Velikani (Ada Negri)

Za druga istoimenska dela glej Velikani.

Velikani Ada Negri

Spisano:	Pretipkala iz Naše moči 1906, Manja Belina.
Viri:	http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-0MLPBQCY
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Čudim junakom se, ki jih nadzemska moč
je poljubila,
ki jih postavila kvišku nad druge je
duševna sila.

V duhu se bliska jim, pesmi kipe na dan,
genij jim sije;
vse jim odprto je; jok in srca polet,
vse harmonije.

Z viška pa mečejo svetu pazljivemu
nauk svoj sveti;
v sanjah umirajo med harmonijami
v solnce odeti.

Ljubim upornike, ki jih v srce skeli
svobode želja,
ki so zavezani ž njimi, ki plačejo
proč od veselja,
ž njimi, ki Jezus je rešil jih žalostne
bratje pa vkleli;
kteri tem množicam zakona novega
spev so zapeli;

ki so v deliriju himnov bodočih dob
vzorov iskali,
in se verig, vezi, ali sekir vrvi
mukam smejali.

Srčno pa svojo kri plačem jim, ki trpé,
žde pod udarci;
nad velikani tme, ki jih sovraži vse,
nad proletarci,

kteri zastonj miru in odpuščanja so
zase iskali,
v srcu užaljenem vender sovraštva nič
niso poznali,

ki so pač videli drugim cveteti klas
v bedi upadli;
v gladu častiti so bedo prenašali,
niso pa kradli.

Solze pijo in žolč; slepe krivice moč
v lice jih bije;
roka nedolžna pa neče ubijati,
čista krvi je.

V ledu, v viharni tmi gredo pozabljeni
v svoji bolesti.
Dasi pa kruha ni, solnca, obleke ni,
Bogu so zvesti.

Spijo na slamnici grdi, zamazani.
V zadnji bolezni
v kotu špitalskem kje tiho umirajo,
vmró pa v ljubezni.