Veliki grof

Veliki grof Fran Detela

Spisano:	LZ 1885 (http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/279017.pdf)
Viri:	Izdaja iz leta 2000, popraviti po njej oz. po Detelovem Zbranem delu 1963.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod

Burni nemir se je bil polastil proti koncu srednjega veka človeške družbe. Cerkvene, socialne in državne razmere so razganjale svoje stare oblike in silile na predrugačenje: nepoklicane roke čeških husitov so se lotile verskih stvari, katere so oklicani faktorji brezvestno zanemarjali na svojo škodo; vedne vojske in plemenitaška potratnost, ki se je skušala z rastočim meščanskim bogastvom, je tirala čedalje bolj obremenjenega kmeta v boj za staro pravdo; mala vladarstva pa so ginila in se potápljala v velikih državah, naslonjenih na sloveče dinastije, med katerimi se je v prvi vrsti vzdigala habsburška.

Sredi 15. stoletja je bila last te rodovine razdeljena še v tri dele: avstrijsko vojvodino, štajersko-koroško-kranjsko vojvodino in tirolsko grofijo. Čast rimsko-nemškega cesarstva je bila prešla od čeških kraljev luksemburške rodovine spet na habsburški rod. Toda ta čast, pravi zgodovinar Enej Silvij, bolj blesteča kakor močna, se je čislala na tujem mnogo bolj kot doma, kjer so se nemirni vazali za cesarja menili samó tedaj, kadar so ga potrebovali, a mu dragó prodajali najmanjše usluge. Celó na podedovanem posestvu so mu uporni podložniki odrekali pokorščino ter večkrat izvéli svojo voljo proti njegovi.

Poslednji Luksemburžan, cesar Sigismund, je bil obenem češki in ogrski kralj. Obe deželi sta mu dali dokaj opravila. A dasi je zvezan s papežem klical na husite ves krščanski svet v križarskih vojskah, jih ni zmogel; na Ogrskem pa ga je predrznost nezadovoljnežev vrgla celó v ječo. Opróstilo ga je posredovanje zvestega zaveznika,celjskega grofa Hermana, s čigar rodovino se hočemo nekoliko seznaniti, ker jo bomo srečali v naši povesti.

Na górenji Savinji ležé razvaline rodovinskega gradu starih plemičev, ki so si znali po svoji hrabrosti, spretnosti in sreči pridobiti slavo in moč in se povzdigniti v celjske grofe, najmogočnejšo rodovino spodnjega Štajerja. Kakor prejšnji cesarji njegove prednike, tako je bogato obdaril Sigismund grofa Hermana. Podelil mu je posestev na Ogrskem, tako da je bil grof prvi magnat te dežele; dal mu je hrvaško Zagorje in ga imenoval za slavonskega bana; naposled je vzel njegovo hčer Barbaro za ženo. Po Hermanovi smrti pa je hvaležnost radodarnega cesarja povzdignila njegovega sina Friderika in Friderikovega sina Urha v knežji stan (leta 1436). Habsburški vojvode, katerih vazali so bili celjski grofje do tedaj, so tej naredbi nasprotovali, a zavrnil jih je cesar, naj mirno ubogajo, drugače bi moral upornost kaznovati kot kratenje cesarske pravice. In ko so Habsburžani po cesarjevi smrti prijeli za meč, da spravijo Celjane spet v odvisnost, niso nič opravili, kajti poveljnik grofovim vojščakom je bil Jan Vitovec Grebenski, ki je ubožen vitez iz husitskega tabora stopil v grofovo službo in tu s svojim pogumom in bojno izurjenostjo dospel do časti in bogastva. Posestva pokneženih grofov pa so se razširjala po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Ogrskem in Avstrijskem in najslavnejše vladarske družine so stopale v sorodno zvezo z mogočno rodovino, tako razen luksemburške saksonska, bavarska, badenska, poljska, bosanska, srbska in celó habsburška. Kajti celjska Barbara je porodila Luksemburžanu edino hčer Elizabeto; s to pa se je poročil avstrijski vojvoda Albreht, ki je podedoval po svojem tastu ogrsko in češko kraljestvo in postal leta 1438 pod imenom Albreht II. nemški cesar. A krepkega vladarja je pokosila smrt že 27. oktobra 1439, in štiri mesece po njegovi smrti je žena Elizabeta porodila sina, Ladislava Postuma ali Posmrtnika, zakonitega dediča avstrijske vojvodine ter češke in ogrske krone. Toda zakon brez moči ne velja v burnih časih: niti Ogri niti Čehi se niso držali oporoke kralja Albrehta, ampak so si prvi izbrali takoj poljskega Vladislava za kralja, poslednji pa so se dogovarjali, koga bi izbrali. Kraljica se je obrnila do váruha, Friderika Habsburškega, ki je bil vojvoda na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, naj brani pravice njenega sina. A Friderik, katerega so bili istega leta 1440 knezi izborniki izvolili za nemškega cesarja Friderika IV., je bil miroljuben mož in varčen,sila varčen. Vzdignila pa sta se za siroto Ladislava njegova sorodnika, celjska grofa, Friderik in zlasti njegov sin Urh. Kajti Friderik, ošaben, strasten, silovit mož, je imel tedaj že blizu osemdeset let in je bil sprt z vsem svetom. Vest mu je očitala, da je iz pregrešne ljubezni do nesrečne Veronike Deseniške zadavil svojo ženo; preganjal ga je spomin na ljubljeno Veroniko, katero mu je oče umoril v groznem srdu; tako je živel divje in odljudno največ v krškem gradu, prepustivši vlado ponosnemu in drzovitemu Urhu. Ta pa je udaril z vojsko na Ogrsko, zbral raztresene čete hrabrih taboritov, na čelo jim postavil nepremagljivega Jana Jiskro in poplavil z njimi v imenu kralja Ladislava gorenjo Ogrsko. Kljub vsem stražarjem je dobil v pest ogrsko krono sv. Štefana in jo posadil maja meseca v Stolnem Belem Gradu na glavo svojemu nečaku, tri mesece staremu kralju Ladislavu. A sam na svojo moč omejen za dlje časa ni bil kos skupni vojski poljski in ogrski, niti bojnemu geniju svojega nasprotnika Janeza Hunjadija, Sibinjanina Janka. Sklenil se je mir (1441) in kraljica Elizabeta, katere bridkim skušnjam je leto pozneje storila konec smrt, se je morala ločiti za vselej od svojega ljubega sina. Le ena roka je še krepko držala zastavo kralja Ladislava, češka roka Jana Jiskre. Ko pa je v bitki pri Varni (1444) padel kralj poljski in ogrski, so priznale vse stranke Ladislava Posmrtnika za ogrskega kralja, in temu priznanju se je pridružila skoro tudi češka dežela; a za nedoraslosti vlada zanj tu Jurij Podjebrad, ondi Janez Hunjadi. Krepkima glavarjema pa stojé nasproti mogočni protivniki, ki silijo na to, da se kralj Ladislav izpusti iz varuštva in sam vzame žezlo v roko. Taka želja se vname tudi v vojvodini avstrijski, največ v srcu onih, katerim ne ugaja varčno gospodarstvo Ladislavovega varuha, cesarja Friderika, in ki se zanašajo na večjo darežljivost mladega kralja. Ta želja dobi kmalu glasen izraz v zahtevi, in podjetni možje se trudijo tej zahtevi pridobiti veljavo. Glava jim je baron Urh Eizinger, mož prebrisan, zgovoren in — zaradi česar mu je varuh Friderik najbolj zoprn — čez mero grabežljiv. Z Bavarskega prišedši, je dobil po svoji spretnosti za cesarja Albrehta II., očeta Ladislavu Posmrtniku, vodstvo avstrijskih financ v roke, vir velikemu bogastvu. Ko pa je varčni Friderik kot varuh zahteval računov, ga je razžaljen zaradi nezaupnosti, mož začel sovražiti. Maščevanja željen si je znal pridobiti močno stranko in prav mu je prišlo žalostno stanje vojvodine, katero so tuji in domači roparji pustošili, in sitnosti, katere je napravljal cesarju njegov nepokojni in bojaželjni brat. Vsega tega je cesar kriv, je dokazoval Eizinger, in da se prepreči poguba, ga je treba prisiliti, da izpusti varovanca. Tako so se zbirali oblaki nad glavo cesarja Friderika, ko se je napotil (1451) na Laško, kamor mu je prišla naproti njegova nevesta, Lenora Portugalska, in v Rim, kjer mu je papež Nikolaj V. dal krono na glavo in mu obljubil svojo pomoč proti vsem upornikom. Ko pa je maja meseca leta 1452 prišel cesar spet v svoje dežele, so mu že avstrijski stanovi z mestom Dunajem na čelu odpovedali pokorščino in se v oproščenje Ladislava zvezali z grofi Celjskimi. Ne da bi brž zgrabil še nezdružene nasprotnike, se je cesar zaprl v svojo močno in zvesto trdnjavo, Dunajsko Novo mesto, pismeno opominjal k pokorščini in se zanašal na uspeh papeževega ukaza, spričo katerega je žugalo prekletstvo vsakemu uporniku, ki bi se v štiridesetih dneh ne podvrgel cesarju.

I

V Celju so julija meseca leta 1452 v svoji svetovalnici na glavnem trgu pri zeleni mizi sedeli mestni odborniki. Prepričani, da na njih ramenih sloni blaginja in gorje vsega mesta, so se držali resno in važno in ugibali, kako se ima sprejeti milostljivi gospod grof Urh, ki je s svojo vojsko na potu s Hrvaškega proti Dunaju.

Vstal pa je Fabijan Rožič in dejal: "Slavna gospoda, ako hočemo vredno počastiti svojega kneza, mu pojdejo naproti vsi cehi in vsa društva s svojimi banderi, ga peljejo po pozdravu v mesto, spremijo njegove vojake do taborišča, kjer se z njimi vred napojé na mestne troške."

To je bil praktičen in lojalen predlog kakor njegov oča, predstojnik krčmarskega ceha in gostilničar "Pri črnem volu".

A oglasil se je Jožef Hren, po pravici meneč, da vojaki ne bodo le žejni, ampak tudi lačni in bi se spodobilo vsakemu pol hleba.

Kake vrste obrtnik je bil gospod Hren, ni treba praviti.

Tako so izražali veljaki svoje nazore, in kakor je bila tedaj šega, malo govorili, a veliko povedali. Toda oglašala se je žalibog že tudi opozicija, in Nikola Mavroh, ki ni bil ne krčmar, ne mesar, ne pek, ampak načelnik krojačev, svojeglav in prepirljiv mož, kakor sploh krojači tiste dobe, ta je izpodbijal vse enake predloge kot neizvedljive in z ozirom na to, da v mestni blagajni ni toliko denarja, kolikor bi bilo želeti, je sodil, da bi sprejem po vsem odborništvu in po deputacijah raznih cehov zadostil čez in čez. Ko je drugi odbornik predlagal dvajset belo oblečenih deklic, mu jih je radikalni Mavroh odbil polovico.

Toda v zboru je sedel tudi zdravnik celjskih bolnikov, doktor Hajdinger; ta ni bil niti voljan, niti vajen samo poslušati. "Človeško življenje," je dejal, "je trojno: elementarno ali telesno, siderično ali živalsko duševno in dialično ali pravzaprav duševno. Ti trije deli se dadó razločevati v vsem, kar človek počne; te tri dele bomo videli tudi v predlogih slavnega zbora. Elementarni del je zadel izvrstno predlog o vinu, kruhu in mesu; sideričnemu principu bomo zadostili s svojo navzočnostjo in prazničnimi deklicami; a najvišjega, najimenitnejšega principa, dialičnega, se ni še nihče dotaknil. Zdaj pa poslušajmo! Naš gospod, princeps ac dominus, grof Urh, Bog ga živi mnogo let — gospod sodnik, upam, da nimate nič zoper to, da mu trikrat gromovito zakličemo; živel!"

Ko se je ta domoljubni poziv vestno in glasno izpolnil, je jel doktor Hajdinger na dolgo in široko pripovedovati, kako so tedaj, ko je on bival še v Gradcu, ondi slavili izvolitev Friderika za nemškega cesarja; koliko ljudi se je pobilo pri ljudski veselici in kaka velikanska igra se je predstavljala na trgu in kazala vse imenitne dogodke iz sv. pisma stare zaveze. Veljava celjskega grofa pa ne dosega le cesarske, ampak tudi veljavo največjih mož starih časov, ki so, tavajoč sicer v temi krivoverstva, z božjim pripuščenjem dosegli vendar veliko slavo. Iz tega naj bi sledilo, da se mora tudi na čast grofu Urhu, milostljivemu očetu svojih podložnih, modremu svetovalcu svojih prijateljev in pogubnemu nasprotniku vsem sovražnikom, prirediti duhovita igra, ki v podobah starega časa podaja misli novega sveta. "Vso igro sem jaz že sestavil," je dejal, "in povem vam jo v glavnih potezah, ako vam je ljubo."

Odborniki sicer niso bili radovedni, in marsikako znamenje nepotrpežljivosti je bilo pretrgalo že govor, toda doktor je bil tega vajen in ga ni motilo. Predstavljala naj bi se poslednja sodba, sodnik naj bi igral Boga Očeta, Hajdinger sam bi se zadovoljil z osebo Kristovo, in druge važnejše vloge bi se razdelile med svetovalce. Angeli naj bi stali pod zastavo grofa Urha, na ščitih nosili celjske grbe in vodili grofove zaveznike v nebesa; hudiči pa bi se rvali pod cesarsko zastavo in cesarskimi znamenji in vlačili cesarjeve privržence v pekel. Neverjetno je skoraj slišati, da ta genialni predlog odbornikom ni ugajal; a istina je: komaj je bil stavljen, že ga je zavrgla velika večina, ki ni hotela ničesar vedeti o dialičnem, ničesar o sideričnem življenju.

Mavrohova zmaga je bila popolna in določali so dekleta za slovesni sprejem. Ozirali so se po pravici na hčere odbornikov; mednje pa je bila sprejeta tudi hči učitelja na latinski šoli, magistra Petacija, ki je opravljal obenem službo mestnega tajnika in bil tako rekoč stalen ud modrega svetoválstva.

Sodnik bi bil sklenil sejo, da ni Hajdingerja tako skrbel slavnostni pozdrav. Bogvé če bo govor vélikemu dnevu primeren; kakor gladko tudi sodniku teče jezik, je dejal in dal postrani vedeti, da bi bil on dober mestu postreči s pripravnim govorom.

"Govor mora biti latinski in to se vé da v stihih," je dejal Mavroh.

"In gospod Mavroh mu bo kos, to se ve da!" je odgovoril doktor nekoliko razžaljen.

"Kos ali ne kos," je odvrnil oni; "to je vprašanje, ki ne spada sem. Da pa to ni moja dolžnost, ampak nekoga drugega, ki sedi tu na koncu mize, to ve gospod doktor ravno tako dobro kakor jaz ali pa gospod sodnik. Kajti magistru Petaciju in ne meni daje mesto njivo in zelnik, 50 mernikov rži, 30 pšenice, 50 otepov slame in povrhu še 50 goldinarjev na leto; pač zato, da svojo učenost mestu v prid obrača. Kajti če nam otroke uči, saj mu nosijo ti pozimi po šest, poleti po tri krajcarje na mesec. Magister Petacij naj zloži govor, ki bo segel milostljivemu gospodu do srca."

Ta misel se je zdela skoraj vsem tako dobra, kakor bi jo bil vsak sam sprožil. Vesel je sklenil sodnik posvetovanje in potrkal ob mizo s palico, znamenjem svojega dostojanstva, in tajna seja se je pričela, ko je prinesel mestni sluga velik vrč vina in postavil srebrno kupo pred sodnika.

"Na zdravje milostljivega kneza in grofa Urha!" reče dostojni predsednik in napije sosedu na desni. Kupa je krožila okrog modrih možakov in poplakovala jezo in nejevoljo, kar je je bila povzročila vroča debata. V domačem razgovoru so se razvedrili resni obrazi in družinski dogodki so izpodrinili visoko politiko. Sodnik pa je pozval magistra Petacija k sebi in ga vprašal ˗ kajti latinski govor je bil zdaj zánj najvažnejša reč — koliko stihov si upa narediti v enem dnevu.

"Dobrih," odgovori magister, "versus palmares, kakor bi dejal Ciceron, kakih petdeset, s pravilnimi zarezami in skromno rabo licentiae poeticae et prosodiacae — slabših pa mnogo več."

"Prijatelj moj," je dejal sodnik, "vzemiva najboljših, kar si jih vaša učenost le izmisliti more; potem pa naj jih ne bo v božjem imenu več nego trideset: zadovoljen bom jaz, in naš gospod, če ga kaj poznam, še bolj."

"Toda kakšne mere naj se poslužujem v pesmi?"

"Kakršne hočete. To vse prepuščam vašemu okusu," je bil priljudni odgovor.

Magister si vendar ni mogel kaj, da ne bi bil začel na drobno razlagati važnega razločka med daktili in troheji, ko prinese sluga sodniku pismo s podpisom Jana Vitovca. Sodnik pregleda pisanje in čelo se mu nagubanči.

"Menda vendar ne bo Ogrov," izpregovorí in odda list Petaciju, da ga na glas prebere.

Zapisano pa je stalo, da morajo po večérnicah vsi meščani, ki so dolžni nositi orožje, biti pripravljeni pri mestnih vratih in ob rovih, da branijo mesto.

"Škoda lepe druščine," so dejali možje in ugibali, od kod bi se bilo napada bati. Sodnik pa je hitro storil svojo dolžnost, in ko so se odborniki razhajali, sta že koračila po ulicah dva trobentáča in v grofovem imenu oznanjevala meščanom povelje.

II

Gospod Petacij pa je hitel domov in v glavi se mu je vse trlo samih šestomerov. Hitro, hitro! je priganjal samega sebe, da spravim na papir, dokler ne ugasne pesniški genij. Petacij je bil vodja mestne šole v Vodnih ulicah blizu vrat. Ker je bila šola razdeljena v tri oddelke, sta mu bila podrejena dva pomočnika. Abecedarji so vstopali v tretji razred in važnega temelja vse učenosti, branja in pisanja, jih je učil Petacijev pomočnik imenovan "kolaborator" ali "lokát". Po dovršenem tretjem razredu so stopili učenci v drugi razred pod poveljstvom tako imenovanega "sukcentorja". Sukcentor je vadil tudi v petju vse učence, ki so morali vsak dan peti pri maši in pri drugih cerkvenih opravilih, in pomagal "kantorju" v farni cerkvi. Učenjake prvega razreda pa je učil sam Peter Petacij, magister sedmerih svobodnih umetnosti. Učencev je stanovalo mnogo v šolskem poslopju, ki so ali plačevali hrano učitelju in se imenovali "astantes", ali pa so se učili na mestne stroške in se nazivali "mendicantes". Strogo nadzorstvo je držal nad živo mladino sukcentor; šiba je pogosto pela, in kdor je v šoli spregovoril kako slovensko ali nemško besedo namesto zapovedane latinske, je moral nositi "osla" toliko časa, dokler se kak součenec ni jednako pregrešil.

Da je bil magister učen mož, ni kazala samó dolga brada, ki je padala po njegovem črnem talarju; povedal bi bil tudi lahkó doktor Hajdinger in menihi, patri minoriti, ki so mnogo občevali z možem. Njegovo ime izpeljuje naš zgodovinar iz latinske besede "petax", češ ker je bil mož lakomen. A ker smo prav istega zgodovinarja zasačili, ko je besedo "župan" tolmačil iz "Hispanus", dalje, ker ima "petax" kratek "e", izvrstni latinec Petacij pa je, kakor bomo kmalu videli, svoj "e" vedno dolgo meril, bi si upali ugovarjati našemu učenemu viru. In če utegnemo, bomo dokazali iz sanskrta in staroslovanš čine, da se za Petacijem morebiti skriva kak slovenski "petak". Toda to naj bo, kakor hoče. Med mestnimi hišami, ki so bile največ pritlične in obdane z lesenimi ograjami, se je prijetno odlikoval enonadstropni dom našega magistra z napisom: "Schola latina". V šolska okna so bile vdelane prave šipe, kar je bilo nekaj posebnega za tiste čase, ko je ljudem namesto steklenih plošč pri oknih še služila tanka roženina, mehurji, kožice in druga prosojna tvarina.

"Heja! Mars v svetišču Minerve," vzklikne magister, stopivši v sobo, kjer je poleg starega kolaboratorja pri mizi sedel vojak v oklepu.

"Oh, oče, k slovesu prihajate," se veselo oglasi mlada deklica in vzame magistru palico in kapo. Vojak pa je prijateljsko stresel roko magistru, ki je skrbno povpraševal, zakaj je tako oborožen. "Robur et aes triplex circa pectus. Menda vendar ne greste že na cesarja?"

"Ne," odgovori vojak, "na vójsko pojde Vitovec sam z grofom. Zdaj pa se odpravljamo proti Žalcu, da pozdravimo nekaj gostov s Kranjskega, ki gredó cesarju na pomoč."

"Bella, horrida bella!" je vzdihoval mož. "Quidquid delirant reges, plectuntur Achivi. Hvala Bogu, da ne pojdete proti Dunaju in da ločitev ne bo dolga."

"Na srečno vrnitev še eno kupo!" je napival kolaborator in sunil s komolcem Petacija: "Gospod Vit nam je poslal tega vrlega malvazijca."

"Oj sladki dar Bakhov!" je vzkliknil ta, zahvaljujoč se darovalcu.

"Bakhov sicer ni," je popravljal Vit, "ampak kneginja nam ga je dala in jaz sem mislil z njim razveseliti gospodično Kornelijo. A ne mara ga; svojeglava je."

"Kakor vse ženske," je razlagal Petacij in opiraje se na množico citatov dokazoval, da je bil ta spol že za rimske republike hudomušen. Toda "amantium ira amoris integratio est," je sklenil smejé se; "malo tednov še in poroko bomo praznovali. Potlej pa boste kakor beatus ille s svojo ženko živeli na gradiču. Koridon in Amarilis."

"Ha, ha, ha, magister Petacij vedno pravo zadene. Torej pijmo še enkrat na dobro srečo," se je spet oglasil kolaborator.

"Kdaj pa zdaj pridete? Midva imava še svojo heraldično razpravo dognati."

"Oh oče," se nasmehne Kornelija, "to je gospod Vit gotovo danes že dognal; vso uro mi je razlagal — čakajte, o čem že!"

"O čemer smo zadnjič že govorili?" je vprašal vitez prostosrčno. "Zakaj so enostavni grbi imenitnejši od sestavljenih, enobarvni od pisanih; kaj pomeni zlato v heraldiki, kaj srebro; koliko opravi meč, kopje, krogla in puščica proti ploščatemu, luskinastemu in verižnemu oklepu."

"In platnenemu," seže v besedo Petacij; "to bi bili morali tudi omeniti, kajti thoraces lintei so velikega pomena v stari zgodovini."

"Oh ljubi oče," je dejala Kornelija, "ali vaju ta reč res zanima, ali hočeta le mene dražiti? Glejte, včeraj je bil pa ples v gradu na čast dunajskim poslancem in ne da bi bil gospod Vit o tem le besedico črhnil in mi povedal, kako je bila opravljena kneginja, kakšen lišp je nosila gospa Hohenwartova, kakšnega gospodične soteške, lemberške."

"Tega vsega si jaz ne zapomnim," je dejal óni. "Lepo je bilo neizrečeno, vse se je svetilo in bleščalo, in Vito je dejal, če bi mu grof dovolil, da bi pobral vse te nepotrebne dragocenosti, nabral bi zanje vojakov, da bi z njimi tri nemške cesarje gnal na Turško."

V tem trenutku se začuje trobenta in pred hišo pridirja Vitov hlapec in mu pripelje konja. Vitez je vstal, in Kornelija mu je podala čelado in železne rokavice.

"Če pa padete v boju," reče za slovó Petacij, "potem bodite brez skrbi: naredim vam na grobu napis, kakršnega bi se Simonides ne sramoval, da bo še pozni vnuk obstal pred njim in bral: Hic moriens peperi comiti patriaeque triumphum, Petacio lacrimas, nomina magna mihi. In vprašal bo nemara, kdo je bil ta Petacij."

Vitez zasede konja in odjaše. Spotoma pa se obrne na starega, čemernega hlapca Jerneja ter ga ošteje, zakaj ga ni počakal pri grajskih vratih, kakor mu je velel.

"Gospod," je dejal oni in pognal konja, da sta prišla vštric, "kaj bom tam čakal, da naju bodo obirale babe, ki po vodó hodijo! Ali me ni že hlapec nadkonjarja Rožekarja vprašal, kje ste? Latinsko se učite pri učitelju, sem dejal, in menite, da mi je verjel? Za meče sva prijela in ves krvav je bil, preden sem ga k temu prisilil. Bog mi odpusti grehe, ki jih moram delati za vas. Oj gospod, žensk in igre in pijače se ne more človek nikoli dosti ogibati. Vi pa le vedno silite v pregreho."

"Oj ti hinavec!" je zavrnil vitez svojega mentorja, čigar robatost ga je nekoliko jezila, nekoliko kratkočasila; "ali ni dekle moja nevesta?"

"Tem slabše!" se je jezil óni. "Nisem se zastonj bal, da boste izpodrinili kakega krojača ali čevljarja. Ampak jaz taki grajski gospé ne bom služil, nikdar! Rečem pa: veselil sem se, da vam bom na svoje stare dní pestoval otroke in jih učil samostrel prožiti in puščice nasajati. No, vidi se, da bodo zagrabili rajši za grablje in motiko. Zatorej toliko že danes: kadar boste pisali pismo, dali boste tudi meni slovo."

"Doboš ga, kadar hočeš, in čeprav danes. Jaz te ne držim."

"Vem, da ne," tarna oni, "ker ste do konca zaslepljeni, in če se vas Bog ne usmili po mojih molitvah, boste storili nesrečnega mene in sebe, in jaz sem pri vsem tem popolnoma nedolžen. Zatorej le po pameti, milostljivi gospod, le po pameti!"

Med takimi dobrimi nauki sta došla tropo konjikov, ki se je pomikala proti Žalcu, in krepostni Jernej se je ločil od svojega gospoda.

Gospodična Kornelija pa je brezskrbno gledala skozi okno, kako so ulice oživljale. Vsakovrstno oboroženi meščani so se zbirali v gruče, ogledovali in poskušali svoje orožje, pomenkovali se in šalili. Marsikateri pogled se je obrnil proti oknu in marsikateremu mladeniču je glavo povzdignila misel, da ga morebiti gleda svetlo oko plavolase deklice. Domišljavi gospod Mavroh je zaupljivo namignil z očmi in se s svojim najljubeznivejš im smehljajem priklonil tako vsiljivo, da je deklica zbežala od okna. Petacij pa je preganjal svojega Pegaza po sobi gor in dol, zdaj sedel na klop, zdaj pogledal v debelo knjigo in štel na prstih stihe. Ura na pesek, ki je stala v bogato izrezanem okviru, je bila že skoro potekla in magister je vprašal, kje je Polona.

"Tetka?" je dejala deklica. "Ta je šla v cerkev. Toda takoj mora priti. Pogledam skozi okno, če že gre."

Ta hip pa vstopi Polona, Petacijeva sestra, ki mu je po smrti njegove žene gospodinjila v hiši.

"Že spet pri oknu?" je karala Kornelijo, obešaje velik molek na steno; "v spotiko pametnim ljudem in spodbudo brezbožnim! ˗ Glej ga, krojača Mavroha, kako stoji razkoračen in napihnjen kakor Lucifer, ves v trakovih, da vihrajo okrog njega kakor lasje kralja Absaloma, in hlače ima ohlapne in široke, da bi tri plašče naredil iz njih, prava mreža nastavljena nedolžnim očem, kakor so rekli pater Anzelm. In kako mu štrlé oči sem proti oknu. Mesec dni še ni, kar je pokopal pridno ženo in že gleda po drugih."

"Polona, Polona!" tolaži Petacij; "kar se tiče Absaloma, moraš vedeti, da ni bil še kralj in krojača Mavroha ne smeš primerjati z Luciferjem, in če se zdaj po ženskah ozira, je bolje, kakor če bi se bil prej."

"Le zagovarjaj ga, le, in nosi se nad mano, ko si že pozabil, kaj so dejali rajna mati na smrtni postelji. Ali niso rekli, da v miru živita in se ljubita med sabo? Oh, o pravem času jih je Bog poklical s tega sveta, preden bi bili morali to učakati. ˗ In ti, neumnica mlečnozoba, pripravljaj se, da boš vredna žena gospoda Vita Lazarja, ki je pošten in moder mož, kakor je bil njegov sveti patron, ne pa taka ničemrnost in gizdavost kakor ta krojač."

"Oh teta, kako ste hudi!" se smeje deklica; "toda gospod Mavroh mora vendar imeti najlepšo obleko, ker si jo dela sam; in on s tem tudi ljudi k sebi vabi."

Polona bi bila gotovo primerno odgovorila taki posvetni opazki, a pozvónilo je v cerkvi in hitela je spet snemat svoj molek.

"Nikamor mi ne hodi, Polona," je opominjal Petacij; "večerjo bo treba kuhati."

"Bog je prvi!" je dejala ona in ruto si zavezujé dirjala v cerkev.

Vitez Vit Lazar pa je jezdil s kakimi šestdesetimi kónjiki, oboroženimi s sulicami, meči in nekoliko z nerodnimi težkimi puškami. Na desni mu je jezdil poveljnik te čete, grofov "general" Jan Vitovec. Brez vsega lepotičja je bila oprava čokatega moža; preprosta železna kapa z močnim grebenom mu je krila glavo in del širokega obraza, iz katerega se je bliskalo pod štrlečimi rjavimi obrvmi dvoje majhnih sivih oči. Visok je bil poleg njega videti njegov poročnik Vit Lazar in njegov svetli oklep in bleščeča se čelada z dolgim vihrajočim čopom sta popolnoma temnila neznatno Vitovčevo vnanjost.

"Oh, če bi bil grof že tu z vojaki," je dejal po dolgem molku Vit Lazar, "potem bi se izmed teh štiristo kónjikov, ali koliko se jih že bliža, pač malo vrnilo; a do cesarja ne bi prišel nobeden."

"Vsi bi prišli," je odgovoril Vitovec, "ker bi šli čez Koroško, a ne tod. Da je grof zdóma, to jim je tako dobro znano kakor nama."

"Ali ne bomo pognali kónj?" meni črez nekaj časa spet Lazar.

"Ne; trdo jih bomo še rabili. Poročilo smo prejeli nenadoma in pozno, dlje ne gremo kakor do Žalca."

Po cesti sem pa je pridrla tropa ljudi in živine, ki je bežala pred sovražniki.

"Cesto zastavite!" je vpil Vitovec svojim jezdecem;"ljudje in živina, vse nazaj, od koder so prišli!"

Lazar pa je pogledal svojega poveljnika, češ, kaj to pomeni. Ko pa so konjiki z nekoliko truda in mnogim kričanjem in pretenjem obrnili zbegano ljudstvo in ga gnali nazaj proti Žalcu, je razlagal Vitovec svoj namen, ljudi prisiliti, da bodo sami branili svoje imetje.

"Za svoje življenje se kmet ne bori," je dejal, "za živino pa, in če bo tem našim prijateljem v širokih klobukih in kosmatih kapah šlo za krave in vole, se bodo bíli kakor besi."

Med krikom in vikom je bila prišla karavana v trg, kjer je prikipela zmešnjava do vrha. Vitovec je izdrl dolgi meč in razdelil s svojim žrebcem vpijočo in jokajočo gnečo. Njegov ostri glas je prevpil hrup in vrišč, in vsa množica je poslušala zapovedujoče besede. Ko se je napravil mir in red, je ukazal najprej zapreti cesto onstran trga. S hlodi, koli, težkimi vozovi in drugim poljskim orodjem je bil kmalu zastavljen vhod. Kar je bilo posode, so jo prebivalci morali napolniti z vodo, se nastaviti po slamnatih strehah, da pogase ogenj, kjer bi se pokazal, in biti pripravljeni na napad s kamenjem, cepci in vilami. Najčvrstejše pa, ki so nosili tudi meče, je Vitovec odbral za podpore svojim vojakom. Ti so bili razsedli konje, razpostavili majhno število pušk, nasuli smodnika na zapalne luknje in s tlečimi luntami pričakovali sovražnika, ki se je bližal. Prah se je vzdigoval po cesti in peket konjskih kopit in žvenket orožja se je čul vedno glasneje. Tu in tam se je zabliskalo iz črne megle; a preden se je krdelo toliko približalo, da bi bil mogel Vitovec z uspehom streljati, so se konjiki ustavili. Z dvema trobcema je prijezdil vitez proti zagraji in dal znamenje, da hoče govoriti. Vse je umolknilo, vitez pa je terjal v cesarjevem imenu prosto pot in prijazen sprejem.

"Kako se imenuje vaš cesar?" se oglasi Vitovec izza vozá.

"Friderik IV., po božji milosti maziljeni vladar svetega rimskega cesarstva."

"Naš cesar po božji milosti se imenuje grof Urh," odvrne Vitovec, "in če ne prihajate v tega imenu, ne pojdete skozi Žalec."

Jezdeci so se bili vrnili in polovica sovražnikov je stopila s konj in peš napadla Vitovčevo trdnjavo. Grozno so zagrmele puške, ko so se bili približali na kakih petdeset korakov, in najmanj polovica bi jih bila morala pasti, ko bi bil učinek enak ropotu. Toda tedanje puške so napravljale več strahu kakor škode, in ko se je dim razkadil, sta ležala dva sovražnika, nekaj pa je bilo ranjenih. Drugi pa so počeli lesti čez ograjo in trd boj se je vnel ob vozeh. Vpitje in kletev se je mešala z votlimi udarci na čelade in oklepe, iz zadnjih vrst pa je letelo kamenje in puščice na bojevnike.En del sovražnikov je skušal ob straneh prodreti v trg ali pa zapaliti lesene hiše. Puščice, ovite z osmoljenim in gorečim tuljem, so tu in tam vžgale kako streho, toda Vitovčeve priprave so se dobro izkazale in vsak plamen je bil hitro pogašen. Med bojem je izginil kmetom bojni strah, in ko so videli, da sovražniki nič ne opravijo, so postajali drzoviti, in marsikakega jezdeca je le hiter konj rešil iz njih rok. Že so sovražniki omagovali, ko zadene Vitovca puščica v rame, da mu omahne desnica z mečem.

"Gospod Lazar, nadaljujte vi, jaz imam za danes dosti," je dejal in stopil iz vrste. Lazar pa je branil vhod sovražnikom, ki so z veselim krikom pozdravili Vitovčev odstop. A kmalu so uvideli, da ima namestnik tudi težko roko in da ne opravijo nič. Popustivši mrtve in težko ranjene, zasedejo konje in se obrnejo v stran čez polje. Lazar je bil na to že pripravljen in s svojimi spočitimi konji je došel kmalu spehanega sovražnika, ki se je med vednim bojem počasi pomikal dalje in zastonj branil, da ne bi bil Lazar zdaj tu, zdaj tam od glavne čete odrezal kakega oddelka in ga razkropil ali ujel. Pozno v noč je trajala gonja in izmed ponosnega krdela, ki je zapustilo kranjsko deželo, jih je malo prestopilo severno mejo celjske grofije. Da ne bi bil sovražnik požgal kake posamezne koče, se ni dalo ubraniti; a oropati in požgati ni mogel nobene vasí, nobenega gradú.

III

Blizu ceste, ki drži od Vojnika proti Konjicam, so stali istega dne zvečer kraj gozda trije možje in očividno nekoga pričakovali; kajti dva sta gledala po cesti dol proti Celju in napenjala svoje oči, tretji pa je držal in krotil nemirne konje. Kopja so jim bila naslonjena na drevo in železne kape so ležale po tleh.

"Jošt, kaj to pomeni?" spregovorí najmlajši, ki se mu je po orožju in po obnašanju poznalo, da je poveljnik.

"Gospod Viljem, ne bo jih," odgovorí postaren možiček rdečega, miroljubnega obraza, ki je vedno popravljal in premikal svojo usnjato, na ramenih in prsih z železom obito kamižolo. "Povem vam, da jih ne bo. Poznam človeško naravo in po mojem mnenju se mudé v Žalcu. Od tam pa jih do jutri ne prežene nobena druga reč, kakor če bi prišla novica, da je Urh blizu. Ta bi jih pregnal kakor skobec vrabce. Če bi vino pošlo, no, to jih nemara tudi spravi na noge, kakor se je meni primerilo lani, ko sem šel na božjo pot."

Topot konjskih kopit je pretrgal to prerokovanje. Viljem je del roko na čelo in pazno gledal na prihajajoče jezdece. "Naši niso; samo pet jih je," je dejal, pobral čelado in vsi trije so se spustili v zložen dir po cesti. Pet kónjikov je dohajalo; dva spredaj in trije nekoliko za njima. Konji so bili videti spehani, kajti zastonj so jih jezdeci priganjali.

"To je beg!" je vzkliknil Viljem. "Poglej, Jošt, oni trije jezdeci imajo sulice nastavljene in preganjajo prva dva. Trije zoper dva; mi moramo pomagati."

"Da bi se v tuje reči vtikali?" je povpraševal Jošt. Toda Viljem je že zapovedal, da jih je treba ustaviti, kdo so in kaj hočejo.

"Celjani so, Vitovčevi kónjiki," je dejal hlapec in Viljem je ukazal, naj on ustavi jezdeca na desni, Jošt levega, srednjega pa bo sam vzel nase. Joštu pa je prihajalo vroče in konj mu je šel vse prehitro. "Kaj pa, če nas kdo napade od zadaj?" je mislil. "Dober vojskovodja se mora na to tudi ozirati, in tak dober vojskovodja bom zdaj jaz." Rekši, je pridržal konja in se postavil hlapcu Luku za hrbet.

"Jošt, Jošt!" kliče Viljem, "ali nimaš nič časti v sebi?"

"Oh gospod Viljem," vzdihuje oni, "kaj marate, ko ste mladi! Če vas oni prekleti Celjan vrže raz konja, se poberete, pa je dobro. A jaz si bom polomil vse, roke, noge in hrbet, Bog nas varuj! Tudi nočem jaz, da bi me kdo umoril kakor kakega razbojnika ali psa, ampak krščansko smrt hočem storiti, v postelji, prejemši svete zakramente. Za tisto slavno smrt pa meni ni nič; in kako bodo stare babe za mano govorile, to mi je vseeno." Onadva sta spodbodla konja v dir in živinče gospoda Jošta, mnogo častilakomnejše od svojega jezdeca, se ni dalo več brzdati in naenkrat je bilo z onimi v eni vrsti.

"Bog mi bodi zdajle milostljiv!" je zamrmral Jošt v svoji stiski, nameril s kopjem in zamižal. "Če me rešiš, sveti patron, nikoli več ne bom vina ˗"

"Že bežé!" je zavpil v tem trenutku Viljem.

"Bog bodi zahvaljen, da se nisem prenaglil," je dejal tiho Jošt in vpil na ves glas "hurá, hurá"!

Onadva pa, ki sta bežala pred Celjani, sta se ustavila in prvi, ki je odprl čelado in pokazal našim znancem mlad obraz, kateremu bi prisodil človek kakih šestnajst let, je vprašal, komu se ima zahvaliti za rešitev.

"Jaz sem Viljem, sin viteza Viguleja z Vranjega brda, ki je barona Ungnada vazal."

"Oh, gotovo čakate naše vojske," reče mladenič žalostno.

"Zastonj, gospod Viljem, razkropljena je na vse strani; in da ni ujet sin Janeza Ungnada, je le vaša zasluga."

Ko pa je Viljem slišal to, je skočil urno s konja, se odkril in spoštljivo pozdravil mladeniča, ki mu je prijateljsko stisnil roko. Vesel in žalosten je peljal svojega imenitnega gosta, mladega Krištofa Ungnada, na očetov dom, na Vranje brdo, kake pol ure od Vojnika.

V veliki staroverski dvorani, olepšani z orožjem in jelenjimi rogovi, je gostil rešenca in rešitelje stari gospod Vigulej. Pri eni mizi je sedela po stari navadi vsa družina: med graščinskim gospodom in sinom Viljemom na častnem mestu Krištof Ungnad, temu najbliže, a vendar precèj daleč stráni gospodinja, stara gospodična Radegunda.

"Prav ste nam poročili, gospod Vigulej," je dejal mladi Ungnad, "da grofa Urha ni doma in da ima Vitovec le kakih petdeset konj pri sebi, toda teh nam je bilo dosti in zdaj obžalujemo, da se nismo držali vašega sveta in si izbrali druge poti. A ko smo imeli za seboj Vransko, kjer bi nam bili najlaže zabranili pot, smo postali ošabni. Blizu sto móž smo izgubili, mnogo več pa se jih je razkropilo na vse stráni."

Mladenič je jel pripovedovati svoje dogodke, okroglo oko starega gospoda pa se je bojaželjno bliskalo in sivkaste obrvi so se prekrižale kakor trnov pot. Kadar je v pripovedki padel kak Celjan, je zvrnil kupico vina, in dve, ko je čul, da je Vitovec ranjen; za vsako nezgodo svojih prijateljev pa je našel prikladno kletev. Kadar pa je gospod zaklel, je mladenič umolknil v svojem pripovedovanju in ga pomenljivo pogledal, toda to gospoda Viguleja v njegovem delovanju nikakor ni motilo.

"Ne zamerite, jaz sem ud neke častite bratovščine," pravi napósled mladenič in pokaže malo svinčeno pododobico, ki mu je visela na vratu in predstavljala sv. Krištofa.

"Torej se je res vsa vaša rodovina zapisala svetemu Krištofu in odpovedala vinu?"

"Res," pritrdi mladenič. "Kdor je v naši bratovščini, ne sme na enem sedežu izpiti več kakor eno kupico vina in nikdar kleti. Če se spozabi, plača goldinar v društveno blagajno; ravno tako, če svojim ljudem ne brani teh pregreh in če v druščinah ne zastopa moško svojih načel."

"Vraga, gospod Krištof," meni Vigulej, "to bi mi bili morali prej povedati; jaz bi vam bil kmalu vzel vse imetje. Gotovo ni dolgo tega, kar ste se vpisali, ker ste tako natančni. V mojem času se je bila napravila bratovščina Matere božje in vsak ud se je tudi zavezal, da ne bo pil in klel čez mero. Nekaj dni smo se trdo držali. Potlej smo pa začeli mero večati in pravila spreminjati, dokler nismo prišli do spoznanja, da je človek slaba stvar in da ne more nič tako, kakor bi rad. Toda lepa navada je to, kdor se more zdrževati," je dejal Vigulej in izpraznil kupico, "in kako koristna. Petnajst let je tega, kar sem šel jaz na turško vojsko. Moj sosed je streljal zverino semtertja po mojem posestvu. Jaz sem bil jezen, in ko ga dobim nekoč v gozdu, nisem prav dobro pogledal, ali je srnjak ali on, pa sem ga ustrelil. In naložili so mi za pokoro vojsko s Turkom na leto in dan. Oh, v kaki nevarnosti smo bili vedno zaradi pijače in kako se je jezil Janez Hunjadi. Pijanega Turka, je dejal, pa treznega križarja še nikdar ni videl. Toda brez zamere, gospod Krištof, tako huda ne more biti nobena bratovščina, da bi nam branila zvrniti kupico prvič na zdravje njegovega veličanstva cesarja Friderika in prelepe njegove soproge Leonore in drugič na čast razsvetljenemu svetovalcu, mojemu gospodu, baronu Janezu Ungnadu."

Naj bi bil mladi Krištof dljé časa užival gostoljubnost gospoda Viguleja, bogve če bi bil ostal zvest pravilom svoje bratovščine. Hudim skušnjavam pa se je moral braniti tudi njegov hlapec Jurij. Točaj Jošt je bil prevzel skrb zanj, in dobro vedoč, kaj terja grajska čast, mu je bil prinesel po večerji natihoma še vrč vina v spalnico.

"Prijatelj, kakorkoli se imenujete," je dejal Jurij in povzdignil oči in zgrabil za vrč, "moj delež ni med pijanci in preklinjalci. Jaz pijem le kolikor je prav."

"Nekako toliko sem ga tudi prinesel," je opomnil Jošt.

"Vi torej mene, zmernega človeka silite, da to vino izpijem?"

"Ho, prijatelj svetega Krištofa, ta vrč je za naju oba. Pijte, pa napijte meni!" se je brž oglasil Jošt, ki so ga vznemirjale poželjive Jurijeve oči.

"Sila kola lomi," je vzdihnil oni. "Ti pa, sveti Krištof, zamiži in ne glej svojega hlapca, ki je v oblasti grešnikov."

Jošt je moral hiteti, da je še kaj dobil. "I, zakaj se pa vendar," je vprašal, "ta družba imenuje po sv. Krištofu?"

"Vrag vedi," je odgovoril Jurij, "menda zato, ker mi ravno tako po vodi brodimo, kakor svoje dni sveti Krištof, ko je ljudi čez Savo nosil."

Drugi dan pa se je poslovil Krištof od gospoda Viguleja, naročivši mu, naj dobro pazi in pozve, koliko vojaštva bo peljal grof Urh s sabo in kdaj odrine. Viljem je daleč spremil mladeniča, in kakor so mlada srca zaupljiva in ne čutijo še toliko razločka v stanu in imetju, je bila prijateljska zveza kmalu gotova in po vojski pride tudi Viljem, to se ve, na cesarski dvor.

Ko pa se je vračal Vranjebrški proti domu, je pripekalo sonce tako hudo, da mu je prišel na misel Marko Muren, točaja Jošta brat, ki je imel nad klancem med Vojnikom in Konjicami svojo krčmo. Nizka, a prostorna hiša je bila na dobrem glasu in še boljši légi. Grda in strma cesta je silila voznike, ki so vozili od Celja, Ljubljane, Trsta v Gradec in na Dunaj, da si pri krčmarju iščejo priprege ali izposodijo hlapca, da je zaviral. Posebno varna pota v tistih časih niso bila, in dasi je bil Viljem žejen in lačen kakor lahák mlad človek po dolgi poti, vendar ni pustil opreznosti vnemar. Pred krčmo je stala vrsta voz in videti je bilo, da se vozniki odpravljajo. Z biči v rokah so stali v živem razgovoru ali pa hodili okrog konj in blaga. Kraj ceste pa je stalo kakih deset, s samostreli in meči oboroženih mož, ki so si marljivo podajali vrč vina iz rok v roke. Po znamenjih je spoznal Viljem, da so Celjani, in se umaknil nekoliko v gozd. Ko so pa vozniki pognali, so se razvrstili strelci pred vozovi in za njimi. Taka spremstva so si morali najemati vozniki za brambo imetka in življenja.Viljem pa je nadaljeval svojo pot in oddal pred krčmo konja hlapcu. V sobi Marka Murna sta se mudila še dva moža. Eden, jako mlad, čigar obraz bi se smel imenovati lep, da ni kazal toliko ošabnosti, je sedel pri veliki mizi v kotu, jezno grbančil čelo, vihal rjave brke in hudo gledal v kupo, ki vendar ni bila prazna. Na širokem pasu je visel sila dolg meč in vojaška oprava se je podajala jako lepo bojevitemu obrazu. Drugi gost, bolj miroljubne vnanjosti, je hodil po sobi gor in dol, zdaj pogledal skozi okno, zdaj na vojaka pri mizi, češ, če se je že napil. Obleka je oznanjala imovitega moža in zdrav vsakdanji obraz dobrosrčno samozavest. Kratek meč se je bolj skrival kakor gledal izpod žametovega telovnika, ki tudi pod vratom ni popolnoma zakrival svetle pletenine, v kateri bi zvedenec spoznal košuljico iz žice.

"Plačano je vse," je dejal poslednji čokatemu možu, ki se je klical za Marka Murna. Zdaj je vstopil Viljem. Krčmar je urno snel kosmato kapo in se globoko priklonil, popotni trgovec je odzdravil priljudno prišlecu; oni pri mizi pa je leno povzdignil svoje oči in prestavil hrupno svoj meč.

"Bog živi grofa Urha!" je dejal oblastno, postavil kupico konec mize in pogledal postrani Viljema, ki je mirno čakal, da mu Murnova postrežljivost prinese jedi in pijače.

"Smrt Urhovim sovražnikom!" se je rohné spet zadrl in meril Viljema od nog do glave. Viljem se ni zmenil. A mož izvleče počasi svoj dolgi meč, in položivši ga po mizi, podpre glavo na eno roko, z drugo pa pokaže na kupico: "Mladenič, tu notri so ostanki neke pijače, kateri Marko Muren iz gotovih razlogov pravi vino; jaz sem se zarotil pri svojem patronu sv. Boštjanu, da kdor prvi pride v našo druščino, mora piti na zdravje slavnega in mogočnega gospoda, ki je srečen, da ima obilo tako zvestih služabnikov, kakor je moja malenkost. Torej, gospod, če ste kaj kristjana, ne boste dopustili, da bi snedel besedo svojemu patronu svetemu Boštjanu."

"Velja li to meni?" vpraša Viljem in oči se mu zatemné.

"Vidi se," odgovori oni mirno, "da niste vajeni tako vljudnega ogovora in da slušate le bolj na palico. Ako se nočete z nožnico mojega meča seznaniti, pokonci! Bog živi grofa Urha!"

"Vrag ga vzemi!" zakriči Viljem, izdere svoj meč, prevrne ponudeno kupico z mize in udari sploskoma vojaka po plečih.

"Hu, vražja kri!" je vpil Boštjan in vzdignil z obema rokama težko orožje. A preden je zamahnil, je priskočil trgovec, ga zgrabil za roke in ga odločno opomnil, naj miruje. Od druge stráni pa je krčmar vlekel Viljema strán in ga prosil ter mu prigovarjal, naj se usmili njegove poštene krčme, kjer se še nikdar ni prelivala kri in ki je bila doslej pri duhovski in deželski gosposki na tako dobrem glasu.

"Dobro," je dejal Viljem popolnoma miren. "Slišite vi, ki vas tako srbi koža, pojdite z mano par korakov od hiše; tam vam dam odgovor na vaše zabavljanje."

Popotni mož, ki je komaj krotil divjega človeka, ga je izpustil na te besede in menil, če že hoče na vsak način boj, naj ide z gospodom; a hitro, ker on neče več čakati. Boštjana pa je nekako minila jeza in bojaželjnost.

"Jaz bom hodil z vami, da!" je dejal zaničljivo, obrisal meč od kup vreč na klopi in ga sunil v nožnico.

"Potem vas bo pa moj bič učil spodobnosti!" je vzkliknil Viljem, in spet je imel krčmar mnogo posla, da ustavi prepir.

"Ali greva?" je dejal čemerno Boštjan trgovcu. Krčmar ju je spremil na cesto, kjer sta imela konje privezane, in Boštjan je zagotavljal jako moško smehljajočemu se tovarišu, da bi bil on že pokazal temu mlečnozobemu mladiču, da ga ni zadrževal pomislek, da bi nemara onečastil svoje orožje z njegovo krvjo, kajti tujec se mu zdi kak rokodelec.

"Dober plemenitaš je," se vtakne sitni Muren vmes, "Viljem, sin vranjebrškega graščaka."

"No, vidite, da nisva enakega rodu!" je dejal Boštjan in odjezdil s tujcem. "Hvala Bogu in svetemu Boštjanu, jaz sem sin poštenih meščanskih ljudi in kar nič mi ni za plemeniti rod in blazne prednike, ki ne zapuščajo vnukom drugega ko dolgé." ˗

Krčmar pa si je mel roke in se zahvaljeval Viljemu, da je Boštjana spokoril. "Ta zver mi prežene vse goste," je tožil, "kadar začne razgrajati po hiši."

"Torej ga že poznate?"

"Kakor slab denar. Mlad frkovec je bil že pri vojakih in zdaj zapoveduje desetim možem in kaporal mu pravijo. Tega trgovca od Bistrice sem spremlja, jaz sem ga malo razjezil, ker nisem hotel njegovih starih dolgov trgovčevemu računu prišteti. Ošaben pa je zato, ker je baje postranski sin starega grofa." —

"Dobro srečo, boter Muren!" je zdaj pozdravil nov gost krčmarja in mu podal roko. Krčmarica, njena hči Klara in nekaj drugih žensk je priteklo za njim in mu poljubovalo roko.

"Klara, ne bodi tako abotna!" se je branil mož spoštljivemu napadu in pogladil rdečelično deklico, ponos očeta Murna.

"Kar se spodobi, to mora biti, gospod pater Cahej," je dejal Muren in stresel novemu gostu roko tako ponižno, da se je videlo, v koliko čast si šteje zaupni pozdrav. Okroglolični, okroglooki in na okroglo ostriženi mož je bil oblečen po meniško; na vrvici mu je viselo po tedanji šegi poleg molka pisalo in bukvice so gledale iz žepa.

"Preden govorim dalje, boter Muren, merico boljšega!" je dejal prijazno in se zleknil po klopi.

"Gospod Jožef Medved, če se ne motim?" se obrne do njega Viljem.

"Oh, na moje srce, Viljem!" vzklikne menih in objame spoznanega prijatelja, ki mu vošči srečo, če je res že pater.

"Oh, ljudje vedno huje sodijo," se smeje oni.

Ko pa je krčmar prinesel vina, se spravi spet v prejšnji domači položaj, nagne glavo in postavi napol prazno kupico spet na mizo.

"Boter Muren," pokliče spet, "prinesite mi še eno kupo te pijače, da ne bom čakal, ko bo ta prazna." Viljem pa ga je jel izpraševati, od kod prihaja in kam je namenjen.

"Moja pot pelje naravnost iz Gornjega Grada, od častitljivih očetov benediktincev; toda kam, tega še ne vem," je dejal brezskrbno. "Ti ne verjameš, prijatelj, da je moja celica tam tako ozka, da so mi oči in noge vedno ven gledale. He boter, koliko časa se že veselite na mojo novo mašo?"

"O, kako dolgo že, gospod Cahej! In v nedeljo sva imela z očetom Medvedom ravno novo mašo tudi v mislih, pa je rekel mož kakor moj pastir, ki bi imel biti tepen: da bi bilo le že vse v kraju!"

"Boter, vi meni manj zaupate kakor praznemu žepu. Toda jaz dobro vem, koliko veder ste mi namenili za tisti veseli dan in kaj pravite, če bi ga danes malo potegnila na tisti račun?"

"Da bi le ne bil medvedov, gospod Cahej," se je praskal Muren za ušesi.

"Boter, vi vedno pogodite kakor vinjen voznik. Škoda, da znate tako malo latinski in ne veste, kaj se pravi: cucullus non facit monachum. Toda kaj bi dejali, če bi jaz zdajci svojo kuto slekel?"

"Vroč dan je, zunaj samostana ste in če niste kakor si bodi nanjo navezani, kar doli z njo."

"In če bi jo potem obesil na kol?"

Marko Muren je malo pomislil in bistro pogledal Caheja, ki se je pa tako sladko in pomenljivo smejal, da je bila moževa sodba kmalu gotova.

"Dejal bi, da ste izgubili pamet," mu je odgovoril.

"Kaj bi pa moj oče dejal?"

"Palico bi vzel in vam jo strkal."

"Oh boter, kako dobro vi poznate mojega očeta! Zatorej bi vas prosil, molčite pred njim in ne govorite nepotrebnih besed, da ne boste dajali odgovora. Jaz sem se ločil od samostana kakor sveti očak Abraham od sitnega Lota."

Krčmar je kar strmel in odpiral oči. "Ni mogoče!" je dejal počasi. "In zakaj?"

"Zakaj?" povzame Cahej. "Kot krčmar dobro veste, da se vsako vino ne vzame z vodo: tako se tudi s samostanom vsakdo ne sprijazni, kakor se na priliko Jožef Medved ni."

"Veš kaj," je dejal zdaj krčmar, "jaz ti bom govoril naravnost, ker te že od mladih nog poznam kot paglavca. Tebi se meša!"

"O mešanju vi ne bi smeli govoriti, boter," se zasmeje Cahej; "to vinu škoduje."

Krčmar je bil pa zdaj že sit zabavljic in kar na kratko mu je prepovedal, kakor si bodi govoriti o vinu, ki ga morebiti še plačal ne bo.

"Bog ve, da vas vaša slutnja ne bo zmotila, boter," je dejal Cahej in začel pripovedovati, kako žalostno se je končal njegov nade polni noviciat v samostanu. Novega opata so imeli voliti gornjegrajski patri in živahno se je delovalo zlasti od stráni mlajših na to, da pride dobrovoljček na krmilo. Da ni bil Cahej še novinec, nemara bi bili njega volili; a tudi tako ni bilo težko izbrati pripravnega tovariša. Toda čast spreminja ljudi; komaj je nastopil izvoljenec svoje mesto, je napel vajete samostanske discipline v veliko jezo osuplih tovarišev, ki so mu po vseh pravilih odpovedali pokorščino. Upor se je pričel in na čelu mu je stal podvzetni Medvedov sin iz Bistrice. Opat pa se je obrnil do samostanskega varuha, grofa Celjskega, in lepega dne prijezdi gospod Jan Vitovec s peterimi konjiki in vstaje je bilo konec. Dva moža sta ostala za posadko in pričelo se je preiskovanje, katerega nedolžna žrtev, da rabimo Cahejev izraz, je postal Medvedov sin.

"Kaj boš pa zdaj, Jože?" vpraša ošabno krčmar. "Ali boš spet očetove krave pasel?"

"Oh boter," se smeje oni, "vi gotovo norce brijete z mano, da bi se odškodovali za to vince; toda prosim vas, imenujte me rajši Caheja; vajen sem tega imena in podá se mi. Sicer se pa záme nikar ne bojte: v dveh dneh bom v Gradcu in tam me čaka sreča."

"Če si še tako pogumen," je dejal zdaj Viljem, "kakor si bil pred desetimi leti, ko sva magistra Petacija jezila in nagajala njegovi hčerki, bi ti rekel: pojdi z mano. Dobrega meča in spretnega strelca potrebujemo."

"Toda s čim si pa gasite gori žejo?"

Viljem se je začel smejati, Marko Muren pa si ni mogel kaj, da ne bi opomnil Caheja, kako mu je on vedno pridigoval, naj se varuje vina, ki je najhujši sovražnik mladim ljudem.

"Res je to, ljubi boter," vzdihne oni, "in zato sem jaz tega sovražnika preganjal in pokončeval, kjerkoli sem ga dobil."

Konec govorjenja pa je bil ta, da se je Cahej — storimo mu to ljubav in imenujmo ga s tem imenom — odločil ostati za nekaj časa na Vranjem Brdu. Ko pa sta se prijatelja odpravljala, je omenila gospodinja, da misli Klaro kmalu dati na grad k stricu Joštu, da se pri gospodični Radegundi tega in onega nauči in da pride izpod nog razposajenemu vojaštvu, ki ga jim je pričakovati.

"Da se torej kmalu vidiva, Klara!" je dejal Cahej in jo lovil za roko; a ni je ujel in tudi oče Muren je menil, naj jo kar pri miru pusti.

IV

Mi pa gremo z blagovoljnim bralcem spet v Celje gledat, kaj je novega. V tedanjih Málinarskih ulicah je stala ponižna, spredaj ograjena hišica mečarja Urbana. Da je v tako bojevitih časih imel mož dosti opraviti, se razume; od jutra do večera se je slišalo kovaš ko kládivo iz kovačnice. Ljudje hodijo ven in noter, izbirat si kako morilno orodje, ali pa nosijo popravljat kaj polomljenega. Marsikdo pa se na dvorišču ogne kovačnice in zavije na levo, kjer škripajoča vrata odpirajo pot v dolg in tesen mostovž, ki drži v sobo, ki leži ravno za kovačnico. Največ prostora v tej izbi zadeluje velika omara s policami, na katerih je vse polno lončkov, zavitkov in drugega posodja, ki mu še imena ne vemo vsemu. To je nekaka lekarna kovačice Mane, Urbanove matere, ki sega z velikim uspehom v rokodelstvo doktorja Hajdingerja in ozdravlja bolnike proti vsem zdravilskim pravilom. Vraže so bile takrat še mnogo bolj razširjene kakor dandanes, in celo v tako imenovanih znanstvenih krogih se je pripisovala velika moč pajkom, črvom, mišim in drugim, največ ostudnim živalim, ki jih moraš loviti v posebnem času in na poseben način prigotavljati. Da je dolga, suha Mana več znala, kakor bi dandanes kdo verjel, o tem je bil trdno prepričan naš znanec, krojač Mavroh, ki je sedel pri mizi in zvesto posluš al njene besede.

"Tole bo potolažilo hrepenenje vašega srca," je dejala žena in skušala prijazno skremžiti svoj obraz, čigar velike oči so mu dajale nekako sovjo podobo. Položila je na mizo podobico iz rdečega in črnega voska, ki bi imela po njenih mislih predstavljati žensko osebo. "Tu je vklenjeno srce vaše izvoljenke in privezano za tri črne in tri rdeče niti. Z besedami, ki sem vam jih zapisala, gospod Mavroh, vrzite to, ko se bo popolnoma noč storila, pred vrata, ki se vašim željam ne odpirajo, in ne da bi se ozrli, vlecite to čarobno podobo za sabo, in deklica, ki jo imate v mislih, bo šla za vami kamor boste hoteli. Toda, gospod Mavroh, ali ste mi prinesli pravih njenih las? Kajti," je dejala z žarečimi očmi, ko je Mavroh potrdil, "če so v vosku lasje koga drugega človeka iz tiste hiše, bo ta prišel za vami, kamor boste vlekli ta mikrokozem. Ha, ha, ha!" se je začela smejati, "meni so tudi znane tiste latinske besede, s katerimi Hajdinger slepí ljudi."

Mavroh je skrbno zavil čarovne darove, stisnil Mani nekaj denarja v roko in odšel. Za njim pa je prišel vojak, hlapec nadkonjarja Rožekarja, po mazil za svojo rano; in ko je to dobil, je še vprašal, če ima morebiti kak pomoček za bojnega petelina, ki se njegovemu gospodu zdi premalo hud. "Hi, hi," se je nasmejala žena in izvlekla trdo zavezan lonček. "S temle mu namažite kremplje in vsakega petelina bo premagal." Prišli so bolniki po zdravil; prišli vojaki po sredstev zoper meč in kroglo. Vsem je postregla Mana in jim dajala vréčice napolnjene s čudodelno robo, opisane s skrivnostnimi črkami. In prišla je tudi Petacijeva Polona in sedla kakor stara znanka Mani nasproti.

"Kako je z vašo svatbo?" je vprašala Mana; "ali je Kornelija že pri volji?"

"Jaz ne razumem dekleta," je odgovorila ona. "Tak visok gospod je Vit Lazar in tako modrih besed, pa ga nič kaj ne mara. Dokler ga ni blizu, ga hvaliva obe; kakor pa pride, se ga takoj naveliča. Vrhu tega je začel zdaj Mavroh za njo gledati."

"Tej grdobi se mora posvetiti!" je dejala Mana in povedala, kaj je omenjeni svetovalec od nje hotel in dobil.

"Glej torej, da se zakon kmalu sklene in če dobi Lazar Kornelijo, vzame tebe nemara njegov Jernej, ki je že spet vprašal po tebi."

"Naj bo, kakor je božja volja," je vzdihnila Polona in vprašala odhajaje, kako je Jernej pravzaprav rekel. Zdaj pa prirožlja s svojim mogočnim mečem naš junaš ki Boštjan, vrže z velikim ropotom železno kapo na mizo, sede na stol in podpre s komolcem glavo. "Oj dragi, ljubi moj Boštjan," je vzkliknila Mana in objemala junaka, ki se mu je to sitno zdelo; "da si le vendar spet prišel. Kajne, denar ti je že pošel, Boštjan? Oj, tvoja mati pozna dobro vse težave mladih ljudi. Toda le čakaj; v dveh mesecih sem si že toliko prihranila, da bo za nekaj dni. Glej, sinko!"

"Veste kaj?" je dejal oni leno in mirno spravil denar v svoj veliki žep: "kadar bo kak človek blizu, me pustite v miru s tistim: moj sin, moj sin! Naredite se, kakor bi me nič ne poznali. To mi bo najljubše. Kajti le preudarite: jaz stojim v druščini s kakim Vitovcem ali doktorjem Lenartom ali Rožekarjem, pa pride kaka taka starka, pa pravi: moj sin. To vendar ne gre!"

In žena je pokimala, da to ne gre.

"In ta umazanec v kovačnici," se je hudoval Boštjan, "s tistim potlačenim nosom, me nagovori tudi enkrat kar meni nič tebi nič za brata, da me je bilo prav sram. Prav sram, vam pravim."

Mana je zagotovila, da ošteje Urbana, ki ne ve, kaj se spodobi, in se veselila, da Boštjana spet vidi.

Vtem pa je prišel ali bolje rečeno se priplazil nov gost. Pazno se je ozrl po sobi in s tankim glasom vprašal, če se dajo duri zakleniti. Mana je hitela izpolniti mu željo, tujec pa je s sladkim smehljajem podal roko Boštjanu, ki mu je stopil naproti. Poleg krepkega, marcialnega vojaka se je videl oni še neznatnejši in bolj bled. Boštjan se je držal, da se je bilo bati, da pade vznak, oni pa, da pade na zobe, a nemirno oko Boštjanovo se je povesilo pod presunljivim pogledom preprijaznega moža.

"Ni se vam torej posrečilo?" je vprašal in mignil vojaku, naj spet séde.

"Žalibog!" je odvrnil oni. "Jaz sem pač premalo ustvarjen za take naklepe in zvijače. Iz oči v oči mi postavite nasprotnika, enega ali tudi dva!" Boštjan je udaril ob mečev roč. "Toda, zavratno koga napasti me je kar nekako sram. Na samem ga tudi nisem mogel zasačiti. Konja ima boljšega od mene in vedno je bil za petami mojim strelcem."

"Ali bi se ga upali napasti v mestu?" je dejal oni po kratkem premišljevanju.

"Upal!" se zasmeje oni porogljivo. "Naš grof ne vpraša nič, upal ali ne upal. Če treba, planemo na dvakrat, trikrat ali štirikrat tako močnega sovražnika; in kako trde so hrvaške, ogrske in kranjske buče, to moj meč dobro ve. Da vi tako vprašujete, vam ne zamerim, ker me ne poznate, a pozvedite malo, kako se o meni govori!"

In Mana, ki je kar zamaknjena gledala in poslušala Boštjana, je potrdila, da je on najsrčnejši vojak celjske vojske.

"In za vso to hrabrost niste postali več kot kaporal?" vpraša oni prijazno.

Boštjan pa je zaklel in mrmral o nehvaležnosti in zavisti.

"A če mi izpolnite, o čemer sva govorila, in prinesete pisma, ki jih trgovec nosi s sabo, dobite od barona Eizingerja, najbogatejšega veljaka na Avstrijskem, par tisoč goldinarjev ali pa kot vazal njegov trdni grad. Naš gospod se ne ozira nič na rodovino, ampak le na zasluge. On sam je bil od začetka le preprost plemenitaš."

"Kakor jaz," je dejal polglasno Boštjan in nekoliko časa premišljeval; naposled je pritrdil, a zahteval, da mu obljubo dajo pismeno.

Ko je oni vse obljubil, se je vojak spet zamislil.

"Ampak," je spregovoril, "ta trgovec Filip nosi vedno oklep in zna menda svoj meč ravno tako sukati kakor svoj vatel. To mu seveda ne bo nič pomagalo, če mi ga spravite na samoten kraj; a da bi bilo hitreje vse v kraju, ne mislite li, da bi bilo dobro, če še koga pripeljem s sabo?"

"Bog ne daj!" je branil oni, in ko sta še nekaj časa skrivnostno med sabo govorila, se je obiskovalec tiho odpravil, zabičujé molk in opreznost.

"Oh, veséli se, sin moj," je dejala Mana Boštjanu, utopljenemu v misli, "da ti ne bo treba več služiti tej satanovi zalegi, ki se imenuje celjske grofe."

"Ha, mati — ali Mana," je popravil Boštjan, "če vi kakor vrag besnite na te grofe, imate pač svoje vzroke. Jaz pa nimam nobenega. Mojo roko vodita denar in pa čast. — Toda veste, kaj bom povedal?" je dejal in zakašljal; očividno v zadregi se je premikal na stolu sem ter tja, potem vstal, premeril dvakrat sobo, obstal pred starko in položil roko na njeno ramo.

"Veste," je dejal tiho, "čisto brez nevarnosti ne bo nocoj. Mož se bo branil in če imam nesrečo, mati!" ˗

Mana pa je začela stokati in javkati in braniti sinu, naj nikamor ne hodi, naj ne prodaja svojega življenja tujim hudobnežem. A Boštjan se ni dal pregovoriti.

"Kar sem obljubil, to sem obljubil," je rekel in pristavil, da je pač nerodno, ker mu je prepovedal mož koga vzeti s sabo. Zdaj pa je začela žena siliti, naj vendar vzame zanesljivega tovariša k takemu nevarnemu početju.

A Boštjan se je močno branil. "Dobro bi bilo," je dejal, "če bi kdo v bližini na skrivnem čakal in mi pomagal le, če bi bilo treba."

"Sam Urban mora s tabo!" je dejala žena in hitela v kovačnico, kjer je njen orjaški sin ravno poskušal dogotovljeno bodalo.

"Za grofova rebra!" je siknil med zobmi in pomolil materi bleščeče se orožje. "Ali ste že slišali?" je dejal in oči so se mu svetile. "Sveti oče papež je preklel tega davno prekletega grofa, ki vzdiguje zoper maziljenega cesarja svojo roko. Srce mi pravi, da ga je Bog zdaj dal v mojo pest in v malo dneh, mati, v malo dneh boste maščevani vi in moj oče in tisoč nedolžnih nesrečnikov.

Evo vam noža in namažite mi ga s tistim rjavim mazilom!"

"Tiho, tiho, da te kdo ne sliši," je šepetala mati in védla sina v svojo sobico. Ondi mu je razodela naklep, pri katerem mora sodelovati. A sin ni bil pri volji. "Jaz sem na volka namenjen," je dejal, "in ne maram za zajce in nečem moriti ljudi, ki mi niso ničesar storili." A mati mu je prigovarjala, da je vsa namera obrnjena pravzaprav proti grofu, da mu ne bo treba drugega nego braniti, braniti svojega brata.

"Brata, mati, brata?" je dejal trpko kovač. "Saj jaz nimam brata. Ta, ki tako široko tam sedi, ta ni moj brat. V otroških letih sem se pač družno z njim igral, ga imenoval brata in bil tepen namesto njega, a zdaj, mati! ˗ Mene in vas se sramuje in ravno tako bahat je kakor strahopet."

"Hu!" je zaječal Boštjan pri mizi in zaškripal z zobmi, da je Urbana posilil zaničljiv smeh. Mati pa le ni odjenjala, dokler ga ni pregovorila.

"Brez Boštjana mi ne hodi domóv!" so bile njene zadnje besede.

Ko se je pa storila noč, je zapel pri farni cerkvi tako imenovani vinski zvon, ki je dajal znamenje, da se morajo krčme zapreti in vino ne več točiti, naredba, ki se je v tistih časih, če nam zgodovina podaja resnico, ravno tako vestno izpolnjevala kakor dandanes enake prepovedi. Po tem času se tudi ni smelo več po ulicah hoditi brez luči. Nekdo pa se vendar istega dne tega ukaza ni držal, in sicer eden takih mož, o katerih bi tedanji Celjan kaj takega ne bil mislil. Plazil se je po Vodnih ulicah, tu in tam postal, gledal in poslušal. Nikogar ni bilo čuti, kajti v takih nemirnih časih so zapirali ljudje zgodaj duri in okna, in kdor je le mogel, je ostajal zvečer doma. Zaspana mestna straža se je prikazala s svetilnico na koncu ulice in spet izginila, mož pa je nadaljeval svojo hojo. Ko je prišel do šolskega poslopja, se je nekoliko pomudil, mrmral čudne besede in hitel dalje. Kmalu za njim pa so zaškripale šolske duri in dolga oseba, zavita v velik plašč, je stopila na ulice.

"O hominem pessimis superstitionibus infectum!" ta vzdihljaj bi bil moral onemu izdati magistra Petacija, da ni bil že predaleč. A obrnil se je bil na desno in prišel na velik nepozidan prostor, ki je služil mladini navadno za strelišče. Na sredi je stal križ in okrog je bilo nasajenih nekaj dreves. Tu se je ustavil možak na svojem nočnem potovanju. Kmalu za njim pa prikorači Petacij in pozdravi mestnega odbornika Mavroha, ki je ves zavzet odskočil.

"Gospod sosed," pravi oni in strese Mavrohu roko,"veseli me, da vam morem danes izpodkopati in podreti prazno vero na čarovnice, ki je žalibog ukoreninjena še pri modrejših možeh."

"Káko prazno vero?" vpraša osorno krojač in preklinja na tihem sleparsko starko. "Jaz sem prišel opazovat, kako naša straža izpolnjuje svojo dolžnost."

A Petacij, poučen po svoji sestri, si je bil doma sestavil že lep govor, ki bi neovrgljivo dokazal, da čarodejstva, s kakršnimi so večkrat skušali zaljubljeni ljudje doseči svoje namene, prvič niso mogoča, drugič, če bi bila tudi mogoča, bi bila vendar kazniva, in tretjič, če bi tudi kazniva ne bila, bi bila vsekakor nekrščanska. Začel je seveda svoj govor pri Grkih in Rimljanih, ki jih vendar opravičuje to, da jim še ni svetila luč resnice. Da je pregrešni Mavroh popolnoma zaslužil, da bi mu bil magister razpeljal in razložil vse točke pro et contra, o tem smo vsi prepričani; toda na tem svetu se ne kaznuje vselej krivica po zasluženju, in komaj se je bil Petacij prav razvnel, se začujejo koraki, zasveti se bakla in pretrga prekrasni govor.

Za baklarjem sta prikorakala dva moža v živem razgovoru. Mavroh in Petacij sta se skrila za drevesi.

"Zašla sva, dragi moj," reče eden izmed poznih potnikov.

"Ne," reče drugi, "moj sluga dobro pozna pot. A da ne splašiva mestne straže, povéde naju bolj po samem." Komaj pa je bila ta trojica za sto korakov stran, se zasliši žvenket orožja in klicanje na pomoč. Mavroh takoj izdere svoj meč in teče proti bojišču s Petacijem, ki je kričal kakor Demosten, ko si je ob bučanju morskih valov utrjeval glas. Na mestu pa sta dobila boj končan. Eden napadalcev je bil zbežal, drugi je ležal v svoji krvi na tleh, poleg njega pa je stal ranjeni napadenec. Baklar in spremljevalec, ki sta bila pobegnila, sta se spet vrnila in poslednji ni vedel, kako bi lepše voščil srečo rešenemu "prijatelju" in izgovoril svoj beg.

"Mislil sem, gospod Filip, da napad velja meni," je dejal in se nosil nad napadnikom, ležečim v nezavesti, da mu je moral oni braniti, češ, naj ga pusti, če je še živ, da zve sodišče, kaj je bil povod zločinu. Filip pa, ravno tisti trgovec, katerega smo bili videli pri Marku Murnu, se je zahvaljeval Mavrohu in Petaciju, da sta ga rešila smrti.

"Dovolite, da se naslonim na vas," je dejal Petaciju, ki mu je bil za silo zavezal krvavečo rano. Straža je bila že tudi tu in nezavestnega napadalca so prenesli v stražnico, kamor je šla vsa družba. V svoje začudenje so spoznali tam v napadalcu mečarja Urbana.

"Ta mi ni bil storil ničesar," je dejal Filip, "prestregel mi je bil orožje, ko sem zamahnil po onem zločincu; potem sem ga pa z napadom prehitel jaz."

Drugi mož pa ˗ njegovo sklonjeno osebo smo srečali pri Mani v dogovarjanju s hrabrim Boštjanom ˗ je trdil venomer, da je bil napad namenjen njemu. "Cesarjevo delo je to," je vikal, "on je najel morilca, ki bi sovražnemu baronu Eizingerju, mojemu milostljivemu gospodu, ubil zvestega tajnika."

"To se bo vse zvedelo, gospod doktor Manlij, če se nam posreči spraviti tega nesrečneža do zavesti," je dejal stražni načelnik.

Na potu proti svoji gostilni pa je Filip opešal tako, da bi ga bili morali dalje nesti; a ljudomili in gostoljubni Petacij, čigar stanovanje je bilo v bližini, ga je prisilil ostati pri njem vsaj to noč; in Mavroh, ki se mu je polegla vroča strast, je tekel po zdravnika Hajdingerja.

"Vi ste me vzeli pod streho in me še ne poznate ne," reče tiho, z bridkim nasmehom Filip; a Petacij, ki mu je odpenjal umetni oklep, mu zatisne usta s kratko razpravo "de iure hospitii". Kmalu je bil prihitel tudi doktor Hajdinger s služabnikom, ki je nosil za njim raznovrstna orodja in zdravila. Rana se je spoznala za globoko, a nenevarno.

"Na mlade rane stara zelišča," je dejal Hajdinger in obvezoval ranjeni ud. "Žal, da ne morem vsaj kake roke ali noge odvzeti, magister Petacij; rad bi vam pokazal, koliko spretnosti imam jaz v tem poslu. In veste, prijatelj, " je pristavil tiho, "tak del človeškega telesa, izpostavljen nekaj časa vplivu konstelacij višjih planetov, zgoščen in mumificiran v vodi in ognju, ima toliko moč na bolnega kakor tudi na zdravega človeka, da bi noben obešenec ne ostal čez noč na vešalih, če bi to ljudje vedeli."

Magister se je neverno nasmehnil in omenil čudni dogodek z Mavrohom, ki je bil povod rešitvi ranjenega tujca, in Hajdingerju se je dobro zdelo, da se je Mavrohu pripetila taka sitnost. "O Mana," je dejal, "to je vražja ženska. Toda noben človek ne pozna tako kakor ona moči rastlin in kdaj in kako jih je trgati."

Drugo jutro pa se je čutil Filip zelo okrepčanega po dolgem spanju in Petacij, ki mu je pomagal pri napravljanju, je pripovedoval, kakšen šum je zbudil po mestu ta zločin in kako so vsi osupli, da se je kovač Urban pokazal takega lopova, ko so ga vendar do zdaj vsi imeli za poštenega in pravičnega moža.

"Toda zdaj ga ima že rabelj v pesteh in na natezalnici bo moral pač povedati, zakaj vas je napadel in kdo je bil njegov tovariš."

"Ali poznate nekega kaporala Boštjana?" vpraša zdaj Filip.

"Vsak otrok ga pozna," odgovori oni; "takega gizdalina in zarobljenca ni več pod soncem in vrhu tega pravi miles gloriosus, kakor nam ga Plautus tako krasno opisuje."

"Menite li, da bi bil ta Boštjan dober, koga, recimo, oropati ali umoriti?"

"Hm, če bi bil dober? Naravnost, veste, tega ne morem trditi, ker ga premalo poznam; a na nasprotno ne bi prisegel. Vi tega sumite?"

"Jaz vsaj mislim, da ta, ki so ga prijeli, ni pol toliko kriv kakor oni, ki je zbežal; oba skupaj pa ne toliko, kolikor nekdo drug ki je osnoval ves ta naklep. Za denar se na svetu stori vse."

"Kajne? Kako lepo to pripoveduje Ovidij?" se ljubeznivo nasmehne Petacij in stisne tujcu roko. "Ovidij je bil vedno moj ljubček. Prodit bellum, tako pravi, quod pugnat utroque. Ferro scilicet et auro. Aurum vero nocentius est." ˗ Zvonec pa ga je poklical z mladino vred v cerkev, in tujec je ostal sam. Sedel je k oknu, iz neder izvlekel nežno podobico in jo zvesto ogledoval. V tem ga je premotila Kornelija, ki mu je prišla voščit dobro jutro in prinesla zajtrk na mizo.

"Kako vam je ime, gospodična?" jo je vprašal.

"Kornelija."

"Ali res? Kornelija?" se začudi oni. "Glejte, moja žena se tudi tako kliče. Poglejte to podobico! To je ona."

"Oh, kako je lepa!" vzklikne deklica zavzeta.

"To je moja Kornelija!" ponavlja oni ponosno in sam s sabo zadovoljen. "To je lepo ime in pomenilo je menda že v starih časih vrlo gospodinjo, kakršna boste gotovo tudi vi kmalu kakemu srečnemu Celjanu. ˗ Toda ne zamerite moji šali!" je dejal, ko je videl, kako je dekle zardelo. "Jaz sem doma iz veselega mesta Dunaja; in da se spet živ povrnem tja, se moram zahvaliti vašemu očetu. Vaše gostoljubne hiše ne bom pozabil nikdar; da se boste pa tudi vi mene spominjali, vzemite, prosim, to verižico. Zlata je in na njej visi blagoslovljen križec." Deklica se brani vzeti blesteče darilo, ki da je preveliko in predrago.

"Za vas gotovo ni predrago," je zavrnil oni, "in zame, hvala Bogu, tudi ne. In kaj bi pač dejala ljuba moja ženka, če bi zvedela, da sem se s samim ›Bog plati!‹ poslovil od svojih dobrotnikov."

Med tem časom pa je vstopil mestni sodnik s Petacijem in dvema svetovalcema in pričelo se je izpraševanje. Ker pa to za nas ne more nič novega spraviti na dan, pustimo svoje poštenjake in poglejmo, kaj počno naši znanci drugje.

V

Iz Urbanove zaprte kovačnice se ni več slišalo enakomerno delujoče kladivo. V svoji izbi za delavnico pa je sedela pri mizi Mana z glavo podprto ob komolce in srepo gledala predse; zdaj pa zdaj je pretrgala tišino kaka grozeča beseda ali tužno ječanje. Naenkrat skoči pokonci. "Norica!" se udari ob čelo, "kaj stočeš, kakor bolno dete?"

"Mir s tabo!" jo vstopivši pozdravi Polona.

"Poberi se mi, hinavka grda!" zavpije raztogotena ženska.

"Počakaj, Mana," jo pouči ona in obrne svoje oči proti nebu, "Bog te je kaznoval, ker se pečaš s prepovedanimi rečmi in slepiš ljudi. Jaz te po svoji dolžnosti prihajam opominjat, da potrpi ponižno in nosi križ, ki ti ga je Bog naložil. Morebiti ti ga odvzame prej, nego misliš, in morebiti ti izpuste Urbana iz ječe, kajti ranjeni tujec, ki ga je brat vzel pod streho, trdi, da ga ni usekal Urban, ampak nekdo drug, najbrž tisti prevzetnik kaporal Boštjan, ki ga bodo gotovo takoj prijeli."

Ko je bila čula Mana zadnje besede, je vsa prepadena zavpila: "Kaj? Na Boštjana leti sumnja, na Boštjana!" in zbežala razoglava, kakor je bila, iz hiše.

"Kdor ne uboga, ga tepe nadloga," je dejala Polona in zaprla varno duri in šla domov. Na cesti pa je drla tolpa ljudi, moških in ženskih, doli proti minoritskemu samostanu; pred njimi pa je teklo kakih deset vojakov; zdaj pa zdaj je postal eden ali drugi in izprožil puščico iz samostrela. Krohot "ni pogodil" in klic "streljaj brž!" sta se menjala zaporedoma. Strašna slutnja je stisnila Mani srce, ko je prišla v to gonjo, nikogar si ni upala vprašati, koga preganjajo, in komaj pri zavesti je hitela z množico brez svoje volje dalje in kolena so se šibila pod njo.

"Oh, v cerkvi je!" se je slišal zdaj skoraj nejevoljen glas iz drhali, ki je izgubila zabavo, da bi gledala, kako pade od puščice zadet človek. Globoko je vzdihnila Mana ob teh besedah, ki so jo prebudile iz otrplosti. Pred minoritsko cerkvijo pa so stali ljudje v gručah in se pomenkovali o ubeglem Boštjanu. Vojaki so bili zastavili vse vhode v cerkev in v samostan, da preprečijo hudodelcu beg.

Mana pa se je izgubila iz množice, in ne ozrši se ni na levo ni na desno, hitela dalje. Ko pa je prišla do velike hiše, na kateri je bil naslikan rjav medved in pred katero se je lenilo par vojakov, je brž vstopila in tekla v prvo nadstropje, kjer je stal pred durmi spet vojak oprt na sulico in ji hotel zabraniti vhod. A začela se je z njim prepirati in vpiti, da hoče na vsak način govoriti z gospodom Manlijem, dokler se niso odprla vrata, med katerimi se je prikazal mlad, črno opravljen vitez. Ta trenutek je porabila ženska in se splazila v sobo, kjer je našla poleg starejšega moža tudi onega, ki ga je iskala, doktorja Manlija. Tajnik avstrijskega mogotca Urha Eizingerja je Manlij spremljal poslanstvo, ki ga je bil uporni baron odpravil do celjskega grofa in ga je vodil mladi vitez Žiga Eizinger, bratranec starega Eizingerja. Ko pa je Mana prišla v to družbo, so se odprle zatvornice njene zgovornosti, in komaj se je dala toliko pogovoriti, da ni vpila in kričala na ves glas. Dolg in srdit je bil dogovor s tujimi možmi, a miren in svesten Manin obraz, ko je zapustila gostilno "Pri rjavem medvedu", je kazal, da je dosegla svoj namen.

V svoji pisarni pa se je živo razgovarjal sodnik s Hajdingerjem in drugo, mnogo važnejšo in ponosnejšo osebo, ki je sedela na častnem mestu. Počastil je bil namreč sodnika s svojim obiskom mogočni tajnik celjskega grofa doktor Lenart Pistor.

"Kar ste ukrenili, gospod sodnik," je dejal dostojanstvenik in se poklonil sodniku, "je vse vrlo dobro. Toda kaj se vam zdi? Je li to prav, da si laste nekateri samostani pravico braniti hudodelce in tako pravici zastavljati pot? Le premislite to protislovje, da imajo pravico zapirati pot pravici. Da najde preganjana nedolžnost zavetje v cerkvi in samostanu, to se ujema z visokim, svetim poklicem teh zavodov in krajev; a da bi se istega pomočka tudi hudobnež smel posluževati v ta namen, da se odtegne kazni in svojo hudobijo v prostosti nadaljuje, to vsekakor nasprotuje svetosti onih prostorov. Zatorej mislim, gospod sodnik, da ste vi sicer ravnali v smislu našega prevzvišenega vladarja, ko ste pred minoritsko cerkev postavili stražo, da ne more zločinec uiti; da pa visokim intencijam niste zadostili docela, ker ste se ustavili pri tej naredbi. Po mojem skromnem mnenju, ki ga je milostljivi knez često počastil z odobravanjem, bi imeli iti dalje in ne glede na slučajni ugovor slabo poučenih menihov iztirati hudodelca iz najskrivnejšega samostanskega kota ali tudi izpred cerkvenega oltarja.

"Prosim ponižno ˗" se je zasmehljal Lenart, ko mu je sodnik hotel seči v besedo ˗ "oskrunili bi s tem svetiš če, hočete reči. Toda, gospod sodnik, jaz vem, da to ni vaše pravo prepričanje in žalil bi vaš razum z mislijo, da ste vi res tega mnenja, da kdo božji hram skruni, če iz njega izžene hudodelca. Ali ni greh misliti, da bi bil Kristus, ki je menjalce in barantače spodil iz svetišča, vesel razbojnikov v svetišču? Dovolite," se je spet nasmehnil govornik in prijazno potrkal roko nepotrpežljivemu sodniku, "vem, kakšen tehten razlog hočete navesti proti moji zahtevi, gospod sodnik. Samostan ima staro svojo pravico, kajne! A ni še deset let, kar je oče našega milostljivega vladarja ukazal vlomiti samostanska vrata in vlekel iz gvardijanovega stanovanja na vešala štiri privržence svojega tedanjega in sedanjega sovražnika, cesarja Friderika. Kmalu potem se je isto tako zgodilo sokolarju škofa krškega. Posest se je tako pretrgala, ›usucapio cessavit‹, in ta tako imenovana pravica je izgubila veljavo, če jo je sploh katerikrat imela; kolikor pa je meni znano, se niso upali menihi nobenkrat upreti se." Lenart se je naslonil nazaj, prekrižal roki in čakal, kaj bo sodnik odgovoril. Z vedno na smeh se držečega obraza je sijala velika samozavest.

"Gospod doktor," reče oni mirno, "na vašo učeno razpravo mi dovolite, da odgovorim s preprostimi besedami, kakor mi jih narekuje meščanska pamet. Samostanski vrhovni gospodar je milostljivi grof sam: kako on ravna, to se nam ne spodobi soditi. Začasni varuh v grofovi odsotnosti pa je sodnik, in vsled tega dostojanstva bom branil jaz proti vsakemu pravico, ki veli: kdorkoli pribeži v samostan, je varen in en dan in eno noč ga nihče ne bo vprašal, kdo je in zakaj beži. Kadar pa preteče ta čas, sme sodnik zahtevati beguna, ako mu more dokazati hudodelstvo. Tega zakona se jaz držim in umaknem se le izrečni grofovi volji. Kar je torej straži ukazano, pri tem ostane za danes; jutri pa bomo skušali dokazati, da je ubežnik res kriv zločina, katerega ga dolžimo."

Lenart pa je vprašal, če se more o tem še dvomiti, ko ga je vendar trgovec Filip sam, potem Mavroh in Petacij osumil; ko ga je več prič prejšnji dan videlo v kovačnici; ko ga je že beg sam izdal. Torej na natezalnico z njim!

"Potem je pač obsojen," je dejal zdravnik Hajdinger.

"Menite?" ga vljudno vpraša Lenart. "In kaj je danes izpovedal ujeti zločinec, kovač Urban?"

Zdravnik pa je bil v zadregi, kajti ravno zadnji primer se ni ujemal z njegovimi besedami. Mučili so ubogega Urbana na vse grozovite načine, da bi iz njega spravili, kdo je bil njegov tovariš pri napadu, a vse zastonj; nobene besede, nobenega zdihljaja ni bilo čuti iz njegovih ust. Ko pa so vsekakor hoteli upogniti s trpinčenjem trmo trdovratnega moža, jim je na natezalnici umrl. "A kakor se iz molčanja tega nesrečnika," je rekel zdravnik, "ne more sklepati, da bi ne bil imel nobenega tovariša pri hudodelstvu, tako se tudi izjave drugih, občutljivejših zatožencev ne smejo vedno imeti za golo resnico."

Pomilovalno se je nasmehnil Lenart in dejal: "Contra principia negantem non est disputandum, gospod doktor. Ampak da pridemo h koncu, moram povedati, da imam jako važne razloge za svojo trditev."

Preden jih je bil pa objavil, je naznanil sluga sodniku, da želi z njim takoj govoriti baron Žiga Eizinger. Sodnik je hotel sporočiti obiskovalcu, naj malo počaka, a Lenart skoči pokonci, rekoč: "Dovolite, da se z gospodom Hajdingerjem umakneva v to sobico zraven. Visoki gospodje ni da bi čakali."

Vstopil pa je mladi vitez, katerega smo videli v gostilni "Pri rjavem medvedu", skrbno in bogato oblečen, z mečem na stráni in z bodalom, čigar držaj se je svetil od dragega kamenja. Njegova hoja je bila bolj prevzetna kakor moška. Oči so mu šle nemirno po vseh kotih in lica so mu žarela, ko je na kratko pozdravil sodnika. Povabilo, naj sede, je odbil z izgovorom, da ima mnogo posla in da je prišel zaradi neke malenkosti, ki bi utegnila imeti za koga drugega kaj več pomena. "Slišal sem namreč," je dejal, "da sumite nekega Boštjana, kaporala mestne straže, da bi bil sinoči napadel gospoda Filipa Holzerja. Nerad in v svojo sramoto objavljam, gospod sodnik, da sem jaz ravno tega moža, katerega nam je oblastvo dalo za spremljevalca, včeraj dlje časa zadržal pri kupici, nego je morebiti šega v tem mestu. V dolžnost si štejem to izpovedati, in krčmar "Pri rjavem medvedu " je pripravljen z mano vred spričati, da je ob tem času, ko se je baje izvršil zločin, kaporal Boštjan v moji druščini posvečal svoje moči Bogu Bakhu."

Po teh besedah se je Eizinger poslovil in onadva sta vstopila spet iz druge sobe.

"Ali ste čuli?" vpraša sodnik.

"Od besede do besede," odgovori Lenart s svetlimi očmi, "in moja sumnja je gotovost. Gospod sodnik, zdaj moram na vsak način dobiti ubežnika v roke."

"In jaz ga moram na vsak način izpustiti," je odgovoril sodnik odhajajočemu tajniku.

Ko pa je hotel sodnik ukazati mestnim vojakom, naj popusté stražo, je prihitelo od grofove palače sem trideset vojakov z Vitovcem, čigar rana je bila še vedno obvezana. Moško je stopal vštric poveljnika doktor Lenart in njegov smeh je bil neznosen, ko se je ozrl po ljudeh, ki so od vseh stráni prihajali gledat, kaj to pomeni. Ko je sodnik zagledal vojaštvo, ki se je ustavilo pred samostanom, je zadržal stražnike, Lenart pa je korakal ponosno v samostan. Manj ponosen pa je kmalu spet prišel ven v živem razgovoru z gvardijanom, ki je na vse njegovo prigovarjanje le odkimaval.

"Verjemite mi, častiti gospod, da me bo v srce žalilo, če bom moral rabiti silo," dé naposled Lenart in gre k Vitovcu. Sivolasi gvardijan pa se je obrnil do sodnika, in ko se je vračal v samostan, ga je spremilo deset mestnih vojakov, ki so se kmalu pokazali pri oknih nad vrati. Okrog sodnika pa se je zbralo dokaj meščanov s svojim orožjem, in če so jih Vitovčevi vojaki precej zaničljivo gledali in polglasno zabavljali, meščanov to ni motilo, in marsikateri izmed njih si je želel prilike, malo pomeriti se s prešernimi hrusti, ki niso zamudili nikakega hipa meščanom dejansko izkazati svojega zaničevanja. Sodnik pa očividno ni želel boja, in stopivši k Vitovcu in tajniku, ju je skušal pregovoriti, naj vsaj do grofovega prihoda počakata in zastavita izhode, če jima je ljubo; silovit napad pa bi moral on s silo odbiti.

"Kaj menite vi, gospod Vitovec, kje je pravica?" se obrne Lenart na poveljnika.

"Vraga črnega, gospod doktor," odgovori oni, kajti bil je slabe volje, "kaj meni pravica mar! S postavami, paragrafi, klavzulami me pustite v miru! Jaz ne dam ni za rimsko ni za nemško ni za celjsko pravo nobenega vinarja. Če vi tega sami ne veste, vrag vas vzemi!"

Vtem je prišla tolpa vojakov z lestvami, sekirami in smolnjaki; a število oboroženih meščanov je raslo neprestano, in ker so oni, ki so prihajali pozneje, pritiskali na prednje, je bil prostor med sovražnimi četami vedno manjši, in naj bi se bil po naključju izprožil kak samostrel ali puška, nastal bi bil boj. Ko pa je Vitovec razpostavil svoje ljudi, se obrne k Lenartu ter ga vpraša, če je pripravljen vzeti nase odgovornost za vse, kar bi nastalo iz prepira.

Lenart je bil v zadregi in smeh ga je za nekaj časa preminil. Iz zadrege ga reši mestni župnik, ki je v tem trenutku prijezdil z grofovim nadkonjarjem, vitezom Pavlom Rožekarjem. Župnik Simon p. Groin je bil oblasten mož in svoje veljavnosti nič manj si v svesti kakor doktor Lenart, brezpogojne pokorščine svojih podložnikov pa še mnogo bolj vajen.

S posebno zadovoljnostjo je naznanil župnik vpričo sodnika in vojaškega poveljnika, da njena svetlost milostljiva kneginja nikakor ni zadovoljna s samovoljnim tajnikovim ravnanjem. Vsa stvar naj se prihrani razsodbi grofa samega, ki ima priti drugi dan. "Od vaše strani, gospod doktor, pa pričakujem," je dejal župnik ponosno, "da se boste prihodnjič na svete kraje bolj ozirali."

"Oh, gospod župnik," odvrne oni, in smehljaj je bil že spet na ustih, "pač vidim, da ohranijo nekateri kraji svetost, naj jih polnijo tudi lopovi in razbojniki."

"Veseli me, da ste prišli do tega spoznanja," pritrdi oni, "kajti cerkev je cerkev, naj je gospod doktor Lenart notri ali ne."

Meščani so se razhajali. Tu in tam je ostalo še nekaj radovednežev, ki so si opisovali minulo nevarnost. Po mestu se je bila raznesla novica, da pride drugi dan grof, in nastalo je živahno gibanje, kajti vsakdo je skušal svojo vdanost kar najvidneje pokazati. Pred samostanom pa so stražili Vitovčevi vojaki in dolgčas jim je bilo. Kvarte in kocke so jim bile takoj v rokah. Vitez Rožekar pa se je razgovarjal z Lazarjem in mu tudi ponudil igro.

"Gospod Lazar," pravi, "slišal sem že mnogo o slavnih delih vašega bojnega petelina, Alexander Magnus mu menda pravite. Toda jaz sem dobil včeraj enega s Hrvaškega. Čuk ga je izvalil, in hud je kakor živ peklenšček. Dajte, naj se poskusita!"

Petelinji boji so bili takrat jako v navadi in zlasti vojaki, strastni igralci, so trošili mnogo denarja pri stavah na zmago tega ali onega kljunastega bojevnika. Lazar ni rad igral, a taka je moč vladajoče šege, da se je sramoval navesti ta vzrok. Vdal se je, in služabnika sta prinesla bojeviti živali. Hitro se je naredil krog vojakov in drugih gledalcev in v sredo sta se spustila petelina. Lazarjev je bil videti velik, črn in posebno krepak; največ jih je stavilo na njegovo zmago; Rožekarjev je bil precej manjši in šibkejši, a ponosno je dvigal peruti in ogledoval nasprotnika.

"Ta nož proti vašemu prstanu," je dejal Rožekar, odpel bliščeče se bodalo in ga položil predse.

"Velja," je dejal Lazar in snel svoj prstan; petelina pa sta se jela bojevati. Vse je zamaknjeno gledalo pogumni živali in z odobravanjem in spodbujanjem spremljalo različne méne hudega boja. V začetku je premagoval Lazarjev orjak, a komaj je bil malo ranjen, so mu začele pešati moči, oči so postajale nemirne in vedno bolj se je odmikal nasprotniku, kateremu je pogum v enaki meri rasel. Malo boja še, in Lazarjev borilec je zbežal h kraju, počenil in povesil peruti.

"Nesi ga stran in zadavi ga!" je dejal njegov gospodar hlapcu Jerneju, ki je, zaklet sovražnik vsake igre, z veseljem izpolnil povelje. Rožekar pa je mirno pobral prstan in bodalo in pobožal ljubeznivo svojega zmagovalca.

Tako so si preganjali vojaki na straži dolgčas. Z dvorišča male hišice poleg svetovalnice pa je pripeljal rabelj s svojim hlapcem na voziču truplo mrtvega Urbana, da ga obesi na vešala zunaj mesta. Tudi ta prizor je privabil svojih gledalcev, ki so spremili voz do Graških vrat.

VI

Drugega dne je bilo vse mesto pokonci. Množica ljudi je šla iz mesta grofu naproti in se vračala z njegovimi četami nazaj; drugi so postajali po ulicah ali se zbirali po oknih, da vidijo slovesni vhod. Prah, ki se je vzdigoval proti jugu, se je gostil vedno bolj, in kmalu se je začul šum in ropot in piskanje in trobljenje in bobnanje. Prva je pridirjala s svojim banderom četa lahkih hrvaških in ogrskih konjikov, na čelu jim vitez Ahac Čič; za temi dolga vrsta samostrelcev s pletenimi ščiti, ki so jih v boju z železno ostjo zabadali v zemljo; pred njimi sta stopala dva piskača in bobnarja, zapovedoval pa jim je vitez Gašper Kelec. Pred krdelom strelcev s puškami sta korakala spet po dva piskača in bobnarja, poveljnik jim je bil Lenart Škus. Pušk pa niso nosili na ramah, ampak za krdelom se je peljala vrsta voz, na katerih je bilo naloženo to težko orožje s strelivom. Za temi so prišli kopjaniki v okovanih usnjatih oklopih, železnih kapah in z dolgimi sulicami. Jedro vse armade, viteška konjenica, je bila zadnja. Kako se je zemlja tresla, kako se je vse svetilo in se bliskalo, nam popisuje naš kronist jako natanko, a njegova radodarnost z zlatom, srebrom in dragim kamenjem se nam zdi neverjetna, trditev pa, da bi bil ta vojni blišč lepši polovici celjskega prebivalstva oči jemal, naravnost neresnična.

Na čelu svojih vitezov je jezdil vranega konja grof Urh, visoka veličastna postava na vrhuncu moške moči. Zali obraz, ki so ga obdajali lepo skodrani lasje, je razodeval ponosno ljubeznivost. Mirno je vodil svojega konja in odzdravljal množici. Grofu na stráni pa je nosil svileno bandero, tri zlate zvezde v modrem polju, vitez Miroslav Lambergar, najvernejši Urhov prijatelj, dasi mnogo mlajši od štiridesetletnega grofa. Za gostim krdelom vitezov pa so jezdili njih hlapci, katerih vsak je vodil po več konj za rabo svojih gospodov. Za vojsko pa se je vrstilo brezštevilno vozovje z mnogovrstnim živežem in vsakovrstnim orodjem, in za tem je tiščala s krikom in vikom tolpa branjevcev in branjevk.

Pri križu, kjer drži cesta proti celjskemu gradu, je pozdravil grofa s svojim vojaštvom Vitovec, njegov general, in Hohenwart, grajski poveljnik. Med veselim zvonjenjem se je bližal sprevod prazničnemu mestu, pred čigar vrati so se bile zbrale meščanske deputacije s sodnikom na čelu, cerkveni in posvetni dostojanstveniki in poleg belo oblečenih deklic tudi poslanstvo barona Eizingerja.

Vse je potihnilo, ko je pričel sodnik s slovesnim glasom:

Qualis ubi Atrides, Danaum rex ille, Agamemnon
Aulidis in portu populos cogebat Achivum;
Et iam Pelides, iam ingens Telamonius Aiax
Conveniunt, venit exitio Teucrum acer Ulixes:
Troia tremit Priamusque deum frustra insidet aris;

Govornik je nekoliko prenehal, kakor ga je bil Petacij poučil, češ, da dobi visoki poslušalec časa dobro preudariti te globoke misli. Grof pa hitro porabi priliko.

"Zelo dobro, ljubi moj!" pohvali sodnika in mu poda roko. "Zelo dobro! Nadejamo se pa, da bomo cesarja prej ukrotili kakor Grki Trojo." Inako se je storilo Petaciju, ko je videl, kaj se je pripetilo njegovemu umotvoru; pošepetal bi bil rad sodniku, naj nadaljuje, toda ta ˗ oh! ta je bil vesel, da je sitnost pri kraju.

Grof, ki je bil oddal svojega konja nadkonjarju Rožekarju, je po prijaznem odgovoru na sodnikove besede ogovarjal razne veljake, opata iz Gornjega Grada, celjskega župnika, gvardijana; najprisrčneje pa je pozdravil mladega Eizingerja. In ko je govornica izmed deklic stopila predenj in mu vsa zbegana ponudila svoj šopek, ga ji je grof vzel s priljudno zahvalo in ga podaril Žigi Eizingerju: "Bratrancu mojega dragega prijatelja in zaveznika," je dejal, "prvi dar; jaz si poiščem drugega."

Grofovo oko pa je pogledovalo po mladostnih postavah in obviselo na cvetočem licu sivooke deklice, ki je stala najzadnja v beli vrsti. Kornelija je zardela ob tem pogledu in pobesila svetle oči; grof pa je stopil k njej, ji ljubeznivo pogledal v oko, ki je boječe zrlo izpod dolgih žametastih vejic, in z besedami: "Tvoja kita je najkrasnejša, ljubo dete," sprejel dišeči dar.

Grofov grad v mestu je bil ves v cvetličju in zelenju. Pri vhodu je sprejela družina svojega gospodarja, pri stopnicah pa je čakala kneginja sama, lepa in ponosna kakor Junona. Prekrasna obleka ni zakrivala krasne rasti, dragocen diadem je lepšal temne lase, do tal pa se je zibal z zlatom pretkani ovoj. Na desni ji je stal sin Herman, krepak deček kakih trinajst let star, ljubljenec deda Friderika, pri katerem je navadno bival; na levi hči Elizabeta. Knezovemu maršalu pa se je bil pridružil grški menih Jeronim v svoji dolgi halji in visoki kapi. Kneginja, hči srbskega vladarja Brankoviča in sestra turške carice, je bila pravoslavne vere in v tej odgajala tudi svojo hčer, tedaj že zaročeno z Matjažem, poznejšim kraljem ogrskim.

"O predragi soprog, moj milostljivi gospod, bodi pozdravljen po tako dolgi ločitvi!" je kneginja nagovorila svojega moža, ki ji je dvorljivo poljubil roko. Z veselim krikom je sin objel svojega očeta, ki ga je pritiskal na svoje srce; hčerka pa je boječe stala zraven in se držala matere, da jo je grof poljubil in ji pogladil mehke laske. Kneginjo je spremil potem do njenih sob, tam pa se poslovil, da se otrese potnega prahu, in hitel v svoje stanovanje. Sluge, ki so mu pomagali pri oblačenju, je odpravil, in sam nadkonjar je ostal pri njem.

"Prijatelj Rožekar," je dejal zaupljivo, "ti poznaš vse, kar je lepega v našem mestu: kdo je ta krasotica, poslednja je stala med deklicami in trepetala, da smo ji sami morali vzeti dišečo kito?"

Nadkonjar pa je marljivo pripovedoval vse, kar je vedel in znal o Korneliji, in končal z vprašanjem, kje in kdaj bo milostljivi knez blagovolil govoriti s srečno deklico. Grof se je prijazno nasmehnil, in zvesti sluga je skakal okrog njega in ga opravljal in mu govoril. Ko pa se je naznanilo, da želi doktor Lenart Pistor o važni in nujni reči govoriti z grofom, se je nadkonjar poslovil.

"Toda, čuješ, brez vsega hrupa!" mu je zaklical njegov naklonjeni gospod.

V sobo, kjer je grof dajal svoje privatne avdience, pa je stopil z globokimi pokloni doktor Lenart in začel obširno in temeljito razlagati vse dogodke zadnjih dni, kako je bil trgovec Filip Holzer, ki je prišel z Dunaja z jako važnimi poročili in pismi, katerih ne dá nikomur iz rok razen grofu samemu, zavratno napaden po lopovih, katere je najelo Eizingerjevo poslanstvo; kako se en napadnik prikriva v samostanu, kjer ga je branil sodnik sam z oboroženo silo, in kako mu hočejo dati prostost.

"In na kaj se opira to sodnikovo ravnanje?" je vprašal grof, in jeza ga je začela grabiti.

"Na izpoved Eizingerjevo, ki je, sam sokrivec, debeloglavemu sodniku natvezel, da je ubežnik nedolžen. Milostljivi knez, prosim, le pomislite ˗"

"Ne, ne," je branil grof; "reč je pri kraju. Sodnikova glava je pogodila pravo. Proti poslancem se ne sme nezaupno postopati, in kar se je razžaljivega dogodilo, bomo skušali poravnati. Pokličite mi nazaj Rožekarja!"

Temu pa je naročil, naj takoj odpravi stražo izpred samostana, gvardijanu izreče njegovo knežjo zadovoljnost in poroči, da je ubežnik prost. "Vendar pa ne sme uiti," je pristavil, "ampak ti sam mi ga pripelješ na tihem semkaj; in če ne gre rade volje ˗," je zamahnil grof z roko, in nadkonjar se je priklonil in dobil še posebna naročila glede trgovca Filipa.

Krasen je bil grof, ko je prišel pred slovesno avdienco k svoji ženi. Svila in žamet, zlato in srebro se je poganjalo olepšati mogočno postavo. Suknja, po hrvaški šegi preprežena z zlatimi vrvicami, je nosila široke drage zobce za vratom in za pestjo, kjer so jih nekoliko pokrivale dolge rokavice. Bodalo neprecenljive vrednosti je viselo ob pasu, od kape, obšite s hermelinjo kožo, pa se je usipalo perje, pritrjeno s smaragdno agrafo.

Kneginja je vstala svojemu možu naproti; ljubezen in občudovanje je sijalo iz velikih oči, in roki sta se iztegnili, kakor bi ga hotela objeti. Toda sramežljivost ali ponos jo je zadržal; grof pa jo je peljal k mehkemu sedežu in ji sedel nasproti. Izrazil ji je svoje priznanje in zadovoljnost z njenim odločnim in modrim ravnanjem ob priliki mestnega spora in obenem pristavil obžalovanje, da se ne more zaradi mnogih opravil muditi dlje časa pri njej. Mirno je zrl v rosne oči svoje žene, ki je tožila, da on živi za vse ljudi na svetu, le zanjo ne. Grof jo je tolažil in vprašal, kje sta otroka.

"V kapeli molita," je dejala, "za srečo svojega očeta, ki spet odhaja v nevarnost in v boj proti cesarju in nas zapušča morebiti za vselej."

"Katinka," je rekel grof in jo prijel za roke, "ne teži srca sebi in meni. Stokrat mi je pretila večja nevarnost kakor zdaj, a nikdar se nisva ne jaz ne ti nevarnosti toliko bala kakor sramote. Nikar sama sebe ne varaj in ne misli, da bi mogla spoštovati moža, ki bi voljno prenašal razžaljenje. Moč in slavo so nam zapustili predniki, in Bog ne daj, da bi mi zmanjšano oddali svojim potomcem. Jutri odrinemo proti Dunaju; oprosti torej, da ne morem vsega svojega časa posvetiti tebi, kakor bi iz srca rad. Poslanci me čakajo in s tvojim dovoljenjem jih bom počastil, da jih povabim k tvoji mizi."

Kneginja je ostala sama in si zakrila obraz. Pritekla sta otroka in jela povpraševati po očetu, ona pa ju je poljubljala in objemala in tolažila, da bosta videla očeta zvečer, če bosta pridna in se lepo učila. ˗

V veliki dvorani z visokimi gotskimi okni, katerih slikano steklo je v pisan somrak razsipalo sončne žarke, je sedel na knežjem prestolu, ogrnjen v bleščeči se plašč, grof Urh, sredi orožja in trofej in podob svojih prednikov in poslušal nagovor Žige Eizingerja, ki je v imenu avstrijskih stanov prišel končno sklepat zvezo z grofom, s katerim se je bil glavar upornih Avstrijcev že prej pogodil in dogovoril, in ga počastil z dragocenimi darili novih zaveznikov. Okrog prestola so stali odlični grofovi vazali: Eberhard, Hohenwart, grajski poveljnik mu je držal ščit, Vitovec čelado, Galenberger meč in Lamberger zastavo, in poleg resnega sodnikovega obličja si videl tudi smehljajoči se Lenartov obraz.

Grof je vrnil pozdrav poslancema in poudarjal v svojem govoru, kako je pravice svojega sorodnika, kralja Ladislava, že od njegovega rojstva branil in kako ga tudi zdaj čast in dolžnost vežeta, da se postavi v prvo vrsto njegovih braniteljev; hudo je napadel cesarjeve svetovalce Ungnade in Neiperge ter pohvalil odločnost avstrijskih stanov in zlasti njih voditelja Eizingerja.

Pogodbo so podpisali, in poslanci so se šli klanjat kneginji; grof pa se je posvetoval s svojimi tajnimi svetovalci, Lambergarjem, Vitovcem in Lenartom, in odkazoval vsakemu svoje področje. Omenil je, da je treba hiteti, kajti gubernator Podjebrad ponuja cesarju pomoč ter se pogaja z njim o odškodnini. "Upam sicer," je dejal, "da se njegovega veličanstva skopost ne bo vdala zahtevam češkega gubernatorja; a bojim se, da nas ne bi tudi ta napadel brezplačno, kajti njegovemu kraljevanju preti konec. Zatorej odrinemo vsi jutri dopoldne; za osebno stražo pa nam boste odstopili, gospod Vitovec, petdeset konjikov, katere ste vi učili strogega reda. Poveljnika jim imenujte sami."

Vitovec je imenoval Lazarja, ki se dobro bije in malo govori. Grof pa je ukazal, da mora le-ta takoj popoldne odjezditi, da ogleda pot in pripravi stajališče vojski.

Ko pa se je končalo posvetovanje, je naznanil sluga grofu, da čaka nadkonjar s tujim možem in prosi zaslišanja. Na povelje je vstopil Filip Holzer bled in slab in med globokimi pokloni izročil grofu spomenico, v kateri se dunajsko meščanstvo in mnogo drugih veljakov pritožujejo nad prevzetnim in krivičnim ravnanjem barona Urha Eizingerja in prosi grofa, naj pride kmalu z izdatno pomočjo in jih reši priseljenega predrzneža.

Z veliko zadovoljnostjo je čul grof to izjavo, posebno milostno je odgovoril poslancu in ga odlikoval s krasnimi darovi, glede napada pa je dejal: "Če nam naše namere zdaj branijo maščevati to razžaljenje, ki je zadelo bolj mene nego vas, vam zagotavljam, da krivci ne odidejo svoji kazni. Na Dunaju pa mi boste dovolili nekoliko poplačati vašo zaslugo."

Lenart je omenil, da trgovcu pač preti Eizingerjevo maščevanje in da ga meščanstvo ne bo moglo braniti; nakar mu je grof predlagal, naj izstopi iz mestne občine.

"Ali hočete biti vazal celjskih grofov?" je vprašal grof. Filip je pritrdil.

"Ali obljubite odkritosrčno biti meni zvesti in vdani, kakor je dolžan vazal svojemu gospodu?"

"Obljubim!"

"Ali obljubite biti prijatelj gospodovim prijateljem in sovražnik njegovim sovražnikom ter mu vedno ostati dober in pošten pomočnik?"

"Obljubim," je dejal trgovec, nakar mu je grof segel v roko. Na te besede je potem prisegel pred Lenartom najnovejši grofov vazal, podpisal obljubo in nehal biti dunajski meščan.

VII

Petacijevi učenci pa so obhajali svoj obletni praznik, ko so šli v log "virgatum", to je po šibe za prihodnje leto. To je bil vesel dan. Grofov oskrbnik v lovskem gozdu zunaj mesta je moral preskrbeti, taka je bila navada, jedi in pijače bodočim učenjakom, katerim se je pridruževala obilica ljudi iz mesta, da se pod milim nebom veseli z mladino. Posebno mnogo spremljevalcev in spremljevalk je imelo ta dan živo krdelo, kajti marsikoga je gnala radovednost, da si ogleda vojaške šotore, mimo katerih je peljala pot. Učitelji so komaj krotili prešerno mladost, ki je vriskala in prepevala proti grofovemu gradu ob žalski cesti.

Polone seveda pri takem izletu niso mogli pogrešati.

V druščini enakomislečih žensk je živahno razvijala svoje nazore o tedanjem svetu. Mladina ji je bila prerazposajena, možje preošabni, ženske prenečimrne, in Kornelija, ki je potrpežljivo korakala poleg nje, preposvetna in preradovedna. A dasi je imela vse svoje misli obrnjene na važen predmet, vendar njenemu ostremu očesu nihče mimogredočih ni ušel, nikar da bi bila prezrla

Lazarjevega hlapca Jerneja. Takoj se je ustavila, da mu pove, kam gredo.

"Jernej, Jernej," je klicala, "ali slišiš, ali ne?"

Jernej pa se je napol obrnil in vzdignil roko: "Odlazi, skušnjava stara!"

"Glej ga, dedca!" se je razhudila Polona; "starost mi očita, farizej, ki vidi pezdir v očesu svojega bližnjega, bruna v svojem pa ne."

Jernej pa je ponosno korakal proti mestu, in dasi se je premagoval, se je polastila njegovega srca pregrešna zloradost, ko je videl svojega gospoda, kako zastonj trka na šolska vrata.

Učenci so se bili razpršili po logu, tekali, skakali, igrali in rezali šibe; Lazar je zapuščal mesto s krdelom konjikov; grof pa je gostil v velikanski dvorani svoje poveljnike in viteze. Dve mizi sta stali po dolgem, ena počez za izbrane grofove goste. On sam je sedel tukaj poleg poslancev in imenitnejših vazalov in očaral druščino s svojo ljubeznivostjo. Tako šaljivo in smešno je omenjal dogodke zadnjih dni in Boštjana v samostanu, da se je Eizingerju od veselja smejalo srce. Največ pa je bilo slišati doktorja Lenarta, ki je obširno in dovtipno razkladal svoje mnenje o vseh rečeh na svetu in še o mnogih drugih in v veliko zabavo mladega Eizingerja dražil s svojimi nazori duhovnega dostojanstvenika ter se delal mnogo bolj brezverskega, kakor je bil v resnici.

"Kar tiče žensk in filozofije," je dejal in nagnil kupico,"se držim eklektičnega načela: vse poskusiti in najboljše izbrati. Zaradi duše pa mi najbolj ugaja Pitagora in njegovo dušno preseljevanje."

"In v kaj se mislite vi spremeniti po smrti?" vpraša župnik Groin.

"Brez dvoma v volka, ki bo vaši častitljivosti stregel po življenju," je odgovoril. ˗ "Toda brez šale, gospod župnik, ali ne mislite tudi vi s tem starim modrijanom, da razloček med človekom in živaljo nikakor ni tako laskavo velik, da bi se mogli zaradi njega prevzemati? Človek spada po mojem mnenju med živalstvo."

"Ne vsak, gospod doktor," je odgovoril župnik in se branil jezičnega nadležneža. Radosten hrup se je razlegal od drugih miz, kjer so si hrabri vitezi napijali, se bahali in bratili. Nekaterim vinskim bratcem je prišlo na misel, da zvežejo noge pod mizo skupaj, da ne bi nihče mogel vstati od pijače. Z veselim kričem je ta in ona druščina pozdravila duhoviti predlog in junaki so sedeli in pili do belega dne.

Ko pa je nadkonjar stopil v dvorano in se spogledal z grofom, je ta zapustil svoje goste in šel za Rožekarjem.

V mali, trdno zavarovani grajski sobici je stal skesan in potrt naš Boštjan. Ves se je zganil, ko so zarožljali ključi in se odprla vrata. Ko pa je grof stopil predenj in ga pogledal s svojimi ostrimi očmi, je vztrepetal in se vrgel na tla in jel jokati in prositi odpuščanja.

"Lopov, kaj si imel z Eizingerjem?" je vprašal grof. Boštjan pa je hitel praviti vse, kar se je bilo zgodilo in šele, ko ga je Rožekar sunil, naj vstane in se pripravi, da pojezdi z njim, je verjel, da je še živ. V prostosti seveda mu je spet zrasel pogum in nikakor se ni mogel zdržati, da se ne bi z vso močjo zadel ob zdravnika Hajdingerja, ki je zamišljen stopal po trgu.

Po grofovem logu pa je rajalo staro in mlado in se veselilo lepega dne in drugih božjih darov. Kakor rožica med trnjem je sedela Kornelija sredi častitljivih žená, ki se v svoji seji nikakor niso dale motiti sitni Poloni. Tej se je namreč že vse to posvetno veselje zdelo predolgo.

"Kar postopam, kar postopam," je godla venomer in priganjala domov, da je deklico res spravila s sabo. Ko tako hodita svojo pot proti gradiču, ju sreča nadkonjar Rožekar.

"O, kaka sreča, krasna gospodična," vzklikne, "da mi prihajate naproti. Kakor sokolar svojega ptiča po grlico, tako me pošilja prijatelj Lazar po vas. Proti Ogrskemu ga pošilja grofovo povelje, pa bi se rad poslovil. Pisanje bi bil dal z mano, a godi se mu kakor marsikakemu drugemu poštenjaku, ki pisati ne zna. Prstan je izročil svojemu poslancu in zdaj zdaj ima priti sem v grad, kamor sem obljubil, da vas pripeljem, ako vas najdem. Revež pač zasluži, gospodična, da se mu bridka ločitev malo osladi."

Rdečica je polila Kornelijo od sramežljivosti in nejevolje pri tem predrznem pozdravu, a preden je še kaj odgovorila, se je že zahvaljevala Polonina zgovornost postrežljivemu gospodu in prosila, naj ju nemudoma pelje k dobremu Lazarju. Polone kot spremljevalke vitez Rožekar ni bil vesel, kakor bi je marsikdo drug ne bil; a malokomu bi se bilo posrečilo odkrižati se je tako hitro. Vrata v grajsko kapelo so bila slučajno odprta. "Oh, preljuba cerkvica!" je vzdihnila Polona.

"Loretske matere božje," je pristavil nadkonjar, "trije oltarji, hudo blagoslovljeni, odpustkov dosti!"

Polona je bila že v kapeli.

Lazarja ni bilo nikjer; Rožekar pa je ponudil Korneliji, naj si med čakanjem ogleda grajske sobe, če jih še ni videla. Deklica se je branila, a on je odklenil bleščečo se dvorano, jo opozoril na krasno pohištvo, sloveče slike, dragoceno posodje in bojazen se je umaknila zvedavosti. Iz prve sobe sta prišla v drugo, v tretjo in potem spet v veliko dvorano. Tu pa se je poslovil vitez, da gre klicat Polono in gledat, če je Lazar že prišel. Hotela je z njim, a z največjo ljubeznivostjo ji je ubranil, naj se nikar ne trudi; in ogledovala je dalje stare podobe celjskih gospodarjev, ki so visele ob stenah. Rožekar se je dolgo mudil, in ker se je že temnilo, je bilo Kornelije malo groza same v prostorni dvorani, kjer je odmev ponavljal vsako stopinjo.

Nemirna hiti k vratom, a kako ostrmi, kak strah jo obide, ko jih najde zaklenjena. Hotela je poklicati Polono, a sramovala se je vpiti in silila si misel v glavo, da se je nadkonjar zmotil in da skoraj pride. A silno ji je bílo srce in zapustil jo je ves pogum. Kaj, ko bi bil to hudoben naklep? Ko bi ne bil Lazar poslal nadkonjarja? Toda prstan je bil njegov. O, nikdar še ni Kornelija tako želela Polone k sebi kakor zdaj! Razburjena je sedla k mizi pod oknom, skozi katero se je, ker je bilo tako visoko od tal, videlo le mračno nebo; a srčna tesnoba jo je spravila spet pokonci in gnala poskušat, če se vrata morebiti vendar odpro. Poskušala je in se mučila in si otiščala roki, a zapah se ni ganil. Vlekla je na uho, kdaj se bo kak korak približal, da bi ga ustavila s svojim klicem; a slišal se je vedno le nerazločen šum kakor od dreves, ki jih maje veter. Rastoča tema je naznanjala bližnjo noč in jemala rečem po dvorani določno obliko. Živa domišljija ji je jela slikati strašne podobe v črne okvire na stenah.

Kadar je kako orodje počilo ali se premaknilo, se je zganila. Začela je trdo hoditi po sobani, a strašil jo je odmev njenih stopinj. Spet je sedla in poskušala moliti; toda v strahu in grozi ni mogla zbrati svojih misli in začela je klicati svojo teto, očeta, Vita Lazarja. Njen klic se je oglašal od visokih sten; živa duša mu ni odgovarjala. Kar se je mogla, se je stisnila v kot plaha deklica, si zatisnila obraz in milo jokala.

Učenci pa so se vračali veselo vriskaje v mesto. Vsak je nosil butaro šib na rami in prepevali so staro latinsko pesem:

Betularium spolia,
Onus umerorum,
Optima sunt scholia
Veterum scriptorum.

Ko pa se je Polona za silo namolila in hotela h Korneliji, jo je zadržal nadkonjar in ji povedal, da je šla gospodična že domov in da jo je vitez Lazar spremil.

"Potem grem nazaj v kapelo," je dejala Polona in se obrnila.

Kornelija pa se je vsa otrpla od bridkosti in strahu pripravljala na smrt in na misel so ji hodile pravljice o jetnikih, ki so pozabljeni v podzemeljskih ječah umirali od gladu in žeje. Naenkrat se začujejo stopinje v prednji sobi; vrata se odpro in z lučjo v roki vstopi nadkonjar in se prične na žive in mrtve izgovarjati in prositi odpuščanja, da jo je bil pustil toliko časa čakati. Grof ga je bil na naglem pozval in tam se je bil šele spomnil, da je zaklenil vrata. Kakor hitro so mu dopustila nujna opravila, je pritekel, da jo reši. In Rožekar je bil res ves zasopel.

Kornelijo pa je le skrbelo, kaj poreče Petacij, v kakem strahu bo gotovo zaradi nje in je, vesela svoje prostosti, hitela z nadkonjarjem iz strahotnih dvoran.

Ko pa je stopila pred grad, je čakala tam nosilnica, v katero sta bila vprežena dva mezga, in pri vratih je držal konjik osedlanega konja.

"Milostljiva gospodična," začne Rožekar, "jaz sem, dasi le posredno, kriv, da ste se toliko časa zamudili; dovolite, da to krivdo nekoliko poravnam. Pač si ne domišljam, da bi vam bila moja druščina ob tej uri ljuba, a vem, kaj sem dolžan vam in vašemu imenu. Zatorej vas prosim, milostljiva, stopite v nosilnico in zagrnite zaveso. Jaz pojezdim poleg vas in nihče vas ne bo nadlegoval."

Korneliji se je vse to ravnanje zdelo čudno, sumljivo, a kaj je mogla boljšega storiti kakor ubogati. Rožekar je skočil na konja in ukazal pognati; kmalu so se mu pridružili še trije konjiki. Kornelijo so obhajale razne neprijetne misli in nepotrpežljivo je čakala, kdaj pride domov.

Odgrnila je zaveso in pogledala skozi okno.

"Oh," vzklikne prestrašena, "saj ne gremo proti mestu."

A takoj je bil vitez pri nosilnici. "Tiho, tiho, gospodična!" je govoril polglasno. "Pred mestom imajo vojaki šotore, in tega divjega in predrznega ljudstva se moramo ogniti. Izvolil sem torej daljšo, a varnejšo pot."

Rekši, zagrne okno. Kornelije pa se je polastil velik nemir in mislila je klicati na pomoč. A kdo bi ji bil pomagal?

V bližini so se svetili ognji vojaškega tabora; a vojaki so bili surovi ljudje. Karkoli je sklenila, vse se ji je zdelo neizpeljivo, tem bolj, ker se je vedno tolažila, da pride zdaj zdaj v mesto. Molče so nadaljevali svojo pot.

Pozno ponoči je bilo že; nebo napol oblačno in mesec se je zdaj pokazal, zdaj skril za oblaki in z lučjo se je spreminjala okolica ob potu. Prijezdili so bili do malega griča, ki se je dvigal nad cesto in čigar goli vrh je posebno zanimal oči vojakov, Rožekarjevih spremljevalcev. V slabem svitu se je razločilo gori troje visokih stebrov in tramovje počez, na katerem je visela črna klada.

"Ali vidiš?" šepne vojak tovarišu in migne z obrazom proti kraju, kjer je celjski krvavi sod izvrševal svoje obsodbe.

"In kako sova skoviče!" je odvrnil oni tiho. V tem trenutku se je začulo od vešal sem pokanje in škripanje lesovja in vojakom, ki so nehote zrli tja, se ni videlo nič drugega, kakor da leze kdo kvišku. "Hu," je dejal spet eden izmed vojakov in zobje so mu šklepetali, "hudič je prišel ponj."

V mesečini sta se prikazali dve podobi na konjih, ki sta se vedno večali in večali. Na griču pa se je vzdignilo tako kričanje in tuljenje, da je pretreslo vsem mozeg in kosti.

"Bog in sveti križ božji!" je vzkliknil jezdec in spodbodel konja in za njim je zbežal tudi drugi. Vodnik nosilnice je tudi hotel zapustiti svojega mezga, toda Boštjan je izdrl meč, bodisi iz pogumnosti ali ker se je bal ostati sam, in mu zastavil pot. Kornelija pa je v tej zmešnjavi vsa preplašena skočila iz nosilnice, da bi zbežala.

A Rožekar jo je prestregel.

"Vi ste lažnivec in slepar!" je zavpila deklica nanj in začela klicati na pomoč. V tem sta bila pridirjala po cesti konjika z namerjenima sulicama. "Podajte se!" je kričal eden; Rožekar pa je zaklel in nagnil sulico in spodbodel konja nasproti. Kopje je zaškripalo ob oklepu, in Rožekar se je zvrnil raz konja. Da je pri takih okoliščinah Boštjan izginil, to se razume.

Kornelija pa je povzdignila roki in prosila: "Oh, gospod, kdorkoli ste, usmilite se me in rešite me!"

"Gospodična Kornelija tu?" se začudi jezdec in skoči s konja. "Ali me ne poznate več? Jaz vam vendar ne morem biti kdor si bodi!"

"Veseli me, gospodična, če sem vam skazal kako uslugo," je dejal pristopivši Viljem Vranjebrški; "toda opravka imamo z grofovimi ljudmi, ki nam bodo vsak čas za petami. Prisedite k mojemu prijatelju Caheju ali pa k meni, da se brž odpravimo."

Mudilo se je pač, kajti po cesti sem se je slišalo konjsko kopito. S pomočjo Caheja, ki je zastonj ponujal svojega močnejšega konja, je sedla deklica pred Viljema in prijatelja sta oddirjala proti šotoru.

"Oh, kako kratkega spomina so mlada dekleta," je tožil med potom Cahej in spominjal Kornelijo onih časov, ko sta se pri Petaciju skupaj igrala. Deklica pa je pripovedovala svoj dogodek in se zahvaljevala Viljemu, da jo je rešil iz Rožekarjevih rok.

"Recite rajši grofovih," je dejal Viljem. Cahej pa je delal svoje opazke in opombe, ki so se pa Viljemu zdele jako neslane. Tiho je tolažil deklico, ki se je boječe naslanjala na svojega rešitelja, naj je nikar preveč ne peče skrb zavoljo očeta, ki mu bo on takoj poslal poročilo o dragi Korneliji. Srečnega se je štel, da jo je mogel oteti iz grofovih rok. In kako krasna se mu je zdela deklica in kako mu jo je še lepšala zavest, da je grofa samega premagala njena lepota. Korneliji pa se je v srcu poleg žalosti zavoljo magistra Petacija oglašal čut hvaležnosti proti dobrotniku, in ta čut ji ni bil neprijeten in rada je premišljevala, koliko hvale je dolžna vrlemu mladeniču.

Kakor sta se pa izgubila naša prijatelja, je bil Boštjan spet na bojišču in spravljal pokonci nadkonjarja, omamljenega po nesrečnem padcu. Vmes se je Boštjan jezil na strašljivce, ki so bili zbežali, in pripovedoval, kako se je boril z dvema, braneč nosilnico, dokler se mu ni zlomil meč. In njegov meč je bil zlomljen.

"In deklico sta odpeljala, praviš?" je zaječal Rožekar in si rval lase. "Oh, moja glava!" je mrmral, "če bo jutri še na mojem vratu, potem se me trdno drži." Stokal je od bolečin in lezel v nosilnico in ukazal Boštjanu, naj mezga na povodcu pelje proti Celju.

"In veste, gospod nadkonjar," se oglasi pogumni Boštjan, "kdo sta bila onadva?" Rožekar pa je stokal in klel.

"Viljem z Vranjega Brda je bil," razlaga Boštjan, "in pa njegov hlapec. Spoznal sem njegovega lisastega konja." Vznemirjajoča vest, da je izginila hči učiteljeva, pa se je raznesla hitro po mestu. Na tihem je marsikdo dolžil grofa samega, dasi je bil, kar tiče žensk, na boljšem glasu od svojega očeta; a da se je nasilstvo na skrivnem in zvijačno izvršilo, to se je zdelo večini proti grofovi naravi in zvračali so ga na tuje vojake, prešerne motilce mestnega miru. Grof se je bil že poslovil od svoje žene in urejal poslednje svoje stvari, ko mu pride potolčeni nadkonjar s skesanim obrazom pred oči.

"Kaj pomeni to, prekleti pes?" zarohni nanj grof, ki mu je kri napela žile na čelu in mu zalila oči, ki so se strašno bliskale. Rožekar pa je pobit in potrt pripovedoval svojo nezgodo in grofovo jezo spretno speljal na Vranjebrškega, Ungnadovega vazala, in na svoja dva hlapca, ki ju je zgrabil strah pod vešali.

"Daj ju obesiti, da se jih privadita," je rekel grof, "in pokliči Vitovca in Lenarta!"

Hitro se je splazil Rožekar stran, in nobena rana ga ni več bolela.

VIII

Grof pa je razložil Vitovcu in Lenartu, kako je Vranjebrš ki ugrabil Petacijevo hčer, in vprašal prvega, kaj meni o tem.

"Milostljivi knez," je odgovoril ta, "v vašem imenu mu bom takoj napovedal vojsko, kajti še neki starejši dolg mu imam poplačati: mlečnozobega Ungnada nam je iztrgal Vranjebrški. Sploh stoji njegov grad preblizu Celja. Preden preteče deset dni, Vranjega Brda ne bo več."

"Dobro," je dejal grof. "Kaj menite vi, gospod doktor?"

"O, kako vidno podpirajo," je dejal ta, "večni bogovi povsod presvetlega kneza in kako jasno se je pokazalo njih nagnjenje posebno ob tej priliki! Kaj more biti pač koristneje mojemu milostljivemu gospodu kakor tako hudodelstvo Ungnadovega vazala, to se pravi Ungnada samega. Kajti po moji sodbi, ki sem jo pripravljen zastopati vselej in povsod, je bila deklica ugrabljena za starega Ungnada. In grešnemu hinavcu potegniti krinko raz obraz, da se z gnusom od njega obrne cesarsko obličje, to bi bilo majhno zadoščenje za vse obrekovanje, s katerim je stari podpihovalec vsejal spor med svetlim knezom in cesarjevim veličanstvom. Z obupanim očetom Petacijem vred bi stopil jaz pred cesarski prestol in terjal pravice proti nesramnemu samosilniku in brambe nedolžnosti. ˗ Vrhu tega bi mogel nemara v cesarskem obližju služiti vaši milosti tudi drugače. Cesarjev svetovalec Neiperg mi je bil v prejšnjih časih pokrovitelj in njegovega veličanstva alkimist je dober moj prijatelj, posvetni mamon pa bi razširil moje prijateljstvo po vsem mestu."

Grof je menil, da bi bilo zato pač treba mnogo denarja.

"In tega bomo z visokim dovoljenjem dobili," je odgovoril oni.

Grof je bil zadovoljen, in takoj se je moral odpraviti na cesarski dvor poslanec, da izprosi varstva doktorju Lenartu in njegovim spremljevalcem, ki pridejo s pritožbo pred cesarja.

Mestni očetje pa so imeli jako burno sejo. Že zaradi Petacijeve hčere so si bila mnenja navzkrižna, ker so eni zahtevali takoj deputacijo do grofa, drugi ostro preiskavo po mestnem zboru samem in tretji bili teh misli, da bi bilo za prvi dan dosti, če se izvoli kak odsek. A zdajci pride novica, da je obešenčevo truplo ponoči izginilo z vešal. Doktor Hajdinger je malo pobledel, a preden so osupli odborniki zbrali svoje duhove, je vstal in jel dokazovati, kako ima brez dvojbe oboje hudodelstvo en izvor in kako divja vojaška drhal, ki se mrtvecev ne boji, tudi živim ne prizanaša.

"Kdor je obešenca snel z vešal, ta mora na njegovo mesto," je dejal Mavroh in postrani omenil, da se mu Mana, Urbanova mati, zdi jako sumljiva. Zdravnik se je nemirno premikal na svojem stolu in le trdil, da je to moral storiti kak vojak, kakor je le kak vojak ugrabil Petaciju hčer.

Toda Hajdingerjevo misel je ovrglo pismo, ki je došlo od doktorja Lenarta Pistorja, v katerem se slavnemu zboru naznanja, da je prejšnji večer Viljem, sin graščaka Vranjebrškega, ugrabil blizu grofovega lovskega gradu meščansko deklico, ki jo priče hočejo spoznati za Petacijevo hčer. "Skrb našega svetlega vladarja bo," se je glasilo pisanje, "da kaznuje roparja in očetu pomore do pravice. Do cesarja pojde poslanstvo da se pritoži in terja zadoščenja za razžaljeno mestno čast."

Živahno so pritrdili odborniki temu stavku.

"Ker se pa ta stvar največ tiče mesta, je pravično in spodobno, da tudi mesto pomore izvršiti ta sklep." Te besede možem niso tako ugajale. "Vabim torej vse domoljubne peke, mesarje in krčmarje, da pokupijo po grofovih graščinah žito, vino in goved, po spodaj naznanjeni ceni." Tedaj pa se je vzdignil silen ropot in svetovalci, katerih se je to tikalo, so vpili čez krivico, zatiranje, nasilstvo. Mavroh je ostal hladnokrven in miril jezo svojih tovarišev. "Vpitje ne pomaga nič," je dejal pametno, "poslušajmo, kako pismo dalje govori in potlej premislimo, kaj se dá storiti."

V pisanju pa so bili navedeni vsi mestni krčmarji, peki in mesarji, in določeno je bilo, koliko ima vsakateri pokupiti in v kateri grofovi graščini bo dobil blago; kupnino pa je takoj ta dan šteti. Hrup se je vnel znova in po bolj glasni kakor dolgi razpravi se je sklenilo poslati deputacijo do grofa, da se to povelje prekliče, ali postavijo vsaj nižje cene. Grofa pa možje niso več dobili v gradu in sprejel jih je s svojim prijaznim smehljajem doktor Lenart. Mirno je poslušal pritožbo in se igral s svojo zlato verižico.

"Ali ste že vse povedali, gospod sodnik?" je vprašal, ko je oni končal; "in želi še kateri izmed gospodov kaj omeniti?"

"Še, še," se je oglasil krčmar Rožič in njegov sosed mesar in ponovila sta sodnikove besede še enkrat, malo slabše in glasneje. Ko pa je še Mavroh mirno razložil svoje stališče, je Lenart ljubeznivo odgovoril, kako veselje mu je vedno ustrezati želji meščanov, kjerkoli je mogoče. "Žal, da se tukaj ne dá dosti storiti," je menil.

"Eden gospodov je imenoval to ravnanje krivico. Moja vdanost mestnemu starešinstvu mi je ukazala takoj, da preslišim ta izraz, vendar radosten pozdravljam priliko, ko morem popraviti neko krivo mnenje, ki tiči, to rad priznavam, v mnogih celo modrejših glavah, kakor so one celjskih očetov. Nihče pač ne dvomi, da je svetli knez in grof Urh vladar in gospod nas vseh in da ima veljavo zakona vse, kar on ukaže, in da se je zdržati vsega, kar on prepove."

"Če ni zoper našo staro pravdo," je opomnil sodnik.

"Hvaležen sem vam," se je nasmehnil doktor Lenart," da ste vzeli v misel to tako imenovano staro pravdo, ki nekatere sicer poštene glave po nepotrebnem vznemirja.

Da ne bodo kdaj naši mirni meščani zaradi slabo razumljenih pravic trpeli kake škode, je treba, da se enkrat za vselej zgovorimo. Najprej je pomniti, da pravica, ki ni pisana ne pečatena, ki le po ustnem izročilu prehaja od rodu do rodu, za pravnika ne more imeti nikake veljave.

Kar se tiče potrjenih in priznanih pravic, je treba opaziti: oni, ki ima pravico dajati postave, in to je celjski grof, naj se imenuje kakor hoče, ali Herman ali Friderik ali Urh, ima tudi pravico te postave zavreči ali spremeniti ali nadomestiti z drugimi. Kratko rečeno: quidquid principi placuit, legis habet vigorem, kar knezu ugaja, to je postava. Ta izrek, gospod sodnik, bi moral biti z zlatimi črkami zapisan nad sodno hišo. Temu načelu pridobiti splošno veljavo, postaviti rimsko pravo namesto onih barbarskih običajev, ki se imenujejo stara pravda, to je slavna oporoka slavnih bolonjskih učiteljev Bartola in Balda, katero bomo izvršili mi pravniki, njihovi učenci. To sem omenil vobče kot vodilo mestnemu svetovalstvu. Kar se pa tiče današnje pritožbe, se moram gospodom pokloniti, da so dobro pogodili, obrnivši se name; in v znamenje svoje milosti in naklonjenosti rad dovoljujem, da odvzame mestno starešinstvo to naklado dotičnim obrtnikom ter jo naloži sebi."

Prijazno se smehljaje je čakal Lenart, za kaj se bodo odločili možje. Dolgo ni bilo odgovora, grofov tajnik pa je stopil k oknu in pomignil odbornikom: "Ravno gre blagajnik z vojaškim spremstvom iz gradu, da izvrši povelje. Če vam je drugi črtež ljubši od prvega, pokličem moža nazaj."

"Naj ostane pri prvem," je dejal Mavroh in nekateri drugi. Sodnik si je grizel ustni, ta in oni odbornik se je srdil in preklinjal; Lenart pa si je opasal meč, da pojezdi gledat, kako se izvršuje ukaz. Brez vrišča in hrupa seveda ni šlo, a upreti se nihče ni upal in marsikateremu mestnemu mogočnežu so kazen iz srca privoščili.

Hajdinger pa je hitel proti nekdanji Urbanovi kovačnici in v Manino izbo. Žena je sedela na nizkem stolu in si s komolci, oprtimi na kolena, podpirala razmršeno glavo. Ko je vstopil zdravnik, je šinila pokonci in z divjim pogledom planila proti njemu, da se je prestrašen umaknil.

"Daj mi sina nazaj!" je zavpila, "daj mi Urbana! Grof mu je vzel dušo, ti pa telo. Toda pri krvavi sodniji boš dajal odgovor, ti in tvoj pomočnik, rabelj." Hajdinger pa jo je začel miriti in kazati, kaka nevarnost ji preti, ker jo sumničijo, da je ona ukradla truplo; in kako malo ji bodo verjeli, ako obdolži koga drugega; da jo misli tudi Mavroh tožiti zaradi čaranja in natezalnica in smrt na grmadi težko, da bi ji odšli. Potem pa ji je ponudil, naj mesto njegove umrle strežnice stopi v njegovo službo, in on jo bo branil vsakega napada.

Mani so se zasvetile oči, ko je to slišala, in takoj je sprejela ponudbo. Volk z volkom, so dejali ljudje, ko so jo videli gospodinjiti po zdravnikovi hiši. Ko pa je prišel Mavroh spet na dan s svojim sumničenjem in jo kot čarovnico deval pod zatožbo, je omenil zdravnik po strani Mavrohovo nezgodo in vprašal, če je ženska, ki takega zaljubljenega norca tako zasluženo splača, bolj kazniva, kakor starec, ki zahteva od nje prepovedanih pomočkov, da bi izpolnil svoje želje. Mana je imela odslej mir in Hajdinger je bil zadovoljen z njo.

Po Vranjem Brdu je vodil Viljem Kornelijo in gledala sta na zelene hribe okrog in na široko polje pod gradom in dobro se je zdelo deklici, da jo mladi spremljevalec nazivlje svojo staro znanko. Govorila sta o minulih časih, o sedanjem življenju, o tem in onem, in kar sta govorila, se jima je zdelo zanimivo. Tožilo se je Korneliji po očetu; a na vprašanje, kako ji ugaja v gradu, je Viljem dobil tako prijazen odgovor, da je takoj pristavil, naj ostane dlje časa tu.

"Čemu vam neki bom!" je odvrnila deklica, in vročina, ki ji je obšla lica, jo je poučila, kako nepremišljeno je odgovorila. Hitro je navedla govor na nevarne čase, na vojsko s cesarjem, na nemirne sosede in opozorila mladeniča na konjika, ki je hitro jezdil po prašni cesti gor.

"Kaj hoče Celjan pri nas!" je vzkliknil Viljem, ko se je obrnil jezdec proti gradu. Čuvajev rog se oglasi, in deček pride pravit, da želi tuj konjik govoriti z graščinskim gospodom. "Vitovec začenja ples," je dejal stari gospod Viljemu, ko sta hitela na dvorišče. Most je zrožljal čez rov, in tujec je nataknil bel list na svoj meč, podal ga Viguleju in naglo odjezdil. Viljem pa je bral pisanje: "Vedi ti, Vigulej z Vranjega Brda, vazal Janeza Ungnada, da postanem jaz, Jan Vitovec Grebenski, v imenu kneza in grofa celjskega čez tri dni tebi in tvojim ljudem sovražnik, ker ste siloma ugrabili hčer celjskega meščana. Pa naj se porodi iz tega sovraštva, karkoli hoče, rop, požig ali umor, s tem pismom smo zadostili svoji dolžnosti."

"Ha, hinavci!" je kričal graščak in preklinjal Celjane.

"Naj le pride Vitovec, porvali mu bomo zobe, kakor jih bo svetli cesar njegovemu gospodu." Takoj je odpravil točaja do Murnove krčme, naj pošlje štiri hlapce in živeža, kolikor more utrpeti. Viljem je pregledoval zid in rov, pripravljal strelivo, nastavljal velike samostrele po zidovju, ukazal nanositi k linam kamenja in posekati drevje in grmovje okrog gradu.

Cahej, ki so ga bili poslali v Celje, se je vrnil zvečer domov in poročal, kaj vse se godi ondi. "Z grofovo vojsko vred," je pravil, "je odšlo poslanstvo do cesarja, da se pritoži zaradi najinega hudodelstva."

Viljem je bil ves zelen in Vigulej ves rdeč od jeze.

"In med poslanci," je nadaljeval Cahej, "je naš magister Petacij. Njegovo stanovanje je prazno, kajti Polona je odšla na kmete k sorodnikom."

"Brž, brž, gospod Viljem," je vzkliknila Kornelija," preskrbite mi vodnika. Jaz pojdem za svojim očetom in jutri ga dohitim. Ker ste že toliko storili zame, storite mi še to. Jaz in moj oče vam bova vedela vedno hvalo."

Viljem ni vedel, kaj in kako bi; le to mu je hodilo po glavi, kaj bo baron Ungnad mislil, ko ga bo tožilo celjsko poslanstvo. Caheju pa je naravna veselost ohranila mirno sodbo in hladno kri.

"Gospodična Kornelija," je dejal, "prav govori. Za poslanci je treba iti, da se pravica spriča in podre grofov naklep."

"Jaz ne zapustim nikakor svojega očeta," je rekel Viljem; "in če boš pričal ti, Cahej, meniš, da ti bodo verjeli?"

"Bog me varuj takšnega napuha! Toda saj pravim: gospodična sama bo za pričo. In ti se braniš, da bi jo spremljal, Viljem?" je vprašal Cahej in ga pogledal po strani.

Ta pa je malo zardel in ostal pri svoji besedi. Cahej je bil izbran za spremljevalca. Da je bil Korneliji bolj po godu od Viljema, si ne upamo trditi. Prikrila vsaj ni nemira ob tem, da bo potovala sama z moškim, in s Cahejem. Viljem, ki so se mu pomisleki zdeli upravičeni, je nagovarjal Radegundo, naj gre z onima; a ta se je izgovarjala s starostjo, da ne more več prenašati težav dolgega popotovanja.

"Ovbe no," je dejal točaj Jošt, prišedši zraven. "Klara naj gre z njima. Domov k staršem je zdaj ne moremo dati, ker bodo v kratkem Celjane gostili, in v gradu je bomo kaj lahko pogrešali. Vitovca taka stvar ne more braniti, jedla in pila bi pa kakor kak hrust."

Pogumno dekle je bilo takoj pri volji, da si ogleda malo sveta. Toda popotovanje je bilo v tistih časih drzno in nevarno početje; in pri večerji se je mnogo poudarjalo, kod in kako bi šli na pot. Dvema ženskama se je zdel en sam mož nekam slabo zavetje. A stric Jošt, ki so mu pametne misli dohajale v primeri s použito pijačo, je nasvetoval, naj potuje Klara v moški obleki kot Kornelijin paž. "Obraza je takega," je dejal, "kakor je bil njen stric v mladosti: širokega, toda brhkega; rok je pa tudi tako čvrstih kakor kdor si bodi moški. No, pa saj vi, Cahej, to veste, ki ste predvčerašnjim leteli iz kuhinje."

"Jaz sem letel, ker je bila večerja na mizi, prijatelj Jošt," ga je zavrnil Cahej. Točajev nasvet pa je obveljal. Klara si je odstrigla kite in v priložnem žametastem oblačilu, v kapi s peresom, pomaknjeni na uho, in s kratkim mečem na strani, je neizrečeno ugajala Caheju, ki jo je ogledoval od vseh strani.

Jokaje se je poslavljala Kornelija od gostoljubnega gospoda Viguleja, kajti v svesti si je bila, koliko neprilike in morebiti tudi škode in nesreče mu je nakopala.

Viljem je spremljal popotnike in poučeval Caheja, kako se ima vesti med potom, kako ima govoriti in se nositi pred Ungnadom in naj se posebno varuje vina in druščine. Potem pa je segel Korneliji v roko in jo vprašal, če se ga bo kaj spominjala v dalji. Deklico pa je silil jok in vzdihnila je, kaj bo, če on v boju pade.

"Ako se to zgodi, mi bo dolgčas v nebesih toliko časa, da pridete vi za menoj," je dejal in se skušal smejati. Tu so se ločili in pognali svoje konje; ko pa se je Kornelija čez nekaj časa obrnila nazaj, je stal Viljem še vedno na istem mestu in gledal za njimi.

IX

Brez posebnih zadržkov so prišli naši potniki proti koncu meseca julija v Dunajsko Novo mesto, stolico cesarja Friderika, ki je pripadala tedaj štajerski deželi. Mesto je bilo zidano na ravnem močvirnem kraju kot trdnjava proti Ogrom. Na njeno moč se je zanašal tudi cesar, ko je sklenil terjatve upornikov zavreči in se njihovi sili ustaviti. Po ulicah se je trlo vojakov, ki jih je iz vseh krajev sveta privabila bojevitost ali ropaželjnost ali plača pod cesarsko zastavo. Življenje je bilo razburjeno in živahno. Po delavnicah so izdelovali vsakovrstno orožje; živež so dovažali od vseh strani; poslanci so odhajali in dohajali venomer, meščanje pa so se zbirali po trgih in pri mestnih vratih in se pomenkovali o vojski in izpraševali prihajajoče tujce po novicah.

Med potom je vladala med našimi znanci lepa složnost. Ko pa so dospeli na svoj cilj, si preskrbeli stanovanje in se je Klara znebila marcialne obleke, se je vnel pri posvetovanju spor. Cahej, ki si je nekoliko domišljeval na taktično in strategično znanje, katero si je bil nabral na Vranjem Brdu, je menil, da bi bilo najbolje, da gre po krčmah poizvedovat, kako stoje stvari in kako bi se najlaže prišlo do Ungnada. In zakaj bi tega cesarskega svetovalca ravno v krčmi ne dobil? Kako hitro in prijazno bi se tam pogovorila! Toda ženske, ki so pokopale že toliko moških sklepov, so dejale, prva pot bodi v cerkev, da se zahvalimo za srečni prihod, druga s poverilnico k Ungnadu, da se zve, če je že magister Petacij tu in kje stanuje. Cahej je ostal v manjšini in malo nejevoljen peljal svoji varovanki v farno cerkev, kjer je velika množica ljudstva poslušala pridigo papeževega notarja. Le-ta je govoril o hudih časih in preteči vojski in opominjal ljudi k vztrajnosti in pogumu, kajti njim se je bojevati za vero in pravico proti sovražnikom svete cerkve. Konec govora pa je prebral pismo, v katerem izobčuje papež Nikolaj po imenu skoraj vse cerkvene dostojanstvenike, vso plemenito gospodo in vsa mesta po avstrijski deželi, ako se v štiridesetih dneh ne vrnejo k pokorščini do cesarja.

Ta razglas, ki so ga nabili potem na cerkvena vrata, je naredil velik vtis na verno poslušalstvo. Cahej pa je šepnil deklicama, naj le molita, on si pojde mesto ogledovat; in ne da bi čakal nejevoljnega Klarinega pogleda, je hitel ven. Kot odločen človek ni dolgo premišljeval, kateri gostilni bi dovolil, da mu pogasi pekočo žejo, ampak se obrnil takoj proti prvi. Toda človek le obrača. Od Dunajskih ulic sem se je začulo vpitje, piskanje in trobljenje, in ljudstvo je drlo od vseh krajev skupaj, da je Cahej nehote mislil: "Gostilna mi ne odide, tole pa," in se pridružil radovedni množici. Po cesti se je valila dolga vrsta vojakov. Na čelu jim je jezdil oklopljen orjak z enim samim očesom. Kjer bi imelo biti drugo, se je vlekla po groznem zagorelem obrazu temno rdeča brazgotina. Težak bát mu je visel ob strani. Bronasti obrazi vojakov, ki so korakali za njim, so kazali, da so vajeni mraza in vročine, sonca in dežja. Izpod visokih kosmatih kap so se bliskale divje oči in dolge brke so pokrivale spodnji del obličja. Vsak je nosil lahek ščit, tul in lok na hrbtu, sulico v rokah in na stráni meč ali bát.

Obloženi pa so bili z mnogovrstno robo. Temu je visela težka zlata verižica po ovčjem kožuhu; oni je nosil na vrvici nabrano srebrnino, tu si videl mašni plašč, cerkveno posodo, marmornate kipe in draga benečanska zrcala. Prišli so drugi in privlekli s sabo govejo živino in konje in na pasovih so imeli privezane ovce in koze.

"Kdo pa so ti ljudje?" je vprašal Cahej soseda v gneči.

"Ali ste vi edini tujec v Jeruzalemu?" odgovori namesto vprašanega drug človek, po zunanjosti kak imovit meščan in se pridruži Caheju. Pouči ga, da so to husitje ali taboritje, najdrznejši cesarjevi vojaki, ki se ravno zmagujoči vračajo, ko so zavzeli odpadlo mesto Hainburg. Enooki njih poveljnik je baron Jurij Črnahora. "Od kod pa vi prihajate in po kakem opravku?" je vprašal prijazni mož Caheja; ta pa vesel, da se je tako hitro seznanil v tujem kraju, odkritosrčno razloži, od kod in po kaj je prišel, in pove, da je namenjen k Ungnadu.

"Oh, k Ungnadu!" se je zavzel tujec; "in menite, da boste kar tako meni nič tebi nič prišli k njemu? Veste li, da je baron Janez Ungnad prvi cesarjev svetovalec, cesarjeva desnica? Videli ga gotovo še niste nikdar. Stopite sem, jaz vam ga pokažem."

Od cesarskega gradu je prijezdila četa bogato opravljenih vitezov sprejemat došle vojake.

"Glejte, oni," je kazal tujec, "ki podaja Juriju Črnahori roko, oni dolgi obraz na koščenem truplu, to je Ungnad.

Oni brdki, rejeni mož poleg njega je pa Neiperg, njegov tekmec v cesarjevi milosti." In mož je pripovedoval, kaj se vse godi na dvoru; da si stojita dve stranki nasproti, ena prigovarja cesarju, naj upornike z napadom prehiti ter udari na Dunaj, druga, naj se le brani za obzidjem; ena je za zvezo s češkim Podjebradom, druga za zvezo z ogrskim Hunjadijem.

"Ne zamerite," je dejal Cahej, "vi ste gotovo dobro znani na dvoru, ker vse tako natanko veste."

"Uganili ste, prijatelj," se je posmejal oni samoljubno in pravil, da brez posebnega zagovornika in bogatih daril še misliti ni, da bi prišel do Ungnada. Cahej je pač omenil, da ima priporočila od Vranjebrškega, a na vprašanje, komu ga hoče izročiti, ni vedel odgovora. Da bi bil govoril odkritosrčno, bi bil dejal, da pač Ungnadu samemu, toda sramežljivost mu je to branila, češ, za tako preprostega me ne sme imeti ta mož, da mislim, da se k velikim gospodom prihaja kar tako. Tujec pa, ki ni hotel zapaziti njegove zadrege, ga je povabil na kozarec vina.

"Ta pa res pozna ljudi!" si je mislil Cahej in radosten sprejel predlog.

"Kar tu okrog ogla!" je dejal oni. "›Pri enajst tisoč devicah‹, majhna gostilna, a dobro vino. Tja zahaja, kdor ima kaj pivskega okusa. Na cesarskem dvoru, razumete, se živi jako zmerno in trezno, ker je cesar vodopivec in glava antibahkove družbe svetega Krištofa. Toda kadar se zmrači, takrat se pa začno plaziti semkaj sinovi omenjenega svetnika drug za drugim, da se odškodujejo za prebito in krepčajo za bodočo zmernost."

"Pri enajst tisoč devicah" je spoznal Cahej, da govori mož, kar se tiče vina, golo resnico. Kdor se laže v eni reči, laže v drugi, in kdor o tako važni stvari govori resnico, ta je sploh poštenjak, je mislil Cahej in poprosil tujca, če mu ni preveč neprilično, naj poskrbi, da pride do Ungnada. Iz srca rad mu je obljubil mož; čez tri dni se snideta spet v tej gostilni in takrat mu bo natančneje povedal, kdaj ga pelje do visokega gospoda; do tistega časa naj bo pa Cahej kar pri miru. Ponosen in zadovoljen sam s sabo, se je vračal naš prijatelj na svoje stanovanje.

Neizogibno vprašanje svojih varovank, kje in zakaj se je toliko časa mudil, je prestregel modro z veselim poročilom, koliko je v tem kratkem času opravil in s kakim veljavnim gospodom se je seznanil. Kornelija je ugovarjala in zahtevala, da se takoj oglasé pri cesarskem svetovalcu, a Cahej je jako spretno porabil vse podatke o dvornem življenju, kar jih je slišal iz ust novega znanca, in dokazoval, da se k takemu gospodu pride le po ovinkih; ne tako kakor k celjskemu sodniku, s katerim se kar skozi okno pogovoriš.

Tujec pa, na katerega je bilo oprto Cahejevo upanje, je zavil z Dunajske ceste v Ozke ulice, iz teh spet v druge, da je prišel v najbolj zanemarjen mestni kraj, kjer so prebivali skoraj sami Židje in se je po njih tudi imenoval. Ker namreč izvoljeno ljudstvo po deželi ni smelo stanovati, se je kopičilo po mestih, in ker ga meščanstvo tudi tukaj ni rado gledalo, jim je bil odločen poseben prostor blizu mestnega zidu. Čut snažnosti je bil v tistih časih mnogo manj razvit kakor dandanes, a po nečednosti in nesnažnosti so se odlikovali posebno ti kraji.

Toda našega moža to ni plašilo. Pogumno je prebrodil "blatno jezero" ter se izgubil v neznatni hišici, katere neprimerno majhna okna so bila zakrita z gosto železno mrežo. V veži je prebirala stara Židinja cunje in na vprašanje, če je Abraham doma, ne pogledavši kvišku, hitro odgovorila, da ne.

"Recite mu," je dejal mož, ne zmenivši se za njene besede, "da ga kliče celjski doktor." Zoprn nasmeh je zaigral starki okrog ust, ko je vstala in povabila moža, naj gre za njo. Skozi izbo, vso založeno s starinsko robo, ga je pripeljala v majhno sobo, kjer je stalo nekaj polomljenih stolov in miza na treh nogah. Tu mu je ukazala počakati in šla po Žida Abrahama.

"Denarja sem ti prinesel, oče Abraham," je dejal mož vstopivšemu starcu.

"O, blagoslovi vašo visokost Bog Abrahama, Izaka in Jakoba," je vzkliknil Žid. "Kakor prerok Bileam sem izšel, da bi klel, a blagosloviti moram."

"Denar premoti marsikakega preroka," je dejal mož in podal Židu mošnjo samih cekinov, katere je oni hitro stresel po mizi in jel preštevati. "Deset tisoč je posojila," je razlagal mož, "od teh je vrniti v prvem mesecu tisoč in na obrestih plačati prve štiri tedne vsak teden po petdeset goldinarjev. Toliko sem prinesel."

"Da, da," se je vil Žid, "toda milostljivi, visoki, prevzvišeni gospod doktor Lenart, pogodba pravi, če se ne vrne prvega meseca tisoč goldinarjev, se zapiše tisoč petsto."

"Jutri opoldne poteče mesec," opomni doktor Lenart.

Žid je malo pomislil, potem pa se nakremžil na smeh in pol miže pogledal Lenarta: "Kaj, če bi mi vi prinesli denar jutri? ˗ Premislite, celjskemu knezu ali kralju, mogočnemu faraonu, ni nič za petsto goldinarjev; zame bi bili v teh hudih časih zaklad. In ljubi gospod doktor, milostljivi gospod doktor, tudi za vas bi bilo prav, kaj menite?"

A Lenart je menil, da se je faraonom sploh slabo godilo, kadar so imeli opraviti z Židi, in njegova poštenost se ni dala omajati. "Toda čuj, oče Abraham," je dejal naenkrat Lenart, "ali bi se dobilo kaj prostora, kjer bi se dalo shraniti in skriti žito ali drug živež?"

"Bog varuj! Ne za mernik pšenice ni pri meni prostora. ˗ In če bi ga vendar dobil," je pristavil po kratkem molku, "ali bi pa tudi kaj dali zanj in koliko?" ˗ Lenart je povoljno odgovoril in mu velel, naj v družbi s svojimi prijatelji in soverniki pokupi in pospravi žita, kar največ mogoče, vse na grofov račun, če se ga kaj pokvari, vse na grofov račun; in kadar se sklene mir, prevzame ga grof ali pa se drugače dogovori, da bo Židu prav. Abraham se je ustavljal in branil, češ da je podjetje nevarno, da nima gotovine, da se na druge ni zanašati; a ko mu je Lenart obljubil, da bo plen od grofovih vojakov smel kupovati le on, sta se pogodila.

V tem trenutku je prišla Židinja naznanjat, da prihaja mojster Bartolomeo, in je spravila Abrahama v veliko zadrego. Kaj hoče storiti z gostom, kako ga prikriti možu, čigar koraki so se že slišali po veži! Lenarta je ta strah zelo veselil in opomnil je, da mojster Bartolomeo njega dobro pozna.

"Oh, oh, oh," je skakal Žid ob steni sem ter tja, "kaj če pride do ušes njegovega veličanstva presvetlega cesarja, da se najzvestejši Abraham, od katerega njegovo veličanstvo blagovoli jemati zlato in srebro, peča in druži z grofovim poslancem! Kaj bo, kaj bo!"

"Tako star človek, pa se tako boji smrti!" se je smejal Lenart. "Oče Abraham, če te danes obesijo, umrješ kvečjemu eno leto prezgodaj."

Toda Abraham bi bil še rad živel. "Obdali so me neverniki, in sovražniki moji me stiskajo!" je vzdihnil, pritisnil na skrito pero in v steni so se odprla vratca, skozi katera je tiščal Lenarta. V kamrici, ki se je odprla, pa je brlela lučca na mizi, obloženi z dragocenimi rečmi. Strmel je Lenart, ko mu je nasproti zableščalo zlato in srebro, kelihi, čaše, svečniki in vsakovrstne dragocenosti. A ker je hotel Žida jeziti, se je ustavljal med vratci, da je vstopil mož, ogrnjen v dolgo haljo, s kapuco čez glavo.

Ko je vrgel kapuco nazaj, se je pokazala dolga siva brada, ki je krasila veličasten obraz. "Mojster Bartolomeo!" je vzkliknil Lenart, in moža sta se objela. V svoje veselje je spoznal Žid, da sta se zmenila, da se pri njem snideta, in peljal ju je v svojo zakladnico, da bi ju kdo ne motil.

"Danes je bila žetev, Abraham!" je spregovoril Bartolomeo in poželjivo pogledoval dragocenosti. Žid pa je tarnal, kako lakomni so postali vojaki in kako drago jim mora vse plačevati.

"Le poglejte to kupo, doktor Lenart," je dejal Bartolomeo in potehtaval srebrno posodo z zlatimi obročki, ozaljšano s prekrasnimi podobami.

"Koliko velja, oče Abraham?" je vprašal Lenart; in Žid je imenoval velikansko vsoto.

"Mojster Bartolomeo," je dejal Lenart, "jaz sem presrečen, da vam jo morem podariti v slab dokaz svoje vdanosti in svojega posebnega spoštovanja."

Kakor oglje so zažarele Bartolomeju oči; jecal je nekaj besed, ki naj bi nekako ugovarjale, z desnico je objel Lenarta, levica pa je izpustila kupo v globoki žep dolge halje.

"Milostljivi naš grof," je nadaljeval Lenart, "vam je pač neizmerno hvalo dolžan, učeni mojster, kajti tinctura auri, ki ste mu jo pripravili pred štirimi leti, se je pokazala tako izvrstna, da smo bili vsi iznenadeni. Jaz in grofov alkimist sva jo poskušala skupaj, a dolgo se nama ni posrečilo, ker nisva tako vajena kakor vaša učenost. A ko sva pri mesečnem svitu nad ognjem destilirala veliki magisterium rdečega leva, se je začela vršiti transmutacija.

Bobnelo je kakor v gromonosnih oblakih."

"Aha!" je pokimal Bartolomeo, naslonil glavo na roko in pomolil uho pripovedovalcu; "sal, sulphur in mercurius se vnemajo kakor pri gromu in blisku."

"Potem so se začele utrinjati višnjeve iskre."

"Merkur," je mrmral Bartolomeo.

"Potem rdeče."

"Rdeče?" se je začudil starec in pogledal kvišku.

"Rdeče je železo in Mars. Ni mogoče!"

"Ne zamerite, mojster Bartolomeo," je popravljal Lenart.

"Svojemu spominu moram s premislekom malo pripomoči. ˗ Dá, zdaj mi je prišlo na misel: iskre so bile zelene."

"Zelene, dá," je pritrjeval oni. "Zeleno pomeni Venero in baker."

"A zdajci so postale rumene."

"Oh," je vzkliknil mož. "Sonce rumeno, zlato."

"In ko je vzhajalo sonce, je bila vsa masa spremenjena v zlato. Za poskušnjo vam pošilja vaš hvaležni prijatelj, grof Celjski, to malenkost." In podal mu je zvitek bleščečih se cekinov. Hlastno jih je zgrabil učeni mož in jih pregledoval od vseh strani. Enega je dal Židu, naj poskusi, če ima svojo težo. A ko je ta z denarjem hotel stopiti v drugi kot, ga je pridržal, naj kar pred njim poskuša. "Kajti denar ostane v krščanskih rokah, ni ga treba obrezovati." Žid pa je izjavil, da je zlato čistejše, kakor v katerem si bodi drugem denarju.

"Zlato, katero naredi magnum magisterium, mora tudi boljše biti od vsakega drugega," je godrnjal učenjak v svojo brado. Lenart pa je pomignil Židu, naj zapusti izbico in zdaj se je pričel tih pogovor o važnih stvareh: o vojski, o Podjebradu, o Hunjadiju.

"O, da bi bil prej poučen o volji milostljivega gospoda!" je dejal mož. "Toda kar se tiče Podjebrada, žal, da je prepozno. Prosim pa sporočiti ˗ ustno sporočiti, gospod doktor!" ˗ Lenart je mahnil z roko, češ, moja pozornost ne potrebuje tega opomina ˗ "da ostanem vedno svetlega kneza in grofa najponižnejši sluga." Mož si je potegnil kapuco čez obraz in se izgubil v temnih ulicah; Lenart pa je še to in ono govoril z Židom in se tudi napotil proti svojemu stanovanju.

X

Pred cesarskim gradom, ki je močno utrjen stal sam zase na vzhodni stráni proti Ogrskemu, tudi ob pozni uri ni še ponehalo življenje. Če bi si hoteli znotraj ogledati prostrano visoko poslopje, nad katerim se dviga mogočen, štirioglat stolp, bi nas gotovo ustavili vojaki na straži. A kot znanci se lahko pridružimo mojstru Bartolomeju, ki ga stražmojster dobro pozna, ter moško prekoračimo most nad rovom. Tako pridemo skozi prva vrata v dolgo in široko obokano prehodišče, ki nas pelje na širni dvor. Zahvalimo se Bartolomeju za spremstvo, obrnemo se na levo po stopnicah, ki nam kažejo pot v tesen, temen koridor drugega nadstropja. Tla so pogrnjena z debelo preprogo, da se ne sliši korak helebardirjev, ki stražijo tu in tam pred vrati, na katera je cesarska roka napisala črke: A. E. I. O. U. Iz koridora pa stopimo na prostoren balkon, čigar obzidek je okrog in okrog predrt s strelnimi linami. Po tem balkonu se sprehajata v večernem mraku dva moža. Veličastna postava na desni je nemški cesar Friderik IV. Odločni izraz v obrazu z zakrivljenim nosom blažé velike krotke oči. Izpod bareta se usipljejo lepi rumeni lasje. Edini okras preprosto opravljenega moža, stoječega v najlepši moški dobi, je dragoceno bodalo na strani. Podobo šibkega spremljevalca, starejšega za kakih deset let, pa je mnogokateri naših bralcev videl na ljubljanski razstavi, o priliki šeststoletnice. V oddelku cerkvene umetnosti viseča slika je kazala fin, simpatičen obraz z živahnimi očmi in redko rdečkasto brado. Spodaj pa je stal napis: Aeneas Sylvius, patria Senensis, olim parochus s. Pancratii extra Slavi Graecium itd. Enej Silvij Piccolomini je bil eden izmed najbolj učenih mož svojega veka. Odličen pesnik, govornik in zgodovinar je postal kancelar in najzaupljivejši svetovalec cesarja Friderika, čigar zgodovino je opisal v prelepi latinščini. Da je bil župnik blizu Slovenjega Gradca, to utegne kakega Slovenca zanimati, a cesarjeva milost ga je povzdignila na stopinjo tržaškega škofa. V tem času, ko se godi naša povest, je bil sienski škof; šest let pozneje (leta 1458) pa je zasedel kot papež Pij II. stol sv. Petra.

"Pisma so spisana, dragi moj Silvij," pravi cesar, ustavivši se, in položi roko na rame svojega kancelarja. "Jutri zgodaj odpotujete do gubernatorja Hunjadija, ki je sam prosil, naj vas pošljem k njemu. Toda pozabili ne boste, da se ne zanaša samo on na vas, nego tudi vaš cesar. Pohvalite ga v imenu svetega očeta in v mojem zaradi njegove dobre volje. Če pa želi, da njegova pomoč ne pride prepozno, naj hiti, kajti vesti z Dunaja nas čedalje bolj vznemirjajo, in o uspehu papeževega ukaza in pretenja sem že sam začel dvomiti. Ta nesramni slepar Eizinger, katerega je ob nesrečni uri vzdignil iz prahu naš slavni prednik cesar Albreht, mojih poslancev še zaslišati noče."

"O, blagor vašemu veličanstvu," reče kancelar, "da se je premislilo in išče zveze s pravimi kristjani, ne s krivoverci."

"Silvij misli na Podjebrada? Ta da bi bil krivoverec! ˗ Žid je, pravi Žid od vrha do tal. Dvajset tisoč vojakov mi ponuja za pomoč, a vseh teh dvajset tisoč naj bi jaz plačal in kako plačal! Naš Abraham mi jih nabere pol ceneje. O, da bi ne bil mož tako lakomen, kdaj bi se bila že pogodila, in kako prav bi bilo to zanj!"

"Vaše veličanstvo mi je dovolilo," odgovori mirno, " govoriti vsekdar odkrito in naravnost. Tega najmilostljivejšega dovoljenja se poslužujem, če rečem, da bi taka zveza s husiti pač ne bila Bogu dopadljiva, niti svetemu očetu všeč."

Cesar se je izgovarjal, da mora v potrebi pač jemati vojake, kjer in kakršnih dobi. Češki pa so najboljši, zato jih tudi kličejo na pomoč drugi knezi, bogaboječi ljudje, kakor mejni grof braniborski, vojvoda saksonski, da celo nadškofu kölnskemu so pomagali husitje.

"Nadškof kölnski," je ugovarjal Enej Silvij, "je ali napačno ravnal in ga ne smemo posnemati ali pa mu je v blaginjo svete cerkve sam sveti oče to dovolil."

"Tako dovoljenje imam tudi jaz," je opomnil cesar.

"In glejte, baron Črnahora je moj najboljši poveljnik in zato smo ga imenovali tudi danes za načelnika vsej posadki. O, da bi se bil jaz od začetka ravnal po njegovem in njegovega rojaka Prokopa nasvetu, zdaj bi bilo že vojske konec. Toda post factum sapimus, dragi Silvij."

Oni pa je vzdihnil in jel živo risati divje obnašanje husitskih čet, ki po mestu prodajajo blagoslovljeno cerkveno lastnino.

"Vojska ima železne roke," je dejal cesar; "a vse to bogastvo je pobrano le onim duhovnikom, ki niso poslušali ne svojega cesarja ne svojega papeža. Drugi vojaki ne bi drugače ravnali; vrhu tega pa niti moj Črnahora niti Podjebrad ni pravi husit, oba sta utrakvista."

"Dvojno ime za isto reč."

"A pogodb s češko cerkvijo, kompaktatov, papež ni še preklical."

"Čemu? Saj niso bile nikdar potrjene. Da se odločneje ne postopa, to je pač slabost."

"Oh, oh, Silvij!" se nasmehne cesar; "vi ne morete pozabiti, da ste na svojem misijonskem popotovanju pri teh trdoglavih ljudeh tako malo opravili. A potolažite se; saj se ni bolje godilo niti kardinalu Karvajalu niti patru Kapistranu. Zdaj pa poslušajte, kaj vam jaz povem. Da sta Janez Hunjadi in pa ta češki Jurij, ki ga vi tako malo ljubite, najboljša vojskovodja, kar jih zdaj živi, to veva midva oba. Kolika sramota pa je za vse krščanske vladarje, da se neverni Turki niso le ugnezdili v Evropi, da se celo vedno bolj razprostirajo! Ako mi torej Bog dá, srečno zatreti ta nesrečni upor, hočem sklicati vojsko, kakršne naša država še ni videla; na čelo ji postavim Podjebrada in Hunjadija in vsi pojdemo na nevernike in zapodili jih bomo čez morje nazaj, odkoder so prišli."

"Križarsko vojsko proti Turkom," je opomnil Enej

Silvij, "bi peljal jaz skozi Češko in uničil najpoprej Podjebrada."

"S križarskimi vojskami so bile v poslednjih časih vse poskušnje nesrečne, Silvij. Zatorej jih pustimo v miru in glejmo, kako bomo v svoji deželi napravili spet red. Vse moje upanje je oprto na vaše poslanstvo in zanašam se, da mi prinesete kmalu z Ogrskega dobrih poročil."

Enej Silvij se je bil poslovil, cesar pa je še hodil zamišljen gor in dol. "Hunjadi, nekdanji moj sovražnik," je mrmral sam zase, "mi ponuja pomoč. Je li iskrena? Sam Bog vé, ki gleda v srca. Toda kolikor dopusti njegova sveta volja, more tudi človeški um slutiti bodočnost. In zakaj bi ne rabil te moči?"

Obrnil se je in hitel po dolgem koridoru proti stolpu. Odprl je ozka vratca in po zavitih stopnicah je stopal krepki vladar kvišku in visoko v stolpu potrkal na zaklenjena vrata. Odpirat je prišel mojster Bartolomeo v črnem talarju s širokim škrlatastim pasom, v katerega je bil z zlatom vezen zodiak. Soba je imela okna na vse štiri strani in ob linah in po mizah so stali daljnogledi in drugo astronomsko orodje.

"Bartolomeo," je dejal cesar, "poslal sem vam bil rojstne podatke o Hunjadiju, in zdaj mi morate povedati, kako se ujema moja konstelacija z njegovo."

Vedež je izvlekel velik papir, popisan z dolgimi računi in porisan s čudnimi podobami, in začel do nerazumljivosti učeno govoriti o planetih in nebeških znamenjih in njih vplivu na človeka, ki je "quinta essentia" iz štirih elementov, in sklep je bil, da od Hunjadijeve rodovine cesar nima nikdar ničesar dobrega pričakovati.

"Kakor je rojstna ura celjskega grofa," je nadaljeval astrolog, "ugodna vašemu veličanstvu in kakor se mora po celjskem grofu najprvo razširiti moč mojega cesarja: tako pogubonosen je Hunjadijev zarod."

Vse to je bilo po astrologovem umenju, ki mu je cesar počasi pritrdil, do pičice izračunano.

"Kakor je božja volja," je dejal visoki povpraševalec.

"Toda mojster Bartolomeo, ali se vam je že posrečilo zbuditi rdečega leva in dobiti zlato tinkturo?"

Astrolog je peljal cesarja po stopnicah dol v sobo, razsvetljeno po enem samem oknu, kjer je stalo vse polno retort, kotlov, ponev in drugačnega posodja. Na velikem ognjišču pa je bradat mož, Bartolomejev učenec, z mehom netil ogenj in topil v talilnem loncu kovinsko zmes.

Cesar je sedel na stol, mož pa je začel na ono kratko vprašanje po učenjaški navadi na dolgo in široko odgovarjati.

Kot dognano reč je omenil, da so vse kovine sestavljena telesa, zmesi treh reči, ki se imenujejo: sulphur, ta se zrcali v našem žveplu in daje telesnost; sal, kaže se v soli in je vzrok skupnosti; mercurius, živo srebro, pa daje posebno očitne in skrivne moči. Kovine se ločijo med sabo le po tem, koliko ima ta ali ona tega ali onega navedenih treh principov v sebi. Modrijan pa jih more s tem, da kovinam tega ali onega principa dodaje ali jemlje, spreminjati v žlahtne, srebro in zlato. Najlaže se spremeni srebro v zlato, kateremu je najbližje. Toda vse to je mogoče le pod posebnimi konstelacijami, kadar stoje planeti med sabo in proti ozvezdju v nekem razmerju. Kajti reči na nebu in na zemlji so duševno med sabo zvezane in s sedmerimi planeti se ujema sedmero kovin in sedmero barv. Saturn se zlaga s svincem in črno barvo, planet Sonce z zlatom in rumenino, Mesec pomeni srebro in sivo, Merkur živo srebro in višnjevo, Venera baker in zelenje, Mars železo in rdeče, Jupiter kositer z belo barvo.

"O svetli vladar," je dejal mož, "srebro spremeniti v zlato, to je lahka reč. Treba je samo navadno žveplo destilirati nad solitrno kislino, reverberirati do rdeče barve in v to vtopiti tinkturo srebra. Na ta način, spominjam se, sem pomagal iz stiske celjskemu grofu takrat, ko mu je še sijala milost vašega veličanstva. Grofu se seveda srebra ni zdelo škoda, a moj svetli cesar mi daje le najbolj surovih in najbolj trdovratnih kovin."

"Če bi imel srebra," je dejal cesar, "bi lahko sitil svoje vojake in lažje čakal na vaše poskuse. To kovino, mojster Bartolomeo, kar pustiva pri miru; dosti žlahtna je. A ta svinec tu in baker in železo, to mi spremenite skoraj; čeprav le v srebro."

Bartolomeo pa je vzdihoval, kako je bil že kar na tem, da izumi "lapis philosophorum", modrijanski kamen, kakor sta ga imela Hermes Trismegistus in Albertus Magnus, ki spreminja vse kovine v zlato in ozdravlja vse bolezni; toda pomanjkanje zlata in srebra o pravem času mu je razrušilo vso nado. A kaj je to pomagalo nepotrpežljivemu cesarju! Da bi ga potolažil, je Bartolomeo obljubil, da mu spremeni še pred štirimi tedni, ko pride potrebna planetna konjuktura, kup bakra v srebro. Pozno je zapustil cesar skrivnostne prostore. Kako pa je strmel, kako se je jezil kancelar Enej Silvij, ko je dobil na noč cesarjev ukaz, da potovanje odpade.

Par dni potem pa so prišli poslanci avstrijskih stanov še enkrat terjat, naj jim zlepa izroče Ladislava. Cesar je sklical svoje svetovalce in jim razjasnil položaj in terjatve poslancev in vprašal, kakšen odgovor jim je dati. Prvi je vstal Enej Silvij, in on, ki je prej govoril vedno za vojsko, je jel dokazovati, da cesar najbolje stori, ako sklene mir in Ladislava izpusti iz svojega varstva.

Govor je osupnil svetovalce, ki so pogledovali cesarja, da bi po njegovi volji uravnali svoje nasvete. Cesar je ostal mirnodušen. Proti Eneju Silviju pa se je vzdignil Janez Ungnad in se potegnil za zvezo s Podjebradom.

"Verni kristjani," je dejal, "ne marajo zdaj ni za cesarja ni za papeža; krivoverci, kakor jih imenuje škof sienski, pa žele obema pomagati. Da je pa cesarju bolj v prid, če mu kdo koristi, bodisi tudi krivoverec, kakor da mu škoduje, četudi najboljši kristjan, tej resnici se ne dá oporekati. In zakaj bi bil greh posluževati se brezbožnikov! ˗ Sv. pismo pravi, da je Bog Izraelce, svoje izvoljeno ljudstvo, kaznoval s tem, da jih je dal v roke nevernim Filistejcem in v babilonsko sužnost, in dandanes se baje poslužuje Turkov, da takisto kaznuje z njimi neposlušne kristjane. Tako naj tudi njegovo veličanstvo nepokorne avstrijske kristjane pokori s pomočjo vrlega Podjebrada, ki je vendar mnogo boljši od Nebukadnezarja in Bajazita."

Za tem je govoril Neiperg. Strinjal se je popolnoma z Enejem Silvijem, hvalil mir in strašil z vojsko. Omenil je, kako malo pomoči je prišlo iz Koroške in Kranjske, ker je Vitovec razbil nerazumno vojno četo. Koliko hrabrih vitezov je padlo, koliko je ujetih. "Te bo treba odkupiti, veličanstvo," se je obrnil na cesarja, ki je bil vedno v denarni stiski.

"Zamenjali jih bomo, ljubi Neiperg," je dejal cesar brž. Oni pa je dalje razlagal, kako slabo je vse za boj pripravljeno.

Vščipnil je Podjebrada in barona Črnahoro in naposled na obče začudenje glasoval z Ungnadom za vojsko. Vendar ne prevzema on nobene odgovornosti.

Cesar se je odločil za vojsko in z njim večina svetovalcev.

Pokaral je Eneja Silvija, da mu zdaj svétuje odreči se svoji pravici in ponižati se pred silo. Za Ladislava samega je bolje, da ostane, kakor zahteva oporoka, v njegovem varstvu, dokler se njegov značaj ne utrdi. Zatorej se imajo zahteve poslancev zavrniti in uporniki prisiliti k pokorščini.

"Toda dogovori s Pobjebradom, veličanstvo, niso še dognani," je opomnil Ungnad. "Denarna zadeva še ni rešena."

"Oh, kako lakomen je ves svet!" je vzdihnil cesar. "Če le pogledam koga, mi že moli roko. Naj bi imel bogastvo vse Indije, v enem dnevu mi ga pogoltnejo ta brezna. Zatorej povejte, Ungnad, po pravici, ali bi ne bili sami, brez teh židovskih zaveznikov, kos Eizingerju? Premislite, koliko vojakov je v mestu in po gradeh. Moji Štajerci se že tudi pripravljajo na pomoč."

A Ungnad je menil, da se na to ni zanašati, in pristavil, da morajo vojne stroške po zmagi plačati uporniki. "To je vsekakor pravično," je dejal cesar, "dovolimo torej Podjebradu, kolikor zahteva v svoji brezmernosti. Preskrbite zanesljivega poslanca, in če se do jutri opoldne naše mnenje ne spremeni, ga odpošljite."

Tako je Ungnad zmagal Eneja Silvija.

Slovesno je sprejel cesar avstrijske poslance, za odgovor pa jim je ukazal, naj odlože orožje, se vrnejo k pokorš čini ter rajši skusijo njegovo milost kot njegovo pravičnost.

Brez razgovora so se možje poslovili.

Ko pa je cesar videl barona Črnahoro v jako prijaznem govoru z Enejem Silvijem, jima je voščil srečo k novim kompaktatom.

"Med nama, veličanstvo," je dejal poveljnik, "veljajo še stari."

"Motite se, prijatelj," je brž odgovoril škof, "kajti ˗"

"Oh," se je nasmehnil cesar, "verske disputacije bo treba. Pred vsem dvorom jo napravimo, ljubi baron, in če se boste tako dobro držali tam kakor v boju, vas promoviram za doktorja."

"To ne bi bil pravičen in enak boj, veličanstvo," je rekel Črnahora. "Kaj bi rekel milostljivi škof, če bi mu jaz predlagal, naj vzameva meče v roke in v dvoboju poskusiva, čigava vera je boljša? Toda čemu? Saj častim jaz gospoda kot najgorečnejšega zagovornika naših kompaktatov."

"Dá, tudi jaz sem taval v zmoti," opomni resno škof, "toda prišel sem do boljšega spoznanja."

"In kdo vas je pripeljal do tega?"

"Božja milost. Srečnega pa bi se štel, če bi mogel tudi vam pokazati pravo pot ter tako popraviti s svojo besedo krivico, ki jo je morebiti storila moja beseda."

"Milostljivi škof, če je tako učen mož, kakor ste vi, potreboval božje milosti, da je spoznal dobro od slabega, kako bi mogla mene, preprostega grešnika, prenarediti človeška beseda?" je dejal vojak in pretrgal razgovor.

XI

Kakor je bil cesar prijazen v svojem vedenju in le preveč prizanesljiv do nasprotnikov, tako je bil preprost v svoji obleki in zmeren v svojem življenju.

Zmernost mu je ohranila tudi trdno zdravje do visoke starosti in le čudna navada, z nogo zapirati vrata, mu je nakopala bolezen na nogi, ki je tedaj zdravniki niso znali ozdraviti drugače, da so mu odrezali nogo. To je pospešilo smrt v oseminsedemdesetem letu njegove dobe.

Pri mizi je ljubil vesel pogovor in bil vedno pripravljen odgovoriti z dovtipom na dovtip. Enej Silvij, Ungnad in Neiperg so bili največ njegovi gostje. In tako vidimo tudi tistega dne te može pri cesarjevi mizi.

Ko je Silvij opravil molitev pred jedjo, vstopi kraljevič Ladislav s povešenimi očmi, priklonivši se, poljubi cesarju roko ter ga prosi, naj mu dovoli kositi v svoji sobici z mladim Ungnadom. Cesar je omenil, koliko bolje bi bilo, da bi poslušal pogovore modrih mož, kakor se igral in šalil z vrstniki; a ker mu ne more ničesar odreči, kar ni proti božjim in človeškim zakonom in njegovi koristi, naj se še veseli brezskrbne mladosti, dokler ga ne obteže vladarske skrbi. Cesar ga je poljubil na čelo in zapazil, kako je lahak posmeh zaigral okrog tankih ustnic angelsko lepega obličja.

"Brezvestni ljudje so mi Ladislava čisto zbegali," je dejal cesar, ko je bil odšel mladenič. "Že zaradi tega zaslužijo ostro kazen. In vi, Silvij, mi še vedno prigovarjate, naj sklenem mir!"

"In kaka lepa prilika se ponuja vašemu veličanstvu," je dejal ta mirno. "Poslanec celjskega Urha je tukaj, in pritožba, ki jo je vložil danes, živo izpričuje dobrovoljnost njegove grofovske milosti." In na radovedna vprašanja je povedal, da se grof pritožuje, ker je vazal Janeza Ungnada njegovemu podložniku ugrabil hčer.

"Moj vazal?" vzklikne Ungnad.

"Tako pravi pisanje in imenuje Viljema z Vranjega Brda. In če so res vse kreposti med sabo zvezane, kdo bi dvomil o resničnosti visokega kneza, ki v svoji pravičnosti ne išče sam zadoščenja, marveč se sklicuje na sodnika."

"Oh, oh," se je smejal cesar v obči radosti, "naš nekdanji svetovalec Urh nam hoče vzeti mesta in dežele in ljubljenega stričnika in se pritožuje, če mu kdo naših ljudi izmakne le enega podložnika! Ali ni to smešno? Kaj menite, Ungnad?"

"Ta dogodek zdaj prvič čujem," je odgovoril ta, ki se mu edinemu stvar ni zdela smešna.

"To ravno zanikuje hudobni grof," opomni Silvij, "ko pravi, da ta krasotica ˗ miraculum pulchritudinis ˗ ni ukradena za Vranjebrškega, ampak najbrž za koga višjega. Ime ni povedano, v dokaz pa je pristavljeno, da je deklica resnično in gotovo že odposlana v Dunajsko Novo mesto. Stanovanje je natanko naznanjeno."

Vse oči so bile obrnjene na Ungnada. Ta pa je bil ves zmeden in ni vedel, bi se li jezil ali smejal, ko je cesar v šali omenil, če je deklica dobrega rodu, naj pa dá slovo svojemu vdovskemu stanu; z mlado ženo se bo sam pomladil.

"Star gospod baron Ungnad tudi ni," pristavi Silvij (prejšnje leto ga je bil namreč cesar povzdignil v baronski stan), "ampak bojne misli bi mu potem prešle. Vrhu tega pa terja grof, da je treba omenjeno lepotico izročiti njenemu očetu, ki je z grofovim poslancem prišel v mesto."

Iz srca so privoščili dvorniki zadrego mogočnemu Ungnadu, ki ni mogel drugače misliti, nego da je vse to grofova spletka, ki hoče izpodkopati njegov vpliv na pobožnega in v nravstvenih nazorih strogega vladarja.

Tega mnenja je bil tudi cesar, in vesel, da je nakani zvitega nasprotnika tako rekoč prišel do dna, je odločil v občo zadovoljnost ˗ tudi Ungnadu je bilo po godu, da se vozel hitro razmota ˗ naj takoj drugi dan pokličejo grofovega poslanca in z njim vred tudi deklico, "za katero se zanima tako imenitna oseba," je dejal cesar in mislil na grofa Urha; dvorniki pa so se posmehnili, misleč na Ungnada.

Na dvoru cesarske palače je stalo mnogo ljudi, duhovnih in posvetnih, meščanov in žlahtnikov, vojakov v železnih oklepih, učenih mož z velikimi naočniki, nerodnih slug in porednih pažev. Nekatere je zadrževal opravek, druge radovednost in spet druge dolgčas. Ko je Ungnad zamišljen in slabe volje korakal skozi množico, ki se mu je umikala in ga pozdravljala, se je vrgel na kolena predenj mlad človek bledega lica v preprosti vojaš ki opravi.

"Kdo ste?" vpraša mož osorno.

"Viljem z Vranjega Brda," je bil odgovor.

"Vi tukaj?" je vzkliknil baron in oči so se mu jezno zabliskale. A takoj se je premagal, mu podal roko in ukazal, naj gre z njim. "Hvaležen vam moram biti," je dejal med potom, "ker ste mi rešili sina; a da se boste na račun te hvaležnosti tako predrzno pregrešili, tega nisem pričakoval."

"Milostljivi gospod," je dejal oni, "če se vam moje ravnanje zdi krivično, mi vest ne očita nobene pregrehe. In nihče mi ne bo dopovedal, da ni v boju za pravico umrl moj oče."

"Vaš oče! Umrl!" se je čudil baron. Viljem pa je začel pripovedovati svoje dogodke, kako je Vitovec pridrl pod grad in si ga zvijačno osvojil. Tri vojake je vtaknil v kmetsko obleko, in ti so tiraje par volov pred sabo, na videz pred Celjani bežali proti gradu in klicali na pomoč.

Iz usmiljenja in da bi imeli obleganci v sili živeža, so jim premostili rov in odprli vrata. Zdaj pa so izdrli našemljenci meče, posekali vratarja, in preden se je mogel vzdigniti most, so prihruli Celjani v grad. Oče je padel v boju in poleg njega njegovi hlapci. Le točaj se je bil skril in rešil potem Viljema, ki je ranjen v nezavesti ležal med ubitimi. Grad pa je razdejan.

"In to vse zaradi ene ženske!" je vzkliknil Ungnad.

"Ali ne veste, da preti smrtna kazen onemu, ki siloma ukrade žensko?"

Zdaj pa se je jel čuditi Viljem, ki nikakor ni slutil, da bistroumni Cahej še vedno pozveduje po mestu. Ko je slišal, da pri Ungnadu še ni bilo nikogar, je bila prva misel, da se je popotnikom kaj pripetilo. A ko mu je cesarski svetovalec povedal, da so v mestu, je razložil Viljem vso stvar, ki je zbudila toliko hrupa. Ungnadu se je zdelo njegovo ravnanje povsem pošteno in plemenito in modri mladenič se mu je jako priljubil. Le-ta pa je hitel iskat svojih ljudi.

Našel je Kornelijo samo, ki si je otožna s šivanjem kratila čas. Razveselila in prestrašila se je svojega rešitelja, ko ga je videla tako prepalega. Viljem pa je pripovedoval svojo žalostno zgodbo in Kornelija je prelivala bridke solze, spominjaje se dobrodušnega grajskega gospoda, ki mu je tako rekoč ona nakopala prerano smrt. Sočutje je zategnilo še trdneje vez, s katero jo je hvaležnost navezala na mladeniča.

"Milujte me, draga Kornelija," je dejal. "Glejte, za najsrečnejšega človeka sem se imel in trdno upal ˗ ne zamerite moji odkritosrčnosti ˗ nadejal sem se, da vas popeljem na svoj dom. In zdaj, vidite, nimam več doma."

"Vaš pogum nam bo sezidal novega," je dejala deklica tiho.

"Dá, bo ga sezidal!" je vzkliknil Viljem in skočil pokonci; z žarečih lic je izginila otožnost in pogum je sijal iz svetlih oči. "In kadar ga sezida, boste li hoteli z mano ondi deliti srečo in nesrečo, ljuba Kornelija?" Prijel jo je za roko in ni mu je umaknila. Živa rdečica jo je izdajala Klari, ki je vtem vstopila.

Zdaj šele se je domislil Viljem Caheja in vprašal po njem. A kdo bi vedel za pota žejnega poštenjaka!

"On rekognoscira!" je dejala Klara. Viljemu pa so prišle na um vse obljube, s katerimi ga je prijatelj zapustil, in vse sitnosti, katere mu je povzročila njegova nemarnost. Silen srd ga obide in gorjé Caheju, če bi mu bil tedaj stopil pred oči.

Toda tega se ni bilo bati. Dobra sreča sicer našega prijatelja ta dan ni dlje zadržala kakor po navadi, a vendar dosti dolgo, da bi se ohladila tudi Ahilejeva jeza. Ko pa je se bil Cahej, najbrž spet "Pri enajst tisoč devicah" narekognosciral, je prišel radosten svojima varovankama pravit, da se mu je posrečilo zvedeti, kje Ungnad pravzaprav stanuje. Zagledavši Viljema, ki je bled v mraku stopil predenj, je odprl oči in usta in strepetal, misleč, da vidi duha svojega prijatelja. Vsa kri mu je izginila z lic, zdajci je bil trezen in rinil proti durim; a ko ga je Viljem stresel za rame, je spoznal, da to ne more biti zgolj duh. Solze radosti so ga oblile, ko je objemal in poljuboval branečega se Viljema.

"Oh, z mano, dragi moj, z mano!" je kričal. "Enajst tisoč devic te željno pričakuje."

Jeznemu prijatelju ni pustil v besedo in dalje je pripovedoval, kako lepo druščino imajo, same poštene cesarske ljudi, ki se ustavljajo pogubonosnemu delovanju družbe svetega Krištofa. Precej grenkih je moral kljub vsemu temu požreti. Neizrečeno pa se je čudil, da je Viljem tako lahko prišel do Ungnada, in nič manj ga ni razveselila novica, da bo drugi dan pričeval pred cesarskim sodiščem.

"Oh Viljem," je dejal in mahnil z roko preko glave.

"Jutri kar mene pusti govoriti; pred cesarjem ali pred papežem. Boš videl, kako bodo nastavljali ušesa, ko začnem premetavati ostanke svojega Cicerona."

Radost, da se vrne spet k svojemu očetu, je Korneliji pregnala strah pred sodiščem.

Ko pa se je drugega dne bližala določena ura, je koračil, kar se dá ponosno v cesarski grad doktor Lenart Pistor. Oblastno se je vilo pero za kapo, levo roko je držal na roču svetlega meča, v desni pergament. Pred njim je stopal še mnogo bolj napihnjen naš Boštjan. Zaničljivo je ogledoval cesarske vojake, in če le mogoče, je bilo njegovo dolgo orožje mimo hodečim na poti.

Spremljevalec, ki je vodil poslanca, je skušal z Boštjanom pričeti pogovor, a vsak poskus se je razbil ob njegovi nesramni prevzetnosti.

"Velik in trden grad, kajne?" ga je vprašal pri vhodu.

"Velik?" je dejal zaspano Boštjan, ne da bi spremljevalca pogledal. "Trden pravite? Ali ste že videli kaj sveta, prijatelj?"

Oni se je razvnel, da je bil v Gradcu in na Dunaju; a Boštjan ga vpraša, če je bil že v Celju.

"Ne še."

"To sem si tudi mislil," je dejal Boštjan in se obrnil stran.

V veliki, nizki dvorani se je bilo zbralo sodišče pod cesarjevim predsedstvom. Na zatožni klopi je sedel Viljem poleg samozavestnega Caheja. Najsrečnejšega izmed vseh pa se je čutil Petacij, ki je spet dobil ljubljeno Kornelijo. Po običajnih formalnostih so dali besedo doktorju Lenartu, ki je začel proslavljati cesarjevo pravičnost in moč, modrost njegovih svetovalcev in srečo podložnikov, nad katerimi čuva očetovska ljubezen vladarja. S tem je prešel na očetovsko ljubezen sploh in na Petacijevo posebej in ganljivo opisoval žalost in nesrečo tega moža, ko ga je kruta roka oplenila edinega deteta. Dokazovanje, kdo je izvršil zločin, bi bilo odveč, ker krivec ne taji. Vendar pa tožnik ne zahteva, da se z njim ravna po zakonih, nego sam prosi milosti zanj, kajti njegova predrznost je že kaznovana, in potem je skoraj gotovo, da ni ravnal iz svojega nagiba. Stari rimski sodniki so že vprašali kakor on pri vsakem zločinstvu, "cui bono" ˗ komu na korist. Jako čuden odgovor na to vprašanje pa je dala vest, da je deklico takoj poslal v cesarsko stolico.

Čemu, tega ne bo preiskoval; on le prosi v imenu prevzviš enega svojega gospodarja, kneza in grofa Celjskega, v svojem in v imenu žalostnega očeta in naposled v imenu pravice, da deklico izroče njenemu očetu. Ungnad je slonel pri oknu in si grizel ustnici, kajti jeza ga je grabila, ko je slišal to sumničenje. A miril se je, ker ni še večjega veselja privoščil škodoželjnim dvornikom.

Viljem pa je odkril tožnikove laži in zvijače; resnica je sijala iz vsake njegovih preprostih besedi in tako prepričevalno je ovrgel vse zlobno obrekovanje, da bi kak drug obrekovalec ne vedel, kam bi se dejal, a Lenarta mirni smeh le en trenutek ni zapustil.

Boječe je spričala Kornelija resnico Viljemovih besedi. Cahej pa je bil ves zmešan in zmeden, kajti spoznal je, da doktor Lenart ni nihče drug kakor prijazni tujec, ki ga je peljal k "Enajst tisoč devicam". Zastonj se je trudil pomiriti svojo kri in zbrati svoje misli.

"Grof je po sili odpeljal Kornelijo," je jecal v stiski, "zakaj se je pa branila in vpila na pomoč; zdaj pa po krivem trdi, da jo je Viljem ugrabil, ko je rada šla z njim."

Glasen smeh je nastal pri teh besedah. Kornelija pa ni vedela, kam bi skrila svoj obraz.

Potem pa je Lenart začel odgovarjati na ugovore. Iz Cahejevega govora je sklepal, da se deklica za Viljema preveč zanima, kakor da bi se mogla njena izpoved jemati v poštev. "Še manj pa se je ozirati na besede onega gospoda, ki se imenuje Cahej," je povzdignil Lenart svoj glas. "Kdo pa je ta Cahej? Če se prav spominjam, sem ga videl kot meniha v gornjegrajskem samostanu. Slišal sem potem, da se je uprl pobožnim naredbam svojega častitega opata, in zvedel sem naposled, da so ga izgnali kot garjavo ovco iz svetega kraja. Potikal se je potlej ta vinski meh okrog brez dela, dokler ni našel zavetja in dobrih prijateljev na Vranjem Brdu. In proti poštenim ljudem se upa pričati takšen človek, ki nezadovoljen, da sam nerodno živi, tudi svojega bližnjega zapeljuje k nezmernosti!" In Lenart je jel šaljivo opisovati, kako je Cahej proti cesarjevemu društvu treznosti ustanovil družbo očaka Noeta, ki je že v dveh največjih gostilnah podražila vino. Pristavil je, kako smešno se sliši, če zatoženci dolže grofa Urha. Kakor bi se reklo, da je kdo sam sebi vzel svojo suknjo. "Ugrabiti se pač pravi," je dejal, "siloma si prisvojiti kako reč, ki je drugih ljudi, a Celje je z vsemi svojimi prebivalci last milostljivega grofa, s katero on stori, kar se mu ljubi, ne da bi bil komu odgovoren."

"Če jim dela krivico," je opomnil Ungnad, "jim daje pravico braniti se."

"Oho," je zavpil Lenart, "taka puntarska načela na cesarskem dvoru? In kdo naj določi, kaj je pravica, kaj krivica? Podložniki? Tem je Bog ukazal biti pokornim svoji gosposki vselej in vsekdar, ne le, kadar je dobra in pravična."

Cesarski juristi so prikimali Lenartu, cesar pa je vprašal Eneja Silvija, kako on misli o tem. In ta je menil, da je gosposka sploh poslana od Boga, in ker ji je podeljen meč, se je podložnik mora bati ter jo ubogati.

"Bogme!" je dejal Ungnad, "takim podložnikom bi bil pasji bič predober gospodar."

Zmagovalno se je oziral Lenart okrog sebe in nadaljeval, da bi bilo dejanje Vranjebrškega v najboljšem primeru motenje tuje posesti. Vtis njegovega patetičnega govora je bil pa toliko bolj smešen, ker se tej njegovi zahtevi nihče ni protivil. Petacij sam ni vedel, kaj bi mislil o vsej reči. Izpoved hčere se mu je zdela verjetna, a prevesel je bil, da bi se dal motiti neprijetnim slutnjam, ki so ga obšle. Cesar pa je bil še bolj prepričan, da je vse le grofova nakana, naperjena proti Ungnadu.

"Kaj mislite, ljubi baron?" je ogovoril tega, "ali ne bomo vašega vročekrvnega Viljema oženili s krasno Kornelijo, ki je vnela to trojansko vojsko?"

Lenart pa je opomnil, da je deklica že nevesta hrabrega celjskega viteza. Težko je povedati, ali je bil ta ugovor neprijetnejši Korneliji ali Viljemu. Ona je gledala v tla, a skozi trepalnice čutila žareči pogled mladeničev; v največjo zadrego pa jo je spravil cesar z vprašanjem, če je to res. Petacij ji je prišel na pomoč in v dolgem govoru razložil, da se njegova hči gotovo ne bo pomišljala izpolniti cesarjevo voljo, tem manj, ker omenjeni celjski vitez nikakor še nima njene besede.

"Kaj sem pravil, ljubi Ungnad!" se je smejal cesar. Ta pa je menil, da je cesarjeva želja tudi njegova, vendar naj pa Viljem še dokaže, da je enako spreten v boju s sovražniki kakor v reševanju ugrabljenih devic.

Zbor se je razšel, in Viljem se je pridružil in spremljal starega svojega učitelja Petacija in plaho Kornelijo, ki se je držala pol na smeh pol na jok.

Doktor Lenart je korakal še ponosneje po cesarski palači, kajti na eni stráni je imel Eneja Silvija, na drugi Neiperga, ki sta se veselila, da ostane poslanec še dlje časa v mestu. Upala sta, da se po tem grofovem poverjencu doseže kako mir, ne da bi rabili pomoč sovražnega Podjebrada. Cahej pa je kuhal jezo in tuhtal, kako bi kaznoval tega vražjega Lenarta, ki ga je tako osramotil pred cesarskim obličjem. Ravna pot ˗ najboljša pot, si je mislil in se postavil za podboj pri grajskih vratih. Ko pa je zavil Lenart izza ogla na cesto, skoči predenj širokopleči zasednik, in bistroumni doktor, ki je čutil njegovo roko na svojem obrazu, je na mah spoznal, da to ni šala.

"Ha, slepar!" je kričal Cahej in izdrl svoj meč, "zakaj imaš orožje na strani? Bôri se, brani se!"

Ko je pa Boštjan začul znani pok po licih, je odskočil in divje pogledal, če sovražnik ni prehud.

"Meč v nožnico! meč v nožnico!" je vpil nanj Lenart. "Posvečena oseba poslanca je tu razžaljena. To terja krvavega zadoščenja."

"Ha, nerad!" se je zagrozil Boštjan in sunil meč nazaj; a vedno pripravljen je držal nožnico z levo, roč z desno roko in grdo škripal z zobmi. Na kričanje pa je takoj prihitelo mnogo radovednežev, največ vojakov. Jeli so spodbujati Caheja, ki je brez uspeha klical nasprotnika na boj, in se veselili Lenartove zadrege; kajti gnusili so se vojaštvu peresni in knjižni vitezi, ki so pohajali oboroženi. A kmalu je bila straža na bojišču. Lenart je rinil nazaj na dvor in glasno klical Neiperga, Cahej pa je tiščal za njim, dokler ga niso prijeli stražniki. Slabo bi se bilo godilo našemu junaku, kajti ostra kazen je bila določena za vsak prestopek javnega miru in reda na cesarskem dvoru, da ni hrup priklical Viljema. Temu se je prijatelj vendarle smilil in iztrgal ga je biričem iz rok in dobrohotna množica jima je pomagala uteči.

Ko pa sta pribežala k Ungnadu in povedala, kaj se je zgodilo, je bil ta zelo nejevoljen. A prišlo mu je na misel, da celjski lopov pač več zaušnic zasluži, kot jih more nesti. "Toda poslanec je in nepremišljenost bi vaju utegnila drago stati. Zatorej hitro stran in dalje z mojim bratom!"

Ko je prišlo do Ungnada povelje, naj izroči biričem Viljema in Caheja, teh dveh že nikjer ni bilo dobiti.

XII

Cahejevo junaštvo pa ni prizadelo Ungnadu toliko sitnosti, kakor se je bal. Cesarja je bilo lahko prepričati, kako malo se je s tem žalila pravica in nedolžnost, doktor Lenart pa je bil preveč diplomat, da bi se bil za tako malenkost posebno menil. Boštjan je sicer še nekaj časa škripal z zobmi, a ko sta se bila vrnila z gospodom na stanovanje, je odložil bridko orožje in kmalu koračil v miroljubni opravi imovitega rokodelca po ulicah.

Njegova pot se je končala v gostilni, kjer so pri dolgi mizi sedeli enako opravljeni ljudje; obrtniki, rokodelci in mali trgovci ter si gasili žejo. Vesel krik, ki je sprejel Boštjana, je pokazal, da ga je usoda že prej katerekrati pripeljala semkaj.

"Kaj je novega?" je vse vprek povpraševalo našega junaka, ki je sedel v kot.

"Ha," je dejal leno in si pogladil obraz; potem pa se je naslonil na klop, da je bil napol stran obrnjen, in malomarno izustil: "Ogre bomo dobili."

"Kaj? Ogre!" je šlo od ust do ust in vse je tiščalo k Boštjanu, naj govori, naj pove, kar vé o vojski. Zdaj je odprl hrabri kaporal zatvornice svoje zgovornosti in obsul radovedno družbo z novicami o bojih cesarskih čet s sovražniki, o številu upornikov, o dogodkih na Dunaju, po Avstrijskem in Ogrskem. Cesarska krdela je pobijal po vseh bojiščih, povečeval je armado sovražnikov deseterno in divjo konjico ogrsko spustil na miroljubne poslušalce, ki jih je groza prešinjala ob pripovedovanju grozovitih reči. "Taboritov ima Eizinger na tisoče, in ti so se zagrozili, da mora vsak odrasli mož v našem mestu pod meč," je dejal mirno in počakal, da so se poslušalci ustrašili. "To bo pač prazna grožnja," je nadaljeval. "Saj se ne bomo dali klati kakor janjeta, in obzidje je trdno, ampak nečesa drugega se bojim. Cesar je trdovraten in se bo držal do zadnjega; mesto bo obkoljeno, da nobena miš ne bo mogla noter; in kaj mislite? Če bo vojakom, ki zdaj popivajo okrog, pošel živež, kje ga bodo vzeli?"

"Nam ga bodo vzeli," je takoj odgovorilo nekaj glasov. Boštjan pa je prikimal: "Kar ne bo skritega in zakopanega, bodo vse pobrali oni jastrebi."

"Na izbiro imamo torej," je nadaljeval, "da nas konča meč ali glad." Junak se je zamislil in dal meščanom priliko, zabavljati na vojake, na vojsko, ki nima nobenega smisla, ki bi se ji lahko izognili, na cesarjeve svetovalce in cesarja samega. "In če se prav premisli," je dejal spet Boštjan, "imajo uporniki po eni stráni tudi svoje pravo."

"I kajpa," je odgovoril najpogumnejši nezadovoljnež.

"Kaj jim zadržuje Ladislava? Če je pravičen varuh, mora

biti vesel, da se znebi skrbi za varovanca. Če se pa misli na njegove stroške okoristiti, zakaj bi se za kralja ne potegnil Eizinger ali pa njegov stric celjski grof?" Boštjan pa je znal zdaj govor lepo napeljati na prejšnje čase, ko je bil grof Urh še cesarski svetovalec. Kako veselo je bilo življenje, kake slavnosti so se vrstile, kako je vse ljubilo in častilo radodarnega gospoda! Ta in oni meščan je vedel povedati zanimivo dogodbico o tedanjem gospostvu, in ravno so se bila srca vsem ogrela, ko priropočejo v sobo štirje vojaki. Njihovo prešerno vedenje je razžalilo mirne pivce. Strupeno so gledali glasno drhal, ki tjavdan požira dari tako rekoč njim namenjene. Srčnejši izmed njih so začeli vojakom navkljub še glasneje razvijati svoje nazore.

"Jurij, čuješ?" je sunil vojak svojega tovariša. "Po meni vse zagomazi, kadar slišim take ljudi govoriti o vojski. Jaz se bom zagnal mednje kakor hudič, ki ga je naš Zveličar zapodil med prašiče."

"Nikar, Aleš!" je dejal oni, znani hlapec mladega Ungnada.

"Ne veš ne dneva ne ure, kdaj bo treba katerega teh bližnjih na posodo prositi. Tudi jaz težko poslušam te tuje grehe; toda poskusimo od začetka, če bo lepa beseda kaj izdala." Rekši, je stopil prijazno k meščanski mizi in v znamenje svoje miroljubnosti prijel njih kupo.

"Na vaše zdravje, bratje vatlarji!" je dejal Jurij in izpraznil vrč. Razna čustva so obhajala meščansko družbo. Kar je bilo pogumnejših, so vzkipeli in šinili pokonci, mirnejši pa so bili mnenja, da je najbolje, da imajo to za šalo, naj si bo že, kakršna hoče. Jeli so tleskati v dlan, smejati se in nazdravljati vojakom. A nepristranski Jurij se, varujoč svoje stališče nad strankama, ni zmenil ne za to ne za ono, ampak opominjal, naj hvalijo Boga, ki jim je dal tako dobrega vina, ter ga ne žalijo z neumnim govorjenjem o nepotrebnih rečeh. Spet so se zasmejali dobrovoljčki, drugi pa so vpili, da je to nesramnost, da bodo govorili, kar se jim ljubi, ker so prosti meščani. Ozirali so se na širokoustega Boštjana, ki je divje vrtel svoje oči in si vihal brke.

"Dobro se držite! Jaz grem po meč," je šepnil sosedu. Komaj pa je odšel Boštjan, se je pričelo razbijanje po krčmi.

Z Boštjanom vred pa je zapustil sobo tudi možiček, ki je sedel v kotu pri vratih in tiho pil svoj delež. Urno se je obrnil za junakom in mu začel žvižgati in ga klicati po imenu. Boštjanu pa se je mudilo po meč ali pa ˗ Boštjan, če nisi ti mislil, da teče kak vojak za tabo! Dolge noge tekunove so pustile kmalu malega moža daleč zadaj.

A v veliko zadrego je zapazil, da je zašel v ulico brez izhoda. Vrniti se je moral mimo tujca, ki ga je nagovoril s prijaznim pozdravom.

"Ne zadržujte me! Jaz grem zatiranemu meščanstvu pomagat," je vpil ohrabren, zagledavši takega človeka.

"Ali me ne poznate več?" je vprašal oni in se smejal debelim Boštjanovim očem. "Veseli me, da sem se tako spremenil. Tudi vas sem spoznal bolj po glasu kakor po podobi in občudoval sem spretnost, s katero delujete za svojega gospoda."

"Ho, doktor Manlij," se je začudil Boštjan in ošabno stisnil roko spoznanemu možu, ki ga je žalilo to domače vedenje.

"Molčite in pojdite z mano! Imam vam nekaj važnega povedati," je dejal ta.

"Kar pojdiva," je menil Boštjan in se ga oklenil za roko. "Med potom mi pa povejte, gospod doktor, kak vrag vas je zanesel sem, kjer vas lahko veliko prezgodaj obesijo."

"Kar se obešanja tiče," je odgovoril oni zbadljivo, "mislim, da ste bili vi že enkrat blizu; vaše govorjenje v krčmi pa kaže, da vas vrat spet srbi."

"Mene?" se je zakrohotal vojak. "Posvečeno osebo poslanca? kakor pravi moj gospod. Kdo bi si upal le prst položiti name, ko me brani cesarski pečat!" Oni pa je spomnil Boštjana celjskih dogovorov in vzbudil v njem lakomnost z velikimi obljubami, ako pomaga pri nekem važnem, a nevarnem podjetju.

"Kjer je nevarnost, tam sem jaz," je dejal s poudarkom Boštjan. Manlij pa je vzel v misel, kako se jima je v Celju ponesrečil naklep.

"Vaša krivda," je očital Boštjan; "ali ste se morali vpričo tiste stare čarovnice pogajati z mano? Da jo je premotil vrag in je poslala svojega butca za mano, kakor hijeno za levom, češ, tukaj se bo dalo kaj naropati. Jaz pa nič vedel pa mislil, da so trije planili name. Toda njih se nisem bal, ampak tega, da mi uidejo in ovadijo mene in vas."

Manlij pa mu je začel praviti o novi nakani, ki ni nameravala ničesar drugega, nego oteti Ladislava iz cesarskih rok. V nedeljo, ko bi šel kraljevič k maši v predmestje, bi čakali na skritem kraju zarotniki s konji; Ladislavove spremljevalce bi užugali, straža pri mestnih vratih pa zadene vojake, ki so podkupljeni; treba je le še par krepkih rok, če bi bilo spremstvo premočno.

"Naj bo močno, kakor hoče," se je ponesel Boštjan; in po dogovoru, kje se drugi dan dobita, da se zmenita o podrobnostih, sta se ločila.

Ko pa je bil Boštjan sam, se ga je kot mislečega človeka lotilo preudarjanje. "Boštjan, kaj nameravaš?" je dejal sam v sebi. "Iz rok cesarske mogočnosti hočeš iztrgati dečka, ki ga varuje in čuva kakor zmaj svoj zaklad tisoč mečev" ˗ mraz ga je spreletel ob tej misli. ˗ "Strašljivec nisem," ˗ malo je zardel ˗ "toda s premočjo se boriti ni pogum, ampak blaznost. Dober vojak se mora o pravem času tudi umakniti. V koliko bitkah je naš grof odjenjal; in Vitovec, ki mu nihče ne more očitati boječnosti, je že večkrat kazal pete kakor jaz; dá, večkrat, ker je pameten človek. Jaz pa tudi nisem blaznik. Kaj misli ta lopov, ta Manlij, da bom jaz zanj gade lovil! Mislimo si, da se posreči, kar seveda še mogoče ni. Koliko pa dobim jaz od tega? Beraško miloščino! Zastavim naj pa življenje? Ha, kaj pa še! Tako zabiti nismo, moj preljubi doktor! Enkrat si me spravil v smrtno nevarnost, pa nikdar več. In kaj sem mu storil jaz, da mi tako po življenju streže! Le čakaj; kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade." S trdnim sklepom, vse to kovarstvo, ki je očividno bolj proti Boštjanovemu življenju kakor proti cesarju naperjeno, naznaniti svojemu gospodu, je hitel proti domu. Silna nevarnost, kateri je bil komaj komaj ušel, mu je stopala vedno živeje pred oči. Vroče mu je prihajalo in tiščalo ga je okrog vratu. Tako mlad bi bil moral že življenje dati! Nikdar več ne bi slišal velikega celjskega zvona; nikdar več se ne šopiril pred celjskimi krasoticami; nikdar več zabavljal meščanom! Ves zasopel je prišel domov. Tu pa mu je zdajci šinilo v glavo, kaj, če bi se njegov gospod hotel udeležiti te zarote in njega celo siliti, naj sodeluje. "Pa, ovadim ga cesarju, na mojo vero!" Tako je pripravljen na vsak primer pripovedoval strmečemu Lenartu osupno novico. Ta si je mel roke in izpraševal hlapca na vse stráni in mu ukazal, naj se kolikor možno velikokrat snide z Manlijem, in kar le more, pozve od njega. Bogat dar je odškodoval Boštjana za strah, ki ga je prebil.

Vrlega Lenarta pa je tako razburilo to razodetje, da je kar tekal po sobi sem ter tja. Kaj je storiti? Pomagati? A če izpodleti? ˗ Nekako pust čut je obšel Lenarta pri tej misli. ˗ In če se posreči? Grofova vojska bo odveč in grof tudi in doktor Lenart tudi; kajti hvalo bodo peli Eizingerju, in kar bi bilo neznosno, Manliju. Grof bi bil Eizingerjev in Lenart Manlijev pomagač: dvoje petih koles.

On, najboljši jurist, bi držal lestvo takemu Manliju.

Nikdar! ˗ Sami naj poskušajo! Če se jim posreči, to nam nič mar. Za nas nič slabega, dobrega pa tudi nič. A srečen izid brez našega delovanja, tega se je bati. Eizinger rešitelj bi postal varuh, prijatelj, vladar mladega kralja; Manlij kraljevi svetovalec; on, Lenart, pa ponižni tajnik zasebnega grofa. Na noben način se to ne sme zgoditi. Urno je zlezel naš doktor v praznično opravo svojega dostojanstva in se napotil z Boštjanom kakor Merkur, njegov priljubljeni bog, z Marsom ˗ takega si je pač Boštjan tega malika mislil ˗ v cesarski grad naravnost k svetovalcu Neipergu. Dolgo se je mudil ondi, in še dlje kakor zadnjič ga je spremil svetovalec, mu stresel roko in zatrjeval, da njegovo veličanstvo ne bo nikdar pozabilo njegovega plemenitega ravnanja, in ga prosil, naj mu skoraj dá priliko vrniti mu to veliko uslugo. Lenart pa je ponosno govoril o tej malenkosti in kako pač ni mogel drugače ravnati, kajti kakor njegov gospod, sovraži tudi on vsa kriva pota in niti s sovražnikom ne postopa drugače nego naravnost in pošteno.

Določeno nedeljo pa se je čuječnosti svetovalca Neiperga posrečilo zajeti malone vse zarotnike. Na dvoru je rasel Neipergov vpliv in Ungnadov enakomerno padal.

Lenart je bil sicer povabljen k cesarski mizi in mnogovrstno odlikovan, a hudo ga je jezilo, da opreznega Manlija ni bilo moči ujeti. Kakor bi mu krivico delal, ker se ni dal zasačiti, ga je sovražil Lenart zdaj še bolj, in njegovi vohuni so ga iskali po mestu mnogo marljiveje od cesarskih stražnikov.

"Če mi dá vaša vzvišenost," je obljubil čez nekaj dni Neipergu, "dvoje vaših služabnikov, vam pripeljem hudodelca živega."

"Kolikor jih hočete, zlati moj prijatelj!" se je razveselil baron in mu dal pooblastilo, da sme zapreti Manlija, kjerkoli ga dobi.

Dan potem je prišel že Neiperg sam srečo voščit in se zahvaljevat Lenartu, da je svojo obljubo tako točno izpolnil.

Ponudil mu je, naj stopi po vojski v cesarsko službo, ker mu je cesar zelo naklonjen. "Pod mojim pokroviteljstvom," je dejal, "vas čaka lepa prihodnost."

Ošabnemu možu pa je svetovalec s tem pokroviteljstvom slabo postregel, in Lenart je menil, da ni nezadovoljen v svojem stanu in da tako lahko še več koristi cesarju, če ugladi pot do miru, ki bi bil njegovemu gospodu ravno tako na prid kakor cesarju. "O, da bi Ungnada ne bilo!" je vzdihnil Lenart, in z njim je vzdihnil Neiperg. "In na kaj se zanaša vendar ta človek, ki priganja cesarja vedno k vojski? Na Podjebrada? Ta vendar ne more o pravem času priti na pomoč."

"Težko, kajti sovražnikov pričakujemo od dne do dne; kar je pa poslanstvo šlo do češkega gubernatorja, da sklene zvezo, tega je komaj pet dni."

"Res! Pet dni," je potrdil Lenart.

"Vi že tudi veste?" se je začudil svetovalec.

"Oh, vse mesto že govori. In kdo je bil že odposlan?"

"No, to bi si lahko mislili," je opomnil oni s porogljivim smehom. "Neizogibni Ungnad, Jurij Ungnad, brat našega Salomona, čigar predrznost bi bili vi lahko hudo kaznovali. Kajti veste, koga je poslal z bratom? ˗ Onadva potepuha, Caheja in Viljema, ki sta vas napadla. Tako sta se odtegnila kazni in cesarski svetovalec jima je pomagal."

"O, jaz jima še nisem odpustil!" je dejal Lenart. "Samo če bi mi vaša vzvišenost hotela povedati, kdaj se vrneta, da ju primem."

"To vam lahko storim. Ungnad ju pričakuje vsak dan. Poročilo, kaj in kako so poslanci opravili, ima prinesti Viljem. Jurij Ungnad pa se vrne s Podjebradovo vojsko.

Kadar prideta, vam naznanim, da ju tožite. Naj vam ta hudodelca jaz vrnem za one, ki ste jih vi izročili meni. Zaléga bavarskega prihajača je, menim, uničena v našem mestu."

"Ne še vsa," je opomnil Lenart. "Dvema sem na sledu in upam, da mi ne uideta, samo če me še dalje pooblastite varovati vas Eizingerjevih zvijač." Postrežljivi baron mu ni odrekel svojega podpisa; popis sumljivih oseb pa je dodal Lenart sam, ki so mu bile znane.

XIII

Z Dunaja so prihajale vedno resnejše novice. Za papežev ukaz se noben človek ni zmenil; dá, razkačeno ljudstvo je vrglo v ječo duhovnike, ki so ga hoteli razglasiti.

Število upornikov se je množilo od dne do dne, in da se jim je pridružil grof Rosenberški, vodja čeških katoličanov in mogočni tekmec Podjebradov, to se je še tisti dan vedelo v Novem mestu in strahoma razširjalo. Dasiravno pa je vsakdo pričakoval vojske, je bilo vse meščanstvo iznenadeno in prestrašeno, ko je prišla vest, da se je vzdignil sovražnik in se bliža z dvajset tisoč vojaki.

Ta dogodek je pretresel tudi cesarja, ki je še vedno upal, da se vse v miru uredi. Proti Ungnadu je tarnal, da se je zastonj zanašati na Podjebrada; Silviju je očital, da se ne ozira dosti na njegovo cesarsko čast; nemudoma pa je odpravil poslance, da prosijo premirja.

A poslanci niso nič opravili, in ko so se vračali drugega dne, je sovražnik že pritiskal za njimi. Bila je nedelja 27. avgusta in kakor v razgrebenem mravljišču, tako je vrelo in tekalo in se gnetlo vse po mestu. Proti severu se je vzdigoval dim in prah in se valil vedno gosteje po Dunajski cesti. Tu in tam se je zabliskalo orožje in se pokazal konjik, dirjajoč na brzem konju po ravnini. Kot temna črta so se pokazale prednje čete, a kmalu so se dobro razločevali vsi oddelki. Glušeč krik je zagnal sovražnik, ko se je približal trdnjavi; moško mu je odgovorila posadka.

Nenavaden prizor pa se je pokazal radovednim očem: izmed sovražnih vrst je izšla cerkvena procesija.

Za duhovnikom s križem je korakala častitljiva oseba v kardinalski opravi med dvema cerkvenima dostojanstvenikoma, za temi pa dolga vrsta največ duhovnih spremljevalcev. Takoj se je razneslo po mestu, da prihaja nadškof solnograški s škofoma brižinskim in ratisbonskim.

Med vrstami vojakov, ki so odhajali na okope, se je trlo pobožno ljudstvo, ki je hotelo videti nadškofa, vmes pa je hitela duhovščina z banderi in svetinjami sprejemat višjega pastirja. Blagoslavljajoč poklekujočo množico je šel nadškof naravnost do cesarja in z njim vred poslanci vojvode bavarskega in mejnega grofa braniborskega, da pomire sovražne stranke.

A čim bliže je bila nevarnost, tem manj se je bal cesar ter se nikakor ni hotel pogajati z oboroženimi uporniki.

Nadškof je ugovarjal, da nima opravka z uporniki, nego s poštenimi nasprotniki, in da nikakor niso vsi ljudje uverjeni o pravičnosti cesarjevega postopanja. To pa je vladarja razkačilo in z jeznimi besedami je očital nadškofu nepokorščino proti svetemu očetu in zvezo z izobčenimi brezbožniki. A škof je odvrnil, da sveti oče nima pravice vtikati se v posvetne reči in da mu gre pokorščina le v verskih stvareh.

Pogajanje je bilo brez uspeha. Škofje in drugi poslanci so ostali v mestu, sovražniki pa niso napadli trdnjave, ampak se utaborili v okolici. Daleč tja po planjavi so se svetili ognji sovražnega tabora; z obzidja so jih gledali meščani in brez spanja čakali drugega dne. Ko pa je počila zora, so sovražniki navalili s silnim krikom na predmestne okope. A našli so vrednega nasprotnika. Rosenbergovim Čehom, ki so se z divjo predrznostjo zagnali v boj, je postavil baron Črnahora nasproti svoje taborite, in ti so bili svojim rojakom prav tako kos kakor zvesti Avstrijci in Štajerci Eizingerjevemu krdelu. Koder pa se je pokazala poveljnikova orjaška postava, se je naredila gaz in težki buzdovan je bil njemu ravno tako strašno orožje kakor njegovemu bojnemu idealu, slavnemu Žižku.

Po vročem boju je potisnil Črnahora sovražnika na vseh straneh nazaj. To je vnelo meščane, pripravljene za brambo mesta, da so prihiteli v velikih tolpah pomagatvojakom. Z uspehom je zrasel cesarski pogum, in zapustivši okope, so tiščali vedno odločneje nasprotnike proti taborišču; in Črnahora bi bil tedaj priboril cesarju zmago in z njo razbil rahlo zvezo med sovražniki, da ni celjski grof ostro pazil, kako se bije boj. Utaborjen pred Ogrskimi vrati in obrnjen ravno tako proti cesarju kakor proti sumljivemu Hunjadiju, je čakal streljaj od mestnega zidu, da odbije vsak zaskok posadke. Ko pa se je pričelo bojevanje na drugi strani, je razdelil svoje krdelo v dva oddelka. Eden je ostal pod poveljstvom Vita Lazarja na mestu, z drugim pa je jezdil bliže bojišča in čakal ugodnega trenutka. In ko je zmagoviti Črnahora pridrl izza branišča in se je njegova četa z divjim krikom zagnala za umikajočimi se sovragi, je zapela celjska trobenta.

Prve vrste težkih konjikov so nagnile kopja ter jih naslonile na železne rogovile ob sedlu in krdelo se je spustilo v dir. Kamor je treščila železna sila, je vrgla nazaj sovražnika, ki je iskal zavetja za rovi in okopi. Eizinger je dobil dušek na tej strani, kjer je posegel Celjan v boj, a na desnem krilu je podiral in pobijal strašni Črnahora njegove zaveznike, dasi najvztrajnejše in najpogumnejš e vojake. Stari Urh Eizinger si je snel čelado, da si ohladi glavo, in je čestital grofu. "Nebo in pekel," je dejal, "papeža in husite ščuje na nas novomeško veličanstvo. Glejte ga od smrti vstalega Žižka, kako pesti našega Rosenberga!"

"Oh, Črnahora je pošten dečko!" je dejal grof. "Za cesarja Albrehta sva se borila v eni vrsti in spodobi se, da ga povabim na kopje."

Grof se je poslovil, si potegnil naličnik čelade čez obraz, in hlapec mu je dal novo kopje v roko. Boji tedanjih časov so bili jako preprosti. Ko se je vojska napovedala, je preteklo dolgo dolgo časa, preden je bilo vse gotovo.

Še dlje pa, preden so se zadele počasne čete. Enako oborožene in enako vodene so si storile čuda malo škode. Najsi je zmagal domačin ali sovražnik, trpelo je le ubogo ljudstvo, kmetje. ˗ Glavna moč vojske so bili oklopljeni vitezi, in ker ti s svojo težo na težkih oklopljenih konjih niso mogli premagati nikakih krajevnih ovir, se je gledalo, da se dobi za boj kar se dá lep in raven prostor. Kakor gibljive trdnjave so se pomikali vitezi drug proti drugemu, in boj se je razdrobil v več ali manj dvobojev, kjer je zmagovala sama telesna moč. Na kako zvijačo nasprotnika, da te na nepripravnem kraju ali nepripravljenega zasači, po navadi nihče ni mislil. Kako neprijetno iznenadenje torej, če sovražnik ni bil enako oborožen, enako neokreten in če se ni bíl po enakih pravilih, ampak v svoj prid porabil kraj in čas! Švicarski pastirji in češki kmetje so pokazali, na kako slabih nogah stoji železni velikan, ki se od Ksenofonta in Cezarja ničesar ni naučil in se vojskoval tako kakor nekdaj Cimbri in Tevtoni.

Toda vrnimo se k našemu Črnahori, ki je, dasi enook ˗ na duši in na telesu, pravi Enej Silvij ˗ takoj zapazil, da dobi opravka z dobrim junakom. Urno je imel kopje v rokah in z zaprto čelado je pognal svojega žrebca proti grofu. Kakor bi konec te borbe imel odločiti zmago ali poboj, je bitka v bližini ponehala. Marsikateremu staremu vojaku je preletelo kosti, ko sta trčila junaka skupaj.

Oboje kopje se jima je zlomilo na kose, a jezdeca se nista ganila na sedlih. V trenutku je izdrl grof svoj meč in Črnahora vihtel svoj buzdovan. To je bil ropot in lom, ko so padali udarci na železno opravo; to je letel okras od čelade in oklepa. Kakor pribita na mestu sta stala nasprotnika in varovati se ni bilo nikomur mar.

Nepotrpežljivemu poveljniku pa je bilo menda že vsega preveč, pokonci stopi v stremenih in s klicem: "Čuvaj se, grof Urh!" vzdigne svoje orožje nad grofovo glavo. S strašno silo je priletela železna teža, a sredi pota k svojemu cilju jo je srečal grofov meč, ki ga je zavihtel z enako močjo. Pregrozno je zaškripala jeklovina, nesrečnemu Črnahori pa je odletela v prah pest in bat.

Stemnilo se mu je pred očmi, in razoroženega bi bil grof posekal, da niso brž priskočili vojaki in ga odvedli z bojiš ča. Z neustavljivo silo so pritisnili zdaj zavezniki, vsak upor so takoj pohodili, v divjem begu so gnali cesarske do mestnih vrat, in ker se ta v silni gneči niso dala zapreti, bi bili z njimi vred udarili v mesto, da jih ni ustavil z dvema hlapcema orjaški Vipavec vitez Andrej Baumkircher ter jih zadržal toliko časa, da se je rešila premagana armada. Puščicam in kamenju, ki je letelo z obzidja, so se sovražniki morali umakniti, a utaborili so se v predmestju in pred trdnjavska vrata napeljali dva topova, ki sta menda metala kamnite krogle, debele kakor človeška glava. Dopoldne je trajal boj, popoldne pa so le z velikim hrupom, a majhnim uspehom streljali v mesto in iz mesta, kar je sovražniku prizadelo mnogo škode. Pri vsem tem pa je bila zmešnjava med obleganci neznanska. Ljudje, ki so pribežali iz predmestja v trdnjavo, so povečevali strah potrtega prebivalstva. Krčme in prodajalne so zapirali, ljudje so skrivali svoj živež in niti za drag denar nisi dobil jedi in pijače. Nezadovoljnost je rasla in rovarji so ščuvali množico in zbrali kmalu drhal razsajajočih mož in tulečih žensk, ki se je valila proti cesarskemu gradu in vpila, naj se konča vojska. Vojaki so razpršili kričače, cesar pa se je vznemirjen posvetoval z Ungnadom, ki je vedno trdil, da le malo vztrajnosti, le malo časa še treba in priti mora poročilo od Podjebrada in Podjebrad sam, cesar naj porabi nadškofa solnograškega, da se napravi premirje in dobi čas. "Izvrstna misel, dragi Ungnad," je dejal cesar in takoj odpravil v sovražni tabor nadškofa Žiga, ki je sklenil premirje, toda le za en dan. Komaj pa se je cesar nekoliko odkrižal te skrbi, se je prišla deputacija vojakov pritoževat, da že ves mesec niso dobili plače. Z obljubo, da se jim v prihodnjih dneh usliši prošnja, jih je potolažil, on pa je hitel po znanih stopnicah k mojstru Bartolomeju.

"Oj trikrat srečne oči, ki vidijo, kar vidi vaše veličanstvo!" je vzkliknil alkimist. "Moč rdečega leva, ki ga je po nepopisnem trudu in premišljevanju ujel hlapec vašega veličanstva, je rodil iz zelene Venere, od navadnih ljudi imenovane baker, Luno, ali kakor blagovoli vaše veličanstvo reči: srebro." Pokazal je na velik kup sivkaste kovine, ki bi imela biti srebro, narejeno iz bakra.

"Ali je pravo srebro, Bartolomeo?" vpraša cesar.

"Finejše od naravnega," je bil odgovor in takoj so se začeli kovati srebrniki za sitne terjalce.

Ko pa se je razdelila plača, potehtavali so denar hrabri junaki in zmajevali z glavami in ga nesli trgovcem in krčmarjem. A ti so takoj spoznali, da to ni srebro, ampak bogvé kaka zmes (kemiki bi rekli dandanes: baker in arsenik) in za to niso hoteli dajati ni živeža ni blaga. In ko so razkačenim vojakom poveljniki zatrdili, da je njih denar pravo srebro, so jeli vlamljati v krčme in štacune in siliti meščane, da sprejemajo denar.

Premirje pa je porabil doktor Lenart, da se odpravi k svojemu gospodu. Bogato ga je obdaroval cesar, pohvalil njegovo pošteno vedenje in mu naročil, naj pregovori grofa, da se podaljša premirje. Vse je obljubil Lenart in spremljan od Neiperga je zapustil s svojo družinico Novo mesto. Petacij se je čudil, da se je moglo mesto Korneliji tako priljubiti, da se je tako težko ločila, Boštjan pa je zabaval Klaro s pripovedovanjem svojih hrabrih del.

Neiperg se je vrnil z obljubo, da premirje traja še drugi dan pod pogojem, da pride cesar iz mesta k pogovoru. Ob določenem času se je napotil res pred Ogrska vrata, kjer so ga sprejeli vodje sovražnikov razen Eizingerja. Grofa Urha je poklical k sebi, da se pogovori na samem z njim. Nad poldrugo uro sta se pogajala, pogodila pa se nista. Cesar je prigovarjal grofu, naj pusti Eizingerja, in delal mu je velike obljube, če prestopi na njegovo stran. Grof pa je pomislil, koliko sovražnikov bi si nakopal, če prelomi besedo, kako bi se zameril zlasti bodočemu kralju Ladislavu in kako bi moral kot cesarjev zaveznik svoj vpliv deliti z Ungnadom in Enejem Silvijem, in ni se dal pregovoriti; a odjenjal je mnogo od prejšnjih terjatev. Cesar mu je prijazno podal roko k slovesu. Drugega dne pa so jeli pretresovati mirovne pogoje.

A ko je prišlo do tega, da jih cesar podpiše, se ni mogel odločiti in zahteval je le premirja in odloga za premislek. Tega pa mu oblegovalci niso nikakor hoteli dovoliti.

Sklical je spet svoje veljake na posvet in kazal na trdnost zidovja, hrabrost vojakov, bližanje Podjebradove vojske in da mu pride skoro štiri tisoč Štajercev na pomoč.

Enako je govoril Ungnad in omenil, da mesto nikakor ni obkoljeno, na tri stráni jim je pot prosta in v najhujši sili se umaknejo lahko proti Gradcu. Še ostreje je govoril samoroki Črnahora: "Če Ladislav ne odjenja ščuvati ljudstva proti cesarju, na obzidje z njim in sovražnik naj strelja." Srdito je obsodila te besede večina svetovalcev in v sveti jezi se je vzdignil Enej Silvij in z gorečo zgovornostjo se je uprl takemu nečloveškemu svetu. Dokazoval je nemožnost in nekoristnost daljšega upora in rotil cesarja pri njegovi dolžnosti, ki ga veže skrbeti za svoje podložnike. Ko pa je začel opisovati bedno stanje mestnega prebivalstva, ki mrje od gladu za dozdevno čast onega, ki bi mu imel biti oče, in pred oči staviti gorje, ki zadene mesto, ako ga cesar sramotno zapusti in dá v oblast razdivjanemu sovražniku, so skočili vsi svetovalci razen prvih dveh pokonci, obstopili cesarja in prosili, naj se usmili nedolžnega ljudstva, naj konča vojsko, ki je rodila že toliko nesreče in ni cesarju niti na korist niti na slavo. Cesar se je obrnil stran in stopil k oknu. A kakor na povelje je zatulila in zakričala množica pred gradom in pregnala cesarja od okna. Ungnad je prekrižal roke in temno zrl predse, Črnahora je godrnjal v svojo brado, cesar pa je gledal zdaj tega zdaj onega, kakor bi pričakoval od kod pomoči. "Tudi vi ste za mir, ki ste prej vedno branili mojo čast?" se je obrnil na Neiperga.

"Veličanstvo, zmeraj sem pripravljen s svojo krvjo braniti cesarsko čast ˗"

"Zelo dobro!" je zakričal Črnahora in skočil kvišku.

"Jaz trdim, da je največja sramota za mojega cesarja pogajati se z uporniki in njih pogoje sprejemati, ko nismo dočakali še nobenega naskoka, in opirati se na drhal, naščuvano in podkupljeno od Židov, topo za čast in poštenje, ki prodaja za jed in pijačo svojega cesarja, svoj dom in sebe. Svetli vladar naj dovoli, da pravico te trditve gospodu baronu dokažem z mečem."

Cesar je miril razburjenega moža. Neiperg pa se je nasmehnil v svoji zadregi in tožil, da nekateri mir le zavirajo iz neupravičenega sovraštva do plemenitega nasprotnika, grofa Urha. "Ni moder," je dejal, "kdor v spremenjenih okoliščinah sam nespremenjen ostane, in krmar, ki dobremu vetru razprtih jader ob nevihti ne spravi, pogubi sebe in svojo ladjo."

Cesar se je jezil, da se je vse zarotilo proti njemu, in razpustil posvetovanje. Vso noč je premišljeval in ukrepal. Ko so se pa drugega dne pripravljali sovražniki na naskok, je privrelo spet ljudstvo pred grad glasno jokaje prosit usmiljenja. Enej Silvij je stopil s somišljeniki pred vladarja in njegovim živim besedam se je posrečilo pregovoriti ga. Da, še več: cesarjeva nejevolja se je zdaj obrnila proti Ungnadu, ki ga je toliko časa motil in zadrževal z nezanesljivim Podjebradom in ga tako primoral z nečastjo ter prisiljeno storiti to, kar bi se bilo prej lahko zgodilo častno.

Mir je bil sklenjen. Neizrečena radost se je polastila oblegovalcev in meščanov. Na mah je bilo živeža povsod zadosti. Cesar je prišel iz mesta in segel v roke grofu Urhu in drugim poveljnikom, le Eizingerju ne. In ko ga je ta spremil do vrat in prosil odpuščanja, je odgovoril cesar: "Ti si storil, kar si mogel; med nama pa bo Bog sodnik."

Dne 4. septembra se je izročil grofu Urhu Ladislav, spremljan od Eneja Silvija in Neiperga. Vesela je vriskala vojska, ko je zagledala prekrasnega mladeniča; sivi vojaki so pretakali solze in mu poljubljali roke in obleko, vodje pa so mu slovesno prisegali zvestobo. Ko pa so v mestu po pogodbi izpuščali ujete sovražnike, se je vnel prepir med dvema jetnikoma, ki sta zahtevala svobode, in ječarjem, ki ju ni hotel izpustiti, ker nista poštena sovražnika, ampak ogleduha, ki se morata obesiti.

"Zakaj ju niste prej obesili?" je vprašal nadzorujoči poveljnik.

"Ker se nista dala prej ujeti," se je režal vinjeni dedec.

"Kdor prej pride, prej melje. Včeraj je prišla vrsta na doktorja Manlija, ki se je tudi branil in užil veliko nepotrebnega strahu. Za proslavo srečnega miru bomo pa danes ta dva skupaj spravili na oni svet. Oni mali debeluh nam bo še sitnosti delal, ker nima nič vratu."

"Milostljivi gospod," je dejal večji izmed jetnikov, "midva sva vazala barona Ungnada in ne veva, zakaj sva zaprta."

"Ali ste že slišali, gospod," se je jezil ječar, "da bi kdo pred smrtjo tako nesramno lagal? Desetkrat sem jima že povedal, zakaj in še zdaj ne vesta."

"Oh, po nedolžnem biti obešen!" je tarnal drugi jetnik.

"To se vam sitno zdi, prijatelj?" je dejal ječar. "O, da bi meni ljubi Bog skazal to milost, če mi je že taka smrt namenjena, da bi jo storil po nedolžnem."

Vtem pa je zagledal nedolžni revež v dalji Ungnada in na vso moč, kakršno dá smrtni strah, jel kričati in ga klicati, naj pride, naj ga reši. A kako se je začudil Ungnad, ko je spoznal jetnika Viljema Vranjebrškega in Caheja. Viljem je pripovedoval, da je zdaj že sedmi dan zaprt; kako so ga pred mestnimi vrati prijeli kot ogleduha in kako ga je tajnik grofa Urha, doktor Lenart, preiskoval in mu vzel izročena pisma. Ungnad se je zavzel, kako pride tuji poslanec do take moči; a ječar je razložil, da je imel mož pooblastilo od samega Neiperga in tudi njegove ljudi s sabo; da je popis onih, ki se imajo prijeti, popolnoma zadel ta dva. "Zaradi večje gotovosti," je dejal ječar, "smo ju poprašali še po imenih. Eden je dejal Viljem, drugi Cahej, zdaj smo ju pa imeli; in gospod mi je še naročal, naj ju takoj obesim."

"In kaj je stalo v pismih?" je vprašal Ungnad Viljema.

"Tega ne vem, vaša milost. Ampak gospod vaš brat poroča, da pride najkasneje 5. septembra s Podjebradom pred Dunajsko Novo mesto."

"To je jutrišnji dan!" je bridko vzkliknil Ungnad, in solze so se mu udrle od srca in žalosti po obrazu; Črna hora je razsajal in se rotil, da mora še ta dan ubiti Neiperga. Ječar pa je kar pobegnil. "Po nedolžnem biti obešen," je godrnjal, "danes se mi pa utegne pripetiti ..."

Vojska sovražnikov je odhajala, od vseh stráni pa so dohajala poročila, da je gubernator Podjebrad s silno armado prestopil avstrijsko mejo. Kes, bridkost in jeza cesarjeva se ne dado popisati. Neiperg je moral takoj zapustiti dvor, kjer je bil Ungnad spet prvi svetovalec.

Podjebrad je zabavljal, da se najimenitnejša cesarska trdnjava še osem dni ni mogla držati; a Ladislava je moral priznati zdaj za svojega kralja in mu biti poslušen.

XIV

V krasno opravljeni sobici tik grofovega stanovanja pred mestom je sedela žalostna Kornelija. Njeno uho ni čulo veselega prepevanja vojakov, ki so se vračali v domovino, oko se ni ozrlo na dragoceni lišp, ki se je bleščal na mizici; gledala je tja v daljo, bogve kam. Stresnila se je, ko je nekdo potrkal na vrata, in trepetaje vstala, ko je vstopil grof Urh.

"Vedno otožna, mala moja Kornelija?" je vprašal ljubeznivo mogočni mož in se dotaknil mehkih las. Kornelija pa se je umikala proti oknu in prosila ene dobrote, ene milosti.

"Vse, vse, kar hočeš, dete moje," je vzkliknil grof. "Če more kakšen človek izpolniti tvoje želje, jaz jih bom izpolnil."

Ona pa je prosila, naj jo pusti z očetom domov, v Celje.

"In čast te nič ne mika in bogastvo? In moji darovi nimajo zate nobene cene?" ji je odvrnil on.

"Oj, da, da, knez milostljivi," je hitela deklica, "a naj se vrnem z očetom, naj se vrnem v domovino!"

"In kako mi boš poplačala, Kornelija, če ti dovolim?" se je nasmehnil grof.

"Molila bom za milostljivega svojega gospoda, da bi ga mili Bog varoval vse nesreče in dodelil še večjo slavo. Oh, jaz pa naj se vrnem spet domov!"

Nejevoljen je odšel grof; za njim pa je prišel Petacij po slovo, kajti naročili so mu, da se ima z oddelkom grofovih ljudi vrniti v domovino; Kornelijo pa bodo odgojili na Dunaju, da postane tovarišica kneginje Katinke. Solze so zalivale možu oko, ko je dokazoval deklici, kaka sreča jo je zadela, in jo tolažil, da ločitev ne bo dolga, da ostane pri njej Klara in kaka čast jo potem čaka v domovini. Omenil je Vita Lazarja in kaj naj njemu sporoči, kadar pride vprašat po njej.

"Oh, kaj jaz vem!" je vzdihnila deklica in skrivaje si obraz prosila, naj pove Viljemu, če ga bo videl še katerikrat, da mu je vedno še hvaležna in naj mu Bog poplača, kar ji je storil dobrega. Jok ji je trgal besede; a kaj ji je pomagala vsa žalost!

Prešlo je nekaj dni. Noč se je bila razgrnila po ozkih ulicah starega dunajskega mesta. Življenje je mirovalo; le iz onih gostiln, ki so imele od mestnih očetov posebno dovoljenje, točiti čez uro, so se slišali glasovi poznih gostov. Tu in tam je brlela ob cesti kaka svetilnica in dajala ravno toliko svetlobe, da se je videlo, kako je temno. V eni izmed najlepših hiš, ki so stale blizu dvornega gradu, je hodil po sobi, ki je pričala o bogastvu svojega stanovalca, nemirno gor in dol trgovec Filip. Vsak hip je stopil k oknu in gledal in poslušal, če kdo prihaja, a prevarjen se je obrnil spet po sobi. Obstal je pred uro, iz katere se je počasi, počasi, a brez prestanka mlel pesek, in katere zgornja posodica se je bila ravno izpraznila.

"Dve uri!" je vzdihnil mož, obrnil uro in nadaljeval svojo hojo.

A potrpljenje vse premaga. Še dve uri tega sprehajanja, in po ulicah so se začuli koraki; kladivo je zaropotalo po velikih vratih in za baklonoscem sta prinesla dva strežaja v hišo nosilnico. Vesel je hitel mož po stopnicah; nasproti pa mu je prišla krasna ženska. "Oh, draga Kornelija!" je vzkliknil Filip in jo hotel objeti. Ona pa je stopila nazaj in mu branila, naj ji nikar ne mečka obleke, v kateri je bila na sijajnem plesu.

"Prav, prav," je pristavil prijazno mož in ji pomagal odlagati plašč. "Ali si se dobro zabavala na veselici rešenemu kralju na čast? Oh, koliko časa sva bila ločena! Zdaj pa ostanem dolgo, dolgo pri tebi. Ali ti je bilo kaj dolgčas te tri mesece?" jo je vprašal in prijel za roke in ji pogledal v črne oči.

"Oh, kako neslano vprašanje!" je odgovorila ona in mu izvila roko. "Ali ne veš o ničemer drugem govoriti?"

"Da, da," je dejal mož, si pogladil čelo in šel po sobi gor in dol.

"Kaj počne gospodična, ki je včeraj prišla? Ime ji je Kornelija kakor tebi."

"Tvoja verižica se ji kaj lepo poda!" je odgovorila žena malomarno. Filip pa je pravil, kako nevarnost je prebil v Celju in kako se ima očetu te gospodične zahvaliti za rešitev.

"No, no," je dejala ona, "če bi te ne bil rešil Peter, bil bi te Pavel. Koliko tisočkrat si se že komaj rešil. ˗ Oh, ne kaži, kam te je zadel krvoločni morilec! ˗ Zdaj je že dobro."

"Vse dobro, ko sem pri tebi," je odvrnil mož. "Ali si se kaj veselila mojega prihoda?"

"Veselilo me je slišati," je odgovorila ona ponosno, "da si stopil pod bandero velikega grofa. To je najpametnejše, kar si še kdaj storil."

"Oh, da te le veseli," se je radoval Filip in si mel roke. "In si zapazila, Kornelija, koliko zaupanja nam skazuje milostljivi grof? Za to deklico, ki sem ti jo pripeljal, se zanima njegova milost zelo zelo."

"Srečna deklica!" je tiho vzdihnila žena in cvetoča lica so ji pobledela. "Toda koliko časa se bova pa še pogovarjala tako!" je dostavila. "Jutri je slovesni vhod našega kralja, vse mesto se pripravlja na lep sprejem, in naspati se je treba, da ne bomo zaspani kazali čemernih obrazov." Rekši, se je zavrtela in odšla v svojo sobo. Gospod Filip pa je sedel počasi in naslonil glavo na dlan.

"Lepa je moja žena, lepa!" je šepetal in široko lice se mu je mračilo. Pomel si je oči, meneč, da je menda tudi zaspan, in odšel v svojo spalnico.

Gospa Filipova pa je bila prerazburjena, da bi mogla spati. Vrgla se je v mehak naslanjač pred zrcalom in si popravljala lase. Potem je vstala in zamišljeno stopala po razsvetljeni sobani. Ustavi se pred oknom in odgrne težko zagrinjalo. V stranskem traktu hiše se je videla luč.

"Oh, gospodična Kornelija tudi ne more spati!" je dejala, in poreden smeh je zaigral okrog rožnih ustnic. Poklicala je strežnico in jo poslala h Korneliji, vabit jo, če se ji ljubi na majhen pomenek.

In sedeli sta si nasproti dve Korneliji, tako različni v vedenju in mišljenju. Živahno je pripovedovala gospa, kar je vedela in znala o kralju Ladislavu, o njegovem dvoru in posebno o celjskem grofu. In kadar je omenila to ime, je pogledala tako premeteno mladi deklici v obraz, da jo je sprehajala vroča rdečica.

"Vi ste pač srečni!" je dejala gospa otožno. Deklica pa je strmé obrnila vanjo svoje velike oči.

"Jaz srečna?" je vprašala mirno.

"Eden najmogočnejših in najslavnejših junakov našega veka," je nadaljevala gospa, "vas je izbral izmed tisoč in tisoč drugih, o katerih se tudi pravi, da so zale."

Gospa se je z velikim ugodjem pogledala v zrcalu. "Vsemu kraljestvu zapoveduje grof, vi pa ste kraljica njegovega srca."

"Kraljica njegovega srca je kneginja Katinka!" je nejevoljno odvrnila deklica.

"Oh, oh," se je rogala ona, "kako lepo se vam poda nedolžnost! A prosila bi vas vendar, da se spomnite tudi mene, kadar vas bo osrečeval milostljivi naš gospod, véliki grof."

"Sram vas bodi, gospa!" je vzkliknila Kornelija in se vsa tresla od jeze in sramote. "Čast in poštenje mi je edino še ostalo, in tega mi ne privoščite; in imenujete me srečno ˗."

"Stojte, stojte, ljuba gospodična," ji je prestregla besedo gospa. "Nisem vas mislila razžaliti. Rada priznavam, da je poštenost in nedolžnost lepa čednost. Toda, draga Kornelija, to je čednost nas vsakdanjih ljudi; kajti gotovo bi bilo neznosno, če bi možak, čigar bivanje na tem božjem svetu se niti z najmanjšim duševnim razlogom ne dá opravičevati, čigar življenje se ne zdi potrebno nobeni živi duši, če bi takšen človek še poštenja in pokornosti in pohlevnosti ne poznal. A možje, ki s svojim duhom vodijo človeštvo, se ne merijo po našem vatlu. In če potrebuje njih utrujeni duh razvedrila, da ne omaga, kaj se dá misliti lepšega in bolj vzvišenega nego zmožnost in prilika duševnemu orjaku lajšati breme truda polnega dela! Ljudje po ulicah seveda mislijo, da pride genij le zato na svet, da bi njihovi toposti in lenobi delal tlako; a da bi bila hvaležnost na svetu bolj poznana, ne bi bili očitali Perikleju Aspazije niti Aspaziji Perikleja."

Te izborne pridige naša Kornelija ni več slišala; zbežala je bila iz druščine, kjer se je tako čudno razlagala ženska čast, in se zaprla v svojo sobo.

"Hinavka!" je siknila gospa med zobmi in pogledala v zrcalo, če se ji togota kaj pozna.

Hrupna radost, s katero je pričakovalo vse mesto mladega kralja, se je razlegala do prijazne izbice, kjer je bivala Kornelija s Klaro. Nemo je Kornelija zrla v umetno vezenino in niti živahno gibanje po ulicah ni moglo pregnati nje tihega sanjarjenja.

"Kakor duše v vicah sediva tukaj," reče dobrovoljna tovarišica, ki se ni ganila od okna, da ne bi kaj posebnega zamudila; "in doma ne bova vedeli o Dunaju ničesar povedati. In kdove koga vse bi videli, če bi smeli ven! Gotovo obhaja danes razen kralja Ladislava tudi Cahej svoj vhod. Oh, oh, oh," se je jelo dekle na vse grlo smejati, "kadar mi pride na misel njegovo junaštvo proti doktorju Lenartu, me posili smeh, najsi bom pri mizi ali v cerkvi ali kjerkoli. ›Ali vas še kaj boli?‹ sem vprašala doktorja in mu prinesla obvezo. Oh, ta obraz gospodov! Objela bi bila takrat Caheja, čeravno mi ni nič do njega. Toda zdaj ga pa ne bom videla. ˗ In veste, koga se Cahej vedno drži kakor miš polne kašče?" Bistro je pogledala družico.

"Oh Klara," je dejala ona, "ne muči me vedno s svojimi domišljijami. Kje je Viljem, in kje sem jaz! On je padel v boju in nobena roka ga ni kropila in nobena roža ne rase na njegovem grobu. Mene pa naj bi tudi kmalu rešila smrt!"

"Že spet!" je karala Klara. "Smrti si želeti je smrtni greh, ker je Bog zapovedal, naj vsakdo živi do konca svojih dni."

Govor je pretrgal gospod Filip, ki se je z mnogimi pokloni opravičeval, če morebiti nadleguje, in vabil deklici, naj si gresta z njim ogledat slavnost. Ko je pa Kornelija brž in odločno sprejela ponudbo, je bil poštenjak malo osupnjen.

"Ne zamerite," je bojazljivo jecal, "ampak lepo vas prosim, nikar ne mislite na beg. Usmilite se mene, ki sem s svojo glavo odgovoren za vas, in nedolžno, prisiljeno orodje vaše nesreče in žalosti."

Kornelija pa je pokleknila predenj in prosila in jokala, naj jo reši iz grofovih rok. Ubogemu možu je lil znoj po licih in stal je pred Petacijevo hčerjo kakor zatoženec pred sodnikom.

"Gospodična Kornelija!" je dejala Klara, kateri se je Filip v srce smilil. "Potrpite malo časa; nemara se nama posreči, da uideva sami."

"Da, da," je vzkliknil mož vesel. "Že vem, kako bomo naredili. Jutri pride moj brat Volbenk. To vam je predrzen človek! Temu kar povem, kako radi bi vidve ušli in kako po krivici vaju zadržujem, in nobena višina in nobena mreža v oknu mu ne bo branila, da vaju ne bi rešil. Počakajte le malo časa, da ne pade name grofov sum in srd."

Kornelijo je to nekoliko potolažilo; slavnost pa je ni mikala nič več.

XV

Kako je Dunaj sprejel kralja Ladislava, kako so se mu poklanjali stanovi njegovih deželá in kake slavnosti so se ob tej priliki obhajale, ne bomo popisovali. Taki dogodki se vršé dandanes po istih običajih kakor pred štiristo leti ter se jako lepo vidijo, slabo pripovedujejo in neradi beró. Celjski Urh je jezdil poleg kralja in orjaška postava, bojevito držanje, duhoviti obraz kraljevega rešitelja in cesarjevega zmagovalca je vnel vsa srca in vsa usta. Naš milostljivi gospod, véliki grof, se je glasilo povsod in koderkoli si omenil Ladislava, so slavili celjskega grofa. Tudi napake svojega izbranega junaka ljubi ljudstvo in anekdote, resnične in izmišljene, so nastopile pot po mestu in množile priljubljenost grofa Urha. Kjerkoli se je pokazal, so mu navdušeni Dunajčanje vpili slavo in se veselili njegove ljubeznivosti.

Mladi kralj, docela nezvéden v vladarskih stvareh, je prerad odložil vse breme na široke rame občudovanega svojega sorodnika. In kako varnega je čutil sebe in državo v tem zavetju! Kako je kipelo mlado srce, oteto iz neljubljenega varstva cesarja Friderika, moža v malih rečeh natančnega, v velikih večkrat neodločnega, priganjajočega vedno k delu in učenju, nasproti moški dostojnosti, neustrašljivemu pogumu, neupogljivi volji in najljubeznivejšemu vedenju zmagonosnega kneza. Kakor otrok ljubljenemu in čaščenemu očetu mu je zaupal vse svoje misli, vse svoje želje, prepustil vsa svoja dejanja. V trdnih rokah je ležalo krmilo in v gladkem teku vseh strokov se je kazala spretnost poglavarja.

Poleglo se je z nočjo glasno veselje slavnostnega dne in tiho je postalo po širnem mestu. Skozi mala skrita vrata ponosne hiše, ki je dandanes del cesarske palače, takrat pa je bila last celjskih grofov, sta stopili dve visoki postavi, zaviti v plašče. Varno in tiho sta stopali po ozki, krivi cesti v mesto do hiše trgovca Filipa. Pri vratih je čakal strežnik, ki je vedel enega izmed mož v svetlo dvorano.

Tu ga je sprejela v preprosti obleki gospa Kornelija. Zagledavši jo, je pozni gost obstal in strmel nad čudovito podobo; zamaknjen pogled, poln gorečega hrepenenja, se ni mogel ločiti od te divne rasti, teh rožnih lic, teh žarečih oči. S sladko radostjo je opazovala žena vtis svoje lepote in sramežljivo povesila ognjene oči. A skozi žametaste vejice so sijali topli žarki na zbeganega junaka, ki je molče padel na kolena, zgrabil belo roko in jo vroče poljubil.

"Oh, kaj počenjate, moj gospod!" je vzkliknila žena in nagnila glavo, da se je zazibalo ob vitkem telesu mehko valovje razpletenih las.

"Jaz vaš gospod?" je bil strasten odgovor. "Vaš sluga, kraljica moja."

Žena pa se je sklonila k njemu, mu smehljaje žugala in z glasom, ki mu je pretresel vse živce, dejala: "In le roko mi poljubi, moj gospod?" Celjski grof, nočni obiskovalec, je skočil pokonci in objel in poljubil čarobno bitje, ki se je branilo in zvijalo v njegovih rokah.

"Oh, gospod grof," je dejala gospa, "če ste res moj sluga, ukazujem vam, da z mano večerjate in oprostite mojega moža, ki ga slavnostni odbor zadržuje, z mano vred pogostiti vašo milost."

Z največjo radostjo je sprejel grof ponudbo in popolnoma ga je očaral duhoviti razgovor s fino izobraženo žensko, katere neprisiljena, vedno zanimiva beseda je tako prikupljivo in prijetno razodevala občudovanje in češčenje mogočnega kneza. Kje je oklep, ki ga ne bi predrl priliznjeni jezik! Dolgo dolgo se je mudil celjski grof v hiši trgovca Filipa, in ko mu je podala gospa k odhodu roko, ga je vprašala nagajivo, če hoče še obiskati svojo varovanko, gospodično Kornelijo.

"Milostljiva," je odvrnil razburjeni mož, "na svojo čast vam prisegam, da poleg vas zame ni nobene Kornelije, nobene ženske več na svetu."

Drugo jutro pa je dobil trgovec Filip povelje, da mu je nemudoma z oddelkom grofovih vojakov oditi kot poveljniku grofovega gradu na ogrsko mejo. Oh, kako tožen je ubogi mož jemal slovo od svoje žene, kako jo je spravljal, naj gre z njim, da bo grajska gospa namesto neznatne meščanke. Neizprosna žena se mu je rogala in ga opominjala, naj se varuje, da izpod levje kože, ki mu jo je oblekel grof, ne pokaže kopita.

Komaj pa je bil grof odposlal nesrečno povelje za Filipa Holcerja, je prišel sel iz Celja in mu prinesel pismo njegove žene, kneginje Katarine in doktorja Lenarta.

Prvo je odprl doktorjevo pismo. To pa se je pričelo z dolgimi izpiski Ciceronovih razgovorov, ki naj bi dokazali, da smrt človeku nikakor ni zlo, ampak dobrota. Nasledovala je dolga vrsta velikih mož, ki so svojo ali smrt svojih otrok pogumno prenašali. Brez konca in kraja je bilo pisanje, ki je v grofovem srcu vzbudilo neizrečen nemir in nepotrpežljivost. Naglo je hotel pregledati vsebino, a oči so naletele vedno le na kak Ciceronov izrek.

Nejevoljen vrže list na tla in odpečati onega, ki mu ga je pisala njegova žena. Neskončno žalost je dihala tu vsaka beseda, s katero mu je poročala nesrečna gospa naglo smrt edinega sina Hermana.

Kakor strela z neba je udarila novica korenjaškega moža. Na stol se je zgrudil in iz širokih prsi se je izvil bridek stok. Nem je zrl dolgo v bele stene. "Kazen!" mu je šepetal neki notranji glas. "Ha, babja vera!" se je zakrohotal, planil pokonci in jel naglo hoditi sem in tja.

"Zadnji sin, edini sin!" je govoril polglasno, dokler ni prišlo poročilo, da ga pričakuje kralj Ladislav. Na kraljev dvor je prišlo poslanstvo od cesarja in deputacije ogrskih in čeških magnatov, in kralj je bil v zadregi, kaj in kako vsem tem odgovoriti. Na hip je bilo grofovo čelo gladko, in vse grenke misli pokopane globoko v prsih. Ko pa se je posvetoval s kraljem v njegovi sobi, in so se v prednji dvorani zbirali poslanci in velmožje, da jih vladar pokliče predse, se zdajci odpro duri in z velikim šumom in zaupljivim smehom na obrazu vstopi stari Urh Eizinger. Prevzetni mož je hotel pač pokazati čakajočim dostojanstvenikom, koliko premore na dvoru in kako prijateljsko občuje s kraljem. Ladislav je zardel, grof Urh pa je stopil k vsiljivcu, ga prijel za roko in ga vedel pred kralja, rekoč: "V imenu barona Eizingerja prosim vaše veličanstvo, naj mu njegovega čudnega vedenja ne zameri. Hudobija se kaznuje, nerodnosti naj vaše veličanstvo milostljivo odpušča!"

Osuplega barona, ki ni vedel, kako se mu godi, je spremil potem pol zlepa, pol zgrda do vrat in skozi vrata v prednjo sobo, kjer ga je sprejel glasen smeh. Peneč se od jeze je zapustil Eizinger v tistem trenutku dvor.

Kralj pa je zasliševal velikaše, ki so se mu poklanjali, in v njegovem imenu je odgovarjal grof Urh, pravi oblastnik. In ko je začel Enej Silvij na čelu cesarjevega poslanstva opominjati kralja, da te in one obljube ni še izpolnil, in ko je vprašal grofa, kje ima pravico mirovne pogoje spreminjati, je udaril grof ob svoj meč: "To je moja pravica! Pogoje staviti ima junak, ki zmaga!"

Mladi kralj se je oddahnil, ko so bili posli opravljeni in sta sama ostala z grofom. Objel je svojega svetovalca okrog vratu, sedel mu na koleno in vzdihnil: "Oh ljubi striček, koliko truda bi mi vse to vladanje napravilo. Kaj le bi počel brez tebe! In kako je tebi mogoče, brez prestanka sto in sto ljudem, vsakemu drugače in vsakemu tako odgovoriti, kakor mu gre, in povrhu v red spravljati vso to zmešnjavo, ki nam jo prezvesti stanovi naših ljubih deželá venomer napravljajo. Zatorej se kar nič ne čudim, da si malo pozabil name."

"Jaz pozabil na svojega kralja?" je dejal resno grof in pogledal v nedolžne oči svojega varovanca.

"Da, da," je prikimal kralj, "pozabil! Le glej me, striček! Mi nisi li obljubil, da mi pripelješ veselega tovariša, svojega Hermana, ki je malo mlajši in gotovo še bolj otročji kakor jaz?"

Grof si je pokril obraz z roko in molčal; kralj pa ga je vznemirjen božal in poljubljal, naj mu odpusti, če ga je nevede razžalil. A ko je zvedel grofovo nesrečo, se je spustil mladenič v jok, se oklepal svojega strica in prosil, naj zdaj njega vzame za svojega sina.

Na večer se je vrnil grof v svoje stanovanje, kjer ga je čakalo dišeče pisemce. Ves se je zganil pri tem pogledu.

Pozabivši sina, kralja, samega sebe je hitel s svojim zvestim spremljevalcem Rožekarjem po znani poti tja, kamor ga je vlekla prečudna moč.

XVI

Dokaj mesecev je preteklo. Na grofovem gradu tik ogrske meje je še vedno gospodaril gospod Filip. Njegovo srce je želelo stran, in kadar je zahajalo sonce, je postajal na visokem stolpu in zrl tja proti zahodu, kjer mu leži ljubo dunajsko mesto in v mestu bela hiša, v hiši pa ga čaka ljubljena žena. Toda grad je važen, tako se mu je reklo, in Bog ne daj zapustiti ga le za eno noč. Oh, kako je bila dolga zima na samoti, ko ni imel po vse tedne druge druščine nego osmerico robatih hlapcev! A minula je in prišla pomlad in prišlo poletje in poletni dan mu je pripeljal dragega brata Volbenka, ki je hodil po kupčiji na Ogrsko.

"Postaral si se, Filip!" je dejal krepki mož, stisnivši mu desnico.

"Kaj pa moja žena, moja Kornelija?" je bilo prvo vprašanje.

Brat je povesil oči in jecal nekaj besed brez pravega smisla.

"Oh, gotovo je umrla in ti mi nečeš povedati?" je zakričal mož smrtno bled.

"Oh, nič ji ni sile," je siknil oni; "toda zakaj je nimaš pri sebi?"

Filip se je začel izgovarjati, da je ne more izpostavljati takim nevarnostim niti zahtevati od nje, da bi se njemu na ljubo odrekla vsej udobnosti, katere je navajena.

Volbenk pa je pravil, da so se meščanje že precej naveličali vélikega grofa, ki jim brezobzirno naklada davke in s tujim premoženjem maši brezno svoje zapravljivosti.

"Bolj tiho govori! Nekdo prihaja," je opomnil Filip, kajti trdi koraki so odmevali po koridoru. Vstopil je naš hrust Boštjan.

"Kaj prinašaš z Dunaja?" ga je ostro in vojaško vprašal Filip.

Boštjan pa je nagrbančil čelo in nagnil meč, da je poropotal po tleh. "Stražmešter celjskega grofa," je dejal ponosno nekdanji kaporal, "ni vajen, da bi se zadiralo nanj."

"A navadim te jaz!" je zakričal Filip in skočil izza mize. Boštjan, ki si je bil v svesti mnogo večje zmožnosti boj napeljati kakor izpeljati, mobiliziral je takoj svojo pehoto in se umaknil iz sobe.

"Vzemite mu orožje!" je velel Filip došlim vojakom. A ti so stali in se nesramno posmehovali.

"Ha, ha, gospod poveljnik," je dejal eden. "Svojega stražmeštra da bi razorožili? To vendar ne gre. Kam pa pridemo, če se bo vojakom orožje jemalo in dajalo kramarjem!"

Strašna jeza je vila Filipa. Zdaj se mu je prvikrat uprla posadka, in da ne bi bil imel brata pri sebi, nemara bi se bil Boštjan šopiril zadnjikrat. Tako pa je hitel odpravljat svojega Volbenka, odločen ostro kaznovati ta upor. Porogljivo krohotanje ga je spremilo v sobo.

"O mili moj brat," je vzdihnil Volbenk; "hudiču si se zapisal, ko si se odpovedal svojemu meščanstvu. Pusti grad in grofa in pojdi z mano!"

"Kar je, to je," je dejal oni vdan v svojo usodo in naročal bratu, kaj naj vse opravi v mestu. "In Kornelijo mojo boš tudi videl," se je razvnel. "O, reci ji, kako hrepenim videti rožo v njenih laseh in slišati njen pozdrav.

Glej, to ji poneseš! Tu stojalce za Jezuščka pri njeni postelji, tu okvir za uro in skrinjica za ženske malenkosti.

Vse sem izrezal sam, iz dolgega časa. Toda tega njej ne pravi, da sem jaz naredil. Brate, ti si mladenič, ti žensk ne poznaš. Vse imajo svoje muhe, in kar jim mož stori, to je brez okusa, kmetsko in bogvé kaj še vse. Samo da nam nagajajo. Zlata moja Kornelija ima tudi to slabost; a jaz jo imam zato še rajši. Zdaj pa, Bog te obvaruj! In pridi še katerikrat!"

Volbenk je objel svojega brata in se zjokal, in besedo mu je trgalo ihtenje, ko je pravil, kaj vse mesto govori, da grof zahaja h Korneliji.

"Da, h Korneliji," se je nasmehnil Filip, a takoj postal spet resen in jel dopovedovati, da grof gotovo obiskuje Kornelijo, gospodično Kornelijo, hčer celjskega učitelja. "Prav, da morem govoriti s tabo," je dejal. "Ti si bil vedno predrzen junak, tudi kadar ni bilo treba. Skaži se zdaj in reši mlado grlico, kadar grofa ne bo na Dunaju. V drugem nadstropju, v zeleni sobici je zaprta. Potem ne bo zahajal grof več v mojo hišo."

"Bog dal, da bi bilo tako!" je vzdihnil oni. "Toda ljudje menijo, da je zato tebe poslal stran, da ga v njegovih grehih nihče ne moti."

Volbenk je odšel. Filip pa je zažugano kazen kar pozabil, kajti drugačne čudne misli so ga obšle. Neznan, bridek čut mu je stisnil srce, ki je nemirno bílo v tesnih prsih. O zvestobi svoje žene še nikdar ni dvomil in tudi zdaj ni mogel, ni je hotel obdolžiti. A vedno je slišal grozen glas, ki se mu je rogal in šepetal: "Glej, zato si bil poslan stran." Neizrekljiv nemir se ga je polastil. Ni zdržal več v sobi, ne v obzidju; in v pekoči nepotrpežljivosti je tekel po stopnicah in čez dvorišče v hlev sedlat si konja, da dirja v mesto in na laž postavi in na odgovor pokliče vse one, ki mu obrekujejo in sramoté nedolžno ženo.

"Ha, mojster Filip, kam pa?" je zavpil nanj predrzen vojak; toda on ga je sunil v stran, ne meneč se za njegovo kričanje. A nato je priteklo par hlapcev, ki so ga hoteli ustaviti. Njegov meč in krepki konj sta si naredila pot. V brzem diru je puščal za sabo grad in preganjan od svojih misli niti zapazil ni, da se dreví za njim četvero vojakov, na čelu jim Boštjan. Podili so svoje konje in kričali, naj obstane; a Filip jih ni čul. Videvši, da ne dohite ubežnika, so zgrabili preganjalci svoje loke. Tetiva je zasvrčala in sikaje se je zasadila puščica Filipu v hrbet.

Nato druga in tretja, in na smrt ranjen je zdrknil mož raz konja. Divji krik so zagnali morilci, in Boštjan je tekel, da oropa umirajočega. A na kričanje se je prikazala iz gozda tropa jezdecev in hitro, kakor je bil prišel, je odjezdil Boštjan nazaj proti gradu.

Jezdeci pa so poskakali s konj in skušali pomagati ranjencu. "Gospod Filip Holcer," ga je nagovoril konjik, "ali me poznate?"

"Poznam," je pokimal oni, "poznam vas, baron Eizinger. Prijatelj vaš nisem bil; a sovražil vas nisem. Uslišite mi eno prošnjo in sporočite grofu Urhu, da so me njegovi vojaki umorili. In pozdravite mi ženo in brata."

"Ha, Urhu to sporočiti?" je vzkliknil Eizinger. "Ubogi mož! Niso te vojaki Urhovi, razkošnik Urh te je ubil! Maščeval pa te bo Eizinger!"

In konjiki so naredili nosila in odnesli truplo mrtvega trgovca Filipa.

XVII

Boštjan pa se je čez nekaj dni spet postavljal po Dunaju in njegova prevzetnost je bila mnogo neznosnejša. Oddaleč so se ga ogibali meščani, in v katero gostilno je zašel, je pregnal vse goste; vreči ga iz druščine si nihče ni upal. Ko pa je tako stal razkoračen pred palačo svojega gospoda, oprt na dolgi meč, ga nekdo rahlo potegne za obleko. Jezno se ozre in zagleda pred sabo svojo mater Mano. Obraz se je ženici topil v radostnem občudovanju, ko je zamaknjena gledala svojega sina. "Poberi se, čarovnica!" je zarežal Boštjan.

Žena se je zganila, a nobena nejevolja ni prešinila koščenega obraza. "Denarja sem ti prinesla, Boštjan," je šepnila smehljaje se. "Tam doli te počakam; kadar utegneš, pa pridi ponj!"

Starka je drobnéla stran; na oglu ulice se je ustavila, sedla na kamen in gledala svojega sina. Ko pa se je storila noč in so se ceste izpraznile, se ji je približal Boštjan kakor ponevedoma.

"Kaj že imate, sitnica, da me vedno nadlegujete!" se je jezil polglasno. "Po kaj ste prišli noter na Dunaj!"

"Da vidim tebe, sinko," je dejala ona prijazno in izvlekla težko mošnjo denarja.

"Denarja imam sam dosti," se je ponesel Boštjan spravljaje mošnjo in vedel starko na samotno prenočišče. Tam pa mu je pripovedovala novice iz Celja.

"Grofovega sina smo pokopali," je dejala in oči so se ji svetile. "Glavo za glavo, stoji pisano in meni so tudi umorili mojega Urbana." Pravila je, da je bila pri starem grofu Frideriku prosit ga podpore in kako neznansko je ta hud na svojega sina Urha, ki se peča, kakor je zvedel, z neko malopridno žensko.

"Da bi bila malopridna, to ni res," je odvrnil Boštjan. "Jaz jo bom vendar poznal. Ženska kakor angel. Jaz dobim pri njej jedi, pijače, denarja, vse, kar hočem. Najboljša moja znanka." In Boštjan se je čudno posmejal, da ga je mati prestrašeno pogledala. "Bog nas varuj! Sin, glej, kaj delaš!" ga je opominjala mati. "Sam Belcebub si ne bi upal celjskemu grofu biti tekmec." Sin pa je odgovoril, da se zanj ni treba bati; in mati je nadaljevala, kako je grofu Frideriku omenila svojega sina Boštjana, kako čislan junak je, in da ji je starec naročil, naj se mu on enkrat predstavi. "Dedec je že napol v grobu," je namignila. "Ko bo pisal oporoko, se lahko spomni nate, da bo Urh jezen." S tem pa mati Boštjanu ni ustregla in ukazal je, naj to reč kar pri miru pusti. On se ne mara spreti z grofom in najbolje je za oba, če si ostaneta prijatelja. Potem ji je pravil, da Petacijeva Kornelija še vedno žaluje in vzdihuje v hiši grofove ljubljenke, trgovca Filipa vdove, in naposled jo je vprašal, kdaj pojde nazaj.

"Kar jutri zjutraj pojdite!" je dejal. "V mestu se čisto nič posebnega ne vidi; in jaz ne bom utegnil, ker imam stražo pred kraljevim gradom."

"Oh, naj se te jutri še nagledam," je prosila ženica. "Bogve če te bom še kdaj videla. Nihče me ne pozna in približala se ti ne bom."

Novica o umoru Filipa Holcerja pa se je hitro raznesla po mestu in nasprotniki Urhovi so pogumneje vzdigovali svoje glave in zbirali okrog sebe stranko nezadovoljnih meščanov. Spominjali so se prejšnjih časov, ko ni bilo treba davkov plačevati za potraten dvor, in so grozoviti umor pripisovali grofu Urhu in njegovi naložnici.

Eizingerji so netili ogenj na vseh straneh in nekega jutra so našli na vratih kraljevega gradu in grofove palače in mnogih odličnih hiš naslednje stihe:

Davida za smrt Urije
kaznovala je pokora;
a za Urha hudobije
psalme peti mesto mora.

Pisca niso dobili. Grof pa se je posvetoval s kraljem o zborovanju avstrijskih stanov in prebiral došla pisma.

"Oh, baron Eizinger se nas še spominja!" je vzkliknil in z očmi preletel dolgo pisanje. A čim dlje je bral, tem bolj mu je silila kri v obraz, tem bolj se mu je temnilo čelo.

Molče je podal kralju pismo, ki je dolžilo grofa Urha, da je umoril trgovca Filipa. Roka se je tresla mlademu vladarju in vprašaje je pogledoval svojega strica.

"Ali svetli moj kralj to verjame?" je dejal ta zamolklo.

"Oh, reci, da ni res!" je prosil kralj in segel grofu v roke, ki je preklinjal nesramno laž in prisegal maščevanje obrekovalcu.

"Morda so hlapci grešili?" je opomnil Ladislav.

"Potem jim smrt ne odide!" je dejal grof in srdit odšel.

Na trdnjavskem zidu pa je stal na straži Boštjan in v svoji ošabnosti niti pogledal ni tolpe vojakov, ki se je ustavila za njim. Od gradu sem so prišli trije sumni korenjaki, pregledovali velikanske stroje, razpostavljene po zidovju, da branijo mesto, in obstali pred leseno pošastjo. Na migljaj enega izmed te trojice, ki ga je Boštjan nekako oparjeno spoznal za kraljevega rablja, so zabili v steber močan železen kavelj dva sežnja od zemlje.

Mrzla groza je spreletela stražarja, ko so se možje obrnili proti njemu in ga pozdravili. Takrat pa je stopil predenj nadkonjar Rožekar in zahteval meč in helebardo.

Brez obotavljanja je odložil orožje trepetajoči Boštjan.

Ko pa ga je prijel rabelj, se mu je s silno močjo iztrgal, in za njim postavljeni vojaki so ga pač ranili s sulicami, vendar obdržali ga niso. Vdova trgovca Filipa se je odpravljala ravno od doma, ko je pribežal krvaveč v njeno hišo in se vrgel prednjo na kolena in vpil in kričal, naj se ga usmili, naj ga reši, zaradi nje in njenega ukaza ga hočejo umoriti. Rahločutna gospa je omedlela in strežnice so jo odnesle v mehko posteljo. Boštjan pa je preklinjal in z najgršimi priimki pital hudobno žensko, ko so ga vlekli siloma iz njene hiše. Kakor besna se je zagnala med biriče stara Mana, da bi otela sina. A en udarec in zgrudila se je nezavedna na tla. Boštjana so odvedli in obesili. Ko pa se je Mana zavedela, je lezla tja pod vešala, se sključila na zemljo in stokala tako bridko in grozno, da je gledalcem letelo po mozgu in kosteh. In ko so jo zvečer gonili od trdnjave stran, je vzdignila koščeno roko proti grofovemu gradu in izustila divjo kletev na Celjana in njegov rod.

XVIII

Opisujoč homatije vročega stoletja pa ne smemo pozabiti, da so bili tudi takrat možje, ki so v tihem domovju opazovali zanimive dogodke in jih zaznamovali potomcem. Pripovedovalca, ki zajema iz teh starih virov svojo modrost, me veže dolžnost hvaležnosti s častjo tu omeniti malo poznanega zgodovinarja, barona Bonifacija Benka, ki so mu v tem času, ko se vrši naša povest, dovoljevale ugodne razmere, da je iz svoje palače na Dunaju ogledoval burno življenje svoje dobe in zabeleževal, kar se mu je zdelo spomina vredno.

Premoženje in zdravje je bilo baronu dopustilo naužiti se svoje mladosti. Ko pa so pritisnila leta in se ga je lotil protin, si je odpasal meč in vzel pero v okorno roko, da nadaljuje, kar sta tako lepo pričela Tukidid in Tacit.

Koliko truda in znoja je to delalo vrlemu zgodovinarju, o tem pisatelji v današnjih časih nimajo niti pojma. Da, take volje je bil že vročekrvni gospod, da bi bil vso svojo zgodovino ˗ bralec naj pomisli, kolika izguba nam je žugala ˗ raztrgal in sežgal, tintnik pa razbil ob bučo svojega ošabnega oskrbnika, ki mu je odpovedal službo.

Prihod prijatelja Jurija Ungnada ga je zmotil in odvrnil pretečo nevarnost. Temu je potožil mož svojo sitnost z oskrbnikom. Ungnadu pa je prišel takoj na misel vazal njegovega brata, Viljem, ki še vedno čaka mirnejših časov, da se vrne na svojo domačijo. Tega je ponudil baronu, ki je takoj sprejel ponudbo. Viljem pa se je predstavil novemu gospodarju sparoma: spremljal ga je neločljivi Cahej, češ, nemara tudi zanj odpade kaka službica. In ni se varal, kajti komaj je spregovoril moško besedo o svoji učenosti, ki mu je dopuščala toliko latinskih izrazov in večinoma jih jako pravilno rabiti, ga je pritisnil ginjeni baron na svoje prsi. "Bog hoče," je vzkliknil, "božja volja je, da nadaljujem težavno in važno svoje delo! Drugače mi ne bi poslal takega pomočnika."

Da Cahej o svoji sposobnosti za katerikoli posel nikdar ni dvomil, to, menimo, je bralcu znano; da je bil pa baron Benko z njim popolnoma zadovoljen, to bodi tu izrečno povedano.

Hiša gospoda barona se je trdno držala lepih starih šeg. Hrastova miza v veliki dvorani je bila pripravljena vsak dan za štiriindvajset oseb, dasi jih je časih le kakih šest sedelo pri njej. Če se je oglasil katerikrat kak tuj poštenjak, ga je vprašal baron, kako se zove, šele po kosilu, ko je krožila velikanska kupa. A ker je imel mnogo znanja in kot bogat zasebnik brez otrok ni varčeval, se je zbiralo navadno dokaj odličnih gostov okrog gostoljubne mize. Najnavadnejši so bili Eizingerji, bratje Urh, Štefan in Ožbolt in njih bratranec Žiga. Ti so se mu znali lizati in slaviti njegovo zgodovinsko delo in zabavljati na grofa Urha, katerega tudi Benko ni ljubil. A ker je bil nagel in odkritosrčen v svojih besedah in si je kot zgodovinar štel v dolžnost, da vedno zagovarja resnico, jih je včasih prav zelo ošteval in jim očital njih skopost in grabežljivost in zavist proti grofu, ki ima vendar tudi svoje dobre strani. Oni so se mu smejali in pili. "Le presladki so ti ljudje," je dejal časih sam pri sebi. "Dédovati hočejo."

Rad je posedeval baron pri mizi; in zgodovina mu je bila večkrat zelo na poti; a moško se je premagoval.

"Misli mi rojé po glavi!" je vzkliknil ob takih prilikah in se spravil pokonci, in Cahej je iskal orodja, da bo lovil in spravljal te misli.

"Kje sva ostala?" je vprašal zgodovinar.

"Oktober lanskega leta," je odgovoril Cahej. "Zabeležiti bo treba: vina se je toliko pridelalo, da se je prodajalo na mestu vedro po štiriindvajset krajcarjev. Kaj pa bi še bilo važnega?"

"Repata zvezda!"

"Zelo dobro! Tako nekako: V znamenje, da Bog spet plete šibo brezbožnemu ljudstvu, se je prikazala grozovita repata zvezda. V zvezi s tem je gotovo tudi, da se je dvanajstega dne tistega meseca nenavadno veliko vran usedlo na stolp sv. Štefana. Ne pozabiti čuda, ki se je v okolici prigodilo in katero so nam pritrdili resnicoljubni možje. V začudenje in strah vseh pričujočih je namreč neko tele latinsko zakričalo: "Vae!" Znamenje hudih časov. ˗ To bi bilo vse, kar se je tega meseca zgodilo spomina vrednega."

"Vojsko s cesarjem in nastop kralja Ladislava smo menda v prejšnjih mesecih prezrli. Ali bi tudi kaj omenili?"

"No, mimogrede tudi," je dejal baron in prepustil zdaj Caheju, naj vso to tvarino spravi v lepe in ne prekratke periode. Pogumno je šel Cahej na svoje delo in naj se je v latinskih šolah učil, kolikor se je hotel ˗ kdo pa vé kaj gotovega? ˗ toliko moramo povedati, da latinščina njega ni pol toliko trla kakor on njo. Baronu se je sicer sem ter tja kak izraz zdel sumljiv, a Cahej ga je tako samozavestno zagovarjal, sklicujoč se na kakega cerkvenega učenika proti poganskemu Ciceronu, da je moral oni kot dober kristjan odjenjati.

To znanstveno delovanje pa je vžgalo v Caheju vroče hrepenenje po učenosti; in spodbujen po baronu Benku je začel obiskovati univerzo.

Nekoliko ga je nemara tudi mikalo društveno življenje, ki je bilo tedaj jako razvito med dijaki. Nad petdeset društev se mu je ponujalo, a najostrejša pravila je imela družba "Collegium hirudinum pacificarum" ˗ miroljubnih pijavk: med svoje ude ni sprejemala nikogar, ki ne bi mogel na mestu izpiti deset kupic vina. To društvo si je bil izvolil Cahej. Zbrali so se udje k slovesnemu sprejemu in Cahej je sedél med predsednikom, ki mu je točil, in tajnikom, ki je s kredo na mizi zaznamoval število kupic. "Deset!" reče Cahej in odstavi kozarec.

"Ne še!" popravi tajnik, "črt je le devet." Oni je trdil svoje, ta svoje. Cahej pa je bil prepira sit. "A, kaj!" zavpije, "začnimo znova!" in izbriše črte z mize. "Vivat, vivat!" se je razleglo med društveniki in ne za člana, za predsednika so ga volili tisto uro.

Viljem pa je bil vedno tožen in zamišljen. Baron Benko, ki je visoko cenil razumnega in pridnega mladeniča, ga je skušal razvedriti; Cahej je celo dognal, da ga je društvo miroljubnih pijavk imenovalo za svojega častnega člana. Vse zastonj. Nekega dne je Viljem razodel baronu željo, da bi še enkrat videl domovino in molil očenaš na grobu svojega očeta. Iz srca rad mu je oni uslišal prošnjo.

"Gredoč," je dejal, "pozdravite razvaline trnovskega gradu, ki tudi meni krijejo drage rajnike."

Cahej pa je porabil priliko in naročil Viljemu, naj se oglasi pri starem Medvedu v Bistrici in mu odda pismo, ki se je glasilo tako:

"Ljubi oče! Kar sem vam vedno pravil, da boste namreč še veselje učakali s svojim sinom, to se zdaj dopolnjuje. Če so me zavidljivi tovariši spravili iz samostana, nič se za to ne menite. Še večja sreča čaka mene in vas. Jaz študiram na Dunaju ›jus‹, to se pravi: še malo časa, pa pridem tja dol kot doktor, prvi iz Medvedove rodovine; in ravno takšen in nič slabši kakor celjskega grofa tajnik Lenart, o katerem vi vedno pravite, da je vsemogočen. Naj bi vi vedeli, kaj se pravi: ›Justinianus dat dotes et honores.‹ To je tako neznansko lepo rečeno, da se v našem jeziku še dopovedati ne dá. O srečni oče, ki ima takšnega sina kakor vi! Čast, denar in moč mi ne odidejo. In ne spravi li sinova čast tudi očeta v veljavo? In mislite, da bom mogel sam potrošiti denar, ki si ga bom naredil? In da se bo sosed Luka še z vami pravdal za njivo, ko boste imeli sina doktorja? Toda, oče, brez nič ni nič, kakor vam je povedal bistriški sodnik, ko ste prišli prazni pravice iskat. Zdajle se vam ponuja prilika, majhen del vaših srebrnikov, katere vam bo tako enkrat izmaknil tat, naložiti na stoterne obresti. Kar z gospodom Viljemom jih pošljite in ne bojte se, da jih ne bi prav obrnil. Vaš hvaležni Cahej, doctorandus iuris, praeses acad. collegii hirudinum pacificarum, notarius liberi baronis a Benko etc. etc."

XIX

Lepega jesenskega popoldne se je bližal Viljem celjskemu mestu. Prehodil je bil porušeni dom svojih prednikov, obiskal zapuščeno gomilo svojega očeta in si ogledal vse ljube kraje, ki so ga spominjali brezskrbnih otroških let. Hrepenenje ga je gnalo dalje in v misli vtopljen je hitel po prekrasnem gozdiču, ki se je držal grofovega gaja. Kraj steze je sedela sključena stara ženica s košarico grozdja pred sabo. Ker sta ga gorki dan in brza hoja užejala, je vprašal starko, če prodaja sadje. Pritrdila je; a ko si je izbral grozd, ga je hlastno prijela za roko in mu ga vzela, češ, tega mu ne dá. Začuden je vprašal potnik, zakaj ne.

"Ker je drugačni gospodi namenjen, kakor ste pa vi," je dejala. "Glejte, princesa Elizabeta prihaja in spodobi se, da se njej bolje postreže kakor vam."

Viljemu so se ti razlogi zdeli pravični in odhajal je zadovoljen s tem, kar je dobil. A radovednost, videti hčerko onega nerazumljivega, sovraženega in občudovanega moža, ki je znal najspretnejše sile vpregati v jarem svoje jeklene volje, ga je ustavila v bližini. Približala se je krasna dvanajstletna deklica v živahnem pogovoru z menihom Jeronimom. Trgala je cvetice ob potu in jih nosila kazat bradatemu spremljevalcu in izpraševala po njih imenih.

"O milostljiva princesa, o dobra gospodična!" se je oglasila zdaj starka s sadjem; "usmilite se revne žene in kupite sladkega, dišečega grozdja!"

Deklica jo pogleda in se obrne k menihu: "Ta žena se mi ne dopade; grda je."

"O dete moje!" jo posvari mož, "o človeku se kaj takega ne sme nikdar reči; kajti tudi najubožnejši berač je ustvarjen po božji podobi. Pojdi in kupi si sadja!"

Deklica je ubogala in dobila grozd, ki ga je bila starka odrekla Viljemu. Le-ta pa je, videvši, da je pokusila princesa nekaj jagod, hitro vstala in odšla. Mimogrede pa je zaklicala Viljemu: "Le naglejte se princese. Morebiti je ne boste več videli."

Z mrakom je dospel Viljem v mesto, čigar obzidje še ni bilo dodelano. Prva pot ga je peljala v šolo. Na nizkem stolčku med kupom knjig je sedel magister Petacij in ves zamaknjen v lepoto Ciceronovega govora ni spoznal svojega nekdanjega učenca. A takoj po prvih besedah mu je vzbudil znani glas spomine prejšnjih časov.

"O vrli sin vrlega očeta!" je vzkliknil in ga objel in solza se mu je utrnila v sivo brado. "Katera srečna misel te je napotila v mojo hišo?"

Viljem pa je molčal in zrl v tla, in njiju misli so se srečale.

"Kornelije iščeš!" je dejal žalostno Petacij in si brisal oči. "Ni je, ni je! Bog me je udaril, in izpraznila se je moja hiša. Oh, zakaj te nisem dobil v cesarskem mestu! Koliko sem prehodil cest in povprašal ljudi po tebi. Izginil si in nihče te ni videl. In kadar sem prišel truden na svoje stanovanje, me je objemala Kornelija in prosila, naj grem drugi dan še enkrat gledat po tebi; kajti pozabila se ti je zahvaliti za tvoje blago delo. Vse zastonj. Odšli smo in dejali so mi: grof želi, da se Kornelija izuči na Dunaju, da bo kneginji tovarišica, in ločili so naju. Pusto in prazno je vse okrog mene, ona pa žaluje bogvé kje!"

"Jaz ti bom povedala kje," se oglasi neprijeten ženski glas, in vstopila je starka, ki jo je Viljem takoj spoznal za ono, ki je v logu prodajala grozdje: bila je Mana. "Pripravi se, starec," se obrne na učitelja, "da boš pel libero in miserere! ˗ Ali se še spominjaš tistih časov, ko sva v enem trgu živela skup? Postopal si za mano in mi pravil, da sem lepa, kakor da ne bi bila sama vedela. A jaz nisem marala za takega krta, ko me je snubil moj Andrej. Kovač je bil samo; nič učen, a pameten in dober. O, to je bilo srečno leto, ki sem ga živela z njim. Samo eno, a spominja za vse večne čase. ˗ Veš li še, kako je prihrul grof Friderik pred trnovski grad s svojimi oklepniki in se rotil, da ne prizanese živi duši? In grad je padel in z mečem v roki naš gospod. In njegova gospa, mlada kakor rosa na trati, eno leto poročena, kakor jaz, je pribežala v smrtnem strahu z detetom v naročju k nam; in pridrlo je za njo vojaštvo; in kako milo je prosila, naj prizaneso hčerki. A od Friderika še nihče ni ničesar izprosil.

Meni so solze tekle po licih, ker tudi jaz sem zibala sina, in pogledala sem svojega Andreja. Kladivo je imel v težki roki. Hu, kako so pokale železne kape, kako se je umikal Friderik! Moje roke so odnesle dete, ko je umirala gospa. Umrl je Andrej; s puščicami so ga umorili kakor svetega Boštjana. ˗ No, učitelj, kje pa imaš sestro? Njej sem bila prinesla grajsko hčer; pri meni ne bi bila varna. Ha, kako se je branilo ženšče! A jaz te zadavim, če ne ubogaš! Mrmrala je in ubogala. ˗ In grof Friderik ˗ zagledal me je bil in vlekel s sabo. Živela sem na njegovem gradu in čez mesec dni me je spodil kakor beračico. In ti si se preselil v mesto in jaz sem prišla za tabo in v revščini rodila grofovega sina. Umoriti sem ga hotela zaradi njegovega očeta, a smilil se mi je črviček, ubog, nedolžen, ki se je zvijal na trhli slami. In ko je starejši sin dorasel in vprašal po očetu, sva romala na njegov grob in zarotila sem ga, naj maščuje očetovo smrt. S srdom sem navdajala starejšega, a mlajšega z ljubeznijo. Vsaj ta naj bi bil srečen! Bala sem se zanj in si mašila ušesa, ko je klicala Andrejeva kri maščevanje. Zadela me je kazen. Umrl je moj Urban, a ne za svojega očeta, marveč za mojega sina. A tudi tega mojega Boštjana, moje vse, mi je ubil Celjan."

Starka je zastokala na glas. "Kri za kri!" je vzkliknila. "Moj rod je zatrt, a šteti so tudi dnevi Celjanov. Frideriku se odpira grob, Urhovih otrok je umrl prvi lani, ko mu je moja roka postlala smrtno posteljo, zadnje dete umira zdaj v graščini in Urh ˗ Urha bo pa umorila druga ženska, hujša od mene. Tako sem gojila in maščevala svojo deco jaz. Kje imaš pa ti Kornelijo, ki si jo obljubil varovati kakor svojo hčerko? Vzeli so ti jo? In ti jokaš in vzdihuješ in se imenuješ moža? Sram te bodi! Ne bi bila naša gospoda tako prešerna, da ne bi znala, kako drago vam je vsem življenje. O možje, možje! Stoletno sužnost prenašate, da bi le en dan prezgodaj ne umrli. Vendar zdaj si reši dete, ki biva v pregrešni hiši. Vsak otrok na Dunaju ti pokaže grozno hišo ubitega Filipa. Angel čuje nad nedolžnostjo in zdaj dobiš Kornelijo, kadar hočeš. Grofova milost se ne meni zanjo; kakor krokar ljubi mrhovino, tako je očarala njega ostudna ženska. Jaz se vležem skoro k sinoma in k možu, ti pa deklico omoži ali spravi v samostan, kjer bo živela varno. Te bisere in rdeče zlato ji izroči, spomin na njeno mater, na njen rod. Lakota in reva mi ni mogla iztrgati tega zaklada. In ako je tebi milost božja draga, boš izpolnil, kar ti ukazujem."

Kakor je prišla, tako je izginila starka. Po ušesih strmečih poslušalcev pa so donele njene besede.

"Torej Kornelija ni vaša hči?" vpraša naposled Viljem.

Petacij pa je potrdil, da je vse tako, kakor je pravila Mana, a do tega dne še sam ni vedel, da je hči trnovskega gospoda. Viljema se je lotila silna nepotrpežljivost in priganjal je magistra, naj se takoj podasta na pot, da rešita tem prej deklico. Komaj ga je učitelj pregovoril, naj se spočije pri njem to noč, da odpotujeta drugo jutro.

Tožno so zapeli navsezgodaj že zvonovi in oznanjevali smrt mlade grofove hčere. Žalost se je kazala na obrazih vseh meščanov. Mano pa so prijeli biriči še tisti dan in jo vlekli pred sodnika. Doktor Hajdinger jo je dolžil dveh umorov in krojač Mavroh čaranja. Ona pa ni nič tajila in izpovedala, kako je dobila kot Hajdingerjeva službanica priliko, da zastrupi grofovega sina, in kako je umorila njegovo hčer. In ko je končala izpoved, se je zgrudila na tla, zastrupivši samo sebe.

XX

Jako se je začudil baron Benko, ko mu je Viljem predstavil magistra Petacija in razložil povod njegovega prihoda, da prihaja namreč terjat svojo rejenko, hčer Leopolda Trnovskega.

"Leopolda Trnovskega!" je vzkliknil. "Take ni na tem svetu! Imel je pač hčer Leopold Trnovski, a dvajset let je, kar je mrtva." Viljem je ugovarjal. "Kot zgodovinar," je dejal baron, "moram jaz to pač bolje vedeti. Tem bolj, ker sem pisal učeno razpravo o poginu trnovskega rodu. Dvajset let je tega, kar je umrl celjski grof, ponosni Herman, tast cesarja Sigismunda in ded grofa Urha. Ta je bil tožil pri cesarju svojega hudobnega sina Friderika, ki je umoril svojo ženo, grofinjo Modruško. Med pričami, ki so skazale zločinstvo, je bil Leopold Trnovski. Friderika so obsodili. Komaj pa je zatisnil oči grof Herman, se je začel Friderik maščevati nad vsemi onimi, ki so pričali zoper njega. Grad za gradom je padel. Jaz sem svaril Trnovskega, kajti bil je moj zet, naj se umakne; a zanašal se je na trdno zidovje. In Friderik je pobil njega, ženo in ne še mesec staro hčer. Tako sem izgubil jaz enega otroka."

"A vnukinja, gospod baron, vam vendar še živi!" je dejal Viljem in v potrjenje svojih besed pokazal rodbinske dragocenosti. Hlastno je iztegnil po njih baron svoje roke in jih pazno ogledoval. "Bogme, to so Trnovskega dragotine!" je vzkliknil; "verižica, ki sem jo jaz podaril zetu; poročni prstan moje hčere!" Zgodovinarsko samoljubje se ni moglo več ustavljati ljubezni do nepoznane vnukinje. Ves v ognju se ni mogel dosti hitro navprašati o vseh podrobnostih, kar sta jih odgovarjalca vedela o Mani.

"Škoda, da grofa ni doma," je dejal baron, "a jutri pride s kraljem in meni gotovo ne bo odrekel Kornelije." Pred hišo pa je pridirjal na penečem se konju Urh Eizinger.

"Zmaga, zmaga!" je kričal in skočil raz konja. "Omajali smo Celjana. Naravnost iz Korneuburga sem prijezdil, od avstrijskega stanovskega zbora." In pravil je Eizinger, kako se mu je posrečilo na zboru skoraj vse poslance dobiti na svojo stran, kako so padli po grofu in njegovem delovanju in spravili na dan vse stare in nove krivice in hudobije; in prestrašeni kralj ni mogel zagovarjati svojega strica in moral je obljubiti, da ga odpravi od vlade in od sebe. "Prepovedan mu je dvor in Dunaj," je dejal samozavestno, "in ne boste ga videli več v tem mestu, gospod baron."

A komaj so bile te besede izgovorjene, je pritekel Eizingerjev brat Ožbolt plah povedat, da jezdi ravnokar grof Urh s kraljem Ladislavom v mesto.

Vsega je potrla ta novica starega Eizingerja. "Oh, omahljivi kralj, kako peklensko moč ima Celjan nad teboj!" je tarnal. "Zastonj je ves moj trud, zastonj!"

Baron Benko pa je bil vesel, da bo še ta večer mogel govoriti z grofom in objeti svojo vnukinjo. Brž se je odpravil z Viljemom proti Filipovi hiši, kajti tam ga bova najgotoveje dobila, je dejal baron. Med potom mu je razlagal, kako teh Eizingerjev vseh vkup ni nič prida in kako bi se prišlo le iz dežja pod kap, če bi oni izpodrinili grofa. Prišla sta ravno pred Filipovo hišo, ko v skok pridirja grof s svojim nadkonjarjem. Moža sta poskakala raz konja in baron je ponižno pozdravil grofa, ki je bil videti jako slabe volje. "Milostljivi knez," je dejal baron, "jaz, baron Bonifacij Benko, bi prosil vašo prevzvišenost."

"Drugič, drugič," je zakričal grof, "zdaj ne utegnem."

"Nekaj malega, gospod grof!" je prosil oni in tiščal za njim v hišo. A osorno ga zgrabi Rožekar. "Kaj se vam je reklo!" zarohni nanj in sune starega moža, da se je zgrudil na tla. Tako hitro se je vse to zgodilo, da Viljem ni utegnil izdreti meča in kaznovati suroveža, ki je urno zaloputnil vrata.

"Oh, sramota, sramota, in od takega hlapca!" je vzdihoval stari baron, ko mu je Viljem pomagal vstati. Mladeniču pa so stopile solze v oči od same togote. Nemo je spremljal svojega gospoda proti domu; zdajci ga ustavi.

"Niso li," reče mirno, a oči so se mu bliskale, "avstrijski poslanci sklenili, da nima grof Urh več stopiti v mesto?"

Baron je potrdil. "In če je prelomil to zapoved," je nadaljeval oni, "ga li nimamo pravice izgnati?" ˗ "Dá, da, pravico imamo," je dejal baron, "a kaj pomaga dandanes pravica!"

Viljem je umolknil; ko pa sta prišla domov, je šel takoj iskat Eizingerjev, ki so se prestrašeni odpravljali na odhod. Kratek je bil pogovor, a nasledovalo mu je takoj živo delovanje. Na vse stráni so odhajali sli in nemirno gibanje se je pričelo po mestu. "Meni ali pa Celjanu bije zadnja ura!" je kričal sivi Urh Eizinger in zbiral svoje privržence. Z vseh stráni so dohajala poročila, da se meščani oborožujejo; in prišli so glavarji zarotnikov, prvi med njimi Volbenk Holzer, ki se je besen grozil, da mora s svojo roko zadaviti grofa in morilko svojega brata; in prišel je tudi nevaren zarotnik, naš Cahej. Ta je bil obljubil Viljemu pridobiti dijaška društva, ki so morala v tistih časih biti povsod, kjer se je trgalo in rvalo. Kdor bi vedel, koliko je bilo Cahejevo ime v teh krogih, temu bi se uspeh njegovega napora ˗ pridobil je tristo bojaželjnih učenjakov ˗ niti sijajen ne zdel.

Opolnoči so morali mestni odborniki k seji in prostovoljno ali oplašeni so stopili na stran Eizingerjev.

Vtem, ko se je grof šumno razveseljeval v hiši razuzdane Filipove vdove in se posmehoval naklepom svojih nasprotnikov, so se zbirali nad njegovo glavo grozeči oblaki. Krdela oboroženih mož so prihajala tiho in verno iz vseh ulic in zasedla vso okolico kraljevega gradu in brez ovire dobila grad v pest.

Komaj pa se je zaznal dan, se je podal Eizinger z mestnimi svetovalci h kralju, mu voščit srečo, da se je iznebil grofa Urha.

Kmalu za njim pride Miroslav Lambergar. A pred kraljevo spalnico mu stopi nasproti z oboroženim spremstvom Štefan Eizinger in mu zabrani vhod. Po kratkem besedovanju se je obrnil Lambergar, videč, da ničesar ne opravi proti sili, in tekel klicat grofa.

Ves iznenaden je prebledel Urh od jeze, ko je to slišal, in velel Rožekarju, naj ga brž oboroži, kajti odločen je bil, če ne drugače, z mečem si odpreti pot do kralja. Stopil je h gospe Korneliji, da se poslovi od nje; a gospe Kornelije že ni bilo več v hiši. Sluteča nevarnost je bila zbežala s svojimi služabniki. "Prekleta baba!" je mrmral grof in si zapenjal čelado. Poguma ni bil izgubil. Pred njegovim gradom je stalo štiristo konjikov pod poveljstvom Vita Lazarja, ki je strmeč opazoval, kako množica ljudstva narašča okrog vojakov. Ko pa so trope meščanov jele zabavljati in izzivajoče se vesti, je Vit ukazal oddelku konjikov, da potisne ljudstvo nazaj in pomete prostor. A prostor se je takoj spet napolnil; in vedno predrzneje se je zabavljalo in grozilo. Poveljnik je bil nekoliko v zadregi in je preudarjal, ali ne bi bilo najbolje pregnati in razkropiti na vse stráni te nadležneže, ko zagleda starega znanca, magistra Petacija, v bojeviti družbi Viljema, barona Benka in oboroženih baronovih hlapcev.

Lazar mu jezdi naproti in čudeč se vpraša, kaj ga je pripeljalo v to rabuko. Petacij mu je razložil svojo bridkost in prijazni obraz Lazarjev se je temnil in jeza mu je vžgala dobrovoljne oči.

"Zakaj mi niste tega prej in takoj sporočili?" je vprašal. "O moj sin," je dejal magister; "koliko sem spraševal po tebi! A zdaj se je dejalo, da si na Ogrskem, zdaj na Češkem."

"Huda reč, huda reč!" je mrmral Lazar in skočil raz konja. "Treba je gospoda vprašati!" S Petacijem vred se je napotil v grad in ravno v veži srečal grofa Urha, ki je oborožen od vrha do tal hitel h kralju.

"Vaša milost!" je dejal Lazar, nizko se priklonivši, "jaz imam v svojem in v imenu svojega prijatelja, magistra Petacija iz Celja, ponižno prošnjo."

"Izpod nog!" je zakričal grof, ne zmenivši se zanj. A Lazar mu je zastavil pot. "Milostljivi gospod," je dejal trdo, "jaz terjam pravico." Razkačeni grof pa je potegnil meč in silno sunil proti njemu. Da se ni umaknil o pravem času, ne bi bil Lazar več terjal svoje pravice. A zdaj je izvlekel tudi on svoje orožje, pripravljen braniti se napadov. "Milostljivi gospod!" je dejal mirno, "Bog ne daj, da bi vam vaš hlapec storil kaj žalega, a storite mu pravico!" Grof pa ga je potisnil v stran in hitel razburjen dalje.

"Gospod grof!" je kričal za njim Lazar; "jaz sem vaš vazal, a prosto rojen. Prisegel sem vam zvestobo in vi ste prisegli, da mi boste pravičen gospodar, vi ste raztrgali vez med nama in raztrgana bodi."

Položaj konjikov pred gradom pa je bil vedno sitnejši; predrznost silne množice je postajala vedno večja in zdaj pa zdaj je priletel kamen med krdelo. Vojaki so stali mirno in čakali, da se vrne njih poveljnik. Ta jim je prišel oznanjat, da zapusti službo celjskih grofov, ker ne najde pri njih pravice. Konjiki so se spogledali in vsi naenkrat uvideli, kako neznatno je njih število proti sovražnemu ljudstvu. Vitov hlapec Jernej je prvi zapustil vrsto; za njim še ta in še ta in v kratkem se je razkropilo vse krdelo.

Grof Urh pa je prišel v palačo, polno Eizingerjevih vojakov in sovražnih meščanov. Strašen je bil videti v svoji jezi. Hrup je potihnil in pot se je naredila, koder je koračila orjaška postava. Po stopnicah, po koridoru se je umikalo vse, in Eizignerjeva brata sta odstopila od kraljevih vrat in s povešenimi očmi stala kakor okameneli podobi. Vrata so bila zaklenjena. Z okovano pestjo je udaril grof po njih, a niso se odprla. Neizmerno togoten je sunil z nogo vanje in zapah je odletel. V sobi pa so stali okrog mladega kralja mestni svetovalci in med njimi stari Eizinger. Grof Urh je uprl svoje oči v Ladislava, ki se je bled in prestrašen obrnil stran; in tišina je nastala. Eizinger je videl, kako kralju upada srce in kako se zbuja v njem stara ljubezen in spoštovanje do strica, in pogumno stopivši pred grofa, mu reče: "Vedite, grof Celjski, da nimate več pravice imenovati se gubernatorja niti člana kraljeve rodbine. Kralj Ladislav vam ukazuje, da zapustite od te ure državo in palačo."

Grof pa se je bil umiril in dostojno odgovoril: "Tega mi ne ukazuje kralj, ki ne more pozabiti onega, ki je vedno zvesto služil njegovemu očetu, ki mu je branil zapuščeno in preganjano mater, ki je zanj tolikokrat zastavil imetek in življenje. Ne, dobrotljivi in plemeniti moj kralj, on ni govoril teh besed. Iz tvojega srca, Eizinger, izvirajo; ti me črtiš, ker ti nisem pustil ropati kraljeve lastnine. Zanašam se, da tvoje sovraštvo ne bo izbrisalo mojih zaslug in da tvoja hudobnost ne bo premagala blagodušnosti mojega kralja." Kralj je bil ginjen in največja nevarnost je pretila Eizingerjevemu naklepu; zviti mož je opomnil brž vladarja, naj sam ponovi svoj ukaz in se spomni umorjenega trgovca Filipa. To je izdalo.

Tiho in boječe je dejal kralj: "Moje povelje je izrekel Eizinger."

Molče se je grof obrnil in zapustil sobo. Spet mu je množica sovražnikov naredila spoštljivo prostor, in nihče ga ni ustavljal, ko je zasedel na dvorišču konja in z Lambergarjem in Rožekarjem zapuščal kraljevi grad. Na ulicah pa je navalilo nanj ljudstvo od vseh stráni s kamenjem, meči in sekirami. Grof in spremljevalci so zgrabili za orožje in skušali predreti živi jez. A razkačeno ljudstvo jih ni pustilo ne naprej ne nazaj, in če je en sovražnik padel, sta se vzdignila dva na njegovem mestu.

Bridkost in jeza se je polastila Vita Lazarja, ko je videl ta neenaki boj, in vest ga je začela peči, da je zapustil v stiski svojega gospoda. "O joj, nesrečni, blagi moj gospodar!" je vzkliknil in spodbodel konja in planil na tolpo, ki je zastavljala grofu pot. Gaz se je naredila in v vednem boju je bežal grof med Lambergarjem in Rožekarjem. Hrbet pa mu je branil Lazar s svojim hlapcem. Do Koroš kih vrat so se priborili skozi besno meščanstvo. Tam se je zgrudil Lazarjev konj. Brž ga je razjahal in zgrabil z obema rokama meč in zadrževal z Jernejem vred tulečo množico, dokler mu niso omagale moči. Lazar in Jernej, oba sta padla pred Koroškimi vrati na kup ubitih sovražnikov. Grof se je rešil.

Vtem pa je bilo ljudstvo vlomilo v grofovo in Filipovo hišo, in kar se je le dalo polomiti in razdejati, je razdejalo.

Do Kornelije in Klare je prišel prvi z Volbenkom Holzerjem Viljem; brez uspeha je lezel od druge strani po lestvi k njima Cahej. Klin za klinom se mu je lomil, in ravno v tretje se je pobiral poštenjak, ko sta ga pozdravili rešeni jetnici.

Kako se je razveselil baron Benko svoje vnukinje, kako bistroumno je spoznal, kaj se plete med njo in Viljemom, in kako jima je napravil svatbo, tega naše pero ne bi moglo pol tako lepo naslikati, kakor fantazija ljubeznivih bralk. Za Lazarjem je pretočil največ solza magister Petacij. Cahej pa se je po eni stráni zgodovinopisja naveličal in po drugi jel premišljevati, če ne živi vsak krčmar na deželi bolje kakor ubog jurist. Zadrževale so ga sicer razen Viljema še miroljubne pijavke, a v domovino ga je vlekla Klara, ki je bila zdaj mnogo prijaznejša z njim. Bližal se je dan, ko je imel odpotovati s Petacijem in s Klaro proti jugu in pozno v noč je jemal slovo od svojih pijavk. Od same žalosti jim je zaspal pri mizi in dolga vrsta prijateljev ga je pripeljala do stanovanja. Tam so ga naslonili na vrata in zapeli odhodnico, eden tovarišev je potrkal na duri, in ko so se odpirale, so zaklicali: "Ave, anima candida!" in Cahej se je zvalil strežniku v naročje.

Oče Medved v Bistrici svojega sina ni bil tolikanj vesel, kolikor je ta po svojem pismu pričakoval. A reč se je razjasnila, ko mu prinese oče še zapečaten list, češ, naj mu ga prebere. Caheju je bilo pa že toliko za čast, da je pisanje kar raztrgal. Na univerzi se res ni bogvé koliko naučil, a vendar dosti, da je zmotil Klaro in pregovoril Marka Murna.

Ohranjenih je še nekaj temnih latinskih stihov magistra Petacija, katere pisatelj teh vrstic tako tolmači, da je praznovala pod Klarino vlado in Cahejevim vodstvom krčma svojo zlato dobo.

Véliki grof Urh se je bil sicer spet vrnil na kraljevi dvor in se maščeval nad svojimi sovražniki. Njegovi roki je izročil spet kralj Ladislav državno krmilo. A ravno ko je stal na vrhuncu svoje slave in moči, ga je zadela usoda in izdihnil je svojo silno dušo pod ogrskimi meči v Belem Gradu. Z njim je izumrl slavni rod Celjskih.