Veliki dnevi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Veliki dnevi
Lojze Zupanc
Izdano: Dolenjski list 1953, 1954
Viri: dLib 4/31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 48, 49, 50, 51, 52, 5/1, 2, 3, 4, 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvi del[uredi]

1.[uredi]

Blato, povsod samo blato ...

Gosto blato, pomešano s snegom, ki je pobelil gore in doline v času, ko bi že morala dobrotna vigred kakor druga leta tačas z mladim zelenjem pregrniti pašince in odeti gore z mladim zelenjem, se je cedilo po vseh cestah. V ozračju so se podili mrzli vetrovi in hripavo tulili svojo mrzlo pesem. Lovili so se za letali, ki so zdaj pa zdaj zabrnela nad glavami bežeče množice ter zdaj tu, zdaj tam z oglušujočim treskom sejala bom be med ljudi na mirne vasi in na polja, ki so zadušena v rasti drhtela pod tenko plastjo vuzemskega snega. Lepko blato se je nabiralo v obcestnih jarkih koder so ležali prevrnjeni vozovi z zaboji, iz katerih se je usipalo strelivo. Konji, ki so v divjem preplahu potrgali zaprežnice, so rezgetajoč tavali po polju, nemirno kopali s kopiti po njivah in se pasli po mladi strni. Ženske in otroci so jih podili z njiv, da bi očuvali ozimino pred uničenjem. Tudi vojaki razpuščene kraljeve armade so lovili konje. Z blatnimi čevlji in do kože premočeni so iztegovali prazne dlani proti njim, cmufkali z razpokanimi ustnicami in si na vse načine prizadevali, da bi jih privabili k sebi. Rezgetajoči konji pa so se jim umikali.

Utrujeni vojaki so se opotekali po blatnih cestah, se zdaj pa zdaj, ko so zaslišali nad seboj brnenje letal, razkropili kakor vrabci pred ujedami, polegli v blatne jarke in z grozo v srcih čakali, dokler ni jeklena smrt odletela dalje, dalje ...

Dalje, le dalje, za edinim ciljem, ki so ga vojaki nosili v sreih. Prehodili so že širok hrbet Gorjancev. V Beli krajini se bodo odpočili in prenočili pri gostoljubnih ljudeh, jutri zarana pa spet dalje. Le dalje, na jug, kjer so njihovi domovi, njihove družine, ki so jih morali pred tedni zapustiti in oditi v vojašnico.

Kam gredo vojaki. Zakaj so zapustili meje domovine? Zakaj niso sovražnika nagnali, čim je prestopil meje njihove države?

Borili so se. Hoteli so se še boriti, toda izdani, brez vodstva so nekaj dni čakali, ko pa so zvedeli, da so se sovražne vojske razlile preko meja na severu, na zahodu in na vzhodu, so užaljeni nad izdajstvom in nekateri celo jokajoč pometali puške v jarke ter se napotili domov. Sami kakor čreda brez vodnika! Mnogi so še vedno nosili puške na ramenih. Niso se mogli ločiti od njih. Nobene pesmi ni bilo več v njihovih srcih. Brez vika in krika so se korak za korakom pomikali naprej po blatnih cestah. Le dalje, le dalje, četudi se mnoge pesti stiskajo v onemoglem srcu nad izdajo tistih, ki bi jih morali voditi od zmage do zmage. Pridušena kletvica je zdaj pa zdaj ušla temu ali onemu; v vseh očeh je žarel čuden ogenj.

Tako se je množica pozeblih in premočenih vojakov pomikala skozi vasi svojim oddaljenim domovom nasproti. V vseh vaseh, skozi katere so hodili vojaki, so se ljudje poskrili in s solzami v očeh ter s pritajeno grozo v srcih naskrivaj skozi šipe zaprtih oken opazovali vojake, ki so se gnetli po blatnih cestah. Le dalje, le dalje proti jugu ...

Na robu Velike loze se v objemu sadovnjakov in njivskih trtij skrivajo Dobravice, revna belokranjska vas. Pol lesene pol zidane hiše so prekrite s slamnatimi strehami. Dobravčani niso nikdar veliko zahtevali od življenja. Zadovoljni so bili z debelačnim kruhom, deci pa je često tudi takšnega pri manjkovalo. Možje in fantje iz Dobravic so se z razbitimi ostanki bežeče kraljeve vojske vračali na domove. Danes eden, jutri eden. V dobrem tednu so se vrnili skoraj vsi.

Le enega ni bilo! Mladega kovača. Starihov Matija je obležal v Novem mestu, zadet od bombnega drobca, ko so fašistična letala bombardirala novomeško bolnišnico.

Doma so ga čakali: njegov ostareli oča — stari kovač Mike, njegova žena Bara, njegovi otroci: Tijče, Danica in Rezika. Čakali so in čakali, a s slehernim novim dnem se je v njihova srca plazila bojazen. Stali so v sobi za zaprtimi okni in opazovali utrujene vojake, ki so se opotekali mimo njihove hiše. Stali so in z drgetajočimi srci prisluškovali, kdaj bo znana roka potrkala na domača vrata.

Le stari kovač Mike se ni skrival v svojo hišo pred vojaki, ki so se na umiku proti jugu od zore do mraka pomikali skozi Dobravice. Že včeraj je bil od znanca iz sosednje vasi zvedel za Matijevo smrt. Skril se je pred domačimi v zapuščeno kovačnico in kakor ranjeni volk hropel v silni bolečini nad izgubo edinega sina. V očeh, ki so videle prenekatero grozo v prvi svetovni vojni, ko je bil on sam še avstrijski vojak na gališki in goriški fronti, ni bilo solz. Lile so mu na srce in ga žgale, žgale ...

V hiši je tulila snaha. Njeno obupno, neutolažljivo jokanje se je mešalo z jokom obeh otrok, dvanajstletne Danice in trinajstletnega Tijčeta. Najmlajša Rezika je ležala še v zibelki.

Da, to se je včeraj dogajalo pri Starihovih. Nihče od sosedovih se ni upal stopiti v njihovo hišo. Vsakdo je vedel, da bi bila v tej grozni bolečini njegova navzočnost odveč.

A kdo stoji danes pred kovačnico? Ali ni to spet stari kovač Mike? Ob njem je Tijček z objokanimi očmi. Stari je na videz miren. Kdo bi mogel pogledati v njegovo srce! V srce, ki je otrpnilo v žalosti. Njegov vnuček Tijček še vedno zvedavo ogleduje vojake, ki se z drsajočimi, trudnimi nogami vlečejo skozi vas. Dalje, le dalje proti jugu ... Le koga išče otrok z nemirnim pogledom v dolgi, nepretrgani vrsti mož, ki se nemi in sklonjenih glav pomikajo dalje? Očeta išče! Njega, ki ga je ljubil z vdano otroško ljubeznijo. Noče verjeti, da je njegov očka zares mrtev obležal v mestu ob zeleni Krki. Njegove oči iščejo, iščejo, da bi v tej množici nepoznanih obrazov zagledalo lice dragega očeta.

Zaman, zaman vse tiho pričakovanje. Vojaki se korak za korakom pomikajo kakor utrujeni, pretepeni konji dalje skozi vas. Dalje, le dalje proti jugu ...

Stari kovač je nepremično stal z vnukom pred kovačnico. Izpod sivih, namrščenlh obrvi so njegove sive oči prav tako vrtale v množico vojakov, kakor da tudi on ne more verjeti, da Matije ne bo več domov. Nikdar več!

Tako sta stala tamkaj dedek in vnuček. Nista čutila ne mraza ne burje, ki se je zdaj pa zdaj zagnala s svojim mrzlim krohotom preko Gorjancev v belokranjsko kotlino in si utirala pot skozi gole vrhove hrastovja in bukovja v Veliki lozi. Zdelo se jima je, da se tudi ledenomrzla burja družno umika z bežečimi vojaki. Le dalje, le dalje proti jugu ...

Samo enkrat je ta dan stari kovač stopil v hišo, ker mu je jok obupane snahe bičal razgrete možgane. Z negotovim korakom je pristopil k mladi ženi, ki se je kakor poginjajoča riba na suhem premetavala zdaj po razritl postelji, zdaj se sklanjala nad zibelko, kjer je ležala mala Rezika, in ji položil trepetajočo desnico na glavo.

»Dosti, Bara ...« jo je skušal tolažiti, a v hipu je začutil, kako se mu nekakšna grenka kepa dviguje iz prsi proti grlu, da ga je pričelo dušiti, ker je s težavo zadrževal jok. »Ne joči, Bara! Tijček in Danica sta vsa zbegana ... Nisi sama, otroke imaš ...«

Obstal je v sredini sobe in dvignil roke nad glavo. »Poglej jih! Še so močne,« je spregovoril v tišino, ko je snaha za nekaj hipov pojenjala jokati. »Poglej te pesti, Bara!« je vzkliknil s krepkim glasom in stisnil roke v žilave pesti. »Še je moč v njih! Poslej bom spet delal v Matijevl kovačnici, kakor sem delal včasih, petintrideset let. Tijče raste ko konoplja. Pri meni se bo izučil za kovača in ...«

Ne, tako lahko to ni šlo, kakor si je mislil, ko je hotel potolažiti snaho. Nič več ni mogel govoriti. Glas se mu je sredi stavka prelomil, zatrepetal in zamrl v grlu, kjer ga je spet pričela tiščati tista nadležna kepa. Bara je spet planila v jok, on pa se je umaknil iz sobe, ker je v hipu začutil, da je preslab, da bi mogel snaho potolažiti. Odšel je venkaj in potlej je ves dan kakor mesečnik taval iz kovačnice v hišo in spet nazaj.

»Kaj naj storim?« je vroče razmišljal in se trudil, da bi pred Tijčetom in Danico skril žalost, ki mu je pojedala misli, da je bil nezmožen jasno misliti, da je v nemočni ihti stiskal pesti, škrtal z zobmi in pobliskaval s sivimi očmi. Ah, te oči, te oči! Pekle so ga in žgale, četudi ni bilo solza v njih. »Pa če rjovem in tulim, če si iztrgam srce iz prsi, Matije ne bo več nazaj ...«

»Matije ne bo več nazaj ... Matije ne bo več nazaj ...« mu je šumelo v ušesih in bobnelo v glavi, v možganih, kjer je kakor nadležen detel kljuvala ostra bolečina. Pritaval je v čadasto kovačnico in nezavedno pograbil težko kovaško kladivo ter udaril z njim po nakovalu. Trdi, jekleni zvenk je odjeknil kakor samotni krik ranjene ptice, ki se v hipu znajde v krempljih ujede. Njemu pa se je zdelo, kakor da odmeva po prazni kovačiji: Matije ne bo več nazaj ... Matije ne bo več nazaj ...

Zdajci ga je končno le premagale. Tijček se je bil umaknil v hišo k materi. Zdaj je bil sam v kovačnici pokojnega sina, ki jo je vstajajoči mrak pričel ovijati s svojimi črnimi krili. Sam je bil, končno le sam kakor volk v lozi. Naslonil se je na kovaški meh, ki je pod težo njegovega telesa cvileč zahropel, ter zajokal. Tudi zdaj ni bilo solze v njegovih očeh. Stokal je onemoglo, hropel je v bolečini, ki ga je premagala. Z razkrečenimi prsti je grebel po prsih, kjer je drhtelo ubogo srce, kjer ga je žgalo, peklo, dušilo in bolelo. Grebel je po prsih, da si je potrgal vse gumbe na robači in pridušeno tožil kakor burja v vrhovih Velike loze.

»Matija ... Sin moj! Ooooo ...«

Že v trdi temi, ko je vas utihnila in je le zdaj pa zdaj to gluho tišino zmotilo rožljanje verig po hlevih, kjer se je sita živina pripravljala k počitku, je stopil v hišo. Z objokanimi očmi se je snaha začudeno zazrla v njegov obraz. O, kakšen spremenjeni obraz! Sivi brki so se mu povesili, košate obrvi so kakor razkuštrane, obrabljene metle štrlele nad očmi, v katerih je žarel čuden ogenj. Kaj je v teh očeh? Sovraštvo? Odločnost? Oboje je bilo v njih, oboje!

Stopil je k postelji, kjer je spala Danica in jo pogladil po roki. Mimogrede je narahlo pogugal zibelko, v kateri je cmokljajoč z rožnatimi ustnicami spala mala Rezika. Opotekel se je k peči, kjer je na slamjači, vrženi na klop, spal Tijček. »Zdaj boš ti gospodar na Starihovem domu,« je šepetal kakor v molitvi in nerodno pobožal dečka po laseh, mokrih od prvega sna. Zagledal se je še v snahine, od joka pordele oči in tiho, vdano izrekel:

»Živeli bomo, Bara! Videla boš ...«

Samo to je dejal in se brez večerje z nerodnimi koraki odmajal v svojo kamro k počitku.

Ponoči je v daljavi onstran Gorjancev grmel topovski ogenj. Ded je dremal z rahlim, starčevskini spanjem, da je na pol bedeč slišal, kako je za kratko minuto nekje pri Metliki zalajala strojnica. Burja se je zaletavala v hišo, da so žvenketale šipe v okenskih krilih.

Šele proti jutru se je Mike Stariha, stari dobraviški kovač, utrujen od bedenja in glodajoče žalosti okrenil proti zidu. Preden je utonil v nemirno spanje je tiho zaklel:

»Prekleti, ki ste mi ubili sina!«

2.[uredi]

Minilo je leto. Leto strahu, groze, trpljenja in ponižanj. Zastave s kljukastimi križi, ki so jih bili hitlerjevski vojaki ob prihodu v Belo Krajino v prvih dneh zasedbe razobesili na nekaterih hišah v Črnomlju, Gradacu in Metliki, so izginile. Ko so neko noč prenočili v učilnici, so iz surove objestnosti in sovraštva do vsega slovenskega požgali na grajskem dvorišču šolske knjige, zemljevide, slovenske zastave in slike. Tudi slike slovenskih pesnikov so uničili: potrgali so jih iz okvirov, jih zmečkali in potlačili v platneno vrečico, vse skupaj pa prevezali z vrvico; in tako so dobili nekakšno žogo. To žogo so potlej brcali po grajskem dvorišču. Izza zavešenih oken jih je opazovala prestrašena učiteljica in solze so ji zalivale oči. Otroci so se preplašeni stiskali doma. Nihče se ni upal priti v šolo, dokler so bili tuji oškornjani vojaki v vasi. Z ničvrednimi papirnatimi bankovci — okupacijskimi markami, ki so jih sproti tiskali in so jih imeli ko listja — so prestrašenim ljudem plačevali krompir, prašičke in vino, kakor da bi hoteli ustvarjati vtis, da vse, kar vzamejo tudi pošteno plačajo. Vse so hoteli imeti, kar so videli. Od pohlepa in požrešnosti so jim ob pogledu na bel kruh in mlade, debele pujske ter na polne sode belokranjskega vina kar oči izstopale iz očesnih jamic. Pokupili so vse, kar je bilo v trgovinah količkaj vrednega in nagrabljeno blago v zavojih pošiljali svojcem v Nemčijo, ki takrat ni imela drugega kakor škornje za vsakega vojaka, letala, topove, tanke in brzostrelke. Belega kruha, mesa, svile, srebra in zlata pa Hitlerjevi podaniki skoraj niso poznali. In prav tega je bilo v naši domovini za trdo prisluženi denar na pretek.

Za trdo prisluženi denar? So bile nemške okupacijske marke tudi trdo prisluženi denar? Niso bile! Sproti so jih tiskale nemške divizijske tiskarnice. Bilo jih je ko listja in trave. Blaga pa je bilo v zasedenih krajih dovolj. Skladišča in trgovine so bile polne, kajti za trdo prisluženi denar tudi naši ljudje pred vojno niso kupovali svile, zlata in srebra. Zdaj pa so prišli tuji ljudje s tujim, ničvrednim denarjem in pokupili vse. Izpraznili so trgovine, izpraznili kašče in zidanice. Ljudem je od groze ledenela kri v žilah. Dajali so, dajali so vse, kar so tuji vojaki zahtevali od njih, samo da bi si rešili golo življenje.

Tako se je dogajalo kakšen mesec po zasedbi. Dolg mesec je bil to. Strašen mesec. A minila je tudi ta prva in največja groza. Nekega dne so oškornjani in očeladeni vojaki odšli. Tovorni avtomobili, motorji, tanki ... vsa ta sivozelena ropotija je s svojimi surovimi, podivjanimi in krvi željnimi lastniki odropotala dalje. Dalje, le dalje proti jugu ...

Takoj za njimi so prišli v Belo krajino drugi tuji vojaki z žlobudrajočo govorico. Ti so ostali v izdani domovini. Zdaj so raz hiš v Črnomlju, Gradacu in Metliki in raz hiš v prenekaterih vaseh, koder so se nastanili fašisti, visele drugačne zastave: belo-rdeče-zelene in s križem v sredini.

In spet je pomlad prišla v deželo. To je bila že druga pomlad s tujimi vojaki v izdani domovini. Sadovnjaki so zacveteli, pašinci zazeleneli, v Veliki lozi pa so se po drevju in grmovju spreletavale ptice in glasno prepevale, veseleč se svobode.

Da, ptice so bile svobodne! Le ljudje so čutili sužnji jarem na vratovih. Dušil jih je ta jarem, iz dneva v dan jih je bolj žulil.

V Dobravicah je stari kovač Mike Starina koval vse dneve od jutra do večera. Kmetom je popravljal pluge, brane, vozove in motike, koval je podkove za konje in vole ter vlival pogum v prestrašena srca vaščanov. Nad vhodnimi vrati v kovačnico so se še jasno poznale velike črke, tiste, ki jih je na kovačnico napisal še njegov pokojni sin Matija. Že pred meseci je moral stari kovač k tem črkam pripisati samo še eno besedico. Tako so zahtevali karabinjerji, ki so nalašč zato prišli v vas k Starihovim. Zdaj se na tabli takole bere:

MATIJA STARIHA, kovač — fabbro.

Pred kovačnico je težko nakovalo. Prej je bilo vedno v kovačiji, a že prejšnji teden ga je stari kovač s pomočjo sosedov prenesel iz delavnice pred vhodna vrata kovačnice. Tamkaj zdaj razbija po njem, da se razlega po vsej vasi in še daleč naokoli, da trdi udarci odmevajo v Veliki lozi. Naj slišijo Dobravčani, da je njegova pest še močna, da so kite v rokah še trde! Naj slišijo, kako veselo prepeva težko kladivo, ki ga ob starem mojstru, ob dedeku vihti njegov vnuk Tijček!

V kovačnici hrope kovaški meh. Dolgo hrope in cvili v zarjavelih tečajih, ki si s sapo polni prazni trebuh, potem pa prične padati in se sesedati vase: na vigenj, kjer žari železo, pa puha, puha, puha. Stari kovač pograbi razžarjeno železo s kovaškimi kleščami in se z lahkim kladivom v desnici ter s kleščami, ki so se zagrizle v žareče železo v levici, požene k nakovalu. Za njim pride pred kovačnico še Tijče. V rokah drži veliko kladivo.

»No, pa ga dajva! Premikastiva ga malo,« zagodrnja stari kovač izpod sivih, visečih brk ter potrka z malim kladivcem po praznem nakovalu, da veselo zazveni po vsej vasi. To je za uvod v kovaško delo, uvod v veselo pesem kovaških kladiv. Zatem prične v igrivem taktu tolči po razbeljenem železu. Spretno ga obrača po nakovalu, v enakomernih presledkih pa nabija po njem še Tijče z velikim kladivom. Nakovalo poje kakor veliki zvon pri farni cerkvi. Vesela pesem kladiv navduši še ptice v Veliki lozi, ki zaženejo takšen ščebet, da je namah ves gozd poln svobodnega življenja.

Zdaj zapojeta tudi Tijče in njegov dedek. Nabijata po železu in v taktu nabijanja se jima iz prsi utrga vesela pesem:

»Kovači smo,
in naša sila
skovala bo svobode ključ.
In iskra svetla
izpod kladiva
prižgala bo svobode luč ...«

»Kar slišijo naj me, sakramenskl polentarjl!« godrnja stari Mike dalje in si s čadasto roko utira znoj s čela. »Le kdo jih je klical k nam? Nihče! Za staro Jugoslavijo se naši možje in fantje niso hoteli boriti. Izdali so jih in pustili njih in nas na cedilu. Fantje so pometali puške v jarke. Te šleve fašistične pa so s paradnim maršem prikorakale v Ljubljano in se razlile po vsej domovini. Pred njimi pa je korakala godba. Hahaha, kakor da so prišli na svatbo ...«

Pljunil je od jeze in glasno zaklical proti snahi: »Oženili so se z našo izdano domovino, zdaj pa jo ožemajo ko staro prnjo.«

Naslonil se je na nakovalo in ni slišal, kako Tijče požvižgava, kako goni meh, kako razjarjeno železo švisti na vignju. Žalostne misli so ga objele. Spomnil se je na brata Jurja, ki so mu fašisti sredi prošle zime posekali pol loze. »Zalega! Tatovi! Tfej!« je pljuval v nemočni ihti.

Res je bilo tako in ni se zaman razburjal. Jurju so obljubili, da mu bodo plačali vse do zadnjega krlja. Nič ni pomagalo, ko jih je starec s solznimi očmi prosil, naj mu ne uničijo najlepšega gozda. Izgovarjali so se, da jim njegova loza zastira razgled po železniški progi.

Ha, ali jim je Jurjev gozd zares zastiral razgled? Ali si ne bodo naredili razgleda vse tja do daljnega Trsta, če bodo še drugim tako uničili gozdne par cele kakor so jo uničili Jurju?

»Nas in zanamce pa naj potlej kar kraška burja odpiha,« je vrelo v starem kovaču. »Stoletja so že minila od takrat, a še danes ve vsak Slovenec, da so Benetke zgrajene na pilotih, ki so jih tujci posekali po naših gozdovih. Tfej, dve muhi na en udarec!«

Zadnje besede je že glasno spregovoril, da ga je slišal Tijče v kovačnico.

»Kakšni muhi, dedek?« vpraša mladec.

»Stricu Jurju so posekali najlepši gozd,« odgovori stari z grenkim glasom.

»Saj vsak dan samo o tem govorite,« pravi Tijče. »Učitelj Potočnik nam je pripovedoval, ko sem hodil še v šolo, da so gozdovi naše narodno bogastvo. Zato vas to jezi, kajne, ded?«

»To je bil prvi udarec,« podoživlja starec v sebi, kakor da je preslišal vnukove besede. »Drugega bi radi zadali partizanom, ki se zbirajo v gozdovih. Razgleda se jim hoče? Eh! Partizanov se boje, pa izsekavajo najlepši les. Zdaj sekajo ob cestah in ob železniški progi. Toda vseh gozdov ne bodo mogli posekati! Tudi za partizane bo še ostalo gozdov na pretek. Zbero se, učvrste, oborože, potem pa —«

»Ded, žareče je! Pridite pogledat!« zakliče Tijče iz kovačnice.

In stari odide v kovačijo. Že se pripravlja, da bi vkleščil žareče železo in ga z vignja ponesel k nakovalu, pa ga zmoti glasen jok. Kaj se je zgodilo? Pusti vse vnemar In z vnukom planeta pred kovačnico. Mimo prijoče stara Marentička iz Gradaca in med jokom odgovarja gospodinji Bari, ki jo, stoječ na hišnem pragu, ogovarja.

»Vse so premetali v bajti,« stoče starica. »In srebrno uro, ki jo je moj pokojni Ivo zapustil sinu, so ukradli. Prosila sem jih, naj jo puste v predalu, da je to edini spomin na mojega pokojnega moža, pa me je čokat črnosrajčnik surovo pahnil iz sobe.«

»Spet fašisti,« ugane stari kovač in oči mu zažare v divji jezi.

»Našega Juleta so vklenili in odgnali,« hllpa starica dalje. »Nič jih nisem razumela, kaj so kričali. A preden so odšli, mi je še eden pokazal vžigalice in se z divjim pogledom zagledal na slamnato streho. Menda mi je grozil, da mi bodo zažgali streho nad glavo.«

»Pa kje je zdaj Jule?« se v njen neutolažljivi jok oglasi stari kovač.

»Zaprt je!« zatuli starica in se sesede na klopico pred hišo. »Pretepavajo ga. Sinoči mi je poštarica povedala. Slišala je, kako je kričal v gradu, ko so ga bili ...«

»Prekleti gadje!« zagodrnja stari in se umakne nazaj v kovačnico, ker ne ve, s kakšnimi besedami naj bi tolažil staro Marentičko.

Ona pa si obriše solzne oči in odide dalje po vasi. Sama, na vsem širokem svetu sama in zapuščena. Doslej je njen Jule skrbel zanjo. Odgnali so ji ga in čez noč je postala beračica.

Odide dalje. Kam dalje? Nihče je ne vprašuje. Ustavi se skoraj pri vsaki hiši v Dobravicah in razkriva začudenim vaščanom svoje gorje. In glej — v vseh srcih vstaja nepoznana groza pred nasiljem, ki je pričelo zmagovati.

Stari kovač dolgo strmi za staro Marentičko. Skozi zamazano, čadasto Šipo v oknu kovačnice gleda za njo, ki se opoteka po vasi. Le dalje, le dalje od hiše do hiše.

Staremu pa se vžiga ogenj v očeh. Ogenj sovraštva do nasilnih tujcev. Z vignja pograbi žareča železo. S Tijčetom pohitita pred nakovalo. Jezno, da iskre frle na vse strani, nabijata po njem. Iznenada pa stari kovač prejenja nabijati. Zamišljeno strmi nekam nad vrhove dreves v Veliki lozi. »Koliko časa bomo še molčali in trepetali pred njimi?« vrta v njem trpka misel. »Tako naprej ni mogoče živeti. Ali naj poginemo ko živina? Živeti nam ne puste. Živeti!«

Tijče najbrž ugane, kaj se dedu podi po glavi. Ve, da je razdražen in da se na silo kroti, ko molči. A tega ne ve, da takšen molk žge srce in dušo. In se ojunači ter vzklikne:

»Prvi fašist, ki bo prišel tod mimo —«

A v hipu obmolkne, ker ne ve, kaj naj bi se zgodilo s tistim prvim fašistom.

»Kaj?« zastrmi ded vanj s toplim pogledom.

»S kladivom ga bom lopnil po butici!« plane iz Tijčeta. »Potlej pa bom izginil v gozdove k našim.«

Grenko se nasmehne ded, a vendar mu v očeh zagori nekaj toplega, ljubečega. »Premlad si še otrok!« pravi iztreznjeno.

»Nismo več sami!« kipi mlada kri. »Število borcev vsak dan raste. Vsak dan jih je več v gozdovih. Marentičev Jule je bil neumen, ker jih je čakal doma.«

»Dan maščevanja je blizu,« prikima stari.

In zatem pričneta spet nabijat; po železu. Nakovalo zazvoni, kakor da bi pri fari veliki zvon bil plat zvona. Bolj iz jeze kakor iz veselja, ker je dan maščevanja blizu, zapojeta:

»In narodu
skovali srečo
s kladivom našim bomo mi!
Verige sužnjev,
okove težke
kladivo naše naj zdrobi!«

Iz hiše priteče Danica. Bleda in z grozo v očeh zakriči:

»Molčita! Fašisti prihajajo!«

Popustita delo in se hočeta umakniti v kovačnico, a tisti trenutek se izza hišnega vogala s polizanim nasmehom prismeji k njima italijanski učitelj Enrico Bastiani.

Nabijata in pojeta ... Nabijata in pojeta ...

Potlej zažvižgata in spet zapojeta.

Vsa preplašena priteče na preddverje Tijčkova mati in v strahu zakriči, da prevpije razbijanje kladiv:

»Dedekt Tijček! Kaj delata? Ali sta znorela?«

»Kaj delava? Pojeva!« se nasmehne ded in prestane z nabijanjem.

»Pojeta, da se razlega po vsej vasi. Pa kakšno pesem, oooo!«

»Kakšno?« se prične muzati stari kovač.

»Partizansko! Ali ne vesta, da imajo stene ušesa? Kričita, kakor da se vama mudi poklicati nesrečo nad našo hišo!«

Zdajci se oglasi še Tijče. Težko kladivo spusti na zemljo in oprt nanj se zasmeji glasno in veselo: »Pojeva, ker sva vesela, mama! Vesela sva, ker jih fašisti vsak dan bolj dobivajo po grbi, hahaha!«

»Oh, brezumneža ...« zastoka mati.

»Nič se ne boj, mama! Nobenega makaronarja ni blizu!«

Potlej odide v kovačnico, kjer spet požene kovaški meh.

Zdaj se gospodinja s prosečim glasom obrne do starega:

»Vsaj vi bodite pametni, oča, ki ste že stari, in ne izzivajte!«

Ne, tega bi ne smela izreči! V hipu se stari kovač razjezi. Sive obrvi mu zaštrle nad bliskajočimi očmi kakor ježu naježene bodice.

»Kdo izziva? Ali morda jaz, ki sem se v tej vasi rodil? Tukaj me je pokojna mati naučila slovensko govoriti in peti. Vsak ptič ima svojo pesem. Ptiča se po petju spozna!«

Kaj naj bi zdaj vdova Bara še odgovorila staremu kovaču? Ali naj mu pripoveduje, kar stari že sam predobro ve? Naj ga spominja, da je minilo že leto, odkar Dobravčani niso več svobodni? Naj ga opozarja pred karabinjerji in pred italijanskim učiteljem Enricom Bastianijem, ki se skoraj vsak dan ob tem času sprehaja tod mimo v varstvu karabinjerjev in kupuje od žensk jajca ter kokoši, zraven pa opreza in vohuni?

3.[uredi]

Kaj je iskal Enrico Bastiani v Dobravicah? Kdo ga je sploh klical v Belo krajino?

Okrajni fašistični glavar ga je poklical iz Italije, da bi naučil slovenske šolarje italijanskega jezika. Namestili so ga na gradaški osnovni šoli. Prišel je, vojščak fašizma, v izdano domovino in se po svoje boril za zmago fašizma. Ni nosil puške in šlema kakor vojaki! Njegovi polizani lasje, namazani z dišečo pomado so se svetili v soncu bolj ko jekleni šlem. Ni potreboval daljnogleda, kakor ga potrebuje oficir, na fronti! Njegove nemirne, švigajoče oči, privajene na vohunstvo, so vse videle, pogosto boljše, kakor da bi gledale skozi daljnogled. Ničesar jim ni ušlo. Njegova puška je bilo pero. Z njim je ubijal zanesljiveje kakor s puško. Pisal je ovadbe. In človek, zavedni Slovenec, čigar ime in priimek je napisalo Bastianijevo pero na ovadbo, je bil obsojen na zapor, na smrt, na pregnanstvo. Prišli so karabinjerji in ovadenca odvedli v zapore gradaške graščine. Zasliševali so ga in zasliševali, ga pretepali in mučili, da bi priznal, da je komunist ali da je v zvezi s partizani. Mnogi so bili do krvi pretepeni, mnogim so fašisti požgali dom in pobili svojce, mnogi so morali v pregnanstvo, kjer so gladovali, kjer jih je glad davil počasi, a zanesljivo; a redki so bili tisti, ki bi vedeli, kaj je komunizem. Bili so zavedni Slovenci, ki so ljubili svojo domovino, svojo pesem in materin jezik. To pa je bil greh, ki so ga fašisti kaznovali z zaporom, zasliševanjem, pretepanjem in mučenjem. Kdorkoli je bil na Bastianijevo ovadbo odpeljan z doma, je bil lahko zadovoljen, če ga niso kar na mestu ubili. Po mučenju se je nekega dne znašel na Rabu, na otoku smrti, kjer je od gladu umrl.

Ali je Bastiani danes sam prišel v Dobravice? Previdni, nezaupljivi Bastiani, ki se je potihem bal partizanov prav tako kakor vsak fašist in ni napravil koraka iz Gradaca brez spremstva karabinjerjev?

Ah, ne, saj ni sam! Glejte, Starihovi, tamle pri sosednji hiši so ostali karabinjerji. S staro Žugljevko se pogajajo za petelina, ki bi ga radi spekli za večerjo. Zadišala jim je kokošja pečenka. Pet jih je. Tako so zatopljeni v kupčijo, da se na videz sploh ne zmenijo za učitelja Bastianija, kateremu se je tako zelo mudilo k Starihovi kovačnici, kamor ga je zvabil napev partizanske pesmi, ki sta jo pravkar pela ded in vnuk.

»Ah, ah, Bastiani, danes imaš pa posebno srečo, zares posebno srečo! Koga si zagledal pred Starihovo kovačnico? Starega kovača in srčiko njegovega rodu! Smej se, maestro, smej, kajti ptička sta se končno le ujela. Ah, da, saj končno bodo morali priznati tudi karabinjerji, ti počasni hrošči ln lenuhi, ki se krijejo daleč za fronto in mislijo samo na dobro jed in na vino, da so prav vsi delavci potuhnjeni komunisti. Še sinoči so se pri kvartanju rahlo prepirali z njim, Bastianijem, ko so trdili, da so Belokranjci neumni kmetje, ki sploh ne vedo, kaj je komunizem. No, kaj pa tale kovač? Tale sajasti komunist? Ali je ta tudi neumni kmet? Ali ni delavec? Slišali so ga, kako je nabijal po nakovalu, vmes pa glasno prepeval partizansko pesem. No, karabinjerji, hrošči leni in počasni, povejte zdaj, ali je dobravski kovač komunist ali ni? Nočete slišati pesmi? Ne poznate partizanskega napeva? Tudi prav! Ah, vi le kupujte petelina pri stari Žugljevki, saj bo Bastiani uredil vse, da bo prav in v redu. Tudi brez vas bo uredil! Še nocoj bo napisal ovadbo okrajnemu fašističnemu glavarju. Oh, glavar Sisgoreo ga bo pohvalil in mu podelil nagrado. Nagrado! Ha!«

Takšne misli se pode Bastlaniju po glavi, ko se izozad približa mirnemu kovaču.

»Buon giorno, fabbro!« pozdravi fašističnl učitelj. Nekaj časa molči, ker kovač ne zna po italijansko odzdraviti in samo pokima z glavo.

Potem pa zažvižga v narejenem začudenju: »Fiuuuu, comme bella vostra canzona!«

In ko spozna, da ga čadasti starec ne razume, prične izbirati slovenske besede, ki si jih je bil v teh mesecih, odkar prebiva med Slovenci, že nekaj naučil: »Lepa pežmiča, haha!«

Čudno, votlo se smeji in treplja kovača po ramenu.

»Vrag ta vzemi. Šleva polizana,« si misli ded. A glasno tega ne izreče. Prva osuplost zaradi iznenadnega svidenja z Bastianijem ga mineva. Strah potlači vase. S čedasto roko si pogladi viseče brke in s prisiljeno prijaznostjo izdavi:

»Ej, ste vi, maestro?«

»Lepa pežmiča,« ponovi Bastiani. »To šližati ...«

»Ah, kaj bi tisto,« zamahne starček z roko. »Takole po malem delam in pojem si vmes.«

»Si, si, si!« ga ponovno potreplja po ramenu Bastiani in hinavski nasmeh mu spreleti obraz, oči pa mu za trenutek, samo za droben trenutek zažare v ognju. Pogled iz takih oči vžge rano na srcu! Tako pogleda zvit gad, preden vseka svojo žrtev. »Bene, bene! Tobro tako! Tobro tako!« kar naprej taplja starega po hrbtu in se škodoželjno, komaj opazno nasmiha.

Stariha hoče oditi v kovačnico, kjer je Tijče že gonil meh in ponovno razžarjal železo na vignju.

»Eeee, dove donna? Kam ga je gošpa?«

Kovač prebledi. Mučen molk nastane. »Kaj ji hočejo?« se ustraši, a tega na zunaj ne pokaže. Kroti se, da bi ostal miren, a vendar mu glas zatrepeče, ko zakliče proti hiši:

»Bara! Semkaj pridi!«

Gospodinja se prikaže na preddverju. Ko zagleda deda vsega prepadenega in bledega, sklene roke in s prestrašenim glasom zašepeta: »Jezus ...«

Toda oprezujočemu maestru ničesar ne uide, njegovo tenko uho vse sliši »Niente Ježuš,« odkima z glavo. Jaž šem ga maestro Bastiani.«

In že se zakrohoče, kakor da je povedal veliko šalo. Ženin strah ga zabava.

»Eeee, kaj šem ga hotela reči?« se spet zresni. »Vostra Taniza niente tobro! Niente buona! Sempre govoriti solo slovenski, niente italijansko. Eeee, cosa dire nostro Mussollini? Kaj ga je rekla nostro Duce? Carniola e italiana! Si, si, Žlovenija nostro, italijansko! Tukaj Italija!«

Starihovka iz vse te mešanice besed le razume, kaj ji hoče povedati. »Naj ne zamerijo, gospod maestro,« odgovori s trpkim glasom, a zraven se sili, da bi bila prijazna in nasmejana. Toda zadrege, prirojene iz strahu, ne moreš kar tako pregnati. »Naša Danica je otrok. Mlada je še in neumna ...«

»Taniza niente neumna! No, no! Taniza e furba, per Dio! Si, si! Furba!«

Uboga mati, saj ni vedela, kaj pomeni besedica »furba«! Ni spoznala, da hoče maestro s tem, ko trdi, da je njena hčerka zvita, napeljatj pogovor na svoj mlin.

»Saj se doma vedno uči italijanščine,« skuša mati zagovarjati svojo šoloobvezno hčerkico. »Mi ji ne znamo pomagati, italijanščina pa je težka. Naj imajo potrpljenje z njo, gospod maestro!«

Tudi on ne razume vsega, kar mu pripoveduje preprosta dobravška kmetica. Dvigne roko in ji požuga s prstom:

»Vostra Taniza sempre cantare šlovenški. Šlovenški pežmiča niente tobro!«

Zdaj se spomni Starihova gospodinja, kako je prejšnji teden prijokala Danica domov. Bastiani jo je v šoli pretepel, potlej pa ji potisnil v usta umazano šolsko gobo, ker je med odmorom zapela sošolkam pesmico »Tri ptičice«. To je še dobro, da deda takrat ni bilo doma in da ni zvedel, kaj je italijanski učitelj počenjal z njegovo vnučko!

»Naša Danica tako rada poje,« jo zagovarja mati. »Ne zamerite ji! Ko se bo naučila italijansko, bo pela italijanske pesmi. Videli boste!«

»Non credo. Niente verjeti, gošpa! Vol tutti contra noi!« tišči Bastiani svoje in se s posmehljivim pogledom vsesa v sive oči starega kovača, ki še vedno brezmočno stoji ob nakovalu. Bastianljev oster pogled pa deda vendar zmede, da mu ni več obstanka na tem mestu. Odide v kovačnico, kjer puha meh, ki ga Tijče goni, goni, goni, samo da bi pregnal nemir iz srca.

Gospodinja pa ne izgubi poguma. »To nič ni res!« pravi. »Mi že nismo proti vam! A Danico bom ozmerjala in natepla, ker je pela slovensko pesem.«

»Si, si! Tobro tako!« pokima maestro na videz zadovoljno. Čez čas pa laskajoče vpraša: »Eeee, uovi? Ima jajča, gošpa? Tobro plačati.«

In Bara že hiti v hišo. Kmalu se vrne z jajci v predpasniku.

»Nate, maestro Bastiani!« mu ponudi jajca s prijaznim glasom. »Sveža so. Naj vam teknejo. Le Danici ne zamerite, če je neumna ko mlad jagenjček.«

»Koliko plačati?« se smeji Bastiani in baše jajca v vse žepe.

»Oh, nič! Nične stane! Kaj bi to plačevali!«

»Tobro tako! Tobro! Grazie! Adio, gošpa!«

Z nabuhlimi žepi, da izgleda od zadaj kakor otovorjeni osel, kadar nese polne vreče debelače v malenico, preskoči vaško pot in že stoji pred sosedovo bajto, kjer so karabinjerji že držali v rokah petelina in tri kokoši. Nič niso vprašali, koliko so dolžni. Na mestu so zaklali perjad, si jo pobasali v torbe, stari Žugljevki pa vrgli nekaj umazanih lir in odšli. Z njimi jo odšel Bastiani.

Komaj so odmaknili pete iz vasi, sta ded in vnuk prišla iz kovačnice. Ded je jezno pobliskaval z očmi in zamrmral:

»Kakor tat se je prihulil izozad! Vražja duša ...«

Snaha je sklenila roke k molitvi in zaprosila: »Oh, oča, molčite vendar!«

»Sveža jajca si mu dala?« je sitnaril stari. »Neumnica! Jaz bi mu dal klopotce ...«

Pričel je nabijati po nakovalu, da bi zatajil v sebi strah, ki ga je še vedno čutil v nogah, da so mu kolena drgetala kakor preutrujenemu potniku.

Kakor v opravičilo mu je odgovorila:

»Oča, jaz imam svojo pamet, vi pa svojo. Boljše ga je odpraviti zlepa, kakor zgrda. Saj ste slišali, kaj se je zgodilo pri Marentičevih.«

Ded je molčal in nabijal po železu.

Tijče molči in nabija po železu.

Gospodinja pa odide v hišo in objame hčerko, ki s solznimi očmi nenehno ponavlja: »Oh, mama, nič več ne pojdem v šolo! Nič več!«

Zdaj tudi mati sama zajoče. Solze padajo hčerki na lase. S trepetajočo desnico ji gladi lase in šepeče:

»Molči, Danica! Ne govori tega! Saj veš, da moraš do štirinajstega leta hoditi v šolo. Če ne boš šla v šolo, nas bodo kaznovali.«

Potlej se spomni, da je Bastiani slišal, kaj sta pela ded in Tijče. Sesede se na klop k peči in zatarna:

»Oh, kaj bo z dedom? Tako me skrbi, tako skrbi ...«

4.[uredi]

Dnevi pa so tekli dalje, dalje. Vsak novi dan je ljudstvu v izdani in trpinčeni domovini prinesel novo žalost. Ljudje so bil vsak dan bolj prestrašeni. Bali so se celo svoje sence. Nad vso domovino je viselo gorje, ki je izhlapevalo iz smrdljive fašistične mlakuže. Zastrupljalo je ozračje, da je bilo ljudem še dihati težko. Mesta so postala velike jetnišnice, iz katerih je bilo vsako odstranjevanje brez dovoljenja fašističnih oblastnikov življenjsko nevarno. Sužnji jarem je dušil grla, da so se najboljši znanci in prijatelji upali le še šepetaje govoriti med seboj. Slovenska pesem je umrla.

Po deželi so se od vasi do vasi podili tuji vojaki. Kakor stekli volkovi so davili, grizli, ubijali in požigali ter pustošili naselja mirnih prebivalcev, ki so imeli nad seboj samo ta greh, da jih je rodila slovenska mati. Bil je strašen čas!

Fašistična letala so bombardirala mirne vasi. Vsak dan je gorelo. Zdaj tu, zdaj tam. Matere so begale pred nasilniki izpod rodnih krovov v okrilje gozdov. Gozdovi so bili dobri. Zaščitili so matere in njhove otroke pred kroglami, ki so jih sovražna letala sejala na domove, na polja, kjer so delali kmetje, na pašnike, kjer so pastirji pasli živino. Bežali so pred smrtjo v gozdove. V prazne, zapuščene domove pa so vdirali tuji vojaki in ropali, kar so z žuljevimi rokami ustvarili in prihranili rodovi. Kadar so se prestrašeni ljudje pod noč vrnili domov, so našli v hišah razdejanje. Mnogi so bili lahko veseli, da jim je vsaj krov ostal nad glavo. Mnogi pa so neutolažljivo jokali na ožigih požganih domov.

A piloti v sovražnih letalih niso odmetavali samo bomb ali streljali iz brzostrelk na ljudi in vasi! O nel Včasih so letala pribrnela nad vasi in piloti so pričeli trositi letake. Letake, ki so bili polni lepih besed in obljub. Ljudje so verjeli lažnim obljubam. Ko so prihodnjič zvedeli, da se vasi približujejo sovražni vojaki, so počakali doma. Verjeli so letakom. Vojaki pa so v vasi polovili može in fante ter jih odgnali. Mnoge so pobili kakor klavno živino. Mnoge so poslali v pregnanstvo glad past ...

Potem ljudje niso več verjeli letakom. Ko se je sovražna vojska spet bližala vasem, so možje in fantje zbežali v gozdove. In niso se več vrnili.

Gozdovi so bili svobodni! Tamkaj so se zbirali partizani.

Tudi Velika loza je bila svobodna. Tudi v njej so se zbirali partizani.

In lepega dne so Dobravčani ob belem dnevu videli partizansko brigado, ki je prepevajoč korakala skozi vas.

Še isti večer so počile partizanske puške nekje pri Metliki, pri Gradcu, pod Kučarjem. Partizani so fašistom plačevali kri za kri. Dnevi maščevanja so se poslej vrstili drug za drugim. Vsak dan so pokale partizanske puške, vsak večer so partizanske brzostrelke lajale v sovražne bunkerje, kjer so se skrivale posadke tujih vojakov. Vsak dan so imeli partizani več orožja, ki so ga v bojih zaplenili sovražniku. Vsak dan so leteli v zrak podminrani mostovi in železniške tračnice.

Bili so veliki dnevi! Dnevi maščevanja za trpljenje, kri, ropanje, ubijanje in solze, ki so jih fašisti prinesli našemu ljudstvu na konicah bajonetov, na tankih, topovih in letalih.

Ljudje so se oddahnili. Oči so jim zasijale v svetlejšem blesku.

»Nismo sami,« so se rahlo nasmihali in šepetali te besede kakor najsvetejšo molitev. »Nismo sami! Z nami so partizani.«

Stari dobravški kovač je oživel, ko je prvič zagledal partizane. Oči so mu pobliskavale v veselju, ki je do vrha napolnilo njegovo dušo in srce. Nič več ni mislil na srečanje z Bastianijem.

Ah, saj res! Bastianija in karabinerjev že tri tedne ni bilo v vas. Zdaj je bila pot v Dobravice nevarna za maloštevilno karabinersko patruljo in za Bastianija. Kovač se je že veselil, da fašistov ne bo več v Dobravice. Pozabil je na Bastianija.

Ali pa je tudi Bastiani pozabil na dobravškega kovača in njegovo pesem, njegovo partizansko pesem? Oh, ni pozabil! Še istega večera, ko se je vrnil iz Dobravic v Gradec, je napisal ovadbo in obtožil kovača. Zdaj je čakal, kaj bo odgovoril okrajni fašistični glavar. Čakal je ko pajek v mreži. Njemu se ni mudilo. Zanj je delal čas.

Dobravški otroci niso več hodili v šolo. Nekega dne so prišli v vas partizani, z njimi pa je prišla tudi mlada partizanka.

»Nič več ne boste hodili v šolo k italijanskim uram,« so rekli partizani. »Tukaj imate učiteljico, ki vas bo učila samo v materinem jeziku.«

In so pokazali na smejočo se partizanko, ki je poslej vsak drugi dan prihajala iz Velike loze v vas in učila dobravške otroke v Žugljevem podu, kjer so si uredili skromno, a prijetno učilnico. Starihova Danica je od veselja stekla vsak dan pred poukom k novi učiteljici in jo objela.

Tako so Dobravice z Veliko lozo postale osvobojeno ozemlje.

Zares osvobojeno? Popolnoma?

Ah, včasih so partizani le morali oditi tudi drugam. Proti Gorjancem in proti Kolpi. Tudi tamkaj so se morali boriti. Fašistične posadke so se kakor strupene gobe razrastle po vsej Beli krajini. Povsod so živeli ljudje, zasužnjeni vaščani, ki so trpeli vsled nasilja fašistov. Povsod so živeli v upanju, da bo tudi za njih vstal velik dan, ko bodo prišli partizani in pregnali posadko tujih vojakov iz vasi.

Kadar so partizani odšli iz Velike loze, so Dobravčani ostali za nekaj dni sami. Razen starega kovača pravzaprav niti en vaščan ni točno vedel, kje se partizani zadržujejo v Veliki lozi, kje je njihov položaj. Stari Mike pa je znal molčati kakor grob. Vsi vaščani pa so videli partizane, kadar so se ob mraku zdaj s te, zdaj z one smeri napotili skozi vas na nočni pohod, v boj proti fašističnim gnezdom. Vedeli so, da gredo hrabri borci maščevat krivice in trpljenje, ki so ga surovi fašisti obilno delili povsod, kjerkoli so se nastanili. Veseli so bili teh maščevalnih pohodov, vendar se je potihem plazil strah v njihova srca. Potihem so se le bali, četudi drug drugemu niso hoteli priznati, da bi fašisti iz nenada ne prišli v vas, jh pobili ali pa jim zažgali hiše, če bi se pred njimi umaknili v lozo. S strahom v preplašenih srcih so čakali, da bi minili dnevi osamljenosti in da bi se spet vrnili njihovi borci v Veliko lozo, v njihovo bližino. Vedeli so, da so brez njih nezaščiteni in na milost in nemilost predani fašističnemu divjanju. In sleherni večer so se umirili šele potem, ko so slavčki v veliki lozi pričeli popevati valečim slavuljam. Noči so se veselili. Ponoči se fašistični vojaki niso upali v Veliko lozo.

V tem času je nekega sončnega dne prisopihala pred dobavško kovačnico stara Neža, žena kovačevega brata Jurija.

»Oh, oh,« je zatarnala in se utrujeno naslonila na nakovalo pred kovačnico. »Oh, moje uboge noge! Strah mi je zlezel vanje, da sem komaj prišla semkaj.«

Stari kovač se je veselo nasmejal. »Oho, Neža! Kaj pa je tebe prineslo v našo vas? Kaj je novega na Okljuki? Ste vsi živi in zdravi?«

»Oh, oh,« je tarnala Neža.

Ded pa ni čakal njenega odgovora. Z veselim glasom je zaklical proti hiši:

»Bara, pridi semkaj! Teta Neža je prišla v vas!«

Iz kovačnice je prišel Tijče. »Oho, tetka Neža! Ste sami? Kje pa je stric Jurij?« jo je pozdravil.

Za hip je njen obraz spreletela topla milina, ko je ugledala Tijčeta. »Kako je zrasel!« ji je šlo skozi misel, dolgo ga že ni videla. Odkar ga ni videla, je iz otroka postal fant. »Moj bog, kako je podoben pokojnemu Matiji!« je pomislila, ko ji je stiskal uvelo, z vozličastimi žilami prepredeno desnico.

»Saj res, kje pa je stric Jurij? Kaj si sama, tetka?« sta za Tijčetom ponovili gospodinja in Danica, ki sta na dedov klic prihiteli na preddverje.

Da, vprašali so po stricu Jurju, ker se jim je čudno zdelo, da je teta Neža sama prišla v vas. Doslej ni še nikdar sama šla na pot. Zmerom sta skupaj z Jurjem obiskala sorodnike v Dobravicah. Težka slutnja jih je stisnila za srce, ko so jo zagledali samo, utrujeno in prestrašeno.

Dedu se je pomračil obraz. »Kaj se je zgodilo? Povej!«

Zajokala je. Po nagubanem obrazu so se ji ulile solze.

Prijeli so jo kakor nebogljenega otroka in jo odvedli v hišo. Sesedla se je na klop pri peči. Z objokanimi očmi in skrušena od žalosti je pripovedovala:

»Ves Gradec je pokonci, vi pa: ‚Kaj se je zgodilo?‘ — Ali res nič ne veste?«

Njene besede so v trenutku napolnile vso sobo z neznano grozo. Starihovi bi radi brž zvedeli, kaj neki se je zgodilo onstran Velike loze, v Gradacu, a nihče si ni upal ponoviti vprašanja. Še prezgodaj bodo zvedeli, ah, še prezgodaj ...

»O, sveti Ilija naj z ognjem in gromom udari po njih!« je tarnala starica, »Ko listja in trave jih je v Gradacu.«

»Koga?« je planilo iz deda.

»Fašistov! Vojakov! Do zob so oboroženi. Gradaške fante in može love po hišah. Kogar dobe doma, ga odpeljejo na grajsko dvorišče. Midva sva šla skozi vas. Pa so Jurja tudi pograbili in ga odvedli v grad. Brez propustnice nikomur ne dovolijo iz Gradaca ...«

»Brez propustnice?« je zazijal kovač. »Kakšne propustnice?«

»Včeraj popoldne pa so bili v Vranovičih,« je nadaljevala Neža, kakor da je preslišala dedovo vprašanje. »Kambičevega Toneta in Marinčevega Janeza so vlekli in ju kakor dve prazni vreči vrgli na tovorni avto. S tremi velikimi avtomobili so se pripeljali v vas. Kričali so, da sta Janez in Tone v zvezi s partizani. Grozili so, da bodo požgali vas, če bodo še za koga zvedeli, da daje partizanom hrano. Oba so odpeljali v Črnomelj. Maričeva Reza si pa doma puli lase in joče, da je nihče ne more potolažiti.«

»Že spet! O, kdaj bo tega konec!« je zajokala Bara.

»Hajka ...« je pomislil ded. »Planili so po nas kakor lovski psi na zajce ...«

»Glasno pa je spregovoril: »No, pa kaj zdaj tuliš? Če so jih odpeljali, pa so jih! Nista ne prva, ne zadnja! Strah jim leze v kosti, vražje mrhe fašistične!«

»Oh, Mike, molči!« je s prosečim glasom zajavkala tetka.»Nikar ne govori o vragu, da ga ne prikličeš v hišo.«

»Pa kaj se je zgodilo s stricem Jurijem?« je Tijče vprašal, poln radovednosti.

»Saj sem že rekla,« je jokajoč pripovedovala dalje, »da sva bila namenjena k vam. Propustnic nisva imela. Zdaj smeš iz vasi samo tedaj, če imaš od fašistov izdano dovoljenje. Midva nisva tega vedela. Na Okljuki se redkokdaj zglasijo karabinerji. Ustavili so naju, ko sva šla skozi Gradac. Ko pa so videli, da sva brez dovoljenja zapustila domačo vas, so Jurja pograbili in ga odvlekli na grajsko dvorišče. Mene so nagnali domov. ‚Via!‘ je zarjovel nadme peklenšček v črni srajci in me s puškinim kopitom sunil v hrbet, da sem se opotekla. Do grajskih vrat sem še šla za Jurjem, potem pa sem ob Lahinji in kar čez njive stekla do vas. Še zdaj ne vem, kako se mi je posrečilo priti k vam. Tekla sem do loze. Streljali so za menoj ...«

In spet je zajokala s takim obupanim glasom in tako presunljivo, da so vsem navrele solze v oči.

»Jurij je star mož,« jo je tolažil kovač. »Nič hudega mu ne bodo storili.«

»Ah, kaj ti veš, Mike!« je hlipala. »Saj ga vendar poznaš, Jurja, kakšen je! Trmast in svojeglav. Ko so žlobudrali vanj s stoterimi vprašanji, si je mirno nažigal pipo. Nazadnje jih je le toliko razumel, da ga vprašujejo, če je kje videl partizane. On pa: Partizani? Jaz jih še nisem videl! Pravijo pa, da jih je po gozdovih vse polno! — Oh, tega bi ne smel reči! Za ta odgovor ga je tisti črni komandant udaril po licu, da mu je pipa zletela po tleh. Ves zaripel v obraz se je jezno drl: ‚Cosa polni goštovi? Tukaj komandiamo mi, niente partižani!‘ — Potlej so ga suvali in brcali ter ga gnali dalje. O, sodni dan je! Sodni dan!«

»Sodrga! Gadja zalega ...« je sikal ded in nemirno koračil po sobi iz kota v kot, ker ni imel nikjer obstanka.

»Tetka, nikar ne jokajte!« je Danica pohitela k njej in jo objela. »Stric Jurij zna govoriti italijansko. Že lansko leto, ko so fašisti prišli k nam, mi je pripovedoval, da se jih nič ne boji, ker zna po njihovo govoriti ...«

»Oh, kje je že to,« je teta Neža zamahnila z rokami. »Ko je bil mlad, je služil vojake v Trstu. Tisto italijanščino je že stokrat pozabil ...«

»Kaj bi z njim? Star je. Izpustili ga bodo!« je ded trdovratno ponavljal, da bi jo potolažil.

»Pred grajskim vhodom pa je stal tisti laški maestro in se hudobno režal,« je starica nadaljevala. »Jurju je rekel: ‚Stari moš, povedati kje se partižani, pa libero!‘ — Jurij pa je samo z glavo odkimaval in vpil: ‚Ubijte me, ampak jaz nič ne vem!‘ — O, kaj ga še čaka! Odpeljali ga bodo na Rab, kakor so druge ...« je jokala.

»Bastiani ... je prebledel ded in pri srcu ga je zapeklo, kakor da mu je zlobna roka porinila nož vanj. Zdaj se je tudi vanj zagrizel strah. »Če bo Bastiani zvedel in dognal, da je Jurij moj brat, ga ne bodo izpustili. Po njem bo ...« se je ovedel. Obstal je pred odprtim oknom, skozi katerega je lilo v sobo opoldansko sonce. Zaskrbljeno mu je pogled begal nekam nad zelene vrhove dreves v Veliki lozi.

Mrtveška tišina je zavladala v sobi. To tišino je motilo samo nabijanje žolne, ki je tolkla po votlem drevesu nekje za kovačnico.

Takšen mir ubija misli, ki otrpnejo v globoki žalosti.

5.[uredi]

Naslednji dan pa je sredi dopoldneva prišepal v Dobravice stric Jurij.

»Vrag po vragoliji! Nazadnje so me le izpustili,« se je smejal in pomežikoval bratu Miketu ter vsem ostalim, ki so ga obstopili. »Saj, kaj pa naj bi tudi z menoj? Starih kosti še psi ne marajo.«

Smejali so se mu, srečni, da ga le spet vidijo. Stari kovač je pohitel v klet in prinesel na mizo polno majolčico vina.

»Pij, brat!« ga je potrepljal po rami. Nič drugega ni mogel izreči od tihe radosti nad bratovo vrnitvijo.

Ne, niti tega niso opazili, da stric Jurij šepa. Neki fašist ga je namreč preveč udaril s puškinim kopitom naravnost v koleno. Ko so ga davi izpustili, se je kar naravnost ob železniški progi napotil proti Dobravicam. Imel je zares čudno srečo: nikogar ni srečal, nihče ga ni ustavil. Mimogrede se je v Lahinji umil, a površno, tako da si krvavih madežev ni povsem izmil z obraza. Prva je bila seveda teta Neža, ki je zagledala, da je krvav po obrazu.

»Jezus, tepli so te tudi, kajne?« je vzkliknila.

Spomnil se je na prestano gorje in se grenko nasmehnil. Zanalašč, da bi prikril žalost, se je glasno pošalil: »Veš, tisti veliki vrag me je, ki me je že na cesti udaril po licu. Vse mačke je že postrelil po Gradacu in jih požrl. Pa so mu zrasli nohti, dolgi kakor mačji kremplji. No, nabrusil si je svoje kremplje ob mojem licu. Danes zjutraj so me pa kar nagnali, naj grem domov. Mogoče je pomagalo, ker znam malo po laško mijavkati ... Tfej, dobro nam kažejo svojo dvatisočletno kulturo!«

Pil je, se oddahnil in spet pil.

»Si se bal, stric, ali ne?« se je v tišino oglasila Danica.

»Hja, malo sem se pa res bal, da bi me ne odgnali v Črnomelj,« je vzdihnil v odgovor. »Tamkaj so že vse ječe polne. Menda pripravljajo nov transport internirancev, ki jih bodo poslali na Rab.«

»Da, vse ječe so polne,« je zamrmral stari kovač. »Strah jim leze v kosti. Strah pred partizani. Ampak za vse Slovence nimajo zadosti ječ! Več ko milijon nas je. Proč z obupavanjem! Nismo več sami! Z nami so partizani in ves pošteni svet, ki vsak dan bolj tolče fašistično zalego!«

Stric Jurij ga je poslušal z začudenjem. Potihem pa si je mislil, da bi njegov brat Mike najbrž ne bil tako pogumen, če bi ga fašisti na dvorišču gradaškega gradu tako pretepali, kakor so včeraj vsekrižem suvali in bili može in fante, ki so jih kakor ovce v stajo nagnali tjakaj.

»Zdaj so se spravili nad učitelje,« je razlagal dalje. Komaj so mene, starega Mihuča in vranoviškega Kambiča, ki leze že v petinsedemdeseto leto davi spustili, so se kakor jastrebi zapodili v šolo ...«

»Potočnik ... Tudi ti si prišel na vrsto ...« se je zdrznil ded.

»Semiškega so že pobrali. Kar iz razreda, ko je učil. Podzemeljski pa jim je menda ušel,« je stric Jurij napletal dalje in jim pripovedoval, kar je v pretekli noči zvedel od zapornikov v kleteh gradaške graščine.

Tako jim je v razgovoru potekal čas. Nikomur se ni ljubilo delati. Ded je bil v mislih pri partizanih, ki so že pred tremi dnevi odšli proti Suhorju. Vsak večer je vlekel na ušesa, da bi slišal streljanje.

»Vrnejo se,« je razmišljal. »Potolčejo suhorsko flašistično posadko in se vrnejo. Potem bomo spet laže dihali ...«

Zunaj pa je sijalo sonce. Vsa Bela krajina se je kopala v njem. Ljudstvo v tej deželici pa se je proti fašistični oboroženi premoči zagrizeno borilo za prostor na soncu. Borilo se je in trpelo. Trpelo in verovalo v zmago pravice in resnice.

Bela krajina je gorela. Z nadčloveškimi napori so partizani branili revne, od fašistov zasedene vasi pred njihovim nasiljem. Sovražnik je bil neprimerno boljše oborožen od njih. Vsak dan so v borbah ugašala mlada življenja. Ljudstvo se je zlilo s partizani v eno misel. Eno dejanje je bilo vsem pred očmi, zanj so trpeli: borba! Borba proti zatiralcem slovenske besede, pesmi, svobode. In ljudje so pomagali partizanom, kakor so vedeli in znali. Zbirali so hrano za borce, mladina pa je obiskovala ranjence in jim nosila vsega, kar so premogle revne hiše.

Iz Črnomlja, Metlike, Starega trga in Semiča, od vsepovsod, kjer so bile zbrane močnejše vojaške posadke, so fašisti na vasi, ki so jih bili partizani v borbah osvobodili, grmeli s topovi. Topovske krogle so ružile, zažigale ln uničevale, kar so zgradili in postavili rodovi. Ni bilo noči, da ne bi zdaj tu, zdaj tam zaregljala strojnica. Po vaseh, ki so jih obstreljevali fašistični topovi, so begali ljudje in tekali na vse strani in iskali zavetja. Skrivali so se v podzemskih jamah in po kleteh, želeč si ohraniti golo življenje.

Partizanov je bilo vsak dan več. Vsaka fašistična posadka, ki so jo premagali, pregnali ali potolkli, je okrepila njihovo oboroženo silo. Z orožjem, ki so ga zaplenili sovražniku v borbah, so vračali udarce tistim, ki so zanesli gorje v deželico ob Kolpi. Fašisti so se ponekod divje borili, nekatere postojanke pa so zapuščali brez borbe in veseli, če so lahko zbežali pred maščevanjem in odnesli celo kožo. Za seboj so puščali orožje, municijo, živež, obleko in rezervno obutev, ker niso ničesar mogli odnesti s seboj.

Ljudje pa so se veselili svobode, ki se jim je okopana v krvi, ognju in dimu zasmejala, čim so tuji vojaki odšli, čim so partizani zavzeli njihove utrdbe in bunkerje.

Toda tudi fašisti niso mirovali! Iz večjih središč, kjer so bile nastanjene njihove močne posadke, so uprizarjali hajke na mirne vasi, požigali hiše in gospodarska poslopja, lovili može in fante ter jih ubijali ali odganjali v pregnanstvo. Vsak teden so napolnili vlak pregnancev za tujino, vsak teden so jih vozili v pregnanstvo, v smrt.

Tistega dne, ko se je bil stric Jurij zglasil pri Starihovih v Dobravicah, so fašisti odpeljali na železniško postajo može in fante, ki so jih imeli zaprte v gradaškem gradu. Kam so jih vodili? Na vlak, ki bo siromake odpeljal v pregnanstvo.

Nekaj mož je bilo vklenjenih. Med njimi je bil tudi učitelj Milan Potočnik. Ničesar mu niso mogli očitati, ničesar dokazati, saj za zveze, ki jih je imel s partizani, niso vedeli. A prijeli so ga, ga zaprli, na poti na železniško postajo pa vklenili kakor zločinca. Dovolj je bilo že to, da je bil Potočnik slovenski učitelj ...

Na postaji so jih kakor živino nagnali v vagone.

Kmalu se je vlak premaknil. Skriti za zavešenimi okni po bližnjih hišah, za grmovjem ob progi, v jarkih pod železniškim nasipom so se tisti, ki so še ostali doma, s solznimi očmi poslavljali od pregnancev. Vlak pa je vozil dalje, dalje proti Rabu, proti otoku smrti ...

A glej, kaj se je zgodilo, da se je vlak iznenada ustavil sredi proge med Gradacem in Črnomljem? Nekdo je bežal proč od proge proti bližnjemu gozdu. Ah, to je Potočnik! Skočil je z vozečega vlaka. Padel je v jarek ob progi. Urno se je pobral in z vklenjenimi rokami bežal, bežal, bežal. Vojaki, ki so spremljali vlak, napolnjen s pregnanci, so pričeli streljati za njim. Vlak se je ustavil sredi proge. Toda Potočnika ni zadela nobena krogla, četudi so mu žvižgale mimo ušes. Ubral je cikcakasto pot proti bližnji lozi, ki ga je skrila pred sovražnimi kroglami. Utonil je v gozdove in se po znanih stezah onstran Kloštra prebil v Veliko lozo.

Gozdovi so dobri. Skrili so ga pred fašisti in njihovimi puškami.

Velika loza ... Poznal jo je. Kolikokrat je hodil tod! Sam ali pa z ženo in s sinčkom Vladijem, ki ju je vodil na sprehod v vročih poletnih dneh po senci njenih košatih dreves. Tod je včasih vodil šolarje na sprehod. Na kratkih šolskih izletih skozi Veliko lozo jim je odkrival lepote gozdnega življenja, nabiral z njimi rdeče jagode in gobe ter se od srca nasmejal, kadar so prebudili na ložu spečega zajčka.

Zdaj je sam podoben preplašenemu zajčku. Skriva se na begu kakor divja zver pred zasledujočimi lovskimi psi. Hodi s pobito nogo, ki si jo je pri padcu ranil in izpahnil. Hodi dalje in se med begom nenehno ozira, če mu fašisti morda ne slede. Vendar mu srce prekipeva v silnem veselju. Ušel jim je! Ušel!

Žejno je vpijal vase svobodni zrak Velike loze. Visoki, mogočni hrasti in vitke smreke so ga po zdravljali, zeleni mah mu je pregrinjal mehko preprogo na pot v svobodo.

Dalje, le dalje v najtemnejše predele Velike loze, po stezah, zaraščenih s praprotjo, jegličevjem in jelenjimi jeziki, dalje po mahovitih tleh pod širokimi, gostimi krošnjami dreves, kamor sonce nikdar ne posije! Le dalje čez skaline in čez drage! Tjakaj, kjer so partizani, borci za svobodo.

Vklejene roke so ga ovirale na begu. Šele zdaj je opazil, da si je pri padcu ranil tudi komolce. Iz ran na komolcih mu je topla kri polzela za zapestja in pordečila verigo, s katero so mu davi zvezali roke.

Pod večer je lačen, žejen in do smrti utrujen pritaval pred Starihovo hišo v Dobravicah. Že pred dvema urama se je bil pravzaprav približal vasi, a počakal je, skrit v gozdu, da se je popolnoma zmračilo. Ni hotel, da bi ga vaščani videli. Tudi za starega kovača se je bal, da bi ga kdorkoli ne izdal, če bi videl, da se je on zatekel na begu k njemu. Rahlo, komaj slišno je poklical:

»Mike!«

Ded se je ustrašil, ko ga je zagledal takšnega. Ves razmršen z raztrgano obleko in od padca ter tavanja skozi kopinje okrvavljen in z vklenjenimi rokami je bil prava podoba nesreče, človeka, nad katerim bi se še kamen zjokal.

»Brž, Mike! Brž!« je nestrpno izdavil s suhim glasom.

»Kaj se je zgodilo?« je ded razburjeno vprašal in ga potegnil izpred hiše proti kovačnici, da sta bila na samem.

»Ne vprašujte, Mike! Zdaj ni časa za to! Mudi se mi dalje. Nihče me ne sme videti tukaj. Nihče ne sme zvedeti, da sem bil pri vas.«

»Dobro, pa vendar ...« je hotel stari kovač nekaj ugovarjati, ker ni razumel, kaj se dogaja. Tedajci je opazil kri na učiteljevih rokah. »Pa saj ste krvavi! Vsaj vode in obvezo bi — «

»Pustite to!« je učitelj nestrpno odkimal, »Ušel sem jim. Ušel sem vragom,« je hitel pripovedovati s sunkovitim glasom, želeč mu povedati vse v eni sapi. »Z vlaka sem jim ušel. Vse so odpeljali v internacijo. Vse, ki so jih zadnje dneve polovili po vaseh okrog Gradaca. Tole me ovira, kovač!« je dvignil vklenjene roke, da je v tišini večera zazvenčala veriga. »Prepilite mi to, kovač!«

»Ah!« je zaječal kovač. Zdaj je šele opazil, da je učitelj tudi vklenjen. Pohitel je v kovačnico. Mesec, ki je tačas vstajal izza Gorjancev nad Radatoviči, je razsvetlil kovačnico. V njegovi bledi svetlobi je kovač našel klešče ščipalke in se pripravil, da bi preščipnil verigo na zatečenih učiteljevih zapestjih.

Takrat se je na hišnem pragu pojavila Danica.

»Dedek! Kje ste? Večerjat!« je zaklicala.

»Takoj pridem! Le pojdi v hišo!« jo je zavrnil in priprl vrata kovačije, da bi ne videla, kdo je pri njem.

Potlej je odšel v hišo, natočil steklenico vina in odrezal pol hleba kruha, ki ga je bila prav tisto popoldne spekla snaha Bara, ter oboje odnesel učitelju.

»Počakali bi pri nas ... Semkaj jih ne bo. Nocoj ali jutri se bodo naši zanesljivo vrnili. V borbo so odšli. Na Suhor in na Jugorje. Tu jih pričakajte,« ga je povabil z mehkim glasom.

»Ne,« je učitelj odločno odkimal z glavo. »Sam jih najdem. Nasproti jim pojdem.«

Objel je kovača in mu zašepetal na uho: »Zdravi ostanite, kovač! Če boste mogli, pošljite pozdrave moji ženi in Vladiju. In zahvaljeni za vse ...«

»Dragi prijatelj ...« je odgovoril kovač z drhtečim glasom. Več ni mogel reči. Ne, ni mogel! V grlu ga je nekaj davilo in mu vzelo moč govora. Oči so ga zapekle. Veselje in žalost sta se mešali v njegovem srcu. Veselje, ker je učitelju uspelo pobegniti, žalost nad njegovo težko usodo. Spomnil se je, da se bodo zdaj fašisti gotovo maščevali nad učiteljevo ženo in njegovim sinom. Ne, tega ni smel misliti! Ni smel. To je še dobro, da je bilo temno ko v rogu in da učitelj ni videl vlage v njegovih očeh.

Potočnik se je zahvalil za vino in kruh ter izginil v gozd. Požrla ga je noč.

Ko se je ded vrnil v hišo, so domači sedeli za mizo in zajemali večerjo iz glinaste sklede. Vse oči hkrati so se uprle vanj, ko je prestopil prag. Sedel je k njim za mizo. Molče in zaskrbljen. Večerje se ni dotaknil. Odrinil je žlico in težek vzdih mu je ušel. Sive brke so se mu pobesile.

Vsi so vedeli, da se je zunaj srečal z nekom, saj so prej opazili, da je odnesel iz sobe kruh in vino. Nihče ni vprašal, s kom se je srečal, kdo ga je klical. Vendar, ko so ga videli žalostnega in pobitega, ko so opazili, da mu ni za večerjo, se je jed v skledi tudi njim uprla. Odložili so žlice in srce se jim je skrčilo v žalosti.

Tisti večer so zgodaj legli k počitku. Noč je bila začuda mirna. Nikjer se ni oglasila puška, nikjer ni pod tiho, zvezdnato nebo zaregljala strojnica. Globoko nekje v Veliki lozi je v grobno tišino mesečne noči žalostno skovikal skovir. Vsepovsod je vladal mir. Sumljiv mir.

Ali ni bil to mir pred viharjem?

Da, tista tiha noč je bila mir pred viharjem.

Naslednji dan so navsezgodaj vdrli v vas fašisti. Dobravčani so še spali, ko jih je ob prvi zori prebudil žvenket orožja in topot vojakov, ki so obkolili vas, da bi niti miška ne mogla smukniti mimo njih.

Pri Starihovih je nemir na vasi najprej prebudil gospodinjo Baro. Bosa in na pol oblečena je pohitela k oknu. Okrog kovačnice so se že zbirali tuji vojaki v sivozelenih šlemih in s puškami, pripravljenimi na strel, v rokah. Zadrhtela je od temena do stopal in zaječala. Preplašeno je pogledala deda, ki se je bil prav takrat prikazal med vrati svoje kamre.

»Gorje nam, dedek!« je zastokala. »Zdaj je konec vsega. Tukaj so ...«

NI ji odgovoril. Planil je bos in za silo oblečen k postelji ter prebudil brata Jurija.

»Ne smejo te dobiti tukaj! Na mestu te bodo ubili, če bodo videli, da nisi šel domov na Okljuko, ampak v Dobravice. Brž! Italijani!«

Potlej je stresel še spečega Tijčeta.

»Vstani!« je zakričal. »Skrljta se s stricem Jurjem! Izginita! Brž! Brž!«

Govoril je s čudnim glasom. Samemu sebi je prisluhnil, če je to v resnici njegov glas, ki se mu je trgal iz grla, kjer se je nabirala spet tista nadležna kepa, ki človeka duši, ki mu tlači srce, da zamira v prsih. Govoril je z votlim glasom, kakor da govori iz zaprte krste.

Skrijta se! Kam? Hišo so že obkoljevall Italijani in na zaklenjene vezne dveri je od zunaj nekdo udaril s puškinim kopitom s tolikšno silo, da so zaprta vrata zaječala v tečajih. Udarec je zabobnel in se razlegal v dolgi, ozki veži, kakor da bi v resnici zlobna roka potolkla po zabiti krsti.

Tijče je prijel strica Jurija za tresočo se roko in se po lestvi pognal na podstrešje. Starec je komaj preplezal tistih pet, šest lestvenih klinov, kajti noge so mu klecale od strahu. Ko sta stopila na podstrešje, je Tijče potegnil za seboj lestvo in zaprl vrata na podstrešje. Vrata, vdelana v stropu vežice, so bila lesena in pobeljena kakor strop. Težko je bilo razločiti v temačni, ozki vežici, da je tod odprtina na podstrešje, posebno še, če k zidu ni bila prislonjena lestva.

Zdolaj je gospodinja že odpirala vezna vrata. Z naperjenimi puškami v rokah so se fašisti vsuli v hišo. Preden bi se človek ozrl, je nastalo v kuhinji, družinski sobi in dedovl kamri takšno razdejanje, da ni nobena stvar več ostala na svojem mestu. Vojaki so premetavali posteljnino, nasilno odpirali omare in stikali po vseh kotih, po vseh predalih.

Kaj so iskali?

Orožje! Municijo! Partizanske letake! Vse to so iskali, a nlčesar niso našli.

V kotu pri kmečki peči se je stiskala gospodinja Bara. Zraven sta bili teta Neža in hčerka Danica. Trepetale so od nepojmljivega strahu, ki so ga zanesli podivjani tuji vojaki v hišo, kjer so še pred petimi minutami ljudje mirno spali.

Ded je stal ob mizi. Ni bilo časa, da bi se obul. Nataknil si je ponošene copate in v samih hlačah in srajci je z dvignjeno glavo motril yse to divje početje. Nobene ni zinil. Čemu tudi? Saj bi ga v vsesplošnem kriku vojakov, ki so kakor stekli volkovi planili v hišo ter ropali, tudi nihče ne slišal.

Tako se je ta čas dogajalo po vseh hišah v Dobravicah. V vse bajte so vdrli nasilni vojaki, vse hiše so obkolili in še je sredi vasi ob vaškem kalu stalo toliko vojaštva, da ga Dobravčani še niso videli ne prej ne poslej.

Vrata v kovačnico so nasilno vlomili in se zapodili v kovačijo.

Kmalu zatem se je pred kovačnico zadrl z močnim glasom komandant fašistične kolone:

»Fabbro!«

Še trije vojaki so se zapodili v Starihovo hišo, da bi izvršili častnikovo povelje. Eden od njih je bil tolmač, ki je gladko govoril slovensko.

»Ste vi kovač?« je pokazal s prstom na deda, ko da ga je zagledal v družinski sobi, stoječega ob mizi.

Pokimal je, a odgovoril ni niti besedice.

Zgrabili so ga in surovo sesuvali pred kovačnico. Tamkaj je ob nakovalu stal fašistični komandant in s satanskim nasmehom na licih in z zlobnim ognjem v črnih očeh premeril deda od nog do glave. V roki je držal preščipljeno verigo ...

Dedu so klecnila kolena. Sesedel bi se od groze, bi ga neusmiljene roke še vedno ne držale. Prestrašeno se je zagledal v dva dela preščipnjene verige, ki jo je bil sinoči snel z zapestij pobeglega učitelja Potočnika.

Zavladal je molk. Mučen molk. Kratek molk, a vendar prekratek, da bi se zmedeni stari kovač znašel in v sebi uredil ter usmeril natok misli, ki so preplavljale njegovo zavest. Kratek molk je bil to, a vendar dovolj dolg, da so oprezujoči fašisti uganili vse, ne da bi jim bilo potrebno še posebej razlagati, kako je fašistična veriga zašla v dobraviško kovačnico.

Ubogi, ubogi ded! Le kaj si mislil, da si sinoči pozabil odstraniti ta neizpodbitni dokaz sokrivde za Potočnikov pobeg? Zmerom si bil tako zelo previden, da niti najbližji sosed ni vedel za tvoje sodelovanje s partizani. Kaj se je sinoči zgodilo s teboj? Kje sta ostali tvoja previdnost in čuječnost? Ali te je mogoče nenadno srečanje z vklenjenim učiteljem zares tako razžalostilo in zbegalo, da si pozabil skriti ta dva koščka verižice in ju pustil ležati na ugaslem vignju, kamor sta odpadla, ko si opravil svoje delo usmiljenja in dokazal, da znaš biti človek, ki se znajde v nesreči, iskreni tovariš? Ali si mogoče mislil, da bo čas pospraviti to malenkost, jo zavreči ali zakopati to nesrečno nemo pričo, ki te je zdaj izdala, drugo jutro, ko bo sinil izza Gorjancev nov dan? Prepozno, dedek, prepozno! Saj vendar vidiš, da tu ni mogoče ničesar predrugačiti, spremeniti ... Tuji častnik južnjaškega obraza in podganje črnih oči se ti s hudobnim, a samozadovoljnim nasmehom na negovanih licih reži nasproti. Očividno je zelo vesel, da te je prehitel, presenetil, ujel v precep, tebe, previdni ded, ki si se doslej vselej ravnal po modrosti: Pripravljen biti — to je vse! Glej ga, poslanca smrti v jeklenem šlemu! V roki drži verižico, prav pred nosom ti pozvanja z njo. Pozvanja kakor z navčkom. Prepozno, dedek, prepozno!

Ostro je zapičil pogled v fašističnega komandanta in nekako iz navade, pa da ne bi po nepotrebnem podaljševal mučnega molka, je zajecljal:

»Jaz ... vendar ne vem, kako je zašlo to ...«

»Molči, bandit! Lažeš!« je zakričal častnik s takšnim žolčnim glasom, da je od jeze v trenutku pozelenel v obraz.

Potlej se je obrnil k tolmaču in spregovoril z njim nekoliko besed v južnjaškem italijanskem narečju. Ded ni razumel niti besedice, o čem se pogovarjata. Toda saj ni bilo časa za razmišljanje, saj ni bilo časa! Vojak — tolmač ga je naskočil z vprašanjem:

»Saj ste vi Mike Stariha, ne?«

Ded je molče pokimal z glavo.

»Dobraviški kovač?«

Spet je pokimal.

»Tisti, ki ob belem dnevu poje partizanske pesmi sredi vasi?«

Izpod namršenih sivih obrvi je strmel vanj in molčal. Čutil je, kako mu bobni po glavi od napetega razmišljanja.

»Kar priznajte! Vse, kar vas sprašuje komandant,« je tomač dalje silil vanj. »Saj sami vidite: v rokah ima dokaz, da se je učitelj Potočnik, ki je včeraj pobegnil, zatekel k vam. Povejte, kje se ubežnik skriva in vse bo dobro za vas.«

Ded je molčal, a glave ni sklonil. Pogled mu je begal nekam nad vrhove dreves v bližnji Veliki lozi. Iznenada mu je sunilo v misel, kaj bi neki bilo, če bi se zdajle partizani vrnili in se udarili s to svojatjo, ki kriči in ropa po vasi. Ob tej misli se mu je srce za nekaj hipov umirilo in v glavi je začutil olajšujočo praznino. Kakor bi odrezal, je potihnil vihar, ki mu je še pravkar bobnel po možganih. Sivi brki so zatrepetali v drobnem, komaj zaznavnem nasmešku, ki se je prikradel na njegov obraz hkrati s toplo mislijo, ki se je vtihotapila v srce.

»Govorite!« je ponovil tolmač s toplim, hinavskim glasom. »Naš komandant vam obljublja s svojo častno oficirsko besedo, da se vam ne bo zgodilo nič žalega, če boste po pravici povedali, kje se skriva učitelj Potočnik, kje se skrivajo partizani.«

Še vedno je molčal. Ah, saj je vedel, da bi bilo odveč, karkoli bi rekel.

»Pove naj, če je on tisti, ki je pel partizanske pesmi. Maestro Bastiani ga je slišal!« je skozi stisnjene zobe zasikal oficir.

Tolmač je ponovil vprašanje v slovenskem jeziku.

On pa je molčal, trdovratno molčal.

»Kaj se dogaja s teboj, dedek Mike? Ali misliš, da boš z vztrajnim molkom odvrnil nesrečo, ki ti preti? Kaj bodo rekli borci, ko bodo zvedeli, da je dobraviški stari kovač odšel iz domače vasi kakor strahopetec? Ali se ne bo maščevanje fašistov razdivjalo nad vso Starihovo hišo, nad vso družino, če ne boš prevzel krivde nase, ded? Ali misliš, da je tu mogoče še kaj spremeniti, zatajiti? Ali nisi pravkar slišal, da vse vedo? Ali nisi slišal, da te je fašistični učitelj Bastiani izdal in ovadil?«

Da, Bastiani! Prekleto ime! Ko je zaslišal njegovo ime, mu je v trenutku postalo vse jasno. Po žilah mu je zaplala kri in oči so mu zagorele v sovraštvu do tujih vojakov, do fašistov, ki teptajo vse, kar je slovenskega, zavednega.

»Ne, saj nima smisla, da bi se pretvarjal,« je pomislil in nekaj se je prelomilo v njem, da je globoko zavzdihnil. »Usojeno mi je,« je šlo skozenj spoznanje nekakše odpovedi. »Usodi ne ubežim,« je še pomislil, ko je tisti čas zagledal, da fašisti pri vseh sosednjih bajtah divje kriče in pehajo na sredino vasi sosede: mladega Žuglja, Štefaniča, Matkoviča in Rusa. Bose in v samih robačah so jih izvlekli iz hiš, jih odtrgali od domačih in zrinili v bližino vaškega kala, kjer so jih vojaki z nabitimi puškami, pripravljenimi na strel, obstopili kakor zločince.

»Ne, zdaj je res vseeno,« mu je šepetalo trepetajoče srce.

»Govori, starec!« je zdajci zakričal še tolmač, ki ga je minilo potrpljenje. »Si pel partizanske pesmi?«

»Če veste, kar vam je Bastiani povedal, čemu še vprašujete?« je ponosno dvignil glavo in zapičil pogled v okoli stoječe vojake.

»Basta!« je zatulil komandant in divje zamahnil z obema koncema preščipnjene verige. Udaril je z njima deda po obrazu, da se je opotekel. Sive brke mu je pordečila vroča kri, ki je potekla iz rane na obrazu.

Zbrcali so ga k sosedom, ki so že bili zbrani pri kalu. Stali so tamkaj sredi domače vasi, za katero so trpeli in garali vse življenje. Pobešali so glave kakor klavna živina pred klavnico, ki nagonsko čuti svoj konec.

Potem se je vse ostalo zgodilo v dobrih petih minutah. Padla so rezka povelja oficirjev in vojaki so pričeli zažigati slamnate krove revnih dobraviških bajt, hlevov, skednjev in svinjakov. Bil je vroč, sončen dan in slama na strehah se je vnela kakor smodnik. V pičli minuti je gorelo polovico hiš v Dobravicah.

Tudi dedovo kovačnico so zažgali. Požar je divje vzplapolal po ostrešju, objel suhe letve, ki so gorele kakor vžigalice in strešniki so se pokajoč lomili ter pogrezali v dim in ogenj, ki je dvigal svoje rdečkaste roke, da bi dosegel bližnjo stanovanjsko hišo v svoj objem. Na vasi je vstal takšen jok prestrašenih otrok in takšen vrišč obupanih žensk, da so se celo nekaterim vojakom, ki v globini srca ljudem tega niso privoščili, ovlažile oči.

Fašisti so svoj barbarski posel odlično opravili. Vas je gorela. Oficirji so postrojili svoje čete in odšli, s seboj pa odgnali gospodarje, ki so jih bili pobrali v mirnih dobraviških domovih. Niti ena puška ni ves čas počila. Saj ni bilo treba. Volkovi so se zapodili v čredo mirnih ovac ter jih raztrgali ...

Po gorečih hlevih je mukala živina. Kokoši, ki jih gospodinje še niso bile izpustile iz kurnic, so se z osmojenim perjem preplašeno kokodakajoč spreletavale po vasi in frfotale v plamene gorečih skednjev.

Nekje je zarezgetal konj, da je od groze in strahu zaledenela ljudem kri v žilah. Rusov desetletni Jožek je pohitel v goreči hlev in odvezal kobilo Zorko, ki se je z izbuljenimi očmi izpustila v dir ter skopitljala na vaške pašince. Gospodinje niso vedele, kaj naj store. Brezumno so tekale za svojimi možmi, ki so jih fašisti gnali iz vasi. Ko pa so spoznale, da njim ni pomoči, so se spomnile na otroke, ki so vreščali pri gorečih bajtah. Presunljivo jokanje otrok jih je zvabilo nazaj h gorečim hišam. Zapodile so se v bajte in znašale ven posteljnino, obleke, perilo in posodje. Ven, le ven, kar je mogoče, ven pod milo nebo, da bi vsaj najnujnejše otele požrešnim plamenom!

Požar pa je vse bolj in bolj besnel. Med grmovjem podirajočega se strešnega tramovja je bilo komaj slišati vpitje vaščanov, ki so hiteli gasiti in reševati svoje borno imetje. Iz vodnjakov in iz kala sredi vasi so nosili vodo v škafih in čebrih, da bi pogasili ogenj, ki je požrešno goltal krov za krovom.

Z Žugljeve goreče hiše, pokrite s slamo, je vrglo goreči škopnjak na Starihovo hišo. Stric Jurij je kar s podstrešja splezal na streho in kakor nor otepal s starim, preperelim gunjem, ki ga je našel na podstrešju, po goreči strehi. Bara in Danica sta nosili vodo in vedro za vedrom podajali Tijčetu, ki je stal na lestvi in podajal vodo stricu Jurju.

Končno se jim je le posrečilo zadušiti ogenj na goreči strehi.

Streha na kovačnicl je popolnoma zgorela. Ostalo je le zidovje, nad vhodnimi vrati pa je na ožganem zidovju ostal napis, ime pokojnega Tijčetovega očeta.

Starihovi in najbližji sosedje so ogenj omejili, a na gornjem kraju vasi je gorelo, gorelo. Ljudje so rjoveli in nosili v škafih vodo. Nosili so, nosili ... Ko pa so spoznali, da je vse njihovo naprezanje zaman, da je vse delo vredno toliko kakor pihati proti vetru, ko so uvideli, da bi niti dvajset gasilskih brizgaln ne moglo pogasiti naraščajočega ognja, so se z ožganimi oblekami, ranjeni, premočeni in na smrt upehani umaknili pred rastočo vročino, ki so jo izžarevali goreči hlevi, skednji in bajte. Popadali so na zemljo, si od tope bolečine in duševne groze grizli prste na rokah in tolkli z glavami ob kamenje na vaških poteh. Niti jokati niso več mogli! Otečene, s krvjo podplute oči niso imele več solz. Le hropli so kakor zaklana goved ...

Stara Žugljevka se je z razmršenimi, sivimi lasmi in ožganim krilom zapodila po vasi, prepevajoč neko sveto pesem. Iznenada pa je obstala pri gruči žensk, ki so se v topi žalosti hlipajoč valjale po zemlji in tulile, da je njihov presunljivi jok rezal v ušesa.

»Sodni dan je!« je divje zakričala z vreščečim glasom, izza nedrij pa potegnila molek z debelimi, črnimi jagodami — edino stvar, ki jo je odnesla iz goreče bajte. »Molimo, ljudje!« je rjovela, da bi preklicala vihar žalosti, ki je divjal po vasi. »Gospod bog, oče nebeški nam je poslal ta ogenj. Velik ogenj, v katerem bodo zgoreli naši grehi! Zahvaljen, o bog!«

In udarila se je s pestjo, v kateri je krčevito stiskala molek, po uvelih prsih in zapela:

»Z ognjem in mečem bom končal ...«

Zmešano je nekaj časa zrla v ogenj, potlej pa se je zapodila naravnost proti goreči hiši in izginila v plamenih in dimu.

»Moj bog, saj je znorela!« je zakričala Starihova Bara. »Držite jo, držite!«

Prepozno. Le kdo bi se upal za njo v ogenj! Še tisti trenutek se je sesula streha in goreče ostrešje je s stropom vred zgrmelo na kup ter pokopalo pod seboj ubogo žensko.

Od groze prevzeti ljudje pa so brezumno tekali in begali po vasi, od hiše do hiše, od hleva do hleva in drug drugega prosili pomoči. Nihče jim ni mogel pomagati. V vodnjakih je zmanjkalo vode, vaški kal so izpraznili prav do blatnega dna.

A vas je gorela. Ogenj se je širil dalje, dalje, do strehe do strehe. Nad gorečimi Dobravicami pa se le prav do visokega neba dvigal visok steber črnega dima, da je celo sonce na nebu potemnelo kakor ob mraku. S krvavordečo svetlobo je mežikalo izza temno sivega oblaka nad vasjo. Skozi dim in pepel, ki ga je bilo polno ozračje nad vasjo, se je skrivalo očem dobraviških brezdomcev.

6.[uredi]

Kolona fašistov se je na umiku iz gorečih Dobravic napotila skozi Krivoglavice in Giršiče proti Gradacu. Na Krivoglavicah so se možje poskrili v gozdne jame, ko so zvedeli za prihod sovražne vojske, le mlinar Žunič je ostal doma. Planili so v mlin in ga vsega belega od pališke kar izpred grota odvedli s seboj.

Na Giršičih so može presenetili pri delu na polju. Na njivah blizu vasi so okopavali krompir. Obkolili so jih in jih umazane od dela, bose ter nedolžne spehali k možem, ki so jih že vodili sredi kolone neznanokam ... Papič, Šimenc, Kure, trije giršički gospodarji so morali oditi z njimi, ne da bi mogli vsaj še enkrat s pogledi objeti svoje žene in otroke.

Pot jih je vodila ob železniški prog. Zunaj vasi se je kolona za kratek čas ustavila. Nagel posvet in fašisti so zgolj na pogled in brez zaslišanja poklicali iz skupine nesrečnikov: starega dobraviškega kovača, mlinarja Žuniča in vse tri giršičke gospodarje. Postavili so jih v vrsto ob progi, pred jarek, ki se je vlekel vzdolž železniškega nasipa. Prednje so se ustopili vojaki z nabitimi puškami.

Možje so zatrepetali. Zdaj so spoznali, kaj jih čaka. Ves čas je v njihovih skrušenih srcih le še tlel droben žarek upanja, da jih morda le ne bodo pobili, da jih bodo na poveljstvu vsaj zaslišali in v najslabšem primeru odgnali na Rab, kjer je že tisoče in tisoče pregnancev gladovalo in umiralo od lakote.

Zaman vse upanje. Zdaj so zrli smrti v obraz. Škodoželjno in s satanskim nasmehom na mrkih obrazih so se fašisti naslajali nad njihovo nesrečo.

Stari kovač pa ni hotel poginiti kakor pes. Z zaničljivim pogledom je premeril krute rablje pred seboj in zaklical z gromkim glasom:

»Vseh Slovencev ne boste pobili! Preveč nas je, ki ljubimo svobodo bolj od lastnega življenja! Prišel bo dan, ko bo naša kri maščevana! Živeli partizani!«

Ostro, mrzlo povelje — in v obsežnih gozdovih Velike loze se je opotekajoč in v daljavo izgubljajoč lovil odmev strelov.

Pobili so jih na mestu, kjer so pred dnevi partizani podminirali železniško progo. Obležali so na kupu kakor požeto snopje. S srčno krvjo so namočili ljubljeno domačo zemljico.

Stekli volkovi, rablji dvajsetega stoletja, pa so odkorakali dalje.

A kmalu so se uresničile preroške besede dobraviškega kovača! Preden je pozno popoldne fašistična kolona prispela v Gradac, so jo na robu Velike loze v zasedi pričakali partizani, ki so se po večdnevnih borbah na Suhorju in Jugorju vračali na svoj položaj v zavetje Velike loze. Napadli so jih. Vnel se je srdit boj. Puške so zaprasketale, strojnice zalajale, bombe so orale zemljo in na bojišču je obležalo več ko polovico fašistične kolone. Le maloštevilni skupini se je posrečilo prebiti do Gradaca. Med pobeglimi fašisti so bili tudi trije dobraviški gospodarji. Nekaj dni so jih pretepali in mučili v gradaškem gradu, potem pa so jih odpeljali v pregnanstvo, odkoder se ni nihče več vrnil domov v Dobravice. Na Rabu so pomrli od gladu.

Tisti večer so si pobegli fašisti v Gradacu lizali rane. Za sedaj so še ušli partizanskemu maščevanju. A kako bo v prihodnji borbi? To vprašanje je sejalo strah v vsa srca.

Pozno zvečer so zabrneli v gradaškem gradu telefoni ...

In tisto noč so Dobravčanl doživeli še eno težko preizkušnjo. Metliška fašistična posadka, obveščena po telefonu o porazu svojih črnih bratov v Veliki lozi, je sredi tihe noči, ko so vaščani še vedno jokali na ožigih vpepeljenih domov, pričela obstreljevati vas in vse področje Velike loze s topovi. V mesečni noči so skozi zrak zažvižgale topovske krogle. Granate — rušilke so se prehitevale druga za drugo in z gromovitim treskom padle na vas. Izmučena zemlja je zavalovala kakor ob potresu. V enakomernih časovnih presledkih so letele rušilne granate nad glavami preplašenih mater, ki so pograbile svoje otroke in bežale, bežale. Ne, zdaj niso mogle več jokati. V očeh brez solz, ki so jih že preko dne izjokale, je ležala groza. V divjem preplahu so z otroci v naročjih bežale proti Krivoglavicam, kjer so se kakor preganjane zveri poskrile v podzemsko jamo ob krivoglaviškem mlinu. Zemlja pa je bobnela, bobnela in ozračje je drhtelo. Bila je strašna noč.

Ob zori je topniški ogenj ponehal. V vasi so topovske krogle zažgale še Rusov skedenj, ki je prejšnji dan ušel grabežljivim plamenom požara.

Tako je več ko polovica Dobravčanov ostalo brez krova nad glavo. Naselili so se pri sosedih, na Giršičih in na Krivoglavicah, kjer so ubogi ljudje delili z njimi vse, kar jim je še preostalo za revno življenje.

Naslednji dan so partizani odšli po ustreljene žrtve, ki so še vedno ležale pod železniškim nasipom. Prenesli so jih v vas in zakopali.

Ob pogledu na razmesarjena trupla dragih mož so ženske spet zajokale. Ni ga bilo človeka, ki bi ne jokal, ki bi se mu ne trgala duša ob pogledu na vso to grozo, ki so jo v enem samem dnevu preživeli Dobrovčani. Partizani, ki so jim v številnih borbah ojekleneli živci, so ihteli kakor otroci. Prisegli so, da ne bodo odložili orožja, dokler ne bodo maščevane vse žrtve, dokler ne bodo pregnali slednjega fašista iz ljubljene domovine.

Po pokopu žrtev so odšli. Dalje! Naprej v borbo za svobodo!

Starihov Tijče je otrpnil od žalosti nad izgubo dragega, ljubljenega dedeka. Tri dni se je skrival pred domačimi. Taval je kakor mesečnik med ožganimi stenami pogorele kovačnice in ihtel, tiho ihtel. Kakor izgubljenec je postajal med razvalinami očetove delavnice, kjer sta z dedom še pred dnevi delala in pela.

Zdaj je ostal sam. V samoti je nemirno razmišljal. Izjokal se je in četrti dan se je bolečina umaknila trdi odločitvi.

»Grem,« je mrmral sam pri sebi. »Dedova smrt mi je postala poziv. Grem, da bom maščeval dedovo smrt ...«

»A če padeš v borbi s fašisti tudi ti? Si pomislil na mater?« se je v njem oglašala vest.

»Zdaj ni čas misliti na smrt,« je zamahnil z roko in glasno odgovoril dvomu, ki je hotel zadušiti glas srca. »Smrt ni težka. Živeti tako, kakor živimo sedaj, to je težko!«

Poln odločnosti in hladnega pogleda je drugo jutro stopil pred mater.

»Zdaj grem tudi jaz, mama,« je z mrzlim, odločnim glasom zmotil tišino vzhajajočega dne.

»Kam,« je planilo iz nje preplašeno vprašanje.

»Deda maščevat!«

Solze so ji navrele v oči. Vrgla se je na posteljo kakor takrat, ko je zvedela za moževo smrt in obupno zajokala.

»Tiho, mama, tiho,« jo je božal po laseh.

»Nikar, Tijče!« je hlipala in se med dušečim jokom zagrizla v blazino na postelji. »Ne pusti me same z Danico in Reziko ...«

»Odločil sem se, mama! Prebijem se do naših. Našel jih bom. Vrnem se živ, ko bomo pregnali fašistično svojat iz domovine. Srce mi govori, da se bom vrnil. Sram me je, da bi plesnel doma, ko se bore vsi, ki so sposobni nositi puško.«

Vzravnala se je in obsedela na postelji pred njim. Z objokanimi očmi se je zagledala vanj. Kdo ji govori te besede? »Je to moj otrok, moj Tijče?« ji je grenka misel zavrtala v možganih.

On pa je stal pred njo s pobešenimi ustnicami, ki so v kotičkih rahlo drhtele. Na čelu med očmi se mu je nabirala guba. Stal je tamkaj sredi sobe, velik in močan, ves sijoč od ponosa, da bo maščeval dedovo smrt, da se bo maščeval za vso grozo in nesrečo, v katero so fašistični požigalci pahnili njegovo rojstno vas, njegovo domovino.

Gledala ga je z začudenjem. Zdaj je prvič opazila, da to ni več njen mali Tijček, tisti otrok, ki je še pred tremi, štirimi leti prijokal k njej, če so ga pastirji na paši pretepli.

»Moj bog, saj to ni več otrok,« je pomislila. »Fant je. Le kdaj je postal takšen fant! Saj bo zdaj zdaj zrasel v zrelega moža. V šestnajstem letu je. A kdor ne ve za njegova leta, bi mu jih pri sodil devetnajst ...«

Da, vsakdo bi mu zlahka prisodil devetnajst let! Skoraj poldrugo leto trdega dela ob nakovalu mu je ojeklenelo mišice, otroške poteze na obrazu so se umaknile trdim črtam, ki jih je trpljenje zadnjega leta začrtavalo v obraze vseh ljudi, ki so trpeli in trpeč upali, da jim spet zasije svobodno sonce.

Nič več mu ni ugovarjala. Tolikšno odločnost je brala v njegovih očeh, da je vedela, kako prazno bi bilo vsako nasprotovanje. Pripravila mu je torbo z brašnom in perilom. Sama mu je zvila in prevezala najboljši gunj, volneno odejo, ki jo je premogla Starihova hiša.

Kmečke matere ne milujejo in ne poljubljajo svojih otrok, čim toliko dorastejo, da so godni za šolo, za pastirčke. Minila so leta, dolga leta, odkar je Starihova Barica poslednjič poljubila svojega Tijčeta. Ko pa je danes odhajal, mu je padla okrog vratu, se mu izjokala na prsih in ga poljubljala na usta, na obraz, na oči ...

Iztrgal se je iz materinega objema, rahlo odrinil jokajočo Danico, ki se ga je oprijemala kakor utopljenec plavajoče deske, stisnil roko tetki Neži in stricu Jurju, ki je zažigajoč pipo smrkal za mizo.

»Stric Jurij, glejte, da mi boste odprli, če se bom kakšno noč zglasil na Okljuki!« je še zaklical na pragu in zaprl vrata za seboj.

Tekel je vso pot iz požgane vasi, dokler ga ni požrla Velika loza.

Doma je jokala njegova mati, Danica se je zaprla v dedovo kamro, da bi skrila solze pred stricem Jurjem in pred teto Nežo, ki je sklepala roke in tiho šepetala:

»O, kaj sem dočakala! O, kaj sem dočakala ... Če se ne vrne, zadnji Starihovega rodu ...«

»Molči, stara!« jo je dregnil stric in pokazal na jokajočo gospodinjo.

Tijče pa je v senci košatega drevja hitel dalje. Dalje, le dalje do partizanov.

Daleč pod Kučarjem se je pri fari zamajal veliki zvon v mrtvo tišino sončnega poldneva.

Drugi del[uredi]

1.[uredi]

V osrčju Velike loze je skalnata votlina, nekakšna podzemeljska kraška jama, ki se globoko v ozadju izgublja v prepad. Tjakaj je pred vojno malo kdaj stopila človeška noga. Le gozdarjem in redkim lovcem je bil ta kraj poznan. Od vseh Dobravčanov je za to mesto vedel le stari kovač Mike Stariha. Ostali Dobravčani, Giršičani in Krivoglavčani so se skrivnostne votline izogibali, odkar se je bil pred dolgimi leti v tej jami izgubil neki radovedni pastir, ki je odšel v jamo brez luči, a se iz nje ni več povrnil. Ljudje so si pripovedovali, da v tej jami prebiva gozdni mož, velikan, ki krade pastirjem ovce in goved, a če ne more do živine, krade tudi otroke in jih žive žre ... Nič čudnega, če so se zlasti otroci bali skrivnostne podzemeljske jame, pa tudi odrasli se ji niso radi približevali, kajti gozd je bil tam okrog v svoji tihoti zares strašljivo tajinstven.

Tod so se zadrževali in odpočivali belokranjski partizani, kadar niso bili v borbi; tod so imeli v prepadu urejeno skrivno skladišče za hrano, strelivo in orožje; tod so se zadrževali na okrevanju laže ranjeni borci. Zanje je skrbela partizanka Milena, mlado dekle, ki so ji fašisti ubili očeta in mater, dom pa požgali.

Milena ni bila nikdar sama. Tudi takrat, kadar so odšli borci v borbo, partizanska votlina sredi Velike loze ni bila prazna. V njej in pred njo so bili postavljeni na ognjiščih kotli, ob njih pa se je vrtela Lokačeva Metka iz Gradaca, ki je z možem in otroki pribežala k partizanom, da so se izognili internaciji. Fašisti so tudi njim požgali domačijo, ko so zvedeli, kam so Lokačevi odšli. In tako je Metka kuhala partizanom, jim prala in krpala perilo ter skrbela zanje, kakor da bi bili vsi njeni otroci.

Tistega dne, ko je Starihov zapustil mater in obe sestrici v Dobravicah ter odšel v Veliko lozo iskat partizane, sta bili Metka in Milena spet sami v gozdu, ker so borci že prejšnjo noč odšli v borbo proti Malinam in Selam pod Gorjanci. Prali sta perilo in ga razobešali na grmičje male poseke v bližini podzemeljske jame.

»Dolgo jih ni,« je vzdihnila Milena.

Streljanje, ki je še sredi dopoldneva polnilo ozračje nad podgorjanskimi vasmi, je že zdavnaj zamrlo in mrtvaška tišina je vladala vsepovsod.

»Ne boj se zanje,« ji je odgovorila Metka. »Naši se dobro drže. Saj si slišala, kaj je pred dvema urama pripovedoval kurir Gregor.«

Da, kurir Gregor je bil res pri njiju. Pripovedoval jima je, da so partizani nad Lužo in Malinami postavili s svojimi telesi živ, s puškami pa ognjeni zid. »Borba pojenjuje,« je od veselja vzklikal in objemal obe partizanki. »Fašisti že beže proti Novemu mestu, odkoder so prišli. Naša ‚Breda‘ jih je oblajala in obgrizla kot stekla psica, fašistični mački pa zdaj beže s takšno naglico, da še mijavkati ne utegnejo ...«

Poslušali sta ga in ugibali, po kaj je prišel v votlino. Vsega mu nista verjeli, saj sta poznali Gregorja in vedeli, da rad pretirava. Nista mu verjeli, da bi za prazen nič zapustil tovariše v borbi in prišel k njima samo zaradi tega, da bi jima še pred prihodom borcev v Veliko lozo naznanil izid borbe. Poznali sta borce in zaupali sta jim, da se bodo držali, da se fašistom ne bo posrečilo prebiti preko Gorjancev v Veliko lozo, proti Gradacu, Metliki in Semiču, da bi vzpostavili zvezo z osamljenimi in od vsega sveta odrezanimi fašističnimi posadkami v Beli krajini, odkar so partizani s pomočjo domačinov popolnoma razrušili železniško progo med Semičem in Metliko.

Gregor se je nekaj časa vrtel po votlini in za nečim stikal, ko pa je vse njegovo iskanje bilo zaman, je vprašal Mileno: »Čuj, Milena, kje pa imaš obveze in gazo?«

»Kdo je ranjen?« je zadrhtela.

»Ive jo je izkupil,« je mračno odvrnil.

»Ive?«

Naslonila se je na smreko ter se od bolečine, ki ji je zarezala v srce, do krvi ugriznila v ustnice.

Ive je bil njen brat. Bil je med prvimi partizani v Beli krajini in že skoraj eno leto je poveljeval partizanski četi iz Velike loze.

Proč solze! Zadušila je jok, ki se ji je nabiral v grlu, četudi so jo v očeh pekle solze. Proč solze! Zdaj ni čas za tarnanje! Ive ne bo niti prvi niti zadnji partizan, ki so ga ranjenega prinesli v njeno zavetje, kjer ga je negovala, dokler ni povsem okreval. Opotekla se je v votlino in privlekla iz nekega zaboja obveze.

»Pohiti, tovariš Gregor!« je zašepetala, ko mu je izročila toliko zavojev, da je kurir z njimi napolnil svojo torbico.

Šele zdaj se je zavedela, da je bila današnja borba najbrž trda, hujša kakor vse dosedanje in da bodo tokrat prinesli s seboj več ranjencev kakor kdajkoll prej.

Ah, saj brez obvez borci vendarle nikdar niso bili! Toda danes jim jih je zmanjkalo, da je moral kurir Gregor zapustiti borbo ter pohiteti ponje v Veliko lozo, v skladišče. »Da, če so porabili vse, ki so jih imeli s seboj, potlej ni ranjen samo Ive ...« je tiho razmišljala.

Mileni in Metki se je zdelo, da se čas nikamor ne premakne.

Pozno popoldne, že proti večeru so se vrnili. In glej, spet je bil kurir Gregor prvi, ki je prišel pred votlino.

»Ha, zdravo, pa smo spet doma!« jima je zaklical v pozdrav.

»Kje so ostali?« sta hkrati zaradovedili.

»Gredo ... Vroče je bilo, vroče,« jih je pripravljal na srečanje z ranjenci. »Ampak nakresali smo jih pa le!«

»Oh, gofljač, saj sem si kar mislila, da bom spet tebe prvega zagledala,« ga je zavrnila Lokačeva Metka.

»Saj je tudi prav, da si tako mislila,« jo je pohvalil.

Sedel je na posekani štor in pričel škiliti na kotel, iz katerega je dišala kuhana jed.

»Prav je, da si tako mislila o meni,« je ponovil. »Saj veš, da mora biti kurir vselej in povsod prvi. Tovariš Milan me je poslal naprej z naročilom, da brž vlovita kakšnega zajčka in ga vrzita v kotel, da bo krompirjev golaž bolj masten in tečen, hahaha!«

Tiše pa je dodal: »Če danes ni vsak borec zaslužil dvojne porcije, potem je ni nikoli ...«

»Kaj je z Ivetom?« je Milena iznenada vprašala, ker jo je grizla skrb za ranjenega brata.»Je močno ranjen?«

»V nogo jo je izkupil. Ampak pogumen partizan je, da boš vedela. Niti pisnil ni, ko smo mu obvezovali rano. No, kaj nabiraš šobo? Nikar se ne kisaj, saj kost ni prebita. Zlizal se bo kar v tvoji ambulanti.«

»Kaj pa ostali?« je vprašala Metka.

»Ah, saj boš videla,« je zamahnil z roko, kakor da bi hotel odgnati nadležno vprašanje. »Ti le premešaj tisto svojo godljo! Fantje so lačni, da bi požrli kosmatega medveda.«

»Vse je nared,« ga je užaljeno zavrnila.

Začutil je njeno užaljenost, zato je skušal brž popraviti ujedljiv odgovor s tem, da jo je pričel hvaliti:

»Metka, lepo skrbiš za nas partizane.« Govoril je z mehkim glasom, da bi zatrl v sebi žalost zaradi ranjenih tovarišev. »Veš, včasih se mi zdi, da je samo še moja pokojna mama tako skrbela za moj želodec, kakor skrbiš ti.«

»Odkar so mi fašisti požgali dom, je svobodna Velika loza moj drugi dom, partizani pa ste moji sinovi,« je zajokala.

Milena pa je kakor v slutnji dalje vprašala: »Kako je z učiteljem?«

»Nič nevarnega, samo malo ga je oprasnilo v roko ...«

»Kaj? On tudi?« je v strahu zakričala.

»Ampak to pa že moram reči, Milena, da se je Milan boril kakor lev. Če bi ga ti videla! Še Ive je bil zadovoljen z njim! Ko je fašistični gad usekal po Ivetu, je Potočnik prevzel poveljstvo nad četo. Saj boš zvedela, kako imenitno je vodil borbo do konca. Vedel sem, da je bil Milan Potočnik dober učitelj, ampak danes je dokazal, da zna biti tudi dober komandant in učitelj v borbi.«

V bližini so se zaslišali koraki in pokašljevanje vračajočih se partizanov.

Vrnili so se. Bili so izmučeni in kljub temu, da so na preprostih nosilih, spletenih iz vej, prinesli pred votlino ranjenega komandirja Iveta, kar nasmejani. Veselje nad dobljeno zmago je vsem sijalo z obrazev: borcem, ki so se vrnili zdravi, in ranjencem. V temi so odšli, v mraku so se vrnili.

Preden so odložili orožje in se razvrstili pred kotle za večerjo, so obstopili nosila, na katerih je ležal ranjeni komandir Ive. Poklical jih je predse, ker jim je želel povedati, da je zadovoljen z njimi. Želel jih je pohvaliti za junaško vedenje v borbi.

»Tovariši!« je spregovoril z jasnim glasom v tišino rastočega večera. »Danes ste se hrabro borili. Nagnali ste zločince, ki so nas hoteli uničiti in se prebiti do obkoljenih fašističnih posadk. Vedite pa, da Bela krajina še ni svobodna! Naše borbe še ni konec in je ne bo konec, dokler ne bomo zadnjega fašista pregnali z naše zemlje. Za dobro zadržanje v borbi vas pohvalim, tovariši! Naša četa, ki se je borila na desnem boku Cankarjeve brigade, je storila svojo dolžnost do domovine. Naše tovarištvo, prekaljeno v borbi, naj bo vselej tako čvrsto, kakor je bilo v današnji borbi.«

S pogledom je romal od obraza do obraza svojih zvestih tovarišev, ki so se oznojeni in utrujeni opirali na puške ob pojemajočem ognju pod polnimi kotli. Ponosen je bil nanje, na te zveste tovariše, ki ga niso zapustili v borbi. Mnogi so izgubili domove, svojce, vse, kar so imeli na tem svetu. Le sovraštvo do fašistov in ljubezen do domovine so nosili v ranjenih srcih. V njegovih očeh je gorel ogenj ponosa zaradi njegove pohvale. Zdaj, ko jih je spet videl zbrane okrog sebe, je skoraj pozabil na rano, ki ga je skelela na nogi. Najrajši bi vstal, zapustil nosila in skočil k njim ter vsakemu posebej stisnil roko. V zavest mu je blisnila grenka misel, da bo za daljši čas nesposoben za borbo. Spomnil se je na učitelja Potočnika, ki se je danes izkazal za odličnega komandirja čete.

»Dokler ne okrevam,« je nadaljeval s tišjim glasom, »naj bo vaš komandir tovariš Milan Potočnik. Zaslužil je to čast. Danes je dokazal ...«

Nič več ni mogel govoriti. Nekakšna slabost ga je pričela napadati. Dvignil je desnico in stisnil roko v pest:

»Smrt fašizmu, tovariši!«

»Svobodo narodu!« so borci v en glas zagrmeli v odgovor.

Zatem sta Milena in Metka razdelili večerjo. Ranjence so prenesli v votlino na slamnjače, tjakaj, kjer je bila urejena Milenina ambulanta. Zdaj je imela Milena spet polne roke dela. Zasilno obvezane ranjence je prevezovala in jim razkuževala rane. Ko je prevezovala rano Milanu Potočniku, so ji drhtele roke. Kaj ji je bilo vendar? Saj je prevezovala že težje rane, a svoje delo je vselej izvrševala mirno, preudarno in natančno.

»Le zategni! Krepko, da se bo ta praska prej zacelila,« jo je vzpodbujal Potočnik.

Njej pa je bilo le nerodno, ko je morala obvezovati rano svojemu nekdanjemu učitelju, ki jo je bil pred leti v tečaju učil, kako se rane pravilno obvezujejo. Zdaj sta že zdavnaj bila le še tovariša. Tudi tikala sta se, kakor vsi partizani, a v Mileni je še vedno prevladovalo spoštovanje do njenega nekdanjega učitelja.

Potem je pregledala rano na bratovi nogi.

»Boli?« ga je vprašala. »Upam, da se rana ne bo gnojila.«

»Ko smo jurišali, sem jo iztaknil,« je z nekakšno jezo odgovoril. »Ugriznil me je fašistični gad, ko sem se najmanj nadejal.«

In podrobno ji je opisal potek borbe nad Seli in Jugorjem.

»Krvi si pa menda le precej Izgubil,« je nazadnje rekla, ko je bila rana že razkužena in sveže prevezana. »Saj si bled ko mrlič.«

»Ah, kaj bi me le pomilovala!« jo je zavrnil. »Ta brazgotina se bo že zacelila. Le to me jezi, ker se bom moral nekaj časa valjati v tvoji ambulanti, namesto da bi se boril s fanti ...«

»Glej ga! To te jezi?« se je zasmejala. »A ozdravel boš in spet boš tolkel fašiste, Ive! Tolkel jih boš ti in tvoji fantje, dokler ne bodo dotolčeni do kraja.«

Potihem pa je zašepetala: »Ah, ko bi že kmalu prišlo to!«

Preslišal je njen šepet in ji odgovoril s ponosnim glasom:

»Za borce sem brez skrbi. Tovariš Milan je že vedel, zakaj je zamenjal pero s puško. In danes sem, bogme, videl, da njegova puška ne pozna prijatelja ...«

Tačas je njun razgovor prekinilo glasno klicanje globoko v gozdu: »Hoj! Hoj! Hoj!«

Borci so skočili pokonci. Vsak je pograbil svojo puško. Kurir Gregor in Potočnik sta se nemo spogledala.

»Kdo neki prihaja?« je čez čas zamrmral Gregor.

»Najbrž je stari Cerjanec — naša zveza iz Gradaca,« je odvrnil Potočnik. »A zakaj kliče? Pot mu je poznana. Ali je mogoče zašel?«

Gregor pa se je nasmehnil: »Ne, to je mladeniški glas. In zdi se mi, da ta glas poznam.«

Vrgel je puško na rame in se poslovil od Potočnika z besedami: »Saj dovoliš, da mu grem nasproti, ne?«

In utonil je v temi, ki se je bolj in bolj zgoščevala v Veliki lozi. Kmalu zatem so ga tovariši slišali, kako se je tudi sam oglasil neznancu na njegovo ponovno klicanje, z jasnimi vzkliki:

»Hoj! Hoj! Hoj!«

Komaj je minilo dobrih deset minut, se je Gregor vrnil s Starihovim Tijčetom.

»Smrt fašizmu, partizani!« je mladec pozdravil z nasmehom, ves srečen in zadovoljen, da je končno le našel njihovo zatočišče v Veliki lozi.

»Glej ga, Tijčeta!« se je začudil Potočnik. »Kaj pa je tebe prineslo k nam?«

Od utrujenosti so Tijčetu klecala kolena. Ves dan je taval po gozdu in iskal partizansko taborišče. Sedel je pokraj ugašajočega ognja in olajšano vzkliknil:

»Kdor išče, ta najde! Taval sem in taval po lozi, nazadnje pa sem le ujel v nos rahli dim skritih partizanskih ognjev ...«

Ozrl se je naokoli in se zadovoljno nasmehnil. »Saj skriti ste pa dobro, bogme! Kdo bi vas le našel! Nihče! Tudi ognja ni bilo videti, ker ste se zarili v tole drago ...«

»Ti je všeč?« se je nasmehnila Milena.

»Všeč!« je odgovoril. »Tudi nazaj v vas ne nameravam več iti. Zdaj sem tu. Sprejmite me v svoje vrste, tovariši!«

Ko pa je videl, da so se začudili njegovi nagli odločitvi, je dodal: »Že več dni je minilo, odkar sem se odločil, da se bom tudi jaz boril za našo svobodo. Saj ste videli ... Deda so mi tudi ubili. In našo vas požgali. Moram se maščevati za vse, kar so nam hudega storili,« je sklonil glavo ob žalostnem podoživljanju vsega, kar je šlo zadnje dneve mimo njega. »Da, boril se bom in hočem se boriti!« je zdaj glasneje spregovoril v tišino. »Domov pa se bom vrnil, ko bomo ponesli zastavo zmage in svobode v vse belokranjske vasi ... In tudi v našo vas, razrušeno in požgano ...« je sklonil glavo na prsi.

Naslednji dan so borci počivali in si pripovedovali doživljaje iz prestanih borb. Tudi Tijče je pripovedoval tovarišem, kako je Bastiani v šoli zapiral otroke ter jih pretepal. Česa vsega ni vedel! Vse je vedel, saj je njegova sestrica Danica sleherni dan toliko pripovedovala o krivicah, ki jih je ta šistični učitelj delil otrokom v gradaški šoli.

»Našo Danico je nekoč zaprl od poldneva do noči samo zato, ker je rekla, da ima doma dovolj hrane in ker ni marala jesti iz fašistične GILL kuhinje fašističnih makaronov,« je ponavljal, kar mu je včasih pripovedovala Danica, ko je pritekla iz šole. »Ko pa je Bastiani še tisti teden prišel k nam po jajca, je Danico zatožil mami. Mama pa seveda narejeno: ‚Ji bom že pokazala! Samo pred oči mi naj pride! Oh, ti malopridnica! Pa nikar ji ne zamerite, saj je še otrok in ne ve, kaj se spodobi, kaj pa ne. Seveda, makaronov pa res nikoli ni marala jesti. Saj veste, ni navajena ... Naši otroci imajo najrajši debelačne žgance ...‘ In Bastiani je potolažen odšel, mami pa je rekel, da bo prihodnjič Danico zaprl za tri dni skupaj, dokler ne bo sestradana sama prosila, naj ji dajo makaronov ... In ni pozabil dodati, da se Danica ne zna pametno zadržati ...«

»Da, ampak pametno se zadržati, pomeni po fašistično tole: »Pozabi, da si Slovenec, jej iz fašistične sklede makarone, ki so napravljeni iz naše moke in moli k fašističnemu bogu Mussoliniju za ta dar, ki so ga pridelale slovenske žuljave roke, hahaha!« se je suho zasmejal Milan Potočnik.

»Tfej! S to svinjarijo bo treba čimprej obračunati!« je kurir Gregor jezno pljunil v ugašajočo žerjavico.

Potočnika pa je zanimalo, kako je zdaj v Gradacu, odkar je on zapustil šolo, šolarje, ženo in sinčka Vladija ter ušel k partizanom. Že dolgo ni ničesar slišal o razmerah v gradaški šoli. Zato je vrtal v Tijčeta z vprašanji: »Ali je Danica povedala, kateri šolarji hodijo jest v GILL kuhinjo? So se sami prijavili za to pomoč? Ali jih je učitelj prisilil, da jedo tiste makarone?«

»Vsi hodijo ... skoraj vsi, ker se boje Bastianija,« je Tijče odgovarjal z mrzličnim glasom. »Ampak jedo pa le ne!«

»Ne? Kaj pa je?«

»Komaj se dotaknejo jedi. Vaš Vladi je šolarje organiziral, da so vsi enih misli in dejanj. Ko se maestro Bastiani umakne v posebno sobo k obedu, otroci vsi hkrati vstanejo in kakor na povelje stresejo tisto jed iz fašističnega kotla v čeber za pomije ...«

»Hahahahahaha!«

»Škamburjeva Zefa se pa po vsej vasi hvali, da se bodo njeni prasci tako zredili od pomij iz GILL kuhinje, da bo morala pod zimo klati kar v svinjaku in prasca kar tamkaj razrezati ...«

»Hahahaha! Zakaj pa v svinjaku?« so vpraševali borci.

»Zakaj? I zato vendar, ker živega prasca, tako spitanega, ne bi mogel nihče potegniti skozi ozka vrata svinjaka,« se je nazadnje hahljal še sam Tijče.

Vsi so se nakrohotali do solz. Lokačeva Metka pa je med smehom zavrisnila:

»Škamburjeva Zefa naj se le hvali in naj le govori, kar ji slina prinese na jezik. Naša je! Prenekateri lonec masti mi je že poslala po kurirju Gregorju za našo kuhinjo. Ali ni res, Gregor?«

»Čista resnica!« se je Gregor še vedno hahljal.

»Pa tudi prekajenega mesa od njenih prascev, ki se rede na račun GILL kuhinje, so partizani pojedli več kakor njena družina. Dobra ženska je ...«

»No, če je vam prav, je meni tudi!« je veselo kričal Tijče. »Potlej naj pa Zefini prasci kar žro tiste makarone. Čim debelejši bodo Škamburjevi prasci, več bo lahko Zefa odrinila partizanom. Ampak vi se le smejte! Tega pa zares nisem vedel, da vam Zefa daje hrano in mast. V Gradacu pa ji — tako nam je nekoč pripovedovala naša Danica — nekateri zelo zamerijo, ker hodi v grad po pomije in ostanke iz fašistične kuhinje.«

Tako jim je med šaljivim razgovorom in obujanjem spominov potekal dan počitka in miru.

Ko se je zmračilo, se je pričel kurir Gregor odpravljati v vas.

»Kam, Gregor?« so ga vpraševali borci.

»Dolžnost kurirjeva je, skrbeti za dobro zvezo med borci, kadar so v borbi. Kadar pa je odmor, mora kurir obdržati zvezo z vasjo, sicer bo nekega dne naš kotel prazen,« se jim je nagajivo zasmejal v odgovor.

Vse je povedal in nič, kam pravzaprav gre. Prav po kurirsko je z dvoumnim odgovorom nasitil njihovo radovednost. Ko pa ga je končno še Milena vprašala, kam gre, je odvrnil:

»V Gradac pojdem. Ribičevi so mi obljubili vrečo moke in škatlo cigaret. Zdaj je noč. Pravi čas za moja skrivna pota.«

»Pazi se Gregor!« ga je posvarila. »Gradaškl karabinjerji so na oprezu, odkar so jih njihovi bratci iz gradu zadnjič izkupili ob progi ...«

Udaril je po puški in se nasmehnil: »Na tole se zanesem, Milena! Živega me ne bodo dobili v pest! Za skrajno silo imam pa tudi nekaj bomb pri sebi. Njihov izdelek — prima roba italiana ... Nabral sem jih včeraj, ko so nam črnosrajčniki pod Gorjanci pokazali podplate In trosili za seboj bombe, kakor da bi sejali žito, hahaha!«

Odhajajoč je šel mimo Potočnika, ki ga je ponovno posvaril; »Vrni se pred zoro, Gregor!«

Ne bom zašel, da bi ves dan taval, kakor je blodil Tijče, ki je iskal naše taborišče, haha! Nasvidenje, tovarišija!«

Milena je še zaklicala za njim, naj naroči Ribičevim, da bodo zbrali moko za partizane.

»Vse bom uredil, ne boj se!« je obljubil. »Tudi na cigarete ne bom pozabil, fantje!«

Odšel je. Nikogar ni bilo, ki bi mu v temi kazal pot. Poznal je vse gozdne steze, saj je še pred vojno, ko je bil kot gozdar v službi lastnika gradaškega gradu, prehodil ta pota sto in stokrat. Hodil je po zemlji, ki ga je rodila. Njen sin je bil.

Velika loza se je pogrezala v tišino noči. Le tu in tam je sfrfotala z veje na vejo prebujena ptica, ki so jo v spanju prebudili kurirjevi koraki. Nekje v globini smrekovega gozda, ki se je razprostiral ob tihi Lahinji, v katero se je radovedno ogledoval prvi krajec, je zaskovikala sova. Njen mrzli smeh je preplašil slavčka, ki je drobil svoji slavulji zaljubljene pesmice, da je utihnil, kakor bi odrezal.

Mir, povsod mir in tišina, kakor da ranjene belokranjske zemlje niso nikdar pogazili tisočkrat prekleti fašisti, ki so zanesli strah in obup v srca vseh Belokranjcev.

2.[uredi]

»Oh, kakšna neumnica sem! Čisto sem pozabila nate! Saj si gotovo lačen! Zakaj ne prideš po prežganko?« je naslednje jutro Metka zaklicala Tijčetu.

»Menažke nimam,« je zagodrnjal in se namuznil, ker je opazil, da je njegov odgovor izzval nasmeh pri vseh okoli stoječih partizanih. »Vsega vranča sem prinesel s seboj, menažko sem pa le doma pozabil.«

»Na, Metka, kar v mojo menažko mu nameci!« je Potočnik priskočil h kotlu, ves zardel od pritajevanega smeha, »Če je že včeraj jedel iz nje, naj še danes. Dokler ne najdemo zanj velike sklede, bova jedla kar oba iz ene posode.«

Toda Tijčetu ni bila danes v mislih menažka. Samo na puško je mislil. Kar užaljen je bil potiho, da mu doslej ni še nihče ponudil puške.

»Rajši bi imel puško ko menažko,« je nestrpno zaklicai. »Jem lahko tudi poslednji. Saj bo menda tudi zame kaj malega ostalo v kotlu. Bom pa kar iz polnika jedel, če ne bo šlo drugače ...«

Spet so se zasmejal!, bučno, da je odmevalo od visokih smrek v bližini. Potlej, ko so pojedli, so posedli na poseko okrog votline in pričeli čistiti vsak svoje orožje, veseleč se lepega sončnega dne.

»Puško bi rad? Hm, puške ti pa zares ne bomo mogli dati, Tijče! Vsaka že ima svojega borca ...« ga je podražil Potočnik.

»Priboriti si jo boš moral, kakor smo si jih probirili mi,« mu je zaklical neki partizan.

»Priboriti?«

»No, kako pa misliš, da so nam puške poslali fašisti v dar?«

»Pa kako priboriti?«

Zdaj se je oglasil Ive, ki je ležal pred votlino, kamor so ga zanesli s slamnjačo vred, da se je grel na jutranjem soncu. Pod obvezano nogo so mu podložili panjiček; sploh so mu v vsem ugodili, kar je želel, le da so ga čutili blizu in da se je lahko udeleževal njihovega razgovora.

»Mlad si še Tijče,« je z resnim, toplim glasom ogovoril neučakanega vnuka dobravškega starega kovača. »Nihče te še ne sili, da bi moral it iv borbo. Lahko boš ostal kar tukaj, kadar bodo tovariši odšli na fašiste. Pomagal boš Metki. Napravljal boš drva za našo kuhinjo, nosil vodo ...«

Tijče je kar poskočil od užaljenosti. »Nak! To pa že ne!« je vzkliknil. »K vam sem prišel, da bi se boril, ne pa vodo nosil! Če me ne marate sprejeti med borce—«

Ni vedel, kaj naj jim še reče, da bi jih prepričal, kako ga boli njihovo omalovaževanje. In čez čas je potiho, komaj slišno spregovoril z užaljenim glasom: »Za hlapca vam tudi ne bom služil.«

»Glej ga, petelina!« se je začudil Potočnik, ki mu niso ušle zadnje Tijčetove besede. »Pa si že imel kdaj puško v roki?«

Ves zardel od sramu in zadrege je odgovoril, da puške zares še nikoli ni imel v rokah, razen lovske streljače in da sploh ne ve, kako se ravna z vojaško puško.

»Ampak kaj je to takšnega, česar bi jaz ne zmogel, če morete vi!« je trmoglavo tiščal svoje. »Nabašeš puško, pociljaš, jo sprožiš v fašista in si lahko vesel, da ima naša zasužnjena domovina enega fašističnega gada manj na prsih.«

»Hahabahahaha!« — Takšen neugnani smeh je povzročil s to izjavo, da so se borci od veselja kar valjali po mladi travi.

»Oho fantič, tako enostavno pa to vseeno ne gre,« ga je med smehom zavrnil star partizan, ki je pravkar obračal puškino cev proti soncu, da bi se prepričal, če jo je dobro očistil. »Toda če se že želiš pridružiti naši borbeni enoti, boš imel za to prilike še več ko dovolj.«

»Dajte mi puško, pa boste videli, če bom streljal ali ne. Če zna stari Lozar iz Gradaca, bom znal tudi jaz.«

»Hahaha! Stari Lozar je imel lovsko puško — dokler mu je seveda niso fašisti vzeli, kakor so jih pobrali vsem lovcem.«

Da, res je bilo tako! Temu Tljče ni mogel ugovarjati. Ko je hodil še k Potočniku v gradaško šolo, je na poti v šolo ali iz šole često srečaval starega lovca Lozarja, ki je stikal po Lozi za zajčki, srnjaki in jerebi. Njegova starinska lovska puška se je nabijala s šibrami.

»Sto šiber na enega zajčka — ni vrag, da bi ena šibra ne zletela bežečemu zajčku med rebra!« je takrat rad ponagajal Lozarju.

Da bi obrnil vse na šalo, jim je povedal, kako so včasih otroci nagajali staremu lovcu in kako jim je grozil, da jim bo preluknjal hlače dopetače.

»Že, že, vse to je lepo,« so se mu smejali. »Partizanskih pušk pa ne nabijamo s šibrami, temveč s kroglami. Tudi zajčkov ne streljamo z njimi! Fašiste pač.«

»Ena krogla na sto fašistov — tako podiramo mi Mussolinijeve zajce!« je pojasnjeval ranjeni komandir Ive.

»Hohohohoho!«

Nekaj časa je molčal, ker ga je jezilo, da se na njegov račun zbijajo šale. Končno je le vprašal s tresočim glasom:

»Torej mi ne boste dali puške?«

»Ne moremo ti je dati, ker je zate nimamo,« je Potočnik odgovoril z milim glasom. Četvere puške imamo: stare avstrijske, jugoslovanske, italijanske in švabske. Vse pa so že oddane. Če naj ti en naš borec da svojo puško, bo sam ostal brez nje. To pa se ne more zgoditi. Borci so preizkušeni strelci. Nobena krogla ni izstreljena v prazno, vsaka ima za cilj fašista.«

Poln žalosti je zdajci Tijče vstal in pričel na kup znašati svoje stvari: torbico, volneno odejo, ki mu jo je bila mati predvčerajšnjim doma zvila, ko se je bil poslovil od domačih, perilo in nogavice. Začudeno so ga opazovali, on pa je z jokajočim glasom hlipal:

»Potlej se bom moral seveda vrniti nazaj v vas.«

Glas se mu je tresel in v očeh so ga zapekle solze. »Za hlapca vam zares ne bom služil.«

Potočnik je stopil k njemu in ga objel ter prijel na svoje prsi kakor takrat, ko je prvič prestopil prag učilnice v Gradacu in se zjokal, ko je dedek, ki ga je bil pripeljal prvi šolski dan v šolo, odšel domov. Njemu pa je takrat nekakšen strah pred učiteljem nagnal jok v mlado grlo. Pobožal ga je po licih in dejal z resnim glasom:

»Počasi, Tijče! Pa si zares ko burja! Dejali smo ti že, da te ne bomo podili, če želiš ostati pri nas. Mlad si še. Pokaži, da si tudi pogumen in dobil boš puško. Najprej pa ročno bombo — prima roba Italiana, kakor se rad pošali naš kurir Gregor. Kadar bomo ramo ob rami jurišali na fašistične bunkerje in pobili fašiste, boš imel pušk in streliva na pretek.« Tako ga je potolažil, kakor ga je znal pred leti kot učenca potolažiti v šoli.

Še tisti dan ga je popoldne učil, kako se ravna z vojaško puško. Učil ga je ciljati v tarčo.

»Glej, tule položimo naboj,« ga je učil prav tako, kakor ga je nekoč še v šoli uvajal v skrivnosti pisanja in branja. »To je prednja, to je zadnja mušica. Takole prislonimo puško k licu, naravnamo pogled skozi obe mušici proti cilju.«

Poslušal ga je pazljivo, da mu ni ušla niti najmanjša podrobnost. Zatem je hlastno pograbil učiteljevo puško in se učil ciljati. Vse do mraka je nadlegoval zdaj tega, zdaj onega borca, naj pogleda skozi prazno puškino cev in pogleda nad obema mušicama, če je puško pravilno nameril proti cilju.

Kurir Gregor bi se moral vrniti že ob zori v partizansko taborišče, zdaj pa je že večer zagrinjal lozo s svojimi temnimi ponjavami, a njega še ni bilo iz vasi.

»Le kje hodi?« je zaskrbelo Metko.

»Ne boj se zanj,« jo je miril Potočnik, a tudi v njegovem glasu se je poznalo, da tudi njega grudi tiha skrb, ker tovariša le predolgo ni nazaj.

Po večerji so polegli k počitku. Do polnoči bodo spali, potem bodo odšli spet v borbo.

»Dva dni počitka — dovolj je bilo,« je odlomil komandir Potočnik.

Tovariši so se pred spanjem še tiho razgovarjali o borbah, o domačih, ki jih že dolgo niso videli, o borbi, ki jih je čakala, saj so vedeli, da bo nočni napad na semiško fašistično posadko trd oreh tudi za preizkušene borce.

Partizanski ognji so umirali. Milena je zaklicala v temo:

»Hej, Janez! Ali spiš?«

»Ne še, Milena! Kaj bi rada?« se je oglasil mlad partizan.

»Zaigraj nam kaj, Janez,« je zaprosila Milena. »Tiho, rahlo, da zaziblješ borce v počitek ...«

»Če želiš, tovarišica Milena, zakaj pa ne?«

Vstal je, privlekel od nekod harmoniko in tiho, tiho zaigral otožno pesem:

»Janez, kranjski Janez, kam odhajaš danes?«

Milena je zapela z otožnim glasom. Pesem se je kakor prošnja dvigala med vrhove smrek in stoletnih hrastov, ki so se kakor visoke črne sence dvigali proti zvezdnatemu nebu.

»Zahvaljen, Janez! Lepo si zaigral ...« je Milena pohvalila mladega partizana.

»In ti si nam lepo zapela,« ji je Janez vrnil pohvalo.

»Da lepa pesem je to ...« je Milena otožno vzdihnila. »Le kdaj jo bom lahko zapela v domači vasi? Le kdaj ...«

»Nikar ne obupuj, Milena,« se je iz teme oglasil Potočnik. »Tudi ta dan bo prišel, ko bomo s svobodo vred ponesli našo partizansko pesem v slednjo belokranjsko vas. Pogum, Milena! Zaupaj v pravico, ki je na naši strani!«

»In ne pozabi, da je z nami vse belokrajnsko ljudstvo,« je dodal Ive, ki ni mogel priklicati spanca na trudne oči. V rani na nogi so se mu pričele oglašati pekoče bolečine. Stiskal je zobe in tiho, vdano trpel. Razmišljal je o akciji te noči, o napadu na Semič, ki ga bo tokrat izvedel Potočnik s svojo borbeno enoto. S Potočnikom sta ležala tesno skupaj in šepetala o načrtu. Ive, preizkušeni borec in komandir partizanske edinice iz Velike loze, je svojemu tovarišu nasvetoval še to in ono, da bi borci zanesljivo premagali semiško fašistično posadko.

»Zaspite zdaj, tovariši! In vsem skupaj — lahko noč!« je zaželela Milena in odšla v votlino, kjer sta z Metko imeli ležišče.

»Pa zaspimo ... Opolnoči odidemo na pot. Stražarji, na svoja mesta!« je zaklical Potočnik.

Zares so kmalu zaspali. Postelja jim je bila gozdni mah, zglavje trda skala ...

»Lezi tudi ti, Tijče!« je Potočnik zaklical mladcu. »Zaspi! Za nov dan si naberi novih moči.«

Tijče je legel pokraj svojega nekdanjega učitelja in se zavil v materin gunj.

»Lahko noč, tovariš učitelj!« in poiskal v temi njegovo roko ter jo krepko stisnil. »V šoli ste me učili brati in pisati ter ljubiti našo domovino. Tudi Velika loza, vidim, je trda šola. Velika loza je svobodna. Srečen sem, da sem pri vas ...«

Potočnik ga je objel in poljubil. »Rad te imam, Tijče! Zmerom sem te imel rad. Zaradi tebe samega in zaradi tvojega deda, ki je bil velik človek in svobodoljuben mož. Če bi tvoj dedek še živel, bi bil ponosen nate! Naše gore list si. In jutri, po končani borbi — če jo bova srečno prestala — se bova pobratila. Zdaj nisem več tvoj učitelj, ampak samo tovariš. Vsi partizani smo si bratje med seboj.«

Malo pred polnočjo se je v taborišče vrnil kurir Gregor. Stražar je naperil v prihajajočo senco puško, pripravljeno na strel in zaklical v temo z gromkim glasom:

»Stoj! Kdo je?«

»Jaz sem! Kurir Gregor!« je odmev iz gozda planil med speče borce, ki so se pričeli prebujati zaradi stražarjevega krika.

»Kurir Gregor, naprej!«

S polno vrečo moke se je kurir približal stražarju in ga potrepljal po ramenu.

»Dober stražar si, Marko,« ga je pohvalil. »Prav je tako. Če bi bilo kaj več takšnih fantov v Gradcu, bilo v vasi drugače, kakor je ...«

»Kaj si prinesel?« ga je nagovoril Potočnik, ki je v temi nejasno razločil, da je Gregor vrgel težko breme z ramen in ga postavil na zemljo ob vhodu v votlino.

»Kaj prinašam?« si je Gregor otrl pot s čela. »Moko in žalostne novice.«

»Kaj je? Povej!« so prebujeni borci radovedno obstoplli svojega tovariša. Vsakdo je imel v vasi kakšnega znanca, prijatelja, sorodnika in so brž želeli izvedeti čim več novic.

»Žalostno je v vasi,« je vzdihnil Gregor in se utrujeno sesedel na Tijčev gunj. »Že davi bi se moral vrniti. A kako? Fašisti so obkolili vas, preden sem se poslovil od Ribičevih. V Ribičev senik sem se zaril kakor krt pod zemljo in preždel tamkaj vse do opoldneva. Ljudje se stiskajo po hišah kakor preplašeni piščanci pod kokljo. Po vseh bajtah so bile preiskave. Fašisti so vse moške pobrali in jih odgnali v Črnomelj. Spet so uprizorili novo hajko na ljudi. Marentičevega Juleta je nekdo najbrž izdal, da je razpečeval letake in »Slovenskega poročevalca«. Sredi dopoldneva so ga ustrelili v grajskem parku. Stara Marentička pa tuli in bega od hiše do hiše kakor kokoš pred jastrebom. Vso bajto so ji premetali in našli, kar so iskali. Jule je letake skril na podstrešje. Pri prvi preiskavi jih niso našli, zdaj pa so se ko divji zapodili naravnost na podstrešje ...«

»Da, to je očiten dokaz ... Nekdo ga je moral izdati,« je Milena zamišljeno zamrmrala.

»Dolgo prej so že imeli zaprtega v gradu. Zdaj pa so mu pomoleli pod nos, kar so našli na njegovem podstrešju. No, kaj bi vam še pravil — počili so ga,« je Gregor stisnil skozi zobe. »Podivjali so. Nikomur več ne zaupajo, zato so vse moške pobrali, kar jih je še bilo v vasi.«

V daljavi, nekje nad Brezovo rebrijo, je v temno noč zasvetila signalna raketa; Cankarjevci so borcem iz Velike loze naznanili svoj pohod proti daljnemu Semiču.

Rezko Potočnikovo povelje je borce uvrstilo v red. Med njimi je bil tudi Tijče. Še ves pod vtisom Gregorijeve žalostne novice, je zaklical:

»Dajte mi bombe, tovariši! Z vami pojdem na svoj prvi juriš nad fašiste! Priboril si bom puško! Videli boste! Z njo bom maščeval dedovo kri in trpljenje mater, ki danes jočejo za ugrabljenimi sinovi. Dajte mi bombe, tovariši! Kri za kri!«

Odšli so novi borbi in novi zmagi nasproti. Vzela jih je noč, požrla jih je tema Velike loze.

V taborišču so ostali samo ranjenci, Milena in Metka.

Vasi, mimo katerih so hodili tisto noč borci, so spale v nemirnem spanju. Kdo bi preštel vzdihe, ki so spremljali speče, pogreznjene v težek sen! Kdo bi osušil solze žena in mater, ki so še v nemirnih sanjah ihteč klicale može hi sinove pod domači krov, od koder so jih fašisti nagnali s surovo silo v glad, pregnanstvo in smrt!

3.[uredi]

Minevali so meseci in meseci. Fašistične posadke v Beli krajini so padale druga za drugo kakor gnilo sadje z drevja. V deželici med svobodnimi Gorjanci in zeleno Kolpo je spet zadihala prelepa jesen! Da, saj je tokrat obdarila belokranjsko ljudstvo tudi s plodovi svobode, za katero so ljudje trpeli in gladovali, umirali in se uporno borili skupaj polna tri leta. Fašistična Italija se je končno le vdala in odpovedala vojaško zvezo Hitlerjevi Nemčiji.

Ljudstvo sončne Bele krajine, ki se je s partizani povezano na življenje in smrt borilo za prostor na svobodnem soncu, je tisto jesen leta tisoč devetsto triinštiridesetega zavriskalo in zadrhtelo od velike sreče.

In nekega dne v sončnem septembru sta prišla v Dobravice stric Jurij in teta Neža. Stari mož si je neprestano nažigal svojo pipico in zadovoljno vlekel iz nje. Ko sta se že bližala Dobravicam in Starihovi hiši, je poln zanosne sreče poklical ženo, ki je utrujeno capljala za njim in od časa do časa zaostala.

»Tak, stopi no, stara; Glej, vse tiho in prazno je v vasi, kakor da je vse Dobravčane podavila črna kuga.«

Teta Neža je s košarico v roki klecala za njim in nenehno vzdihovala:

»Oh, moje noge, moje uboge noge! Komaj hodim in duša mi že leze v grlo.« In po kratkem molku je povzela za strcem: »Pa res, kje pa so ljudje, da ni nikogar na spregled? Tako tesno mi je pri srcu. Da niso bežeči Lahoni mogoče pobrali vseh naših ljudi in jih odgnali s seboj? ...«

Oh, tega bi pa res ne smela reči! Stric Jurij se je njenim besedam nasmejal od srca. Ni in ni mu šlo v glavo, kako more biti njegova žena še vedno tako zelo preplašena od fašistov. Takšne volje je bil danes, da je kar pozabil, kako so Mussolinijevi črnosrajčniki vsa leta neljubega gostovanja v Beli krajini ljudem delili zgolj trpljenje in žalost.

»Pobrali naše ljudi ...« je godrnjal. »S seboj odgnali? Beži, beži, stara! Zapomni si, da sekira ne dobi po glavi, dokler si ne napravi topora. Fašistični sekiri pa so naši partizani stesali bet. In tako so fašisti davi — hop, hop! — na vrat na nos zbežali v Rim ...«

»Bog te usliši!« je prikimala starica.

Stric Jurij pa je počasi zlogoval, kakor da bi hotel sleherni besedici dati pravi pomen: »Mussolinijeva Italija je včeraj ka-pi-tu-li-ra-la. Vidiš, Neža, zastonj ne pravijo naši ljudje, da i jakemu volu rog poči ...«

Bil je srečen, da se po dolgem času lahko spet malo pošali s svojo ženo. In dobro je bil obveščen o vseh dogodkih, ki jih je bil Cerjančev radijski sprejemnik že sinoči grmeč raztrobil po vsem Gradacu. Novica se je z bliskovito naglico razširila v slednjo gradaško hišo. Teta Neža pa je seveda bila po stari kmečki navadi nezaupljiva. Kar ni in ni mogla verjeti, da je vse to res. Vso pot od Okljuke do Dobravic se je nezaupljivo ozirala, če ji morda spet ne sledi kakšen fašist z nabito puško, ki bi pričel streljati za njo, ker sta z možem brez italijanskega dovoljenja zapustila domačo vas.

»Grmel je tisti radio, grmel,« je ponavljala za stricem in se grenko nasmihala, da ji je stari, uveli obraz bil poln gub. »Pa saj tisto tudi veš, Jurij, da kadar grmi, takrat rado tudi pada ... Mene je tako strah. Kaj pa, če so fašisti kje skriti, če čepe kje za grmovjem in naju zdajle poslušajo?«

Z grozo v očeh se je pričela spet ozirati. In ker v vasi tisti čas zares ni bilo nikogar videti, jo je pričel gruditi še večji strah.

Toda stric Jurij je bil zgneten iz drugačnega testa! »Tako se mi zdi,« je modro napletal dalje svoje misli, »da Dobravčani še sedaj ne vedo, kako so se polentarji vdali. Bogami!« je nazadnje vzkliknil, »ali v tej zapuščeni vasi zares nihče nima radijskega aparata?«

Obstal je in se oziral radovedno okrog sebe. Kamorkoli je pogledal, povsod so bili še vidni ostanki velikega požara v Dobravicah iz lanskega leta. Povsod razmetano tramovje, ožigi lesenih ostrešij in ožgane skale, revni ostanki nekdanjih zidanih hiš in hlevov.

»Pa pojdiva dalje,« je pričela zdaj siliti teta Neža, ker je stric, stoječ na mestu kakor ukopan, pasel pogled po revščini, ki jo je v to vas zanesla vojna. »Pojdiva, če ne bo Barica rekla, da so bedaki prišli po zijake, hihihi!«

In nekam opogumljena, odkar je od daleč zagledala krov Starihove hiše, se je napotila dalje.

»Le pojdiva, stara!« je zamomljal stric Jurij. »Zrak je čist.«

In nažgal si je pipico rekoč:

»Že dolgo mi ni pipa tako dišala kakor danes, ko so se fašisti spustili v beg kakor podgane s potapljajoče se ladje.«

Zares so fašisti prav tisti čas bežali proti Kočevski in še dalje, dalje proti zahodu, želeč odnesti celo kožo v domovino. Beg je bil sramoten, toda koristen! Zares jih je bilo tudi v Beli krajini ko peska na dnu Kolpe.

»Pa če bi šlo na jakost, bi i krave zajce lovile,« je pomislil stric Jurij, ki je še v Gradacu zvedel, da je fašistov ko listja in trave nekje na Kočevskem, kjer jim partizani odvzemajo orožje in strelivo, njih pa puste, naj gredo dalje, le dalje proti zahodu.

»Hja, mislili so, da nas bodo zmleli ... Eh, pa naj zdaj vedo, da se na medveda ne gre s šilom,« je dalje premišljeval stric Jurij in zadovoljno brundal predse nekakšno staro belokranjsko pesem, ki so jo včasih peli samo na piru. »Zdaj jih naši fantje pode pod kotec, hehe! Naj vedo, da pod kotcem ni mogoče plesati ...«

»Da, zlo se z dobrim ne odganja,« je po kratkem razmišljanju glasno spregovoril, kakor bi hotel potrditi pravilnost svojih misli.

»Pa poglejva, ali je vsaj pri Starihovih kdo doma,« se je ustavil na pragu Baričnega doma in krepko potrkal na vrata.

»Ana, kje pa tičiš? Kam si se zabila? Odpri vendar!«

Odstran vrat se je oglasil prestrašen ženski glas: »Kdo je? Kaj hočete?«

»Ubožica, kako je preplašena,« je pomislila teta Neža.

Zdaj se je stric Jurij nasmejal na vse grlo. »Barica, ali naju ne poznaš?« je zaklical s krepkim glasom. »Odpri! Midva sva! Stric Jurij in teta Neža!«

»Prišla sva ti povedat, da je konec vojne!« je zaklicala še teta Neža.

Gospodinja je odprla vezne dveri. Shujšana, bleda in prestrašena se je vrgla v objem tete Neže. »Kako dolgo vaju že nisem videla!« je zajokala in si v zadregi popravljala črno ruto na glavi.

Vstopili so v hišo, kjer je bila Barica sama z najmlajšo hčerko Reziko, ki je komaj dobro shodila in je tekala po sobi, loveč se za materino krilo in skrivajoč se za njim, ker jo je bilo strah pred neznanima prihajačema.

»Kaj zares še ne veste v vaši vasi, da je konec?« je dejal stric Jurij in se utrujeno spustil na stol za mizo.

»Kakšen konec?«

»Glej jo! Še vprašuje. Konec! Pravi konec. Fašisti beže, da se kar kadi za njimi ... Na Kočevskem pa jih ustavljajo naše brigade. Toliko orožja so naši borci že nabrali od njih, ki ga hite metati vstran, da imajo za celo goro pušk, brzostrelk, bomb in topov ...«

»Skoraj ne verjamem,« je Barica mirno spregovorila.

Da, zares ni verjela. Stričeve besede je sprejela brez začudenja. Tolikokrat je že slišala v zadnjem času od partizanov take in podobne besede, da se fašisti namreč ne bodo dolgo samopašili na naši zemlji! Tolikokrat je že bila prevarana v svojem pričakovanju, da je zaradi udarcev usode in izgube moža ter dedeka in zaradi Tijčeta, ki je tako mlad, skoraj še otrok, odšel med partizane, že zdavnaj izgubila vero v lepše, svetlejše življenje. Ko je Tijče odhajal z doma, ji je med poslavljanjem zašepetal na uho:

»Mama, rad te imam! Vrnil se bom, ko bomo spet svobodno dihali. Ne joči za menoj! Vsaki siroti in vsakemu partizanu, ki bi kdajkoli potrkal na naša vrata, odpri in ga nasiti ter napoji. Ti boš dajala njim, ko tvojega sina ne bo doma, meni bodo dajali drugi ...«

Po teh besedah se je vselej ravnala. Sinova želja ji je bila ukaz. Starihova hiša v Dobravicah je tudi potlej, ko dedeka, starega kovača Miketa ni bilo več med živimi, zatočišče gladnih, žejnih in preganjanih. Borci, ranjenci, brezdomci, begunci, ki so se za dan ali dva umaknili iz domačih hiš pred besnečimi fašisti, ki so ubili ljudi kakor lovci zajce, so bili pri Starihovi gospodinji vselej deležni koščka kruha, kozarca vina in tople besede. Koliko jih je nasitila v teh mesecih, ko Tijčeta ni bilo doma, oh koliko! Kdo bi jih preštel! Kdo bi si zapomnil vsa imena!

In prav takšne kakor Starihova, so bile vse dobravške hiše. Kjerkoli so imeli samo še skromno streho nad glavo, četudi nad pol pogorelim in porušenim domom, povsod so še tisto malo, kar so imeli sami, delili z ljudmi, ki so bili še revnejši; s tistimi, ki niso imeli doma, niso imeli zemlje; s tistimi, ki so se kakor preganjane zveri pomikali od naselja do naselja v dneh velikih fašističnih hajk ter prosili za košček kruha, za skodelico debelačnlh žgancev, da so si ohranili golo življenje. Izgubili so vse, a vere v pravico in končno zmago partizanov niso izgubili! S to živo vero v srcu, da bo nekoč vendarle zasijalo vsem preganjanim brezdomcem svobodno sonce, so trpeli in čakali dne, ko bo okupator nagnan iz dežele, iz domovine, za katero so krvaveli borci, da bi jo iztrgali iz grabežljivih krempljev lačnih tujcev.

In glej, zemlja je bila dobra. Belokranjska zemlja je takrat preživljala tisoče in tisoče, ki so se s veliko vero v zmago pravice priželi k njenim rodnim grudim. Letine so bile bogate in obilne, kruha in žgancev je bilo dovolj za domače prebivalstvo in za borce ter begunce in brezdomce.

Dobravčani so resda izgubili mnogo, a zemlja je ostala. In zemlja je kakor ljubeča mati iz rodnih grudi dajala in hranila vaščane ter vse, ki so se v to vas zatekli po pomoč. Ljudje so si postali bratje po duši in srcu. Čakali so, kdaj jim bo napočil dan zmage, ki so ga partizani že nekaj časa tako trmoglavo napovedovali.

Ta dan je zdaj prišel! Prišel je tako iznenada, da ljudje sprva niso mogli verjeti tej spremembi. Fašisti so brez bojev zapuščali našo zemljo, na kateri se v kratkem času svojega neljubega bivanja niso nikdar dobro počutili, ker so jih partizani neprestano vznemirjali in napadali.

»Skoraj ne morem verjeti,« je zamišljeno ponovila Tijčetova mati. »Le kako naj verjamem, stric Jurij? Še davi so fašisti drveli skozi našo vas. Bili so do zob oboroženi. Lovili in streljali so kokoši ter jih pobirali ko odpadlo sadje ter odnašali s seboj. Mi smo še spali, ko so se s prvim svitom pojavili v vasi. Hiteli so nekam dalje, nekam proti Metliki. Od strahu smo se zaprli v hiše in trepetali, kaj bo. Vsi smo mislili, da so spet prišli požigat, pa požigali vendarle niso. Le dalje so hiteli, dalje, dalje ...«

»No, vidiš, bežali so, ker so jim tla gorela pod nogami,« se je zasmejal stric Jurij. »Da, da, kar nič me tako nejeverno ne glej! Res je, kar ti pripovedujem. Radio je že sinoči povedal, da je Italija kapitulirala ...«

»Oh ...«

Nič drugega ni mogla izreči v tej sekundi olajšanja, ki je bilo boleče od prevelike sreče. Padla je staremu možu okrog vratu in ga pričela objemati. Od tihe, nepoznane sreče so ji solze navrele v oči.

»Res je, res ...« je gonil starec svoje dalje. Vidiš, tako je navsezadnje le počila vsemogočna os Rim—Berlin, hahaha!«

»Pri nas o tem še nič ne vemo. Italijani so davi res nekaj žlobudrali in nam kričali; Finita la guerra! — A kdo bi jih razumel!

»Da, finita la guerra — konec vojne, se pravi temu. Saj na Okljuki tudi nismo verjeli. V Gradacu pa so že partizani v gradu, kjer so se prej šopirili fašisti ...«

»Kje pa je Potočnikova žena?« se je Barica iznenada spomnila.

»Doma. Leži. Bolna je,« je povedal stric Jurij.

»Ah, saj je lahko bolna,« je teta Neža plosnila s rokami. »Koliko pa je tudi pretrpela, revica! Vse so ji pobrali, ti črni vragi fašistični! Pohištvo, klavir, na katerega so gospod učitelj tako lepo igrali, vse so naložili na vagon in odpeljali nekam v Italijo. Čisto so ji izpraznili stanovanje. Še dobro, da niso še nje in sina Vladimirja odgnali v internacijo ...«

»Oh, kar posedita malo, dokler se ne vrnem,« je poskočila gospodinja. »Sosedovim grem povedat. Saj tudi nič ne vedo ...«

Takrat pa so se mimo Starihove pogorele kovačnice prlpodili vaški otroci. Tudi Danica, Tijčetova sestrica, je bila med njimi. Peli so neko partizansko pesem in vsi so imeli v rokah papirnate zastavice, ki so jih sami napravili in pobarvali z barvicami. Kazno je bilo, da so te zastavice napravili že pred časom in da so jih imeli nekje skrite za današnji dan.

Stric Jurij se je zasmejal in pokazal na otroke. »Kar tukaj ostani in nikamor ne hodi!« je dejal Barici. »Bodo že tile opravili bolje in hitreje kakor ti. No, kar naglej se jih! Tvoja Danica jih vodi, haha!«

Stopil je k oknu, ga nastežaj odprl, da se je razlilo po sobi jesensko sonce, in zaklical pojoči skupini:

»Otroci, veselite se in pojte, pojte! In pomnite današnji dan!«

»Hura! Hura! Vojne je konec!« so kričali otrod, pojoč skozi Dobravice.

Le kje so se vzeli?

Danica jih je zbrala za ta veliki dan. Dopoldne je bila v Gradacu. Niti materi ni povedala, kam gre. Davi je slišala, ko so Italijani na begu kričali: Finita la guerra! Kako veter je zbežala skozi Veliko lozo po znanih stezah in poteh, po bližnjicah do Ribičevih, kjer je vse zvedela. Vrnila se je in še vsa zadihana zbrala vso vaško otročad v Žugljev skedenj, kjer so imeli dobraviški otroci urejeno zasilno učilnico. V naglici so na papirje, iztrgane iz šolskih zvezkov, naslikali slovenske zastavice. Potem so se kakor živobarvna, pisana, živa sreča z zastavicami v rokah razlili pa vasi in peli in peli in peli ...

V tem veselem sprevodu so bili: Starihova Danica, Žugljeva Jožek in Jelka, Rusova Vida, Malči in Jožek, Štefaničev Franci in Anica, iz Krivoglavic pa so prihiteli Žuničevi otroci z Milavčevo Milico in Ivančkom. In ker je Danica domov grede obvestila tudi giršičko deco, so iz Giršič prišli v Dobravice v radostni otroški sprevod tudi otroci iz Tomčeve, Kraljeve in Šimčeve hiše.

»Hura! Hura! Spet sije svobodno sonce na našo Belo krajino!« so se drli otroci, da so vaščani presenečeni in solznih oči postajali na preddverjih in se objemali od veselja in velike sreče.

Sredi vasi se je vesela skupina ustavila in Danica je zaklicala:

»Pionirji! Pionirkel Okrasimo slovenske hiše s slovenskimi zastavicami in cvetjem ter zelenjem!«

Razkropili so se po vasi kakor neugnani vrabci v proso in zatikali zastavice, cvetje, zelene vejice za okna, za vrata, vsepovsod, kamor so jih zanesle mlade noge.

»Živio, otroci!« je stric Jurij kričal skozi okno Starihove hiše in si s tresočo roko nažigal pipico. »Veselite se! Vojne je konec!«

»Mussolini se je zadavil, ko je hotel požreti našo lepo domovino!« je zaklicala Milavčeva Milica.

»Obtičala mu je v grlu kakor volku predebela kost, haha!« je veselo dodal Rusov Jožek.

»Oh, mladina, mladina! Da sem le dočakal ta dan,« jih je veselo pozdravil stari Žugelj, ki je, stoječ na pragu požgane hiše, zdaj že za silo popravljene, toliko, da so imeli Žugljevi lastno streho nad glavo, smrkal od veselja in si z žuljevo desnico brisal solzne oči.

Žugljeva Jelka je od nekod prinesla italijansko čitanko, iz katere so se morali dobraviški otroci učiti italijanskega jezika, dokler so še obiskovali pouk pri maestru Bastianiju.

»Zdaj pa raztrgajmo to tujo učenost!« se je zasmejala.

»Da, raztrgajmo jo!« so nestrpno zakričali za njo prav vsi.

»Dosti solz smo pretočili zaradi nje in zaradi maestra Bastianija!«

»Nasujmo krpati te vražje knjige po vsej vasi, po vseh stezah!«

Žugljev Jožek je potegnil laško čitanko iz rok svoje sestrice in jo pričel cefrati na drobne koščke. Vrgel jih je v zrak in veter je razpihal fašistične molitvice po vsej vasi. Vmes je kričal in oponašal Bastianija: »Tobro tako! Bravi, ragazzi!«

»Hahahahahaha!«

»Poteptajmo te ostanke fašistične lažikulture!«

»Poteptajmo jih!«

In zagnali so se za listi raztrgane knjige ter skakali po njih, ponoreli od veselja, ki jim je prekipevalo v prsih.

»Tako! Dober nauk do smrti ne škoduje, slabega pa poteptajmo v prah!«

»Nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan!«

»Si, si, bambini! Tobro tako!« je Žugljev Jožek oponašal Bastianija in žel vihar smeha za svoje posrečeno spakovanje.

»Ha, šele zdaj se mi je zasvetilo, zakaj so fašisti davi kakor nori tekli skozi našo vas ...« je stari Žugelj kar preko pota zaklical sosedi.

»Bežali so, bežali, tralala!« so otroci, ki so slišali ta pogovor, neugnano zapeli in skakali ko ponoreli.

»Živela svoboda!«

Presrečni nad velikim dogodkom, ki je izruval strah iz njihovih mladih src ter napolnil njihove duše z radostjo, so se prijeli za roke ter zapopevali in zaplesali staro belokranjsko kolo:

»Igraj, kolce, ne postavaj ...«
»Nisem došel kola igrat ...
neg’ sam došel divojk zbirat ...«
»Ni devojka nakičena,
nit’ veselce pozlačeno ...«

Ko so se naplesali, je Danica pokazala na dedovo kovačnico, ki je brez strehe in z ožganim zidovjem od lanskoletnega požara še vedno zapuščena samevala pokraj Starihove hiše.

»Aha, kaj pa tole?« je veselo plosnila z rokami. »Prišel je čas, da odpravimo sramoto z naše hiše! Na Slovenskem smo mi gospodarji!«

»Jej, saj res! Odpravimo italijanski napis!« je od veselja nad tem odkritjem poskočila Rusova Vida.

»Živio, odstranimo ga!«

»Takoj z barvo nad besedo fabbro!«

»Barve nimamo ...« se je spomnil Žugljev Jožek.

»Čakajte, v kovačnici je imel naš dedek kolomaz,« se je zasmejala Danica in se vriskajoč zagnala proti kovačnici.

»Poiščimo ga!« so se vsuli za njo.

Pohiteli so med vžgano zidovje, kjer je prežgan kovaški meh kljuboval vremenu, izpostavljen snegu in dežju, ker je bila kovačnica brez strehe. Oh, meh, stari dobri meh! Kolikokrat si pihal in puhal staremu kovaču! Zdaj si podoben le še kakšni napihnjeni, poginuli živali.

Za mehom so otroci iztaknili posodo s kolomazom. Od veselja nad presenečeno najdbo so zakričali, da je odmevalo v Veliki lozi.

»Čakaj, ti bi si namazala obleko!« je dejal Žugljev Jožek in nestrpno potegnil majhno čebrico s kolomazom iz Daničinih rok. »To je moje delo!«

Prislonili so lestev ob zid in Jožek je pričel mazati s črnim kolomazom po italijanskih črkah.

»Pazi, da ne zamažeš slovenskega napisa!« ga je opomnila Danica. »Ostati mora na kovačnici za spomin na pokojnega očeta! Kadar se bo Tijče povrnil od partizanov, bo nadaljeval z delom v kovačnici. Pazi! Očetovega imena se ne dotikaj!«

Kakor podlasica je Jožek po opravljenem delu skočil z lestve.

»Tako, ta naloga je končana!«

In čez čas se je z narejeno žalostjo zagledal v pomazano besedo fabbro ter hudomušno zatarnal:

»Eh, ragazzi, ragazzi, cosa lavorate?«

»Bone, bone, tobro tako!« so otroci vzklikali in se krohotali.

»Živela svoboda!«

Takšen veseli direndaj so prinesli v vas, da Dobravčani kaj takega še niso doživeli. Od veselja so jim solze navrele v oči in gledajoč to svojo dečico, srčiko rodu, za katero so trpeli in zanjo v času vojne trepetali, so za kratek čas pozabili na prestano gorje, na lanskoletni požar v vasi, na pogorišča, na vse, kar so prestali v sužnjih dneh, ko so fašisti teptali njihove narodne pravice in jim odrekali pravico do življenja na zemlji, katero so v trdem delu napajali z lastnim znojem; pravico do življenja na grudi, katere sinovi in hčere so bili.

Veliki dnevi trpljenja so se umaknili velikemu dnevu veselja, ki ga je prinesla zmaga pravice nad krivico.

Naslednji dan se je sredi popoldneva oglasila v Veliki lozi vesela pesem harmonike.

Dobravški otroci so se spustili v tek po vasi. Hiteli so nasproti partizanom, ki so po svojem kurirju Gregorju že sinoči napovedali obisk težko prizadetim Dobravčnnom. Napovedali so slavnostno zborovanje, združeno s kulturno prireditvijo.

Harmonika je vriskala v sončen dan. Borci Potočnikove čete so peli:

»Hej brigade, hitite,
razpodite, zatrite
požigalce slovenskih domov ...«

Njihovo pesem je spremljalo živahno petje ptic v Veliki lozi. Ko so otroci zagledali partizane, ki so okrašeni z zelenjem in cvetjem korakali za svojim komandirjem in za svojo četno bojno zastavo, so jih burno pozdravili:

»Zdravo, partizani!«

»Zdravo, pionirji!« so jim borci odzdravljali nasmejanih obrazov.

Na čelu čete je ob Potočniku in zastavniku korakal Ive, ki je bil že zdrav. Borci so ga izvolili za četnega komisarja. Tudi Milena in Metka sta bili med borci.

»Živeli, slovenski partizani!« so zaploskali domačini, ki so se kakor na ukaz zbrali pred Starihovo hišo sredi vasi.

Ah, glej, kdo neki je tistile mladi, zagoreli fant, ki se je sredi šumnega veselja in vesele pesmi harmonike odtrgal od čete in poletel k Starihovi Barici? Oh, saj to je vendar Tijče! Pravcati korenjak je postal! Visok, močan, zdrav fant, z brzostrelko prek ramen. Kdo bi mu zameril, če ni mogel pričakati, da bi bil komandir zaustavil svojo četo! Pohitel je k svoji materi in jo burno objel. Krčevito se je solzna mati vrgla v njegov objem.

»Tijče, sin moj!« je od veselja in iznenadne sreče zajokala mati.

Danica je obstala ob strani. Oči so ji sijale od radosti nad bratovo vrnitvijo v domačo vas. Ah, kako ponosna je bila nanj, na tega svojega junaškega brata, ki se je zdrav in vesel povrnil s hrabro partizansko četo v Dobravice!

»Mene ne vidiš?« ga je ogovorila, ko je le zmerom smejoč se, da je kazal vrsto zdravih, belih zob, zrl materi v oči, kakor da se ne more nagledati njenega milega obraza.

Sunkovito se je okrenil k njej.

»O, Danica! Sestrica! Kako si zrasla! Zdravo!« Segel ji je v roko in jo prižel k sebi na široka, mladeniška prsa.

Vsa vas, mlado in staro, je bilo zdaj že zbrano pri partizanih. Pomešali so se mednje, ti dobri, prisrčni ljudje in jim ponujali kruha in vina. Dajali so iz čistin src in vzradoščeni nad svobodo, ki se jim je končno vendarle nasmehnila. Borci so se pokrepčali, nakar so skupno z Dobravčani proslavili ta veliki dan.

Danica je že prej, čim je zvedela, da bodo prišli, družno s pionirji in pionirkami okrasila z zastavicami, cvetjem in zelenjem obsežni prostor pred Žugljevim podom, kjer so borci zdaj v naglici postavili oder in zaigrali presrečnim vaščanom Klopčičevo igro »Mati«. Zatem so zapeli nekaj prelepih partizanskih pesmi.

Po končani proslavi pa je komandir Potočnik nagovoril dobravške pionirje in pionirke.

»Pionirji, moji dragi učenci!« je zaklical v tišino. »Lepo ste nas sprejeli. Hvala. Vesel sem vas! Zdaj vidim, da sem vas prav učil in da vam mojih naukov ni mogel nihče iztrgati iz srca. Vidim, da tudi maestro Bastiani v vaših srcih ni mogel zadušiti ljubezni do naše domovine.«

»Dol Bastiani!« je zakričal Žugljev Jožek.

Nasmejal se mu je in nadaljeval: »Da, tudi Bastiani bo sprejel zasluženo plačilo,« se je obrnil k Starihovi Barici in njeni hčerki Danici, zatem pa se srečal še z očmi ljubljenega Tijčeta. »Nikar ne mislite, da smo pozabili na njegove zločine! Nismo! Ne bojte se! Nismo pozabili, da je izdal starega dobravškega kovača Miketa in njegove tovariše, ki so umrli mučeniške smrti za našo svobodo! Bastiani je sicer zbežal iz Gradaca. V Kočevju pa so ga naši tovariši zajeli in spravili na varno.«

»Pred ljudsko sodišče z njim!« so zaklicali pionirji.

»Zgodilo se bo po vaši volji, pionirji!« jim je obljubil.

Ob spominu na izgubo dragih mož, ki so jih lansko leto fašisti pobili, so ženske presunljivo zajokale, da ni ostalo suho niti eno oko. Tudi partizanom so se oči ovlažile ob spominu na žalostne dogodke, ki so se lansko leto kakor besneča lava iz bruhajočega vulkana zgrnili nad uboge Dobravčane.

»Mi partizani gremo naprej!« je Potočnik dalje govoril. »Naprej za našim svetlim ciljem! Nihče ni mogel doslej zavreti naših korakov v svobodo, nihče jih ne bo poslej! Vaši bratje po krvi in jeziku, sinovi svobodne Slovenije hite z ramo ob rami s partizani iz Črne gore, Hrvatske, Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije za bežečimi fašisti, da jih razorože in naženejo odkoder so prišli. Toda vedite, dragi pionirji — vojne še ni konec ...«

»Konec je! Konec! Fašisti so že zbežali iz Bele krajine!« so pionirji zatopotali z nogami po tleh in zaploskali v zahvalo partizanom, ker so fašiste kakor nadležni plevel pometali z domače grude.

»Dejal sem: vojne še ni konec! Italija je kapitulirala, obveščeni pa smo, da se hitlerjevski škornji že bližajo Ljubljani. Švabi bodo zdaj poskušali vdreti v zapuščene fašistične postojanke. Tudi v Belo krajino bodo hoteli vdreti in pogaziti vse, kar smo si priborili s krvjo.«

»Ne smejo priti! Ne pustite jih!« so zdajci zaklicali že vsi zbrani, ki se jim je ob teh Potočnikovih besedah pričel znova plaziti strah v razočarana srca.

»Ne bodo prišli, ker se bomo borili dotlej, dokler ne potolčemo tudi Hitlerjevih roparjev in morilcev. Tudi naša zmaga nad nacisti je blizu. Še se bomo borili, še bomo prelivali kri za svobodo naše domovine. Vi pa nam boste pomagali, kajne pionirji!«

»Pomagali bomo, tovariš učitelj!« so svečano obljubljali otroci.

»Da, pomagali bomo,« je ponovila Starihova Danica. »Samo povejte nam, kako?«

»Majhni ste še, ali vaša srca so velika. Četudi ste majhni, delajte še nadalje za našo pravično stvar. Zbirajte zdravilna zelišča za partizanske bolnišnice, zbirajte pri dobrih ljudeh obveze in hrano za borce, ki ranjeni leže v bolnišnicah. Prelivali so kri za vas in za vašo svetlo bodočnost!«

»Zbirali bomo in delali za našo partizansko vojsko!« so veselo zaklicali in oči so se jim svetile od ponosa, da lahko tudi oni s svojim drobnim delom sodelujejo v veličastni borbi za dokončno zmago in popolno osvoboditev vse Slovenije, vse Jugoslavije.

»Pomnite vašo obljubo, pionirji!« je za zaključek zaklical še komisar Ive. »Vsi delajte za pravično stvar! Mi odhajamo dalje proti Metliki, in še dalje, vse do zmage, dokler ne bomo ponesli svobode v slednjo slovensko vas. Zapojte, pionirji!«

Objeli so se in objeti so stoječ drug poleg drugega zapeli veselo pesem:

»Hej brigade, hitite ...«

Večerilo se jo. Sonce je tonilo za Rogom, za gorovjem, kjer so se v času fašističnih hajk razvijale najveličastnejše borbe za svobodo slovenske domovine.

Partizani so v mraku zapustili Dobravice. Vesela, poskočna pesem harmonike jih je spremljala. Le dalje, le dalje od zmage do zmage, partizani!

Z njimi je odšel tudi Starihov Tijče. Objel je mater in sestrico Danico ter odkorakal z borci novim zmagam nasproti. Odšel je, da bo na zelenih Gorjancih branil Švabom prihod v Belo krajino, ki je komaj zaživela v svobodi in te svobode noče več izgubiti. —

Nekoč se bo povrnil v Dobravice in nadaljeval očetovo in dedovo delo. Popravil bo kovačnico in koval novo srečo Starihovi domačiji; srečo, ki je popolna samo pod svobodnim soncem. Domovina krvavi iz tisočerih ran in krvavo bo potrebovala na tisoče in tisoče ljudi, ki bodo z delom svojih pridnih, žuljavih rok ustvarili nov, svetlejši in lepši dom vsem, ki jim ustvarjajoče delo sladi življenje.

Starihov Tijče, mladi dobravški kovač bo tudi po končani zmagi zvesto služil domovini in delal za njeno srečo in blagostanje.