Velika maša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vélika maša
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Ljubljanski zvon 42/12 (1922), 727–733
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stopil sem v farno cerkev, ko je bila še skoraj prazna in sem se napotil po ozkih, vijugastih stopnicah na kór. Jutranje sonce je v šumečih potokih lilo svojo svetlobo v prostrano ladjo, da so bile stene kakor pozlačene in so podobe svetnikov in svetnic trepetale in migljale, kakor z živimi zvezdami posute.

Ljudjé so prihajali v cerkev. Zdelo pa se mi je, da ne prihajajo počasi in verno skozi vélika in stranska vrata, temveč da vstajajo tiho iz kamenih tal, iz grobov, kjer so spali. Ženske, tudi tiste, ki so bile navidez še mlade, so bile upognjene, trudne in izmučene, kakor da so bile pravkar odložile silno breme. Ne eno lice med vsemi ni bilo gladko in veselo, prav vsa so pričala, da jih je bila bridkost pobožala z mrzlo roko, in spomin je ostal za vselej, grenak in bled; oči so gledale zamišljeno, bile so vdane in mirne, kakor v temno globočino zamaknjene; poznalo se jim je, da so videle zgodaj in prezgodaj smrt v njeni grozi.

Nič drugačni od teh sključenih, zgrbljenih, izžetih žensk niso bili otroci, ki so stali spredaj, blizu pred oltarjem. Drobni so bili, še predrobni, ali spoznanje jih je bilo zaznamenovalo tako očitno, da so bili podobni odraslim pritlikavcem, ki so bili doživeli vse do kraja, kar more doživeti človek in jim ni tuja nobena žalost in nobena bolečina, tudi smrt ne več. Nekateri so imeli zelo upala in ozka lica, drugi zabuhla in sivkasta; vsi pa so gledali z vodenimi, izbuljenimi očmi, začudeno, preveč zrelo, kakor da še zmerom uróčeni strmé v tisto nezaslišano strahoto, ki jih je bila nekoč omamila in prevzela. Ob takih licih in takih očeh so se mi zdela ta kratka, pisana otroška krilca skoraj smešna in zopernaturna.

Iz groba je vstal moški in se je zibal počasi do klopí. Hodil je, kakor da bi bil prelomljen v pasu; ob enem koraku je vrgel život sunkoma vznak, ob drugem ga je prevrnil globoko prédse; tako je dospel do klopi, sopeč in poten; v obraz je bil razoran, siv in star, čeprav so pravili, da mu ni dosti čez trideset. Za njim jih je vstalo, se jih je iz temè prikazalo še nekaj, mnogo ne; vsi pa so bili, kakor on: spačen in strašen spomin na življenje, ki je nekoč bilo. Ob bergli je poskakoval čokat človek, pust in temnogled, kakor da je bil okusil neznano krivico, ki ji s svojo kovaško pestjó ne more do živega; enorok starec je vodil mladega slepca, oba sta hodila počasi, s plazečimi se koraki in povešeno glavo, kakor da še zmerom trudoma premišljujeta nekaj, kar se do konca nikoli ne dá premisliti; s trepetajočimi nogami je priplezal iz globočine starec-mladenič, ki se je mrzlično tresel po vsem životu, šklepetal z zobmi, potrepetaval z lici in pomežikaval z očmi, ki so begale blodno brez cilja; nekoč, v enem samem hipu, je bila groznica planila nanj in mu ni izpustila več ne telesa, ne duše.

In nanje vse je usmiljeno sijalo jutranje sonce, prepevalo jim je vesele pesmi o vstajenju, da bi jih vzbudilo iz groba in smrti; ni moglo; še bledejši so bili obrazi, še bolj upali in izmučeni, ko jih je obžarila ta svetla luč, vzdignila jih iz temè, pokazala jih naravnost drugega drugemu.

Cerkovnik je prižigal sveče na oltarju; ta cerkovnik, krepak mož s kozavimi lici in črnimi lasmi, je šepal tako čudno, da je vlačil eno nogo daleč za seboj, kakor da bi ne bila njegova; toda obračal se je vendarle brez nerodnosti, umerjeno in spodobno, ker je bil tako vajen.

Ministrant je pozvonil ob vratih zakristije, župnik v ornatu je stopil pred oltar, kmalu nato so zapele orgle. Zapele so, njih glasovi pa niso bili ubrani, zvijali so se, prevračali se, gnetli se pod neokretno roko. Ozrl sem se tja in sem ugledal pred orglami nedoraslega učenca, bledikastega fantiča z velikimi črnimi naočniki. Tik za njim je sedel stari organist, na nizkem stolčku, globoko v senci pod svojim učencem, mladim orglarjem. Temu staremu organistu je bilo komaj štirideset let, postaral pa se je bil za nadaljnjih štirideset. Sam váse stisnjen je bil, čisto siv, drobni obraz je bil podoben kepi osušenega, razpokanega ila, oči so se neprestano solzile in so gledale motno, roke so bile nagubančene, koščene in so se tresle tako močno, da bi ne držale žlice. Ko sem ga ogledaval, se mi je senca razmeknila in ugledal sem namesto nog dvoje kratkih štorov in dvoje lesenih kolcev. Obrnil sem se vstran.

S tenkim, tresočim glasom je pel stari župnik pred oltarjem, odpevale so mu na koru orgle same, ker pevcev ni bilo. Žalostna in grenkobe polna je bila ta pesem, kakor iz grobov porojena. Obrazi žensk, otrok in zgodnjih starcev tam doli so klonili zmerom nižje k mrzlim, kamenitim tlom, k smrti, ljubi, v potrtem srcu grenko zaželjeni.

Tedaj —

Oj oko ti moje, napol oslepelo od bridkosti, ali se ti sanja?

Roka božja, na vekomaj usmiljena, je odprla nastežaj vsa okna, da so naglas zaklenketala. Sonce, ki je lilo in škropilo prej v potokih svojo luč, je v silnem loku planilo v cerkev, kakor je bilo, in razlilo se je po nji mogočno jezero svetlobe, peneče se in vriskajoče visoko nazaj do nebes.

»Te Deum laudamus!«

Župnikov glas je bil čist in jasen, čisto in jasno so mu odpevale orgle.

»Te Deum laudamus!«

Pred orglami je sedel stari organist in bil je mladenič; lica so mu bila gladka, oči so se mu svetile.

»Te Deum laudamus!«

Tam doli so se mahoma, kakor na ukaz božji, vzdignili vsi, kolikor jih je bilo, teh preizkušenih, v trpljenju očiščenih, in zapeli so naglas veselo pesem o vstajenju in odrešenju. Na nobenih ramah bremena več, na nobenem licu bolesti, grenkobe v nobenem srcu ...

Oj oko ti moje, razbolelo, napol oslepelo od bridkosti, ali se ti sanja? —