Veliki turnir

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

PRVO POGLAVJE[uredi]

Lisjak na lesenem konju se je bližal gradu kralja Lutkoslava na Planetu lutk.

»Stražar, hitro!« je zaukazal, ko je prišel do grajskih vrat. »Mudi se mi h kralju. Gre za nujno zadevo. Predvsem zanj!«

»Že spet ta lisjak!« je zagodrnjal stražar. »Odkar je zadnjič bil tu, je pri nas samo gorje. Kdo neki je?«

Mi vemo. Lisjak je preoblečeni Lesko Vrvon, glavar marionet, ki je prišel obiskat kralja, da bi mu povedal, da se je iztekel čas, ki ga je imel na voljo. Marionete so bile pripravljene prevzeti oblast na Planetu lutk.

Vrvon je samozavestno korakal po hodnikih gradu, ki ga je dobro poznal. S kraljem Lutkoslavom sta tu skupaj odraščala. Vendar Vrvon ni bil sentimentalen. Bil je marioneta. Imel je leseno srce.

»Me zanima, kaj bo rekel stari!« se je hudobno režal. »Njegova pridna hčerkica gara v Gromovnih gorah, pokal, ki ga je šla iskat, je varno skrit. Na Planetu lutk ne bo nikoli več smeha in vsak čas bo deželo pokrila črna tema!«

S takšnim sprijenim zadovoljstvom je junaško zakorakal v prostore kralja Lutkoslava. Ta je skrušeno sedel na prestolu.

»Torej, Slavko,« je začel Vrvon, »tvoji ljudje so spet z veseljem spustili lisjaka v grad. Saj veš, da se je čas iztekel. Kaj boš povedal?«

»Prav imaš!« je zavzdihnil kralj Lutkoslav. »Kaj naj ti povem? Res, kaj naj rečem! Prav zares!«

»Hej, hej!« je zarobantil Vrvon, »nič 'prav zares'. Čas je, da mi predaš prestol in z njim vsa pooblastila. Saj je tako bilo dogovorjeno. Tebe pa čaka lep prostorček v Gromovnih gorah poleg tvoje hčerkice, zeta in onih dveh ... kaj sta že ...« »Si mislil mene?« se mu je oglasilo izza hrbta. Vrvon se je presenečen obrnil in zagledal Zmaja čuvaja.

»Kaj pa ti tu počneš?« je kriknil. »Ti bi vendar moral biti ... moral bi biti ...«

»Ko smo že pri tem, bi morali verjetno tudi mi trije biti tam!« so izza zavese stopili kraljična Lutkica, kraljevič Miha in velikan Bambos.

Lesko Vrvon se je malce ustrašil, a se hitro spet zbral.

»Ne vem sicer, kako ste prišli iz Gromovnih gora, a to zadeve ne spremeni!« je rekel. »Pokala, kot vidim, nimate. Dogovor je dogovor!«

Velikan Bambos je stopil k Vrvonu in ga stisnil za vrat.

»Torej, lisjak!« je zarenčal. »Če nočeš, da ti z zmajem osmodiva čudovito leseno telo, kar hitro povej, kam si spravil naš pokal! Potrpljenje mi namreč popušča!«

»Ničesar ne povem!« je trmasto rekel Lesko Vrvon. »Kar zavij mi vrat!«

Bambos je nečloveško zakričal in že hotel Vrvona nastaviti pred zmajev gobec, ko ga je Lutkoslav ustavil.

»Počakaj! Ravnokar sem se spomnil nečesa, kar bo zagotovo pomagalo!«

»Je ni stvari!« se je zveriženo nasmehnil Lesko Vrvon. »Kar razbijte me, razkosajte in požgite, pokala ne boste nikoli več videli!«

»O ha, o ha ha ha!« se je zdaj zakrohotal kralj Lutkoslav. »Pri moji lutkasti pameti, da boš govoril! Stopi no malo sem!«

Bambos je zgrabil Vrvona in ga nesel čisto k prestolu.

»Zdaj pač dobro poslušaj, kar ti povem na uho!« je rekel kralj. »O ho, o ho ho ho!«

In potem je kralj Lutkoslav glavarju marionet, Lesku Vrvonu, nekaj pošepnil globoko v uho. Vrvon je prebledel tako, da so se od beline videle še najtanjše letnice v lesu, če jih je bilo kaj, in takoj izustil:

»Pokal je v mošnjičku, ki visi okrog mojega vratu!«

»Ne me basat!« je vzkliknil Miha. »Prav okrog tvojega vratu! In mi naj ti verjamemo! A veš, kako velik je ta pokal?!«

»Vem!« je zagodrnjal Lesko Vrvon. »Strašni čarovnik Omaj Gad ga je pomanjšal! In njegov urok bo držal večno, ha, večno, ha, uuuu, ha ha ra ha ha, haaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa haaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!«

In smejal se je tako glasno, da je straža prišla povprašat, ali je kaj narobe.

»Ne ne!« je rekel kralj Lutkoslav. »Ampak ostanite pred vrati, ker vas bom kmalu poklical!«

Straža se je priklonila in zaprla vrata.

»Vzemite mu mošnjiček!« je nato zaukazal kralj Lutkoslav.

»O jej!« je rekel Lesko Vrvon. »Misliš, da boš s tem kaj dosegel? Čarovnija je večna!«

»Ni, česar naša Lutkrecija ne bi znala uredit!« je rekel kralj Lutkoslav. »Že čez tri dni, ko bo sonce spet vzšlo, se bo nadaljevalo naše tekmovanje v recitiranju.«

Lesko Vrvon je jezno in obupano povesil glavo. Tako, to je zdaj to! Te nebodijihtreba lutke so spet zmagale, spet bodo srečne! Pfuj!

Kralj Lutkoslav je že hotel poklicati stražo, a je Vrvon naenkrat dvignil glavo in spregovoril:

»Če me že hočeš vreči v ječo in me dokončno uničiti, naj bo, ne bom moledoval za milost in ti delal veselja, a vendar me prebito zanima, kako neki je tvojim štirim uspelo uiti iz Gromovnih gora!«

Kralj se je obrnil k hčerki kraljični in se nasmehnil.

»Lutkica, mu povemo?«

Zmaj čuvaj se je namrdnil.

»Jaz mu ne bi, kaj ga pa briga! Naj ga ta skrivnost muči in tišči do konca dni!«

»No, no, zmaj!« je rekla Lutkica. »Ne smeš biti tako zelo maščevalen! Nič hudega ne bo, če izve, bo vsaj za drugič vedel, da njegove Gromovne gore niso nič tako nepremagljivega!«

»Takole je bilo ...« je začel Miha, a ga je Lutkica prekinila.

»Ti boš govoril pol ure!« je rekla. »Bom jaz povedala!« Pri tem so se nasmehnili Bambos, zmaj in kralj, Miha je malce zavil z očmi, Lesko Vrvon pa je še kar ostal namrgoden.

»Takole je bilo,« je nadaljevala. »Pripeljali so nas v Gromovne gore in pospravili v nekakšne čudne šotore. Bili smo že čisto obupani ...«

»Ja, čisto!« se je oglasil Zmaj čuvaj, a ga je Lutkica grdo pogledala in je koj utihnil.

»... zmaju so zadelali nozdrvi, da bi ne mogel pihati ognja, Bambosa so zvezali z verigami, ker je pač velikan, midva z Mihom pa, saj veste. Naslednje jutro so nas odpeljali na delo v eno od pogorij. Že smo razbijali lesene skale, ko se naenkrat pojavi duh!« Kralja je kar zmrazilo.

»Pa ne Božo?«

»Ga poznaš?« se je začudila Lutkica. »Ja, prav Božo! Hotel nas je prestrašiti, da bi pomnili, a se je izkazalo, da se poznata z našim Zmajem čuvajem!«

»Skupaj sva hodila v šolo za pošasti!« je povedal Zmaj čuvaj.

Lesko Vrvon je zavil z očmi. Pa saj to ne more biti res! Božo, najstrašnejši gromovni duh, se pozna prav z Zmajem čuvajem! In še sošolca sta bila! Kje je tu pravica?!

»No in potem je Božo naenkrat postal strašno prijazen duh in z Zmajem čuvajem sta potuhtala načrt, kako se rešiti in priti nazaj na Planet lutk!« je nadaljevala Lutkica.

»Grrrrrr!« je zarenčal Lesko Vrvon, a pomagati si ni mogel. Lutkica še ni končala.

»Božo je potem odprhutal na Planet lutk k Lutkreciji in ji pojasnil naš položaj! Pripeljala sta se v novi vesoljski ladji, imenovani lutkofrč, in še preden so se marionete zavedele, smo že pluli domov!«

»Prebrisano!« se je oglasil Lesko Vrvon. »Priznam, potegnili ste me! Jaz sem ravno takrat odhajal na pot, nihče od mojih zvestih služabnikov mi ni ničesar ...«

»Ko so odkrili vse skupaj,« je rekla Lutkica, »je bilo že prepozno! Samo čakali smo, kdaj se boš pojavil tu pri nas!«

»Zdaj pa dovolj pripovedovanja!« je rekel kralj Lutkoslav. »Najprej boš, marioneta hudobna, napisal izjavo, da se za vedno odpoveduješ nagajati pridnim lutkam! Potem te bomo poslali nazaj k tvojim marionetam. In če boš znova začel delati špetir, se me pazi!«

Lesko Vrvon je pokimal s sklonjeno glavo. Kaj pa je hotel! Povsem očitno je bilo, da je izgubil.


DRUGO POGLAVJE[uredi]

Gromovni duh Božo si je popeval vsakdanjo gromovno pesem in premišljeval, koga mora ta dan prestrašiti. Na vse grlo je pel:

»Rad strašim, rad strašim, jaz nadvse rad strašim! Se nikogar ne bojim, pred nikomer ne bežim, pač pa vsi bežijo pred menoj, ker sem duh, ker sem strašni duh, ojoj!«

In potem kar ni mogel nehati.

»Če me ne poznate – moje ime je Božo, to, da duh sem, mi je pisano na kožo!

Rad sem strašen, hud in grozno grozovit, vsem ubožčkom plašnim rad dam tinte pit!«

Ko je ravno končal s petjem, je zaslišal, kako je nekaj škljocnilo v nabiralniku. Hitel je gledat.

»Hej hej, pismo!« je veselo kriknil. »To se pa redko zgodi!«

Še bolj se je razveselil, ko ga je prebral.

»No, čudovito! Zmaj čuvaj sporoča, da je vse v redu in da se Lesko Vrvon vrača na Planet marionet! Me veseli, me veseli!«

Malce se je zamislil.

»Ah, Zmaj čuvaj! Kakšne lepe dneve sva preživljala svoje dni v šoli! Prav prima se mi zdi, da sva se videla in da mi je pisal!«

In je ves blažen šel še malo poležat.


TRETJE POGLAVJE[uredi]

Grajska čarovnica Lutkrecija je stokala. Ja, prav stokala je. Ni in ni ji šlo. Pokal je namakala v vse vrste napojev in tekočin, pa se ni hotel povečati v nekdanjo velikost. Porabila je vse zaloge praškov in čudodelnih zeli, pa nič!

Potrkala je na kraljeva vrata.

»Lutkrecija!« je vzkliknil ta. »Kako napreduješ? Hej, kaj pa je? Žalostna in utrujena si videti!«

»Ja!« je zavzdihnila Lutkrecija. »Nobena čarovnija ne pomaga! Če je zadevo zacopral Omaj Gad, je vmes gotovo kakšna posebna potegavščina, sem si rekla. In res!«

»In res?« se je kar prestrašil kralj Lutkoslav.

»Res!« je pokimala Lutkrecija. »Ko sem bila že čisto na koncu z močmi, sem v neki starodavni knjižici o sumljivo težkih urokih, ki se imenuje Abraka Dabraka, 3. del, našla čarovnijo, ki govori o tem, kako pomanjšaš stvari, ki drugim ogromno pomenijo!«

»In?« je hitel kralj.

»In pisalo je, da so taki uroki in čarovnije nepovratni, če seveda ...«

»ČE SEVEDA, ČE SEVEDA?« je že skorajda kričal kralj.

»Če seveda oseba, ki zares spoštuje to stvar in ji, citiram: ta stvar ogromno pomeni, ne zvarí zvarka, ki se imenuje čúhamklok!«

»Čúhamklok?« je zazijal kralj.

»Ja, čúhamklok!« je pokimala Lutkrecija. »Težava je v tem, da mi manjkata dve posebni sestavini: okel slona gomalona, ki živi na planetu Truuu, in pa eno od očes mnogookega vesoljskega mornarja Božidarja, ampak ...«

»Ampak? AMPAK?« je bil kralj Lutkoslav že čisto iz sebe.

»Ampak mornarjevo oko si moraš prislužiti in to lahko storiš samo na en dan v letu in sicer na tretji prestopni dan, ko njegova ladja Okanesa, ki neprestano kroži po vesolju, pripluje mimo Planeta lutk!« je zaključila Lutkrecija.

»Hm!« je zastokal kralj Lutkoslav. »Hm in še hmnejše!«

»In še hmnejšejše ...« je zamrmrala Lutkrecija. »Če naj torej naš pokal spet spremenim v njegovo pravo velikost, bo nekako treba dobiti ti sestavini!«

»Hudirja hudirjastega!« je zarobantil kralj. »Ali pa ne bi morda prisilili kar Omaja Gada, da nam ju da? Gotovo ju ima!«

»Ni nujno!« je rekla Lutkrecija. »Veste, pokala ni težko pomanjšati, to zna vsak čarovnik, težko ga je spet povečati! Tu se začnejo težave! Pomanjšati se ga da pa tako, da upreš vanj svoj pogled in rečeš 'ekate pekate pinkite ponk, ukate pu...'«

»Hej, nehaj, za lutkasto voljo vendar!« je kriknil kralj. »Tvoj pogled je zdajle uprt vame, a hočeš dvojno nesrečo?«

»Joj, saj res!« se je prestrašila Lutkrecija. »Skoraj bi vas spremenila v palčka!«

»Nikar se ne šali s temi stvarmi!« si je kralj Lutkoslav brisal moker pot s čela. »Treba bo torej spet najti junaka, ki ...«

»Junake že imaš!« se je zaslišalo izpred vrat. Kraljična Lutkica, kraljevič Miha, zmaj Čuvaj in velikan Bambos so namreč ves čas prisluškovali, kaj se dogaja v sobi.

»Hčerkica moja draga, mar se ti ne zdi, da si že dovolj tvegala?« je zamrmral kralj. »Dvakrat si že ...« »Dvakrat smo že!« ga je popravil Miha.

»Dvakrat ste že tvegali za moj prestol!« je nadaljeval kralj. »Že itak vam ne bom mogel nikoli povrniti! Ne ne, namesto vas štirih naj gre tokrat raje Puhec Pehun, tista domišljava lutka, ali pa minister za trato in gozdove Cotek Cotljak!«

»Ati, saj veš, da ti upiranje ne bo pomagalo!« je rekla Lutkica. »Dvakrat smo že šli in tudi tokrat nam bo uspelo!«

»Kdaj je že letos tretji prestopni dan?« je zamrmral Bambos. »Ojej, dragi moji, to bo že čez slabih trideset dni! Ko sonce tridesetič zaide, bo ladja mornarja Božidarja priplula mimo Planeta lutk!«

»Do takrat moramo dobiti tisti okel!« je rekel Miha. »Lutkrecija, kako se pride na planet Truuu?«

»S pravilno izgovorjenim čarovnim izrekom!« je rekla Lutkrecija. »Avumba vamba vimba vu ...«

»Počakaj!« jo je ustavil kralj. A bil je že prepozen. Lutkrecija je namreč medtem izgovorila še 'avimbi vambi vumbi bu', kar je bil drugi del čarovnega izreka in naši junaki so že potovali na planet Truuu. Kralj ni bil ravno vesel.

»Sem rekel, da počakaj!« je tožil.

»Saj jim ne bo hudega!« ga je mirila Lutkrecija. »Slon gomalon ni lutkožer!«

»Kaj pa ti veš!« je stokal kralj.

»No ja, vsaj pred petnajstimi milijardami milijoni fantastikarilijoni let ni bil!« je zamrmrala. »A zdaj je itak že prepozno, naši so že tam!«



ČETRTO POGLAVJE[uredi]

Slon gomalon tisto jutro sploh ni hotel vstati.

»Truu, truu!« je zatrobil. »In še enkrat truu! Včeraj sem spet prepozno jedel dobre murfljeve jagode in se prenajedel! In zdaj bi kar ležaaaaaaaaaaal, truu in truuuuuuuu truuuuuu!«

»Pojdi vsaj po časnik!« ga je prepričevala njegova sestra, slonka gomalonka, s katero sta skupaj živela, odkar so starši šli vezat trto in nalagat dragulje v daljne, daljne dežele. »Ne bodi no tak ... slonast slon!«

»Prav, prav!« je zastokal slon gomalon in leno odprl hišna vrata, da bi vzel časopis. Pred vrati pa je razburjen stal čriček Matiček in krilil s krilci.

»Slon gomalo, gomalo, goma goma lo lo lon!« je zadihano vzklikal. »Štirje tujci so prišli na planet Truuu, da bi dobili tvoj okel! Čuk Janez mi je povedal, ravnokar. Povsod sprašujejo, kje živiš in to ...«

»Pomiri se!« je rekel slon gomalon. »Imam še nekaj rezervnih oklov. Ampak kar tako jim ga ne dam! Ti pa vstopi in spij malo mleka, gotovo si izčrpan od tolikega kriljenja!«

»Mleko, ja!« je kimal čriček Matiček. »To pa bi, o to pa!«

»Saj ni treba paničariti za vsako malenkost, veš!« je rekel slon gomalon. »Tujci so bili pri nas vedno dobrodošli, če so se le izkazali!«

»Kaj, a jih boš, kot vse pred njimi, poslal po čajnik vesoljskega bika Teloha?« se je oglasila slonka gomalonka.

»Ah, ne, čajnikov imam zdaj dovolj!« se je nasmehnil slon gomalon. »Primanjkuje pa mi džezvic za kavo!«

»Ti si nepoboljšljiv!« je zavzdihnila slonka gomalonka. »Kje pa naj dobijo džezvico za kavo?« »To je njihova stvar!« je rekel slon gomalon. »Ničesar v življenju ne priplava po zraku in tudi moji okli niso zastonj!«



PETO POGLAVJE[uredi]

»Glede na to, kar vemo,« je mrmral Bambos, »bi morali biti že nekje zelo blizu domovanja slona gomalona!«

»Zelo blizu!« je kimala kraljična Lutkica. »Upam samo, da slon ni kaka grozljiva, hudobna žival!«

»Saj imamo zmaja in Bambosa!« jo je miril kraljevič Miha. »Kako kaj tvoje nozdrvi, Zmaj čuvaj?«

»Kot vsake nozdrvi!« je rekel zmaj. »Komaj čakajo, da bi dobile priložnost za kak ogenjček!«

»Upam, da ne bo treba!« je rekel Bambos. »Hojla, upam, da res ne bo treba!«

»Jaz tudi!« je rekla kraljična Lutkica. »Upam, da bomo hitro opravili in ... hej hej!«

»Kaj pa je?« je vprašal kraljevič Miha.

»Slišite stokanje? Cmih cmih, nekako tako. Ne, cmih cmih cmih, tako!«

»Ne slišim cmih cmih cmih,« je rekel Bambos, »ampak jaz sem precej dvignjen od tal!«

»Aha, zdaj pa slišim,« je rekel kraljevič Miha. »Jojmejejhatano, glejte!«

Pri deblu starodavnega drevesa anžek je stokalo silno majhno bitje, ki ga je, kot kaže, prikleščil orehu podoben sad, ki je padel z anžka.

»Anžukelj ga je prikleščil!« je rekel Bambos, ko se je dovolj sklonil, da je opazil vso reč. »Takoj bomo uredili!«

Dvignil je sad, ki se je, kot kaže, imenoval anžukelj, bil pa je podoben orehu, in bitje se je olajšano nasmehnilo. »Ej, hvala, ej!« je izustilo z najtanjšim glaskom, kar ste jih kdaj slišali.

»Ni kaj!« je rekel Bambos. »Vedno rad pomagam vsakemu, ki ga priklešči sadež z nenavadnim imenom!«

»Kih kih!« je reklo bitje.

»No, potem pa kih kih tudi tebi!« je odvrnil Bambos. »Kako dolgo si pa vzdihoval pod to zadevo?«

»Toliko, kolikor potrebuje Ušeničnik, kosmati vesoljski kolesar, da se pripelje od planeta Ah do planeta Uh!«

»No ja, zdaj nam je jasno ...« je zamrmral Miha. »Kdo pa sploh si ti?«

»Aaa, ne, jaz sem prvi vprašal!« se je oglasilo bitje. »Kih kih prvi vprašal!«

»Čudno,« je šepnil Zmaj čuvaj Lutkici v uho, »nič se ne spominjam, da bi on kaj vprašal!«

»Prav, pa naj bo!« je rekel Bambos. »Smo popotniki s Planeta lutk!«

»Ooooo, ooooooo!« je zazijalo bitje. »Oooooooooo, to je daleč, kih kih daleč, ooooooooooooo!«

»Mhm, je, ja!« je pokimal Zmaj čuvaj.

»Kako pa ste prišli sem?« je zanimalo bitje.

»S čarovnijo!« je rekel Bambos. »Ampak nikar naj te to ne obremenjuje!«

»Če ste se pričarali sem,« je reklo bitje, »gotovo gre za kaj pomembnega, kih kih pomembnega?«

»Ja!« je zdaj spregovorila kraljična Lutkica. »Najti moramo slona gomalona!«

»Ooooooooooooo, gomalona!« je spet zazijalo bitje. »Oooooo, kih kih, gomalona, oooooooooo!«

»Ja, prav njega!« je rekel Bambos. »A je kaj narobe?«

»O ne, ooooo ne ne, kih kih ne,« je reklo bitje, »oziroma kih kih ja, odvisno od tega, kaj želite od njega!«

»En okel!« je rekel Zmaj čuvaj.

»Okel? Ooooooo, prav okel, kih kih, prav okel? Oooooooooo, kih kih, oooooooooooooo!«

»Ja, prav okel!« je rekel Bambos, zdaj že rahlo naveličan pregovarjanja z bitjem. »A je kaj narobe?«

»O ne, ooooo ne ne, kih kih ne,« je reklo bitje, »oziroma kih kih ja, odvisno, kaj boste morali narediti za to!«

»Narediti za to?« se je zdaj vmešal Miha. »Kaj pa bi morali narediti za to?«

»Slon gomalon ničesar ne da zastonj, ej, kih kih, ej!« je reklo bitje. »Ponavadi je tiste, ki so od njega hoteli okel, pošiljal po čajnik vesoljskega bika Teloha!«

»Ja, in?« je rekel Bambos. »Bomo pač šli po čajnik!«

»Oooooo, šli po čajnik!« je zazijalo bitje. »Oooo, kih kih! Ja, pa ni tako enostavno, a ne. Z obiska pri Telohu se je namreč le malokdo vrnil!«

»Lepo!« je rekel Bambos. »Se pravi, da smo mi malokdo!«

»Ti boš prej velikokdo, kih kih, hiiiiiiiii!« se je zarežalo bitje. »Ampak ej, raje ga pobijte z gorjačo, čeprav to še ni nikomur uspelo!« »Nikogar ne bomo pobijali z gorjačo!« je rekel Bambos. »Navsezadnje pa, kako ti vse to veš?«

»Ha!« je zasekalo bitje. »Mi ficlji podzemeljčki vemo marsi in včasih tudi še kaj!«

»Torej ficelj podzemeljček si!« je rekla Lutkica. »Lahko morda razložiš, kdo ste ficlji podzemeljčki?«

»Kih kih!« je reklo bitje. »Smo ljudstvo, ki živi pod zemljo!«

»To nam je jasno, ja!« je rekel Miha. »Ampak ...«

»Živimo pod zemljo na planetu Truuu in vse vemo in vidimo!« je reklo bitje. »Dokler nas ne priklešči kakšna velika kotaleča se reč!«

»No, to smo uredili!« je rekel Bambos.

»In zelo sem vam hvaležen, ej, kih kih hvaležen!« je reklo bitje. »Pojdite k slonu in mi potem povejte, kaj vam je naročil. Če vas bo poslal k Telohu, vam morda lahko pomagam. Premagati ga sicer ne morem, morda pa bi lahko s kakšno zvijačo prišli do čajnika!«

»No, prav!« je rekel Bambos. »Kje pa te najdemo?«

»Samo zakličite KIH KIH!« je reklo bitje. »To je moje ime, častitljivo ime, ej, kih kih in častitljivo!«

In naši junaki so šli naprej in naprej in še malo naprej, dokler niso zagledali velike table z napisom DOM SLONA GOMALONA. In spodaj še: BEŽITE, ČE KAJ PRODAJATE!

»Ničesar ne prodajamo, zato pač ne bomo bežali!« je odločno rekel Bambos. »Kar pogumno naprej, tovarišija!«

»HRAAAAAAAAAAAAAAAAA!« se je naenkrat zaslišalo pred njimi in uzrli so precej velikega slona, ki je mahal s trobcem.

»Si ti slon gomalon?« se je oglasil Bambos.

»Pa že!« se je glasil odgovor. »In kdo ste vi, ki vdirate na mojo posest?«

»S Planeta lutk prihajamo!« je rekel Bambos. »In radi bi tvoj okel! Gre za usodo planeta, zato upamo, da boš darežljiv!«

»TRUUUUUUAHAHAHAHAHAHA!« se je zakrohotal slon. »Zastonj je že zdavnaj zapustil ta svet, a veste, kaj hočem reči?«

»Prav!« je rekel Bambos. »Kaj hočeš v zameno za okel?«

»Džezvico za kavo!« je izstrelil slon gomalon.

»Za kavo?« je začudeno vprašal Bambos. »Prav za kavo?«

»Dobro si slišal!« je pokimal slon. »Rekel sem: za kavo! In to ne katero koli džezvico, ampak džezvico, ki jo ima beli bik Gornaštrik, ki živi v Pelodovi deželi! TRUUUUUUUUUUUUAHAHA!«

»Ti, to pa ni tisto, o čemer je govoril Kih Kih ...« je šepnil Bambos Lutkici. »Kaj bomo zdaj?«

»Nič, šli bomo po tisto džezvico, še prej pa pobarali Kih Kiha, kako in kaj!« je odšepnila Lutkica. »Upam samo, da Pelodova dežela ni predaleč, čas hitro teče!«

»Takole, slon,« je nato spregovoril Bambos, »prinesli ti bomo tisto džezev, ti pa pripravi okel!«

»Zmenjeno!« je zatulil slon. »Veliko uspeha vam želim, siromački!«

In se je spet zakrohotal TRUUUUUUUUUUUUAHAHA!


ŠESTO POGLAVJE[uredi]

»Ooooooooo, poslal vas je v Pelodovo deželo, oooooo?« je kriknil Kih Kih. »Prav tja ali kaj, ej, kih kih, ej?«

»Prav tja!« je pokimal Miha. »Zakaj si se pa tako ustrašil?«

»Ha, zakaj, kih, zakaj, kih kih!« je zagodrnjal Kih Kih. »Zato, ker je Pelodova dežela polna peloda, ki frči po zraku tako na gosto, da sploh ne moreš dihat!«

»In?«

»Ja kih kih, kaj in?« je rohnel Kih Kih. »Tudi krpica okrog ust in nosu ne pomaga. V Pelodovi deželi živijo samo ta beli bik in kopica Pelodkov, ki so prilagojeni za tako življenje!«

»In?«

»In kaj, kih, kaj, kih?« 

»In kaj lahko storimo?«

»Ne vem! Njihov vladar je Veliki Pelod, ki je sploh divji ko strela! Ampak saj ne boste prišli tako daleč, da bi ga srečali! Ne vem, kih kih, ej, v Pelodovi deželi še nihče, ki ni od tam, naredil niti pet korakov!«

»In?«

»In kaj, kih, kaj, kih?« 

»In kaj lahko storimo?«

»Joj, ste kih kih trmasti, kih trmasti, kih kih!« je robantil Kih Kih. »Ampak ker ste mi rešili življenje, si bom drznil o vsej zadevi povprašati našega modreca Kuh Kuha! Počakajte me tukaj, prav?«

»Prav, ampak hitro se vrni!« je zaklical Bambos.


SEDMO POGLAVJE[uredi]

Preden so naši junaki lahko izgovorili besedo 'glejsmešnočebelonavelikemlistuleti', se je Kih Kih že vrnil, z njim pa še eno majceno bitje, očitno modrec Kuh Kuh.

»Eeeeee, vi torej želite v Pelodovo deželo, kaj, kuh kuh, kaj, eeeee?« je modrec kar takoj prešel k stvari. »Naj bo, ker ste rešili, eeeeee, Kih Kiha, našega najbolj razgledanega ficlja, vam izdam eno skrivnost, ki je sicer nihče ne ve, kuh, zato pa tudi je skrivnost, kuh, a razumete?«

»Razumemo in hvaležni vam bomo!« je rekla kraljična Lutkica.

»Ko vstopite v Pelodovo deželo, morate izgovoriti tele besede: Pelod, pelod, pojdi proč, ki tako frčiš na moč!« je z zelo skrivnostnim glasom rekel Kuh Kuh. »In to nujno takoj, ko vstopite v deželo! Če ne, bo prepozno!«

»Pelod, pelod, pojdi proč, ki tako frčiš na moč!« je ponovila kraljična Lutkica. »Smo si vsi zapomnili?«

Preostali trije so pokimali in potem so se že skoraj poslovili, ko je Zmaju čuvaju šinilo v glavo:

»Saj res, kako pa pridemo v Pelodovo deželo?«

»Eeeee,« je zinil modrec, »kuh kuh, dobro vprašanje! Ampak je zelo enostavno. Izgovoriti morate tele besede:

Pelodova dežela, vsa bela in vesela, kje skrivaš se očem?

Bo šlo?«

»Kdo bo izgovoril te besede?« je vprašala kraljična Lutkica. Prostovoljno se je javil kraljevič Miha in jih tudi izgovoril. Našim junakom se je v hipu stemnilo pred očmi in ko so si jih pomencali, da bi bolje videli, so že stali pred velikimi vrati, na katerih je pisalo: Pelodova dežela.

»Pa smo tu!« je rekel Miha. Ampak čudno! Vrata sredi travnika!«

»Saj pa veš, da smo v pravljici!« je rekla Lutkica. »V pravljici je vse mogoče!«

Previdno so odprli vrata in takoj izgovorili besede, ki jim jih je zaupal modrec Kuh Kuh.

»Pelod, pelod, pojdi proč, ki tako frčiš na moč!«

In ko so stopali po deželi, so se jim pelodovi oblaki umikali. Tako so prišli do hišice, ki ni imela oken in vrat.

»Kaj bomo?« so se vprašali. »Nič, potrkali bomo!« so se odločili. In so res potrkali in potrkali še enkrat in streha hišice se je odprla, ven pa je pokukala drobna ženička.

»Kdo je?«

»Pozdravljeni, gospa!« je pozdravila kraljična Lutkica. »Prihajamo s Planeta lutk in iščemo belega bika Gornaštrika!«

»Vstopite, no, vstopite, no!« je zaklicala ženička in jim vrgla vrv. Splezali so v hišico in se čudili, kako lepo in snažno je urejena.

»Sama živim, veste!« je rekla ženička. »In sem redko kdo zaide. Kako pa vam je uspelo pridihati se skoz ves ta pelod?«

»Pomagali so nam ficlji podzemeljčki!« je povedala Lutkica. »Jih poznate?«

»Seveda!« je pokimala ženička. »Z enim sem se pred davnimi leti poročila, a je bil tako majhen, da sem ga lepega dne po pomoti pometla!«

Potem se je nečesa spomnila.

»Joj, biti moram gostoljubna, kajne?« je poskočila. »Boste medico, kaj?«

»Škodilo nam ne bo!« je smeje pokimal Bambos. »Najlepša hvala, gospa!« Prijateljem pa je pošepnil: »Očitno Kih Kih le ne ve vsega; Pelodova dežela je poseljena bolj, kot si misli.« 

»Mogoče pa o njej ne govori prav rad,« je tiho pripomnil Zmaj čuvaj, »glede na to, da je njegovega kamerada enostavno pometla.«

Ko so popili medico, so ženičko še enkrat povprašali, kje živi bik.

»Bik Gornaštrik? Ojej in sprejoj, to je pa še celih pet vesoljskih minut hoda od tu v smeri ... ja, v smeri sivkastega peloda!«

»Potem bi pa mi kar šli!« je rekla Lutkica. »Čas imamo na tenko odmerjen, saj veste, kako je to!«

»Od kod pravite, da prihajate?« je zanimalo ženičko.

»S Planeta lutk!« je ponovila Lutkica. »Poznate?«

»O, od tam, kjer je sonce iz blaga, luna iz papirja, gozd pa iz zlata, kajne?« je plosknila ženička.

»Torej poznate!« se je razveselil Bambos. »Ja, ja, to je naš planet!«

»Pozdravite kralja Lutkoslava!« je rekla ženička. »Pa recite, da ga pozdravlja Stanka Blanka!«

»Stanka Blanka!« je ponovila Lutkica. »Prav, bomo. Zdaj pa res moramo iti!«

In so spet zlezli čez streho, še pomahali ženički, nato pa začeli iskati smer sivkastega peloda.


OSMO POGLAVJE[uredi]

Sivkastega peloda ni bilo težko najti. Bil je namreč siv in med vsem tistim belim ga je bilo zlahka opaziti.

»Upam, da bik ne bo spet česa zahteval v zameno za džezvico!« je tuhtala kraljična Lutkica. »Če ne, se bo vsa tale komedija še bolj zapletla in zavlekla!«

»Morda bo razumel, če mu bomo razložili situacijo!« je rekel Miha. »Če ne bo, bomo pa jezni, pa bo!«

»Uh, bom jezen!« je rekel Bambos. Vtem se je nekje nad njim oglasilo:

»Ti boš jezen? Res?«

In zarjulo je in pred našimi junaki se je nekaj orjaškega spustilo na tla.

»Kdo ste?«

»Prihajamo s Planeta lutk in zelo vam bomo hvaležni, če nam boste odstopili džezvico za kavo!« je z malce trepetajočim glasom rekla kraljična Lutkica.

»Pa ja!« je zinil bik in jih požrl.

Potem se je obliznil in zamrmral:

»Česa vsega ne doživim!!!«

Pa je šel počivat na belo jaso in si mrmral uspavanko, da bi lažje zaspal:

»Oj tuta tuta toj, oj tuta tuta tej, malo zaspimo, pa gremo naprej! Malo zaspimo, zaprimo oči, da si naberemo novih moči!«

Skoraj je že zaspal, ko ga je kar privzdignila neka čudna misel. Kako pa to, da so tile štirje čudaki, ki jih je požrl, sploh prišli tako daleč? Kako pa to, da jih ni pelod nič motil? Morda so pa premeteni čarovniki! To bo treba raziskati!

Potrkal je po trebuhu.

»Hej, vi tam noter!«

»Ja?« se je zaslišalo od znotraj.

»Saj ste še pri sebi, ne?«

»Smo še!« se je zaslišalo od znotraj. »Zraka je dovolj, prostora tudi, prav uživamo!«

»No, lepo!« je zatulil bik. »Vas lahko nekaj vprašam?«

»Ti kar!« se je zaslišalo od znotraj.

»Kako to, da vam pelod ni mogel do živega, ohej!?« je zatulil bik.

»Ej, ej, to je pa zamotana pripoved!« se je zaslišalo od znotraj. »Povemo ti jo, če nas spustiš ven!«

»No, prav!« je rekel bik. Zelo ga je zanimalo, tako zelo, da je bil tudi pripravljen spustiti malico iz trebuha.

»Torej,« je začela kraljična Lutkica, ko so vsi štirje prilezli iz bikovega vampa, »prihajamo s Planeta lutk, kjer je sonce iz blaga in tako naprej!«

»Ja?« je z zanimanjem poslušal bik.

»Potrebujemo sestavine za čarovnijo, ker moramo naš pokal spraviti iz majhne v normalno velikost! Zato smo šli na planet Truuu, tam pa nam slon gomalon ni hotel dati okla, dokler ne dobi tvoje džezvice!«

»Čudno!« je rekel bik. »Svojčas je gomalon naivne mimohodce pošiljal k Telohu! Ampak kar nadaljujte!«

»Pa so nam ficlji podzemeljčki povedali, kako pridemo sem in se ubranimo peloda!« je nadaljevala Lutkica.

»Tako torej!« je rekel bik. »Torej poznate čarovne besede! Lepo, lepo! In rešiti morate svojo kraljevino, če sem prav razumel!«

»Si!« je pokimala Lutkica.

»Prav!« je rekel bik. »Dam vam džezvico, ker ste pogumni! Pa vendar, bi mi naredili uslugo in predali slonu gomalonu moje sporočilo?«

»Seveda!« je rekla Lutkica. »Kar povej!«

»Povejte mu tole: miš ni slon in slon ni miš, miš pa prosi za drobiž, ko drobiž dobi, pa gre, slon pa reče: prav ti je! On bo že razumel!«

Kraljevič Miha si je te besede raje kar zapisal, ker mu je po glavi kar rojilo poprejšnjih besed in rim. Bik Gornaštrik jim je dal džezvico, poslovili so se in se kar naenkrat spet znašli na planetu Truuu.

»Tole je pa šlo hitreje, kot smo načrtovali!« je rekel Bambos. »Pokličem Kih Kiha?«

»Pa daj!« je rekla Lutkica. »Potem pa hitro k slonu!«


DEVETO POGLAVJE[uredi]

Kih Kih kar ni mogel verjeti.

»Oooooo!« se je čudil. »Ooooo! Ej! Bili ste v Pelodovi deželi in se iz nje vrnili z džezvico, ne da bi se vam kaj poznalo! Čestitam! Kih!«

»Brez tebe in modreca Kuh Kuha bi težko zmogli!« je rekel Bambos. »Zdaj pa moramo nujno k slonu, bik Gornaštrik nam je dal tudi sporočilo zanj!«

»Oooooo!« je zazijal Kih Kih. »Ooooo, sporočilo, oooo! Ej, kih kih, zdi se mi, da ste vse tole opravili bolje, kot ste pričakovali, kaj?«

»Sreča pomaga hrabrim!« je rekel Bambos. In menda je imel kar prav.


DESETO POGLAVJE[uredi]

Kralj Lutkoslav je mrzlično pripravljal nadaljevanje tekmovanja v recitiranju, ki so ga marionete tako kruto prekinile. Odločil se je, da ga bo poimenoval Veliki turnir in da bo zmagovalec poleg pokala, plemištva in zemlje dobil tudi zlat kraljevi prstan, ki bo pričal o tem, da Veliki turnir ni kar tako.

Je pa tudi prav tako mrzlično čakal, da se njegova hčerka in njeni trije kompanjoni vrnejo s potovanja in prav res je upal, da bo čarovnica Lutkrecija lahko pokal potem brez težav spremenila nazaj v pravo velikost. Za vsak primer jo je dal še enkrat poklicati predse.

»Lutkrecija,« je spregovoril, »saj si vse prav pretuhtala, kajne?«

»Sem!« je pokimala Lutkrecija. »Poklicala sem celo svojo sestro, Alabasterijo, da bo pomagala, ko bom pokal vračala v njegovo prejšnjo velikost!«

»Odlično!« je rekel kralj. »Odlično! Samo da se naši štirje vrnejo z vsem potrebnim!«

»Upam, da bojo pohiteli!« je z resnim glasom rekla Lutkrecija. »Vesoljski mornar Božidar bo s svojo ladjo prav kmalu priplul mimo našega planeta!«

Ampak v resnici ni prav nič dvomila, da se bo vse srečno izteklo.

Lutkrecijina sestra Alabasterija je sicer živela na planetu Velikkossira, ki se ga je dalo s Planeta lutk videti s prostim očesom, ko se je sonce prevesilo v popoldan. Še več, dalo se je videti celo hišice na njem in to s prostim očesom. Lutke so mu zato rekle Planet Lep pogled. Alabasterija je znala prav prima čarati in ker je bila na planetu Velikkossira zelo zaposlena, se z Lutkrecijo nista prav veliko videli. Zato je bila toliko bolj vesela, ko si je lahko vzela dopust in prišla pomagat.


ENAJSTO POGLAVJE[uredi]

Slon gomalon je po televiziji ravnokar gledal kviz, v katerem so malce prestrašeno vesoljsko kuno srebrnico Ivanko s planeta Obrkun spraševali po imenih vseh osmih planetov v osončju Čudnih imen.

»B ... b.... bbb ...« je nerodno jecljala Ivanka, ker se ni mogla spomniti niti enega, kaj šele vseh osmih.

»No, le vzemite si čas za premislek!« jo je vzpodbujal voditelj, sicer precej šik vesoljski jak, ki so ga klicali Bruno.

»Neumnica!« se je jezil slon gomalon. »A nisi nikdar hodila v šolo?«

Potem se je spomnil, da on ni nikdar hodil v šolo, ker je vedno raje fizično delal, in da se je vsega, kar zna, naučil iz knjig in časopisov.

»Čmak ...« je le zinila Ivanka.

»To je eden, ja!« je kimal Bruno. »Poskusite se spomniti še kakega!«

»Bmljak ...« je spet zinila Ivanka.

»Dva že imava, še šest!« je kimal Bruno.

»Čmak, Bmljak ...« je ponavljala Ivanka.

Bruno je še kar kimal.

»Fl ... Fl ...« ji je poskušal pomagati.

»No, reci že vendar Fljak!« se je živciral slon gomalon. Nakar se je spomnil, da Fljak sploh ni nobeno ime.

»Flopenšek!« je z muko izustila Ivanka.

»Bravo, bravo, saj nama gre!« je ploskal Bruno, Ivanka pa se je še kar mučila.

»No, zdaj imava tri: Čmak, Bmljak in Flopenšek!« je hitel Bruno. »Še pet nama jih manjka!«

»Daj, presneta kuna, spomni se jih še pet!« je rohnel slon gomalon, a se tudi sam ni spomnil nobenega več. Spomnil se je samo, da je na planet Flopenšek nekoč šel po breskve.

Vtem ga je poklicala slonka gomalonka.

»Ne morem zdaj, kviz gledam!« je trobil v sosednjo sobo. »Kdor koli je že, naj pride pozneje!«

»Ampak prišli so oni štirje z nekakšno džezvo!« je vztrajala slonka gomalonka.

»Z DŽEZVO?« je zatulil slon. »NEMOGOČE, DA BI PRIŠLI Z DŽEZVO!«

Skočil je iz naslonjača in prihitel pred svoje domovanje. Pred njim so stali naši štirje junaki in mu moleli džezvo.

»Hudirja, vi ste pa od sile!« je zatrobil. »Ampak pridite za hipec noter, kviz gledam in ne bi rad zamudil imen vseh osmih planetov!«

Pred televizijo se je vrnil ravno v hipu, ko je Ivanka izustila ime četrtega planeta.

»Rifi!« je zmagoslavno zaklicala. Bruno je bil sicer vesel, vendar je uvidel, da bo vse skupaj le predolgo trajalo.

»Draga Ivanka, morali nas boste zapustiti s prisluženimi osemnajstimi volčjimi čekani!« je resno oznanil. »Toliko časa pa vendarle nimamo. Imena preostalih štirih planetov so Ago, Peterpok, Žaltavec in Mnah-Mnah-Mnah!«

Ivanka je žalostno sklonila glavo. »No, no, nikar žalosti, tudi osemnajst čekanov je dober iztržek!« jo je tolažil Bruno, a že klical novega tekmovalca. Slon gomalon je ugasnil televizijo.

»Kako vam je uspelo dobit džezvo?« je vprašal.

»Imamo svoj način!« mu je odgovorila kraljična Lutkica. »Za nas s Planeta lutk ni nič nemogočega! Ti pa zdaj izpolni obljubo in nam daj okel!«

»Kajpak, kajpak ...« je mrmral slon gomalon, izginil nekam v vrata in se vrnil z oklom. »Zaslužili ste si ga!«

»Bik Gornaštrik pa nam je posredoval še sporočilo za vas!« je povedal kraljevič Miha.

»Gorči da mi kaj sporoča?« se je začudil slon gomalon. »Ti čudo ti! Kaj pa?«

Kraljevič Miha je izvlekel listek in prebral: miš ni slon in slon ni miš, miš pa prosi za drobiž, ko drobiž dobi, pa gre, slon pa reče: prav ti je!

»AAAAAA!« je zatulil slon gomalon in se sesul v sončni prah.

»Prav mu je!« je rekla kraljična Lutkica. »Kaj pa je bril norca iz nas in druge pred nami za zabavo pošiljal v nevarnost!«

»No ja,« je zamrmral Bambos, »je pa držal besedo in nam dal okel!«

»Tovarišija, okel imamo!« je rekla kraljična Lutkica. »Zdaj moramo pa čim prej nazaj na Planet lutk, da ujamemo vesoljsko ladjo mornarja Božidarja!«

PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO NAZAJ NA PLANET, KJER SONCE SVETI, KJER JE POLETI TOPLO IN VROČE ZA ZNORET!

PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO, PA SI ZAPOJMO TO PESMICO! ČAKAJO LUTKE, POKAL NAS ČAKA, MED LUTKAMI ŠE VESELO BO!

HEJ, HEJ, HEJA HO, LE VESELO POJDIMO! HEJ, HOJ, HEJA HE, KER SMO POGUMNI, VSE NAM USPE!

PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO NAZAJ NA PLANET, KJER GOZD ZLATI SE, KJER VSE SMEJI SE, KJER VSAKDO HODIT SME BOSOPET!

PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO, PA SI ZAPOJMO NA MOČ GLASNÓ, DA BODO HUDE MISLI ZBEŽALE, DA NAM PRI SRCU BO BOLJ TOPLÓ!

HEJ, HEJ, HEJA HO, LE VESELO POJDIMO! HEJ, HOJ, HEJA HE, KER SMO POGUMNI, VSE NAM USPE! Tako so si peli naši junaki, ko so dobili okel in komaj čakali, da spet pridejo domov.


DVANAJSTO POGLAVJE[uredi]

Kraljica Lutkomira se je neznansko razveselila vrnitve svoje hčerke in zeta, pa seveda tudi velikana Bambosa in Zmaja čuvaja.

»Da ste le dobili okel!« je poskakovala od veselja. Kraljicam se kaj takega sicer ne spodobi, ampak jo čisto razumemo. Še celo pela si je pesmico, ki jo ponavadi pojejo otroci. Ringa ringa raja, kraljica hoče čaja, če čaja ne dobi, pa reče ... kaj že reče?

Ampak saj to ni pomembno!

Tudi kralj ni mogel skriti veselja, da bo na Planetu lutk kmalu spet vse po starem, razveselil pa ga je tudi pozdrav Stanke Blanke, njegove stare prijateljice.

Čarovnica Lutkrecija je opozorila na dejstvo, da je vesoljska ladja mornarja Božidarja že nadvse blizu Planeta lutk.

»Božidarju moramo ob pravem času dati znak, naj se ustavi, drugače bo že mimo!« je svarila.


TRINAJSTO POGLAVJE[uredi]

Vesoljska ladja Okanesa je bila velikanska. Tako velikanska in tako prima je bila, da jo je spoštovalo vse vesolje. In mornar Božidar, ki je bil lastnik, kapitan in glavni mornar Okanese, je bil najbolj spoštovan mornar v vesolju tudi zaradi svojih številnih očes. Če si hotel kakšnega dobiti, si si ga moral prislužiti.

Tistega dne, ko se je Okanesa bližala Planetu lutk, to pa se je zgodilo samo na vsak tretji prestopni dan, kar ni bilo ravno vsak dan, je mornar Božidar pil vesoljsko vodico iz svoje večne steklenice, kot ji je pravil. Ko je namreč popil vso vodico v njej, je bila takoj spet polna. Prav tako je imel svoj večni sendvič. Zato ni bil nikoli lačen in ne žejen. Bil je skromen mož, zelo izobražen in načitan, in v vesolju mu ni bilo para!

Svoj prihod mimo določenega planeta je mornar Božidar vedno oznanil s pesmijo, ki se je vedno glasila. To je bil znak, da je pesem res prava pesem in da je ta, ki prihaja, res Božidar. Na posameznem planetu se ni nikoli ustavil, če poprej ni videl znaka, ki bi pomenil, da mora to storiti.

Mornar Božidar je popil vodico in zadovoljno opazoval znova polno steklenico, ko mu je ladijski računalniški sistem sporočil, da je čas za njegovo pesem.

MORNARJI SMO MORNARJI, VESOLJE PA JE ŠIRNO, OGROMNO JE, PROSTRANO IN ČISTO NIČ ČEMERNO.

MORNARJI SMO MORNARJI, VESOLJE PA JE ŠTOS: ČE GA NE JEMLJEŠ RESNO, POTEGNE TE ZA NOS!

IN PLOVEMO IN PLOVEMO NA LEVO IN NA DESNO IN SVOJO PLOVBO JEMLJEMO, SEVEDA, ČISTO RESNO.

MORNARJI SMO MORNARJI, PLANETI SO PLANETI, ČE NE VERJAMETE, PA KAJ! NI TREBA NAM VERJETI!

MI BOMO PLULI KLJUB TEMÚ IN SE LEPO IMELI IN SE USTAVILI PRI VAS, PA SPET ODŠLI VESELI.

MORNARJI SMO MORNARJI, VESOLJE PA JE ČAR! KDO VE, OD KOD OD DALEČ PRIPLOVE K VAM MORNAR!


ŠTIRINAJSTO POGLAVJE[uredi]

Lutkrecija je že vsa potna dajala znak mornarju Božidarju.

»Menda bo zdaj ja opazil!« je mahala s posebno vesoljsko krpico, namočeno v čarovno tekočino, da se je videla čez pol vesolja.

Na Okanesi je bilo že vse pripravljeno za pristanek. Lutkreciji ne bi bilo treba tako zelo skrbeti. Čeprav jo pa čisto razumemo. Šlo je za Planet lutk!

»Lahko nehaš mahati!« jo je opozorila sestra Alabasterija. »Saj je videl, lej, že pristaja!«

»Pozdravljena, čarovnica stara!« so bile prve besede, ki jih je izgovoril Božidar, ko je stopil z ladje in zagledal Lutkrecijo. »Kaj pa se dogaja? S Planeta lutk ni bilo znaka že, odkar je stari kralj Krpogled I. ušel s popotno pevko lutko Ambicijo. In tega je že ohoho vesoljskih stoletij!«

»Ti bo povedala kraljična!« je zadihano odgovorila Lutkrecija. »Ti se pa nisi nič spremenil, še vedno si tak, kot si bil!«

»Ah, to so samo sladke besede!« je Božidar zamahnil z roko. »Če povem po pravici, sem te dni prav utrujen. Okanesi sem privoščil nove vijake in veš, koliko dela je s tem!«

»Jih nisi kar pričaral?« se je začudila Lutkrecija.

»Sem, ampak stran v čarovni knjigi je malce zbledela in sem jih moral ročno priviti!« je povedal Božidar. »Pomisli, ročno!«

»Potem si zaslužiš malce počitka, kajne?« je rekla Lutkrecija. »Pridi z nami na kraljevi dvor, potem pa ti bo kraljična Lutkica povedala, kar ima!«

»Je to Slavkova ta mala?« je veselo vprašal Božidar. »Oj oj, čas pa res beži!«

»Saj tudi kralja že nisi precej dolgo videl!« je rekla Lutkrecija.

»Zadnjič sva se videla pred dolgimi leti na enem od srečanj teh in onih lutk. So me povabili, da bi kaj zapel!« se je nasmehnil Božidar. »In sem. Zapel sem ...«

»Boš potem!« ga je prekinila Lutkrecija. »Zdaj si najprej oddahni!«



PETNAJSTO POGLAVJE[uredi]

Vesoljski mornar Božidar je pel na ves glas:

»Ko se šibijo mizice, ko pride k vam mornar, ni treba dvakrat reči: prišel je Božidar!

Veselja vam prinašam, veselja na pretek, veselih viž na tone in vicev vsepovprek!«

In bolj ko je pel, bolj so bili vsi veseli.



ŠESTNAJSTO POGLAVJE[uredi]

»Božidar, stara mornarska sablja,« je veselo spregovoril kralj Lutkoslav, »še veš ne, kako smo te veseli!«

»Saj res!« je rekel Božidar. »Kako pa, da mi je Lutkrecija od dajanja znakov potem skoraj omahnila v naročje? Heja hej, Slavko, stari mrož, je kaj narobe?«

»Bom jaz povedala, ati!« je vskočila kraljična Lutkica. »Čisto na kratko, Božidar: v stiski smo in potrebujemo tvoje oko! Emmm ... eno tvojih očes!«

»Ja, prav!« je rekel Božidar. »Prav! Načeloma nimam nič proti, samo verjetno veste, da moje oko nikoli ne pride sámo!«

»Vemo!« je rekla Lutkica. »Zato nas zanima, kako si ga lahko prislužimo!«

»Hja,« je rekel Božidar. »Hja! In še enkrat hja! Ste že kdaj slišali za ficlje podzemeljčke?«

Lutkica, Miha, Bambos in zmaj so se spogledali.

»Smo!« so pokimali.

»Njihov modrec se imenuje Kuh kuh, tega pa verjetno ne veste, kaj?«

»Vemo!«

»Ti strela!« se je začudil Božidar. »No, Kuh Kuh in drugi ficlji živijo na planetu Truuu. Če prepričate starega modreca, da mi podari en »u« iz imena »Truuu«, je oko vaše!«

»En sam »u«!« je vzkliknil Bambos. »Heh, ti zabavna reč ti!«

»Se bomo potrudili!« je rekla Lutkica. »A ne da? Gremo kar takoj na pot! Lutkrecija, spravi nas prosim spet tja čez!« »Z veseljem!« je rekla Lutkrecija.

»Spet tja čez?« se je začudil Božidar. »A ste že bili kdaj tam?«

»Pravzaprav smo se pred kratkim vrnili od tam!« je povedal Bambos. »In iz Pelodove dežele tudi!«

»BILI STE V PELODOVI DEŽELI?« je skorajda zakričal Božidar. »Tega ne verjamem!«

»O ja, pa so bili!« je potrdil kralj Lutkoslav. »Od sile so, tudi sam ne vem, kako jim je uspelo!«

»Iz Pelodove dežele se še nihče ni vrnil!« je Božidar zmajeval z glavo. »Morate biti pa res nekaj posebnega!«

A naši štirje junaki in Lutkrecija so se že umaknili na sámo, da bi čim prej prišli nazaj na planet Truuu.


SEDEMNAJSTO POGLAVJE[uredi]

S pomočjo Lutkrecijine čarovnije, ki jo že poznamo, so naši junaki spet stali pred že znanim drevesom anžkom.

»KIH KIH!« so zaklicali. »KIH KIH, KJE SI?«

»Oooooo!« so čez hip ali dva zaslišali znani glas. »Kih kih, oooooooooooooooooo!«

»Kih Kih!« ga je nagovoril Bambos. »Kih Kih, prijatelj stari, vrnili smo se, ker imamo veliko prošnjo. Bi lahko govorili z modrecem Kuh Kuhom?«

»Z modrecem?« se je začudil Kih Kih. »Kuh Kuh nima preveč rad ...«

»Kih Kih, lepo prosim!« je spregovorila Lutkica. »Vesoljski mornar Božidar nam je dal nalogo, da naj ...«

»Oooooooo, to pa potem velja!« je rekel Kih Kih. »Še niste vsega opravili, kaj? Ej, ej! Kih kih, čakajte no, grem po modreca!«

»Hm, Božidarja, kot kaže, tudi tu precej spoštujejo!« se je čudila Lutkica.

»Draga moja, Božidarja spoštujejo povsod!« ji je zabičal Miha. »In planet Truuu ni izjema!«


OSEMNAJSTO POGLAVJE[uredi]

»Eeeee, glejno, glejno, glejgaglej, ali še bolje, kuh kuh, glejjih!« se je razveselil modrec. »Kaj pa vas tokrat žene v naše kraje?«

»Malce čudna prošnja!« je rekel Bambos. »Vesoljski mornar Božidar nam je ...«

»Božek?« je vzkliknil modrec. »Oj, Božek, stari fant! Kako dolgo ga že nisem videl, kuh kuh!«

»No,« je nadaljeval Bambos, »on nas je prosil, če mu lahko prinesemo en »u« iz besede »Truuu«. Pravi, da nam jo boste vi gotovo z veseljem odstopili!«

»Aj Božek, aj aj Božek, eeeeee, kuuuuuh!« je zaploskal modrec. »Nikoli se ne bo spremenil! Vedno isti lisjak, kuh kuh! Dajte, nesite mu tole!«

In modrec je vzel list drevesa anžek in nanj narisal velik »u«.

Bambos ga je začudeno pogledal.

»Mislite, da bo tole zadostovalo?«

»Eeeee, verjemite mi, kuh kuh, Božkota poznam kot še starejši denar! Velik star šaljivec je! Zaupajte mi in mu nesite tale »u«!« je poskakoval modrec. »In lepo ga pozdravite! Kuh!«

»Če vi tako pravite ...« je zamrmral Bambos. »Najlepša hvala potlej! In hvala tudi tebi, Kih Kih!«

»Oooooo, nič, nič!« je hitel Kih Kih. »Malenkost, ej!«

»Pozdravite Božkota!« je ponavljal modrec. »In lepo prijazno potujte domov!«

In naši junaki so šli z narisanim u-jem na pot.

PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO NAZAJ NA PLANET, KJER SONCE SVETI, KJER JE POLETI TOPLO IN VROČE ZA ZNORET!

PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO, PA SI ZAPOJMO TO PESMICO! ČAKAJO LUTKE, POKAL NAS ČAKA, MED LUTKAMI ŠE VESELO BO!

HEJ, HEJ, HEJA HO, LE VESELO POJDIMO! HEJ, HOJ, HEJA HE, KER SMO POGUMNI, VSE NAM USPE!

PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO NAZAJ NA PLANET, KJER GOZD ZLATI SE, KJER VSE SMEJI SE, KJER VSAKDO HODIT SME BOSOPET!

PA SE PODAJMO, PA SE PODAJMO, PA SI ZAPOJMO NA MOČ GLASNÓ, DA BODO HUDE MISLI ZBEŽALE, DA NAM PRI SRCU BO BOLJ TOPLÓ!


HEJ, HEJ, HEJA HO, LE VESELO POJDIMO! HEJ, HOJ, HEJA HE, KER SMO POGUMNI, VSE NAM USPE!


DEVETNAJSTO POGLAVJE[uredi]

Božidar se ni mogel nehati krohotati, ko je videl, kaj so mu s planeta Truuu prinesli naši junaki.

»Ti strela!« se je zvijal od smeha. »Kuh Kuh še ni za med staro šaro! Izjemno dobra pogruntavščina, odlično! Moram ga kaj obiskat!«

In potem se je obrnil h kraljični Lutkici in rekel:

»Ni kaj, dobro ste opravili! Zdaj pa moram iti, ker me čaka dolgo potovanje! Me ni treba nič pospremiti, saj se še kaj vidimo! Kar uživajte v mojem očesu, zaslužili ste ga!«

In je položil oko na mizo in odšel.

Kralj Lutkoslav si je globoko oddahnil.

»Zdaj imamo menda vse, kar je potrebno, da popravimo, kar je zakuhal Lesko Vrvon!«

Lutkrecija je pokimala. Vzela je oko in okel, pomignila svoji sestri in šla v svojo delavnico varit čúhamklok.

»Uh!« je vzdihnila kraljica Lutkomira. »Tale dogodivščina je pa bila že kar prehuda zame! Kje je moja dišeča sol?«

In je izginila v svoje prostore.

Naši štirje junaki so se nasmehnili, pa tudi kralj se je, na široko. Ko bo Lutkrecija prinesla pokal, se bo končno lahko nadaljeval Veliki turnir. Tokrat brez marionet in strahu. Kako bo to lepo!


DVAJSETO POGLAVJE[uredi]

Na dan Velikega turnirja je pokal ves sijoč stal pri sedežu kralja Lutkoslava.

»Drage moje lutke in lutkoti!« je kralj povzel besedo. »Ne bom rekel, da se turnir začenja, ker se je že začel pred toliko in toliko dnevi! Naj se torej nadaljuje! Recitirajmo in se lepo imejmo! Zmagovalec pa tokrat poleg vsega drugega, kar mu gre za nagrado, dobi še zlati kraljevi prstan!«

JAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA, PRSTAN!!!!!! so vpile lutke.

In tekmovanje se je nadaljevalo. Veliki turnir Planeta lutk. In ko so razglasili zmagovalca, lutkota Šivokrpa, ki je bil sicer frizer, je pa odlično recitiral in rime so mu tekle kot obsedene, je bilo veselje popolno. Na Planet lutk sta se vrnila sreča in mir. In seveda nam že dobro znana pesem:

Na Planetu lutk je sonce iz blaga, luna iz papirja, gozd pa iz zlata.

Na Planetu lutk živijo lutke v slogi, vsi se imajo radi, bogati in ubogi.

Tam so vedno krasne lutkaste poroke, vsi imajo krasne lutkaste otroke.

Na Planetu lutk gostov ne podijo, glasno jih pozdravijo, vljudno pogostijo.

Na Planetu lutk gozd je iz zlata, luna iz papirja in sonce iz blaga.

KONEC