Veliki petek
Veliki petek Roma Silvin Sardenko |
|
Po nebu razprostrle
zavese so se črne,
le tamkaj na obzorju
ožarjen pas se sveti,
kot da bi bile s srebrom
obrobljene zavese.
Še jasni Vatikan
in svetla katedrala
ne sije kakor včasih,
kot da bi v pajčolan
zavito bilo vse.
In zvon molči.
Kako bi mogel peti,
ko vse je stvarstvo mirno,
kot da pribito bilo
z Gospodom bi na križ.
A v cerkvi svečenik
odgrinja temen prt
od resnega lesa …
In duše hrepeneče
poklekajo in ustne
trepečejo v poljub.
Tam zunaj pred svetiščem
po tlaku se bazaltnem
pehajo ljudske trume
in dirjajo kolesa
nemirno svojo pot.
Kako hite,
kot bi hoteli srečo
zajeti še nocoj.
A Njega –
na križu krvavečem
pozablja šumni svet.
Iz katedrale včasih
priplavajo na trg
glasovi pritajeni,
otožno vzdihujoči:
Kaj sem ti storil, ljudstvo,
in s čim sem te razžalil?
A svet hrumi naprej …