Veliki inkvizitor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veliki inkvizitor
Fjodor Mihajlovič Dostojevski
Izdano: Kres, letnik 1, številka 9/10 (1922), 152–158
Viri: dLib 9/10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Odlomek iz Bratov Karamazovih.)

V neizmernem Svojem usmiljenju je prišel še enkrat in stopil med ljudi v taisti človeški podobi, v kateri je tedaj, pred petnajstimi stoletji, med njimi učil. Z neba je stopil na "vroča planišča"[1] južnega mesta, tam, kjer je še komaj večer prej v »veličastnem autodafé[2]«, v prisotnosti kralja, dvora, vseli grandov, kardinalov in prelepili dvornih dam, pred zbranimi množicami vse Sevilje gorelo zaeno malodane kar sto krivovercev, ki so jih po obsodbi kardinala, velikega inkvizitorja, sežgali ad majorem gloriam Dei[3].

Tiho, neopazno se je pojavil, a glej, vsi so ga spoznali. Z nepremagljivo silo hoče ljudstvo k Njemu, Ga začne obkrožati, naraščati krog Njega, slediti Mu. Molče hodi med njimi s tihim smehljajem brezkončnega sočutja. Solnce ljubezni gori v Njegovem srcu, žar Razsvetljenja in Sile lije iz Njegovih oči, in ko se izliva na ljudi, vzkipevajo njih srca odmevajoče ljubezni. Roke razprostira k njim, blagoslavlja jih in zdravilna moč prehaja od Njega in oblačil Njegovih. Čuj, iz množice zakliče starček, slep od mladih let: »Gospod, ozdravi me, da Te tudi jaz ugledam,« in glej, kakor da mu je luskina padla z oči, in slepec Ga vidi. Ljudstvo plaka in poljubuje zemljo, kjer stopa On. Otroci Mu trosijo cvetice na pot, pojo Mu in kričijo: »Hosana! On je to, On je to,« ponavlja vse, »On mora to biti, On in nihče drugi!« Zdaj je obstal pred portalom seviljske katedrale, uprav v trenutku, ko z glasnim jokom nesejo v cerkev belo, odprto otroško krsto. V njej sedemletno dekletce, hči edinka nekega odličnega meščana. Mrtvo dete leži v samem cvetju. »Obudil ti bo otroka,« kričijo iz množice plakajoči materi. Pater, ki je prišel pogrebu do vhoda naproti, se ozira v neumevanju in mrši obrvi. V tem se razlegne krik matere umrlega deteta. Vrže se k Njegovim nogam: »Če si to Ti, boš obudil mojega otroka!« vzklikne in proseče vije pred Njim roke. Sprevod se ustavi, krsto spuste na tla k Njegovim nogam. On pa gleda in užalosti se in tiho in še enkrat spregovore Njegova usta: »Talita kumi« — »Deklica, vstani!« In deklica se dvigne v krsti, sede in se smehlja in gleda s široko odprtimi, začudenimi očesci krog sebe. Roke še držijo šopek belih rož, s katerim je ležala v krsti. V množici osupnjenost, kriki, ihtenje — ko se zdajci, uprav v tem hipu, pojavi na ploščadi pred katedralo sam kardinal, veliki inkvizitor. Starec je to skoro devetdesetih let, visok in vzravnan, izsušenih lic in udrtih oči, ki pa preteče planite v blesku pritajenega ognja. O, danes ni v sijajnih svojih kardinalskih oblačilih, v katerih je sinoči, ko so sežigali sovražnike rimske vere, bleščal pred ljudstvom — ne, ta trenotek nosi zopet svojo staro, raševo meniško haljo. Za njim hodijo v pristojni razdalji mračni njegovi pomočniki in sužnji ter "sveta" straža. Obstane pred množico in opazuje iz daljave. In videl je vse, videl je, kako so postavili krsto k Njegovim nogam, videl, kako je vstala deklica, in obraz se mu je zamračil. Temno mrši svoje goste, sive obrvi in pogled mu zažareva v zloveščem ognju. Mogočno dvigne svoj prst, stražam pokaže Nanj in Ga veli prijeti. In taka je njegova moč in tako mu je že ljudstvo pokorno in trepetajoč poslušno, da se nemudoma razgrne pred stražarji, ki zdaj pristopijo in Ga primejo ter tirajo sredi grobne tišine, ki je nenadoma nastala, iz množice. In že so se sklonili vsi namah kakor en sam človek globoko do zemlje pred starim inkvizitorjem, ki jih molče blagoslovi in odide mimo. Ujetnika privedejo v tesno, mračno, obokano temnico v starodavni palači Svetega sodišča, kjer Ga zapro. Minul je dan, nastala je temna, vroča, dušljiva seviljska noč. Lavor in mirta razširjata svoj duh. Sredi pozne, tihe noči pa se zdajci odpro široka železna vrata temnice in sam starec inkvizitor vstopi počasi z lučjo v roki v ječo. Sam je, vrata se tesno za njim zapro. Obstane pri vhodu in dolgo, minuto ali dve, pazljivo motri Njegov obraz. Slednjič stopi tiho bližje, luč postavi na mizo in spregovori:

»To si Ti? Ti?« — A ker ne dobi odgovora, hitro pristavi: »Ne odgovarjaj, molči! Da, in kaj mi moreš tudi odgovoriti. Sam vem predobro, kaj mi porečeš. Pa saj nimaš niti pravice, da bi še kaj dostavljal k temu, kar si nam že preje oznanil. Zakaj torej prihajaš in nam krhaš naše delo? Da, v napoto nam hodiš in sam veš, da je tako. Ampak, ali veš, kaj bo jutri? Ne vem, kdo si in vedeti nočem: če si to Ti ali samo Njegova podoba. Le eno: jutri Te bom obsodil in dal sežgati kot najljutejšega izmed krivovercev in videl boš, kako bo ljudstvo, da, isto ljudstvo, ki je danes poljubljalo Tvoje noge, jutri, samo da mu namignem, prihitelo podgrebat žerjavico Tvoje grmade. Veš li tudi to? Da, mogoče je, da veš tudi to« — je potem pristavil v globokem razmišljevanju, ne da bi tudi samo za trenutek odmaknil pogled od svojega Ujetnika.

(— Ne razumem prav, Ivan, kaj naj vse to pomeni? (— se je nasmehnil Aljoša, ki je ves čas molče poslušal — ali je vse enostavno brezbrežna fantazija ali pa nekakšna zagonetna zmota starčeva, nekakšno nemogoče qui pro quo«.[4]

— Pa naj obvelja drugo — se je zasmejal Ivan — če te je sodobni realizem že tako razvadil, da nič fantastičnega več ne preneseš. če že hočeš, pa naj bo torej qui pro quo. Ker tisto je res — starec ima že devetdeset let in čudno bi ne bilo, če je že zdavna izgubil pamet ob svoji ideji. Ujetnik pa, recimo, ga je s svojo zunanjostjo porazil do kraja. Ali pa, navsezadnje, je vse skupaj samo mrzlično bledenje, halucinacija devetdesetletnega starca pred smrtjo, razdraženega vrhutega od utisov prošlega večera. Sicer pa, mar ni za naju popolnoma vseeno, če je qui pro quo, če brezbrežna fantazija? Poglavitno na stvari je samo to, da čuti starec v sebi potrebo, izgovoriti se in izpovedati, o čemer je molčal vseh dolgih devetdeset let. —

— A Ujetnik molči. Gleda ga in ne spregovori besede. —

— Da, in tako- mora tudi brezpogojno biti — se je Ivan zopet zasmejal. — Sam starec Ga je opomnil, da nima niti pravice, da bi k temu, kar je že sporočenega, še kaj pristavil. In če hočeš, obstoji ravno v tem osnova in najznačilnejša črta rimskega katoličanstva, vsaj po mojem mnenju: vse si predal papežu, on ima sedaj vso moč in Ti ne pridi več in mu je ne krati, vsaj do časa. In ne govore samo v tem smislu, marveč tudi pišejo, vsaj jezuitje. Tako sem sam bral v knjigah njih bogoslovcev. —)

»Imaš li pravico, razodeti nam, četudi eno samo skrivnost iz onega sveta, iz katerega prihajaš?« Ga vpraša moj starec in sam za Njega odgovori: »Ne, nimaš je, ker ne smeš ničesar pristaviti temu, kar nam je že sporočenega, da ne odvzameš ljudem svobode, za katero si se tako postavljal, ko si hodil po svetu. Vse, kar bi znova oznanil, vse bi poseglo v versko svobodo ljudi, kajti za nas bi pomenilo čudež, a svoboda ljudi Ti je bila najdražja takrat, pred poldrugim tisočletjem. Mar nisi tačas često govoril: "Svobodne vas hočem napraviti"? No, sedaj si jih videl te "svobodne" ljudi!« pristavil je naenkrat z zamišljenim posmehom. »Da, drago smo plačali naše delo,« je nadaljeval potem, strogo Mu zroč v obraz, »ali dovršili smo ga slednjič in to v Tvojem imenu. Petnajst vekov smo se mučili s to svobodo, sedaj pa je končano in krepko končano. Ali ne verjameš, da je krepko končano? Gledaš me krotko in niti negodovanja Ti nisem vreden. Vedi torej, da so ljudje sedaj, in prav sedaj, bolj kot kdaj preje uverjeni, da uživajo popolno svobodo, v resnici pa je tako, da so jo sami prinesli nam in nam jo položili k nogam. Ampak to je naše delo. Ali pa je morda to takšna svoboda, kakor si jo želel Ti?«

(— Spet ne razumem — ga prekine Aljoša — menda hoče ironizirati, smešiti? —

— Nikakor ne. Nasprotno, celo v svojo in svojih zaslugo si šteje, da so slednjič vendarle premagali svobodo, kar da so to storili zgolj iz namena, osrečiti ljudi. —)

»Kajti šele sedaj,« (govori seveda o inkviziciji) »je postalo mogoče razmišljati o sreči ljudi. Človek je rojen kot upornik; toda, ali more upornik postati srečen? Opozarjali so Te,« Mu reče, »in ni Ti nedostajalo svaril in namigavanj. Toda nisi jih poslušal in zavrgel si edino pot, ki more privesti ljudi do sreče. K sreči si nam predal oblast, predno si odšel. Ti sam si nam dal pravico zavezavati in razvezavati in sedaj seveda niti misliti ne moreš na to, da nam bi jo zopet odvzel. Zakaj si torej prišel rušit naše delo?«

(— A kaj pomeni: in ni Ti nedostajalo svaril in namigavanj? — je vprašal Aljoša.

— Da, prav to je najvažnejše, kar hoče starec povedati. —)

»Strašni in umni duh, duh samouničevanja in nebitja,« nadaljuje starec, »veliki duh je govoril s Teboj v puščavi in knjige nam sporočajo, da Ti je bilo kakor v "izkušnjavo". Kaj ni tako? In povej, ali je mogoče reči karkoli resničnejšega od tega, kar Ti je on zastavil v treh vprašanjih in kar si zavrgel in kar imenujejo v knjigah "izkušnjave"? Povem Ti pa: če se je kdaj na zemlji zgodil tak nezaslišan čudež, potem se je zgodil prav ta dan, za dneva teh treh izkušnjav. Ravno v pojavljenju teh treh vprašanj obstoji namreč čudež. Če bi si bilo mogoče misliti, samo za poizkušnjo in za primer, da so ta tri vprašanja brez sledu izginila iz knjig in da bi jih bilo treba zamisliti in oblikovati znova in vnovič vpisati v knjige, in da bi v ta namen sklicali vse modrijane sveta, vse vladarje, učenjake, duhovne, dostojanstvenike, modroslovce, pesnike, in bi jim postavili nalogo: zamislite in oblikujte troje vprašanj, toda takih, da bodo — kaj samo to, da bi izražala vso veličino tega dogodka, marveč ki bodo vrhutega še v treh besedah, v treh človeških stavkih napovedala vso bodočo zgodovino sveta in človeštva — kaj meniš, da bi zadostovala v to vsa združena zemeljska modrost in da bi mogla ustvariti nekaj, kar bi vsaj približno odgovarjalo po sili in globini tem trem vprašanjem, ki so ti bila takrat resnično postavljena od mogočnega in umnega duha v puščavi? Zgolj po teh vprašanjih in po čudežu njih pojavljenja moreš zapopasti, da nimaš opravka s sedanjim človeškim razumom, marveč z vekovečnim in neomejenim. Kajti v teh treh vprašanjih je vsa bodoča zgodovina človeštva kakor združena v eno samo celoto in povedana vnaprej v treh podobah, v katerih se stekajo vsa nerazrešljiva zgodovinska protislovja človeške prirode po- vsem svetu. Tačas seveda to ni moglo biti tako očitno, ker je bila bodočnost še neznana. Zato pa sedaj po preteku petnajstih stoletij jasno vidimo, da je v teh vprašanjih vse tako pravilno razrešeno in povedano vnaprej in da se je vse tako do pičice izpolnilo, da k njim kaj pristaviti ali od njih odvzeti ni več ničesar mogoče.

Le Sam razsodi, kdo je imel prav: Ti ali oni, ki Te je takrat izpraševal? Spomni se prvega vprašanja; čeprav ne po besedah, ampak po smislu se je glasilo takole: Ti hočeš v svet in greš s praznimi rokami z nekakšnim obetom svobode, ki si je oni v prirojeni svoji toposti niti misliti ne morejo in katere se boje in straše, ker nič ni bilo nikdar za človeka in človeštvo strašnejšega od svobode! Vidiš tam onele kamne v tej goli, razžarjeni puščavi? Spremeni jih v kruh in za Teboj pohiti človeštvo kakor čreda, hvaležna in poslušna, čeprav vedno v trepetu, da ji odtegneš svojo roko in da bo konec Tvojega kruha. No, Ti nisi hotel odvzeti človeštvu svobode in zavrgel si predlog, kajti kakšna svoboda je to, si razsodil, ki je kupljena s kruhom? Izrekel si, da človek ne živi samo od kruha, toda ali veš, da bo v imenu tega istega zemeljskega kruha vstal zoper Tebe duh zemlje in Te bo premagal in vsi bodo šli za njim in kričali bodo: "Glejte ga, žival, ki nam je poslal ogenj iz nebes!"? In ali veš, da bo, ko preidejo stoletja, razglasilo človeštvo z ustmi svoje modrosti in znanosti, da ni nobenega zločina in da torej tudi greha ne more biti, ampak da je samo in edinole glad. "Nasiti jih najpreje in potem šele zahtevaj od njih dobrih del!" glej, to bodo zapisali na prapor, ki ga dvignejo zoper Tebe in v katerega znamenju razrušijo Tvoj tempel. A na mesto templa Tvojega bodo zgradili novo stavbo, vnovič se bo dvignil strašen babilonski stolp in čeprav ga tudi to pot ne bodo dogradili, vseeno, v Tvoji moči je bilo in lahko bi bil storil, da bi tega početja sploh ne bilo treba in tisoč let trpljenja bi bil s tem prihranil človeštvu. Ker k nam, vedi, bodo pribežali potem, ko jih bo po tisoč letih izmučilo njih prazno grajenje. Takrat nas bodo zopet poiskali izpod zemlje, po katakombah, kjer se bomo skrivali — kajti vnovič nas bodo preganjali in mučili — in ko nas bodo našli, bodo zaklicali: "Dajte nam kruha, ker tisti, ki so nam obljubljali ogenj iz nebes, nam ga niso dali." In takrat se zgodi, da dogradimo mi njih stolp, kajti dogradil ga bo tisti, ki jih nasiti, a nasitimo jih mi, v Tvojem imenu, da, zlagali se bomo, da v Tvojem imenu. O, nikoli in nikoli se ne bodo umeli ljudje nasititi brez nas! Nobena znanost jim ne bo dajala kruha, dokler bodo svobodni, in končalo bo s tem, da nam bodo slednjič sami prinesli svojo svobodo in nam jo izročili, rekoč: "Bolje bo, če nas zasužnjite, samo nasitite nas!" Spoznali bodo naposled, da na svobodo in hkrati še na zadosti kruha za vsakogar še misliti ni, kajti nikoli in nikoli si ne bodo znali deliti med seboj! Uverijo se tudi. da ne morejo biti nikdar svobodni, ker so slabotni, grehaželjni, nizkotni in uporniki. Ti si jim obljubljal kruh nebeški, a zopet ponavljam, ali se more ta kruh primerjati v očeh slabega, večno grehotnega in večno nehvaležnega človeškega rodu z zemeljskim? In če bi vstali zavoljo nebeškega kruha in šli za Teboj tudi tisoči in desettisoči. kaj, vprašam Te, pa se naj potem zgodi z ostalimi milijoni bitij, katerih moči niso zadostovale, da bi se odrekli zemeljskemu kruhu v imenu nebeškega? Ali pa so Ti morda pri srcu samo ti desettisoči velikih in močnih, a ostali milijoni, nešteti kakor morski pesek, slabih, vendar ljubečih Te, mari naj ti služijo samo v orodje mogočnim? Ne, nam so dragi tudi slabotni. Grehotni so in uporniki so, ali videl boš, navsezadnje bodo tudi oni poslušni. Občudovali nas bodo in kakor bogove nas bodo častili samo zavoljotega, ker smo se odločili, vzeti svobodo nase in zagospodovati nad njimi — da, tako strašno jim bo na koncu nositi lastno svobodo! Mi pa bomo govorili, da smo Ti poslušni in da vladamo v Tvojem imenu. Preslepili jih bomo zopet in varovali jih bomo, da bi jim prišel Ti še kdaj blizu. V tem, da bomo lagali, v tem bo tudi naše trpljenje, toda lagati bomo primorani. Vidiš, takšen je pomen prvega vprašanja v puščavi in to je, kar si zavrgel v imenu svobode, ki si jo postavil nad vse. V resnici pa hrani to vprašanje v sebi veliko skrivnost tega sveta. Če bi bil sprejel "kruh", bi namreč odgovoril na mukapolno koprnenje vseh ljudi, tako posameznika kakor vsega človeštva, koprnenje, ki pravi: "Komu se prikloniti?" Ni je neprestanejše in bolj mučne skrbi za človeka, čim je postal svoboden, kot da kar najhitreje poišče nečesa, čemur bi se priklonil. Išče pa človek v tem, čemur bi se klanjal, nekaj, kar bi bilo povsem neoporekljivo, in to v taki meri, da bi bili vsi ljudje, in sicer takoj in soglasno, pripravljeni, pripoznati ga in se mu prikloniti. Žalostnemu temu stvoru namreč ni dovolj, da bi našel to, kar bi priznal le ta ali oni, temveč zanj mora biti tako, kar bi priznali vsi, da bi se mu hoteli prikloniti vsi, na vsak način vsi brez izjeme. In v tej potrebi, v tej želji po vseobčnosti in edinosti v priznavanju tega, čemur se hočejo prikloniti, v tem je tudi zapopadena največja muka človekova, posameznika kot vesoljnega človeštva od začetka sveta. Zaradi nje so se morili med seboj z mečem. Ustvarili so si bogove in pozivali drug drugega: "Zavrzite vaše bogove in pridite in se priklonite našim, če ne, smrt vam in vašim bogovom! " In tako bo do konca sveta, celo potem, ko bodo izginili s sveta tudi bogovi: vseeno padali bodo pred idoli. In Ti si vedel, nemogoče je, da bi Ti ne bil vedel za to temeljno skrivnost človeške prirode; kljub temu pa si zavrgel edino in absolutno znamenje, ki se Ti je ponujalo in pred katerim bi se vsi brez izjeme priklonili — znamenje kruha zemeljskega — in zavrgel si ga v imenu svobode in kruha nebeškega. In, poglej, kaj si storil potem? In vse zopet v imenu svobode! Govoril sem Ti, da je ni za človeka mučnejše skrbi, kot najti onega, ki bi mu kar najhitreje predal dragoceni dar svobode, s katerim se to nesrečno bitje rodi. Njih svobodo pa si osvoji tisti, ki more upokojiti njih vest. S kruhom Ti je bilo dano neoporekljivo znamenje: daj kruha in človek se prikloni, ker na svetu ni ni nič neoporekljivejšega od kruha. Za slučaj pa, da bi si kdo istočasno za Tvojim hrbtom znal osvojiti njih vest — o, gotovo bi potem zavrgel celo Tvoj kruh in šel za tem, ki mu je omrežil vest. V tem oziru si imel prav. Ker skrivnost človeškega življenja ni le v življenju samem, marveč v namenu njegovega življenja. Brez trdne zavesti tega, počemu živi, bi človek nikdar ne privolil živeti, čeprav bi bilo krog njega kruha v izobilju! To je vse res, kaj pa si storil Ti: mesto da bi si podvrgel svobodo ljudi, si šel in jim jo še povečal! Mar si pozabil, da jim je mir, da, celo smrt ljubša od svobodnega odločevanja v spoznanju dobrega in zla? Ne, nič ni zapeljivejšega za človeka od njegove vesti, ampak hkrati tudi nič mučnejšega. In glej, mesto trdnih osnov v pomirjenje človeške vesti si jim prinesel vse, kar je nenavadnega, zagonetnega in nedoločnega, si jim prinesel vse, kar je presegalo njih moči in si ravnal raditega, kakor da jih sploh ne ljubiš. — In kdo tako? Isti, ki je prišel, da žrtvuje za nje Svoje življenje! Mesto, da bi si podvrgel njih svobodo, si jo še razširil in obremenil z njenimi mukami duševno kraljestvo človekovo na vekomaj. Zaželel si svobodne ljubezni od človeka, da bi hodil sam od sebe za Teboj, zaslepljen in oropan po Tebi. Mesto trdnega starega zakona je moralo odslej svobodno njegovo srce odločati, kaj je dobro in kaj je zlo, iti ničesar ni imel ob strani razen Tvoje podobe — kaj res nisi pomislil, da se bo navsezadnje odvrnil od vsega in zavrgel Tebe in Tvojo podobo, ugnetan od pretežkega bremena, ki mu ga nalaga svobodno odločevanje? Vzkliknil bo naposled, da je nemogoče, da bi bila resnica v Tebi, ker bi ga sicer ne zapustil v takih bridkostih in takih mukali, kot si to storil Ti, zapustivši mu toliko skrbi in nerazrešljivih nalog. Na ta način si torej Ti sam položil temeljni kamen v razrušenje Svojega kraljestva in zavoljo njega ne obdolžuj nikogar več. Mar pa je to tisto, kar se Ti je predlagalo? Tri sile so na svetu, tri edinstvene sile, ki bi mogle ukrotiti in si na veke osvojiti vest teh slabotnih upornikov, in sicer: čudež, skrivnosti in avtoriteta. Ti pa si zavrgel prvo in drugo in zavrgel si tudi tretje in sam si nam dal primer zato. Ko Te je strašni in umni duh postavil na vrh templa in Ti govoril: "Če hočeš spoznati, da si Sin božji, tedaj se spusti tod dol, kajti pisano je o Njem, da Ga bodo angeli vzeli na roke, da ne bo padel in da ne bo noga Njegova zadela ob kamen, in spoznal boš, če si res Sin božji, in dokazal boš, kakšna je Tvoja vera v Očeta Tvojega." Ti pa si, ko je končal, predlog zavrnil, in nisi se vrgel raz streho. O gotovo, mogočno si ravnal tedaj kot Bog, toda ljudje, to ubogo uporniško pleme, mar so oni bogovi? O, Ti si vedel takrat, da bi že pri samem koraku, pri samem poizkusu, vreči se v globino, izkušal Gospoda in da bi v tistem hipu izgubil vero v Njega in da bi padel ter se razbil ob zemlji, ki si jo prišel odrešiti in vzradoval bi se umni duh, ki Te je izkušal. Toda ponavljam: je-li mnogo takih, kakor si Ti? In si res mogel samo za trenutek misliti, da bodo tudi drugi strpeli v takih izkušnjavah? Mar je tako ustvarjena človeška priroda, da bi celo v takih trenutkih najstrašnejših osnovnih in mukapolnih duševnih razdvojenj obstala sama s svobodnim odločevanjem srca? O, Ti si vedel, da bo ohranjen Tvoj čin v knjigah, da bo segel v zadnje globine časa in do poslednjih zemeljskih meja, in nadejal si se, da bo človek, ki bo hodil za Teboj, ostal z Bogom, ne da bi potreboval čudežev. Toda tega pa nisi vedel, da bo zavrgel človek s čudežem tudi Boga, kajti človek ne išče toliko Boga, kot pa čudežev. In tako, ker ne bo mogel izhajati brez čudežev, si bo izmislil novih, začel bo verovati lastnini vražarijam in čarovnijam starih bab in naj bo še stokrat upornik, krivovercc in brezbožnik. Stopil nisi s križa, ko so Ti vpili: "Stopi s križa in verjeli Ti bomo, da si Sin božji." In stopil nisi zato, ker nisi hotel zasužnjiti človeka s čudežem, ker Te je žejalo po svobodni veri in ne po čudežni, ker Te je žejalo po svobodni ljubezni, ne pa po suženjskem zamaknjenju pred mogoštvom, ki ga je enkrat za vselej do dobra prestrašilo. Toda tudi v tem si sodil o ljudeh previsoko, kajti sužnji so, četudi so ustvarjeni kot uporniki. Ozri se in sodi, petnajst vekov je prešlo od takrat — pojdi in poglej si jih: koga si dvignil do Sebe? Zaklinjam Te, človek je slabejši in nižji po naravi, kot si Ti o njem mislil. Kje, povej, kje more izpolniti, kar si izpolnil Ti? Preveč visoko si ga cenil in zato si ravnal z njim, kakor da ga sploh ne ljubiš — in kdo tako: Isti, ki ga je vzljubil bolj od Samega Sebe! Nižje bi ga moral ceniti in manj bi zahteval od njega; in to bi bilo bližje ljubezni, ker bi bilo lažje njegovo breme. Slab je in podel je. Kaj za to, da se sedaj vsepovsod upira naši oblasti in da se ponaša s svojim uporništvom. Ponos šolarčka in otroka je to. Podobni so malim dečkom, ki so se uprli in nagnali učitelja iz razreda. Ampak tudi njih zmagoslavja bo konec in še drago ga bodo poplačali. Upepelili bodo hrame božje in zalili bodo zemljo s krvjo. Naposled pa se jim bo le zasvetilo — otrokom neumnim — da so preslabi za upornike, da omagujejo pod težo lastnega upora. Vsi zaliti s smešnimi solzami si bodo tedaj začeli priznavati, da se je hotel gotovo pošaliti nad njimi, kdor jih je ustvaril za upornike. V obupu bodo tako govorili, in bogoskrunske bodo njih besede in še bolj bodo nesrečni zaradi njih, ker človeška priroda ne prenese bogoskrunstva, ki ga navsezadnje vselej spet maščuje sama nad seboj. In tako: zmeda, nesreče in težave — evo, njih dežela na zemlji po vsem, kar si Ti zanje pretrpel. Veliki Tvoj prerok govori v alegoriji svoje vizije, da jih je videl vse, ki bodo vstali pri prvem vstajenju in da jih je bilo iz vsakega rodu po dvanajst tisoč. Pa če jih je bilo toliko, biti so morali bolj bogovi kot pa ljudje. Pretrpeli so Tvoj križ, pretrpeli ob koreninicah in kobilicah desetletja glad in goloto puščave in sedaj seveda lahko s ponosom pokažeš nanje, na te otroke svobode in svobodne ljubezni, na njih brezprimerno žrtev v Tvojem imenu! Ali spomni se, da jih je bilo vsega komaj nekaj tisoče v, in še to bogov, a kaj pa ostali? V čem so grešili ubogi slabotni, ker niso zmogli, kar so zmogli mogočni? V čem je kriva slabotna duša, ki ne more sprejeti tako strašnih darov? Saj menda nisi prišel samo k izvoljenim in za izvoljene!? Če pa si prišel samo zanje, no, potem pa je za nas na svetu skrivnost, ki nam je ni dano spoznati. Zopet z druge strani smo bili torej upravičeni, ko smo jim propovedovali skrivnosti in jih učili, da ni svobodno odločevanje njih src važno in ne svobodna ljubezen, ampak skrivnost, ki so ji dolžni slepo pokorščino, in čeprav bi bilo proti njih vesti. Tako smo storili mi. Popravili smo Tvoje dejanje in ga zasnovali nad čudežem, skrivnostjo in avtoriteto. In ljudje so se vzradovali, da smo jih vnovič povedli kakor čredo in da smo odvzeli slednjič z njih src prestrašili dar, ki jim je prizadeval tolike muke. Smo torej storili prav ali ne? Povej, ali nismo ljubili človeštva, ko smo mu v tako ponižnem spoznanju njegove nemoči z ljubeznijo olajšali njegovo breme, ko smo privolili njegovi slabotni naravi celo greh na našo odgovornost? Čemu torej prihajaš rušit naše delo? In kaj molčiš ves čas in ne odmakneš krotkih Svojih oči od mene? Razsrdi se, ne maram Tvoje ljubezni, ker Te tudi jaz ne ljubim. Iti kaj mi je skrivati pred Teboj? Mar ne vem, s kom govorim? Vse že veš, kar Ti imam povedati, poznam na Tvojih očeh. Pred Teboj da bi skrival našo skrivnost? Mogoče pa jo hočeš slišati prav iz mojih ust, čuj torej: mi nismo s Teboj, ampak z njim. Evo naše skrivnosti. Že zdavnaj nismo več s Teboj, ampak z njim, že osem vekov. Ravno pred osmimi stoletji je bilo, ko smo vzeli od njega, kar si Ti z negodovanjem zavrgel, poslednji dar, ki Ti ga je ponujal potem, ko Ti je razkazal vsa zemeljska kraljestva: vzeli smo Rim in Cezarjev meč in se proglasili za edine vladarje te zemlje, čeprav se nam še niti do danes ni posrečilo dovršiti našega dela. Kdo pa je kriv? O, doslej se je šele komaj dobro začelo, ampak začelo se je. Se bo trajalo in še mnogo bo trpela zemlja, predno bo končano, toda dosegli bomo in vladarji postanemo. Tačas pa bo ura misliti na vesoljno srečo vsega človeštva. In vendar bi bil že takrat lahko sprejel Cezarjev meč. Zakaj si zavrgel ta poslednji dar? Saj bi, če bi ga sprejel, izpolnil vse, kar išče človek na zemlji, to je: komu se prikloniti, komu izročiti svojo vest in na kakšen način se združiti naposled v enem samem vesoljnem in od vseh zaželjenem mravljišču.

Kajti potreba po vesoljnem zedinjenju je tretja in poslednja muka človeštva. Vsekdar je človeštvo kot celota stremelo po vesoljni enotnosti svojega reda. Mnogo je bilo velikih narodov z veliko zgodovino, toda čim višji so bili, tem večja je bila njih nesreča, kajti tem silneje od drugih so spoznavali potrebo vesoljnega zedinjenja. Kakor neurje so dreveli veliki zavojevatelji, Timurji in Čingiskani, čez zemljo v hotenju, zavojevati jo čez in čez; in dasi podzavestna, vendar je bila to ista potreba po vseobčem in vesoljnem zedinjenju. Če bi bil Cezarjev meč in škrlat, bi bil osnoval vesoljno kraljestvo, bi bil prinesel vesoljni pokoj. Kajti, kdo pa naj vlada človeštvo, če ne tisti, v čigar rokah je njih vest in njih kruh? In zato smo vzeli Cezarjev meč in s tem zavrgli Tebe in šli za njim. O, še stoletja bo trajalo to njih počenjanje s svobodnim razumom, z njihovimi vedami in ljudožrstvom, ker če bodo začeli svoj babilonski stolp brez nas, bodo končali z ljudožrstvom. Ta čas pa bo, ko bo prilezla zver k našim nogam in jih škropila s krvavimi solzami svojih oči. Mi pa bomo sedli na zver in povzdignili čašo in na njej bo zapisano: Skrivnost! In tedaj, in samo tedaj, bo nastalo za ljudi kraljestvo sreče in pokoja. Ti se ponašaš s svojimi izvoljenci, toda razen teh nimaš nikogar, mi pa bomo potolažili vse. To pa še ni vse. Koliko jih je od teh izvoljencev, od teh mogočnih, ki bi lahko postali izvoljenci, ki pa so nazadnje utrujeni od predolgega čakanja na Tvoj prihod prenesli in še prenašajo žar svojega srca in sile svojega duha na tujo njivo in končujejo s tem, da dvignejo Tvoj prapor svobode zoper Tebe samega! Toda Ti sam si bil, ki si dvignil ta prapor. Pri nas pa bodo srečni vsi in se ne bodo več upirali in se ne bodo več morili med seboj kakor po Tvoji svobodi vsepovsod. O, prepričali jih bomo, da bodo dosegli svobodo samo tedaj, če se je bodo odrekli zaradi nas in se nam pokorili. No, in imamo prav ali ne? Sami se bodo prepričali, da imamo prav, kajti spominjali se bodo, do kakih strahot suženjstva in do kakih duševnih propasti jih je privedla Tvoja svoboda. Svoboda, svobodni um in znanosti jih bodo privedle v take zagate, do takih čudežev in nerazrešljivih skrivnosti, da bodo eni, nepokorni in divjaški, pomorili sami sebe, da se bodo drugi, nepokorni toda slabotni, pokončali med seboj, a tretji in zadnji, da bodo prilezli k našim nogam in zajecali k nam: "Da, vi ste pravični, vi edini ste vedeli za njegovo skrivnost, k vam se vračamo, rešite nas nas samih." Gotovo, potem, ko bodo prejeli kruh od nas, bodo jasno sprevideli, da jih hranimo z njihovim kruhom, s tistim, ki so si ga sami pridobili, da ga jemljemo od njih in da ga jim zopet vračamo — brez vsakterega čudeža, sprevideli bodo, da ne spreminjamo kamenje v kruh, ali resnično, bolj kot kruha se bodo veselih, da ga dobivajo iz naših rok. Kajti predobro se bodo spominjali, kako se je preje, pred nami, spreminjal kruh pod njih rokami v kamenje, dočim se sedaj kamenje spreminja pod njih rokami v kruh. Le predobro, le predobro bodo razumeli, kaj se pravi, podvreči se na vekomaj, in dokler ljudje tega ne bodo razumeli, ostanejo nesrečni. Kdo je največ doprinesel k temu nesporazumljenju, povej! Kdo je razpršil čredo in jo razgnal po neznanih potih? Toda čreda se zbere vnovič in vnovič se bo pokorila in takrat na vekomaj. Takrat ji bomo dali tiho in umirjeno srečo slabotnih bitij, kakršna so ustvarjena. O, uverimo jih naposled, da nimajo pravice do ponosa, katerega si jih učil Ti, ko si jih dvignil. Dokažemo jim, da so slabotni, nebogljena deca, pa tudi, da je otroška sreča najslajša. Pohlevni bodo postali in gledali bodo nas in se nas tiščali kakor piščeta k svoji koklji. Občudovali nas bodo in strmeli nad nami in ponašali se bodo s tem, da smo tako mogočni in pametni, da smo mogli umiriti tako tisočmilijonsko čredo. Oslabljeni bodo trepetali pred našo jezo, njih razumi bodo postali rnalodušni, njih oči solzave kakor oči otrok in žensk, pa prav tako lahko kakor do solz, jih pripravimo zopet do veselja in smeha, do svetle radosti in srečnega otroškega popevanja. Gotovo, prisilili jih bomo k delu, zato pa jim v prostem času uravnamo življenje kakor otroško igro. z veselim petjem, zborom, z nedolžnim rajanjem. O, tudi greha jih oprostimo, saj so slabi in brezmočni, in kakor otroci nas bodo ljubili zato, ker jim dovolimo grešiti. Porečemo jim, da bo odkupljen vsakteri greh, storjen z našim dovoljenjem. Ljubimo jih in zato jim bomo dovolili grešiti in vso kazen za njihove grehe bomo, ker že ni drugače, na sebe vzeli. In vzeli jo bomo, zato pa nas bodo oboževali, dobrotnike svoje, ki so prevzeli nase njih grehe pred Bogom. Dovoljevali in prepovedovali jim bomo živeti z ženami in ljubicami, imeti ali ne imeti otroke — kako nas bodo ubogali! — in z veseljem in z radostjo se nam bodo pokoravali. Najmučnejše skrivnosti svoje vesti — vse, vse nam bodo prinašali, mi pa jih bomo oproščali in radi bodo verjeli našim oprostitvam, odrešujočih jih od strašnih sedanjih muk svobodnega in osebnega odločevanja. In vsi bodo srečni, vsi milijoni bitij, razen stotisočev, gospodujočih nad njimi. Kajti samo mi, mi, ki hranimo skrivnost, mi bomo nesrečni. Tisočkrat milijoni bodo srečni in stotisoč bo mučenikov, ki so vzeli nase prokleto spoznanje dobrega in zla. Tiho bodo umirali, tiho ugašali v Tvojem imenu in našli za grobom le smrt. Ali mi ohranimo skrivnost in zavoljo njih lastne sreče jih bomo slepili z nagrado nebeško in večno. Ker, če bi tudi bilo kaj na onem svetu, za take seveda ne more biti ničesar. Govore in prerokujejo, da boš vnovič prišel in vnovič zmagal, da boš prišel s Svojimi izvoljenci, s Svojimi ponosnimi in mogočnimi, ali porekli jim bomo, da so oni odrešili le sami sebe, mi pa smo odrešili vse. Govore, da bo osramočena vlačuga, sedeča na zveri in držeča v svojih rokah skrivnost, da se bodo vnovič dvignili slabotni, raztrgali njen škrlat in razgalili njeno ostudno telo. Tedaj pa bom vstal jaz in pokazal na tisoče milijonov srečnih otrok, ki niso poznali greha. In mi, ki smo vzeli njihove grehe zavoljo njih sreče nase, mi stopimo pred Tebe in porečemo: "Sodi nas, če nas moreš in smeš!" Vedi, da se Te ne bojim. Vedi, da sem bil tudi jaz v puščavi, da sem se tudi jaz hranil s kobilicami in koreninicami, da sem tudi jaz blagoslavljal svobodo, s katero si blagoslavljal ljudi, da sem se tudi jaz pripravljal, vstopiti v zbor izvoljencev Tvojih, željan, izpolniti število. Toda izpregledal sem in nisem več hotel služiti brezumju. Povrnil sem in se pridružil njim, ki popravljajo Tvoje delo. Zapustil sem ponosne in se povrnil k ponižnim za srečo teh ponižnih. Zgodilo se bo, kar Ti govorim, in prišlo bo kraljestvo našle. Ponavljam Ti: jutri boš videl poslušno čredo, kako bo, samo da ji namignem, prihitela podgrebat žerjavico Tvoje grmade, na kateri Te bom sežgal zato, ker si nam stopil na pot, Kajti, če jo je kdo, potem si Ti zaslužil našo grmado. Jutri Te sežgem. Dixi[5]

Ko je inkvizitor končal, je čakal nekaj časa, kaj mu bo Ujetnik odgovoril. Težko mu de Njegovo molčanje. Videl je, kako ga je Ujetnik ves čas poslušal, tihi Svoj pogled uprt v njegove oči, ampak vidno brez želje, izpregovoriti. Starec pa bi bil rad, da bi mu kaj odgovoril, karkoli, čeprav še tako grenkega, strašnega. On pa se mu nenadno molče približa in ga poljubi na brezkrvna devetdesetletna usta. In to je ves Njegov odgovor. Starec vzdrgeta. Nekaj se zgane krog njegovih ust. Stopi k vratom, odpre jih in Mu reče: »Pojdi in ne pridi več ... ne pridi sploh nikdar več ... nikoli več, slišiš, nikoli!« In Ga izpusti na "temna planišča Sevilj". Ujetnik odide.

Opombe[uredi]

  1. ^ Vroča planišča - ker je na njih inkvizicija sežigala "krivoverce".
  2. ^ Autodafé — dejanje vere, so imenovali to sežiganje.
  3. ^ V večjo slavo Bogu.
  4. ^ Zamenjava.
  5. ^ Rekel sem.

[[Kategorija:Prevodi