Velikan Nenasit
| Velikan Nenasit Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
VELIKAN NENASIT
Pokrajini okoli Semiča so Belokrajinci vzdeli ime Šokarija. Šokrci so varčni in gostoljubni ljudje. Belokrajinci pa pripovedujejo, da jih na svetu ni večjih skoporitcev kakor so Šokci …
V Šokariji leži pod Staro goro mala, revna vasica Kal. Izmed vseh Šokcev so Kalani menda še najbolj varčni in štedljivi, kajti preden ležejo zvečer spat, ustavijo vse ure.
»Zakaj bi ponoči, ko mi spimo, zabadava tiktakale in si kolesca brusile,« pravijo. In zato sleheni večer po zdravamariji ustavijo nihala pri urah.
Kadar koli hočejo kalski otročaji gledati skozi okna, jih starejši pametnjaki posvare: »Nikar ne zijajte skozi šipe! Šipe se bodo prehitro izrabile …«
Zakaj so Šokci takšni skoporitci, da ponoči ustavljajo ure in ne puste deci gledati skozi šipe na oknih ?
V davnih časih se je po Beli Krajini klatil velikan. Bil je silak, da je kar tebi nič, meni nič izruval v gozdu najvišjo smreko, osmukal z debla veje — in imel je popotno palico. Bil je težek, da se je tamkaj, kamor je stopila njegova noga, pogreznila zemlja v drágo. Požeruh pa je bil že takšen, da ni bil nikdar sit. Zato so mu Belokrajinci rekli — Nenasit.
Belokrajinci so šepetaje ugibali, odkod se je k njim priklatil velikan Nenasit. Ugibali so in ugibali, nihče pa ni vedel povedati nič pravega. Le to so vsi vedeli, da domuje velikan Nenasit v gradu, ki ima sedem sežnjev debelo zidovje. Takšnih gradov pa je bilo takrat v Beli Krajini na pretek. Potemtakem so imeli Belokrajinci le prav, ko so dejali, da so vsi gradovi v Beli Krajini last samega velikana Nenasita.
Kadar so se v tej ali oni belokrajinski vasi najmanj nadejali požeruha Nenasita, takrat je prišel. Pohajal je od vasi do vasi, kradel obupanim ljudem živino in zrnje, može in ženske pa je nagnal na svoja obširna polja orat in sejat. Niti otrokom ni prizanesel; polovil jih je in jih v samih robačah napodil na laze okoli gradov, kjer mu je jokajoča deca morala pasti črede ovac. Takrat je bilo življenje v Beli Krajini huda in trda tlaka. Kadar je velikan Nenasit požrl vso živino in zrnje v eni vasi, se je oprt na svojo popotno gorjačo namahnil v sosednje selo. In ko so prav vse vasi v Beli Krajini že tako silno obubožale ter bile končno zaradi požrešnasti velikana Nenasita brez vsega, kar bi mogle gospodinje skuhati svoji gladni deci, se je prav nazadnje velikan napotil še v malo vasico Kal. Z eno noga se je ustopil na Staro goro, z drugo na Ivanji vrh, potlej pa se je sklonil in pričel grabiti v svoje nenasitno žrelo vse, kar je bilo užitno.
Zdaj ni bilo v vsej Beli Krajini niti ene vasi, ki bi premogla eno samo živinče v hlevu in eno samo prgišče zrnja v kašči. Zato velikanu Nenasitu ni preostalo drugega kakor to, da je odlomastil iz Bele Krajine.
Kam neki je odšel? Kje se danes potika? Belokrajinci si šepečejo, da se potepa po mestih in da stanuje zdaj v tej, zdaj v oni veliki, visoki in svetli palači. Drugi zopet pravijo, da hodi od tovarne do tovarne, kjer meče na široko, prašno cesto tisoče delavcev, on sam pa s tisočero močjo poganja v blazni tek velika kolesa tovarniških strojev ...
Vsak gospod ima svoj nos, vsaka glava svojo misel! Pustimo dobrim Belokrajincem, naj ugibajo. Eno je gotovo: odkar je bil velikan Nenasit odšel iz Bele Krajine, so pričeli belokrajinski gradovi razpadati v razvaline.
Belokrajinci so si za silo opomogli, le Šokci še dandanes čezmerno varčujejo, da bi si pridobili nazaj vse tisto, kar jim je v davnih časih ukradel in požrl velikan Nenasit.
Ali razumete zdaj, ljubi moji, zakaj Šokci ponoči ustavljajo ure in zakaj ne puste otrokom gledati skozi okenske šipe?