Velika vrtna zvezda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trst v žepu
Velika vrtna zvezda
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Če pri Sv. Ivanu nimaš pri hiši koščka vrta, si pravi buožec. Mi smo bogati, ker imamo vrt v dveh nadstropjih in še pritličje. Teraso nad očetovo krojačnico prekriva latnik, na katerega je speljana trta. To grozdje je roza barve in je zelo zgodnje. Največ ga pozoblje oče. Pri tem se jezi, da ga je posadil za otroke, ki ga niti ne pokušajo. Seveda, jemo ga, dokler je kislo, potem pa … Kdo bi jedel, kar ti visi v usta! So pa že boljše robidnice ob cesti.

V isto višino, torej vsaj pet metrov visoko, se stegujejo tri hruške: ena je Alenkina, druga moja, tretja je za Milico. Alenkina je po par letih usahnila, moja rodi zimske hruške, ki jih vsako leto sklati burja, ko so še trde kot kamen. Milica ima tiste prave. Hvalabogu, tako vsaj ni vika in krika, da se ji godi krivica. Morda pa je Milica sitna samo zato, ker je zelo mičkena in ker ima velik problem: skoraj po vsakem sadju, da o jajcih in figah niti ne govorimo, dobi ortikarijo, in je vsa pikasta.

Hruške in roza trta, to bi bilo gornje nadstropje našega vrta. Pod njim, nad dvoriščem in skoraj krog in krog vrta, je na spodnji latnik speljanih še šestnajst trt. Vsaka daje strašansko dosti grozdja, iz katerega oče nažme mošt kar z rokami. Potem to brlozgo pretaka, dokler iz tega ne nastane refošk. Tudi če je vmes par belih trt in je oče na povrete tropine dvakrat prilil vode in cukra, je to še vedno domači refošk.

»Oštja, je duober!« pravi oče, ko vino sam pije ali obdaruje z njim prijatelje in koristne ljudi.

K prvemu nadstropju vrta sodi še glorjet, ki naj bi ga obraščale vrtnice. Še preden se razrasejo, pa oče pomisli, da bo videt to morda preveč gosposko. Zato naseje ob njem pitani slak, ki v hipu vse prekrije. Glorjet je zdaj tak kot grad Trnuljčice: v njem je temno in zakleto. In slakovo seme se od tod razpase po vsem vrtu. Še trte niso varne pred podivjanimi ovijalkami.

Seveda, pravi vrt je šele pri tleh. Če gledaš proti hiši, je leva stran namenjena okrasju: ena sama pokora, da vam ne rečem! Vrtnice s trni, tulipani, meči in pljučniki; cinije, astre, gorečke vseh barv, turški nageljni, pitane koprive, cvetoči grah, ponočne frajle, fuksije in drugi taki fokselni, ki jih mama dobi od sosedov, od neštetih sorodnikov na Vipavskem ali jih stakne kje na kakem pokopališču. Ja, tudi mama naredi kdaj kako tako: odtrga cimo, izruje rastlinico, odlušči seme na tem in onem grobu in pri tem pogleduje ko cigan, če je kdo ne vidi!

Meni se zdi ta del vrta ena sama nadloga. Zaradi njega se žoga ne sme na dvorišču niti pokazat. Ko se z mularijo skrivamo, lovimo ali oblivamo, je takoj ogenj v strehi: »Pejte lomit rože kam drugam!«

Tudi je nevarno, če bi na tej polovici vrta padli. Oče je kvadrat na sre- dini obrobil s špičastimi kraškimi kamni. Tako pride ob belini bolj do izraza naša največja vrtna umetnina: velika peterokraka zvezda. V majhen hrib so speljani grebeni, na katerih se prvo leto šopiri rdeča salvija, pozneje pa begonije. Med rdečimi kraki se bohotijo spominčice ali kak drug plavkast plevel.

Ne, naš oče ne skriva svojega bujnega narodnega čustva. On ne. Zato pa mu našo partizansko zvezdo vztrajno skuša udušit tisti prekleti slak z utice. Slak fašist! – brez dvoma.

Slak moramo pridno trebit. Zato pa so se ob nevihti kominforma razmnožili kominformisti, ki pravijo o Titu, da je izdajalec, zvezda pa da je znak titofašistov. Pravi znak je lahko samo srpinkladvo.

Primitivno rastlinje in politična vremena niso torej naši rdeči zvezdi posebno naklonjena. Oče je zato po njenih petih rebrih kmalu vdano zasejal travico.

Da bi ga oštja! Tako je drobna in fina, da je ni mogoče požet s foučem, ampak jo je treba celo dopoldne striči s škarjami. Ni čudno, da zrase ob tem v meni misel, da bi postal brivec. Brivec ima vsaj strojček šlek-šlek in mu med striženjem ni treba čepet pod vročim soncem.

Na tej polovici vrta so še najbolj koristni kraški kamni. Imajo lepo zaobljene luknje, v katere skrivam kovance, vžigalice, glaževino, koralde in vse tako. Včasih se igramo, kdo v teh luknjah več najde: jaz in Alenka, včasih še sosedova Marija. Sestra Milica je premajhna in se ustraši vsakega brvinca na stezici: kaj bi se šele zgodilo, če bi stikala po kamnu in otipala tam podgano ali kroto. Teh sicer ni na vrtu, lahko pa bi jih nastavili kaki poredni muloti, ki jih je povsod dosti, kot slaka fašista!

Na desni strani vrta je tako rekoč vse mamino in namenjeno zelenjavi: radič, motovil`c, solata, bledes, peteršilj, korenje, čebula, grah, pomidori, fižoleti. Vse, kar zrase na našem vrtu, je naaajboljše. Tako pravi oče. Nam je samo v napoto, in še moramo vrt kdaj zalit in oplet. Mama nas uči zelenjavo tudi žet in jo sčistit v glorjetu. Za navrh bi moral človek tisto ščavje, po katerem se pasejo polži, gosenice in smrdenci, še pojest.

Ko se na jesen mamin del vrta nekoliko izprazni, pridem malo na svoj račun. Lahko, na primer, skopljem kako luknjo. Še bolj je vesel oče, če posadim zrna fižola, koruzo ali buče in potem rastlinice rastejo. Ampak tako počasi, da jih prej ali slej kdo pohodi. Pa nič! Saj ne bom ne vrtnar ne kmet. Verjetno bom res postal brivec.

buožec - revež
ortikarija - srbeči alergijski izpuščaji
brlozga - motna tekočina, gošča
cuker - sladkor
glorjet - vrtna senčnica
fokselni - odvečne reči, kaprice
cima - vršiček, poganjek
kominformisti - pristaši Stalina po komunistični obsodbi Titove Jugoslavije leta 1948
fouč - mali srpič
glaževina - steklene črepinje
bledes - blitva
pomidori - paradižniki
fižoleti - stročji fižol