Veliko in malo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Veliko in malo
Podkovani zajec in modra oslica
Marko Kravos
Spisano: Ines Beno
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



I.

Ogromna ladja pluje po morjih in oceanih. Tako velika je, da ji rečejo tanker. Noben vihar ji ne more do živega. Zelo je ponosna, ker prevaža silno velik, dragocen tovor. Velika ladja ne more sama v pristanišče. Štirje vlačilci, majhni kot racmani, jo morajo odvleči k pomolu. Mali vlačilci imajo ladjo na vrvici. Preveč je nerodna, da bi jo pustili samo k obali in med Ijudi.


II.

Lepo rumena in zelo velika buča na polju je kar sijala od ponosa. 'Phhh! Prazna buča!" se ji je posmehoval lešnik: "Jaz sem visoko na veji in poln jedrca." Še isti dan je poljska miška izvrtala luknjo v bučo. V njeni notranjosti si je uredila prijazno hiško. Tudi polno semenja za čez zimo je našla v njej. Še isti dan je prilezel do lešnika črviček in ziezel vanj. Lešnik je postal piškav in brez moči. Cepnil je z veje, in konec je bilo z njim. Napuh ne gleda na velikost, ampak zleze kamorkoli. In to, kar je enemu votlo, je komu drugemu dom in palača.


III.

Dojenček joče, kriči, in vsi okrog njega ga pestujejo in mu prepevajo. Ko se pokaka, ga previjejo, ko se kremži in postoka, mu dajo jesti. Ko udari koga po nosu ali ga ugrizne s svojim edinim zobom, vsi okrog njega vzklikajo: Oooo, kako je močen! Pri najmlajših je vse lepo in prav, vedno jih imamo radi. Zakaj človek zrase? Zato da bi vsi dojenčki in malčki, ki pridejo za nami na svet, imeli koga, da jih bo crkljal, božal in se z njimi ukvarjal. Oni nam to vračajo tako, da nas imajo radi. Tako radi nas imajo, da brez nas nič ne morejo. To je to. Šele ko bodo odrasli, se bodo lahko jezili, zganjali porednosti in kuhali zamero. Se skratka postavili na lastne noge. Učijo nas, ti naši dojenčki, da moraš biti majhen majhen, če hočeš imeti koga prav zares rad. Včasih se kdo napravi čisto majhnega, da je premajhen. Še opazimo ga ne. Niti če je žejen, lačen, če ga boli trebuh ali pa ga je strah in bi se rad stisnil v varno naročje. Veliko takih je, daleč in blizu po svetu. Pazimo, da koga od njih mimogrede ne pohodimo!