Veliki boben, mala vrata

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veliki boben, mala vrata.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/33 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V majhnem trgu so imeli veteransko društvo, ki je imelo lastno godbo in celo zastavo. Na zastavo so bili zelo ponosni, ker je bila delo domačega umetnika. Imeli so torej zastavo in godala, zbirali so se vsako nedeljo »Pri polnem sodu« in razveseljevali sebe in občinstvo. Nastopali so kajpada tudi ob slovesnih prilikah. Pri neki taki priliki pa je bil bobnar veteran tako navdušen, da mu je počil pod udarci boben. Izgovarjal se je pač, da je bila koža že obrabljena, ker so bili kupili boben pod roko in iz druge roke. Zdaj so pa hoteli kupiti nov boben. O tem so sklepali pri večerni seji prav slovesno in sklenili, da mora biti boben prihodnosti nov in trpežen, poštenega blaga in dela. Od tega sklepa so prešli do vprašanja: kje bi se kupil tak boben? Odbornik in podpredsednik društva Balantašev Balant je vstal in izpregovoril svečano: »Kaj nimamo med seboj moža, ki zna prijeti za vsako stvar, ki nam je oskrbel slavno zastavo? Ta mož nam bo znal tudi naročiti novi boben.«

Razlegli so se klici pritrjevanja: »Živel Iglov ata! To je res mož za to! Napijmo mu na zdravje! Živel ata in novi boben!«

Izvoljeni je vstal, se priklonil in izjavil, da sprejme to častno naročilo in da bo izvršil vse vestno in pošteno. Ko so šli društveniki domov, je hitel kapelnik za krojačem Iglom in mu šepetal: »Ti poslušaj! Daj, požuri se z naročilom; čez štirinajst dni goduje naš predsednik in mi mu bomo zaigrali podoknico, brez bobna pa nima godba pravega učinka.«

»Bodi brez vseh skrbi,« mu je zatrdil krojač, ki je hodil visoko vzravnan, misleč ponosno misel: »Nekaj posebno lepega je na tem, ako uživaš spoštovanje in zaupanje svojih someščanov.« — To misel je razložil tudi svoji ženi, ki pa je imela, kakor vsaka ženska, zopet drugo misel. In govorila je zvito in hudobno: »Kaj imaš od te časti, prismoda? Imaš kaj dobička pri naročanju? Kaj dobiš za svoj trud?«

Idealni Iglov ata je bil ves pobit od praktičnih nazorov svoje mu od Boga določene žene; ves poteptan je priznal, da nima ne dobička ne povračila za syoj trud. In tedaj se mu je narogala žena: »0 ti tepec taki! Pa še kriči, kako je počeščen! Čast se ne ugrizne. Nikdar si ne boš opomogel, vedno ostaneš ubogi iglovc. Zaračuni vendar društvu, ki te stane vsako nedeljo par goldinarjev, zaračuni mu par goldinarjev več.«

»Molči!« je vzrastel in se zgrozil: »To bi bila sleparija.« Žena se je smejala: »Ubogi Peterček! Ne bodi no tako neumen! To bi bilo le plačilo za trud. Pa veš, kako bi naredil pošten dobiček? Naredi sam tisti boben. Zakaj ne? Saj si samouk za vse. Naredil si zastavo, zakaj ne bi naredil bobna? Kako delo pa je to? Obroč iz latovine prevlečeš s kožo; to ti je prava umetnost, po obroču narediš še kake zobe in zareze in boben je gotov.«

»Misliš?« je bil že skoraj prepričan Iglov ata in se smejal, ker so mu laskale ženine besede. »Kaj ko bi res poskusil?«

»Kar jutri boš začel, jaz ti prinesem iz mesta kožo in kar je treba.« Eva je zapeljala Adama, Iglova mati pa svojega moža. Začelo se je kaznivo dejanje, spočeto v želji po dobičku, pa kakor vsak greh, je nosilo že kazen v sebi. Vse pride na dan, ker se je zaprisegla tako zemlja solncu.

Iglov ata so delali v potu svojega obraza, pri zagrnjenih oknih in zaklenjenih durih. Boben mora biti izbor-delo, da reče lahko, da prihaja iz najboljše tovarne takega blaga. In velik mora biti. Večji ko bo, več si bo lahko zaslužil pri njem. Nesrečna lakomnost, kako preslepi človeka!

Društveniki so prihajali z vprašanji. »Boben je na potu,« je odgovarjal Iglov ata. Posebno tečen je bil kapelnik, kajti predsednikov god se je bližal. Zadnji dan pred godom je priletel kapelnik na vse zgodaj: »Kje je boben?« — Iglov ata si je brisal potno čelo. »Do večera pride.« Kapelnik je dirjal domov, krojač se je zaprl k bobnu, se potil in računil, kaj mu prinese boben. Zvečer je bil boben dodelan in gotov, mati Iglovka se mu ni mogla načuditi; pogovarjala se je z možem, da si privoščita kaj od dobička, nista pa utegnila domeniti se kaj, ker je privihral kapelnik z godci in hitel: »Boben, boben!« — »Evo ga!« reče ponosno krojač. In res se začudijo godci in kapelnik: »Ah! Kako je lep! Pa le hitro vun ž njim!«

Dva godca sta prijela boben in zastavila noge na nagel korak, kajti mudilo se je. Prišli so do vrat in — niso mogli naprej. »Avanti!« je vpil kapelnik. Ali godci so rekli: »Ne gre, boben je prevelik!« — Kapelnik je jecljal: »Boben prevelik?!«

»Vrata so premajhna!« sta zastokala grešna ata in mati Iglova. Godci so rekli: »Kako pa je prišel ta samotor noter v hišo?«

Nikdo jim ni odgovoril. Slaba vest se skriva rada in tako sta izginila Iglova kakor kafra. Podoknica ni imela pravega glasu. Saj niso mogli, kakor je svetoval eden godcev, razkriti strehe, da bi dobili boben vun. Iglovi so dobili od društvenikov in drugih tržanov polno dobrih nasvetov, kako naj spravijo boben iz hiše, pa ga imajo še doma in jim služi za mizo. Poredni otroci pa zapojejo Iglovemu atu radi: »Velik boben, majhna vrata, o preljubi Iglov ata, kaj bomo z bobnom počeli?«