tovariš kaj boljši, kar se tiče domišljavosti, se hudo motiš. Kipar je. Prekositi namerava bojda samega Michelangela. Tudi v njegovi glavi mislim, da ni vse v redu.«
Začuden sem kimal z glavo. Pri moji veri, takih čudakov ni bilo pri nas pred vojno.
»No, oglej si onega plešca tamle,« je začel znova, kažoč mi z očmi možička srednjih let, ki je važno tičal sredi kupa časopisov. »Sveto je prepričan, da je največji finančni genij tega stoletja in da postane nekoč še gospodarski diktator v Sloveniji. Vidiš, oblast nad drugimi je sploh geslo današnjega človeka. Samo ozri se na onega debelušnega možakarja, ki tako ognjevito debatira s svojim sosedom. Ta si domišlja, da bo vstvaril največjo tiskarno v državi, kjer bodo tiskali na stotisoče knjig in časopisov. Nič manj noče doseči, ko da postane vsemogočen gospodar na našem književnem tržišču.«
Kar vroče mi je postajalo ob tolikih in tako čudnih novostih. »S čim se pa ti baviš?« sem ga naposled vprašal. »Doktor, praviš, da si?«
»Da, jurist. Toda to samo mimogrede, kakor sem samo slučajno prokurist v neki banki, da si služim vsakdanji kruhek. Sicer sem si pa postavil vse imenitnejše cilje.«
Presenečen sem se zagledal vanj. »Kakšni so ti cilji?« sem ga vprašal.
»Kakor vidiš, je danes ves svet nor. Vojna ga je pahnila v omotično vrtoglavico, iz katere zaman išče izhoda. Zato nujno potrebuje vodnika, ki bi ga popeljal iz teh zablod.«
»No, in ...? « sem poizvedoval začuden.
Potegnil je iz žepa velik zavoj s tipkarskim strojem popisanega papirja.
»Če hočeš, ti čitam odlomek iz svojega spisa.«
»Kaj?! Ti da pišeš?« sem ostrmel.
»Ali je to kaj čudnega? Le poslušaj!«
Začel je čitati: »Resnično, resnično vam povem: Kdor ne bo sledil mojim naukom in bo ostal vase zakrknjen, ne bo videl božjega kraljestva. Zakaj skozi mene pelje pot k odrešenju in zadnjemu spoznanju. Vem! Zatajili me boste. Toda mesto vas bodo gore poslušale moje besede in kamenje bo pelo slavo Njemu, ki govori po meni.«
Od strmenja sem obnemel. »Kej ni tu genjalnu?« me je vprašal v svojem primorskem dialektu. In že me je seznanil z novim odstavkom svojega dela, ki ni v ničemer zaostajal za prvim.ˇ
»Torej ti si tisti, o katerem si dejal, da ga pričakujejo?« sem vzkliknil ves zmeden.
Doktor se je skrivnostno nasmehnil. »Jaz nisem rekel ničesar,« je dejal izbegavajoče. »Napisal sem samo, kar mi je narekoval tajinstveni glas v meni. – Sicer pa, kaj bodo učili mene ti osli, bedaki, domišljavci, ki so si nadeli visoko ime „genij"?! Povojni ženi ji so, krivi preroki.« Ko sva zapustila kavarno, se mi je v glavi vrtelo kakor po močnem vinu.
Slučaj je nanesel, da sem naslednjega dne sedel pri mizi s sivobradim slikarskim mojstrom. Pogovarjala sva se o tem in onem in med drugim mi je tudi dejal: »Včeraj sem vas videl z doktorjem Trnovcem. Originalen človek to, kaj ne? ... Sploh, dandanašnji je mladina popolnoma drugačna kot je bila nekoč. Nam so bili vzor Manet in drugi veliki sodobni slikarji.
Če se danes ne smatraš vsaj za enakega Leonardu da Vinciju, sploh nič ne veljaš. Da, da. Po vojni so zrasli geniji, kakor gobe po dežju. Sicer so pa vse velike katastrofe in strahote v človeštvu, kakor lakota, kuga in vojna, imele za posledico podobne pojave. Krivih prerokov je kar mrgolelo ob takih prilikah ...«
Prisedla sta dramatik Shakespearove in kipar Michelangelove veličine. Slikar me je z njima seznanil. Zelo sta bila presenečena, ko sta opazila, da še ne poznam njunih imen.
»Vi ste bili tisti, ki je včeraj sedel tam v kotu z doktorjem Trnovcem?« me je ogovoril dramatik. »Ali ste videli kdaj večjega norca, ki bi se kretal svobodno v svetu? Za novo reinkarnacijo Kristusovo se smatra bedak. Že zdavnaj bi moral tičati v blaznici. Tip „povojnega ženija" je, le verjemite mi. In takih krivih prerokov straši dandanes vse polno med nami ...«
»Tako da je vse ljudstvo zbegano in ne vidi resničnih vodnikov,« je pripomnil kipar.
»Da, da,« je vzdihnil dramatik. »Zaradi njih trpijo samo resnični geniji škodo. – A propos! Ali poznate mojo dramo „Gluhi orel"? Vidite, v njej sem opozoril slovensko javnost na edino resnične poslance božje, toda zakrknjenci so jo zatajili. Kaj hočete, večna usoda preroka v domovini.«
Zopet se me je lotevala vrtoglavica. Žile ob sencih so mi burno utripale in pred očmi so mi plesali črni kolobarji. Tiho se je smehljal vase stari mojster.
»Moje delo kipi v nebo kakor stebri gotske katedrale,« je povzel znova dramatik. »Ali vam je všeč ta primera?« me je vprašal nenadoma. »Vidite, takih genialnih domislic mi šine vsak dan na stotine v glavo. In vkljub temu me ljudje nočejo priznati...«
»Seveda, ker jim bedaki kot Ogorelec, Podlogar in Zima tvezijo, da so oni edini izbrani«, mu je vpadel kipar v besedo.
»Edini izbranci? Oni sploh nimajo pravice, da bi govorili!« se je razljutil dramatik. »Norci so to, „povojni ženiji" in krivi preroki...!!«
Živel sem odslej neprestano v nekaki omotični vročici. Zapovrstjo sem spoznal bodočega finančnega diktatorja, skorajšnjega veleknjigotržca, pesnike Ogorelca, Podlogarja in Zimo in še mnogo drugih.
Vsakdo izmed njih me je skušal prepričati, da je edini genij in tisti odrešenik, ki ga pričakujejo. Vsi ostali da so pa osli, bedaki, krivi preroki, skratka „povojni ženiji". Finančnik mi je dokazoval nujnost denarne diktature in se opajal ob grandioznih načrtih, veleknjigotržeč je pel slavo bodoči veličini slovenske knjige, ki bo prišla iz njegovih rok, Ogorelec se je naslajal ob močnih besedah, Podlogar je čakal, da bodo njegove pesniške kompozicije čitali na prižnicah kakor evangelije, Zima pa je oznanjal, da samo s ponižnostjo in skromnostjo ugajaš ljudem ter se dvigneš nad množico brezštevilnih samohvalisarjev.
Ves svet se mi je zazdel tedaj kakor ogromna blaznica, v kateri kraljujejo večji in manjši norci.
Prišel pa je veliki dan, ki mi je prinesel veliko odkritje. Sedel sem popoldne z vročično glavo v »Unionu« in razmišljal o vsem, kar sem doživel v domovini po svojem povratku. – Eno je nedvomno; vse pričakuje Odrešnika, zato se tudi pojavlja toliko krivih prerokov. Šel sem v mislih mimo vseh ljudi, ki sem jih poznal, in začutil sem, da ni nihče med njimi pravi. Nihče ni vedel, kaj manjka današnjemu času … Zabredel sem v temo, glava mi je bila težka, v možganih se mi je trgalo … Zdajci me je razsvetlilo spoznanje kakor blisk: Ti, ki si tako jasno sprevidel njihovo krivo preroštvo, ti, ki si edini spoznal njihovo »povojno genialnost«, ti, ti in edino ti si tisti, ki ga pričakujejo!!! In odhitel sem k ljudem, da jim oznanim svoje veliko odkritje.