Veliki zbor na kraljevem dvoru

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Plahunov zbor na kraljevem dvoru
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


18. Veliki zbor na kraljevem dvoru

Pomlad se je prismehljala nad poljem in logom: do¬brava je zazclcncla in travniki so si nadeli praznični nakit pisanih cvetlic; iz-drevesnih vršičkov in grmovja so se glasili krilati pevci in njih zveneči glasovi so se razlegali povsod na okoli; božji blesk je vladal križem sveta in trosil po zemlji zadovoljnost in veselje. Kralj Miroljub je poslal zajca Plahuna po širnem svojem kraljestvu oznanjat vnovič splošni mir in vabit vseh podložnikov. velikih in malih, grofov in baronov, beračev in postopačev, da se zbere) vsi določenega dne na kraljevem dvoru. In skokonogi Plahun je vestno opravil kraljevo naročilo ter zbobnal iz najsamotnejših kotičkov živali na dan, oznanjujuč povsod visoko povelje. In odpravili so se na pot imenitni gospodje: maček Krnjav in jazbec Dremuh, volk Lakotnik in pes Vaška, oba risa Lukavec in Lukavka, tolsti Sčetinec, bober Mehko dlak in vidra Ribojela, šoja Stražimira, krokar Črnuh, pa vrani Kavra in Krokača, škorec Čebljač in še veliko, ve¬liko drugih. Od juga sem je priletela celo štorklja Dolgopetka s svojim bratrancem žerjavom in s svojo polsestro capljo. Od vseh stranij so prihajali, iz gozda in grmovja, s polja in travnika, iz skalovja in robidovja; tudi najmanjše in najslabotnejše živalce so krenile na kraljevski dvor in povsem brez strahu so stopicale poleg svojih največjih sovražnikov: kuna, dihur in podlasica so složno korakali poleg krta in miške, in še celo" gosak Vrtokljun si je upal na pot z vso svojo družino, a spremljala sta ga sinica Kepačica in vrabec Prosogoj. Samo ene izmed živalij ni bilo, ene samcate: lisice Zvitorepke. Preklicana tatica si ni upala stopili pred kra¬ljevo obličje, zakaj njena vest ji je očitala mnogokaj, kar se ni zlagalo s strogo postavo splošnega mini. Zvita buča se je skrbno izogibala jasnega dneva in jasne besede. Iz¬ostala je torej ona edina od velikega zbora na kraljevem dvoru; kjer so se zbrali njeni neprijatelji in tožniki. Volk Lakotnik je stopil prvi pred kralja ter mu jel razlagati svojo pritožbo. Vzravnal se je visoko sredi svojih sinov, obdan z zvestimi pristaši, sorodniki in zaščitniki, ter je izprcgovoril s tresočim, a raz vnetim glasom: »Preslavni, častiti, visokorojeni gospod moj in kralj! Vaše plemenito srce, vašega veličanstva pravica bodi moji nesreči in krivici sodnica! Usmilite se mene, solnce vseh kraljev, usmilite se mene in mojih nepreskrbljenih otročičkov, ki nimajo več zdravega rednika, da bi jim skrbel za vsakdanji kruh. Svoj košati rep sem izgubil na ledu, a ob vodnjaku so mi kmetje razrahljali in zdrobili kosti, da ne bom nikdar več prav zdrav. In vse to je zakrivila Zvitorepka. To seme tolovajsko me je pripravilo v tako nesrečo, samo ta zaplotna sobotica je kriva moje reve in nadloge; to vedo tudi vsi moji znanci, kar jih je tu na okoli!" In volk je zmagoslavno zamahnil prek glav obdajajočih ga zaprise¬ženih somišljenikov ter pokazal še posebej na Miškota, visokega kraljevega bratrana: nato pa je nadaljeval: »Pa naj bi že bilo, ako bi trpel samo jaz; a ničvredna pote-penka je oskrunila tudi moj dom, oklofutala mi je sinčka Redkobrada ter izpraskala oči najmlajšemu Ne teku! Srce se mi bridke tuge krči in kliče po osveti. Strela jasna s kraljevega prestola naj udari to ničvredno Zvitorepko!« Ko je Lakotnik utihnil, je pristopil slaboten psiček, Breče po imenu. Priklonil se je globoko, pomahljal z tepcem ter izprcgovoril: »Poslušajte, milostni kralj, tudi mojo pritožbo! Nikdar se mi ni še godilo posebno dobro, pa mislil sem vendarle zmeraj, da nihče ne ve, kaj ga še čaka hujšega, posebno po zimi, ko mraz neusmiljeno pri¬tiska. Dobil sem mastno klobasico ter jo skril v klcnov grm, češ, to boš imel za največjo silo. Pa lisica je izvo¬hala klobasico ter mi jo ukradla." Začuvši Brečetovo besedičenje o klobasici, se je ukresal mačku Krnjavu ogenj v očeh: švignil je po koncu in vzkliknil: »Prazne fiče-fače so in nič drugega, kar vam je to domišljavo Brečč načesnalo, zakaj tista klobasica je bila prav za prav moja. Ko sem bil nekoč na svojem po-nočncm lovu, sem prišel tudi v mlin tam v vrbini: mlinar je bil zadremal, a jaz sem mu posmuknil klobasico, ki jo je prigoljufal pozneje Breče od mene. Če ima kdo tožiti zastran klobasico, smem torej le jaz, vaš vdani Krnjav!" »Nehaj s svojimi tožbami, prijatelj," je dejal medved Miško. »saj s takimi tožbami opraviš presneto malo, ali pa nič! Čemu bi mlatili prazno slamo in si brusili jezike. Saj je vendar jasno ko beli dan, da je Zvitorepka ne¬sramna tatica, morilka in roparica, ki ji ni nobena lopov¬ščina preostudna. Če doleti vse, kar nas je tukaj, velikih in malih, še tolika nezgoda, če izgubite cel6 vi, visoki moj brat ran in kralj, vse svoje premoženje in povrh še svoje življenje — ali menite, da bi se Zvitorepka žalostila zaradi tega- Kaj še! Od srca bi se nam smejala, ako bi le pri tem odletel za njo kak grižljaj, alič e bi dobila le eno pišče! Povedati vam hočem kratko dogodbico, da bodete videli, kako Zvitorepka spoštuje občni mir, ki.nam ga je zapovedal naš dobrotljivi kralj in ne dolgo tega zabičil vnovič še strože. In sam kraljev sel, zajce Plahun, je bil žrtva njene črne hudobije. Saj ga poznate Plahuna, kaka odkritosrčna du¬šica je on; in včeraj je rjava poniglavka grdo zlorabila njegovo lahkoverno odkritosrčnost. Dejala je, da ga hoče naučiti, kar znajo veliki gospodje, ter ga posvetiti. In zajček je vdano pokleknil, prekrižavši roke na prsih; in začela sta prepevati pobožne pesmi. A na enkrat je planila potuh¬njena hinavka kvišku ter začela mikastiti jn trgati pre¬strašenega Plahuna za njegov praznični kožuh, da mu je zaprlo kar sapo. Slučajno sem šel baš jaz tam mimo ter sem se silno čudil, zakaj je petje tako mahoma utihnilo, ne da bi bila izpela do konca. Toda kmalu sem vedel, pri čem da sem. Zajček je zagnal silen vriše, kajti lisica ga je že grabila za vrat in bi ga bila tudi gotovo zamorila, da nisem prihitel jaz in rešil vekajočega Plahuna iz njenih Zobov. Oh, ubogi zajček! Poglejte, tam-le stoji miroljubni ppslanček, ki še ni nikomur na svetu prizadejal najmanjše ipviec; le glejte, še se mu poznajo krvaveče rane na vratu. Tako je Zvitorepki mar zapovedanega miru! . . . Visoki moj bratran in kralj in vi vsi, ki ste današnji dan tukaj zbrani, poslušajte, kaj vam pravim: Nikakor ne smemo mirno gledati, kako nam ta zaplotna roparica krši postave, kako grdo zasmehuje kraljeve poslance ter se še ne zmeni, da je zapovedan splošni mir. Ako ne zadene Zvitorepke |aslužena kazen, bodo to očitali nam in našemu kralju in vsem njegovim potomcem še pozni rodovi in sploh vsi, ki jim jo mari resnice in pravice!" Glasovi priznanja so završeli med poslušalci, ko je medved umolknil. Volku pa ni dala žilica, da bi še katere ne blcknil v prilog besedam Miškotovim. „Čisto po resnici je govoril medved, borme," je potrdil, zadovoljno se oblizujoč; in nič dobrega še ni bilo slišati o lisici dosihdob, zato se pa tudi zanaprej nimamo nič prida nadejati od te stare grešnice. Oh, da bi že bila pod rušo v krtovi deželi! To bi bilo še najbolje za nas vse, ki nam bije pošteno srce za odkriti mir; zakaj dokler bo pretkana Zvitorepka le še s prstom gibala, ne bomo imeli mini pred njo, in če bi ji današnji dan odpustili njene pregrehe, vzgojili bi si gada, ki bi v prvi priložnosti vsekal v peto tudi najvišjim gospodom." Jazbec Dremuh je vse te obtožbe zvesto poslušal in molčal; a zdaj, ko je videl, da gre njegovi sestrani ze hudo za nohte, ni mogel več brzdati svojega jezika; junaško se je odhrskal in se potegnil za lisico, rekoč: „Ali še pomnite, gospod Lakotnik, kaj pravi stara, pa zlat;! vredna prislovica: Sovražnikova beseda lažniva Speče te huje kakor kopriva! Ta resnica se je danes izpričala pri vas, gospod volk, ki ste tako grdo očrnili mojo prijateljico lisico. Če bi bila Zvitorepka prišla na dvor in vam stala iz očij v oči, bi si ji gotovo ne bili upali očitati takih stvarij, kakor ste nam jih pravkar natvezli. Naklepetali ste nam kupo pregretih lažij, ki so se skuhale v vašem sovraštva polnem srcu: a o krivicah, ki ste jih vi prizadeli Zvitorepki, o teh ne črhnete besedice ter molčite kakor riba." »Ali te je naučila tvoja sestrana Zvitorepka tako čudovito lagati?" je vprašal Lakotnik jedko z bedastim nasmehom okrog ust. Dremuh pa se ni dal zmotiti in je nadaljeval: ..Vse je gola resnica, kar sem rekel, gospod volk! Mari li niste Zvitorepke nebrojnokrat bridko žalili? Marsikateri na-vzočnih gospodov se še gotovo spominja, da sta volk in Zvitorepka svoje dni sklenila pobratimstvo, obljubivši si, da hočeta skupaj živeti in si deliti vsak grižljaj po bra-tovsko. Kolikokrat je bila Zvitorepka od tistih dob zastran vas, gospod volk, v hudih škripcih, in večkrat se je že cel6 pletlo za njeno kožo. Nekoč — bila je huda zima in pajek je opredel ognjišča - je priškripal po zameteni poti razšklerafan voz in na njem je bilo naloženih kup ribic. Voznik je korakal leno pred vozom in tiščal obe roki krepko v žep, zakaj bril je strupen veter, ki je šel do kostij. In tedaj, gospod volk, so se vam jele cediti sline po ribicah, a v žepu niste imeli ne bora, da bi si jih kupili. .Priskrbi mi kaj za pod zob, Zvitorepka,« ste zagodrnjali osorno, »Če ne . . . «Pa kaj bi vam pravil, saj poznate Lakotnika, kako prijazno in vljudno zna postav¬ljati svoje besede. — In Zvitorepka vas je ubogala; legla je sredi pota ter se delala, kakor da je mrtva. Nevarno početje to, pri moji kokoši; lisica bi utegnila poplačati veliko drznost s svojim življenjem! Ko se jc približal voznik ter zagledal vašo tovarišico, jc urno segel po svoj pipec, da bi ji končal življenje. Toda premetena Zvito repka je iztegnila roke in noge daleč od sebe ter se ni ganila, pridržujoč sapo, kar se je dalo. In kmetic je mislil, da je zmrznila, ter jo je dvignil za rep, veseleč se lepega kožuha. Nato jo je vrgel na voz k ribam in pognal naprej po zametenem potu. V tako nevarnost si je torej upala Zvitorepka, in to samo volku na ljubo. A poslušajte, gos¬poda slavna, kako ji je ta mrcina sivodlaka poplačala ne¬varno dele! Zvitorepka je neumorno metala ribe raz voz, a volk jc sledil od daleč ter jih požiral hlastno. Ko se je zdelo lisici, da je rib že obema dovolj, je skočila z voza, da bi si obtešila svoj prazni želodec; toda Lakotnik je bil med tem žc pohlastal vse do zadnjega repka. „Striček," je vprašala Zvitorepka, „kje so moje ribe?" „Tu-le!" se je škodoželjno odrezal volk ter je po¬kazal na obrane koščice. Prav nič bolje se ni obneslo Zvitorepki, ko jc nekoč opeharila nekega kmetica za zaklanega prašička. Prašiček je bil zaklan, milostni moj kralj," je poudaril Dremuh ter se je okrenil k Miroljubu, ..torej Zvitorepka ni kršila miru in sprave. Pa tudi to pot jc Lakotnik čisto sam pojužinal mastni plen, a lisici je pustil le leseno kljuko, na kateri je visel prašiček. „Prav lep in velik kos je še ostal za tebe," se ji je posmehoval volk; „le dobro ga oglodaj, da ne pustiš kaj masti na kosti!" Zvitorepka od same lakote in jeze ni mogla na tc hinavske besede odgovoriti nič primernega: a v njej je vse kuhalo, in ako ni pri tem mislila povsem spoštljivo o volku, kdo bi ji štel to v zlo? — Na ta način je Lakotnik pač najmanj stokrat mojo sestrano posadil v koprive, lahko mi verjamete, mili moj kralj! A o tem nebom govoril več; kadar pride Zvitorepka na dvor, vam ie sama vse to razloži natančna Sicer je tudi res. da je volk v nekaterih slu¬čajih sedel sam samcat v koprive, a pri tem je bila Zvitorepka vsekdar nedolžna. Kmalu potem, ko je lisica svojemu stricu nametala rib na pot, se je l.akotnika zopet polotila lakota: a ker je Zvitorepca zapustila svojega go¬ljufivega pobratima, je hotel kar m svojo roko nadaljevati brezskrbno življenje, zakaj domišljal si je, da jc Še vse bolj učen in prebrisan kakor Zvitorepka. Nekega dne je zagledal dva kmeta, ki sta peljala zaklano kravŠc pioti domu. »Hm, kakor nalašč," misli Lakotnik; »naplahtati ju hočem, kakor oni dan rjavka!" Po stranpotici je zdirjal naprej in se je kakor mrtev zleknil na cesto. Ko je voz pridrdral v bližino, sta kmeta, ugledavši volka, ustavita voz in poskakala na tla. A eden izmed kmetov je bil prav tisti voznik, ki ga je bila Zvitorepka ne dolgo tega tako grdo opetnajstila za ribe; ta je torej namežiknil svojemu tova¬rišu, kimajoč z glavo in z rokami kažoč, češ, zgrabi za sekiro! Sam pa je brž potegnil debelo gorjačo z voza in potihoma sta stopala bliže. Ko sta že stala poleg Lakot¬nika, ga je voznik nalahko potreptjal po kožuhu: »zakaj če je res mrtev,« je dejal pri sebi, »dobiva vsaj nerazbito in nepokvarjeno krzno.«  Lakotnik se ni ganil, kakor je videl pri lisici: toda nazadnje se je vendarle toliko izpo-zabil, da jc trenil z očmi To pa je opazil kmet in vrh tega je še videl, kako se dvigujejo oblački gorke sape iz volkovih ust bil je namreč silno mrzel zimski dan. a Lakotnik je pozabil pridržavati sapo — in zato je zamahnil s težko sekiro in je tako silno zadel volka na glavo, da je kri kar švrknila nakvišku. Volku se je posvetilo pred očmi in spoznal je, da ljudje vendarle niso tako neumni, kakor se mu je zdelo. Bliskoma je bil na nogah ter jo tuleč od kuril. Je li ta nezgoda Lakotnikova zarezali Zvito¬repki na rovaš, kaj menite, gospoda slavna?« Kralj se je tem besedam nasmehljal ter pokimal go¬vorniku s trudno svojo glavo. To je izpodbudilo Dremuha, da je samosvestno nadaljeval: „Prav tako je Lakoinik najbrž tudi le po svoji lastni neumnosti izgubil svoj lepi košati rep, a ker ga je zdaj sram, bi rad tudi to krivdo zvalil na nedolžno Zvitorepko, češ, tedaj sc mi vsaj ne bodo tako smejali in brili norcev o meni, kebastem telebanu. A tista pritožba o vaših otrocih, gospod volk, kaže samo, kako slab oče da ste. Vaš Redkobrad in Netek sta tako poredna fanta, da jima ni vrste v vsem gozdu: a vi, ne da bi ju pokarali, kadar zmerjata mimoidoče, jima dajete še potuho. Tudi v lisico sta se zadnjikrat zapikavala in ji ka¬zala osle, a ona, ne bodi lena, ju jc pošteno oklofutala in prav je imela: bosta vsaj drugikrat vedela, neugnana smr¬kavca, zmerjati miroljubne popotnike! S takimi čenčami nas torej pita lažnivi sivor, a o tem ne črhne niti besedice, kako mu je Zvitorepka rešila nekdaj življenje. Na livadi ste našli, gospod volk, nekoč poginjeno kljuse in na njem je bilo vse črno vran in krokarjev, ki so že okljuvali truplo do belih kostij. Ker ste pa bili lačni, da se jc skoz vas videlo, ste sc zadovoljili tudi z ostanki ter ste jeli glodati okavsano ogrodje. A pri tem ste požrli ostro kost, ki se vara je zapičila v goltanec, ker ste pozabili, da na¬glica ni nikjer dobra. Obšel vas je velik strah in na vse Mrani ste razposlali sle, da bi vam pripeljali izkušenih zdravnikov; ali nihče izmed njih vam ni mogel pomagati in vsa vaša bogata darila niso izdala nič. Zvitorepka pa vam je vedela pomoči: zakaj njen rajni oče je bil poseben prijatelj štorklji Dolgopetki, ki je čudno zvedena v zdra¬vilstvu. Dobrosična lisica je hitela klicat gospo Dolgo-petko in vi, gospod volk. ste ji vikali že od daleč naproti: »Pomagajte mi, gospa štorklja, in rešite me neznosnih bo¬lečin! Ako mi izvleČete šmentano kost, vas nagradim in poplačam po kraljevo!« A gospa Dolgopetka je dejala premišljeno: » Dajte mi nekaj v zastavo, in poskusiti hočem!« Vi, gospod volk, pa ste se nato rotili in prisegali na vse, kar vam je sveto in drago, da poplačate zdravnici bogato in gosposko njen trud. In Dolgopetka je res verjela vašim obljubam ter vtaknila svoj dolgi kljun z glavo vred v vaše žrelo. Štorklja je srečno izdrla koščico iz vašega grla, a vi ste nato jeli tuliti in javkati na vse pretege: »Strašansko si me mučila, Dolgopetka! Za zdaj ti še prizanesem, ali varuj se me drugič! Da me je kdo drug tako neusmiljeno mrcvaril. ne odpustil bi mu nikdar!« »Zadovoljni bodite, vitez Lakotnik,« je odgovorila štorklja, »saj ste zdaj zopet zdravi, in jaz sc vam torej priporočam za obljubljeno plačilo!« »Glejte si no, mazačko,« ste se zagrohotali vi. gospod volk, »glejte si no, še plačilo zahteva predrzna mazačka! emu neki? Morebiti zato, da si me tako neusmiljeno mučila? Bodi vesela, da ti nisem odgriznil glave, ko si me tako grdo mrcvarila z ostrim kljunom po goltu! Jaz mislim, če gre komu odškodnina, jo plačaj ti meni, a ne jaz tebi!" Vidite, gospod volk, takšna je bila vaša hvala, prava vražja hvala, in ničesar nista prejeli za svoj trud ne štorklja in ne lisica. Da je vse to res, vam pa more gospoda slavna, izpričati Dolgopetka sama! Štorklja jc stopila iz tolpe na piano ter se globoko priklonila, potrdivši vse, kar je pripovedoval Dremuh. In ta je nadaljeval svoj zagovor: „Tudi zajcu ni Zvitorepka prav po volji; a vse je le prazno besedičenje in zlobno obrekovanje, zakaj če ni Plahun dobro popeval, ga je mo¬rala lisica kot njegova učiteljica vendar kaznovati. Kam bi neki prišli, pomislite, milostni kralj, ako bi se šolski mladini tedaj pa tedaj s trstiko ne izteple njene muhe in objestne norosti? Saj bi se prav nič več prida ne naučili! Naposled se pa še Breče nekaj ujeda zastran tiste klobasice, ki mu jo je bojda pofulila Zvitorepka. Bilo bi pač dosti pametnejše, ako bi prijatelj Breče'svojo žalost pogoltnil in lepo molčal. Saj smo vsi culi, klobasica je bila ukradena, in tukaj se je izkazala samo stara resnica: kakor dobljeno, tako izgubljeno! Kdo bi zameril Zvitorepki, da je ukradeno blago zopet odvzela tatu? Ne zahteva li viteška čast, da moramo tatove preganjati in jih poobesitir. Če bi bila takrat lisica tatinskega psička obesila, kdo bi ji mogel kaj očitati? Toda ona tega ni storila, ker ceni visoko svojega gospoda in kralja, ki ima edini pravico razsojevati o življenju in smrti svojih podložnikov. In vsa ta dobrota se zdaj tako nehvaležno ptacuje moji sestrani, ki ni imela še nikdar Žale misli v svojem srcu, ki je vneta le za resnico in pravico, ne oziraje se na lastni dobiček. Odkar ste vi, milostni kralj, oklicali mir in bratstvo, ni lisica nikomur skrivila lasii. Ona jč le enkrat na dan in živi kakor puščavnik; svoje telo si večkrat biča, krotoč nespodobne želje, a na telesu nosi ostro obleko iz bodeče raševine. Se včeraj mi je pravil nekdo, ki je prišel pravkar od nje, da Zvitorepka že štirideset dnij ni okusila mesa, ne ustreljenega, ne zaklanega, ne divjačine, ne perotnine. Zdaj še sicer stanuje v svojem močnem gradu v Hudi luknji, toda ne bo dolgo tega in preselila se bo v samotno celico, ki jo zida v skritem zatišju. Tam hoče živeti kot puščavnica, daleč v stran od hrupnega veselja. Bleda in medla jc pobožna ženka od same lakote, žeje in težke pokore. Kaj ji mar, ako jo tukaj za hrbtom opravljate in obirate? Da le pride enkrat sama na dvor, in stala bo pred nami opravičena in nedolžna, razpršila bo črne laži, kakor solnce temne oblake!"