Velika ljubezen

Velika ljubezen Roman iz preteklih dni Tone Brdar

Izdano:	Domovina 1936/37
Viri:	dLib 19/33, 34, 35, 36, 37, 38,39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51,52, 20/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. LJUBEZEN NA PRVI POGLED

Park starega gradu Strmca se koplje v solncu toplega majskega dne. Sanjava tišina vlada nad njim. S široke ploščadi na zadnji strani orjaškega poslopja se vidi skozi odprta vrata v razkošno opravljen salon.

Pod benečanskim lestencem, ki visi od stropa, stoji mlad, lep par: sin bogatega graščaka in tovarnarja in njegova nevesta, baronica Elvira Studeniška.

Mlademu možu se imenitno podaja svetla uniforma dragonskega oficirja. Lepe postave je mladi grof in njegova nevesta je tako lepega obraza, da bi mu jo kar zavidali.

Toda obraz mladega grofa ne žari v veselju in sreči; njegove oči gledajo mračno predse. Ogibljejo se nestrpnim pogledom neveste.

Oba molčita.

Zdaj zašumi svilena barončina vlečka po perzijski preprogi. Nevesta stopi k svojemu zaročencu in ga objame.

»Oh, Stanko, ti me ne ljubiš tako toplo in iskreno, kakor te ljubim jaz! Zakaj si tako hladen z menoj? Zmerom se mi zdi, kakor bi bilo nekaj med nama. O, kako srečna, kako neizmerno srečna bi bila, ko me ne bi zmeraj mučila ta misel! Če pomislim, da si morda daroval svoje srce kateri drugi — to se mi zdi hujše kakor smrt!«

Naslonila se je nanj. In njene temne oči so se svetile v solzah in so ga gledale božajoče in vprašujoče. To je bil pogled, ki bi bil moral razvneti vsako moško srce, toda grof Stanko se je v neprijetni zadregi obrnil proč in rekel:

»Elvira, kako ti more priti kaj takega na misel?«

»Ti moj ljubljenec!« je silila vanj. »Prisezi mi, da me boš večno ljubil! Samo mene in nobeno drugo!«

»Saj si vendar moja nevesta. Elvira, in nimaš vzroka, da bi o tem dvomila!« ji je skoraj razdraženo odgovoril.

»In vendar — to čutim v svojem srcu — skrivaš nekaj pred menoj! Tvoje srce ne bije zame, ampak za neko drugo!«

Njegovo resno lice se je v trenutku zmračilo. Izvil se je iz njenega objema in resno odvrnil:

»Kakšna nespametna misel!«

V mučni zadregi je stopil grof Stanko na teraso, odkoder so se tedaj zaslišali koraki starega gospoda. Ko je grof zagledal gospoda, se je globoko oddahnil.

»Torej ste prišli, gospod ravnatelj!« je dejal.

»Oprosti mi, Elvira, gospod ravnatelj me je prišel iskat, da mi razkaže tovarno. Znano ti je, da želi moj oče, naj se seznanim z delom v tovarni. Sicer pa, če hočeš iti z menoj. — «

Baronica Elvira pa je odločno odvrnila: »Ne, ne grem! Prav nič me ne zanima.«

Na njenem obrazu se je pokazal izraz prevzetnosti. S stisnjenimi obrvmi je gledala za svojim zaročencem, ki se je oddaljeval z ravnateljem. Pritisnila si je belo, z dragocenimi prstani okrašeno roko na prsa in s tresočimi se ustnicami je vzdihnila:

»Moja slutnja, moja slutnja! Ne ljubi me! Ljubi drugo! Kdo je ta? Oh, ko bi to vedela !«

Ljubosumnost jo je mučila, ker je bila silno zaljubljena v mladega častnika. Toda z njeno ljubeznijo je bila zvezana tudi preračunljivost. Saj je bil Stanko najstarejši sin bogatega grofa in tovarnarja, dedič velikanskega premoženja in ponosnega naslova. In zdaj naj bi ji ga vzela druga? Nikoli!

Baronica Studeniška je bila revna in je zato še toliko bolj hrepenela po bogastvu in razkošju. Njena mati je z velikim naporom združila mladi par in je bila zdaj na obisku v grofovskem gradu.

Z visoke terase, kjer je Elvira ostala sama, je gledala po krasnem parku tja do prostranih tovarn, ki so tvorile skupaj z vasjo skoraj celo mesto. Kako bogato, neizmerno posestvo! In ona naj bi se ne potrudila na vse mogoče načine, da postane tu gospodarica?

Med tem je korakal grof Stanko z ravnateljem skozi park, ki se je kazal v najlepšem pomladanskem zelenju. Mračno je gledal predse. Da, ljubosumni dvomi njegove neveste so bili utemeljeni; v resnici je ni ljubil, ampak se je samo udal neprestanim prošnjam svojega očeta. Tako se je pred nekaj tedni zaročil. Njegovo srce je bilo za drugo — za sladko, ljubko deklico. Prikazala se mu je bila kakor v sanjah, kakor vila sredi gozda. Samo enkrat je bil z njo, samo eno kratko uro je bil v njeni bližini, od tedaj pa je ni videl nikoli več. Niti tega ni vedel, kdo je ljubka vila, toda pozabiti je ni mogel.

Skoraj je že izgubil upanje, da bi jo še kdaj videl, kajti zastonj jo je dolgo iskal. Zdaj si je bil vzel dopust in je odpotoval iz glavnega mesta domov, da prebije nekaj tednov pri svojem očetu.

Vstopil je z ravnateljem v glavno poslopje velike papirnice in ravnatelj mu je razkazoval kot svojemu prihodnjemu gospodarju, kako se dela papir.

Grof Stanko je le raztreseno poslušal pripovedovanje, ker so bile njegove misli daleč proč. Vendar ni hotel razžaliti dobrega moža, ampak je potrpežljivo hodil z njim iz delavnice v delavnico.

Ravnatelj je spet odprl neka vrata in dejal:

»Zdaj prideva v dvorano, kjer se izbrani pisemski papir pripravlja za razpošiljanje.«

Mladi gospod je vstopil prvi. V veliki, svetli dvorani so delale mlade deklice okoli dolge mize. Skoraj nehote so se za trenutek ustavile pridne roke in začudenje se je pokazalo na mladih obrazih. Dekleta so začela trepetati in z občudovanjem gledati za krasnim oficirjem.

On pa se ni zmenil zanje, ampak je mirno korakal dalje. Kar naenkrat pa se mu je ustavila noga, izpreletelo ga je kakor blisk in njegov pogled je obstal na eni izmed delavk. — Bilo je mlado dekle resnično očarujoče zunanjosti. Angelsko nežen obraz, ki so ga krasili kakor zlato svetli lasje. Bila je sicer oblečena v preprosto delavsko obleko, a vendar je bila videti tisočkrat lepša kakor prevzetna baronica Elvira v dragocenem svilenem oblačilu.

»Moj Beg!« je presenečen zamrmral grof Stanko. »To je ona!«

Da, ona je bila, slika iz njegovih sanj! In našel jo je tu, tu v tvornici kot navadno delavko! Kako je to mogoče? To se mu je zdelo nerazumljivo. Kakor omamljen jo je gledal.

*

Bilo je neko lepo nedeljo pretekle jeseni, ko je šel z nekaterimi tovariši na izlet iz glavnega mesta. Bili so razposajene volje in so se hoteli dobro zabavati. Seveda so bili v civilni obleki. Prišli so na vrt neke gostilne in so tam našli tri lepa, mlada dekleta. Častniki so se predstavili za študente in so se kmalu seznanili z deklicami. Šalili so se in smejali ter plesali z njimi.

In ena izmed njih je bila ona, ta svetlolasa očarljiva vila. Z njo se je tisti nepozabni večer najbolj zabaval. Nebeško lepe so bile urice, ki jih je prebil z njo pri plesu. Ona je bila čisto drugačna kakor njene prijateljice. Bila je ponižna in vedla se je spodobno, skromno. Takrat je grof Stanko popolnoma pozabil na svoj visoki stan. Toda ko je v trenutku razburjenja pritisnil poljub na njena sveža, rdeča usta — takrat mu je zbežala in izginila. — — —

In zdaj stoji tu pred njim — tovarniška delavka! — Srce mu je utripalo. V prvem veselju bi ji bil najrajši podal roko in jo vprašal: »Ali me še poznaš?« — Toda premagal se je.

Tedaj pa je ona vzdignila oči in se ozrla vanj. Nepopisno začudenje in presenečenje se je pokazalo na njenem licu. Potem pa je povesila glavo in zardela. Vztrepetala je. Tudi ona ga je spoznala. Torej ga ni pozabila.

Opazil je, da vsi gledajo vanj in da se je zlasti ravnatelj čudil, zato se je naglo obrnil in šel ven. Pri vratih se je še ozrl in je opazil, da je tudi ona gledala za njim.

Zatajil je svoje razburjenje in je kolikor mogoče mirno vprašal:

»Povejte mi, gospod ravnatelj, ali ta svetlolasa mlada deklica že dolgo služi pri nas?«

»Menda kakšne štiri tedne. Izredna krasotica je, kajne gospod grof? Ne vidi se ji, da je navadna delavka!«

»Ne! — Ali je tu doma?«

»Prišla je s svojo materjo iz glavnega mesta«, je pojasnjeval ravnatelj. »Mati je bolehna in ne more ničesar zaslužiti. Tako mora dekle delati za obe. Priznati ji moram, da s poštenim delom preživlja sebe in mater. Taka lepa dekleta so v neprestani nevarnosti. Stanuje s svojo materjo tu na Jesenicah.«

»Kako je deklici ime?«

»Cvetka Malinšek!«

»Cvetka!« je pomislil grof Stanko in je dodal, da zakrije svoje zanimanje: »Za bolno mater bi se pa lahko kaj naredilo. Govoril bom o tem s tvojim očetom.«

Prijazno se je poslovil od ravnatelja in se vrnil na grad.

»To je ona!« je mislil med potjo. »Naposled sem jo vendar našel.«

Nič več ni mislil na svojo nevesto, ampak samo na Cvetko. —

In v Cvetkinem srcu so se rodila enaka čuvstva. Delala je naprej kakor v sanjah. Njene tovarišice so živahno klepetale in so jo zlobno zbadale. Saj so vse videle, s kakšnim zanimanjem se je mladi grof ustavil pri Cvetki.

»Da, da, to bi bilo nekaj zanjo!« je pripomnila ena izmed njih in hudobno pogledala Cvetko. »Tak gospod bi ugajal. Za navadnega moža misli, da je predobra!«

Deklice so se norčevale iz nje in njihovo zbadanje je postalo čedalje zlobnejše. Cvetka pa je vse potrpežljivo prenašala, samo roke so se ji tresle in zardela je od jeze in žalosti. Slišala je tudi, kdo je častnik, in kar streslo jo je, ko so tovarišice omenile, da je mladi grof zaročen.

Toliko je mislila Cvetka nanj! In tudi ona tistega srečanja na gostilniškem vrtu ni mogla pozabiti. Toda če je bilo kaj upanja v njenem srcu, je moralo zdaj izginiti.

Naposled je zvon naznanil konec dela. Sto in sto delavcev in delavk se je vsulo skozi vrata. Tudi Cvetka je hitela domov. Pot jo je peljala skozi gozd in nalašč je Cvetka zaostala za tovarišicami, samo da ji ne bi bilo treba poslušati zbadanja.

Kmalu je bila sama na samotnem gozdnem potu. Sama s svojimi žalostnimi mislimi. Negotovo, nejasno hrepenenje se je polastilo njenega srca. Ali je to ljubezen? Sama ni vedela. Oboževala je njega kot svoj vzor, njega, ki ji je oni večer ukradel poljub. Bil je junak v njenih sanjah. In zdaj? Kako grenko je razočaranje!

V njenih mislih jo je zmotil topot konjskih kopit. Jezdec v lovski opravi ji je jezdil nasproti. Moj Bog! To je on! Vsa zmedena je postala, hotela se je daleč ogniti, ko je mladi grof ustavil konja in skočil s sedla. Kakor mak rdeča je bila Cvetka in ni se mogla premakniti z mesta.

Grof Stanko pa ji je pomolil roko in jo pogledal tako globoko, da ji je začelo še močneje biti srce.

»Ali me še poznate?« jo je ogovoril z glasom, ki se je tresel od veselja. »Da, vidim, niste me še pozabili, gospodična Cvetka! Kajne, da ste časih mislili name?«

Stisnil ji je roko in veselo jo je pogledal. Cvetka mu ni mogla odgovoriti, samo nemo je prikimala v neizrečeni zadregi.

»Takrat ste izginili brez vsakega sledu, da sem vas zaman iskal!« je nadaljeval. »Kako rad bi vas bil spet videl. In veste zakaj?«

»Ne — ne! Saj je bilo bolje tako!« je jecljala Cvetka v rastočem strahu.

Hotela je izmakniti roko, ki jo je grof Stanko še zmerom držal. Zraven sebe je vodil konja in počasi sta šla dalje.

Njegov pogled je neprestano strmel v vitko, mlado dekle. Zadovoljno je bilo njegovo srce in nežno se je nagnil k njej, da bi ji mogel videti v obraz, ki ga je obračala stran.

»Kar sem vam hotel povedati, Cvetka, to moram povedati zdaj; oh, zakaj vas nisem že prej našel! Vi ne veste, kako sem hrepenel po vas!«

»Nikar ne govorite tako, gospod grof, prosim vas!« je govorilo obupano dekle. Vi ste visok, plemenit gospod, jaz pa sem revno dekle, ki nima drugega kakor svojo dobro ime. Prosim vas, ne dajte, da še to izgubim. Pustite me, da grem sama dalje.«

S strahom v očeh se je Cvetka obrnila k njemu.

»Cvetka, vi si napačno razlagate moje vedenje!«

»Gospod grof, med nama zija prevelik prepad. Ko bi bila že takrat vedela, ne bi bila dovolila, da se seznaniva. Zdaj pa se mora najino znanje končati. Vi ste sin mojega gospodarja in mene, uboge tovarniške delavke, ne smete več poznati!«

S solzami v očeh in s smrtno bledim obrazom je stala pred njim. Kako ganljivo lepa je bila! Kakor ogenj je gorelo v njegovih žilah. Prijel jo je za obe roki in ji strastno dejal:

»Poslušajte me, Cvetka! Res je, da sem sin grofa Strmškega in da ste vi ubogo dekle. Ali hočete zato pobegniti pred menoj? Ali me zato ne marate?«

Tako nežno ga je pogledala, da je že s tem izdala svoje čuvstvo.

»Cvetka!« je vzkliknil grof Stanko in jo potegnil k sebi. »Razkriti vam moram svoje srce! Kolikokrat sem si želel to uro! Ljubim te, Cvetka! Ljubim te nad vse! Od tistega trenutka, ko sem te prvič videl, te ljubim! In ti? — O, ti me ne ljubiš! Da, to vem, to berem v tvojih očeh!« 

Drhteče dekle je slonelo na njegovih prsih, toda samo za trenutek. Nato se je prestrašeno odtrgalo od njega. Opotekla se je in grenko zajokala. Potem si je zakrila obraz.

»Cvetka,« je prestrašeno kriknil grof Stanko in stopil k njej. »Ali mi ne verjameš? Ali dvomiš o moji ljubezni? Govori, ljubica! Nočeš biti moja?«

»Nikoli — nikoli!« je obupano vzdihnila. »Pojdite stran, gospod grof, pojdite! Saj imate nevesto! Kako mi morete govoriti o ljubezni? S čim sem si zaslužila, da me smešite?«

»Vsemogočni Bog, Cvetka, poslušaj vendar! Kaj mi mar moja nevesta, ko sem našel tebe? Nje ne ljubim, ljubim samo tebe! In samo ti boš moja nevesta, samo ti postaneš moja, moja žena, moja vroče ljubljena žena! Ali hočeš? Vse, kar sem in kar imam, polagam tebi pred noge. Reci da, in nobena sila na svetu nama ne more ubraniti sreče!«

Njegove besede so jo prevzele. Vsa srečna in blažena je bila. Da, ljubi me, se je veselilo njeno srce ... In vendar tega ni mogla verjeti. Ona — uboga delavka in on — bogat grof.

»Ne, ne, saj ni mogoče!« je šepetala.

Toda on jo je burno objel in ji pokril usta z vročimi poljubi.

Tedaj sta se prikazali na stranskem potu dve postavi — baronica Elvira, nevesta grofa Stanka, in Hugo, njegov mlajši brat. Hugo je spremljal baronico Elviro, ki se je jezila nad svojim zaročencem, ker je odjezdil, ne da bi ji bil kaj rekel.

Hugo se je neprestano vsiljeval Elviri in ji jasno kazal, da jo ima rad. Svojemu bratu Stanku ni bil prav nič podoben, niti po svoji zunanjosti niti po svojem značaju. Hugo je bil lahkoživec, ki je z raznimi neumnostmi že večkrat razjezil svojega očeta. Njegov suhljati obraz je že na zunaj izdajal njegov značaj. Njegove oči so gledale potuhnjeno v svet. Elviri ni bil nič priljubljen.

Hugo je živahno nekaj pripovedoval Elviri, ki pa se očitno ni zanimala za njegove besede. Prišla sta do glavne poti in sta hotela zaviti nanjo, ko je baronica iznenada obstala in prestrašeno kriknila.

Zagledala je mladi par na cesti, spoznala je svojega ženina, ki je objemal tuje dekle. S široko odprtimi očmi je strmela v ta prizor. Tudi Hugo je med tem opazil vzrok njenega strahu.

»Aha,« se je škodoželjno namuzal. »Glej, glej! Moj častivredni brat, ki mi vedno pridiga o poštenosti! To je pa imenitno razkritje!«

Elvira je stala kakor omamljena in skoraj ni verjela svojim očem. Zabolelo jo je v srcu in silna ljubosumnost jo je prevzela.

»Kdo je ta nesramnica?« je siknila. Stisnila je pesti in grdo pogledala Cvetko.

»Navadna tovarniška delavka!« je pojasnjeval Hugo.

»Vlačuga, izgubljena ženska torej!« je zaničljivo dejala ponosna baronica. »No, in tako ima rajši kakor mene?«

»Kakor je videti, je stvar resna!« je dejal Hugo, ki je v svoji hudobnosti hotel še povečati Elvirino ljubosumnost. »Deklica je nenavadno lepa in Stanko — morda jo pozna že dalj časa — je videti hudo zaljubljen vanjo! Ta vam lahko postane nevarna, draga svakinja!«

Zaljubljenca sta obstala. Nista vedela, da nista sama in brez skrbi sta se poljubljala.

Vse to je videla baronica. Skoraj skoprnela je od jeze in ljubosumnosti. Ne, tega ni mogla več gledati! Zajokala je in si zakrila obraz ter odhitela kakor brez misli skozi gozd.

Hugo ni šel za njo, ampak se je previdno kakor lisjak splazil med debelimi smrekami prav v bližino mladih zaljubljencev. Ta dva ga nista opazila, nista videla zlobnega obraza in potuhnjenih oči, ki so prežale za grmovjem.

Hugo je čutil, da se po lepoti ne more meriti s svojim bratom Stankom, in zaradi tega je bil poln zavisti. Na Stanku je bilo vse plemenito: svetlo, jasno oko, visoka in ravna postava. In Cvetka? Še nikoli ni bila tako lepa kakor zdaj, ko je poljub zdramil njeno srce. Bila je lepa in nežna ko pomladanski dan. Niti revna obleka ni mogla kaziti njene lepote.

Slonela je na njegovih prsih, vsa blažena. Tisto mogočno, nežno čustvo, ki vsako mlado srce vznemiri, jo je premagalo. Zdaj pa se je predramila v vsakdanje življenje in ustrašila se je same sebe. Rada bi bila zbežala, pa ji ni bilo mogoče. Z zardelimi lici je stala pred grofom in si pritiskala roko na utripajoče srce.

»Saj to ne more biti! Ne! To ne more biti!« je šepetala.

»In vendar je res, moja ljuba Cvetka!« ji je nežno odvrnil in jo iznova strastno objel. »Ti si moja edina ljubica, le po tebi hrepeni moje srce. Zdaj sem te našel in moja si!« 

Cvetka je iznenada zajokala.

»Oh, iz tega se bo rodilo še gorje! Prosim vas še enkrat — rotim vas: pozabite me! Vi ne morete in ne smete pustiti svoje neveste! Tako visokega stanu ste, jaz — jaz pa sem samo revno dekle!«

»Jaz ne vprašujem po tem! Kaj je to ljubezni mar? Pozabi, kdo sem! Verjemi mi in srečna bova!«

»Domov moram! Moja mati je bolna!«

Kakor preplašena ptica se mu je izvila iz rok, on pa je dejal:

»Spremim te, Cvetka! Saj si imava še toliko povedati.«

»Ne, ne,« se je branila. »Lahko naju kdo vidi — —.«

»Torej dobro, Cvetka, ampak videti se morava kmalu spet! Ali morda ne maraš? — Ali me res ne ljubiš?«

Njeno ljubeče srce se ni moglo upirati prošnjam. Slonela je spet na njegovih prsih in Stanko jo je poljubljal na solzne oči.

»Pojutrišnjem so binkošti, Cvetka, praznik veselja in ljubezni. Veš, kje se lahko snideva? V vrtu gostilne ‚Pri treh lipah‘ se dobiva. Tam naju nihče ne pozna in lahko se bova pogovorila. Kajne, da prideš, Cvetka?«

Dolgo se je branila, naposled pa je vendar privolila vkljub vsem pomislekom. Še enkrat jo je grof Stanko objel, še enkrat jo je poljubil, potem pa sta se poslovila:

»Na svidenje!«

Cvetka je odhitela proti domu, grof Stanko pa je gledal za njo, dokler mu ni izginila izpred oči.

Nato je odjezdil proti očetovemu gradu in ni slišal zaničljivega smeha izza smrečja.

»Aha!« je govoril Hugo in šel počasi za svojim bratom. »Pojutrišnjem torej, v gostilni ‚Pri treh lipah‘. Tudi jaz bom tam in ti bom, ljubi bratec, zagodel takšno, kakršne še nisi občutil!«

II. PRI TREH LIPAH

Nebo je žarelo škrlatno rdeče in počasi je zagrinjal mrak zemljo.

Maj je prišel in vdihnil svetu novo življenje.

V gostilni »Pri treh lipah« je vse vrvelo. Zapeljivo se je slišala godba iz široko odprtih oken plesne dvorane. Fantje in dekleta so kar v trumah prihajali iz sosednih vasi.

Tudi Cvetka je stopila v gostilniški vrt, oblečena preprosto, a okusno. Boječe je šla mimo smejočih se fantov, samo za trenutek je obstala in se ozrla v dvorano, kjer so se začeli vrteti prvi pari. Potem je hitela dalje med tiho grmičje v ozadju.

Tam je stala košata lipa. Pod njo je bila narejena klopica in bezeg se je zarasel na okoli tako gosto, da je nastala prava senčnica. Tako samoten je bil ta kotiček, kakor bi bil nalašč za zaljubljene ljudi. Godba se je sem le malo slišala.

Cvetka je sedla na klop. Srce ji je nemirno utripalo. Kako naenkrat se je vse izpremenilo v njenem pustem vsakdanjem življenju! Zdelo se ji je, kakor bi se bila prebudila v novo srečo. Še zmerom ni mogla vsega razumeti in mislila je, da živi samo v pravljicah taka neizmerna blaženost.

»On me ljubi, on me zanesljivo ljubi!« se je veselilo njeno srce. »In ‚malu‘ pride sem, da mi iznova razodene svojo ljubezen!«

Sladko in prijetno ji je bilo okoli srca pri tej misli.

Tedaj je nekaj zašumelo v grmovju in ‚zaslišal‘ je hitre korake. Grof Stanko se je prikazal pri vhodu v senčnico.

»Cvetka! Cvetka!« je vzkliknil in jo poljubil.

Tiho, zaljubljeno sta šepetala. Sedela sta na klopici tesno objeta. Vse tiho je bilo naokoli, samo iz dvorane se je slišal valček.

Cvetkino srce je bilo tako polno, da je morala jokati od sreče.

»Ah, tako sem srečna! Tako neizrečno srečna! Toda to ne bo moglo ostati! Kaj bo iz tega? Midva nisva drug za drugega. Ljubila ta bom do groba, ampak tvoja ne morem biti, ker te ne maram storiti nesrečnega«.

»Nikar ne jokaj, Cvetka moja!« jo je nežno tolažil. »Sicer se bova morala ločiti, ker bo kmalu konec mojega dopusta, toda tebi ostanem zvest, pa naj pride, kar hoče. Ti boš moja nevesta in nobena druga!«

»Tega tvoj oče ne bo nikoli dopustil!« je vzdihnila Cvetka.

»Potem te pa vzamem brez njegovega dovoljenja!«

»Stanko, ali se smem postaviti med tebe in tvojega očeta? Nekoč se boš kesal, da si vse meni žrtvoval, če se boš sprl s svojim očetom. In če me ne boš več ljubil, če me boš zapustil —«.

»Nikoli, nikoli se ne bo to zgodilo!« ji je strastno zatrjeval. »Nikoli, Cvetka, te ne bom nehal ljubiti! Ti si moja edina sreča! Vem dobro, da se bom moral hudo boriti, toda zadovoljen sem, samo če mi ti ostaneš zvesta!«

Cvetkini pomisleki so se razkadili v nič in stisnila se je bližje k njemu. Mislila sta, da sta sama in da ju nihče ne posluša.

Toda kakor tedaj v gozdu, tako se je tudi tu priplazil Stankov brat Hugo v njuno bližino. Skril se je za debelo lipo in je od tam slišal vsako besedo. Izprva je mislil obvestiti Stankovo nevesto Elviro, da se snideta grof in tovarniška delavka tu, kmalu pa se je premislil, ker bi ga bila baronica Elvira samo ovirala pri tem, kar je nameraval storiti.

Stiskal je pesti. Že davno je namreč zasledoval lepo Cvetko, zdaj pa mu jo je naenkrat prevzel srečnejši brat. Smehljal se je, ko je poslušal, kakšne resne namene ima Stanko z njo.

»Ti norec!« je mislil sam pri sebi. »Kar slepo drviš v svojo nesrečo! No, jaz ti bom še pomagal, da prej zabredeš vanjo! Oče te bo izgnal in te razdedinil. Potem pa stopim jaz na tvoje mesto, potem bo vse moje: tvoja nevesta, grad, tovarna, vse premoženje! Haha, potem bom jaz gospod, ti pa pojdeš lahko kamorkoli s svojo delavko!«

Zaljubljenca nista slišala njegovih hudobnih groženj. Ljubila sta se in si slikala prihodnost v zlatih barvah.

»Zdaj pa moram domov!« je dejala Cvetka in vstala.

»Zdaj že? Tako zgodaj, ljubica? Ostani še!« In spet jo je potegnil grof Stanko k sebi na klop. Kmalu pa sta oba vstala in se začela izprehajati po tihem, samotnem vrtu. Iz hiše jima je svetila luč in glasovi godbe so postajali vabljivejši. Ustavila sta se in poslušala. Cvetka se je spomnila tiste srečne ure, ko je prvič plesala s Stankom, ko se ji je zdelo lepše kakor v nebesih.

Godba je igrala isti valček kakor takrat. Skoraj nehote se je vzdignila njena drobna nožica v taktu in sladko smehljajoč se je gledala Cvetka svojega ljubčka.

»Ali se še spominjaš?« ji je šepnil. »Ali še veš, tisti večer!«

»Oh, da, tako nebeško lepo je bilo!« je sanjavo pritrdila.

»Ali ne bi hotela spet plesati, Cvetka? Z menoj! Pojdi, saj naju nihče ne pozna!«

Cvetka se je sicer bala, da jo ne bi ljudje videli v njegovi družbi, naposled pa so jo le premagale njegove prošnje in veselje do plesa.

Stanko jo je odvedel v dvorano. Cvetka je šla za njim; nikamor se ni upala pogledati od sramu in zadrege.

Lepa postava grofa Stanka in Cvetkina nenavadna lepota sta zbujali splošno pozornost. Fantje so iztegovali vratove in kakor očarani strmeli v Cvetko, dekleta pa so se ozirala za grofom.

Od ust do ust so ljudje šepetali: »Kdo sta ta dva?« Toda nihče ni vedel odgovora.

Neznani par je čakal, da se je končal ples. Potem pa je vrgel grof Stanko godcem zlatnik in jim velel: »Valček!«

Godba je zaigrala in Stanko je objel ljubico. Kakor vihar sta zaplesala v prostrani dvorani. Oči vseh so jima sledile.

Toda tudi dvoje hudobnih oči je gledalo za njima. Hugo je bil namreč prišel in se pomešal med gledalce. Da ga ne bi kdo spoznal, je oblekel slabo suknjo in si dal na glavo čepico. Tako je bil najbolj podoben kmečkemu fantu. Previdno je ostal v zadnjih vrstah, da ga brat Stanko ne bi opazil. Poželjivo je gledal Cvetkino vitko telo, ki se je tako lepo gibalo v plesu.

Toda vsi niso gledali mladega para samo z občudovanjem. Nekateri fantje so temno gledali lepo oblečenega tujega gospoda in kmalu so se zaslišale hudobne opazke.

»Kaj pa išče tu gosposki škric?« je zagodrnjal širokopleč, grd fant. »Kako, da se meša med nas? Tega ne bomo trpeli!«

»Prav imaš, Miha!« mu je pritrdil drugi. To je predrznost! Njegova ljubica ni grda. To bi pa že rad imel!«

»Rad verjamem!« je pripomnil tretji. »Ampak to dekle ni za nas!«

»Ven bi morali škrica vreči!« je rentačil Miha in stiskal pesti.

Hugo je pozorno poslušal pogovor napol pijanih fantov. Dobro se mu je zdelo, da so se tako razvneli in skušal je še podžgati njihovo jezo proti svojemu bratu.

»Tako bi bilo prav!« jim je pritrdil. »Tega vam res ni treba trpeti! Vrzite napihnjenega škrica ven! Jaz dam za pet litrov vina, če naredite to reč!«

Fantje so bili takoj zadovoljni in Hugo se je že naprej veselil, neprijetno se bo godilo bratu. A njegove podžigajoče besede je slišal mlad fant, ki mu niso bili hudobni nameni zlobnežev prav nič všeč.

Mladi fant je bil orjaške postave, oblečen v lovsko obleko. Daleč naokoli je bil znan pod imenom Kolarjev Jurij. Hugo ga je dobro poznal, ker je bil mladi mož v službi pri njegovem očetu, toda zdaj ga ni videl, ker je bil skrit za širokimi hrbti fantov.

Kolarjev Jurij je spoznal tudi grofa Stanka in pri pogledu na Cvetko se je ves stresel. Na njegovem zarjavelem obrazu sta se kazala strah in bolest; kakor bi hotel reči: »Tega si ne bi bil nikoli mislil! Cvetka, uboga tovarniška delavka v rokah mladega grofa! ...«

Kolarjev Jurij je žalostno zmajal z glavo kakor bi že naprej videl nesrečo in pogubo lepe Cvetke.

Med tem je pa z očmi zasledoval oba fanta, ki sta si hotela zaslužiti nekaj litrov vina. Počasi je vtaknil pipo v žep, potem pa se je naglo preril skozi gnečo.

Grof Stanko in Cvetka nista slutila, kakšen vihar se zbira nad njima.

Fanta sta med tem prišla na sredo dvorane. Tam sta se z močnimi rokami zagrabila za rame in počasi in nerodno zaplesala valček. Pri tem pa sta pazila na to, da sta se čedalje bolj bližala tujemu paru, hoteč ga podreti na tla.

Stanko je ob pravem času opazil njun namen in se je znal tako dobro ogniti, da se je eden izmed fantov takoj prevrnil po tleh. Jezen je skočil izzivalec pokoncu.

Godba je v trenutku obstala. Začudena sta se Stanko in Cvetka ustavila. Fanta pa sta se zagnala s stisnjenimi pestmi proti njima.

»Ven! Ven s škricem!«

Cvetka je prestrašena zakričala. Toda napadalca še nista prišla do njiju, ko je skočil vmes Kolarjev Jurij. Ne da bi kaj izpregovoril, je z železno pestjo prijel oba pretepača za suknjič in v trenutku je bil z njima na vrtu.

»Ničvredna pobalina, zdaj vaju bom naučil, da je treba tuje ljudi pustiti pri miru!« je kričal nad njima in trkal drugega ob drugega.

V dvorani se ni nihče zganil, da bi jima šel na pomoč. Vsi so se bali Kolarjevega Jurija in njegovih železnih rok. Hugo se je zelo jezil, da se mu je ponesrečilo vreči Stanka iz dvorane. Stopil je čez prag prav tedaj, ko sta se napadalca pobrala s tal. Kolarjev Jurij je bil izginil.

Cvetka je vsa tresoča se od strahu slonela na grofu Stanku. Njuno nedolžno veselje je bilo končano in grof se je bal, da ga zdaj ne bi kdo spoznal. Hvaležen je bil Juriju iz srca, da ga je rešil iz neprijetnega položaja, toda ni mu bilo ljubo, da ga je Jurij videl s Cvetko. Dobro ime mladega dekleta je bilo v nevarnosti, če Jurij ne bi molčal.

Stanko je prijel Cvetko pod pazduho in se z njo urno odpravil proti domu. Toda Hugo ju je opazil. V njegovem srcu je divjalo silno sovraštvo.

Tudi tepena fanta sta bila bolj jezna na grofa kakor na Jurija. Vsa besna sta se vrnila v dvorano. Ko Cvetke nista našla tam, je stopil Hugo k njima in jima zlobno rekel:

»Tecita za njima! Na poti proti Jesenicam ju dohitita!«

Fanta sta divje zaklela in sta odhitela za mladima zaljubljencema. Tudi Hugo je naglo šel iz gostilne in si je zadovoljno mel roke.

»Zdaj bomo videli, kako mu bosta zrahljala kosti«.

Zaklel je še jezno na Kolarjevega Jurija in se vrnil po bližnjici domov.

III. ANGEL IN VRAG

Grof Stanko ni pripisoval dogodku v plesni dvorani posebne važnosti in zato se mu niti sanjalo ni, da bi ga utegnila fanta iz maščevalnosti zasledovati.

Spremljal je Cvetko skozi temni gozd proti domači vasi in ni slutil velike nevarnosti, ki jima je pretila. Cvetka se je boječe ozirala in se je stresla pri vsakem šumu. Ni pa videla moža, ki je skrivaj šel za njima in ki je kakor angel varuh zadrževal preganjalce. Bil je Kolarjev Jurij.

Na nekem križpotu sta se fanta iznenada pokazala za Jurijem. Mesec je bil dovolj svetel, da sta ga mogla spoznati. Strahopetno sta se umaknila pred močnim nasprotnikom.

»Domov se spravita!« je zagrozil Jurij. Položil je roko na lovski nož in stopil proti njima. »Če se še enkrat prikažeta za tem gospodom, vama zdrobim kosti!«

Fanta sta se urno obrnila in mladi par je srečno prišel čez četrt ure domov. Pred Cvetkinimi vrati se je Stanko nežno poslovil. Edino Kolarjevemu Juriju se je moral zahvaliti, da se njun sestanek ni žalostno končal. Kajti kako bi se bil ubranil dveh napadalcev, ko je bil brez orožja.

Ves srečen se je vrnil na očetov grad.

Hugo je bil drugo jutro zelo razočaran, ko je zagledal svojega brata zdravega. Stanko ni niti z eno besedo omenil snočnjih dogodkov in Hugo je sumil, da je spet Jurij obvaroval brata nesreče.

Zdaj pa mora zvedeti vse še Elvira, ogoljufana nevesta! Še tisti dan ji je na sprehodu po parku poročal, kako dobro sta se imela Stanko in Cvetka v gostilni pri »Treh lipah«. Vsa bleda ga je Elvira poslušala.

»To ni res! Tako daleč se ni izpozabil!« je zajecljala.

»Njega samega vprašajte, če meni ne verjamete!« je zaničljivo odgovoril Hugo. »Smrtno je zaljubljen v lepo Cvetko in prisegal ji je, da jo bo vzel!«

Baronica je odšla s težkim srcem. Zdelo se ji je, kakor bi ji bil kdo zasadil bodalo v srce. Še isti večer je šla v sobo svoje matere.

Baronica Studeniška je sedela v naslonjaču in je z mračnim obrazom poslušala vse, kar ji je tožila hči v svoji razburjenosti.

»O mati, ko bi ti vedela, koliko trpim! Tega me morem več prenašati, o tem ne morem več molčati! Ti si mi svetovala, naj se delam, da ničesar ne vem —«.

»Le veruj mi, otrok, to je tudi najboljše!« jo je prekinila baronica. »Kaj bi pomagalo, če bi se začela prepirati s svojim ženinom? Ali ti more postati nevarna ta preprosta tovarniška delavka? Stanko se pač zabava. Pusti mu to veselje!«

»Ni tako, mama. Nevarnost je, da se ne razdere najina zaroka. Ta delavka mi je uropala njegovo srce, njegovo ljubezen. Zaradi nje me hoče zapustiti«.

»Neumnost otrok! Na to niti ne misli!«

»Jaz pa vem, da je tako. Vsak dan se shaja s tem dekletom. Snoči je slišal Hugo, kako ji je Stanko prisegal, da ljubi samo njo«.

»Gotovo ji vse to pripoveduje samo zato, da bi dosegel svoj namen!« je nejeverno pripomnila baronica.

»Ne, ne, ni tako!« je vzkliknila Elvira v mrzlični razburjenosti. »Oh, mama, mene bo konec od skrbi! Pomagaj mi! Brez Stanka ne morem živeti, ker ga neizmerno ljubim! Njegova žena hočem postati! Ali naj mi ta potuhnjena kača ukrade zaročenca? Ona naj mi vzame vse: bogastvo, srečo, moč in razkošje? Ti pa mirno gledaš vse to, mati! Ali naj greva beračit?«

Baronica je preplašena skočila kvišku, ko je videla, kako se je hči razburila.

»Za božjo voljo, Elvira! Prestrašila si me! Menda vendar ni Stanko obljubil temu dekletu zakona?«

»Da, to je storil! Hugo ga je slišal!«

Baronica je ob tej novici prebledela kakor smrt.

»Če je tako, morava pa takoj kaj storiti!« je vzkliknila. »Pomiri se, otrok moj, ne boš izgubila svojega ženina! On mora to dekle pustiti. Ozdraviti ga morava te zaslepljenosti!«

»Ampak kako, mama? S čim? Oh, kako jo sovražim to nesramnico!« je vzdihovala Elvira. »Ko bi vedela, kako naj jo ugonobim, bi porabila vsako sredstvo!«

Tedaj ji je mati nekaj pošepetala. Elvira je izprva odskočila, potem pa je podala materi roko. Obraz ji je zmagoslavno zardel.

»Boljšega sredstva ni!« je šepetala mati, »toda počakati moramo, da Stanko odide. Njegov dopust gre h koncu. Jutri bo moral odpotovati v glavno mesto. Da, njegovo ljubico bomo naredili tako, da jo bo še klel! Govorila bom tudi z njegovim očetom. Kakor rečeno, Stanko ne sme o tem nič vedeti! Dokler je še tu, ne smeva ničesar ukreniti!«

Kaj hočeta narediti mati in hči z ubogo Cvetko? ...

IV. UBITO SRCE

Drugo jutro je grof Stanko odpotoval. S svojim očetom še ni govoril zaradi Cvetke, ker je hotel odložiti odločilni korak na pozneje. Seveda je čutil, da bi bila prav za prav njegova dolžnost, da bi tudi nevesti vse odkrito povedal. In to bi bil tudi storil, če bi bil vedel, da njegovo razmerje do Cvetke ni več tajno. Tako pa je mislil, da je zanj in za Cvetko bolje, če še molči.

Bog ve, kako bi se godilo Cvetki, če bi se razdrla zaroka z Elviro in ko bi javno povedal, kaj namerava s Cvetko? Ne, slabotne ljubice ne sme izpostaviti nevarnostim, zdaj, ko mora odpotovati.

Grof Stanko seveda ni vedel, koliko je že morala prestati Cvetka zaradi njega. Nevoščljivim tovarišicam v tovarni njena ljubezen ni ostala skrita.

Ljudje so videli Cvetko v grofovi družbi in so si to takoj na zloben način razlagali. Še huje so zdaj nadlegovali dekle z zlobnim namigavanjem in delo v tovarni ji je bilo zaradi tega čedalje bolj mučno.

S strahom je prihajala vsako jutro v dvorano, kjer so jo vse tovarišice sovražno in nevoščljivo gledale. Rada bi bila pustila tovarno, ko bi bila le mogla najti drugje dela. Sicer bi bil grof Stanko prav rad skrbel zanjo in njeno mater, toda tega ni hotela in ni mogla sprejeti.

Tudi danes je morala Cvetka pogumno prenašati zbadanje tovarišic. Mirno in marljivo je delala pri svoji mizi. A čim bolj je molčala, tem zlobnejše so postajale delavke.

»Ti, Neža,« je zaklicala ena izmed deklet svoji tovarišici čez mizo, »ali greš prihodnjo nedeljo v gostilno pri »Treh lipah«? Tam so baje zelo dobri plesalci!«

Nagovorjeno dekle je takoj vedelo, kaj to pomeni in je potuhnjeno odgovorilo:

»Ti bi menda rada ujela tam kakšnega princa! Ampak to ne gre tako hitro! Za to je treba znati oči drugače obračati kakor ti!«

Glasen smeh se je zaslišal po dvorani.

»Ko bi meni kdo daroval belo obleko,« je zavzdihnila neka druga, »da bi še jaz dobila tako lepega fanta.«

Cvetka bi bila od sramu najrajši zakričala, toda premagala se je in je molče opravljala svoje delo.

»Hej, ti, Malinškova,« je zaklicala predrzna delavka, »ti se na menda cmeriš za svojim ljubčkom? Haha! Ta pač več ne misli nate! Tako imeniten gospod jih ima drugod deset!«

»Jaz se ne bi mogla obesiti za vrat takemu, ki ima že nevesto!« je zaničljivo pripomnila neka druga. »In poleg tega še tako visok gospod. Kaj si neki misli? Ali si morda domišljuje, da bo pustil nevesto in vzel njo?«

Zaničljiv smeh je odmeval po dvorani, Cvetka pa se je tresla od sramu in jeze in s težavo se je premagovala, da ni na glas zajokala.

»Saj to je!« je dejala tretja. »Misli si pač, da je že grofova nevesta!«

»Grofova nevesta!« — Ta psovka je bila vsem zelo všeč in je šla od ust do ust.

Med tem pa je stopil v delavnico nadzornik in šum se je takoj polegel.

»Cvetka Malinškova!« je zaklical nadzornik od vrat. In ko ga je vprašujoče pogledala, ji je pomignil: »Pojdite v pisarno!«

Cvetka je pustila delo in šla za njim. V pisarni jo je ravnatelj nekam čudno pogledal in ji na kratko dejal:

»Na povelje gospoda grofa ste danes prosti! Ob dvanajstih se morate javiti v gradu. Pojdite zdaj domov in se primerno oblecite!«

Cvetka je šla domov vsa preplašena, vsa v dvomih in skrbeh. Po kaj naj gre v grad? Sklenila je, da ne poide tja. Toda grof ji je rezal kruh in če ga ne bo ubogala, bo odpuščena iz službe.

Morda je Stanko že govoril s svojim očetom? Morda zaradi njene bolne matere? Da, to bo gotovo! Cvetki se je odvalil kamen od srca. Tega mnenja je bila tudi njena mati, ko ji je Cvetka povedala, da mora v grad.

Dobra žena se je že zibala v prijetnih nadah. Gospod grof bo povprašal Cvetko po njenih razmerah in bo gotovo kaj storil zanjo. Saj je tako bogat in vsako leto da velike vsote za dobrodelne namene.

Cvetka je oblekla belo obleko in se odpravila na pot. Materi še ni bila razodela svoje skrite ljubezni, ker se je bala, da je ne bi oštevala.

Ko se je Cvetka približala gradu, jo je obšel strah.

Ponosna, velika zgradba s svetlimi okni in visokimi stolpiči je kazala, kako bogat je njen lastnik. Cvetka se je zdela sama sebi vpričo gradu še dosti revnejša in manjša, in grof Stanko se ji je zdel še višji, še imenitnejši. Grenko je občutila svoje siromaštvo in odvisnost.

Vsa tresla se je, ko je prišla skozi železna vrata in se po belo posuti cesti približala vhodu. Ko je stopila v veliko, bleščečo se vežo, jo je zapustil pogum in neodločna je obstala pred širokimi stopnicami, ki so držale navzgor.

Čez nekaj časa jo je opazil sluga, oblečen v razkošno uniformo, in jo je neprijazno vprašal:

»Koga iščete?«

»Naročeno mi je, naj pridem h gospodu grofu!« je odgovorila Cvetka in povedala svoje ime.

Sluga se je čudno nasmehnil in dejal:

»Aha, že vem! Kar za menoj pojdite!«

Odvedel jo je po stranskih stopnicah v grad. Velel ji je stopiti v sobo, ki je bila razkošno opremljena, in tam počakati, sam pa je izginil.

Zmedena in preplašena je Cvetka obstala pri vratih. Toliko krasote ni še nikoli videla. Dragocenosti so se bleščale okoli nje, da je komaj gledala. Njen strah je postajal čedalje večji in skoraj dihati se ni upala.

Tako je preteklo nekaj minut. Potem pa se je odgrnilo zagrinjalo pri stranskih vratih in velika gospa je prišumela v sobo. Bila je baronica Studeniška in takoj za njo je prišla še njena hči Elvira.

Cvetka se je prestrašena odmaknila in njena roka je segla po kljuki.

»Ostanite!« je ukazala baronica, ki je zaničljivo in prevzetno opazovala mlado dekle.

Elvira je sedla na svilen naslanjač in se ji sovražno posmehovala. Njene oči so bliskale, kakor bi ji grozile.

»To je torej tista nesramnica,« je začela baronica. »Povejte mi vendar, kako si upate pogledati ženina moje hčere! Saj ste vedeli, da je gospod grof zaročen. Ali se ne sramujete?«

Cvetka se je stresla, kakor bi jo bil kdo udaril z bičem. čem. To zasramovanje jo je užalilo, da zardela in začela je jokati.

»Gospa baronica!« je zajecljala, toda ta ji je segla v besedo:

»Molčite! Stopite sem k mizi in napišite, kar vam bom narekovala!«

»Kako? Kaj zahtevate od mene?«

»Pisati morate gospodu grofu Stanku, da pa ne marate več. Pojasniti mu morate, da vam ni nič več za njegovo ljubezen, da mu vračate besedo in da ga nočete več videti. To je vaša dolžnost!«

Cvetka je pritisnila obe roki na srce. Tresla se je kakor v mrzlici.

»To hočete! O, moj Bog! Tega ne morem storiti!«

»Morate!« je siknila Elvira in skočila pokonci. »Ali si morda domišljujete, da lahko stopite na moje mesto? Ali morda mislite, da vas hoče imeti grof Stanko Strmški za kaj drugega kakor za svojo ljubico, vas, tovarniško delavko?«

»Takoj napišite pismo!« je grozeče velela baronica. »Za odškodnino boste dobili lepo vsoto denarja, da lahko odidete iz teza kraja in ne zalezujete več ženina moje hčere. To bi bila za vas edina rešitev, da se ognete sramoti. Kaj pa morete pričakovati drugega?«

Cvetka bi se bila od sramu najrajši pogreznila.

»Nobene pravice nimate, da me tu psujete!« se je naposled opogumila. »Jaz nisem zvabila grofa k sebi!«

»Da, to ste naredili!« je zakričala Elvira in grozeče stopila proti Cvetki. »Predrzna, potuhnjena stvar, vi ste se mu vrgli pod noge in ga hočete zdaj ujeti v svoje mreže! Sram vas bodi! Ali boste zdaj pisali pismo?«

»Ne — nikoli!«

»Potem pa ven, vlačuga!« je zakričala baronica. »Greje tebi! Nad teboj se bom maščevala!«

Cvetka je planila iz sobe. Vse se je vrtelo okoli nje, tako je bila razburjena. Noge so se ji opotekle, ko je šla po stopnicah. S solznimi očmi je iskala izhoda, ko je iznenada zaslišala krik za seboj:

»Stoj, stoj!«

Sobarica baronice Elvire je zaklicala te besede in hkrati ukazala slugi naj Cvetke ne pusti ven. Sluga je stopil pred Cvetko.

»Oho, dekle, vam se pa zelo mudi!« je zaničljivo dejala sobarica, ki je pritekla za njo.

»Takoj morate iti še enkrat h gospej baronici!«

»Tam nimam ničesar več iskati,« je odgovorila Cvetka in pokazala predrzni sobarici hrbet, slugi pa je rekla:

»Pustite me ven!«

»Ivan, zadržite jo!« je vzkliknila sobarica.

»Poklicali bom gospo baronico, ki pogreša demantno zapestnico! Ležala je v salonu, kjer je bila ta oseba. Vi ste vzeli zapestnico, dekle!«

»Moj Bog! Jaz?« je prestrašeno vzkliknila Cvetka. »O tem nič ne vem! Kako me morete dolžiti?«

»Da, vi ste jo ukradli- Saj ste bili najprej sami v sobi. Dajte jo nazaj, drugače vam bo slaba predla!«

»Jaz nisem tatica!« se je ogorčeno branila Cvetka.

Hotela je zopet mimo služabnika, toda ta jo je zgrabil za roko in jo trdno držal.

Med tem je prišla Elvira po stopnicah in za njo še njena mati. Kakor divja je planila Elvira k Cvetki in zaklicala:

»Nesramna tatica! Okradli ste me!«

»Prisegam pri Bogu, da vam nisem ničesar vzela!« je zatrjevalo dekle svojo nedolžnost.

»Vi in nihče drugi ni vzel dragocenega darila mojega ženina! Izgubljena ženska! Policiji vas izročim. da vas zapro!«

»Usmiljeni Bog!« je zastokala Cvetka, vsa zmedena po tej nezaslišani trditvi. »Nedolžna sem!«

»Ivan,« je dejala baronica hladno in mirno »Dobro držite to osebo, ti, Fani, pa preišči njene žepe! Če je res vzela zapestnico, jo mora imeti pri sebi!«

Služabnik je krepko držal Cvetko za obe roki in sobarica je preiskovala njene žepe. Komaj je segla v žep, že je veselo vzkliknila. Takoj nato je privlekla na dan dragoceno zapestnico.

»Tu je!« 

»Res, to je moja zapestnica!« je dejala Elvira. »Torej jo je ona ukradla. Dokaz imam! Le čakajte!« se je satansko zasmejala. »To vam bom poplačala! Brez usmiljenja vas bomo naznanili!« Cvetka je obupano kriknila, ko je sobarica privlekla zapestnico iz njenega žepa. Kako je prišla tja, ni mogla razumeti.

Tatica! — Ta sramotna beseda ji je šumela po ušesih.

»Peljite tatico h gospodu grofu!« je ukazala baronica. »On bo odločil, kaj naj z njo naredimo!«

Baronica je hitela naprej, služabnik in sobarica pa sta s silo odvedla Cvetko skozi dolgo vrsto soban. Naposled je Elvira ukazala, naj se ustavijo in je sama izginila skozi neka vrata.

Preteklo je skoraj deset minut, potem pa so se odprla neka vrata in stari sluga je namignil, naj peljejo Cvetko naprej.

Sunili so jo čez prag v veliko, s starodavnim pohištvom opremljeno sobo.

Mučeni deklici se je vrtelo v glavi. Naslonila se je na vrata, da ne bi padla, in se ni upala pogledati okoli sebe.

Zdaj je stala pred očetom svojega ljubljenca kot zaničevana, zavržena ženska. O, ko bi jo mogel zdaj videti on, ki mu je darovala svoje čisto srce! Ko bi mogel videti, kako sta se njegova nevesta in njena mati pasli nad nesrečo in sramoto uboge Cvetke, ki sta jo sami pahnili tako globoko!

Grof je sedel v naslonjaču pri pisalni mizi. Bil je velik, debel gospod s strogim obrazom. Cvetke niti pogledal ni.

Od baronice je bil zvedel vse in v Cvetki je videl samo ničvredno dekle.

»Pridite bliže!« je ukazal.

Tresoč se je Cvetka ubogala.

»Vi delate v moji tovarni?«

»Da!« je šepnila Cvetka.

»Danes vam odpovedujem službo! Priznajte, da ste kradli!«

Vroče solze so tekle obupani Cvetki po licih. Spustila se je na kolena in povzdignila sklenjeni roki.

»Ne, tega nisem storila! Bog v nebesih mi je priča!«

»Zdaj pa še taji«, se je oglasila Elvira, »ko smo vendar našli zapestnico pri njej! Ni vredna usmiljenja!«

»Vstanite!« je ostro velel grof. »Vaša krivda je dokazana! Toda zaradi vaše mladosti se vas bom usmilil, če boste storili to, kar vam je povedala baronica!«

S trudom se je Cvetka dvignila. Grof jo je opazoval s hladnim, zaničljivim pogledom in je grozeče nadaljeval:

»Če se hočete rešiti sramote, pišite mojemu sinu pismo, da ga ne marate več! Če tega ne storite, vas dam zapreti kot tatico! Ali ste razumeli?«

Tresoča se po vsem telesu je pritisnila Cvetka roki na razburjeno srce.

Ne, tega ne sme storiti! Z lastno roko ne sme uničiti svoje sreče in se pokazati pred ljubčkom kot izprijenka.

Saj bi moral misliti, da je kriva, če bi mu pisala o svoji sramoti in se mu odpovedala.

»Usmilite se me!« je zastokala. »Saj sem nedolžna!«

Grof je pritisnil na električni zvonec in ko je stari sluga vstopil, mu je ukazal:

»Pokličite takoj orožnike!«

Sluga je pomilovalno pogledal Cvetko in se pokorno oddaljil.

»Še je čas!« je strogo dejal grof.« Ali hočete pisati pismo, ali ne? Odgovorite! Da ali ne!«

Cvetka ni mogla spregovoriti besede, kakor bi jo bil kdo davil za grlo.

Kaj naj stori? Morala je pisati, saj drugega ni mogla.

»Da,« je naposled izmučena dejala. »Pismo bom pisala ...«

»Dobro,« je dejal grof, »toda zapomnite si, da morate pismo pisati v treh dneh. Bom že zvedel, ali ste ga oddali. Zdaj pa pojdite!«

Cvetka je šla.

»Moj Bog!« je ihtela. »Kako naj živim v taki sramoti?«

V gozdu bi se bila kmalu zgrudila na tla. Oprla se je ob drevo. Niti opazila ni, da se ji bliža nekdo, ki jo je zasledoval že od gradu.

Iznenada je začutila, da jo je nekdo od zadaj prijel in je zaslišala glas:

»Pojdi sem, da te jaz potolažim!«

Z glasnim krikom se je iztrgala in se umaknila. Toda Hugo — ta je bil njen zasledovalec — ji je zastavil pot, ko je nameravala pobegniti in jo je opazoval s poželjivimi pogledi.

»Ne bodi tako boječa!« ji je dejal. »Ljubezen z mojim ponosnim bratom je zdaj končana in prepričan sem, da ne bo hotel ničesar več slišati o tebi. Jaz pa nisem tak!«

Stisnil je dekle, ki se ga od presenečenja ni moglo braniti, k sebi in jo je začel poljubljati. Toda njen klic je nekdo slišal. Urinih korakov se je približal mlad mož v lovski obleki, s puško na rami. Klobuk s perjem divjega petelina je nosil po strani in izpod pogumnega čela mu je sijalo dvoje hrabrih oči.

V trenutku je Hugo začutil, da ga je nekdo zagrabil z železnimi pestmi. Izpustil je Cvetko in se je silno razjezil, ko je v mladem možu spoznal Kolarjevega Jurija.

»Kaj,« je zagrmel nad njim »vi si upate položiti roko name? Takoj se poberite!«

Kolarjev Jurij pa se je široko postavil pred Cvetko in mirno, toda odločno rekel:

»Milostivi gospod, pustite to dekle v miru!«

»Kaj? Kaj?« je zbesnel Hugo. »Vi se upate tako nastopati proti meni, sinu svojega gospodarja? Poskrbel bom, da vas spodi iz službe!«

»Tega se prav nič ne bojim! In to vam povem, ne dotaknite se drugič tega dekleta, sicer boste imeli z menoj opraviti! Dovolj jih imate že na vesti. Jaz več vem o vaših skrivnostih, kakor si mislite!«

Jezno se je obrnil od Hugona, na katerega so te besede zelo neprijetno delovale. Hugo je bil ves bled, od jeze pa ni mogel odgovoriti niti besedice.

Kolarjev Jurij pa se je obrnil k Cvetki in dejal s spoštljivim glasom:

»Pojdite z menoj, gospodična! Spremil vas bom do doma.«

Cvetka se je bojazljivo ozrla za Hugonom, potem pa je odšla z Jurijem.

Do nobenega človeka na svetu ni imela toliko zaupanja, kakor do tega poštenega, odkritega moža, ki ji je ob vsaki priložnosti izkazal kakšno uslugo. Ni pa vedela, da je v Jurijevem srcu gorela mogočna, skrita ljubezen do nje, in da je zaradi te ljubezni dosti pretrpel, ker se je sam sebi zdel premajhen, da bi se upal prositi Cvetko za roko.

Kar je vedel za njeno razmerje z grofom Stankom, je pokopal vse upanje.

Hugo je gledal za njima in iz oči mu je sijalo divje sovraštvo.

»Le čakaj!« je mrmral. »To mi boš drago plačal!«

V. ŽRTEV LJUBEZNI

Cvetka je prišla domov, sama ni vedela, kako. Vsa potrta je stopila v hišico, kjer je stanovala s svojo materjo.

Zdelo se ji je, da ji bodo vsi ljudje brali z obraza sramoto in kazali za njo s prsti. Njena sreča je bila uničena. Vse je izgubljeno.

Zapodili so jo iz tovarne. Kje naj zdaj išče dela in zaslužka? S čim naj odslej redi mater in sebe?

»Moj Bog, kaj bo zdaj?« je zdihovala. »Kaj naj zdaj storim?«

Ko je stopila v sobo, se je silno prestrašila. Zagledala je mater, ki je ležala na postelji smrtno bleda. Poleg postelje je sedela stara kmetica, ki je Cvetki skrivaj namignila in ji rekla:

»Kar naenkrat se je vaši materi bolezen poslabšala. Po zdravnika sem že poslala. Hvala Bogu, da ste prišli Cvetka. Jaz ne utegnem več!«

Po teh besedah je kmetica odhitela, Cvetka pa se je zgrudila na stol ob postelji. Zdaj še ta nesreča! Mati je nemirno spala.

Zdravnik, ki je kmalu prišel, je zmajeval z glavo. Potegnil je Cvetko v stran in ji odločno dejal:

»Pripravite se na najhujše! Bojim se, da konec mi več daleč!«

Cvetka ni mogla več jokati. Oči so jo pekle in vsa je ihtela. Ali še zmerom ni polna mera njenega trpljenja? Ali naj zdaj izgubi še mater?

Ko se je bolnica drugo jutro prebudila, je Cvetka še zmerom nepremično sedela ob postelji.

»Otrok moj,« je dejala mati s slabotnim glasom. »Ali danes ne greš v tovarno?«

»Ne, mati, dokler ste bolni, bom ostala doma —« je odvrnila Cvetka in se je poskusila nasmejati. Nežno je poljubila mater na čelo.

»Uboga moja Cvetka, kako si bleda in objokana! Ne žalosti se toliko zaradi mene. Saj sem ti tako samo v breme! Kmalu, kmalu bom rešena — čutim!« 

»Mati, moja ljubljena mati!« je Cvetka jokala. »Ne zapustite me! Kaj bo z menoj, če vas ne bom več imela?«

Mati jo je tolažila, a je ni mogla potolažiti.

Živela je kakor v strašnih sanjah. Samo na eno je še mislila: na pismo, ki bi ga morala poslati Stanku.

S krvavečim srcem je začela pisati in vroče solze so padale na papir.

S tem pismom je sama sebi uničila srečo.

»Ljubi Stanko!

Najine sanje so končane. Strašna usoda naju je za zmerom ločila. Srce se mi trga, ko ti pišem te vrstice.

Včeraj so me poklicali v grad. Zahtevali so, naj te pustim. Zbadanj in psovk, s katerimi so me obsuli, ne morem ponoviti. Branila sem se odločno in sem naposled zbežala.

Toda to še ni konec mojega ponižanja! Sobarica baronice Elvire je pritekla za menoj in sluga me je zgrabil. Obdolžili so me, da sem okradla baronico, da sem ji vzela dragocen nakit. Sobarica ga je privlekla iz mojega žepa. Kako je zapestnica prišla tja, ne vem — Mislila sem, da znorim od strahu! Jaz — tatica! Tako me je zaničljivo imenovala baronica. Potem so me vlekli k tvojemu očetu in ta jima je verjel. Dal mi je na izbero, da me zapro kot tatico, ali pa da naj tebi pišem pismo, da te ne maram več! Prisiljena sem bila obljubiti, da bom pisala. Kaj naj bi bila naredila, da se ognem sramoti?

Zato zdaj ne morem biti več tvoja! Če mi tudi srce poči, se ti moram odpovedati. Pozabi me, Stanko! Jaz te bom ljubila večno, dokler bo le še košček življenja v meni!

Zadnjič torej zbogom!

Tvoja nesrečna Cvetka.«

Strašno pismo je bilo spisano in Cvetka se je nekako pomirila. Mera njenega trpljenja je bila polna. Izgubila je ljubega, njena mati pa leži na smrtni postelji. Kaj jo more še hujšega zadeti?

Tako sta minila še dva dneva. Bolnica je čedalje bolj slabela. Cvetka je noč in dan čula ob postelji in materi požrtvovalno stregla.

Prosila je Boga pomoči, toda smrt se je bližala neizprosno.

Solnce je zahajalo in njegovi zadnji žarki so padali v tiho sobico na bledi, izmučeni obraz bolnice. Cvetka je tiho jokala in sedela ob postelji. Vse je bilo tiho, samo ura na steni je enakomerno bila.

Tedaj se je zganila bolna žena in s slabotnim glasom dejala:

»Cvetka, ta ura je moja poslednja! ... Toda umreti ne morem, dokler ti ne razodenem velike skrivnosti ...«

»Mati, mati!« je vzklikala Cvetka in poljubila njeno mrzlo roko.

»Poslušaj me, dete!« je šepetala mati s pojemajočim glasom. »Ti ne veš, zakaj naju je moral nekoč tvoj oče zapustiti — in zakaj sva postali tako siromašni! Moral je bežati, ker ... Vse boš izvedela, vprašaj župnika! — On vse ve. — Vse ti bo povedal! Jaz ne morem več! ...«

Utrujena mati je umolknila. Tega, kar je Cvetka pravkar slišala, ni mogla dobro razumeti, ker so jo preveč premagovale bolečine.

»Cvetka,« je čez nekaj časa vzdihnila bolnica. »Ne pozabi tega! Pojdi k župniku! Slišiš? On se bo pobrigal zate!«

»Da, mati, da!« je jokajoč potrdila hči. »O, ko bi mogla umreti z vami!«

Cvetka ni slišala hitrih korakov po veži in ni videla, da so se odprla vrata in da je stopil v sobo visok mož.

Umirajoča mati pa je slišala vse in je v neizrekljivem začudenju široko odprla oči.

»Cvetka. Cvetka!« je zdaj zaslišala deklica glas, kakor bi bil prihajal iz nebes, in ljubeče roke so jo objele.

»Stanko! Moj Bog! Ti?« je zajecljala in ni mogla verjeti svojim očem.

»Da, jaz sem!« ji je odgovoril mladi grof in poljubil njen obokani obraz. »Ali nisi mislila, da pridem? Oh, Cvetka, kakšno pismo si mi pisala! Moja uboga ljubica, kaj so ti naredili? Tebe so osumili in zato nočeš biti moja?«

»Saj ne smem! Spravili so me v sramoto! Skrivati se moram pred ljudmi! Ti se ne smeš več zmeniti zame! Pozabiti me moraš!«

Te besede so bile polne obupa. Cvetka se je skušala rešiti objema, toda Stanko jo je še tesneje držal.

»Ne!« je vzkliknil. »Nikoli te ne zapustim, Cvetka in če bi te ves svet kamenjal, jaz te ne zapustim!«

»Mati, mati, ali slišite?« je plakala Cvetka vsa srečna.

»Bog bodi z vama!« je dejala umirajoča z zadnjimi močmi.

Grof Stanko se je sklonil k bolnici in prijel njeno roko. Pretreslo ga je, ko je videl, da se Cvetkina mati bori s smrtjo. Na tem bledem obrazu je čital tiho skrb, ki jo je imela mati za svojega edinega otroka, je čital tiho prošnjo za dete, ki bo ostalo samo na svetu.

In on je bil tu, da olajša zadnje skrbi matere za otroka. Potegnil je Cvetko k sebi in je dejal:

»Mati — saj tako vas smem imenovati v tej odločilni uri — zaupajte mi Cvetko! Tu, vpričo vas, mati, prisegam Cvetki ljubezen in zvestobo do groba!«

Obraz umirajoče se je razžarel kakor v nebeškem sijaju. S smehom na ustnicah je umrla ...

Cvetka se je zgrudila v globoki žalosti čez njo. Temno je postajalo po sobi, samo jok je motil tišino.

Naposled se je grof Stanko sklonil k deklici in jo dvignil. Tesno jo je stisnil k sebi ter poljubil njena usta in njena solzna lica. Tolažil je ubožico tako dolgo, da se je nekoliko opomogla. Izgubila je mater, a ljubljenec ji je ostal. On jo bo varoval in jo tolažil v težkih trenutkih življenja.

»Stanko,« je proseče govorila, »ne zapusti me! Nikogar nimam več na svetu!«

Med jokom je pripovedovala, kako so jo prisilili, da je pisala tisto pismo, natanko mu je povedala, kako kruto so jo mučili.

Stanko je bil ves iz sebe. Mislil je, da baronica vendar ni tako hudobna.

»Potolaži se, Cvetka! Varoval te bom in kaznoval bom tvoje preganjalce. Vrniti ti bodo morali tvoje dobro ime!«

»Kaj misliš narediti?« je v strahu vpraševala Cvetka. »K očetu pojdem! Zdaj je čas, da jasno in odkrito govorim z njim o tebi. Pomiri se, Cvetka! Jutri pridem spet k tebi in te ne bom več zapustil!«

Jokajoč se je Cvetka obrnila k svoji mrtvi mamici.

Stanko je razburjen odhitel v očetov grad. Ko je bil zjutraj dobil Cvetkino pismo, si je takoj vzel dopust in je odpotoval.

Takoj po svojem prihodu je šel k Cvetki, ker je hotel govoriti prej z njo, preden razodene vso spletko očetu.

Takoj ko je Stanko prišel v grad, je hitel k očetu. V predsobi pa mu je prišla nasproti njegova nevesta, baronica Elvira. Sluga Jože je bil namreč takoj naznanil njegov prihod.

Skozi široko odprta vrata je videl Stanko v jedilnico, kjer sta še sedela za mizo Hugo in Elvira. Stari grof se je bil že odpravil v svojo sobo.

Stanko se Elviri ni mogel več ogniti. Obstal je in mračno gledal predse.

»Kako nepričakovano si prišel!« mu je zaklicala Elvira z ljubeznivim glasom. Razprostrla je roke in vzkliknila: »Po štirih dneh si spet tu!«

»Vzrok vam je najbrž znan baronica,« je odgovoril ledeno in ni hotel stisniti njene desnice. Elvira je prebledela.

»Kaj? — Kaj naj to pomeni?«

»To pomeni, baronica,« je jezno nadaljeval, »da je konec spletk, ki ste jih začeli! Obnašali ste se umazano prosti dekletu, ki vam ni storilo ničesar hudega.«

»Ha, to dekle je ničvredna tatica!« mu je Elvira segla v besedo. »Okradla me je! In ti jo še braniš? O, saj dobro vem, zakaj. Stanko! Ampak pozabila bom, da si me z njo goljufal! Verjemi meni, svoji nevesti.«

»Ne, jaz vem, da je vse laž! Midva sva končala, baronica! Vedite, da niste več moja nevesta! Vaš hudobni značaj mi je zdaj dovolj znan in vse med nama je končano!«

Pri teh besedah je grof Stanko snel zaročni prstan in ga vrgel preplašeni Elviri pred noge, da se je zakotalil daleč po parketu.

Elvira je onemoglo vzkliknila in se vrgla v naročje svoji materi, ki je bila med tem prišla s Hugonom iz obednice; grof Stanko pa je odšel. Stopil je v sobo svojega očeta.

Stari grof je začuden vstal s stola, ko ga je zagledal.

»Stanko, ti? Zakaj si prišel nazaj? Zakaj nisi nič sporočil?«

»Zato, ker sem dobil tole pismo, oče,« je odgovoril Stanko z glasom, ki se je tresel od razburjenja. Pomolil je očetu Cvetkino pismo. »Ti si povzročil, da mi je poslala to pismo!«

Grof je vzel pismo v roke in ga v naglici prečital. Obraz se mu je zresnil in gube so se mu nabrale na čelu.

»No, in kaj potem?« je ostro vprašal in nevoljno pogledal sina. »Ali si prišel zaradi tega pisma?«

»Da, oče! Kar očitajo nesrečnemu dekletu, je zlobna laž. Dobro vem, da se je vse to naredilo iz sovraštva in ljubosumnosti! Tebe so prevarali! Dekle ni tatica!«

»Kaj, ti braniš in zagovarjaš tovarniško delavko? Ali si še zmerom zaslepljen? Tiho!«  se je ujezil grof. »Jaz vem vse! Kaj imaš opraviti s tako žensko? Ali mi hočeš tudi ti delati toliko skrbi in nadlog kakor tvoj brat Hugo? To dekle moraš pustiti, Stanko! Nič več se ne smeš zanjo brigati. Če tega ne storiš, bom tatvino naznanil sodniji in dal dekle zapreti!«

»Jaz vem vse! Kaj imaš opraviti s tako žensko? Ali mi hočeš tudi ti delati toliko skrbi in nadlog kakor tvoj brat Hugo? To dekle moraš pustiti. Stanko! Nič več se ne smeš zanjo brigati. Ce tega ne storiš, bom tatvino naznanil sodniji in dal dekle zapreti!«

»Če storiš to, se bom še tem bolj postavil zanjo!«

»Kaj? Ali si znorel?« je vzkliknil grof in obraz mu je zagorel.

»S svojo častjo kot plemič in častnik jo bom branil!« je odgovoril Stanko. »Moja častna beseda, da je nedolžna! Ali ti to ni dovolj?«

»Kaj pa hočeš s tem dekletom? Ali hočeš samega sebe osramotiti? Tvoja čast zahteva, da varuješ ugled svojega stanu in svoje neveste!«

»Baronica Elvira ni več moja nevesta! Pravkar sem razdrl zaroko!«

»Ali si znorel?« je vzkliknil grof. »To je neverjetno!«

»Storil sem to, oče, ker baronice Elvire ne ljubim. Zaničujem jo, ker se je tako podlo obnašala proti Cvetki!«

Stari grof se je tako ujezil, da ni mogel izpregovoriti niti besede več. Težko je dihal in tresel se je tako, da se je moral opirati ob mizo.

»Ljubi oče,« je proseče dejal Stanko, »pomisli, da sem dovolj star, da sam odločam o tem, kaj je zame dobro. Zmerom sem bil pokoren sin in sem tudi takrat ravnal po tvoji želji, ko sem se zaročil z baronico Elviro. Tega pa ne bi bil storil, če bi bil že takrat našel Cvetko. Ljubil sem jo namreč že dolgo. In zdaj, oče, sem trdno sklenil, da mora postati Cvetka moja žena! Rotim te, da je ne sumničiš več. Cvetka je čista in nedolžna. Daj mi dovoljenje, oče! Pusti vse predsodke, saj gre za srečo tvojega sina!«

»Tako govoriš z menoj? Zdi se mi, da se ti je zmešalo. To tovarniško delavko hočeš vzeti, to beračico! Oženiti se hočeš z navadno tatico!«

»Cvetka ni tatica!« je vzkliknil Stanko. »Pošteno dekle je in ne trpim, da bi kdo tako govoril o njej. Tudi ti, oče, ne smeš psovati dekleta, ki ga ljubim in spoštujem!«

»Sveti križ božji!« je zakričal stari grof. »Ali se predrzneš mene poučevati! Toda čakaj! Tvojo ljubico bom spravil v tako sramoto, da se kot častnik in plemič ne boš upal nastopiti zanjo!«

»Oče!«

»Dovolj! Ali se ti res blede?« se je raztogotil grof. »Kako moreš ti, grof Strmški in častnik, vzeti tovarniško delavko, ki je niti moj sluga ne bi maral?«

»Kot častnik je ne morem vzeti,« je mirno odgovoril Stanko, »in zato bom pustil vojaško službo! Če bo treba, se pa lahko odrečem tudi plemstvu!«

»Moj Bog! To je zame smrt!« je vzdihnil stari grof in omahnil na stol, kakor bi ga bila zadela kap. »Če storiš to, te prekolnem, te razdedinim! Potem nimam nobenega — nobenega sina več!«

Težko dihajoč je ležal v naslonjaču in zaprl oči. Stanko je skočil k njemu in ga ves v strahu objel.

»Oče — za božjo voljo — !«

Planil je v sosedno sobo po kozarec vode. Ko se je Stanko trudil okoli očeta, je pogledal izza prislonjenih vrat v sobo tudi Hugo. Počasi se je oče zavedel in si opomogel.

Za vrati pa se je škodoželjno režal Hugo in si mislil:

»Tako je prav! Do tega je moralo priti! Znorel je res, ker hoče vse žrtvovati za svojo ljubico! Naj le dela tako, saj je vse v mojo korist! Prepričan sem, da ga bo starec razdedinil! Bom že jaz poskrbel, da bo tako!«

Potuhnjeno je stisnil pest proti bratu in na obrazu se mu je bralo sovraštvo.

Med tem je nekaj za njim zašumelo. Prestrašen se je Hugo ozrl in zagledal za seboj bled dekliški obraz. V sobi je bilo sicer temno, toda Hugo je spoznal dekle, ki se je tako iznenada prikazalo. To ni bila Elvira, ampak neka druga, ki mu ni bila tuja.

»Pavla, kaj iščeš tu? Kako si prišla sem?« jo je začuden vprašal. »Kdo te je spustil sem?«

Dekle je molče stalo pred njim, samo njene oči so se skrivnostno svetlikale in njene prsi so se razburjeno dvigale.

»Zakaj me iščeš tu?« jo je vnovič ogovoril Hugo. »Če te kdo vidi! Jutri bova govorila!«

»Še danes moram govoriti z vami!« je tiho odvrnila Pavla.

»Poberi se!« ji je osorno velel Hugo.

»Ali hočete, da vse izdam vašemu očetu?« mu je grozeče odgovorila in njene oči so se svetile.

»Ali se ti je zmedlo?« je vzkliknil Hugo.

»Pojdi! Pusti me samega! Jutri se boš odmela?« 

Potisnil jo je nazaj in se je globoko oddahnil, ko je ni več videl v bližini. Ni pa vedel, da je še ostala v sobi.

Stanko je med tem postavil kozarec na mizo. Hotel je pomagati očetu, toda ta mu je osorno dejal:

»Pojdi! Pusti me samega — Jutri se boš odločil! Če boš še vztrajal pri svojem nesmiselnem sklepu, ti ne bo več odprta očetova hiša!«

»Oče, ne morem drugače!«

»Potem pa pojdi in sicer takoj!« je razjarjeno dejal stari grof. »Proč izpred mojih oči, neumni norec! Nikoli več te nočem videti!«

»Dobro, torej grem, oče!« je bolestno odgovoril sin. »Naj ti ne bo nikoli žal, da si me tako trdosrčno pahnil od sebe!«

Stanko je šel, za njim pa se je čula kletev ...

Kmalu nato je vstopil Hugo in se približal očetu.

VI. SREČA JE OPOTEČA

»Njega ni! Zakaj ga ni? Moj Bog, kaj se je zgodilo?« je zdihovala Cvetka, ki je sedela pri oknu svoje sobice in gledala po poti, po kateri bi bil moral priti Stanko. Poldne je že in vendar je obljubil, da pride že zjutraj.

Vsa v skrbeh je strmela Cvetka po poti. V sosedni sobici je ležala mrtva mati.

Iznenada so se začuli po veži urni koraki.

»To je on!« je pomislila Cvetka in skočila kvišku.

Toda ni bil Stanko. Stara kmetica, gospodinja hiše, ki je vsa zasopla stopila v hišo.

»Ali že veste, gospodična,« je vzkliknila, »kaj se je snoči zgodilo v gradu?«

»Ne!« je odgovorila Cvetka in od strahu prebledela. »V gradu?«

»Oh, strašno je. Stari grof je umrl!«

Cvetka je skoraj omedlela. Komaj je izpregovorila: »Moj Bog, kako se je to zgodilo?«

»Da, strašno je!« je nadaljevala kmetica. »Stari gospod je bil zastrupljen! In ljudje si že pripovedujejo, kdo ga je zastrupil!«

Cvetka je slutila nekaj groznega in ni mogla izpregovoriti besede.

»Lastni sin, pravijo, je umoril očeta!« je pojasnjevala kmetica. »Vsi pravijo tako. Mladi grof Stanko je morilec očeta!«

Pretresljivo je kriknila Cvetka pri tej novici in je začutila, kakor bi jo bil kdo zabodel v srce. Potem je omahnila na tla.

Kmetica se je preplašena nagnila k njej in jo prijela za roke, toda takoj jo je spet spustila in kriknila:

»Sveta Mati Božja! Mrtva je!«

Zdaj so se zopet začuli nagli koraki po veži.

Grof Stanko je naenkrat stal na pragu.

Prebledel je. ko je ugledal ta prizor, še bolj pa se je prestrašila kmetica, ko je zagledala grofa in ga spoznala. Plašno se je umikala njemu.

»Za božjo voljo, kaj se je zgodilo? Kaj se ji je pripetilo?« je vzkliknil grof Stanko in pobral onemoglo Cvetko s tal.

Preplašena kmetica mu ni odgovorila. Umikala se je, kakor bi bil kužen. Pustila ga je samega poleg nezavestnega dekleta.

Cvetka se je kmalu zbudila iz omedlevice. Ko je zagledala njega poleg sebe, se ji je zazdelo, da je pravkar imela strašne sanje.

Saj to ni moglo biti res, kar je slišala. Jokala je in objela Stanka okoli vratu. Govorila je zmešane, nerazumljive besede, napol vesela, napol plašna.

»Moj ljubi srček!« ji je dejal Stanko in jo tesno pritisnil k sebi. »Preveč si moral pretrpeti! Zdaj pa se ne ločiva nič več! Tudi jaz sem sinoči izgubil vse, kar mi je bilo drago in zdaj imam samo še tebe, Cvetka!«

Njegov glas se je tresel v neznosni bolesti in na njegovem obrazu je bilo videti, da je od snoči do danes doživel nekaj strašnega.

Tedaj je izpregovorila Cvetka s tresočim se glasom:

»Stanko! Odkod si zdaj prišel? Ali je resnisnična strašna novica?« Strmela je vanj s široko odprtimi očmi in bleda je bila kakor smrt.

Stanko pa je očitno in čisto razumel, ko je žalostno prikimal:

»Da. Zgodilo se je, kakor sem si bil mislil. Moj oče se ni dal ukloniti! Prosil sem ga in rotil. Vse je bilo zaman. Pahnil me je od sebe in me preklel!«

»Zaradi mene! O, Stanko!« je iznova zajokala Cvetka.

In še zmerom je strmela vanj, s strahom pričakujoč, kaj ji bo še povedal. Toda on je molčal.

Srce ji je nemirno bilo in s tihim glasom je vprašala:

»In potem? Potem?«

»Potem?« je ponovil njeno vprašanje in jo začudeno pogledal. »Kaj ti je, Cvetka? Treseš se. Ali si bolna?«

»Ne nisem bolna! Povej mi vendar naprej, Stanko! Povej mi vse! Ali ne vidiš, kako koprnim od strahu?«

»Kaj pa še? Kaj naj ti še povem?« je začuden izpraševal.

»Usmiljeni Bog! Torej ti še ne veš vsega? To — o tvojem očetu?«

»O mojem očetu?« je ponovil prestrašen. »Kaj pa je z njim?«

Slutil je nekaj strašnega in srce se mu je skrčilo v strahu. Prijel je Cvetkine roke, ki so bile mrzle ko led.

Deklica je hotela govoriti, pa ni mogla spraviti besede iz ust.

»Cvetka prosim te, povej mi vse, kar veš! Kaj skrivaš pred menoj? Ali se je mojemu očetu kaj zgodilo?«

»Usmiljeni Bog!« je trepetajoč dejala Cvetka. »Da moram jaz povedati strašno novico? Jaz?«

Stankov obraz je postajal vedno boli bled. — Vprašal je:

»Ali je — umrl?«

»Da! Pravijo, da je umri!« je odvrnila Cvetka in groza jo je izpreletela.

Drugega, strašnega dela novice mu ni mogla povedati.

Za trenutek je obstal grof Stanko, kakor omamljen, potem na je dejal:

»Mrtev? In jaz — jaz sem kriv njegove smrti! Ločila sva se v jezi in sovraštvu! Podrl sem vse njegovo upanje — tega ni mogel prenesti!«

Debele solze so mu tekle po obrazu in silna bolest mu je kljuvala srce.

»Ne, ne, ni bilo tako,« je rekla Cvetka kakor v omotici. »Pravijo, da ni bilo tako! Tvoj oče ni umrl prirodne smrti!«

»To moram zvedeti!« je vzkliknil Stanko. Dolžnost me kliče k njemu, v očetovsko hišo, kamor se prav za prav ne bi smel nikoli več vrniti! Kmalu se spet vrnem Cvetka! Čakaj me tu!«

Še enkrat se je naslonila na njegova prsa, še enkrat sta se prisrčno poljubila. Notranji glas pa je dejal Cvetki: Zadnjič! Nikoli več ga ne bo!

Hotela je klicati za njim: ‚Ostani tu! Beži‘ toda nobene besede ni mogla izpregovoriti.

Vrata so se zaprla za njim in slišala je samo še njegove nagle korake. Potem pa se je stemnilo okoli nje. Opotekajoč se je šla v sobo in se je zgrudila poleg krste svoje matere.

Kakor brez misli je hitel grof Stanko skozi gozd. Nikakor ni mogel razumeti, da je oče umrl. Ta novica mu je trgala srce.

Iznenada je stal pred malimi vrati v parkovi ograji in se nekako vzdramil. Odprl je vratca s ključem, ki ga je zmerom nosil s seboj, in hitel čez trate in skozi grmovje naprej. Še zmerom se ni čisto zavedal, kaj dela. Nekaj neznosnega, strašnega ga je gnalo dalje.

Pred njim je ležal grad, svetlikajoč se v poldanskem solncu. Okoli gradu so cveteli grmovi in zeleni travniki. Vse je bilo videti veselo — v gradu pa je kraljevala smrt.

Stanko se je tresel. Skozi stranska vratca se je splazil v grad in šel po temnih hodnikih kakor tat. Korak mu je zastajal, noge so mu postajale čedalje težje in čedalje večji strah se ga je loteval. Vendar je moral iti dalje.

Skrivnostna tišina je vladala povsod. Nikjer ni bilo videti nobenega služabnika. Temni in hladni so bili prostori, ki so časih odmevali od veselega smeha.

Tako je prišel Stanko v očetove sobe skozi vrata, ki jih navadno niso rabili. Druga soba je bila očetova spalnica.

In tu — sredi zelenih cipres in palm je zagledal bed, mrtvaški obraz.

Torej je res! Vse je strašna resnica! Snoči je bil še močan in zdrav, danes pa je hladen, molčeč ...

Dolgo časa je stal grof Stanko na pragu, strmeč na zemeljske ostanke svojega očeta. Srce se mu je krčilo od bolečine in žalosti. Stanka ni bolelo samo to, da mu je umrl oče, ampak še dosti huje mu je bilo zaradi tega, ker sta se snoči ločila v jezi in prepiru. Zadnja očetova beseda ni bila blagoslov, ampak kletev!

Stopil je v sobo in se zgrudil na kolena. Pokril je obraz z rokami in krčevito zajokal.

»Oče, oče! Odpusti mi!« je zdihoval, a bilo je prepozno.

Mrličeva usta se niso več zganila in hladna roka se ni iztegnila, da bi segla v njegovo.

Naposled se je sin dvignil. Obrisal si je solze in prijel za ledeno hladno očetovo roko.

»Zdaj mi ne odtegneš svoje roke, oče, kakor včeraj, ko si me pahnil od sebe in me pregnal iz hiše! Zbogom, oče! Tam gori se vidiva spet!« 

Obrnil se je proti sosedni sobi. Vrata so bila samo priprta. Odprl jih je in zaslišal iz sosedne sobe, pisarne starega grofa, pritajene glasove.

Stopil je še nekaj korakov dalje, da je mogel pregledati vso sobo. Tam je stala kopica črno oblečenih, žalujočih ljudi.

Pred nekaj urami je prišla na grad sodna komisija, ki je nekaj ljudi že zaslišala. Ponoči so bili poklicali hišnega zdravnika, ki je stanoval v sosedni vasi, in ta je svetoval Hugonu, naj takoj pokliče sodnike na pomoč.

Hugo je bil poslal dva voza na postajo. Prišli so preiskovalni sodnik, njegov tajnik, štirje drugi gospodje in sodni zdravnik.

Sodnik je sedel za pisalno mizo starega grofa in poleg njega pisar. Baronica in njena hči Elvira sta sedeli na divanu. Elvira je bila bleda in nepremična kakor marmor, njena mati pa je tiho jokala. Skrivala je objokan obraz v žepni robec, ki ga je samo tedaj odmaknila, kadar je bila vprašana.

V ozadju, med drugimi gospodi in med služabništvom, je hodil Hugo. Bil je videti miren in ni kazal ne razburjenja ne bolečine. Poleg baronice je bil stari sluga Valentin najbolj obupan. Svojo srebrnosivo glavo je naslanjal na zid in nemo gledal predse.

Grof Stanko je videl vso to družbo, njega pa ni nihče opazil in nihče ni slutil, da je tu. Zaman so ga bili iskali. Zdaj se je pred njegovimi očmi odigraval prizor, ki se bo končal tako, kakor si on ni niti najmanj mislil.

Kako se je vse to zgodilo? Kako, da je njegov oče tako hitro umrl?

Poklicali so starega slugo Valentina, ki se je komaj držal na nogah. Eden izmed gospodov mu je vljudno ponudil stol in starec je onemogel sedel.

»Upam,« ga je prijazno nagovoril sodnik, »da nam boste mogli dati nekaj podatkov. Vi ste bili prvi, ki ste našli starega gospoda mrtvega. Kdaj je bilo to?«

»Natanko ob pol dvanajstih snoči,« je odgovoril sluga z jokavim glasom. »Milostljivi gospod je imel navado, da je vsak večer ob desetih legel. Snoči sem čakal, da mi pozvoni, ko pa nisem slišal nobenega znamenja, sem stopil nekajkrat k vratom in poslušal. Vse je bilo tiho. Več ko desetkrat sem prijel za kljuko, pa se nisem upal vstopiti. Naposled nisem mogel več premagovati bojazni. Odprl sem vrata in sem se od strahu skoraj zgrudil. Ubogi gospod je ležal v naslanjaču mrtev. Njegove oči so bile uprte vame!«

Stari sluga se je stresel pri spominu na ta prizor.

»Kaj ste potem storili?« je vprašal sodnik.

»Takoj sem hotel poklicati gospoda grofa Hugona. Planil sem ven in zaklical na pomoč. Sluga Jože je prihitel in šel iskat grofa Hugona.«

»Ali ste se v sobi česa dotaknili? Pomislite nekoliko, to je zelo važno!« ga je opomnil sodnik.

Starec je zmagal z glavo. Saj je bil tako prestrašen, da se mrtvemu grofu ni niti približal.

»Ali ste opazili kozarec na mizi?« Sodnik je pokazal na veliko mizo, ki je stala sredi sobe. Naslanjač, v katerem so bili našli mrliča, je bil še zmerom na istem prostoru. »Ali je stal kozarec prav tam, kjer je zdaj?«

»Ne vem!« je odgovoril zmedeni sluga. »Nisem pazil!«

»Poglejte to steklenico! Ali jo poznate?«

S temi besedami mu je sodnik pomolil stekleničico, ki je bila do polovice napolnjena z zeleno, svetlikajočo se tekočino. Na njej je bilo znamenje, da vsebuje strup: mrtvaška glava.

»Da, poznam jo!« je odgovoril starec in pokazal na stensko omaro »Gospod grof je snoči še pisal pri tej mizi. Iz omare sem mu moral dati nekaj ven. Tudi ta steklenica je bila vmes.«

»Ali ste jo dali potem nazaj v omaro?«

»Ne, gospod me je poslal ven, ker pri delu nikogar ni maral.«

»Torej se je rajni gospod grof ukvarjal s kemijo. Ta steklenica vsebuje strupeno snov. Vzeli ste jo bili iz omare, mi pa smo jo našli na umivalniku v spalni sobi. Ali nam morete razložiti, kako je prišla tja?«

»Ne,« je odgovoril starec. »Saj nisem niti stopil v spalnico.«

»Gospod grof je umrl za zastrupljenjem!« je nadaljeval sodnik. »Strup je moral biti iz te steklenice. Morda je bila samo pomota, nesreča. Gospod grof je morda hotel vzeti kakšno uspavalno sredstvo, pa je po pomoti primešal vodi nekoliko tega strupa.«

»Temu mnenju bi jaz ugovarjal!« se je oglasil Hugo in stopil naprej. »Taka pomota je izključena pri mojem očetu, ki je bil zelo previden.«

»Preostaja nam še razlaga, da je vaš gospod oče v trenutku zmedenosti vzel strup!« je odvrnil sodnik in pazljivo pogledal Hugona.

»Tudi ta razlaga ne more biti prava!« je ta ogorčen dejal. »Moj oče ni imel niti najmanjšega vzroka za tak korak!« 

»Ali se nista snoči prepirala vaš gospod oče in vaš gospod brat, grof Stanko?«

»Da,« je brez premišljevanja in z vidno vnemo pritrdil Hugo. »Bil sem slučajno v bližini. Ampak šlo je za neko družinsko zadevo,« je pristavil in pri tem postrani pogledal baronico Elviro, »ki je ne maram obravnavati v javnosti!«

»Gospod grof,« je odgovoril sodnik zelo vljudno, a resno, »najbrž se je zgodil zločin!«

»To je tudi moje prepričanje!« je vneto pritrdil Hugo.

»Ali imate kakšen vzrok za to svoje prepričanje?«

»Da!« je priznal Hugo.

Delal se je, kakor bi le nerad govoril, toda to je bilo samo hinavstvo. Saj je bil že osumil svojega brata Stanka in s tem povzročil govorico, da je starega grofa zastrupil lastni sin, govorico, ki se je bila razširila po vsej okolici.

Sodnik je mislil, da ima zdaj priložnost, izvedeti kaj več. Bil je še mlad uradnik. Ni še imel veliko izkušenj, a bil je zelo vnet za svoj poklic.

»Govorite, gospod grof, razložite mi vse, kar veste! Vaša dolžnost je, da natanko poveste vse, kar bi morda pomagalo odkriti hudodelstvo!« mu je prigovarjal sodnik.

Vsi naokoli so napeto prisluhnili.

Hugo je prikimal, ker mu je bilo zelo ljubo, da ga je sodnik silil k izpovedi. Baronica Elvira mu je molče nekaj namigovala, a on je ni hotel razumeti.

Hugo je natanko popisal prepir med očetom in sinom in razmerje Stanka do Cvetke. Ko je omenil, da se je razdrla Stankova zaroka z Elviro, se Elvira ni mogla več premagovati. Planila je kvišku in kri ji je zalila obraz.

»Protestirati moram proti temu, da se o teh stvareh tako natanko govori! V sramoto me spravljate, gospod grof!«

»Prosim te, Elvira,« ji je šepnila mati in jo skušala potegniti nazaj na divan, »saj je vendar že vse znano! Zastonj se upiraš!«

Hugo je skomignil z ramo in nadaljeval:

»Lahko ste preprčani, draga baronica, da je tudi meni neprijetno izdajati te rodbinske skrivnosti! Ker pa gre za odkritje hudodelstva, ne smem ravnati po svojih čustvih, ampak moram govoriti jasno in naravnost.«

»Ali hočete morda mojega zaročenca, svojega lastnega brata, spraviti v zvezo s tem zločinom?« je vzkliknila Elvira in oči so se ji zabliskale. »Trdim, da je vaše sumnčenje neutemeljeno in da nimate nikašnih dokazov!«

Zdaj se je oglasil še sodnik. Hugo pa si je grizel ustnice.

»Dovolite, milostljiva baronica,« je rekel sodnik, »gospod grof potrjuje samo to, kar je že dokazano! Mi hočemo samo ugotoviti, da je imel vaš zaročenec s svojim očetom prepir, ki se je tako končal, da je rajnki gospod grof sina naravnost zavrgel. — Saj sem vas prav razumel?« se je spet obrnil k Hugonu. »Drug drugemu sta grozila, kajne?«

»Da!« je pritrdil Hugo. »Moj brat, žal, ni delal tako, kakor mora delati sin z očetom. Vztrajal je pri nekem svojem sklepu, in zaradi tega sta se sporekla.«

»Aha!« je šepnil sodnik in se je sklonil k tajniku, ki je marljivo zapisoval izpovedi. »To ste napisali? Dobro! — Potem ste videli, gospod grof, da je vaš brat prinesel očetu kozarec vode?«

»Da, bil sem tam v salonu in vrata so bila samo priprta. Moj oče je bil zelo razburjen in je bil nekaj časa v omedlevici. Tedaj je vzel moj brat nekaj z mize — mislim, da je bila stekleničica — in je s tem hitel v spalnico. Kmalu nato se je vrnil s kozarcem vode v roki.«

»Vaš gospod oče je pil to vodo? Ali ste to razločno videli?«

Vse je bilo tiho in pričakovalo odgovora. Hugo pa je dejal:

»Da, vse sem videl!«

»Ali niste nič hudega sumili, ko je vaš brat odšel s stekleničico?«

»Kaj hudega si nisem mogel misliti, drugače bi bil takoj stopil noter. Stekleničice nisem videl tako natanko. Mislil sem. da je kakšno pomirjevalo sredstvo,« je razlagal Hugo.

»Ali ste ostali na istem mestu toliko časa, da je brat šel?«

»Ne!« je dejal Hugo. »Ne morem si razlagati, kako je izginil!«

»Ali ni nihče izmed vas videl mladega gospoda?« je vprašal sodnik. »Ali mi more kdo povedati, kje se zdaj nahaja?«

Kazalo je, kakor bi bila hotela Elvira nekaj povedati, kajti skočila je pokonci: ko pa jo je sodnik pozorno pogledal, je stisnila ustnice in je spet sedla.

Naposled je povedal sluga Jože, da je videl grofa Stanka, kako je ves razburjen prišel iz grofovih sob in naglo nekam zbežal. Kje je zdaj mladi grof, ni vedel nihče.

»Bomo že zvedeli, je dejal sodnik. »Ali ste kaj poizvedovali?«

»Da,« je pritrdil Hugo. »Po vsej okolici smo iskali mojega brata. Jaz si, kakor rečeno, ne morem razlagati, zakaj se skriva. Morda je zbežal?«

»Zbežal? Skoraj gotovo!« je prikimal sodnik. »Zelo važno je, da pride vaš brat sem. Takoj bom dal potrebne ukaze!«

»Ne verjamem, da bi ga mogli najti,« je dejal Hugo in je postrani pogledal Elviro. »Če se čuti krivega.«

Umolknil je, kajti iznenada so se vsi navzoči zganili in med njimi je vstal grof Stanko, kakor bi bil zrasel iz tal.

»Tu sem!« je dejal Stanko in stopil pred sodnika.

Ta nenadni prihod grofa Stanka je presenetil vse. Dolgo so bili vsi, kakor bi bili okameneli. Elvira je bila prav tako presenečena kakor Hugo, ki je izmed vseh najmanj mislil, da bi zdaj Stanko utegnil priti sem.

Toda Hugo se je kmalu zavedel in potuhnjeno, škodoželjno so se mu zabliskale oči. Mirno je stopil proti svojemu bratu in pomenljivo dejal:

»Dobro, da si prišel!«

Tedaj je zašumela Elvirina oblaka poleg njega. Videlo se je, kakor bi hotela baronica hiteti k svojemu zaročencu, se potegniti zanj in se zanj boriti. S strahom je spoznala, kako strašen vihar se zbira nad njegovo glavo. Zdaj mu ni več zamerila nezvestobe. Vso je prevzel strah, neizrekljiv strah za njega, ki ga je ljubila.

Grof Stanko pa je ni pogledal, kakor da je ne bi bilo tu. Bil je bled kakor smrt in ustnice so se mu tresle.

Kako se bo branil — so se vsi izpraševali?

VII. KDO JE BIL?

Grof Stanko je ponosno stopil k bratu Hugonu in ga prezirljivo pomeril od vrha do tal. Ne da bi čakal sodnikovega vprašanja, je dejal:

»Slišal sem tvojo obtežbo! Najin oče je umrl in ne morem ga več klicati za pričo. Ko bi mogla njegova usta še govoriti, bi tu pred vsemi povedal, da si ti nesramen lažnik! Če je moj oče umrl res nasilne smrti, mora priti resnica na dan! Moje roke so čiste!«

»Dokaži to!« je siknil Hugo. »Dokaži, da nisi kriv! Kar sem jaz izpovedal, je gola resnica in ne bom preklical nobene besede!«

»Podlež, dobro se zavedaš, da lažeš! Pogubiti me hočeš!« je vzkliknil Stanko in dvignil pest, kakor bi ga hotel udariti. »Tvoje sovraštvo do mene je tako veliko, da si zmožen po krivem priseči proti meni!«

Hugo je odskočil in gospodje so stopili med brata. Stanko se je komaj pomiril in se je obrnil proti sodniku:

»Takoj ko sem izvedel, da je moj oče umrl,« je rekel, »sem prihitel sem in sem pripravljen odgovarjati na vaša vprašanja.«

»Zakaj niste ostali čez noč v očetovi hiši?« je kratko vprašal sodnik.

»Zato, ker sem po snočnjem dogodku sklenil, da nikoli več ne prestopim praga te hiše.«

»Ali ste dali piti očetu iz tega kozarca?«

Grof Stanko je pogledal kozarec, ki mu ga je bil pokazal sodnik. Mesto na mizi, kjer je stal, je bilo zaznamovano s kredo.

»Mogoče je, da je bil ta kozarec,« je odgovoril. Stanko. »Zanesljivo pa tega ne morem povedati!«

»Ali priznate, da ste nekaj prilili k vodi? Morda iz te steklenice?«

V jezi je Stanko sunil nazaj sodnikovo roko, ki mu je pomolila pred oči steklenico.

»Ne!« je vzkliknil. »Ničesar, prav ničesar nisem primešal vodi! — Ali je kdo tu, ki verjame to, ki me ima za tako izprijenega, da bi napravil tako hudobijo?«

Vsi so molčali, nihče se ni upal oglasiti, čulo se je samo Hugovo zaničljivo smejanje.

»Torej tajite?« je spet začel sodnik in se je obrnil k zdravnikom. »Ali ste že spoznali, kakšen strup je to, gospodje?«

»Ne še!« je nejevoljno odgovoril sodni zdravnik. »Drugega ne more biti ko ciankalij!«

Zdravnika sta se začela pogovarjati o strupu in nista mogla končati svojega pogovora, ker sta drug drugemu ugovarjala.

Tedaj je stopil iz vrste sodnijskih gospodov vitek gospod srednje postave star kakšnih štirideset let. Njegov obraz ni kazal nič posebnega, samo oči so bile nenavadno bistre. Izdajale so, da jim le malokaj ostane skrito.

Med razpravo je ta gospod molčal, toda pozorno je opazoval Hugona in baronico Elviro. Ko se je začel Stanko tako odločno zagovarjati, je tihi opazovalec nekajkrat pokimal. Zdaj je stopil k mizi in mirno dejal zdravnikom:

»Dovolite, da še jaz preizkusim ta strup!«

Zdravnika sta se spogledala, toda gospod se ni zmenil za njuno začudenje. Pri poizkusu se mu je takoj videlo, da je izurjen kemik.

»Kdo pa je to?« je tiho vprašal domači zdravnik svojega tovariša.

»Ali ga ne poznate?« je odgovoril ta. »Ali niste še nikoli slišali o znamenitem detektivu Filipu Smitu? Izredno nadarjen kriminalist je. Zdi se mi, da vsako stvar razume. Stavim, da bo spoznal, kakšen strup je to!«

Sodnik in drugi gospodje so stopili bliže in so z zanimanjem opazovali detektivove poizkuse.

Nekaj kapljic strupa je razredčil v vodi, pridel nekoliko neke druge snovi in vse to zmešal ter skuhal. Tekočina je cvrčala in se penila nad plamenom. Najprej je postala modra, potem rdeča in nazadnje je ostala samo še kapljica izpremenjajoče se tekočine.

»Že vem!« je dejal detektiv in si umil prste.

Zdravnika sta napeto čakala in sta vprašala:

»No, strup je vendar ciankalij, ali ne?«

»Ne čisto, gospod doktor! Ciankalij je res zraven, poleg tega je pa še neki drug strup. Tetanus namreč!«

»Kaj? Tetanus? Krčni strup?« sta se začudila zdravnika.

»Da, ta strup je stokrat močnejši kakor ciankalij. V tem kozarcu je bila komaj tisočinka tega strupa. V steklenici je komaj še kapljica tetanusa in vendar bi bilo to dovolj, da se zastrupi brez števila ljudi. Nekoč se mi je pripetil podoben primer in zato mi je prišlo na misel, da mora biti tetanus.«

»Kako pa je grof dobil ta strup in čemu ga je potreboval?« je vprašal sodnik.

»Večji del tekočine v steklenici je pač ciankalij«, je pojasnjeval detektiv Filip Smit. »Ciankalij uporabljajo, kakor je znano, za galvanično zlatenje in srebrenje. Slišal sem, da je stari grof iznašel neko novo vrsto zlatega papirja, ki ga zdaj izdelujejo v njegovi tovarni. Tetanus je dal najbrž temu zlatemu papirju poseben blesk.«

»Aha, zdaj razumen!« je pritrdil sodnik. »Razvozlali ste uganko na čudovito hiter način. Ta strašni strup najbrž zelo hitro učinkuje. Ali si je mogoče misliti, da bi bil mogel grof postaviti kozarec na mizo, ko je izpil vodo?«

»Ne,« je odločno odgovoril sodni zdravnik. »Takoj ko je grof izpil vodo, so mu otrpnili živci in umrl je v nekaj sekundah.«

»Torej je s tem dokazano, da mu je nekdo drug dal kozarec!« je rekel sodnik. »To je torej umor! Razen tega so na kozarcu odtiski prstov. Ali je ta barva od tetanusa?«

»Da,« je odgovoril sodni zdravnik. »Tetanus zelo močno barva in tisti, ki je imel ta kozarec v rokah, mora imeti še sledove na prstih. Mrtvec pa jih nima.«

»Še en dokaz!« je dejal sodnik in stopil k Stanku rekoč: »Pokažite mi roke! — Aha, že vidim!« je vzkliknil. »Na kazalcu in sredincu vaše desne roke so rjave pege! — Aretirati vas moram!«

Grof Stanko ga je debelo pogledal in prebledel. Ves zmeden je opazoval svoje prste in res — tudi on je opazil dve rjavi pegi.

»Mene — mene hočete aretirati?« je hripavo zaklical. »Zakaj? Kaj sem storil? Jaz sem nedolžen!«

»Osumljeni ste, da ste zastrupili svojega očeta!« je rezko odgovoril sodnik. »Ali ste to naredili nalašč, ali po pomoti, se bo že pokazalo!«

Te besede so zadele nesrečnega Stanka kakor strela z jasnega neba. Opotekel se je in omahnil na stol, ki je stal za njim. Takoj nato pa je planil pokonci, divje pogledal Hugona in obupno kriknil:

»On ve, da sem nedolžen! Ta podlež! Priznaj resnico! Priznaj, da si lagal! Moja usoda, moje življenje, moja čast je v tvojih rokah! Pri duhu svojega očeta te rotim: povej, kdo je morilec!«

»Ti!« je hladno odgovoril Hugo.

Vstopila sta biriča, ki sta se morala zelo truditi, da sta obdržala besnečega Stanka. Kmalu pa je njegov odnor popustil. Odpeljala sta ga ven in ga posadila v voz, ki je kmalu nato oddrdral proti ječi.

Ko je baronica Elvira videla ta prizor, ko je videla svojega zaročenca tako osramočenega, kot jetnika, hudodelca, je planila kvišku, kakor bi ga bila hotela braniti. Toda iznenada se je stemnilo okoli nje, omedlela je.

Tri dni nato so položili starega grofa z velikim sijajem k večnemu počitku ... Nepregledna množica je šla za pogrebom, od ravnatelja pa do zadnjega delavca.

Samo nekoga ni bilo: najstarejšega sina in dediča.

Sedel je v ječi, osumljen strašnega zločina. Obupani siromak ni smel izkazati poslednje časti pokojnemu očetu.

Ko je minila žalostna svečanost in so se zadnji gostje odpeljali, sta odšli baronica in Elvira v svoje sobe. Obe sta bili zelo potrti.

»Moj Bog,« je vzdihovala baronica. »Kaj bo zdaj z nama? Ubogo moje dete, kako boš to preneslo?«

Elvira ni odgovorila. Čutila je, da je uničena. Njene ponosne sanje so se razblinile v nič. Z viška sreče je padla v največjo nesrečo. Neskončno grenka usoda jo je doletela.

»Misliti morava na prihodnost!« je nadaljevala mati. »Saj veš, Elvira, kako je z nama. Premoženja nimava.«

»Vrnili se bova v mesto. Bom pa delala!« je tiho odgovorila Elvira.

Njena mati pa se je samo pomilovalno nasmehnila:

»Kaj pa hočeš delati? Saj niti stanovanja nimava več. Tu morava ostati, otrok moj. Grof Hugo nama je ponudil stanovanje. Vzeti ga boš morala.«

»Nikoli!« je vzkipela Elvira. »Zaničujem ga! Kako bi mogla kaj vzeti od tega podleža, ki je svojega brata pahnil v nesrečo?«

»Krivično sodiš! Hugo vendar ni mogel delati drugače. Menda vendar nimaš več upanja na Stanka?«

»Ne govori mi o tem, mati! Kar nosim v srcu, tega si ne dam iztrgati! Od milosti grofa Hugona nočem živeti! Si bova že kako pomagali!«

V istem času je Hugo pregledoval kopico papirjev, ki jih je skrivaj odnesel iz omare rajnega očeta. Med njimi je bila tudi listina, ki jo je oče spisal šele pred kratkim in ki ga je zelo zanimala.

»Glej, glej!« si je mislil Hugo. »Gospej baronici je zapustil sto tisoč, ki naj bi jih dobila na dan poroke! Ha, ha! Menda ni bil pri pravi pameti! Dobro je da sem to našel! Ta listina mora iti takoj v ogenj! Obe ženski morati biti od mene odvisni. Ti si opravil, moj ljubi brat! Zdaj si bom jaz pridobil tvojo lepo nevesto — jaz, gospodar in lastnik velikanskega premoženja.«

Z drugimi listinami vred je vrgel v peč tudi listino, ki bi bila vzela baronici vse skrbi. Kmalu je bilo vse samo še kupček pepela.

»Tako,« je zadovoljno zamrmral Hugo. »Povsod bom naredil red. Zdaj sem gospodar. Od moje volje je odvisno življenje tisočev! Čutili bodo vsi, da je nad njimi gospodar, ki ima trdo pest. Gorje tistemu, ki se ne ukloni!«

Pozvonil je in vstopil je sluga Jože.

»Ali je gozdar tu?« je vprašal Hugo. »Da, gospod grof, čaka vas v veži!« je odgovoril sluga in se poklonil do tal.

»Naj pride sem! Poskrbi, da naju nihče ne bo motil!«

Jože je pokimal in se nasmehnil, ker je vedel, da hoče novi gospod obračunati s Kolarjevim Jurijem.

Ko je kmalu nato stopil v sobo mladi gozdar, ki je bil tako hrabro branil Cvetko, je zavihtel Hugo v roki debelo palico z zlato glavo.

»Aha, zdaj si tukaj!« je dejal in se potuhnjeno nasmejal. »Zdaj se bova malo pomenila. Naučil te bom olike in ti pokazal, kako je treba spoštovati gospodarja. Obljubil sem ti, da te bom zapodil iz službe. Poberi se! Ali razumeš?«

Obraz mladega moža je zardel. Oči so se mu bliskale in ponosno se le zravnal.

»Dobro je!« je delal. »Torej sem odpuščen. To me veseli, ker pod takim gospodarjem ne bi maral služiti!«

»Kaj? Še predrzen postajaš?« se je razsrdil Hugo in planil na gozdarja.

A Jurij se ni prestrašil. Umaknil se je udarcu, pograbil palico in jo zdrobil v rokah kakor slamo. Koščke je vrgel grofu v glavo in rekel:

»Varujte se me! Vse vaše skrivnosti poznam! Vem, kaj imate na vesti! Ko bi hotel vse povedati, bi vam slaba predla!«

Hugo je prebledel kakor stena in debelo pogledal Jurija.

»Kaj? Kaj?« je hropel in je tresoč se od jeze iskal kakšno orožje. »Neumni lopov! Groziti se mi upaš? V ječo te bom dal zapreti, da si boš zapomnil!«

»Tega se pa prav nič ne bojim!« je zaničljivo odgovoril gozdar. »Pomislite samo, kako je končala lepa Lenčka, hči starega paznika! Jaz to dobro vem! Zapomnite si, da so na svetu ljudje, ki znajo tudi skrite stvari odkriti!«

Hugona je izpreletelo. Preden se je zavedel, pa je Jurij izginil.

»Tega lopova se moram odkrižati!« je mrmral Hugo. »Ko bi bil prej vedel, kako nevaren je! Kaj pa ve ? — Ko bi bil kaj videl — — — takrat — —«

Hugo je bil kakor hudodelec, ki so ga ujeli pri zločinu. Dolgo je razmišljal. Kolarjev Jurij mu je prizadeval silne preglavice. Tudi drugi dan se še ni mogel oddahniti, ko mu je oskrbnik naznanil, da se je Jurij izselil iz gozdarske koče in da se ni upiral.

Popoldne, že pozno v noč se je odpravil Hugo na skrivno pot. Hitel je skozi gozd v hribe po stezi, ki je držala tik ob robu globokega prepada in je bila na drugi strani obdana z visokimi skalami.

Hugo je bil že precej daleč, ko se je iznenada spotaknil ob korenino in padel. Zakrilil je z rokami, ko mu je začelo zmanjkovati tal pod nogami in k sreči je zagrabil za oster skalnat greben.

Tako je visel med nebom in zemljo. Globoko pod njim je zijalo brezno in meter nad njim pa je bila steza, ki pa je ni mogel doseči. Smrten strah ga je obšel in zakričal je:

»Pomagajte! Pomagajte!«

A daleč naokoli je bila samota in nikogar ni bilo, ki bi mu bil pomagal. Roke so mu že odpovedovale, še nekaj minut bi se bil mogel držati, potem pa bi bil padel v globočino.

Spet je začel kričati na pomoč. Hladen pot mu je pokrival čelo. Tedaj pa so se začuli koraki in nekdo se je sklonil čez skalo.

Bil je Kolarjev Jurij. Hugo ga je zagledal in njegovo upanje se je spremenilo v obup. Ta mož, ki ga je tako grdo napodil iz službe, ga ne bo rešil. Jurij je imel dovolj vzroka, da ga je sovražil in morda se bo zdaj še radoval, da ga vidi v takem položaju.

Tudi Jurij je za trenutek mislil tako. Njegov smrtni sovražnik, ki mu je prisegel maščevanje, je bil zdaj v njegovih rokah. Niti dotakniti se mu ni bilo treba, treba ga je bilo samo prepustiti usodi.

Toda Jurijevo srce je bilo plemenito. Z levo roko se je oprijel trdnega smrekovega debla, z desno pa je pograbil Hugona za obleko, ne meneč se za lastno nevarnost. Z orjaško močjo je potegnil Hugona na stezo k sebi.

Jurij se je zravnal in grdo pogledal Hugona, ki se je tresel po vsem telesu in ni izpregovoril besede v zahvalo.

»Morda bi bilo bolje zame in marsikoga drugega, če bi vas bil pustil viseti!« je dejal Jurij in obesil puško čez ramo. »Ampak hotel sem vam samo pokazati, da nisem takšen kakor vi. Mislim, da te ure ne boste nikoli pozabili.«

S temi besedami je odšel in kmalu izginil za ovinkom. Po nekaj korakih se je ustavil. Ni si mogel razlagati, kaj išče Hugo tu po hribih, in samo zaradi tega se je obrnil.

Kmalu je zagledal grofa, ki je korakal proti dolini, kjer je stala samotna gostilna ob gozdu. Tja se je odpravil Hugo, Jurij pa mu je neopazno sledil. Mračilo se je že. ko je prišel Jurij v dolino. Ob gostilniškem vrtu je zaslišal šepet iz senčnice, ki je stala tik steze. Splazil se bliže in razgrnil vejevje.

Njegovo bistro oko je opazilo Hugona in mlado dekle.

»Oho, to je pa lepa gostilničarjeva hči Pavla!« si je mislil Jurij. »To je spet ena, ki jo hoče lopov spraviti v nesrečo.«

Mlada sta živahno šepetala in Jurij je pozorno prisluškoval.

»Tako moraš storiti!« je slišal šepetati Hugona. »Tako moraš izpovedati pred sodnijo in potem bo zanesljivo obsojen.«

»Kaj naj izpove?« se je vpraševal Jurij. Takoj je vedel, da govorita o Stanku.

»Vi torej želite, da bi bil vaš brat kaznovan?« je dejalo dekle.

»Kakšno vprašanje!« se je čudil Hugo. »Saj bo to tudi tebi v korist!«

»Vse hočem storiti, kar zahtevate od mene, samo če me vzamete za ženo!«

»Vraga,« si je mislil Jurij, »kako visoko leta to dekle! Grofica bi rada postala? To je pa kar smešno!«

Hugo pa se ni smejal, ker je vedel, da je Pavla, svojeglava.

»Dekle, to vendar ne more biti! Bodi pametna! Denarja ti bom dal, kolikor boš hotela, toda vzeti te za ženo ne morem! Izbij si to neumnost iz glave!«

»Tvojega denarja ne maram!« je nadaljevalo dekle. »Tisočkrat si mi prisegel, da me boš vzel! Zdaj bodi mož beseda, sicer se boš še kesal!«

Jurij je zaslišal pritajeno kletvico iz Hugonovih ust.

»Ali si neumna! Ali me misliš izdati?«

»Da, izdala te bom, če me boš goljufal!« je zaklicalo dekle.

»Tiho, vraga, če te kdo sliši!«

»Ves svet naj sliši, vsem ljudem bom povedala!« je še glasneje zapretila Pavla. »Takoj pojdem v sobo, kjer sedi nekaj gozdarjev! Pokličem jih — —«

Jurij je zaslišal škripanje zob in razljučen polglasen klic:

»Pokazal ti bom!«

Potem je slišal težko hropenje, obupno borjenje in premetavanje. Tedaj pa je vdrl v senčnico in skočil v temo.

Hugo je prestrašen zakričal in zbežal, dekle pa je napol onemoglo padlo v naročje Kolarjevega Jurija.

VIII. NEPRIČAKOVANA ODLOČITEV

Otožno so doneli zvonovi čez vas in čez tiho pokopališče. Ob novem grobu je vstalo mlado, v črno oblečeno dekle in jokajoč odšlo. Bila je Cvetka.

Njena dobra mati je počivala v črni zemlji in ona je ostala sama, zapuščena sirota. Tako zapuščena in tako nesrečna! Mlado srce ji je hotelo počiti od žalosti, ko so pred nekaj urami položili drago pokojnico v grob. S surovo roko je usoda razdrla njeno srečo, njen up in njeno ljubezen.

Že tisti večer je slutila, da drvi Stanko v nesrečo in zdaj je bila vsa potrta, saj je že vedela, kako žalostno se je končalo zasliševanje na gradu.

Počasnih korakov je šla domov v sobo, kjer jo je prej vselej čakala ljubeča mati. Zdaj pa je bilo vse tiho in prazno. Uboga sirota je žalostno gledala okoli sebe, a nikogar ni bilo, da bi bil obrisal solze v njenih očeh in jo potolažil.

Dolgo je sedela nepremično v sobi, premišljala o svoji usodi in jokala. Kaj naj zdaj stori? Tu ne more ostati, ker vedo vsi ljudje za njeno sramoto. Kje bo dobila dela in zaslužka?

Tedaj se ji je zazdelo, kakor bi ji bil iz teme šepnil materin glas:

»Pojdi k župniku! On ti bo pomagal!«

Cvetka se je spomnila besed, ki jih je govorila mati na smrtni postelji. Mati ji je velela, naj se obrne do župnika, ki ji bo vse drugo povedal. In danes jo je župnik po pogrebu povabil, naj pride k njemu.

Župnik jo je prijazno sprejel, jo prijel za roko in jo posadil na naslanjač.

Pod vplivam njegovih tolažečih besed je postala mirnejša.

»Pričakoval sem vas, ljubi otrok!« je dejal župnik. »Po naročilu vaše pokojne matere, vam moram nekaj zaupati.«

Odprl je miznico in vzel iz nje zavezan zavitek listin. Dal jih je Cvetki in ji rekel:

»Tu so listine, ki mi jih je izročila vaša mati v varstvo. Vzemite jih zdaj vi. Na kratko vam bom povedal vse, kar boste v listinah obširno brali. Ali vam je morda že mati sama povedala te tajnosti?« je prekinil samega sebe.

»Hotela mi je povedati, toda smrt ji je to preprečila.«

»Dobro, torej poslušajte mene!« je začel starček in sedel k njej. »Vaš oče je bil častnik. Bil je stotnik v generalnem štabu. Plemenitega rodu je bil. Tudi vaša mati je iz plemenite rodbine, toda njeni sorodniki so bili proti temu zakonu in so jo zavrgli. Vi se ne pišete Cvetka Malinšek, ampak ste Cvetka plemenita Malinšek. Vaša mati se je pozneje odpovedala plemstvu. Videli boste, zakaj.«

»In moj oče?« se je vmešala Cvetka. »Zakaj naju je zapustil?«

»Vaš oče je bil obdolžen, da je vzel v arhivu generalnega štaba važne listine in jih prodal Francozom. Zatrjeval je sicer, da je nedolžen, in da je najbrž ukradel listine mlad, eleganten Francoz, grof Rochefort, ki je z njim občeval. Toda dokazov za svojo trditev ni imel. Da se ogne obsodbi, je vaš oče pobegnil v inozemstvo. Mati ni mogla iti za njim, ker je bila bolna. Takrat ste imeli komaj šest let, vendar se še morda spominjate svojega očeta!«

»Da, da!« je pritrdila Cvetka žalostno. »Kje je zdaj moj ubogi oče?«

»Vaša mati je zmerom upala, da se še vidita, toda vaš oče se ni mogel vrniti. Lopov mu je ukradel čast in je poteptal njegovo srečo. Samo on bi mu bil lahko rešil čast, toda ni se več prikazal. Tako je blodil vaš oče po svetu. Nazadnje je šel v Afriko in je baje padel v burski vojni.«

Poslušajoč žalostno zgodbo je Cvetka krčevito jokala. Počasi pa je začelo vstajati v njenem srcu upanje, da njen oče še ni mrtev, da ga bo še kdaj videla.

»Ali ste že mislili na svojo prihodnost?« je po kratkem molku vprašal duhovnik. »Kaj mislite zdaj početi?«

»Sama ne vem!« je obupano odgovorila Cvetka.

»No, jaz sem mislil tudi na to!« je dejal stari mož »Če bi se hoteli posvetiti bolniški postrežbi, bi vam prav lahko pomagal. Priporočil bi vas prednici usmiljenih sester. Tako bi imeli delo in bi bili rešeni skrbi in nevarnosti.«

Ne da bi se pomišljala, je Cvetka hvaležno sprejela ta predlog.

Naslednje dni je preživela v težkem pričakovanju. Ali ji bo dobri duhovnik pripomogel do boljše prihodnosti?

Drugi dan zvečer je šla na grob svoje matere.

Ko je s sklenjenimi rokami molila, se je naglih korakov približala med grobovi moška postava. Prestrašena je skočila Cvetka nazaj.

»Nič se ne bojte, gospodična Cvetka!« je zaslišala znan glas. »Jaz sem — vaš prijatelj!«

Zdaj je spoznala v došlecu Kolarjevega Jurija in se pomirila.

»Nekaj zelo važnega vam moram povedati!« je začel Jurij. »Prihajam iz gostilne v gorski kotlini. Zanimive stvari sem tam odkril in mislil sem si, da vam moram takoj vse sporočiti. O, še vse bo dobro gospodična Cvetka, in veseli me, da vam morem jaz prvi prinesti veselo novico!«

Njegov glas se je tresel od notranjega veselja in Cvetka ga je poslušala z dvomom v srcu. Saj ni mogoče, da bi bilo za njo še kaj veselega, tolažilnega na svetu!

»Vsi mislijo,« je nadaljeval Jurij, »da gre slabo grofu Stanku. Toda, ne! Njegova nedolžnost se bi izkazala!«

»Kako? — Moj Bog, ali je to mogoče?« je radostno presenečena vzkliknila.

»Da, mogoče je. Sovražniki in hudobneži sicer pravijo, da je on umoril svojega očeta. Malo jih je, ki tega ne bi verjeli. — Jaz pa vem, kdo je resnični morilec. Odkril sem, kdo je umoril starega grofa!«

Cvetki je od presenečenja zastal dih.

»Grof Stanko ni morilec!« je pojasnjeval Jurij. »Ne! To hudobijo je storil — njegov brat. Ta je resnični morilec in to lahko dokažem!«

»Vsemogočni Bog,« je vzkliknila Cvetka, malo prestrašena in malo vesela. »Ali ga lahko rešite? Oh, ljubi, edini prijatelj!«

Prisrčno se mu je zahvaljevala in stiskala mu je reko. Novica, ki jo je prinesel zvesti, dobri Jurij, jo je premagala.

Spet je vzbrstelo upanje v njenem srcu.

»Da, jaz morem to storiti in bom tudi storil!« je pritrdil Jurij, ki je bil tudi ves srečen, da ji lahko pomaga. »Vam na ljubo, gospodična Cvetka, bom tudi storil. Takoj jutri pojdem na sodnijo.«

»Kako pa ste to odkrili?« je za jecljala Cvetka, še zmerom vsa zmedena.

»Od gostilničarjeve hčere sem izvedel. Ona mi je to razodela, ker sem jo rešil iz rok grofa Hugona. Ta ji je hotel za večno zamašiti usta, ker mu je grozila.«

Nato je Kolarjev Jurij natanko popisal svoj doživljaj v gozdu in povedal vse, kar je bil slišal iz senčnice.

»Tako je, gospodična Cvetka,« je nadaljeval. »Dokaz je tu, in ne vem zakaj bi ne bil naznanil Hugona oblastvom. Bodite spet mirni! Jutri bo grof Stanko prost in vse bo dobro!«

Še enkrat ji je stisnil roko in šel. Pošten mož je imel srce kakor zlato. Najrajši bi se bila Cvetka pritisnila na srce dobrega prijatelja in varuha. Čudno pa se ji je zdelo, da je Jurij tako hitro šel od nje. In njegov glas je bil tako mehek in nežen, takoj nato pa je postal oster.

Ko bi bila mogla pogledati v njegovo srce, bi bila videla, da je to zlato srce bilo samo za njo in da se je neprestano balo, da se ne izda.

Cvetka je ostala sama na grobu svoje matere v nočni temnini. Čez grobove je šumel veter in zdelo se je, kakor bi se bili duhovi pogovarjali med seboj. Pokleknila je in molila:

»Hvala ti, oče nebeški! Mati, moja dobra mamica, poslušaj me! Ti si slišala njegovo prisego, ko si se poslavljala od tega sveta, ti si naju blagoslovila v svojih zadnjih vzdihljajih in si gotovo slutila, kakšne nesreče in kakšno trpljenje naju čaka. Oh, zdaj pa boš videla z nebes, kako Bog skrbi za trpeče in nedolžne. Veselila se boš sreče svojega otroka. Stankova nedolžnost se bo izkazala.«

Počasi se je zravnala. Obrisala si je solze in zaupno je pogledala proti zvezdam. Potolažena in mirna se je napotila domov.

Drugo jutro je Cvetka skoro pozabila, da mora iti v mesto k usmiljenim sestram. Toliko je mislila na Stanka, da jo je neprijetno presenetilo, ko jo je prišel iskat župnikov hlapec.

Oditi bo morala in Stanko je ne bo našel doma, ko pride. Tu pa ni mogla ostati, ker bi se župnik gotovo čudil, če bi naenkrat izpremenila svoj sklep.

Ločitev od doma ji je bila toliko bolj težka, ker ne bo mogla videti njega, ki ga je tako prisrčno ljubila.

Samo eno je mogla še narediti. V naglici je napisala pismo za Stanka in je pismo izročila hišni gospodinji. Potem je odhitela z zavitkom obleke v župnišče.

Voz je bil že pripravljen in stari župnik jo je pričakoval na pragu.

Razburjena mu je povedala, kar ji je snoči sporočil Kolarjev Jurij. Pazljivo jo je župnik poslušal in je začuden zmajeval z glavo. Zamišljeno se je ozrl proti grofovskemu gradu, ki se je svetil izmed drevja, ko sta se peljala skozi vas.

»Bog bo pomagal, da se vaše upanje uresniči!« je pripomnil starec.

Ko sta prišla v mesto, sta šla takoj s postaje v hišo usmiljenih sester. V samostanu podobnem poslopju je vladala sveta tišina.

Cvetka je ostala v čakalnici, župnik pa je šel k prednici. Ni dolgo čakala, da so jo poklicali v sobo, kjer jo je prednica, prijazna stara dama, prisrčno sprejela.

»Pozdravljam vas, otrok,« je dejala prednica. »Slišala sem, da ste sami na svetu: Gospod župnik vas je toplo priporočil in hočem vam postati druga mati.«

Ganjena se je Cvetka priklonila, in poljubila roko častitljivi prednici. Stara dama pa je potegnila objokano Cvetko k sebi in jo materinsko poljubila na čelo.

Župnik se je poslovil zadovoljen, ker je vedel, da je Cvetka v dobrih rokah.

»Kakor hitro se kaj zgodi, vas obvestim,« ji je pri odhodu obljubil glede Stanka.

Še tisti dan so Cvetko preoblekli v bolniško sestro.

Ker se je hotela ogniti vsemu zasledovanju, je prosila sestro prednico, naj jo pošlje h kakšnemu boljšemu bolniku na deželo.

Precej dolgo je čakala, da je bila njena prošnja uslišana. Nekega dne pa jo je prednica le poklicala k sebi in jo vprašala, ali ne bi hotela iti v neko graščino ob meji, odkoder ji je pisal neki grof, da je hudo bolan in da želi dobre postrežnice.

Cvetka se ni dolgo pomišljala in je pristala na to ponudbo.

Lepega dne se je z vlakom odpeljala. Vožnja je bila zelo dolga, naposled pa je le prišla na cilj.

Grad, kamor je mislila iti, je bil daleč od postaje, kjer jo je čakal voz. Tri ure so se vozili, preden so prišli do gradu. Naposled pa se se iz gozda pokazali njegovi vitki stolpi.

Dvorane so bile temne. Stene so bile okrašene s starim orožjem in oklepi.

V gradu ni bilo dosti služabnikov. Razen stare hišnice ni videla Cvetka nobene druge ženske. Ljudje so prebivali samo v enem delu grada. Stolpi in prizidki so bili prazni in zaklenjeni.

Zvečer je šla na vrt, ki je bil okoli in okoli obzidan. Tam so rasla mogočna, senčnata drevesa. Skrivnostno tiho je bilo povsod.

Iznenada pa se je začul pretresljiv klic skozi tišino. Prestrašena se je Cvetka ozrla na okna, pa ni nikogar zagledala. In vendar je prihajal tožeč, zamolkel glas od nekod za zidovjem.

Cvetko je izpreletelo, da je naglo zbežala z vrta. Neko skrivnost so imeli na tem gradu, a Cvetka se ni upala vprašati nadzornika ali kateregakoli izmed služabnikov. Vsi ti ljudje so bili tako tihi in odurni.

Pri večerji je Cvetka povedala hišnici Barbari, kaj je slišala na vrtu.

Starka jo je mračno pogledala in jo posvarila:

»Tja ne smete iti nikoli več! Sicer se pa čudim, da niso bila vrata zaklenjena!«

»Ali je gospod marki zmerom živel v taki samoti?« de radovedno izpraševala Cvetka. »Ali nima nič otrok in drugih sorodnikov?«

»Otrok nima, pač pa nečaka, ki mu je ime Klemen Rochefort. Tega zdaj ni tukaj, pač pa ga pričakujemo v prihodnjih dneh.«

Ko je Cvetka zaslišala to ime, se je sklonila nad krožnik, da bi zakrila svoj strah.

Klemen Rochefort! To je tisti, ki je pahnil njenega očeta v nesrečo. In kmalu bo prišel sem in bo prebival z njo pod isto streho! Ali ne bo spoznal v njej hčere tistega moža, ki ga je uničil, ko bo slišal njeno ime? ...

Že prvo noč, ki jo je Cvetka prebila na gradu, je odkrila nekaj strašnega.

Zaradi razburjenja ni mogla zaspati. Po ušesih so ji še zmerom doneli tožeči glasovi, ki jih je slišala. Menda ni bil samo nočni veter, ki je zavijal po samotnih hodnikih, morda je bil res človeški glas, ki je obupno klical na pomoč?

Cvetko je nekaj priganjalo, da se mora sama prepričati o tem. Iznova se je oblekla in stopila na hodnik.

In res! Zdaj je razločno spoznala človeške glasove. Premagala je strah, ki jo je obšel in šla po hodniku s svečo v roki.

Na velikem grajskem stolpu je udarila ura polnoči. Ko je potihnil zadnji udarec, je zavladala grobna tišina. Tudi tožeči glasovi so v trenutku umolknili.

Cvetka je obstala kakor prikovana.

Toda neko čustvo, ki je bilo močnejše kakor njen strah, jo je gnalo dalje. Prišla je v prazen prostor, kjer je opazila samo vrata. Odprla jih je in prepih je ugasnil svečo. Vendar ni bilo temno okoli nje. Z utripajočim glasom je stopala dalje, dokler ni prišla v okroglo, veliko dvorano.

To je bila nekakšna rotunda in nad njo se je visoko dvigala okrogla streha. Okoli in okoli so bile galerije. Na sredi je visela od stropa svetilka, ki je razsvetljevala dvorano.

Cvetka je prišla na galerijo. Pogledala je dol in opazila neko bitje, ki se je tam premikalo. Ali je bil človek? Zdaj je prišla čisto pod luč.

Da! To bitje je bila ženska, bleda ko strah, in oblečena v dolgo, črno obleko.

Jetnica? — Nedvomno je bila ta ženska jetnica. — Vila je roke in stokala, da bi se je bile morale gole stene usmiliti.

Cvetki se je jetnica smilila do srca.

Razkrila je veliko strašno skrivnost tega gradu! Kdo je ta nesrečnica?

Tedaj je iznenada nekdo položil od zadaj roko na njeno ramo.

Prestrašena se je Cvetka obrnila in pridušeno kriknila.

Pred njo je stal velik, temno zroč mož, ogrnjen z lahkim popotnim plaščem. Imel je črno brado, njegov obraz pa je bil ponosen in zapovedovalen. Svetle oči so se tako grozeče bliskale, da je Cvetka vztrepetala.

»Kaj iščete tu?« jo je osorno vprašal in jo še močneje prijel za roko. »Kako ste prišli sem?«

Tako ostro jo je gledal, kakor bi jo hotel z očmi prebosti. Ko pa je natančneje pogledal bledi Cvetkin obraz, je z začudenjem izpustil njeno roko.

Tujec se je obrnil proti vratom, odkoder je bila Cvetka prišla na galerijo. Tam je stal molče in nepremično star mož v obleki grajskih služabnikov.

»Blaž,« ga je kratko vprašal plemeniti tujec. »Ali je to nova strežnica gospoda markija?«

»Da, milostljivi gospod!«

»Ali boste zdaj odgovorili na moje vprašanje?« se je tujec spet obrnil k Cvetki. »Kako ste prišli sem in zakaj zasledujete tajnosti tega gradu?«

»Ničesar nisem zasledovala!« je odvrnila Cvetka, ki se je bila med tem opogumila. »Zaslišala sem klice na pomoč in sem šla za temi klici.«

»Kako pa ste prišli sem?«

»Vrata so bila odprta.«

»Kaj?« se je raztogotil tujec nad služabnikom. »Tako izpolnjuješ dolžnosti?«

»Milostljivi gospod,« se je opravičeval sluga, »samo za nekaj trenutkov sem šel stran, ko sem zaslišal vaše znamenje.«

Tujec se je spet obrnil k Cvetki in jo ostro premeril, ne da bi vedel, kaj naj z njo stori. Cvetka je bila v njegovi oblasti in dobro je vedela, da je v veliki nevarnosti, ker je odkrila to skrivnost. Vendar je molčala.

Toda nazadnje se ni mogla več premagati. Uboga jetnica se ji je preveč smilila in zato je vzkliknila:

»Našla sem to nesrečnico in zdaj lahko zahtevam od vas pojasnila, kdo je in zakaj ste jo zaprli.«

»Molčite!« je osorno velel tujec. »Na to vprašanje vam ne bom odgovoril.«

Preden je mogel še kaj dodati, se je začul strašen krik iz globine. Jetnica je bila zaslišala glasove in zagledala človeške postave na galeriji.

»Ali si že spet tu, zločinec,« je kriknila. »Ali si me spet prišel mučit, ali me pa misliš naposled rešiti iz tega groba?«

Ko je tujec zaslišal ta obupni krik, se je samo zaničljivo nasmehnil. Cvetki pa so ti glasovi predrli srce.

»Za božjo voljo! S čim se je ubožica pregrešila, da ravnate tako kruto z njo? Če imate človeško srce v prsih, se je usmilite,« je poprosila.

V polnočni tišini je jetnica slišala in razumela vsako besedo. Mirno je poslušala, dokler ni nehal govoriti mehki dekliški glas, potem pa je proseče dejala:

»Kdo je tu? Kdo mi prihaja na pomoč? Poslušaj me, usmiljena sestra, ki naj te Bog blagoslovi. Poslušaj, kaj delajo ti hudobneži z mano. Kamni v moji ječi bi se me usmilili. Jaz sem ...«

»Molči!« je zakričal tujec in stopil k ograji galerije. »Še eno besedo izpregovori, pa vržem še to dekle k tebi!«

»Satan peklenski,« je sirota preplašeno kriknila.

Osorni mož pa je Cvetko surovo prijel in ji ukazal:

»Ven se poberite!«

Nič ji ni pomagalo, da se je branila. Kmalu so se zaloputnila galerijska vrata za njo. Še en obupen v srce segajoč klic se je zaslišal, potem pa ni jetnice nič več čula.

Sluga je šel za njo in zaklenil vsa vrata. Cvetka je bila vsa prestrašena in zakričala je, da je odmevalo po samotnih grajskih hodnikih.

»Pomagajte!«

A tujec ji je takoj z roko zamašil usta in odločno velel:

»Tiho! Drugače ste izgubljeni!«

Obrnil se je k slugi in vprašal:

»Blaž, kje prebiva ta oseba?«

»Tu, milostni gospod!« je odgovoril sluga in odprl vrata Cvetkine sobe.

»Tu ne smete več ostati,« je odvrnil tujec. »Spredaj, v glavnem poslopju poišči primerno sobo za sestro!«

»Dobro, gospod grof.«

Ko je Cvetka slišala ta odgovor, je vztrepetala. O, to je grof Rochefort, si je mislila in še bolj se ga je začela bati. Nehote ji je ušlo z jezika zasovraženo ime.

»Kaj? Poznate me?« jo je grof vprašal in jo strogo premeril. »I, saj ste morali slišati, da so govorili o meni. Zdaj vsaj veste, kdo sem. Od vašega nadaljnega vedenja je odvisno, kako bom ravnal z vami.«

S temi besedami jo je potisnil v sobo, kjer je med tem sluga prižgal luč. Sluga je šel, Cvetka pa je ostala sama z grofom. Sedla je onemogla na stol, grof pa se je široko postavil pred njo. Prekrižal je roke na prsih in gledal Cvetki ostro v oči, kakor bi hotel videti v dno njene duše.

»Vi ste torej usmiljena sestra? In ste šele od včeraj za strežnico pri gospodu markiju?« je dejal. »Radovednost vas je gnala tako daleč, da ste izvedeli za skrivnost, ki mora ostati tajna. Ne motite me. Razumeti morate, da zahtevam jamstvo, da boste res molčali.«

V Cvetkinem srcu sta se upirala strah in upornost. Smilila se ji je nesrečna ujetnica, ki ji ni mogla pomagati. Zato je odločno in pogumno dejala:

»Slučajno sem zvedela vašo skrivnost, toda nase ne maram prevzeti nobene krivde.«

»To se pravi, da ne mislite molčati?«

»Kako bi mogla molčati? Vse bom povedala gospodu markiju!«

Rochefort se je surovo zasmejal in zaničljivo rekel: »Če mu boste to povedali, ne bo izvedel ničesar novega.«

»Kako? Marki to ve? In on pusti, da uboga nesrečnica toliko trpi? Moj Bog, med kakšne ljudi sem zašla!«

»O tem vam ni treba premišljati. Stvar ni takšna, kakor se vam zdi. Ženska, ki ste jo videli v rotundi, je res pomilovanja vredna, toda storili ji nismo nič hudega.«

»Ne? In vendar imate ubožico zaprto?«

»Prisiljeni smo bili! Že dosti nesreče je naredila in zato jo moramo strogo varovati. Sicer pa ne ve, kaj dela in njenim besedam ne smete verjeti!«

»Ali je sirota blazna?« je presenečena vprašala Cvetka.

»Da, blazna!« je hladno pritrdil Rochefort. »To vam bo potrdil tudi moj sluga ali pa tisti nadzornik, — sploh vsi, ki so tu na gradu. Nimate vzroka, da bi se zanjo brigali.«

»Kdo pa je ta sirota?«

»Sorodnica. Toda to je naša družinska zadeva, ki vas nič ne briga,« je odvrnil Rochefort. »Zato vam svetujem, da z markijem ne govorite o njej. To bo v vašo korist, kajti marki se zelo ujezi, če sliši kaj o njej. Če bi bilo vse po njegovi volji, nje ne bi bilo več.«

Cvetka ni ničesar odgovorila, toda Rochefortovemu pojasnilu ni verjela. Če bi bila zaprta ženska res blazna, je ne bi bilo treba tako skrivati. In zakaj ni Rochefort dovolil, da bi jo bila poslušala? Zakaj ji je žugal in zahteval od nje, naj molči?

Vsa ta vprašanja so jo vznemirjala. Ne, na to skrivnost ne pazijo tako brez vzroka. Nekaj strašnega mora tičati za njo. Ali je ona poklicana, da reši nesrečno žrtev strašnega zločina?

Vsa v strahu je Cvetka gledala grofu Rochefortu v obraz in zdelo se ji je, da bere na njem vse mogoče hudobije. Saj ji je bilo že znano, da je ta človek brezvesten zločinec. Saj je bil on tisti, ki je okrutno pahnil njenega očeta v nesrečo in sramoto. On je bil tako okruten, da je uničil njenega očeta!

Grof je ni poznal in ni slutil, kdo je ona. Opazoval jo je in njena lepota ga je zelo prevzela. Toda poleg občudovanja in poželjivosti se je videlo na njenem obrazu še nekaj drugega. Nekakšen nemir, kakor bi se bil izpraševal, kje in kdaj je videl ta obraz? — Toda odgovora ni dobil. Po kratkem molku je iznova začel.

»Molčite? Upam, da ste dovolj pametni in da si ne boste s kakšno neumnostjo nakopali na glavo nesreče. Dokler ste tu na gradu, ne smete govoriti o blazni ženski. To vam prepovedujem v imenu svojega strica. Odtod tudi ne smete poslati nobenega pisma, ki ga ne bi jaz prej prebral«.

»Nimate pravice, da bi mi ukazovali take reči«, mu je segla Cvetka v besedo.

»In vendar boste morali tako delati«, je hladno odvrnil Rochefort.

»Nikoli! Še jutri pojdem z gradu!« je nepremišljeno dejala Cvetka.

»Ali res mislite, da bo to mogoče?« je porogljivo odvrnil grof. »Ne, lepa gospodična. Tega, kar ste tu zvedeli, ne boste nikomur povedali. Nikar ne mislite, da se midva — stric in jaz — česa bojiva! Samo zato nama gre, da ne pride skrivnost v javnost.«

»Ali me mislite tu obdržati ujeto?« je vzkliknila Cvetka in planila prestrašeno kvišku.

»Ne, ostali boste strežnica mojega strica in prosti boste!« je mirno odgovoril Rochefort. »To pa samo tako dolgo, dokler boste znali molčati, če pa bi se poskusili približati blazni ženski, ali pa zbežati, — potem bi se to utegnilo nesrečno končati.«

Po teh besedah je grof šel in jo zaklenil v sobo. Cvetka je bila zaklenjena, ujeta, kakor sirota v rotundi.

Strašen strah se je je polastil in ji veleval, naj gre stran od te hiše. Skočila je k vratom, jih hotela odpreti in klicala je na pomoč. Zastonj! Nihče je ni slišal, nihče ji ni prišel na pomoč.

Počasi se je pomirila in začela premišljevati. Sklenila je, da ostane tu in misel na očeta ji je dala novega poguma. Upala je, da bo tu odkrila dokaze njegove nedolžnosti. Njena dolžnost je, da reši očeta sramote in da mu vrne dobro ime.

Morda ji bo lahko pomagala nesrečna ujetnica? Kar iznenada jo je obšla ta misel. Sklenila je, da mora priti do jetnice in z njo govoriti.

Tedaj so se odklenila vrata. Rochefort je spet prišel, sluga pa je ostal na pragu. Pod pazduho je nesel zvito vrv. Kaj naj to pomeni? Vse je kazalo, da se bo Cvetki zgodilo nekaj hudega.

»V tej sobi ne morete ostati!« je dejal Rochefort, ko je vstopil. »Pojdite z menoj!«

»Kam?« je boječe vprašala Cvetka in se umaknila nazaj.

»Boste že videli!«

S temi besedami jo je prijel grof za roko in jo potegnil za seboj.

Ali je mislil zapreti tudi Cvetko v rotundo k ubogi jetnici?

X. NEVARNOST

Na gradu Strmcu se je začelo novo življenje. Stari grof je umrl brez oporoke in ker je bil najstarejši sin Stanko zaprt ter obtožen umora, je prevzel Hugo gospodarstvo. Hugo se je obnašal tako, kakor bi se ne bilo moglo nič več izpremeniti. Trdno je bil prepričan, da bo Stanko zaradi umora obsojen.

Hugo je bil edini, ki si je to želel. Nihče ga ni maral, ne služabniki na gradu, ne delavci v tovarni. Marsikdo se je tresel za bodočnost in med temi je bila tudi Elvira, Stankova nevesta.

Z materjo je bila ostala na gradu. Toda njeno življenje je bilo zdaj grenko, ko je bila odvisna od milosti grofa Hugona, čeprav je bila prej trdno prepričana, da bo nekoč ona gospodinjila na ponosnem gradu.

Elvira je sovražila Hugona odtlej, ko je tako hladnokrvno osumili Stanka umora, da so ga zaprli. Najhujša ji je bila misel, da bo morala vzeti za moža človeka, ki ga sovraži. Upirala se je temu, toda njena mati je hotela tako.

Njena ljubezen do Stanka je zdaj, ko je bil osramočen in zaprt, še bolj zagorela. Kadarkoli je baronica govorila o krivdi grofa Stanka, vselej je prepričevalno odgovarjala:

»Reci, kar hočeš, toda jaz vem, da je nedolžen in da se bo njegova nedolžnost še izkazala.«

Tega se je najbolj bal grof Hugo. Od tistega večera, ko je Kolarjev Jurij prisluškoval v senčnici njegovemu pogovoru s Pavlo, ni imel več mirnega trenutka. Hugo sicer ni vedel kdo je poslušal, ker je Jurij hitro zbežal, toda kmalu se je prepričal, da ni mogel biti nihče drug kakor Kolarjev Jurij.

Nekaj dni nato, ko je Cvetka že odšla iz vasi, je stal Hugo v svoji sobi in srepo gledal uradno listino, ki ga je vabila na sodišče. Ustnice so mu prebledevale in roka se mu je tresla.

»Če me je morda vendar izdala,« je mrmral Hugo. »Ne, tega se ni upala. In če se je? Potem? Kaj potem?«

Ta misel ga je mučila. Iznenada pa so se odprla vrata in eleganten gospod je stopil v sobo. Hugo ga je plašno pogledal, kakor bi ga bil presenetil pri tatvini.

Ta gospod je bil detektiv Filip Smit, ki je bil priča preiskave v gradu in ki je bil poleg tudi takrat, ko so Stanka zaprli.

Hugo je bil tako zmeden, da ga v prvem trenutku ni spoznal.

»Kaj? Kaj hočete?« je hripavo za jecljal grof, detektiv pa ga je mirno, ostro pogledal in pri tem opazil, da stiska Hugo krčevito v rokah sodnijsko povabilo.

»Hotel sem vas samo prositi, gospod grof, da bi me vzeli v svoj voz, ker se peljete v mesto,« je dejal detektiv in stopil bliže.

»A, tako?« se je oddahni! Hugo. »Vi ste gospod, gospod ...«

»Smit!« je pomagal detektiv.

»Gospod Smit, saj res. Nisem vedel, da ste tu. Ali imate kaj opraviti v gradu?« je pozorno vprašal.

»Da, gospod grof! Dekle je bilo včeraj že zaslišano pri preiskovalnem sodniku!«

»Katero dekle?« se je na videz začudil Hugo, čeprav je vedel, kdo je to dekle.

»I, no, gostilničarjeva hči, ki je baje povedala Kolarjevemu Juriju marsikaj zanimivega. Saj poznate to dekle, gospod grof, ali ne?«

»Ne razumem, kaj mislite!« je prevzetno odgovoril Hugo. »Ali je to morda v zvezi z vabilom, ki sem ga dobil?«

»Seveda. Saj ste bili — da, v torek zvečer je bilo — tam v gorski kotlini, gospod grof, in ste govorili z dekletom!«

Samo detektivovo oko je moglo spoznati, da je postal Hugonov obraz za spoznanje bolj bled. Toda zločinec se ni dal zmesti in je trdovratno tajil:

»Pojasnite mi vendar, gospod, kaj hočete s tem namigavanjem?«

»Obžalujem, gospod grof, da sam ne vem nič natančnejšega,« je vljudno odgovoril Smit.

»Kolikor sem slišal, je dekle potrdilo besede Kolarjevega Jurija.«

Hugo je po teh besedah skoraj omahnil. S tresočo se roko se je prijel za stol.

Tako se je torej zgodilo to, česar se je bal. Dekle ga je izdalo! Stemnilo se mu je pred očmi.

Tedaj je stopil k njemu detektiv, ga prijel za roko in ga prijazno vprašal:

»Ali vam je slabo, gospod grof?«

Hugo se je takoj zavedel. Zmajal je z glavo in obrnil detektivu hrbet, kakor bi bil hotel nekaj poiskati med papirji na mizi.

Čutil je detektivove ostre poglede in moral je nekaj reči:

»Zdi se mi, da hočete vse narediti zanimivejše,« je naposled dejal z zaničljivim glasom. »Jaz — kakor rečeno — še zmerom ne razumem, kaj mislite. Hvaležen bi vam bil, če bi mi mogli to pojasniti.«

»Nič drugega vam ne morem povedati, gospod grof. Pojasnila boste dobili na sodišču. Z vašim dovoljenjem vas bom spremil tja.«

S temi besedami je detektiv odšel iz sobe. Globoko se je oddahnil Hugo, kakor bi se mu bil težak kamen odvalil s prsi. Na tihem pa je preklinjal detektiva.

Smit je med tem odšel po glavnih stopnicah skozi ogromno vežo in se obrnil proti sobam rajnega grofa.

Ko je hotel odkleniti vrata, je prihitel iz sosednega hodnika stari sluga Valentin in dejal:

»Kaj pa iščete tu notri?«

Detektiv je prijazno prosil starca, naj ga spremlja, in oba sta stopila v sobo.

Smit se je ustavil v pisarni umrlega grofa, kjer se je bil odigral malo pred nesrečo prizor med grofom Stankom in očetom. Sluga Valentin je odrinil zaveso, da je bil prostor dobro razsvetljen.

Filip Smit se je obrnil naokoli. V sobi je bilo še vse prav tako, kakor na dan preiskave. Ker so bile sobe zaklenjene, menda ni nihče prišel vanje. Tako je mislil stari Valentin, ki je žalostno opazoval stol, na katerem je bil sedel njegov nesrečni gospodar, ko ga je dobil mrtvega.

Detektiv je odšel v delavnico in tudi tam vse natanko pregledal.

Posebno pozorno je opazoval umivalno mizo, na kateri so našli steklenico s struopom. Z velikim povečalnim steklom je ogledoval marmornato ploščo. Na plošči je bilo na debelo prahu, na robu pa so se poznali odtiski prstov.

Torej je bil nekdo v tej sobi, čeprav je bila zaklenjena. Ti odtiski v prahu so to jasno dokazovali, ker jih prej ni bilo.

Kdo je skrivaj prišel sem in s kakšnim namenom?

Odtiski so bili taki, kakor bi bila ta oseba pokleknila poleg umivalnika in se nehote prijela z levo roko za rob marmornate plošče. Bila je majhna, a vendar moška roka.

Ko se je detektiv približal tlom, je opazil na tleh kapljo sveče.

»Aha,« si je mislil. »Ponoči je bil tu in si je svetil s svečo. Voščena sveča je bila. Rad bi vedel, kaj je prav za prav iskal tu.«

Smit je pokleknil na tla prav tako, kakor je to storil neznanec, in je pogledal pod umivalnik, kjer se mu je nekaj zableščalo. Pobral je svetlo stvar. Bil je zapestni gumb z grofovsko krono in črkama S. S.

Ker ni našel detektiv nič več zanimivega, se je vrnil v pisarno, kjer je bil ostal stari sluga. Temu je pokazal najdeni zlati gumb in vprašal, čigav je.

»Last grofa Stanka je!« je odvrnil starec in se začudil. Saj so na gumbu vrezane njegove začetnice. Kje pa ste ga dobili?«

»Tako? Ali veste prav zanesljivo, da ga je imel grof Stanko?«

»Seveda! Te gumbe prav dobro poznam, ker jih je dobil lani od svojega očeta za rojstni dan.«

Smit je zamišljeno vtaknil dragoceni gumb v žep. Vsiljevalo se mu je vprašanje, ali je izgubil grof Stanko gumb takrat, ko je dal očetu vodo, pomešano s strupom. Njegov obraz se je zmračil in zresnil. Čedalje več dokazov za grofovo krivdo se je nabiralo. Ta gumb je bil spet važen dokaz.

Detektiv se pa svoje najdbe vendar ni veselil. Ničesar ni rekel, ampak je odprl omaro za kemikalije, kjer je imel grof shranjeno stekleničico s strašnim strupom. Smit je brskal okoli po omari. Njegovo pozornost je zbudila škatlja fotografskih plošč.

»Ali se je grof ukvarjal s fotografiranjem?« je vprašal starega Valentina.

»Da. Največkrat je fotografiral tu v sobi pri umetni luči. Tudi tisti večer je hotel nekaj fotografirati. Aparat sem mu bil pripravil tu na mizo.«

»Ali se je stari grof sprl s svojim sinom, preden je fotografiral ali pozneje?«

»Ne, takrat, ko se je sprl, še ni fotografiral. Jaz sem bil malo prej pri njem. Pozneje pa ubogi gospod pač ni več prišel do dela.«

Filip Smit je pozorno poslušal starčeve besede. Nenavadna misel mu je silila v glavo in vprašal je:

»Kje je ostal aparat?«

»Postavil sem ga stran, ko smo našli grofa mrtvega.«

»Prosim, pokažite mi, kje je zdaj.«

Trudno in počasi je stopil starec proti stenski omari, jo odprl in pokazal majhno omarico, ki je bila zagrnjena s črnim blagom.

Detektiv je vzel aparat iz omare, odgrnil črno blago in vse natanko pregledal.

»Grof je moral še pred smrtjo fotografirati,« je dejal Smit. »Glejte, da je aparat pripravljen. Objektiv je zaprt in zato ni mogla pozneje priti nobena luč poleg.«

Staremu Valentinu se je zdelo prav vseeno, ali je rajni grof tik pred smrtjo uporabljal fotografski aparat, ali ne. Nikakor ni mogel razumeti, zakaj je detektiv tako natanko preiskoval aparat. Da, Smit je celo vzel plošče in jih spravil v žep.

Nato je spet vzel aparat in ga postavil na staro mesto. Omaro je zaklenil in vzel ključ s seboj. Starec se je silno čudil njegovemu nenavadno čudnemu vedenju.

»Brez skrbi bodite!« ga je potolažil Smit. »Videti hočem, kaj je bilo fotografirano pred smrtjo vašega gospodarja.«

Starec je očitaje pogledal detektiva in mu žalostno dejal:

»Ali mislite tudi vi, da je storil njegov sin ta strašni zločin? Ubogi Stanko!«

Starec se je skoraj razjokal. Skril je svoj zasolzeni obraz v dlan in začel tarnati:

»Nihče, nihče ne verjame mlademu grofu, in vi, vi iščete proti njemu dokazov, ki naj bi ga ugonobili.«

»Ne, Valentin, samo resnice iščem,« je resno odvrnil detektiv. »V tolažbo naj vam povem, da ne verjamem, da bi bil grof Stanko kriv!«

Začudenje se je zaiskrilo v starčevih očeh in obraz se mu je zasvetil v upanju. Prijel je detektivovo roko in jo vroče stisnil.

»Potem naj Bog blagoslovi vaše preiskovanje!«

»Upajmo, da pojde vse gladko! Samo nekaj vas prosim: Molčite o tem, kar sem tu našel. Ponoči pridem spet. Ali morete narediti tako, da me ne bo nihče videl?«

»Da, lahko vam dam ključ od vrat, skozi katera navadno nihče ne hodi.«

»Dobro! Nihče ne sme tega vedeti. Pričakujte me po deveti uri!«

Po teh besedah sta šla detektiv in Valentin iz sob starega grofa.

Nista pa opazila, da se je ves čas plazil za njima človek, ki je slišal njuno slednjo besedo. Ko sta šla, je stopil iz svojega skrivališča s potuhnjenim nasmehom.

Bel je Hugonu vdani sluga Jože. Stiskal je pesti in tiho godrnjal:

»Stari hinavec! Kaj hoče z aparatom? Zakaj je vzel plošče s seboj? To nekaj pomeni? To moram izvedeti in pazil bom na nevarnega detektiva!«

Med tem pa je šel Filip Smit, nič hudega sluteč, po širokih stopnicah in hotel nadaljevati svoje preiskovanje. Ko je zavil na hodnik, je zašumela pred njim svilena obleka in zagledalje baronico Elviro.

Na njegov prijazni pozdrav je razburjeno odvrnila:

»Slišala sem, gospod komisar, da ste tu. Ali vas smem prositi za kratek pogovor?«

Detektiv je šel za njo v sobo, iz katere je bila prav tedaj prišla. Elvira je morala imeti nekaj važnega na srcu. Mlada baronica je bila bleda kakor smrt in je le s težavo premagovala svoje razburjenje.

»Samo eno vprašanje, gospod komisar!« je dejala. »To zadevo morate preiskati. Ali ste že našli kaj takega, kar bi pričalo, da grof Stanko ni kriv?«

»Ne!« je odgovoril detektiv.

»Še zmerom ne? Usmiljeni Bog, saj je nedolžen, prisegam vam, da ni kriv! On ni storil strašnega zločina! On ne!«

»Je že mogoče, baronica, toda doslej govori vse proti njemu!«

»Obrekovanje — krivi dokazi! — Nič drugega ne govori proti njemu!« je nadaljevala Elvira in njena dolgo zadrževana strast je udarila na dan. Drhtela je po vsem telesu in solze so ji tekle po licu. Obupana je tožila:

»Še enkrat ponavljam: nedolžen je! Vse bom storila, da ga rešim. Povejte mi vendar, kaj naj storim? Kako naj mu pomagam? Zaupam vam!«

»Zahtevajte za svoj trud kar hočete,« ga je prosila Elvira in stopila bliže. »Vse, kar imam, vam dam. Dobili boste deset tisoč — dvajset tisoč goldinarjev, če bo treba. Vem, da bi dal grof Stanko polovico svojega premoženja tistemu, ki bi ga rešil sramote in tega gnusnega suma. Ali hočete denarja od mene?«

Ponosna baronica je postala vsa ponižna iz ljubezni do moža, ki je po nedolžnem trpel. Celo detektiva so ganile njene prošnje in solze. Da bi jo potolažil, ji je rekel:

»Obdržite denar, baronica. Vseeno bom storil svojo dolžnost. Naredil bom vse, kar je mogoče, da bom dobil dokaz njegove nedolžnosti!«

»Hvala! Tisočkrat hvala. Zdaj spet upam!«

»Ne upajte preveč, baronica. Ali ne morete navesti ničesar, kar bi mu sum zmanjšalo?«

»Ne, prav ničesar! Samo svoje prepričanje!«

»Nekaj mi povejte: ali veste, ali je bila Pavla ob uri smrti tu v gradu?«

»Kaj pa mislite?« je prestrašeno vprašala Elvira.

»Nič. Samo to bi rad vedel, ali ste videli to dekle tu ?«

»Nisem je videla.«

»Potem tudi ne morete ničesar pojasniti. Ali vam je znano, da ima grof Hugo razmerje s tem dekletom?«

»O tem ne morem ničesar povedati.«

»Dobro,« je dejal Smit in končal pogovor. »Potem bo pa treba na drugačen način zadevo pojasniti. Zdaj moram iti v mesto, baronica. Upam, da vam bom kmalu lahko prinesel kakšno dobro novico.«

S temi pomenljivimi besedami je odšel. Četrt ure nato se je odpeljal z grofom Hugonom proti mestu.

Hugo je sedel molče poleg njega in ga le včasih pogledal.

Kolikor bliže mesta sta prihajala, toliko nemirnejši je postajal Hugo. Zdelo se mu je, da ga spremlja detektiv samo zato, da ne bi mogel uiti.

Vendar je stopil visoko zravnan v sobo preiskovanega sodnika.

Preiskavo je vodil še zmerom mladi uradnik ki je bil takrat v gradu. Ko je Hugo vstopil, ga je sodnik prijazno pozdravil. To je vlilo Hugonu novega poguma.

Sedel je na stol pred mizo. Filip Smit pa je sedel mizo tako, da je mogel videti grofu naravnost v obraz.

»Prišel sem zaradi vabila,« je nejevoljno dejal Hugo. »Saj gre za mojega brata?«

»Ne, gospod grof,« odgovoril sodnik in vzel iz mize neko listino. »Za vas samega gre. Nekdanji gozdar Jurij Kolar vas je naznanil.«

»Kaj? Ali me je morda tožil, ker sem ga zapodil?«

»Ne. Kolarjev Jurij trdi, da ste hoteli zapeljati gostilničarjevo hčer Pavlo h krivemu pričevanju, da bi bil vaš brat obsojen.«

Hugo je sedel nekaj trenutkov nepremično in molčal je, kakor bi ga bila ta ovadba zelo presenetila. Potem pa se je hripavo nasmejal:

»To je pa res tako neumno, da ne vem, kako naj odgovorim.«

»Torej tajite gospod grof?« ga je vprašal sodnik in se nasmehnil.

»Seveda! Vse je samo nizkotno obrekovanje.«

»Kolarjev Jurij je povedal še nekaj, kar mu je zaupalo dekle. Trdi namreč, da ste vi, gospod grof, zakrivili smrt svojega očeta!« je nadaljeval sodnik in njegov obraz se je v trenutku zresnil.

Ogorčen je skočil grof Hugo kvišku. Bil je bled kakor smrt. Detektiv ga je pozorno opazoval.

»To — to je neumnost!« je vzkliknil Hugo. »Če dekle kaj takega trdi, se nesramno laže. Prepričan sem, da izhaja ta goljufija od Kolarjevega Jurija. Maščevati se hoče nad menoj, nesramnež.«

»Ali poznate to dekle, gospod grof?«

»Samo na videz. Kako naj bi bil taki osebi — ne, to je smešno!« se je prekinil Hugo in si nervozno segel v lase.

»Ali niste imeli ljubezenskega razmerja s Pavlo, gospod grof?« ga je vprašal sodnik.

»Bog me obvaruj! Ali kaj takega trdi?«

»Ali niste bili v torek zvečer v gostilni njenega očeta?«

»Ne,« je odločno odgovoril Hugo. »Samo toliko vam lahko rečem, da je vse skupaj podla laž.«

Nato je sodnik pozvonil in slugi nekaj namignil. Takoj so se odprla vrata na stežaj in v sobo je stopil Kolarjev Jurij.

Kakor razdražen tiger je planil Hugo proti njemu in besno zakričal nad njim:

»Vi ste tu lopov! Kako se drznete govoriti o meni? Priznajte takoj, da ste lagali, ali pa vas —«

»Vi ste tu lopov! Kako se drznete govoriti o meni? Priznajte takoj, da ste lagali, ali pa vas —«

»Prosim, gospod grof, mirujte!« je pomirljivo dejal sodnik in rezko nagovoril Kolarjevega Jurija:

»Ali še vztrajate pri svojih trditvah?«

»Seveda! Vse je čista, gola resnica in Pavla mora to izpovedati,« je dejal Jurij prepričano. Za jezne poglede mladega grofa se ni nič zmenil, ampak je dejal:

»Kakor gotovo je Bog v nebesih, tako zanesljivo sem slišal, ko ste dekle nagovarjali h krivemu pričevanju, ko ste ji ponudili denar, da bi vam pomagala uničiti lastnega brata. Ali se še spominjate, kako je Pavla zahtevala da jo vzamete za ženo? Tudi to tajite? Nočete priznati, da sena jaz rešil Pavlo iz vaših rok, ko ste jo hoteli zadaviti?«

»Predrzni lažnivec« je vzkliknil Hugo, ki se je tresel od jeze in strahu.

»Gospod sodnik,« se je Jurij obrnil k sodniku. »Prisegam najsvetejšo prisego, da je vse to res. In Pavla — ali je ni tu? — bo morala povedati to, kar je povedala meni, da je namreč ta« — pokazal je Hugona — »morilec svojega očeta!«

Smrtna tišina je zavladala v sobi pa teh besedah. Nekaj trenutkov so bili vsi presenečeni po tako strašni obtožbi.

Hugo je nehote skočil nazaj. Ustnice so se mu krivile od jeze in oči so se mu zabliskale v sovraštvu.

»Pasja duša!« je zakričal grof in z vzdignjenimi pestmi skočil na nasprotnika. Sodnik in pisarji so prestrašeni priskočili in sluga je naglo pritekel. [nejasno]

Hugo je dobil močan sunek v prsa in padel nazaj na stol in s stola na tla. Takoj pa se je pobral s tal in zgrabil stol, hoteč Jurija pobiti. [nejasno]

»Gospod grof, prosim vas!« je segel vmes sodnik, ki se je obrnil k Juriju in dejal:

»Mirujte, ali pa vas dam zapreti!«

Sodnijski sluga je prihitel in očistil Hugonovo obleko.

»Poslušajte torej,« se je sodnik obrnil k Juriju. »Dal sem poklicati dekle, na katerega se sklicujete. Ona vse taji in pravi da ste si vi te obdolžitve sami izmislili! Ali zdaj priznate, da so bile vaše trditve brez podlage?«

»Kaj? Pavla taji? Noče priznati?« je presenčeno vzkliknil Jurij. »Ali je to mogoče?«

Hugo je vse to slišal in se prešerno nasmejal. Prepričan je bil, da ba zmagal.

»Tako! Saj sem vedel! Neumna in hudobno si to pripravil, lopov!« je rekel Hugon in se obrnil k sodniku.

»Gospod sodnik, zahtevam, da tega krivoprisežnika zaprete!«

»Da,« je odvrnil sodnik in grdo pogledal Jurija. »Svetujem vam, da prosite gospoda grofa odpuščanja, drugače vas bomo morali dati v zapor.«

»Tako? Na ta način se bo delalo?« se je bridko nasmejal Jurij. »Temu plemenitemu gospodu se ne bo nič zgodilo, čeprav predrzno laže in je žensko podkupil. Toda jaz trdim še tisočkrat,« je zagrmel z mogočnim glasom. »On in nihče drug! In če sodišče ne bo pomagalo nedolžnemu, mu bo pomagal Bog!«

Še preden je mogel sodnik ukazati, naj gozdarja primejo, je Jurij izginil. Detektiv je takoj skočil za njim, toda bilo je že prepozno.

Kmalu je Hugo odšel. Zadovoljno se je smejal in si med potjo prisegal, da se bo maščeval nevarnim sovražnikom.

Sodnik je še obljubil, da bodo Jurija zaprli. Zdaj je sicer še ušel, toda kmalu ga bodo imeli.

Med tem pa je sedel v istem poslopju grof Stanko in obupaval od samote.

Zunaj med pomladanskim zelenjem se je svetlikal grad.

Kakšno nasprotje! Tu ječa in obup, tam razkošje in prostost!

Ko je Hugo stopil v svoj voz, je zaničijivo rekel:

»Ti si izgubljen, jaz, pa sem dedič ogromnega premoženja. Vse to bo moje: grad, tovarna, bogastvo, tvoja nevesta!«

In voz je naglo oddrdral.

XI. ŽRTEV ZVESTOBE

Grof Stanko je sedel v ječi zatopljen v žalostne misli. Zunaj je bila svetloba, on pa je moral trpeti med debelim zidovjem, prenašati sramoto in pričakovati vsak čas kruto obsodbo.

Morilec lastnega očeta! Ta strašna obsodba mu je trgala srce in ga mučila noč in dan. Še v sanjah ni imel miru.

Kaj mu je pomagalo, da je nedolžen, ko pa nihče ni verjel v njegovo nedolžnost? Ko bi bil vsaj prost, bi že našel način, da bi se rešil sramote, toda tu v ječi ni mogel storiti ničesar.

Upanje, da se bo osvobodil, je minevalo dan za dnem. Od nikoder ni hotela priti pomoč. Ta teden, kar je že zaprt, se je Stanko postaral že za deset let. V njegovo prej gladko lice so se zarezale gube in hrbet se mu je ukrivil.

Ko je bil zatopljen v svoje težke misli, ga je premotilo žvenketanje ključev pred vrati. Prišel je jetniški paznik in za njim sodnijski sluga. Rekel mu je:

»K zasliševanju pojdete!«

Kmalu je stal grof Stanko pred preiskovalnim sodnikom. Bilo je drugi dan po zaslišanju grofa Hugona.

Mladi sodnik je jetnika sprejel čisto drugače kakor prej Hugona.

»No? Ali ste se medtem že premislili?« je osorno vprašal. »Ali boste naposled vse odkrto priznali?«

Mirno in ponosno je stal grof Stanko pred njim. Temu človeku ni maral pokazati svojega trpljenja, jezilo pa ga je, ko se je sodnik vedel tako grdo proti njemu. Zato mu je tudi osorno odgovoril:

»Če mislite, da sem kriv, mi dokažite!«

»To se bo zgodilo! Le zanesite se na nas!« je dejal sodnik in se je jezno nasmehnil.

Sodnika je jezilo, da grof tako trdovratno vse taji. Zdaj pa ga je hotel prisiliti k priznanju, ker je mislil, da ima v rokah sredstvo, ki mu bo pomagalo.

»Ali mi morete danes razložiti, odkod so rjave pege na vaših prstih?« je začel sodnik.

»Ne, ne vem!«

»Ne! Mi pa vemo. Pege so bile od strupa, ki ste ga nalili svojemu očetu. To smo dognali s kemično preiskavo. Zakaj torej še tajite? To vam ne more prav nič pomagati. Saj menda niste izvršili umora nalašč. Bodite prepričani, da s tajenjem samo škodujete.«

»Upam, da se bo izkazala moja nedolžnost še pred porotno obravnavo,« je samozavestno odgovoril Stanko.

»Tako? Mislite torej, da ne bomo dobili drugih dokazov. Pa ste v zmoti!«

Po teh besedah je sodnik pomolil jetniku pred oči nekaj svetlega in je rekel:

»Povejte mi, kje in kdaj ste izgubili ta manšetni gumb?«

Bil je gumb, ki ga je bil našel detektiv in ga dal sodniku, kakor je bilo predpisano. Filip Smit je takoj rekel, da je prišel gumb očitno pozneje in po kakšni drugi osebi na mesto, kjer ga je bil našel.

Pametni sodnik pa je bil drugačnega mnenja. Pozorno je premeril Stankov obraz, kjer ni bilo videti nikakšnega presenečenja.

»To je torej vaš gumb?« je izpraševal sodnik.

»Da, moj je! Kakor vidim, imate tudi drugega še tamle,« je odvrnil Stanko.

Drugi gumb je bil res še v manšeti, ki so ga bili jetniku vzeli.

»Prav « je pokimal sodnik. »Torej nočete vedeti, kje ste gumb izgubili. Povedal vam bom, kje so ga našli. Dobili so ga v spalnici vašega očeta pod umivalnikom, tam, kjer je stala steklenica s strupom. Zdaj torej vidite, da vam je vse dokazano.«

Jetnik se je sicer zavedal strašnega pomena tega odkritja in je prebledel, toda priznati ni mogel.

»Ne, in če bi našli tisoč gumbov tam! Ne morem vedeti, kako je prišel tja. Tisti večer nisem niti stopil v spalnico svojega očeta,« je dejal Stanko.

»Po tem dokazu boste nedvomno obsojeni,« je dejal sodnik. »Premislite torej svoj položaj! Upam, da boste jutri že mehkejši.«

Sodnik je bil jezen, ker ni ničesar dosegel in je velel jetnika odvesti.

Nesrečnik je spet sedel v ječi in je zaman premišljal, kako bi si pomagal. Zdelo se mu je, da se je vse zarotilo proti njemu, nebesa in pekel.

Znočilo se je. Stanko pa je še zmerom na istem prostoru čakal. Spanec ni hotel priti, da bi mu vsaj za nekaj časa pregnal skrbi.

Polnoč.

Mrtvaška tišina je vladala okoli njega. Slišal je samo utripanje svojega srca.

Tedaj je začul rahlo šumenje pred vrati. Ključ se je obrnil v ključavnici in zaškripal. Kdo prihaja sredi noči? Jetniški paznik? Kaj le hoče!

Jetnika je obšla misel: kaj, če se je izkazala njegova nedolžnost? Če so pravega krivca dobili? Čudež bi bil to, a verjetno bi bilo le.

Počasi in previdno so se odprla z železom okovana vrata. V ječo je posvetila luč in tiho kakor tat je stopil neki moški v celico.

Paznik? Ne, paznik ni bil, čeprav je imel pazniško čepico in suknjič.

Došlec je zaprl vrata za seboj in privzdignil svetilko, da je razsvetlila njegov obraz. Grof Stanko je poskočil kvišku in ga pogledal kakor duha.

Pred njim je stal — Kolarjev Jurij.

Stanko skoraj ni verjel svojim očem in si je mislil, da sanja, ko je zagledal pred seboj nekdanjega gozdarja svojega očeta.

»Jurij!« je pridušeno vzkliknil. »Za božjo voljo, kako ste prišli sem k meni?«

»Tiho!« je šepnil Jurij in postavil svetilko na mizo. »Nikari ne govorite tako glasno, gospod! Nihče ne sme nič slišati, ker sem se le skrivaj priplazil sem, da vam pomagam uiti iz te luknje.«

»Kaj?« se je začudil grof in debelo pogledal nekdanjega gozdarja.

»Le hitro se pripravite gospod grof,« ga je opomnil Jurij. »Dosti časa nimava. Ta paznikov suknjič morate obleči, da vas ne bo nihče ustavil. Natanko vam bom povedal, kako morate hoditi, da pridete ven!«

S temi besedami je odložil suknjič, a grof Stanko se ni zganil. Kakor okamenel je stal na mestu in se čudil: »Osvoboditi me hočete? Pomagati mi hočete, da uidem, vi, Jurij?«

»Da!«

»Kdo vam je vdahnil to misel! Kdo vas je poslal sem?«

»Nihče! Prišel sem, ker vem, da se zbirajo tehtni dokazi proti vam. Nikogar ni, ki bi vam pomagal. Tedaj sem si mislil: rešiti ga moram!«

»To ni nič, gospod grof. Poglavitno je, da se vam posreči uiti.«

»In zaradi mene tvegate takšno nevarnost?«

»Zame se toliko trudite? Zakaj?«

»To je čudno vprašanje. Za vas, gospod grof, bi še več storil. Toda zdaj ni časa, da bi se pogovarjala. Oblecite hitro ta skunjič. Spodaj pri vratih čaka paznik, ki sem ga podkupil, da vas spusti ven.«

»Moj paznik?«

»Ne, nekdo drug, ki je moj dober prijatelj. Tu je še denar za vas, kar ga boste potrebovali pri begu. Kadar boste čez mejo, pišite župniku na Jesenicah. Ta denar okoli šest sto goldinarjev — sem dobil od starega Valentina. Gospod grof, on je edini, ki ve za moj poizkus; on mi je dal denar za vas in vas prosi, da ga sprejmete. Pet sto sem že dal pazniku, pozneje pa mu bo treba dati še kakšen tisočak. Ta denar bom že kako zbral.«

Jetniku je bilo tako čudno okoli srca, ko je poslušal ta pojasnila. Tako je že obupaval, vendar pa so še na svetu zvesta srca, ki mu hočejo pomagati. Stari Valentin je dal celo denar, ki si ga je bil prihranil v dolgih letih.

Ta pošteni in zvesti mož, to zlato srce! Česar se nista upala ne nevesta, ne njegov brat poizkusiti, to je storil ta gozdar, in se ni menil za nevarnost. Še so dobri in pošteni ljudje na svetu!

Jetnik je bil do solz ganjen. Prijel je rešitelja za roko in mu dejal:

»Jurij, iz vsega srca se vam zahvaljujem za to, kar ste zame storili. Nikoli ne bom pozabil vaše požrtvovalnosti.«

»Saj ni tako velika,« se je branil Jurij. »Hitite vendar! Vsak trenutek lahko kdo pride. Sami morate iti.«

»Sam? Kako mislite to?«

»Hm, zaradi tega, ker more iti samo eden ven. Jaz ostanem tu na vašem mestu. Kako bodo jutri debelo pogledali, ko bodo namestu vas dobili mene na mestu!«

Jurij se je nasmehnil, kakor bi bila to samo nedolžna šala.

»Kako? Tu hočete ostati namestu mene in prevzeti vse posledice?« je ganjen vzkliknil Stanko.

»Saj nič ne de, gospod grof, če bom moral nekaj časa sedeti. Za glavo mi ne gre. Drugače pa ni mogoče narediti.«

»O, pač, moj dobri Jurij. Tudi drugače se lahko naredi!« je otožno dejal Stanko.

»No, kako? Radoveden sem!«

»Na ta način, da ne odidem jaz, ampak vi, moj dobri prijatelj!«

»Kaj, gospod, nočete?« se je začudil Jurij.

»Ne, na tak način nočem priti v svobodo,« je odločno odgovoril grof. »Še enkrat se vam zahvaljujem Jurij za dobre namene. Vaše žrtve ne morem sprejeti.«

Na to, da bi se grof Stanko branil iti iz ječe, Kolarjev Jurij niti mislil ni. Zato se je zdaj silno začudil in ni mogel najti drugega izhoda. Začel je prositi:

»Gospod, ljubi gospod, saj to ni vaša zadnja beseda. Bežati morate od tod ...«

»Ne, tega ne bi storil, čeprav bi bila vrata ječe na stežaj odprta.«

»O, vsi svetniki!« je zastokal Kolarjev Jurij in sedel na stol. »To je samoumor, gospod!«

V ječi je postalo tiho. Grof Stanko je bil miren. Zavedal se je svoje nedolžnosti in je moral zavrniti tako velikodušno pomoč.

V razburjenem pogovoru nista čula, da so se približali tihi koraki in da so se ustavili pred vrati na hodniku trije jetniški uradniki: nadzornik in dva paznika.

Pri prislonjenih vratih je nadzornik lahko slišal vsako besedo. Vsi trije prisluškovalci so bili mirni in tihi, ker so že vedeli, kdo je v ječi pri grofu.

Po kratkem molku je Stanko izpregovoril in položil roko na Jurjevo ramo.

»Vaše ponudbe res ne morem sprejeti. Kaj bi mi tudi pomagalo, če pobegnem?«

»Moj Bog, kako morete tako govoriti, gospod grof?« mu je razburjeno segel Jurij v besedo. »Izgubljeni ste, če ne zbežite, ker boste gotovo obsojeni.«

»In čeprav! Rajši umrem nedolžen, kakor da bi se potepal po svetu s strašnim sumom, da sem umoril lastnega očeta. Ne, dragi Jurij, hočem, da me porotniki oproste in da mi rešijo čast pred vsem svetom. Tako dolgo ostanem tu in niti s silo me ne spravite odtod.«

»Gospod, rešiti morate svoje življenje! Čast in dobro ime bosta prišla pozneje. Pomislite samo na ubogo Cvetko! Od skrbi in strahu umira!«

»Cvetka! Moj Bog!« je žalostno vzklknil Stanko in se opotekel na stol.

Pred seboj je videl uničeno srečo. Cvetka! To ime ga je zabolelo. Bolečina in hrepenenje po svobodi sta se borila v njem.

Vrata so bila odprta in rešitelj ga je vabil v svobodo, v srečo! Samo hoteti bi mu bilo treba in sreča bi bila njegova. Cvetka bi šla z njim po svetu kamorkoli.

»Joka za vami, gospod! Če bi bila ona tu, bi gotovo šli!« mu je prigovarjal Jurij.

»Ne morem!« je zastokal izmučeni Stanko. »Brez časti živeti ne morem!«

Zakril si je obraz in zastokal.

»Moja Cvetka, uboga Cvetka!«

»Gospod, bodite mož!« mu je prigovarjal gozdar. »Vrzite proč vse pomisleke o časti. Tu gre za vaše življenje. Ali hočete čakati najhujšega? Ali mislite, da ubogi Cvetki ne bo počilo srce?«

»Tiho! Tiho! Ne govorite o tem!« je prosil Stanko. »Nanjo ne smem misliti, drugače zblaznim.«

»Blaznost je to, da nočete rešiti svojega življenja.«

»Recite, kar hočete, toda jaz ne morem delati drugače. Kako se godi Cvetki, kje je zdaj?«

»Na Jesenicah je ni več. Šla je med bolniške strežnice. Župnik mi je povedal, da je pri nekem francoskem plemiču, ki mu streže.«

»Ali morete izročiti Cvetki kakšno novico?« je vprašal mladi grof.

»Seveda, gospod! Toda, kaj bo to pomagalo?«

»Ali imate pri sebi papir in kakšen svinčnik?«

Jurij mu je ponudil beležnico in svinčnik.

»Le pišite, gospod grof! In če rečete, da ne smem prečitati, ne bom niti pogledal!«

Grof Stanko je položil beležnico na mizo in hitro zapisal nekaj vanjo. Potem jo je izročil Juriju, ki jo je vtaknil v žep.

»Takoj jutri pojdem k njej,« je žalostno dejal Jurij. »Toda prav vesela ne bo. Bolje bi bilo, milostni gospod, če bi šli vi sami k njej.«

»Ne govorite mi več o tem, prosim vas!« se je odločno branil grof. »Vrnite denar staremu Valentinu. Moja usoda naj se obrne, kakor se hoče.«

»Zbogom, gospod grof. Žal mi je, da moram iti na takšen način stran.«

Juriju se je tresel glas, ko se je poslavljal. Še enkrat je pripomnil:

»Še je čas, gospod grof!«

»Ni mogoče, prijatelj. Ni mogoče. Sami pojdite!«

Globoko je Jurij zavzdihnil, se spet oblekel v paznikov suknjič in vzel svetilko. Preden se je obrnil, je rekel:

»Bog vas obvaruj, gospod grof!«

Še enkrat sta si prisrčno stisnila roko, potem pa je Jurij stopil iz ječe. Vrata za seboj je zaklenil.

V ječi pa se je vrgel jetnik na posteljo in zajokal.

Hodnik je bil tih in temen kakor prej. Jurij ni nikogar opazil in je naglo hitel proti stopnicam. Tedaj pa so iznenada vstale pred njim tri osebe, kakor bi bile zrasle iz tal. Na čelu je začuitil mrzlo cev revolverja.

»Stojte! Udajte se, Jurij Kolar!« mu je zadonel na uho osoren glas.

Presenečen je planil nazaj, toda paznika sta ga že zagrabila za roke in zakričala:

»Stoj!«

Vzela sta mu ključ do ječe in svetilko. Nadzornik se je smehljal in se veselil, da je gozdarja tako lepo ujel. Z revolverjem je meril na Jurija in se mu posmehoval:

No, prijatelj, lepo je, da ste sami prišli sem. Čakali smo vas!«

»Tako?« je prav posmehljivo odgovoril Jurij. »Torej ste dobro pazili.«

»Da! Odkrili smo vaš načrt in smo vse slišali pred grofovo ječo. Tajenje vam ne bo nič pomagalo!«

»Kako prebrisani ste,« se je ponorčeval Jurij. »Sreča za vas, da vas nisem opazil, ker bi se vam slabo godilo!«

»Kaj? Tudi predrzen je?« se je ujezil nadzornik. »Naprej!«

Jurij je samo zamrmral in se je dal odpeljati. Med potjo je še zmerom s posmehljivimi opazkami jezil uradnike:

»Le čakaj! Ne boš se več dolgo smejal!« mu je grozil nadzornik.

Na koncu hodnika, prav blizu stopnic, so se ustavili in nadzornik je odprl vrata v celico.

»Ali naj se potrudim vanjo?« je vprašal Jurij.

»Da, naprej!«

»Pa mi ni nič kaj po volji!« je dejal Jurij in si je z enim samim sunkom oprostil roke. Potem je prijel oba paznika za vrat in sunil vse tri v celico.

V ječi so padli vsi trije drug čez drugega kakor snopi slame in še preden so se mogli pobrati, je Jurij zaloputnil vrata, jih zaklenil in odšel.

»Tako! Zdaj pa še vi poizkusite, kako se sedi!« se je zmagoslavno nasmejal Jurij in odhitel po stopnicah.

Bil je že v veži, ko so začeli ujetniki razgrajati in vpiti. Razgrajanje bo gotovo kmalu priklicalo stražnike, si je mislil Jurij in pohitel, da bi prišel čimprej ven iz sodnijskega poslopja.

Že je zaslišal tekanje po hodnikih in ko je hotel stopiti na dvorišče, mu je prišel nasproti neki paznik. Ker pa je imel Jurij pazniški suknjič in čepico, mu je paznik zaklical, misleč, da ima tovariša pred seboj:

»Kaj se je zgodilo?«

»Najbrž gori!« je odvrnil Jurij in smuknil skozi vrata.

Ne da bi se bil ustavljal je hitel na ulico.

Straža ga ni zadržala in temna noč ga je sprejela begunca v svoje okrilje.

XII. PRAZNO UPANJE

Ko se je Cvetka drugo jutro zbudila, se ji je zdelo, kakor bi bili vsi dogodki pretekle noči samo mučne sanje. Sedla je na posteljo in pogledala okoli sebe. Kje je?

Ta visoka, velika soba, opremljena s temnim pohištvom ji je bila tuja. Počasi se je začela spominiati, da jo je pripeljal sem Rochefort in strašen doživljaj ji je stopil živo pred oči; nesrečna ujetnica v rotundi, sovražnikove grožnje.

Hitro se je oblekla in že vsa zmedena je začela misliti, kaj prav za prav išče na tem gradu. Streči mora bolnemu markiju, — to je njena dolžnost. Bilo je nedvomno že pozno, ker je solnce svetlo sijalo v sobo.

Odhitela je na hodnik in začela iskati stopnice. Toda v tuji sobi se ni takoj spoznala.

Tedaj je stopil pred njo Rochefort in jo povabil s seboj:

»Pojdite z menoj! Nekaj vam moram povedati.«

»Storite, kar hočete,« je pogumno odgovorila. »Naredila bom to, kar se bo meni zdelo prav!«

Rochefort se je ustavil in jo prijel za roko. Oči so se mu zasvetile, ko je dejal:

»Še enkrat vas svarim! Ne izdajte moje skrivnosti. Če boste to poizkusili, boste za večno izginili. Doživeli boste isto, kakor nesrečnica v rotundi!«

Cvetka se je stresla in se umaknila pred strašnim možem.

»Tamle so stopnice!« ji je mirno dejal grof. »Spodaj krenite na levo. Marki vas čaka. Z njim sem že govoril. On ve vse. Še enkrat: varujte se! Ne omenite stricu niti besedice!«

Trdih korakov je šel, Cvetka pa je krenila po stopnicah in noge so ji klecale. V jedilnici je dobila zajtrk, ki ga je brez teka pojedla, potem pa je šla k markiju.

Stari sluga ji je odprl vrata.

Marki je slabo spal, ker so ga boleli hromi udje. Nejevoljno je sprejel strežnico in je osorno zagodnjal nad njo: »Vendar, ste se že naspali! Enajst je ura, vi pa bi bili morali nastopiti službo ob devetih. To se ne sme več zgoditi! Ali ste me razumeli?«

Cvetka se je opravičila in začela z nežno roko popravljati blazine, na katerih je počival bolnik. Njene kretnje, njen glas in njeno vedenje so tako pomirjevalno vplivale na sitnega starca, da se je njegov obraz kmalu zjasnil.

»Ti greš zdaj lahko spat,« je velel slugi. Danes si dovolj dolgo čul pri meni.«

»To se ne sme več zgoditi, gospod marki,« je hitro rekla Cvetka. »Odslej bom jaz ponoči čula.«

Stari sluga jo je hvaležno, a začudeno pogledal in počasi šel.

Marki je obrnil glavo in je svoje, še zmerom živahne oči obrnil v lepo dekle.

»Ali mislite to res storiti?«

»Res, gospod marki. Od srca rada. Ali naj vam kaj berem, ali ...«

»Nič. Najprej vas moram natanko pogledati,« je dejal marki in je z zdravo levico prijel Cvetko za lice.

Tako pozorno ji je pogledal v oči, da je zardela.

»Dobre, prijazne oči imate, dete. Zdi se mi, da niste samo na zunaj angel, ampak tudi v srcu.«

Njegov glas je postal čudovito mehak in nežen in v njegovih očeh se je izražala ponižna prošnja; prošnja slabotnega bolnika, ki se čuti samotnega in zapuščenega in hrepeni po toplem sočutnem srcu.

»Da, prav rada ostanem!« je mirno odgovorila Cvetka.

»Dajte mi roko. Tako! Veste, ljuba gospodična, nesrečen človek sem. Imejte potrpljenje z menoj!«

Res je bilo treba dosti potrpljenja za tega bolnika. Cvetka pa je čutila v sebi nekakšno nagnjenje do tega starega moža in njen vpliv nanj je bil tolikšen, da je samo njena navzočnost pomirila starega, zmerom nezadovoljnega gospoda. Kmlau je morala biti zmerom pri njem.

Tako je minilo nekaj dni, da Cvetka skoraj ni prišla iz bolnikovih sob.

Toda misel na nesrečno jetnico jo je še zmerom vznemirjala. Nikakor se ji ni posrečilo najti načina, da bi prišla skrivaj v rotundo.

Grofa Rocheforta je videla samo enkrat, čeprav je bil še v gradu in jo je neprestano nadzoroval. Dekle si je včasih vprašalo, ali marki res pozna skrivnost, kakor ji je bil takrat povedal grof Rochefort. Kolikor bolj je spoznala, da stari gospod ni tako trdosrčen in okruten, kakor si je izprva mislila, tem manj je mogla verjeti, da bi bil dopustil takšno okrutnost. Dostikrat jo je prijelo to, da bi povedala, kar je vedela o jetnici, toda vselej se je zbala posledic. Rochefort ji je grozil in kmalu je spoznala, da bi on lahko svoje grožnje uresničil, saj je bil on pravi gospodar na gradu.

Tako je bila Cvetka zelo previdna. Marki je ne bi bil mogel braniti, ker je bil bolan, in grof Rochefort se je tudi proti stricu obnašal kakor gospodar.

Kljub Rochefortovi prepovedi je Cvetka napisala pismo za župnika na Jesenicah in je pismo dala nekemu služabniku, naj ga nese na pošto. Dobro uro nato — bilo je zvečer, četrti dan po njenem prihodu — pa je stopil Rochefort v njeno sobo in ji pismo vrnil.

»Tu imate pismo!« ji je dejal. »V bodoče se vam ni treba več truditi. V gradu ne boste dobili sluge, ki bi vam nosil pisma na pošto.«

Še enkrat je grozeče pogledal Cvetko in šel.

Cvetka je vsa presenečena vzela pismo v roko. Bilo je odprto. Torej ga je Rochefort prebral.

Nekaj časa je sedela Cvetka vsa omamljena. Izpraševala se je, kaj bo zdaj, kako bo dobila kakšno sporočilo o Stanku. Videla je, da je odrezana od sveta.

Jokala je. Tu je bila čisto zapuščena — ujeinica. In gorje ji, če zve Rochefort, da je hči tistega moža, ki ga je on pahnil v ječo. Potem se je bo še bolj bal in jo še strože nadzoroval.

Cvetka je bila v veliki nevarnosti. Že so se začeli zbrati oblaki nad njeno glavo.

Zvonec jo je poklical k markiju.

Naglo si je obrisala solze in odhitela k njemu.

Pred vrati pa se je začudeno ustavila, ker je zaslišala znotraj razburjene glasove.

Rochefort je bil pri stricu in je pravkar ostro in hripavo dejal:

»Jaz si ne dam ničesar več ukazovati, saj nisem mladoleten fant! Kaj hočeš prav za prav? Ali naj čakam do tvoje smrti?«

»Kaj? Jaz ti torej že predolgo živim?« je dejal jezno marki. »Že danes bi rad dedoval po meni? Toda, čakaj, fant! Uračunal se boš! Oporoko še lahko izpremenim!«

Rochefort je surovo zaklel in zaničljivo pripomnil:

»Le poskusi! Komu v korist bi me rad razdednil? Saj nimaš nobenega dediča več, kajti tvoja hči Evgenija, ki si jo zavrgel, je umrla.«

Po teh brezsrčnih besedah se je začulo bolestno stokanje in vzdihovanje.

»Nesramni lopov!« je kriknil starec v onemogli jezi. »Spominjaš me na mojo prenaglo strogost, na mojo blazno trdosrčnost! Ali me nisi ti k temu izpodbodel? Moj Bog, strašno sem kaznovan, ker sem tako kruto ravnal s svojiim otrokom! Toda ti — ti si največ kriv, zato te preklinjam — «

»Norec!« se je zasmejal Rochefort. »Mene delaš odgovornega za svojo neumnost, za svojo slepo kletev? Ali sem te jaz silil, da zavržeš Evgenijo?«

»Ti si zastrupil moje srce, ti si me naredil tako trdosrčnega!« je zaklical starec s pretresljivim, obupanim glasom.

»Ha, mrtve ti ne morem več vrniti!«

»Saj ni mrtva. To bi bila prevelika kazen!« je zastokal starec.

»Človek, o katerem se že deset let ni nič slišalo, se nikoli več ne vrne!« je brezčutno odgovoril Rochefort. »Kesaj se in toži kolikor hočeš. S tem ne boš več priklical svoje hčere!«

Po teh besedah se je Rochefort približal vratom. Cvetka se je naglo umaknila in je komaj še toliko utegnila, da se je v temnem hodniku skrila za neko omaro. Rochefort je šel mimo tresoče se deklice, ne da bi jo bil opazil.

Cvetka je z gnusom in strahom gledala za njim.

Strašne stvari je slišala in šele sedaj jo razumela, zakaj je stari marki tako nesrečen. Kesanje mu je trgalo srce in vest ga je pekla. Lastni nečak pa, katerega je bil vzel starec k sebi za tolažbo, je še večal njegove muke in mu je zadajal zmerom nove bolečine.

Živci so ji drhteli in zato je šla za pol ure na vrt, da bi se pomirila.

Ko se je vrnila in stopila s temnega hodnika v veliko vežo, je zagledala pred stopnicami Rocheforta in nekega mladega, elegantno oblečenega gospoda.

V prvem trenutku je spoznala Hugona, brata grofa Stanka, in se je tako prestrašila, da ni mogla več premakniti nog.

Kako, po kaj je prišel Hugo sem? Ali je prišel zaradi nje? Te misli so ji rojile po glavi.

Stisnila se je k steni in drhtela. Gospoda sta se prijateljsko, ljubeznvo pozdravila in šla v veliki salon, ki je bil poleg veže.

Nekaj ji je reklo, da je stopila za njima. Morala je zvedeti, ali ji morda ne grozi nevarnost.

Smuknila je v temno dvorano, ki je bila zvezana s steklenimi vrati s sosedno sobo, kjer so bile slike prednikov. Ustavila se je pri steklenih vratih.

Vrata so bila sicer trdno zaprta, toda med barvanim steklom je bilo majhno okence, ki se je dalo odpreti. To napravo je bila Cvetka pred kratkim opazila, ko je služabnik pospravljal dvorano.

Tiho in previdno je odprla okence, pa samo za prst na široko, da je ne bi kdo opazil.

Moža sta se pogovarjala tako tiho, da je Cvetka samo včasih ujela kakšno besedo. Opogumila se je in odprla okence bolj na široko. Zdaj je lahko pregledala salon.

Hugo je sedel pri mizici, kjer je sluga položil cigarete in vina. Rochefort pa je stal zraven njega. Oba sta bila videti zelo razburjena in sta očitno govorila nekaj zelo važnega.

»Ona je torej še zmerom živa?« je slišala govoriti Hugona. »Vraga, to se mora vendar končati!«

»Da, končati se mora!« je odvrnil Rochefort. »Tako ne more več iti. Da, če bi starec umrl ...«

»Stari menda še ne misli tega, kaj?« je surovo dejal Hugo. »No, saj te on ne ovira!«

»Biti pa moram le zelo previden, kajti če bi zvedel, kdo je najina ujetnica v rotundi, potem bi zvedel tudi za najino skrivnost in moje upanje bi splavalo po vodi.«

»Izdaje se ti pač ni treba bati. Služabništvo ti je zvesto, sicer pa tako nihče drug ne ve za jetnico, kakor tvoj sluga Blaž!« ga je pomiril Hugo.

»To je res! Toda tudi neka druga oseba, neka tujka jo je našla in ta me lahko izda.«

»Hudiča! Kdo pa?«

»Nova strežnica mojega strica, usmiljena sestra in krasno dekle vrhu tega.«

»Daj, da se zaljubi vate, potem pa bo vsa tvoja in se ti ne bo treba bati!«

»Za kaj takega ona ni. Sicer pa jo moraš poznati, Hugo! Iz njenega pisma, ki ga je hotela poslati nekemu duhovniku, sem zvedel precej o njenih razmerah. Ona je bila namreč ljubica tvojega brata.«

»Kaj? Lepa Cvetka?« se je začudil Hugo. »Ta je tu?«

»Da. Cvetka Malinšek se piše.«

»Da, to je ona! Sto vragov! Tako sem jo spet našel! In ona ve za najino skrivnost?«

»Še ne vsega. Tega še ne ve, da je ...«

Nadalnjih besed Cvetka ni mogla več slišati, ker jih je Rochefort šepetal in je tudi Hugo govoril prav tiho. Samo posamezne besede je še razumela:

»Da — tvoja žena ...«

Kdo jih je izgovoril? Rochefort? Ali je jetnica njegova žena?

Cvetka se je stresla od razburjenja, ko je poslušala.

»Dobro,« je dejal Hugo čez nekaj časa glasno. »Tako bova naredila. Prav imaš. Oba je treba odstraniti. Lepo Cvetko lahko meni prepustiš.«

Cvetka je vztrepetala, ko je zaslutila Hugonov sramotni namen.

»Da, tebi se dobro godi!« je dejal Rochefort, ko sta vstala in je Hugo odhajal. »Ti si dosegel svoj cilj! Zdaj si gospodar ogromnega premoženja. Ampak po pravici mi povej: Ali je tvoj brat res kriv?«

»Seveda je!« je hladno odgovoril Hugo. »Kdo drug naj bi bil to storil? Zanesljivo bo obsojen, da mi ne bo več delal napotja!«

»Ali nisi nekoliko pomagal, da se je sum obrnil nanj?« je vprašal Rochefort.

»Seveda sem! Drugače bi bili prav tako lahko trdili, da sem jaz kriv!«

»Hm, hm,« je zagodrnjal Rochefort in nekako sumljivo pogledal grofa Hugona. »Ti si znal zmerom dobro igrati! Upam, da se naposled ne bo vse izpremenilo v tvojo nesrečo!«

Hugo se je samo prisiljeno zasmejal, Rochefort pa je dodal: »Ali bi šla k njej in ...«

Zadnjih besed Cvetka spet ni razumela. Gospoda sta še nekaj časa šepetala, potem sta šla.

»Usmiljeni Bog,« je vzdihovala Cvetka bleda ko smrt, »kaj hočeta? Kam gresta? K njej —, k ubogi jetnici?«

V trenutku ji je prišlo na misel: če gresta zdaj v rotundo, bi bila to najlepša priložnost, da se splazi za njima.

Nič več ni mislila na nevarnost, v katero bi bila utegnila pasti. Vrnila se je v vežo, kjer se je skrila za stopnicami. Zagledala je namreč Hugona, ki je hodil po mračnem hodniku. Bil je sam.

Čez nekaj minut je prišel še Rochefort z druge strani. V roki je nesel svetilko in šop ključev. Napotila sta se v zadnji del gradu, kjer je bila rotunda.

Drhteč se je splazila Cvetka za njima skozi dolg, temen hodnik. Svetilka je brlela pred njo in zamolklo, votlo so odmevali koraki po kamenitem tlaku.

Rochefort je odklenil več vrat in jih pustil odprta. Iznenada je svetilka ugasnila in Cvetka je slišala, da so se zaprla neka vrata. Tema in tihota sta zavladala okoli nje.

Premišljevala je, ali naj se vrne ali pa naj gre predrzno dalje. Ni skoraj vedela, kaj dela, ko je počasi hodila v temi dalje.

Tedaj je zadela v neka vrata, ki so se sama odprla in za njo spet zaprla.

Stopila je še nekaj korakov dalje v temi, a hodnika je bilo konec. Tipala je po stenah, a nikjer ni bilo izhoda. Silno se je prestrašila in se je obrnila. Spet je prišla do vrat, a zdaj je bil ves njen trud zaman.

Tedaj pa je začula v srce segajoč, pretresljiv ženski krik. Samo jetnica v rotundi je morala tako kričati.

Cvetka je prebledela, noge so se ji zašibile, da je morala poklekniti. V duhu je videla prizor, ki se je v tem trenutku nedvomno odigral v rotundi. Neusmiljena moža z zločnskim namenom, in uboga, nedolžna žrtev, ki je krvavela v njunih rokah ...

Spet je bilo vse tiho kakor v grobu. Kakor blazna je planila Cvetka kvišku in se z vso močjo zagnala v vrata, ki so ji bila na potu.

Tedaj so za njo zaškripale duri in svetloba je padla na hodnik. Rochefort in Hugo sta se vrnila. Cvetka je bila izgubljena.

XIII. POMEMBNO ODKRITJE

Tisti dan. ko je obiskal Hugo svoejga prijatelja Rocheforta, je bila tudi Elvira na majhnem potovanju. Peljala se je v mesto, kjer je opravila neko stvar, za katero niti baronica, njena mati, ni vedela.

Elvira se je vrnila šele proti večeru. Ko je pri stranskem vhodu stopila iz voza, je zagledala kmečko oblečenega dečka, ki je v zadregi stal ob ograji.

»Kaj išče tu?« je vprašala Elvira slugo, ki ji je bil odprl kočijo.

Takoj se je sluga z dečkom pogovoril. Potem se je vrnil in dohitel Elviro v veži.

»Milostna baronica,« je dejal, »deček pravi, da ima nekaj za gospoda grofa. Ker pa njega še ni tu ... «

»Kaj pa je?« mu je segla Elvira v besedo. Ta zadeva jo je zanimala.

»Deček noče ničesar povedati.«

»Privedite ga k meni!«

Sluga se je moral dolgo truditi, preden je pregovoril očitno nekoliko omejenega dečka, da se je upal stopiti pred imenitno damo. Naposled je pa le prišel. V eni roki je sukal klobuk, v drugi pa je stiskal neko pismu podobno stvar.

Sluga se je na Elvirin migljaj umaknil nekaj korakov nazaj in baronica je prijazno dejala:

»Ali imaš kakšno pismo?«

Deček je prikimal.

»Gospodična iz gostilne v gorski kotlini me je poslala,« je dejal deček.

»Kdo?« se je začudila Elvira.

In ko je deček odgovoril: »Pavla,« ji je šinila v glavo neka misel.

Pavla — Jurij Kolar, o teh dveh je že slišala govoriti v zvezi s Stankovo krivdo. Presenečena je bila, a na videz je postala mirna in hladna.

»Kar sem daj pismo!« je dejala Elvira.

»Izročiti ga moram gospodu grofu!« je zajecljal deček in pogledal okoli sebe, kakor bi iskal pomoč.

»Tu ne moreš čakati, da bi se gospod grof vrnil. Kar meni daj pismo, pa mu ga bom jaz izročila!« je silila baronica.

Deček se ni upal ugovarjati in je samo debelo gledal, ko mu je Elvira vzela pismo iz roke in odhitela v grad.

Elvira je šla takoj v svojo sobo in še preden je snela klobuk in odložila popotno obleko, je pretrgala ovitek, na katerem je bil Hugonov naslov.

Pismo se je glasilo:

»Gospod grof! Ker ne držite svoje obljube, vam moram pisati. Vedeti hočem, pri čem sem. Da se ne dam voditi za nos, vam je dobro znano. In če mislite, da me zdaj lahko zasmehujete, ko sem vam na ljubo krivo pričala, se zelo motite. Vsak dan lahko še vse prekličem. Dobro premislite, koliko vem o vaši skrivnosti, in nikari me ne poskušajte goljufati. To bi se vam slabo obneslo! Pavla.«

Dolgo je Elvira strmela v te vrste, kakor jih ne bi bila mogla razumeti. Potem pa se ji je posvetilo v glavi. Odprla je vrata v sosedno sobo in planila k svoji materi:

»Poglej, mati, poglej! Kakšno odkritje!« je vzkliknila.

Baronica je preplašeno skočila z otomane.

»Kaj ti je? Kaj ti je, Elvira? Kaj imaš v roki?«

»Čitaj, mati, čitaj!« je vsa vesela dejala Elvira. »Stanko je rešen! Hvala Bogu, da je rešen!«

Baronica je presenečena pograbila pismo in ga prečitala.

Elvira je stala pred materjo, kakor bi bila v ognju.

»Da, kaj ... kaj ... pomeni to?« je začudeno vprašala mati in pogledala hčer.

»Ali ne razumeš?« je hitela praviti Elvira. »To dekle je Hugonova ljubica! Vse je resnica, kar je trdil Kolarjev Jurij pred sodnikom! Saj se še spominjaš, kaj je izpovedal.«

»Otrok, to ne more biti resnica!« je kriknila mati.

»Res je, res! To dekletovo pismo je dokaz! Kako bi mogla Hugonu groziti, če ne bi bilo res? Ona ve za strašno tajnost. In ta tajnost se tiče Hugona in smrti njegovega očeta. Hugo je nalašč naredil tako, da so Stanka zaprli kot morilca. Zakaj? To dekle je vse povedalo. Kolarjevemu Juriju je to povedalo. Stankova nedolžnost bo zdaj prišla na dan. Zaradi tega pisma bo dekle prisiljeno preklicati vse, kar je izpovedalo Hugonu na ljubo. Resnico bo morala priznati. Tako bo Stanko rešen ječe, tako bo padel strašni sum z njega.«

»Kako moreš kaj takega upati, dete? Ali ni Stankova krivda jasno dokazana? Kaj naj pomeni to pismo?«

»Zdi se mi, mat, da me nočeš razumeti. Hugo hoče svojega brata spraviti v pogubo. In to dekle — Pavla — mu pri tem pomaga. Se več! Sum bo padel zdaj na Hugona samega.«

»Ali si zblaznela, Elvira,« je dejala baronica. »Hugo je ...«

»Bog mi oprosti, če krivo sodim. Toda resnica mora priti na dan. Strašna uganka se mora razvozlati. Oh, če pomislim, da mora Stanko po nedolžnem prenašati sramoto, da ga hoče lastni brat spraviti v nesrečo — ne, tako strašno je to!«

»Za božjo voljo, kaj misliš storiti?« je nestrpno vprašala stara baronica.

»Ali še vprašuješ, mati? To pismo, ki pomeni za Stanka svobodo, bom izročila preiskovalnemu sodniku.«

»Nikoli! Tega ne smeš!«

»Kdo mi more braniti? Takoj se bom peljala v mesto in še danes bo Stanko prost.«

»Saj si znorela,« se je ujezila baronica. »Še kakšno neumnost bi naredila, toda jaz tega ne bom pustila!«

Baronica je krčevito stisnila pismo v roki.

»Ne, nobene neumnosti ne smeš narediti!« jo je opominjala. »Po mojem prepričanju je Stanko kriv. On in ne Hugo. In kaj bi imela ti od njega, če bi ga izpustili? Ali misliš, da bi te iz hvaležnosti vzel. O, ne! Še tisti trenutek bi ležal k svoji ljubici, tovarniški delavki, in naju postavil na cesto.«

»Daj mi pismo, mati!« je zahtevala Elvira in se ni menila za njene ugovore in pomisleke. »Tako zaslepljena si, da iz same sebičnosti nočeš spoznati resnice.«

Vsa razburjena je hotela s silo iztrgati materi pismo. Toda baronica je bila odločena, da prepreči Elvirin namen, in je zbežala s pismom v spalnico.

Elvira je šla za njo. Toda bilo je prepozno. Ko je prišla tja, je mati že držala pomembno pismo nad gorečo svečo.

Papir se je vnel in trenutek nato je bilo samo še pepel.

»Tako, Elvira,« je hladno dejala mati. »Zdaj ne boš mogla narediti nobene neumnosti!«

Elvira je obupana zakričala. Bleda kakor smrt je strmela v uničeno pismo.

Potem je sovražno pogledala mater in vzkliknila:

»Tega ti nikoli ne odpustim. Ne misli pa, da si s tem kaj preprečila in da se resnica ne bo izvedela. Še eno sredstvo imam in z njim bom lopova razkrinkala. Stanko bo rešen!«

Užaljena se je obrnila in šla. Baronica je zakričala prestrašena za njo:

»Elvira, kam greš?«

Med tem ko se je odigral ta prizor med materjo in hčerjo, je prišel detektiv Filip Smit skozi stranska vrata v grad.

Po samotnih, tihih hodnikih je prišel neopaženo do sob starega grofa. Še enkrat je hotel tu vse preiskati, zlasti pa so ga zanimale fotografske plošče. To preiskavo je hotel izvršiti na kraju, kjer se je bil zgodil zločin.

Natanko je pregledal aparat in ga postavil na mizo, prav tja, kamor ga je bil pripravil usodepolnega večera stari Valentin. Detektivu je padla v oči zlasti dolga gumijasta cev, s katero se je odpirala in zapirala leča. Ta cev je bila torej nekakšen sprožilec.

Če je stal aparat tako, potem je segal konec cevi prav do naslanjača.

Detektiv je sedel v naslanjač. Res, konec cevi je bil pri njegovih nogah.

Detektiv je stopil z nogo na konec cevi, ki je imel obliko hruške, in razporek v aparatu se je odprl. Ko je odmaknil nogo, se je leča spet zaprla.

Tedaj mu je šinila v glavo neka misel. Skočil je pokonci in odšel v temno sobico, kjer je bilo vse pripravljeno za razvijanje fotografskih slik. V sobici je bila podolgasta miza, obložena z vsemi potrebnimi pripravami in kemikalijami.

Detektiv je vzel iz žepa kaseto z dvema ploščama, ki jo je bil dobil v aparatu. Začel je razvijati prvo ploščo. Nič se ni pokazalo na njej. S to ploščo torej ni nihče fotografiral. Morda z drugo.

Položil je drugo ploščo v skodelico. Plošča se je začela črniti in počasi se je pokazala slika, ki pa je bila nerazločna.

Ko je bila plošča dovolj razvita, jo je detektiv obrnil proti rdeči luči in tedaj je jasno in natanko razločil dve osebi.

Ena izmed njiju je bil stari grof. Sedel je v naslanjaču. O tem ni bilo dvoma. A druga oseba, ki je stala pred njim — kdo je to? Morilec?

Da, edino on more biti. Kaj drži v iztegnjeni roki? Ali je kozarec s strupom?

Še celo detektiv, ki je bil skrajno hladnokrven, je zadrhtel. Za nič se ni več zmenil, samo sliko je opazoval. Toda osebi sta bili nerazločni, ker sta bili fotografirani pri preslabi svetlobi. Da bo več videl, bo moral narediti pozitivno sliko.

Takoj se je lotil dela.

Tedaj pa se je pri rdečem okencu — edinem v tej sobi — pokazal moški obraz. Dvoje svetlih oči je pazno zasledovalo detektiva pri delu.

Slika je bila med tem narejena. Detektiv jo je natanko pregledal s povečevalnim steklom, človek pri rdečem okencu pa je tudi pozorno napenjal oči, da so mu skoro stopile iz jamic.

Detektiv je bil zaverovan v sliko in ni ničesar videl. Iznenada se mu je utrgal z ustnic krik presenečenja.

Slika je kazala starega grofa, ki je sedel v naslanjaču, in njegovega morilca, ki je držal kozarec v roki.

Toda ta obraz ni bil Stankov! Bil je Hugonov! Kakšno razkritje!

Doslej je ves svet mislil, da je Stanko morilec, zdaj pa je pokazala slika, da je zločinec Hugo. To je bil važen dokaz, ki ga ni bilo mogoče ovreči.

Zdaj je bilo vse jasno. Detektivu se je zdelo, kakor bi bil sam priča strašnega dogodka. Izpoved Kolarjevega Jurija je dobila velik pomen. Vse je bilo resnično, kar je tisto dekle — Pavla — povedalo Juriju. Slika je izdajala Hugona, čeprav je vse tako zvito premislil in čeprav se mu je posrečilo osumiti brata Stanka.

Kako je slika nastala, se je dalo lahko razlagati. Stari grof je pripravil aparat za fotografiranje na mizi, tako da je bil objektiv obrnjen proti naslanjaču.

Še preden je stari grof fotografiral, se je odigral prizor s Stankom. Konec cevi je bil padel grofu iz rok in je obležal tik pred njegovimi nogami.

Usoda je bila naredila tako, da Stanko takrat ko je dajal svojemu očetu piti, slučajno ni stopil na cev. Ko pa je pustil očeta, je prišel Hugo v sobo.

Stari grof je še vedno napol nezavesten zahteval vode.

Tedaj je padla Hugonu satanska misel v glavo. Priložnost je bila tako ugodna, da je misel takoj izvršil, saj je bil prepričan, da bodo vsi sumili brata Stanka.

In ni se obotavljal. Na mizi je zagledal stekleničico s strašnim strupom. Po kratkem premisleku je zlil nekaj kapljic v kozarec in šel v spalnico, kjer je dobil vode. Steklenico s strupom je pustil v spalnici, da bi sum zanesljivo obrnil na Stanka. Ko bi bila steklenica stala na mizi, bi se bilo lahko mislilo, da je grof sam nevede in nehote vzel strupa.

Ko je Hugo svojemu nič hudega slutečemu očetu podal kozarec, je stopil slučajno na konec cevi — in tako je nastala slika.

Detektivu se je zdelo samo neverjetno, da Hugo ni slišal šuma, ko se je razporek leče odprl in zaprl.

Toda Hugo je bil očitno v tistem trenutku tako razburjen, da je šum preslišal. Saj je vsak hudodelec pri svojem zločinskem početju razburjen!

Hugonu se torej niti sanjalo ni, da je sam dokazal svojo krivdo. Fotografični aparat, za katerega se niti zmenil ni, je postal njegov izdajalec.

Kakor že dostikrat, je tudi v tem primeru prinesla dokaz majhna hudodelčeva neprevidnost.

Filipu Smitu zdaj ni bilo treba soriti nič drugega, kakor izročiti sliko sodniji. S tem bi opravil svojo nalogo. Toda to bo moral storiti z veliko previdnostjo in Smit se je dobro zavedal, da ima ta dokaz neprecenljivo vrednost, kajti od te preproste fotografije je odvisna usoda dveh ljudi: nedolžnega, ki je trpel v ječi, in hudodelca, ki se gotovo ne bi pomišljal spraviti s sveta dokaz in tistega, ki je dokaz našel.

In nevarnost, da se stvar izve, se je že bližala. Opazovalec pri oknu je vse natanko videl in je slišal detektivov zmagoslavni krik: kdo je bil ta prisluškovalec?

Detektiv ni niti enkrat pogledal na rdeče okence, ker mu ni prišlo na misel, da bi ga mogel kdo opazovati. Položil je ploščo v kase in jo zavil v papir.

Potem je zavojček prevezal z vrvico in ga pustil na mizi v temni sobici.

Pogledal je na uro, ki je kazala, da je že pozno. Zdaj ni nobenega vlaka in se bo moral odpeljati v mesto šele z jutrnikom.

Zato je sklenil, da siprivošči nekaj ur počitka tu v gradu, kjer ni nihče vedel za njegovo navzočnost razen starega Valentina. V te zaklenjene prostore po smrti grofa ni nihče več vstopil. Res je manšetni gumb dokazal, da je bil vendar nekdo tu. In zato se je bilo torej treba za vsak slučaj zavarovati.

V sosedni sobi je našel udoben divan. Preden je legel je zaklenil in zapahnil vrata v grofovo pisarno. Fotografska sobica ni imela nobenih drugih vrat in torej nihče ni mogel priti vanjo.

Smit je previdno preiskal stene in omare in se je prepričal, da ni bilo nikjer nobenega skrivnega vhoda.

Nato je položil nabit revolver poleg sebe in legel. V nekaj minutah je tako sladko zaspal, kakor bi bil doma ...

Natanko ob petih se je zbudil, kakor je bil sklenil. Zunaj je bil že dan in svetloba je prihajala skozi zastore v sobo.

Detektiv se je hitro opravil in stopil v sosedno sobico po kaseto.

Tipal je po mizi, a kasete ni bilo, čeprav jo je bil položil tja. Prižgal je luč in jo začel iskati po mizi in pod mizo, a zaman. Kaseta je izginila brez sledu.

Presenečen je Smit obstal. Nerazumljivo mu je bilo, kako je mogla izginiti, ko vendar ni prišel nihče sem, ko je on spal. Ali jo je bil morda vzel v sobo s seboj?

Iskal je tudi tam, pogledal pod divan, preiskal svoje žepe, odprl omare, a vse iskanje je bilo zastonj. Kasete ni bilo več.

Sedel je na stol in začel premišljevati. Kako je mogla izginiti kaseta iz zaprte fotografske izbice? Kdo jo je vzel?

Detektiv ni našel odgovora na to vprašanje.

Vendar je bilo jasno, da je vzel kaseto nekdo, ki je vedel, kaj je bilo v njej, in ki je moral poznati njeno vrednost.

Torej Hugo? Kdo pa drug? — Detektiv je spet šel v izbico, tedaj pa je opazil rdeče okno. Videl je, da se da odpreti tudi s hodnika.

Okno je bilo sicer takoj majhno, da bi komaj mačka prišla skozenj — a vendar je bila to edina pot, po kateri je mogla kaseta izginiti.

Smit je začel premišljevati, kako bi iznova dobil kaseto v roke. Bal se je samo tega, da tat kasete ne bi bil med tem že morda uničil.

Ko je spet zaprl okence, je zaslišal plazeče se korake s hodnika. Počakal je, da so koraki utihnili, potem je pogledal ven.

Neki moški se je plazil ob stenah. Bil je Hugonov zvesti sluga Jože.

»Aha!« si je dejal Smit. »Zdaj poznam lopova! Le čakaj, fant, ti bom že vzel plen!«

XIV. BREZVESTNA ČLOVEKA

Cvetka je mislila, da je izgubljena, ko se je zgrudila ob zaprtih vratih na hodniku in ko je videla, da sta prihajala strašna moža — Hugo in Rochefort.

V poslednjem trenutku pa je opazila v stranski steni globoko vdolbino. Smuknila je tja in vsa drhteča se je stisnila k steni.

Tedaj je stopil Rochefort k vratom. Bil je sam, Hugo pa je ostal zadaj. Zakaj? Cvetka si s tem ni ubijala glave. Mislila je samo to, kako bi se rešila iz nevarnosti.

Težka vrata so zaškripala, Rochefort je stopil ven in vrata so se za njim spet zaprla. Cvetka je ostala v temi. Nekaj trenutkov je prisluškovala, potem pa se je splazila k vratom.

Ko je pritisnila na vrata, so se odprla. To je bil dokaz, da jih Rochefort ni dobro zaprl, ker se je hotel še vrniti.

Zato je morala pohiteti, da pride iz tega nevarnega kraja. Pred njo se je svetlikala Rochefortova svetilka in ji kazala pot.

Prav tako je šla za njim, da Rochefort, ki je stopal trdo in glasno, ni mogel slišati njenih korakov.

Tako je prišla do izhoda, ki ga je bil pustil Rochefort odprtega. Grof je stopil v mračno vežo, Cvetka se je zmuznila pod obok stopnic, da bi tam počakala njegovega odhoda.

Toda Rochefort se je kmalu ustavil in začel govoriti z nekim možem, ki ga je Cvetka šele zdaj opazila. V njem je spoznala Blaža, Rochefortovega služabnika.

Blaž je naglo nekam odhitel, Rochefort pa se je vrnil k vhodu na hodnik. Cvetka je bila tako blizu, da se je bala, da je ne bi ugledal. Urno je smuknila v temo ob steni in se skrila za orjaški kip oboroženega viteza pri stopnicah.

Rochefort se je ustavil pred hodnikom in bi bil najbrž našel Cvetko, če bi bila še pod stopnicami. Čez nekaj minut se je Blaž vrnil in izročil svojemu gospodarju pero, papir in črnilo.

»Počakaj naju tu!« je ukazal grof Rochefort in stopil na hodnik.

Tudi če bi bila hotela, Cvetka zdaj ne bi bila mogla iti za njim, kajti sluga je stražil pri vhodu. Sicer pa na odhod niti mislila ni, ker je upala, da bo izvedela še kaj več.

Čemu bo pisalna priprava, ki jo je Rochefort velel prinesti? Različne misli so ji rojile po glavi in čakala je celo večnost.

Tedaj so se spet začuli koraki. Vrata so se odprla in Rochefort in Hugo sta prišla. Sluga je vzel ključ in odšel iz veže.

Prijatelja sta se ustavila tik ob vitezu, tako blizu Cvetke, da je dekle moglo natanko slišati njun tihi pogovor. Oba sta bila videti jezna, kakor bi se jima bilo nekaj ponesrečilo. Hugo je srdito mrmral:

»Kaj naj narediva zdaj? Neverjetno trdovratna je. Ječa je še zmerom ni izpametovala in najine grožnje ne pomagajo nič.«

»Doseči morava svoj namen, morava!« je odgovoril Rochefort. »Vraga! Saj je vendar v najini oblasti in hudič naj me vzame, če je ne prisiliva, da izpolni najino voljo!«

»Kako naj jo prisiliva? Mislim, da bi rajši umrla, kakor pa da bi ...«

»Oho, to bomo videli! Se bo že vdala. Mora se, pravim, drugače —« in Rochefort je zaklel.

»Le prenagel ne bodi!« ga je opozarjal Hugo. »Toliko časa mora živeti, da to naredi!«

»Seveda. Preden tega ne naredi, nama njena smrt nič ne pomaga. Nasprotno. Večno je pa tudi ne morem imeti tu v ječi, ker bi se lahko izvedelo. Saj je skrivnost že odkrita.«

»Da, to je res. Pozna jo bolniška strežnica starega markija, Cvetka Malinškova,« je šepetal Hugo. »Nje se nama ni treba bati? Če pa misliš, da bi kaj povedala in bi nama delala sitnosti, imava dovolj sredstev, da ji zaveževa usta.«

»To je res. Ali nima sorodnikov in prijateljev, ki bi poizvedovali za njo?«

»Nihče se ne bo brigal zanjo. Edini bi bil moj brat Stanko. No, na tega pa pa ne moreva več računati,« je dejal Hugo s strupenim nasmehom. »Sorodnikov zanesljivo nima.«

»In njem oče?«

»Hm, o svojem očetu ne ve ničesar,« je zaničljivo dejal Hugo.

»Tako! — potem je vse v resnici preprosto. Dekleta se nama ni treba bati!«

»Če bi postajala nevarna, mi sporoči!« je odgovoril Hugo. »Upam, da še ujamem nočni vlak.«

Tovariša sta se ločila. Rochefort je sam spremil prijatelja do glavnega izhoda.

Ko so bila vežna vrata prazna, je Cvetka odhitela v svojo sobo. Po vsem telesu se je tresla.

Kakšnim neusmiljenim hudodelcem je prišla v pest! Kakšna nevarnost jo obdaja! In niti zbežati ne more, kajti proti Rochefortovi volji ne sme zapustiti gradu.

Vsak poizkus bi bil zaman, ker so bili vsi služabniki Rochefortu vdani.

Ujeta je bila v gradu, prav tako kakor nesrečnica v rotundi.

Mislila je, kako bi bilo, če bi vse zaupala markiju, toda kaj bi mogel bolnik storiti za njo in za nesrečno ujetnico, ko je imel Rochefort tudi njega v oblasti.

Vso noč ni mogla zaspati. Obupavala je. — Ali res nima nobenega prijatelja?

O, pač. Kolarjev Jurij je njen prijatelj in ta bi ji gotovo pomagal in jo branil. To je vedela, toda kako naj bi ga poklicala?

Ko je drugo jutro šla k markiju, je bila že mirnejša. Danes je bil stari gospod še dosti slabše volje kakor drugače, in niti ona ga ni mogla potolažiti.

To je Cvetko užalostilo, ker se ji je ubogi bolnik smilil v dno srca. Vedela je, da ga muči skrivna skrb in zdaj je tudi spoznala njen vzrok.

Rada bi bila potolažila starca in mu olajšala trpljenje, toda skoraj nikoli ni bila sama dalje časa pri njem.

Stari sluga je bil zmerom v sobi, in če ga je stari gospod poslal ven, se je takoj vrnil s kakšnim izgovorom. To je Cvetko iznenadilo in zaslutila je, da je tudi tega slugo podkupil Rochefort.

Moral je nadzorovati Cvetko in je ni smel nikoli pustiti same pri markiju, da ne bi izdala skrivnosti, ki jo je bila odkrila.

Morala je molčati, čeprav jo je srce bolelo. Proti večeru je odšla na vrt.

Danes ni mogla priti na tisti del, kjer je bila rotunda, ker je bil dohod zaklenjen. Tako je hodila po drugem delu vrta med zelenjem.

Večerna zarja je žarela na nebu in poslednji svetlobni žarki so se pod gostim drevjem borili z večernim mrakom. Vse je bilo tiho.

Cvetka je sedla za kamenito mizo in se zatopila v žalostne, grenke misli. V grmu je pel slavček svojo večerno pesem, a ona ga ni poslušala.

Tedaj pa je iznenada zaslišala korake pred seboj. Pogledala je kvišku in opazila pred seboj moža, ki jo je klical.

Zelo se je začudila, ko je spoznala v nepričakovanem došlecu Kolarjevega Jurija.

»Moj Bog! Kako ste prišli sem?« je prestrašena vprašala Jurija.

»To ni bilo tako težavno, gospodična Cvetka. Preplezal sem zid in zdaj sem že skoraj dobro uro čakal. Mislil sem si, da vas moram najti tu zunaj.«

S temi besedami ji je podal roko. Cvetkine oči so se od veselja zalesketale in prisrčno je pozdravila prijatelja.

»Moj dobri prijatelj! Sam Bog vas je poslal k meni! Oh, zdaj sem vesela, zdaj nisem več zapuščena in se mi ni več treba bati.«

»Ali se tu koga bojite?«

»Da! — Oh, kako dobro je, da ste prišli!« je veselo hitela Cvetka. »In sreča za naju oba je, da ste prišli skrivaj. Kaj ne, da vas nihče ni videl?«

»Prav nihče. Nalašč sem prišel tako oprezno, gospodična Cvetka,« je dejal Kolarjev Jurij in se ozrl okoli. »Toda prostor se mi ne zdi pripraven za skrivnosti. — Poiščiva si drug kraj, kjer bova varna pred tujimi očmi in ušesi. Tam ob zidu je star stolp, kjer stanujejo menda samo čuki in sove.«

Cvetka je šla brez obotavljanja za njim. Stopila sta v stolp. V njem je bilo skoraj čisto temno.

Jurij je utrujen sedel na razpadajoče stopnice in pogledal Cvetko, na katero je padala skozi podrto okno svetloba.

»Ali ste me tu poiskali, da mi prinesete kakšno novico?« je naglo vprašala in srce ji je burno bilo. »Novico od njega?«

»Da, od grofa Stanka sem vam nekaj prinesel. Bil sen pri njem in on je nekaj napisal za vas — tu je majhna beležnica. Ni bilo drugega papirja pri rokah.«

Dal ji je beležnico. S tresočo roko je odprla drobno knjižico in začela brati:

»Kaj, vi ste bili pri njem v ječi?« je v strahu vprašalo dekle.

»Da, snoči. Hotel sem ga vzeti s seboj in mu pomagati, da bi pobegnil, pa ni maral,« je vzdihnil Kolarjev Jurij in v kratkih besedah popisal svoj obisk v ječi.

»Kako bo zdaj z njim, ve samo Bog!« je žalostno končal svoje poročilo. »Upa sicer, da se bo njegova nedolžnost izkazala, toda ne vem, ali ga ne bo upanje prevaralo. Kar sem jaz poskusil, se ni posrečilo. Veste, tista ženska, Pavla, o kateri sem vam pravil, ni hotela povedati resnice. Grofu Hugonu na ljubo je vse utajila. Zdaj pa hočejo še mene zapreti!«

Cvetka je napeto poslušala njegove besede. Ko je slišala, da ni mnogo upanja za rešitev, jo je zbodlo pri srcu, da je zajokala.

»Torej ni več rešitve? Ali mu ni mogoče pomagati?«

Jurij je mračno pogledal predse. Ubogo dekle se mu je smililo v dno duše.

»Še nekdo je tu, ki bi mu lahko pomagal«, je dejal po kratkem molku. »Od policije je. Detektiv mu pravijo. Sporočil mi je, naj pridem k njemu. Bojim se, da je to morda past, a na prigovarjanje starega Valentina pojdem vzlic temu.«

V stolpu se je stemnilo. Jurij je vstal in dejal:

»Gospodična Cvetka, če hočete beležnico obdržati, vam jo rad dam.«

»Hvala vam!« je odvrnila Cvetka in skrila knjižico. »Pustite mi jo, dragi prijatelj. — Koliko trpi siromak, jaz pa mu ne morem pomagati. Povejte mi, kaj naj storim. Sama ne vem ničesar, ne vem, kaj bi se dalo storiti, ne poznam nobenega pripomočka.«

Ihtela je. Vsaka njena beseda je zadela Jurija kakor oster nož.

Ganjen je dvignil obupavajoče dekle. Njeno nežno telo je počivalo na njegovih prsih. Čutil je udarce njenega srca, toploto njenega telesa.

Jokala je in močni mož je trepetal kakor otrok. Velika ljubezen, ki jo je tako dolgo skrival, ga je začela premagovati.

Toda moral se je premagati. To dekle ni zanj.

Skoraj surovo jo je potisnil od sebe, ona pa ni slutila, kakšni viharni boji so besneli v njegovem zvestem srcu.

»Če mu more kdo pomagati, gospodična Cvetka, mu bom pomagal jaz,« je dejal Jurij. »In naj me stane življenje. Vse se mora obrniti, da bo dobro in prav. Resnica mora priti na dan. Toda vi sami ne morete pomagati. To delo prepustite mirno meni in drugim prijateljem. Zdaj mi pa povejte, kako se vam godi tu?«

S tem vprašanjem je spomnil dekle na njeno lastno nevarnost. Cvetka je začela popisovati zvestemu prijatelju svoje doživljaje, sumnje in slutnje. Ko je omenila, da je bil Hugo tu, se je Jurij začudil in se resno prestrašil. Prijateljsko jo je posvaril in pripomnil:

»Tu ne smete ostati, gospodična Cvetka. Stran morate iti. V veliki nevarnosti ste in za ubogo ženo ne morete prav nič storiti.«

»Mislila sem, da mi boste vi pomagali, dragi prijatelj,« je ugovarjala Cvetka.

»Nič se ne da narediti, verjemite mi,« ji je odsvetoval Jurij. »Kako naj jo pa rešiva in kam naj jo spraviva, če se rešitev že posreči?«

»Toda jaz ne morem iti stran, ker ne maram prepustiti te nesrečnice strašni usodi.«

»Dobro, potem naj se pa tako zgodi, kakor hočete vi. Ostal bom torej tu ...«

»Danes še ne, dragi prijatelj. Prav lepo se vam zahvaljujem, da mi hočete pomagati. Da le vem, da spet pridete in da ste v moji bližini, pa se ničesar več ne bojim. Upam, da bo Rochefort kmalu odpotoval. Potem se nama bo že ponudila priložnost.«

»Samo tega se bojim,« je še zmerom ugovarjal Jurij, »da ne boste sami prišli v nevarnost. Jutri zvečer pridem spet sem. Če bi mi radi kaj sporočili, vrzite listek s kamnom čez zid.«

»In če mi ne bo mogoče priti? Če bom zadržana?« je vprašala Cvetka.

»Če vas jutri zvečer ob tej uri ne najdem tu, gospodična Cvetka, si bom mislil, da se vam je kaj hudega pripetilo. Potem bom že našel sredstva in pota, da vam pomagam in da vas rešim.«

Po tem pogovoru sta odšla iz temnega stolpa. Prisrčno sta se poslovila in Jurij je še dolgo gledal za odhajajočim dekletom.

Cvetka je odšla v svojo sobo, prižgala luč in začela pregledovati beležnico. Ko je videla pisavo svojega ljubčka, so se ji udrle solze in jokaje si je pritisnila Stankovo sporočilo na srce.

Ljubeznive, ljubezni polne besede Stankove so še bolj povečale njeno skrb in njeno srčno bolečino. Ko pa je brala, da zaupa v svojo srečo in da je nedolžen, se je tudi v njenem srcu naselil tolažljiv mir in vzbrstelo je upanje kakor cvetica pod blagodejnimi solnčnimi žarki.

Pozvonilo je. Hitro je spravila knjižico in odhitela k bolnemu graščaku. Ko je stopila v sobo, jo je sluga nezaupno pogledal in šel.

»Zdaj te ne potrebujem več,« je zakričal marki za njim. »Pridi spet, ko pozvonim. Ne prej!«

Cvetka je vzela francosko knjigo in sedla markiju nasproti. Toda starcu ni bilo do branja. V težke misli je bil zatopljen in globoko je vzdihnil:

»Ni treba brati,« je dejal, ko je Cvetka odprla knjigo. »Kaj vam je, da ste tako objokani?«

»Mislila sem na mater,« se je v zadregi zlagala Cvetka. »Pred kratkim mi je umrla.«

Spet so ji pritekle solze in srce se ji je stisnilo v bolečinah. Toda solze si je hitro obrisala, ker se je bala, da jok staremu gospodu ne bi bil po volji.

A marki jo je samo gledal in na njegovem obrazu se je bralo pomilovanje.

»In vaš oče?« je vprašal po kratkem molku.

»Izgubila sem ga že pred mnogimi leti!« je žalostno odvrnila Cvetka.

»Ubogo dete,« je sočutno dejal marki, ki je bil ves izpremenjen.

Danes je bilo prvič, da je vprašal po njenih razmerah in po načinu njegovega povpraševanja je videla, da se v resnici zanima zanjo.

Vprašal jo je, kdo in kaj je bil njen oče in dekle mu je povedalo vse, kar je izvedelo iz papirjev in od župnika.

Toda imena podleža, ki je pahnil očeta v nesrečo, ni mogla izgovoriti.

Ta plemeniti, ponosni gospod se je tudi pisal za Rocheforta in bo gotovo trpel, če bo zvedel, da je njegov nečak krivec. O tem najbrž ni ničesar vedel.

Ko je Cvetka končala svojo povest — zamolčala je samo svojo vročo ljubezen do Stanka — je stari gospod dejal:

»Pokažite mi listine, ki vam jih je bil izročil stari župnik.«

Ta zahteva je dekle zelo zmedla, saj je bilo v listinah napisano ime Rochefort.

»Nimam jih pri sebi,« je v zadregi zajecljala.

Marki jo je ostro pogledal in nagubančil čelo. Suho je dejal:

»Saj imate vendar tu svoje stvari. Pojdite jih iskat in prinesite listine k meni. Videti hočem, ali ni vaša povest nekoliko izmišljena.«

»Gospod Marki!« je ogorčeno vzkliknilo dekle.

»Je že dobro. Pojdite in nikari ničesar ne pozabite!« ji je velel.

Cvetka se ni upala ugovarjati in je morala ubogati. Vendar ji je bilo zelo težko pri srcu, ko je jemala usodni zavojček iz svojega kovčega.

Ko se je vrnila k bolniku, je vsa trepetala. Stari gospod ji je mirno dejal:

»Položite vse sem in primaknite luč bliže!«

Cvetka se je obotavljala. Zdaj je prebledela, zdaj zardela. Krčevito je stiskala listino v roki, marki pa je odločno udaril z levico po mizi in rekel:

»Če mi jih nočete pokazati, pa pustite! Če ste mi povedali resnico, ne razumem, zakaj ne bi smel videti tudi listin.«

»Gospod marki, nekaj drugega je v listinah ...«

»No, kaj?«

»Nekaj je v njih, kar vas bo bolelo,« je obotavljajoč se odgovorila Cvetka.

»Mene? Kako to?«

»Moža, ki je pogubil mojega očeta, vam nisem imenovala. Bolje bi bilo, če ga ne bi poznali,« je počasi odgovorilo dekle.

»Zakaj pa?«

»Ker je blizu vas!«

Marki jo je debelo pogledal. Potem je iztegnil zdravo levico in začel listati po papirjih. Toda vse listine so bile pisane v nemškem jeziku, ki ga stari gospod ni znal.

Jezno je vrgel papirje stran in zagodrnjal:

»Lahko bi mi bili povedali, da so pisane v nemščini. Kaj pa je to?« je vzkliknil nato in se zastrmel v listino. »Tu je napisano ime Rochefort. Moje ime. Kaj naj to pomeni?«

»To je tisto ime, ki vam ga nisem hotela povedati,« je zajecljala Cvetka.

»Kateri Rochefort je to?« je hripavo vprašal marki in oči so se mu zasvetile. »Pa vendar ni moj nečak Klemen?«

Cvetka je molče pobesila glavo.

»Lopov! Takega zločina je zmožen!« je jezno zamrmral marki. »Preberite mi listine!«

Cvetka mu je prevedla listine na francosko. Ko je končala, jo je marki prijel za roko in jo ganjen potegnil k sebi ter ji rekel:

»Ali hočete oprati čast svojega očeta, da bi mogli nositi njegovo plemenito ime?«

»Da, to nalogo sem si zadala,« je odločno odgovorila Cvetka.

»Pomagal vam bom. Bodite brez skrbi! Moj nečak mora poravnati svojo krivdo. Prisilil ga bom k temu!«

Cvetko je naklonjenost in ljubeznivost starega gospoda tako ganila, da ni mogla ničesar odgovoriti. Marki jo je še zmerom držal za roko, potem pa ji je dejal:

»Jaz vam bom nadomestil očeta.«

Cvetka bi bila najrajši pokleknila pred njim in njeno srce je prekipevalo od hvaležnosti.

Poljubila je roko starcu, ki je prijazno, očetovsko nadaljeval:

»Zaupali ste mi vse, ljubi otrok. Zahteval sem to od vas, ker sem hotel spoznati vaše srce še bolj. Star sem že, sam in zapuščen. Ali hočete postati moja hči?«

Navadno postanejo ljudje zaradi lastnih bolečin neobčutni za bolečine drugih, Cvetka pa je znala pri markiju zbuditi sočutje. Omehčala je njegovo trdo srce.

In zdaj si je srce starega moža zaželelo ljubezni in tolažbe in oboje je našlo v tem mladem, nežno čutečem dekletu.

Z glasom, ki je drgetal od notranjih bolečin, je dejal stari marki:

»Imel sem hčer. Moja Evgenija je bila tako dobra in tako lepa kakor vi. Izgubil sem jo — zavrgel sem jo — njo, svojega edinega otroka. Oh, kako blazno trdosrčen sem bil. In zdaj ne pomaga noben kes, nobena molitev. Nje ne bo nikoli več. Preklel sem svojega otroka in kletev je zadela mene. Deset dolgih let trpim in prenašam peklenske muke.«

Iz oči se mu je utrnila solza in padla kakor žareča kapljica Cvetki na roko.

Cvetkino srce se je topilo od usmiljenja. Pred njene oči je stopil prizor, ki se je bil odigral med markijem in nečakom, ko sta govorila o zavrženi hčeri.

»Moja trdosrčnost se je strašno maščevala na meni samem,« je obupno vzdihnil starec. »Bog sam ve, koliko sem prestal, koliko pretrpel. Ali hočete slišati zgodbo mojega trpljenja?«

Molče je dekle pokimalo.

»Brezvesten podlež je ukradel srce moje hčere. Nadel si je tuje ime in je prišel k nam. Moj lastni nečak je pripeljal zapeljivca v hišo. Lopov je omamil Evgenijo. Ko sem to opazil, je bilo že prepozno. Vrgel sem podleža iz hiše, toda hči je šla rajši za njim, kakor bi bila ostala pri očetu. Pobegnila je — z njim. In jaz sem jo preklel. Prisegel sem, da je ona zame mrtva, da ne sme nikoli več stopiti pred moje oči. Pognal sem jo v obup in nesrečo. Oh, ko bi jo bil vsaj nazaj poklical, ko je v obupu, zapuščena od krutega zapeljivca, prosila odpuščanja! Toda moje srce je bilo v jezi okamenelo, nisem je hotel slišati — in zdaj je prepozno!«

Starec je obupno, pretresljivo jokal. Cvetka ga je poslušala s pomilovanjem, pa ni našla nobene besede, da bi ga bila potolažila.

Iznenada jo je prešinila neka misel, strašen in hkrati vesel sum je vstal v njenem srcu. Zakaj? Zakaj?

»Oh,« je dejala ne vedoč, kaj prav za prav govori. »Ko bi bila vaša hči še živa?«

»Če bi mogel še upati,« je globoko vzdihnil marki.

»Upajte,« mu je zaklicala Cvetka »Morda — — —«

Že je hotela pripovedovati o jetnici. Tajnost je silila na dan.

Marki je strmel vanjo in se ni upal dihati od pričakovanja. Bil je bled kakor zid.

Toda v tem trenutku — Cvetka ni izpregovorila niti besedice več — je nekdo krepko in glasno potrkal na vrata in — Rochefort je stopil v sobo.

Cvetka je umolknila in prestrašeno odskočila, kakor bi se ji bilo prikazalo nekaj groznega.

V Rochefortovih očeh se je grozeče bliskalo. Ali je poslušal? Potem gorje njej!

XV. V STRAHU IN TREPETU

Nekoliko ur nato, ko je detektiv Filip Smit spoznal, da je fotografska kaseta izginila, je odšla baronica Elvira z gradu.

Tudi ona ni mogla vso noč spati, ker si je ubijala glavo s tem, kako bi našla sredstvo, s katerim bi Stanka rešila.

Pismo, ki ga je pisala Pavla Hugonu in ki ga ji je strgala in sežgala mati pred očmi, je bilo zelo važen dokaz. A zdaj, ko je bilo uničeno, je morala poiskati drugih dokazov.

Najprej se je spomnila detektiva. Prejšnji dan je bila prodala v mestu svoje dragocenosti in je skupila zanje dvajset tisoč goldinarjev. Ta denar je hotela porabiti, da reši zaročenca.

Ne da bi bila mati, ki je še spala, kaj vedela, je dala Elvira zapreči lahek voz in se je odpeljala, ne vedoč, da je mož, na katerega se je hotela obrniti, v gradu.

Velika vas je kmalu ležala za njo. Kočijažu je velela, naj jo pelje do gostilne v gorski kotlini. Kočijaž se je sicer čudil, a je molče ubogal.

Voz je naglo dirjal skozi dolino in v kratki uri se je ustavil pred gostilno.

Elvira je stopila z voza in ukazala kočijažu, naj konja priveže in pokliče Pavlo.

Kočijaž je odšel v hišo, Elvira pa je šla na vrt in stopila v senčnico, kjer je takrat Kolarjev Jurij prisluškoval pogovoru med Pavlo in grofom Hugonom.

Kmalu je zaškripal pesek in mlada gostilničarjeva hči je prišla v senčnico. Bila je res lepa. Na obrazu se ji je poznala zadrega in plašno je gledala tujo damo.

»Slaba vest!« si je mislila Elvira, ko je ponosno kimala na njen pozdrav.

»Pridite sem! Nekaj važnega bi rada govorila z vami!« ji je dejala baronica kolikor mogoče prijazno.

Pavla je stopila bliže in razburjena sukala robec.

»Lahko si mislite, zakaj sem prišla,« je nadaljevala Elvira. »Včeraj ste pišali grofu Hugonu pismo, ki sem ga jaz prebrala.«

Pavla je presenečena vztrepetala. Postala je bleda in je povesila oči ter ni odgovorila.

»Da ne boste dvomili o tem,« je dejala baronica, »vam pokažem pismo.«

Pomolila je dekletu pred oči zavitek, na katerem je Pavla takoj spoznala svojo pisavo. Čeprav je bil samo zavitek, je ta zvijača premotila Pavlo.

»Ali mi hočete zdaj to razložiti?« je vprašala Elvira. »Vi veste, kaj je trdil Kolarjev Jurij pred sodnijo. To vaše pismo dokazuje, da je vse res, kar je Jurij povedal. Kakor kaže, ste se tisti večer res pogovarjali v tej utici z grofom Hugonom.«

»Ne!« je odvrnila Pavla.

»Pač. O tem sem trdno prepričana. Tajite le zaradi grofa Hugona. Pomislite pa, da si s tem sami škodujete. Grof Hugo se ne zmeni za vaše grožnje, ker ve, da jih ne boste uresničili. Ali ste res mislili, da ima resne namene z vami? Ali res upate, da bo grof vzel vas, ubogo, preprosto dekle, ki stoji tako nizko pod njim, za ženo? Ubožica! Če imate res to upanje, boste zelo razočarani.«

»Prisegel mi je, sveto mi je prisegel in ne bo se me upal tako goljufati!« je odvrnilo dekle.

»Če grofa v resnici ljubite, ste pomilovanja vredni. On misli tako malo na svoje svete prisege, da se bo zdaj zaročil z neko damo svoje vrste.«

»To ne more biti res!« je vzkliknila Pavla.

»Kako ste zaslepljeni, dekle! Poslušajte vendar pametno besedo. Ali mislite, da imate kakšno oblast nad grofom Hugonom, ker veste za njegovo skrivnost! Hugo se vam posmehuje!«

»Potem se bom pa maščevala nad njim!« je kriknila Pavla.

»Maščevati se hočete, jaz vam pa lahko pri tem pomagam!« ji je prigovarjala Elvira.

»Ugonobiti me hočete, baronica,« je vzdihnila Pavla, potem pa je odločno vprašala:

»Kako ste dobili moje pismo v roke?«

»Našla sem ga. Grof ga je zagnal stran. Tako zaničuje vaše grožnje, vidite, Pavla, in vendar boste prisiljeni povedati resnico, če izročim vaše pismo sodniji.«

»Jaz ne vem nič — prav nič!« je trdovratno tajila gostilničarjeva hči.

»Tedaj bodo pa verjeli Kolarjevemu Juriju. Vi veste, da je grof Hugo kriv smrti očetove in ne Stanko.«

»To bom utajila.«

»Bodo pa mislili, da ste sokrivi pri zločinu, Pavla. To že sumijo. Saj ste bili tisti večer, ko se je zgodil zločin, v gradu.«

Elvira se je sama začudila, kako mogočno je vplivala na Pavlo trditev, o kateri ni nihče ničesar vedel. Na dekletovem obrazu je brala strašno presenečenje.

»To ni res!« je jecljala Pavla. »Kdo pravi to?«

»Videli so vas!« se je zmagoslavno nasmehnila Elvira. »Zdaj lahko uvidite, da je najbolje, če priznate resnico. S svojo izpovedjo lahko rešite nedolžnega. Poslušajte me, Pavla, rotim vas! Od grofa Hugona ne morete ničesar več pričakovati, ker je zvit in goljufiv. Maščujte se in s tem naredite še dobro delo. Pri tem ničesar ne izgubite. Nasprotno. Jaz vas bom bogato poplačala, Pavla. Premoženje vam dam. Tu vam dam takoj pet tisoč goldinarjev, če to storite.«

S temi besedami je Elvira odprla svojo elegantno torbico in ji pokazala bankovce.

Pavla se je očitno borila sama s seboj. Bolečina, jeza, sovraštvo in poželjivost, vse se je mešalo v njenem srcu in njene oči so izražale ta notranji boj.

»Ne morem — ne morem preklicati kar sem pred sodnijo izpovedala pod prisego,« je naposled obupano vzkliknila Pavla. »Potem bi še mene zaprli.«

V Pavli se je borila želja po maščevanju s strahom, opreznostjo in nezaupljivostjo. Zmagal je strah in ni iztegnila roke po ponujenih bankovcih.

»Premisliti moram še vse!« je dejala.

»Zakaj? Odločite se vendar! Morate se! Pojdite takoj z menoj. Moj voz čaka, da se odpeljeva v mesto, pred preiskovalnega sodnika.«

»Ne — ne!« se je branila gostilničarjeva hči. »Zdaj še ne! Danes še ne!«

Elvira je izgubila potrpljenje, ko vse njeno prigovarjanje ni nič izdalo. Odločno je dejala:

»Samo do nocoj vam morem dati časa, da vse premislite. Ponujam vam premoženje, denarja, kolikor hočete, in vam ni treba drugega, kakor povedati golo resnico. Če tega ne storite, boste kaznovani in pridete v sramoto. Izberite si, kar hočete. Če do nocoj ne bom imela vašega privoljenja, bom izročila vaše pismo sodišču, da vas vtaknejo v ječo!«

Pavla je vztrepetala. Dolgo se ni mogla odločiti. Naposled je odgovorila:

»Nocoj, baronica, dobite moj odgovor.«

Pavla je odšla. Baronica je mračno gledala za njo in se vrnila k vozu.

»Storila bo, kar želim!« si je mislila Elvira, ko se je vozila proti domu. »Toda preden naredim odločilni korak za Stanka, hočem biti sama na jasnem. Stanko sam naj odloči o svoji in moji usodi. Govoriti moram z njim, videti ga moram, in sicer še danes!«

V tistem času, ko se je peljala Elvira v gozdno kotlino, se je vrnil grof Hugo. Na dvorišču je skočil s konja in ga oddal hlapcu.

Detektiv Smit pa je izza zastorov spoznal došleca in si je mislil ves začuden:

»Glej, glej! Ponoči ga ni bilo doma. Bog ve, kje je hodil!«

Detektiv je skočil iz sobe, smuknil tiho na hodnik in se skril v sobi, ki je bila v zvezi s Hugonovimi sobami.

Hugo je ves utrujen sedel na divan. Vso noč ni nič spal.

Iz sosedne sobe je prišel sluga Jože. Hugo je ostro zakričal nad njim:

»Kje pa se ti potikaš, lopov, da te ni? Kaj je novega? Ali se je kaj važnega zgodilo?«

Jože je sezul gospodarju zaprašene čevlje, prinesel druge in se pomenljivo nasmejal:

»Gospod grof, da, nekaj se je zgodilo. Ali želite, gospod grof, zajtrk?«

Pritisnil je na zvonec, naročil slugi, naj kaj prinese.

Jože je delal tako skrivnosten obraz, da je postal Hugo res radoveden. Toda preden ni prišel zajtrk na mizo, se Jože ni dal pregovoriti, da bi kaj povedal.

»Vraga! Ali boš povedal svoje novice?« se je razjezil Hugo, ki se je skrivaj nečesa bal.

»Dovolite, da poprej pogledam, ali ni nikogar v bližini,« je dejal Jože in preiskal vsa vrata.

»Oho, kaj naj to pomeni?« je vznemirjen vzkliknil grof Hugo.

»Da gre za resno zadevo, gospod grof, in da je treba največje previdnosti!« je odgovoril Jože, ko je zapahnil vsa vrata. »Ko ste bili odsotni, sem čul in odkril nekaj, kar je neizmerne važnosti!«

»Tako?«

»Detektiv je bil nocoj v sobah starega grofa!« je odgovoril sluga.

»Ta potuhnjenec! Kaj pa išče tam?« je neprijetno iznenaden vprašal Hugo.

»Opazoval sem ga v fotografski sobici. Iz fotografskega aparata, s katerim je pokojni gospod grof fotografiral, je detektiv vzel ploščo in je naredil z njeno pomočjo sliko. Ta slika je bila narejena v tistem trenutku, ko je gospod grof pil strup.«

Hugo je poslušal pripovedovanje z zavestjo, da tiči za tem nekaj groznega.

»Sliko? Kakšno sliko?«

»Na tisti sliki ste fotografirani vi sami, gospod grof,« je razlagal Jože in se je pomenljivo, zvito nasmehnil.

Skušal je svojega gospodarja dolgo pustiti v negotovosti in ga s tem prestrašiti. To bi bilo maščevanje za njegovo surovost in strogost.

Grof Hugo je potisnil kavo od sebe. Zadnji grižljaj se mu je ustavil v grlu in telo mu je vztrepetalo kakor v mrzlici.

»Govori vendar pametno,« se je ujezil Hugo. »Vraga, kaj je s tem? O vsem skupaj ne razumem nič, prav nič ...«

»Jaz tudi ne!« je odgovoril Jože in skomignil z rameni. »Kako je detektiv to sliko dobil, ne razumem. To je naravnost nerazumljivo, skrivnostno.«

Hugo ni več mogel premagovati razburjenosti. Pograbil je slugo za ramo, ga krepko tresel in vzkliknil:

»Govori vendar! Sto tisoč vragov! Povej, kar veš, in ne norčuj se iz mene!«

»Saj boste vse zvedeli, gospod grof,« je zajecljal Jože, ko se je rešil težke Hugonove roke. »Ampak če ste tako nagli, ne vem, kje naj začnem in kaj naj vam povem naprej.«

Hugo je v jezi odmaknil mizo, da so zažvenketali kozarci na njej. Žile na čelu so se mu napele in rdečica mu je zalila obraz.

»Ali boš že začel pametno pripovedovati, ali naj ti šele jezik razvežem!« je grmel grof in planil s stisnjenimi pestmi proti njemu.

»Za božjo voljo! Bodite mirni, gospod grof, saj že pripovedujem,« je Jože tolažil gospodarja. »Ponoči sem šel še enkrat po gradu. Ko sem prišel na hodnik za sobami pokojnega gospoda grofa, sem ugledal luč na oknu fotografske izbice. To se mi je zdelo čudno. Pogledal sem skozi rdeče okno in zagledal detektiva pri delu. Tedaj je razvijal ploščo in se pripravljal, da naredi sliko.«

»Saj si mi že povedal, da je bila slika narejena z aparatom mojega očeta v trenutku njegove smrti,« ga je prekinil Hugo. »Odkod pa to veš?«

»Le poslušajte, gospod grof,« je odvrnil Jože. »Ko je bila slika narejena, jo je detektiv opazoval skozi povečevalno steklo in je pri tem veselo vzkliknil: ‚Našel sem. Dokaz je tu!‘«

»Vse to si videl? Kako pa si mogel videti, kaj je slika kazala?« je vprašal Hugo, ki je postajal nervoznejši.

»Takrat nisem še ni vedel, pač pa pozneje. Da, gospod grof, strašna slika je to. Stari grof sedi na naslanjaču — ko je še živel — in pred njim stoji nekdo, ki mu je dajal kozarec. Saj razumete, gospod grof. Kozarec s strupom.«

Hugo je prebledel kakor zid. Oči so mu žarele in se bliskale kakor bi bile hotele prebosti služabnika. Hripavo je vprašal Hugo:

»In kdo je to? Moj brat Stanko, kaj ne?«

»Ne, gospod grof, vi sami!« je dejal sluga tako tiho, kakor bi se bal, da ga ne bi slišala nepoklicana ušesa. »In ker niste bili pred svojim bratom pri rajnem gospodu grofu, tedaj pa razumete — — —«

Da, Hugo je razumel, da se je našel velevažen dokaz njegove krivde. To ga je zadelo kakor strela z jasnega. Uničen in potrt se je zgrudil na bližnji stol.

Sluga se je naslanjal ob njegovem stolu.

»Ha, kje je detektiv?« je zaškripal Hugo z zobmi in planil naglo pokoncu. »Ali je še tu? Ali je že šel? S tisto sliko?«

»Mislim, da je še v gradu,« je dejal Jože.

Kakor besen je skočil Hugo k omari, vzel iz nje revolver in pogledal, ali je nabit.

»Gospod grof, kaj hočete?« je prestrašen kriknil Jože.

»Tega prekletega detektiva bom ubil, preden odide odtod,« je odgovoril Hugo.

»Počakajte še, gospod grof! Saj še nisem končal. Niti vprašali me še niste, odkod tako natanko vem, kaj je na sliki.«

Hugo je spustil revolver na mizo in se obrnil proti služabniku.

»Res je. Kako veš to?«

»Gospod grof,« se je zmagoslavno nasmehnil Jože, »glede te stvari se vam ni treba več bati. Detektiv je sicer res prav zvit dečko — toda tudi lisica se da časih prevarati. Opazoval sem ga pri delu.«

»Klepetulja! Klepetaš kakor stara baba in ne misliš, da gre tu za moje življenje in premoženje! Od ene same minute je odvisna moja bodočnost!«

»Vse vam moram razložiti, gospod grof! Saj imam sliko jaz!«

»Ti — ti jo imaš« se je razveselil Hugo, skoraj ni verjel svojim ušesom.

»Da, oboje imam: ploščo in sliko. Vidite torej, gospod grof, da se vam tega detektiva ni treba bati. Vse je dobro!«

Hugo se je oprijel omare, ker se mu je zavrtelo v glavi. Ta nenadna izprememba — od največje nevarnosti in obupa do rešitve — ga je premagala. Toda kmalu se je opomogel in veselo vzkliknil:

»Ali si ga spravil s pota, detektiva?«

»O ne, kaj pa vendar mislite gospod grof! Detektiva se nisem niti dotaknil in sem se skrbno čuval, da me ni opazil. Da, niti videl me ni. Kako je izginila plošča s sliko, si ne more ta gospod niti misliti.«

»Ali ne ve, da si mu jo ti vzel?« je radovedno vprašal Hugo.

»Nič ne ve. Previdno in pazljivo sem delal, gospod grof. Detektiv je zvezal kaseto z vrvico, a je bil tako nepreviden, da je zavojček pustil v fotografski izbici, sam pa je šel v sobo in tam, zaspal.«

»Aha! In?«

»Za malo, rdeče okno se ni brigal,« je nadaljeval Jože. »Ko sem se prepričal, da trdno spi, sem odprl okno in vzel zavoj.«

»Skozi tako majhno okno?« se je čudil Hugo.

»Seveda nisem sam splezal noter. Vzel sem palico, pritrdil na njen konec trnek. Ker je bila okoli kasete povita vrvica, sem lahko vzdignil zavoj in ga potegnil skozi okno.«

»Izvrstno si naredil,« je občudujoče dejal grof. »In detektiv ni nič opazil?«

»Prav nič. In če spi, še zdaj ne ve ničesar,« je odgovoril Jože.

Čeprav je Hugo vedel, da je sluga odvrnil veliko nevarnost, ker je detektivu vzel važni dokaz, vendar ni bil še čisto pomirjen.

Detektiv je videl, kaj kaže slika in se je tako prepričal, kdo je pravi krivec. Če zdaj nima več tega dokaza, še vendar lahko naznani sodniji svoje odkritje.

»Ta človek je nevaren, zelo nevaren!« je zamrmral Hugo, »ker preveč ve! Njega se je treba še zmerom bati.«

Jože je slišal bojazljive besede svojega gospodarja. Stopil je k njemu in mu šepnil na tiho:

»Saj ne more ničesar dokazati!«

»To je res,« je prikimal Hugo. »In ti — ti boš molčal, Jože? Ti si mi zvest?«

»Seveda. Računam pa na vašo hvaležnost!« je odgovoril služabnik.

»Obilno te bom obdaroval, Jože, da boš lahko zadovoljen. Vse lahko dobiš, kar si poželiš! — Saj res! Kje pa imaš kaseto s ploščo in sliko? Pokaži mi jo!«

»Vse je dobro skrito, gospod grof. Glede tega ste lahko potolaženi. Detektiv bo kaseto iskal, pa je ne bo našel.«

»Jaz pa hočem sliko videti!« je vztrajal Hugo pri svoji želji. »Prinesi mi jo sem!«

Jože pa je imel svoje posebne vzroke, da tega gospodarjevega povelja ni hotel izpolniti.

»Pomislite, gospod grof, da naju lahko vsak trenutek kdo preseneti. Dokler je detektiv še v gradu, bi bilo neprevidno iskati kaseto.«

»Kam pa si jo skril? V svojo sobo?« je vprašal Hugo.

»Ne, gospod grof. To ne bi bilo pametno. Pustimo detektiva, naj išče in počakajmo, da se spravi iz gradu.«

Hugo se je moral ukloniti. Spoznal je, da je postalo razmerje med njim in služabnikom čisto drugačno. Jože ni bil več sluga, ampak je naenkrat postal enakovreden zaveznik in je dosegel nad svojim gospodarjem veliko moč, ki bi lahko postala grofu še usodna.

Jože je hotel Hugonu pokazati svojo neodvisnost in je nekako prijateljsko dejal:

»Za enkrat bo še najbolje tako, da ostanem pri vas v službi.«

Hugo se je zatopil v premišljevanje in je po daljšem molku dejal:

»Dobro je res, da detektiv nima več strašnega orožja v rokah, toda mnogo s tem nisem pridobil. Tega moža se moram odkrižati.«

»To je res. Da. Toda kako hočete ta namen doseči?« je vprašal Jože.

»O tem bova že govorila. Zdaj moraš iti v gorsko kotlino k tistemu dekletu — Pavli. Povej ji, da jo nocoj pričakujem. Moram z njo govoriti.«

»Saj ji jaz lahko sporočim, kar ji hočete povedati,« se je ponudil Jože.

»Ne, to ne gre. Sam moram govoriti z njo!«

Pokorno se je Jože napotil v hribe. Šel je po bližnjih stezah, da ni mogel videti Elvire, ki se je prav tedaj vračala.

— — —

Hugo je med tem legel in se je hotel naspati. A bil je preveč razburjen.

Kmalu je skočil na noge, ker ga je misel na detektiva navdajala s strahom. Po glavi so mu šumela vprašanja: »Ali je Smit še v gradu? Ali išče kaseto? Kaj, če jo najde?«

Hugo si je dejal, da do tega ne sme priti. Ko bi le vedel, kam je Jože kaseto skril!

Fant je imel zahrbtne namene, to je bilo jasno.

Hugo Jožetu ni mogel zaupati in je dvomil, da mu bo sluga izročil kaseto s ploščo in sliko.

Zato jo je hotel sam najti in je začel iskati najprej v Jožetovi sobici. A zaman. Omare so bile zaklenjene. Ves nemiren je grof letal iz sobe v sobo. Vpraševal je sluge, ki pa detektiva niso videli.

Naposled se je Hugo odločil, da stopi v dvorano pokojnega očeta. Vtaknil je nabit revolver v žep, da bi bil za vse slučaje pripravljen.

Ko je hotel iti v pritličje, je zaslišal drdranje na dvorišču. Stopil je k oknu in videl, da je stopila Elvira z voza. Začudil se je, kje je bila tako zgodaj.

A zdaj ni hotel govoriti z njo, ker je moral porabiti čas. Skrivaj kakor tat je šel po stopnicah. V temnem hodniku je pritisnil na skrito vzmet v steni.

Vrata so se odprla in Hugo je stopil v ozko, temno sobo. Pritisnil je uho na leseno steno in je nekaj časa prisluškoval. Toda vse je bilo tiho. Spet se je dotaknil skrivne vzmeti in lesena stena se je razmaknila brez ropota.

Hugo je stal v sobi pokojnega očeta. Skozi spuščene zastore je prihajalo toliko svetlobe, da je bilo mogoče vse videti. Previdno in brez šuma se je Hugo plazil skozi sobe, v katerih je še vel dih smrti.

Mrzlica ga je stresla, ko je zagledal v visokih ogledalih svoj obraz, ki je bil tajnosten, strašen. Čuj! Kaj je to?

Hugo je obstal kakor okamenel. Ali se jo morda kdo skrivaj splazil za njim?

Grof se je naglo obrnil. Ha — senca — senca njegovega očeta ...

Vztrepetal je, oči so se mu izbuljile, srce se mu je hotelo ustaviti.

»Saj ni nič! Neumnost! Mrtvi se ne vračajo,« se je tolažil grof.

Toda vendar je zagledal spet senco. Kaj je smuknilo mimo odprtih vrat?

»Detektiv,« je pomislil Hugo, »tega je treba ugonobiti, tega sovražnika!«

Hugo je planil v sosedno sobo, a tam ni bilo nikogar. Ali je bila zmota, prevara?

Vendar je Hugo čutil, da je ta strašni mož nekje v bližini.

Zdelo se mu je, kakor bi ga dušilo, a vendar ga je nekaj zadrževalo z nepremagljivo silo, da je moral ostati v tej sobi.

Od vseh strani so mu šepetali glasovi, spredaj in zadaj so se oglašali: »Morilec, ne uideš nam!« Tako se je vsaj dozdevalo razburjenemu grofu.

Iznenada pa so se zaprla neka vrata. Neka postava se je pokazala v mraku.

Hugo je obstal kakor okamenel.

XVI. BARONIČINA SKRIVNOST

Grofu Hugonu se je zvrtelo v glavi, da se je opotekel, zakrilil z rokami po zraku in izgubil zavest.

Ko se je zavedel, je občutil mokroto na obrazu. Skočil je pokoncu. Pred njim je stal Jože, njegov sluga in držal v roki moker robec.

»Kaj? — Ti?« je vzkliknil Hugo napol v omotici. »Kje pa je on?«

»Kdo? Saj sva bila samo midva tu, gospod grof,« je pojasnjeval Jože.

»Ne, detektiv je bil tu. Tamle je prišel v sobo!« je trdil grof.

»To sem bil jaz. Slabo vam je, gospod grof! Padli ste v nezavest. Pojdite proč odtod. Detektiva ni več v gradu. V vasi sem slišal, da se je odpeljal v mesto. Ljudje so ga videli!«

Opotekajoč se je Hugo šel. Šele v svoji sobi se je čisto zavedel in pokrepčal, ko je izpil nekaj kozarcev vina.

»Zelo hitro si se vrnil,« je dejal Hugo. »Ali bo dekle nocoj prišlo?«

»Nisem mogel govoriti z njo, ker je nekam odšla,« je poročal Jože. »Naročil sem pa drugim, naj pride sem. Baronica Elvira je bila davi tam in je govorila s Pavlo.«

»Kaj pa hoče od dekleta?« se je prestrašil in začudil Hugo.

»Tega nisem mogel izvedeti, milostljivi gospod grof,« je odvrnil Jože.

»Praviš, da je detektiv šel?«

»Da! Pred poldrugo uro.«

»No, zdaj lahko dela, kar hoče. Upam, da ga ne bo več nazaj,« je dejal Hugo. »Kaj pa more povedati? Ali mu bodo verjeli, če ne prinese dokaza?«

Hugo je hodil nekaj časa po sobi in mislil. Jože je bil šel v sosedno sobo in se na Hugonovo klicanje ni vrnil.

»Pol premoženja bi dal, če bi bil ta prekleti detektiv mrtev,« je mrmral Hugo, ki je nestrpno čakal, da mu Jože prinese sliko.

Jožeta dolgo ni bilo nazaj, kakor bi se bil nalašč obotavljal.

»In Elvira? Kaj je njo napotilo, da je ona iskala Pavlo?« — je premišljeval Hugo in zbudili so se mu sumi. Vedel je, da je Elvira jezna nanj in da ga sovraži zaradi Stanka.

Bal se je, da ne bi Elvira skrivaj delala proti njemu in pridobila Pavle zase.

To je bila spet nova nevarnost, ki se je pa Hugo ni tako bal. Prepričan je bil, da mu zaljubljeno in ogoljufano dekle ne bo škodovalo. Pavla zanesljivo ne bo ničesar izdala, kar bi mu moglo škodovati.

Njegov namen je bil, da si pridobi Elviro. Vse bo storil, da ta cilj doseže.

Zdaj se mu to ne sme ponesrečiti. V njegovem srcu je gorela velika strast do te ženske.

Ko je šel opoldne h kosilu, je dobil v jedilnici samo njeno mater.

Elvira ni prišla in je materi sporočila, da ji je slabo.

Hugo si je razlagal to sporočilo tako, da noče Elvira priti z njim skupaj. Baronica je mislila isto in je bila nemirna in potrta.

Kosilo je bilo kmalu končano. Hugo je bil zelo prijazen z baronico in je opazil, da staro damo nekaj muči.

Pravega vzroka pa ni izvedel, ker se je baronica bala povedati kaj o Pavlinem pismu, ki ga je bila Elvira vzela in hotela izrabiti.

Po kosilu sta šla baronica in grof Hugo v sosedno sobo.

»Gospa baronica,« je začel Hugo, »pogovoriva se nekoliko o bodočnosti. Saj vam še ni treba razlagati, kako stvari stoje. Sami veste to in ste gotovo že opazili, kakšna čuvstva gojim do vaše hčere. Moja usoda je bila zmerom in povsod ta, da sem bil zapostavljen za bratom. Zdaj pa gotovo niti vi, niti Elvira ne mislite več na to, da bi zaroka z mojim bratom še veljala.«

»Razume se, da ne,« je hitela zagotavljati baronica. »Čisto vašega mnenja sem. Seveda Elvira ne more pozabiti zaročenca in je prepričana o njegovi nedolžnosti,« je potem dodala.

»Vem to,« je zaničljivo pripomnil Hugo. »Počasi se bo že premislila. Čudim se, da sploh še misli nanj. Razmerje do tovarniške delavke bi ji bilo moralo dokazati, da je moj brat podlež. Ponosna bi morala biti, da ne bi hodila za njim in hrepenela po njem.«

»Prav imate, Hugo,« je pritrdila baronica, ki je od Elvirine zaroke s Stankom občevala tudi s Hugonom bolj po domače.

Potem je začela tožiti:

»Elvira žal noče slišati nobene pametne besede, nobenega dobrega sveta.«

»To ni nič drugega kakor otročje mušice,« je dejal Hugo. »Elvira je ženska, kakršne si želim. Nisem je še vprašal, ali bi me marala. Vem, da mi ni posebno naklonjena. Jaz pa ne znam dvoriti dekletom in jim govoriti o ljubezni in podobno. Jaz sem človek, gospa baronica, ki gre naravnost proti cilju. Moje mnenje je, da bi bili lahko vi zadovoljni, če bi zdaj jaz prišel namestu mojega brata.«

»To je moja najsrčnejša želja. Vi bi mi bili zelo ljub zet!« je hitro odgovorila baronica in lice ji je požarelo od veselja.

Te njene besede pa niso bile čisto resnične, ker tudi njej ni bilo všeč Hugonovo odurno, skoraj surovo vedenje. Stanko bi ji bil v resnici mnogo ljubši.

Ker na zdaj ni bilo mogoče več računati s Stankom je baronica z veseljem sprejela snubitev grofa Hugona.

Pri tem pa jo je zelo skrbelo to, kaj bo Elvira rekla.

»Dobro, stvar je urejena,« je dejal Hugo zadovoljen. »Pripravite Elviro. Pri prvi priložnosti bom govoril z njo in upam, da se ne bo branila. Gotovo ne bo tako nespametna, da bi zametavala srečo.«

»Tako, to se vam zdi, gospod grof,« se je naenkrat zaslišal oster glas.

Elvira je stopila v sobo pri stranskih vratih, kjer je dolgo poslušala pogovor.

Baronica in Hugo sta bila iznenadena. Baronica je vzkliknila, Hugo pa je občudovaje gledal lepo dekle. Nikoli se še ni zdela tako prikupna kakor v tem trenutku.

Bila je pa v resnici lepa v elegantni dolgi, žalni obleki. Hugo bi jo bil najrajši objel.

Elvira se je približala počasnih korakov in s ponosno dvignjeno glavo. Temne oči so se ji bliskale in zaničljiv je bil njen pogled.

»Ali res mislite, da bom srečna, če zahtevate mojo roko?« je ostro ponovila. »Ali ste tudi prepričani, da bom zadovoljna z vami?«

Hugo je v zadregi skomignil z ramo in zamrmral nekaj nerazumljivih besed.

»Dete moje! Elvira!« je vzkliknila mati in pohitela k hčeri. »Lepo te prosim, kako moreš tako žaljivo govoriti? Ker si slišala nekaj, kar te gotovo ne more bog ve kako presenetiti, vsaj ne bodi tako neumno občutljiva — — —«

»Pusti me, mati,« se je branila Elvira. »Nate moram biti še posebno huda, ker podpiraš grofa Hugona, čeprav dobro poznaš moje mnenje o tej stvari!«

»Moj bog, bodi vendar pametna!« je obupano svetovala baronica.

»Kaj se pravi pametna,« je ostro odgovorila Elvira. »Še pred kratkim se ti je zdelo zelo pametno, ko sem se zaročila z grofom Stankom. In zdaj zahtevaš od mene, da dam roko njegovemu bratu?«

»Saj vendar veš, kako so se med tem izpremenile razmere! Kolikokrat sva govorili o tem. Samo spametovati se nočeš,« je tožila baronica.

»Ali hočete poslušati mene, Elvira?« je dejal Hugo in stopil pred njo. »Vsi dolžite mene zaradi tega, ker je Stanko na zatožni klopi — — —«

»Kaj morda niste vi krivi, da so začeli tako sramotno sumiti vašega brata? Fej, — sram vas bodi, da tako grdo ravnate s svojim lastnim bratom! Ko bi kdo drug to storil, bi bilo nesramno, ker ste pa storili to vi, je naravnost podlo okrutno!«

»Elvira!« je prestrašena zakričala baronica in prijela hčer za roko. »Ali si zblaznela? Kar govoriš, je blazno, naravnost blazno!«

Elvira pa se ni zmenila za materine besede. Grdo in sovražno je gledala Hugona, ki si je grizel ustnice.

»Krivično me sodite, Elvira!« je dejal grof. »Storil sem samo svojo dolžnost. Proti človeku, ki je storil tak nečloveški zločin, nimam nikakih sorodniških ozirov!«

»Stanko ni zločinec, on ne! Vi veste to — da, vi veste sami najbolje, da je on nedolžen!« je strastno očitala Elvira.

»Povedal sem to, kar vem,« je odgovoril Hugo, ki nalašč ni hotel razumeti smisla njenih besed. »Resnico moram izpovedati, čeprav je moj brat. Zaradi tega mi ne morete prav ničesar očitati, Elvira. Sicer dobro razumem, da vas to boli, toda tega ne morem razumeti, da ga zagovarjate še zdaj, ko vas je vendar tako nesramno ogoljufal.«

Elvira je prebledela, ko se je spomnila vseh bolečin, ki jih je zaradi tega prestala. Pritisnila si je roko na razburjeno srce in se zaman trudila, da bi premagala srčni nemir.

»Poslušaj ga!« jo je opominjala mati in je hvaležno pogledala Hugona, kakor bi bila hotela reči: ‚Le naprej!‘. »Grof Hugo ima prav. S človekom, ki ti je naredil toliko bolečin, ne smeš imeti usmiljenja. Ne bodi tako zaslepljena, otrok moj. Stanka ne moreš več ljubiti!«

»Ne ne! Mene ne boste nikoli prepričali o njegovi krivdi!« je vzkliknila Elvira. »Jaz sem še zmerom Stankova nevesta in to hočem ostati. Njemu bom verjela in zanj se bom borila, dokler bom dihala.«

»Kakšna norost,« je tarnala ogorčena baronica. »Ali imaš tako malo časti? Ali te ne bole rane, ki ti jih je bil zadal?«

Na to ni Elvira ničesar odgovorila, ampak je samo pogledala mater.

»Zelo plemeniti in dobrosrčni ste, Elvira,« je začel govoriti Hugo, »da tako dobro sodite o Stanku. On tega gotovo ne zasluži. Vi mislite, da ga sovražim, a to ni res. Res je, da je bil zmerom bolj priljubljen, kakor jaz, ker je bil očetov srček, a jaz ga gotovo nisem sovražil — —«

»O, saj ste dokazali, kako ljubite svojega brata,« ga je zasmehovala Elvira.

»Hotel sem samo reči,« je Hugo nadaljeval, »da bratovska ljubezen in plemenitost nimata s tem nič opraviti. Morilec ne more biti moj brat! Če bo obsojen — —«

»Tako daleč ne sme priti in tudi ne bo prišlo,« ga je z odločnim glasom prekinila Elvira.

»Tudi jaz želim, da ne bi prišlo tako daleč,« je poudaril Hugo. »Znorel bi, če pomislim na to. Podlež naj bi si bil pognal kroglo v glavo! Ko bi imel le še malo časti, bi bil to storil, da uide sramoti. Onečastil je naše staro, plemenito ime! Navadnega zločinca imamo v svoji rodbini. Vidite, baronica Elvira, to me jezi in zaradi tega ga sovražim!«

Elvira mu je pogledala posmehljivo v obraz. Baronica mu je prikimala in mu tako dala poguma, da je nadaljeval.

»Stanko je zdaj za nas toliko kakor mrtev. O tem ni vredno več govoriti. Preboleli ste to, Elvira, in še srečni boste. Vzemite mene, Elvira! Ali hočete postati moja žena?«

Hotel ji je podati roko, a Elvira se je odmaknila in odločno rekla:

»Ne! — Nikoli!«

Ti besedi sta bili tako trdi, da je Hugonu upadel pogum. Toda spomnil se je, kako je nekoč dolgo mešetal za nekega konja, pa ga je naposled le dobil.

»Premislite se,« je dejal proseče. »Vse boste imeli, kar si poželite. Nakit in obleko in vse! Grad bom dal na novo preurediti čisto po vašem okusu. Ženitovanjsko potovanje narediva v Italijo ali kamor si sami izberete. Pozimi bova živela v Parizu. Postanite moji, Elvira!«

Elvira je ponosno prekrižala roke na prsih in odgovorila:

»Zapeljivo je, kar mi ponujate, gospod Hugo. Za bogastvo in uživanje življenja nisem neobčutljiva. Rada imam bleščeče demante in dragocena oblačila. Toda poleg vsega tega bi dobila tudi vas, gospod grof, in zato najlepša hvala!«

»Res ste zelo prijazni,« je jezno zagodrnjal Hugo. »Vendar pa vas prosim, da vse dobro premislite. Dobro veste, da vas ljubim. Noben mož vas ne bo naredil tako srečne, kakor bi vas jaz. Ali hočete čakati drugega? Verujte mi, da ne bo nikogar! Največ moških se poroči zaradi denarja, vi pa tega nimate! Meni ni za to — — —«

»Gospod grof,« je ogorčeno vzkliknila Elvira in ustnice so se ji tresle od jeze. »Žalite me!«

»Res ne vem, kaj naj še povem!« je zagodrnjal Hugo. »Premislili se boste še, saj se ne mudi tako. Svoj odgovor mi lahko pozneje sporočite!«

»Moj odgovor ste že slišali. Pod temi pogoji seveda ne moreva ostati več pri vas v gostih. Jutri potujeva, mati,« je dejala Elvira in se obrnila proti materi.

Baronico so te besede hudo zadele. Spoznala je, da so uničene vse njene nade, uvidela je, da bo morala živeti odslej v revščini in pomanjkanju.

S solzami v očeh se je obrnila k hčeri, toda ta je odšla iz sobe. Razburjena baronica je hotela za njo, a Hugo jo je zadržal in jo vso potrto potisnil v naslanjač.

Nekaj trenutkov je Hugo stal molče pred baronico. Njegovo upanje še ni bilo uničeno.

Potuhnjeno se je nasmehnil in obraz mu je bil hladen in odločen.

»Moj Bog! Moj Bog!« je tarnala baronica in jokala. »Vedela sem, da bo tako trdovratna. Tako brezmejno zaslepljena, da tepta srečo z nogami!«

»Pomirite se, gospa baronica!« jo je tolažil Hugo. »Saj bo še privolila.«

»Ne verujem!«

»Porabiti morate ves svoj vpliv kot mati! Odpotovati seveda ne smeta. Temu se morate upreti.«

»Sveta Marija, kaj naj pa naredim? Saj sem že vse storila: prosila sem jo, rotila — a zaman. Siliti je pa vendar ne morem — — —«

»Lahko, gospa baronica, samo prav morate začeti,« je prigovarjal Hugo.

»Kako pa?« ga je vprašala baronica in ga začudeno pogledala.

»No, Elviri morate razodeti neko skrivnost iz vaše preteklosti, gospa baronica,« je dejal Hugo z grdim smehljajem. »Nadalje ji je treba samo povedati, da mi je ta skrivnost znana. Prepričan sem, da se bo baronica Elvira potem vdala.«

S široko odprtimi očmi je strmela baronica vanj. Bleda je bila kakor smrt.

»Mojo skrivnost?« je s slabotnim glasom vprašala.

Hugo se je prijazno nasmehnil in sedel njej nasproti. Začel ji je šepetati na uho:

»Da, mislim oporoko vašega svaka, brata pokojnega vašega moža. Ta imenitna oporoka, po kateri ste podedovali pol milijona!«

»Kaj, kaj hočete s tem reči?« je zajecljala baronica, trepetajoč v strahu.

»No, — da je bila ta lepa oporoka ponarejena!« je mirno odgovoril Hugo.

Baronica je onemogla obsedela v naslanjaču, Hugo pa je pomenljivo nadaljeval:

»Ko je nekako pred desetimi leti umrl vaš soprog, vam ni zapustil drugega kakor dolgove. Ostali ste s hčerjo Elviro brez premoženja in bi bili morali iti beračit, če se vaju ne bi bil usmilil brat vašega moža, do katerega ste se obrnili. Tam vam je plačeval majhno rento.«

»Odkod veste to?« je presenečena vprašala baronica in njen strah je še zrasel.

»Prosim, nisem še končal!« je odvrnil Hugo. »Dokazati vam hočem, da sem dobro poučen. Med vašim možem in njegovim bratom Armandom je bilo veliko sovraštvo, katerega vzrok ste bili vi, gospa baronica. Svak vas je sovražil.«

»To vam hočem razložiti,« je dejala baronica. »Hotel je vzeti za ženo dekle iz preprostega stanu, jaz pa sem mu to branila.«

»Tako je! Vi ste mu uničili srečo!« je prikimal Hugo. »A baron Armand je vendar ostal zvest svoji ljubici, da se ni več oženil. Ker je bil bolan in je čuti!, da se mu bliža konec, je naredil oporoko. Vedel je, da bi vse njegovo premoženje dobili vi, gospa baronica, ko bi umrl brez oporoke, zato je postavil za svojega dediča — svojo nekdanjo ljubico, vdovo pl. Malinškovo.«

»To ni res!« je vzkliknila baronica.

»Prav nič vam ne pomaga, če tajite!« je hladno govoril Hugo. »Izvedeli ste to od nekega Kolnika, ki je bil tajnik pri vašem svaku!«

»Kolnik?« je šepetala baronica in zadrgetala. »Kako morete vedeti? — — —«

»Poslušajte naprej!« jo je prekinil Hugo. »Baron Armand — bilo je pred osmimi leti, štiri leta po smrti vašega moža — je nevarno zbolel. Hiteli ste k njemu, da bi mu stregli. No, stregli ste mu tako, da je po treh tednih umrl. Vedelo se je, da je oporoka narejena. Oporoka se je res našla, toda glej čudo! V oporoki ni bila zapisana kot glavni dedič nekdanja ljubica rajnika — ampak vi, gospa.«

»No — kaj pa potem?« je vprašala baronica.

»Ta oporoka je bila ponarejena!« se je smehljal Hugo. »Vi, gospa baronica, ste našli pravo oporoko in ste jo sežgali. S pomočjo tajnika Kolnika ste naredili drugo oporoko. Goljufija je ostala skrita, ker je bil podpis barona Armanda mojstrsko ponarejen. Sicer pa tudi ni bilo nikogar, ki bi ugovarjal oporoki, kajti vdova Malinškova ni mislila na to, da ji bo nekdanji častilec zapustil premoženje.«

»Kako me morete dolžiti goljufije?« je ogorčeno vzkliknila baronica. »Oporoko je bil spisal moj pokojni svak, z lastno roko.«

»Lahko dokažem, da ste jo vi spisali. Prav za prav ne vi, ampak Kolnik!« je odločno odvrnil Hugo. »Za to delo je dobil 50 tisoč goldinarjev. Z njim ste sklenili pravilno pogodbo, pismeno pogodbo, gospa baronica. Bilo je zelo nespametno, da ste dali to listino v roke takemu človeku. Ali je ni pozneje porabil za izsiljevanje? — Vidite, da sem o vsem zelo dobro poučen.«

Hugo se je zmagoslavno nasmehnil. Baronica ni več mogla dvomiti, da ve vse tako natanko, kakor bi bil sam zraven. Razumela pa ni, kje in kako je to izvedel.

Bila je vsa potrta in pobita. Preteklost — njeno podlo dejanje je vstalo živo pred njenimi očmi. Še hujše je bilo, kakor je pripovedoval Hugo.

Videla je samo sebe tam ob postelji smrtno bolnega svaka.

Stresla se je pri tem spominu in studila se je sama sebi. Da, premoženje si je prigoljufala na zvit, nepošten način.

Kakor dobljeno, tako izgubljeno, pravi pregovor.

Premoženje je izginilo, malenkosten ostanek je bil še tu. Zdaj je videla edino rešitev v tem, da bogato omoži hčer Elviro.

Na to je zmerom mislila in njene želje bi se bile izpolnile, če ne bi bili tisti strašni dogodki prekrižali njenih računov in uničili Elvirine sreče ...

Baronica se je začudeno vpraševala, odkod ve Hugo za njeno skrivnost. Kdo mu jo je izdal?

Zanjo je vedel samo en človek na svetu: njen sokrivec, tajnik pokojnega svaka.

Hugo ji je sam po kratkem molku razložil to uganko. Mrzlo in nevljudno ji je dejal:

»Gospa baronica, bilo je zelo neprevidno od vas da ste delali s tem človekom, Kolnikom. Tako ste prišli v njegovo oblast. Gotovo ste že uganili, da sem od njega izvedel vso stvar.«

»Ali ga poznate? — Odkod?« je s tresočim se glasom vprašala baronica.

»Slučajno sem se seznanil z njim. Pokazal mi je pogodbo, katero ste bili sklenili z njim, ter mi je dal še drugih dokazov. Gospa baronica,« je dejal Hugo in izpremenil glas, »od moje strani se vam ni treba nič bati, če postane Elvira moja žena!«

»Moj Bog, jaz si tudi tako želim. Kako pa naj prisilim Elviro, da se vda?«

»To je vaša stvar, povejte ji zgodbo o oporoki in ji pripomnite, da jaz vse vem — —«

»Ne! — Ne! Tega ne morem. Ne zahtevajte tega od mene!« je obupno stokala baronica. »Tega ne sme Elvira nikoli izvedeti!«

»Če je ne bo mogoče na drug način pridobiti, bo morala vse izvedeti!« je trdovratno vztrajal Hugo pri zahtevi. »Če ji vi nočete povedati, gospa baronica, ji bom pa jaz!«

Baronica je bolestno zaječala, Hugo pa je vstal in dejal s hladnim, grozečim glasom:

»Poskrbite, da Elvira privoli, gospa baronica. Če postane Elvira moja žena, je vse dobro in poskrbel bom tudi, da vam od strani sokrivca Kolnika ne bo grozila več nobena nevarnost. Če se pa to ne zgodi, potem nimam več vzroka varovati vašo skrivnost. Saj me razumete?«

»Usmilite se me,« je stokala baronica v silnem strahu. »Ali me hočete uničiti?«

»Vaša usoda je odvisna od vas in odločitve vaše hčere,« je mirno odgovoril Hugo. »Elvira mora postati moja, če noče pahniti svoje matere v ječo!«

S temi besedami je šel in pustil baronico samo, trepetajočo od strahu in obupa.

Ko je Hugo odšel, se je premaknil zastor pri stranskih vratih, skozi katera je bila prej odšla Elvira, in tihi koraki so naznanjali, da se nekdo plazi iz sosedne sobe.

Baronica ni slišala korakov. Premagale so jo bolečine, težki spomini na pretekle dni ...

Kdo je v sosedni sobi slišal skrivnost?

XVII. LJUBEZEN

Topel poletni večer je zagrnil veliki, krasni park grofovskega gradu v prijetne temne sence. Kakor bele niti so se svetlikale vrtne poti.

V grmovju je žvrgolel slavček, drugače pa je vladala tišina. Drevje se ni zganilo, kakor bi spalo, listje je šepetalo, kakor bi se mu bilo sanjalo.

Soparno je bilo. Po nebu so se podili črni oblaki. Daleč za gorami je časih zamolklo zagrmelo in blisk je za trenutek posvetil v temo.

Miren in tih je bil tudi grad. Samo iz veže in iz nekaterih oken v prvem nadstropju se je svetila luč. Vse naokoli je spalo težko spanje.

V tej tišini so naenkrat nalahno zaškripala steklena vrata jedilnice na terasi in neka postava je smuknila v park. Zašumela so ženska krila po peščenih vrtnih stezah.

Ko je postava hitela po poti, ki vodi do umetnega ribnika, je stopil izza zida neki mož in jo je začel zasledovati.

To je bil detektiv Filip Smit, ki je nameraval pri stranskih vratih stopiti v grad. Samo na videz je odšel in se peljal do postaje, odkoder se je skrivaj vrnil.

Ženska postava, hodeča tako pozno po vrtu, je zbudila njegovo zanimanje. Hotel je vedeti, kdo je in kam hoče.

Ko je dospel do ribnika, ki so ga obdajali visoki, gosti grmi, se je nemalo začudil, ko je zagledal ob kopalni hišici dve ženski postavi namestu ene.

Tista, ki je bila prišla z gradu, se mu je po postavi zdela podobna Elviri.

Kdo pa je bila njena tovarišica in kaj je pomenil ta tajni nočni sestanek?

Skrit za grmovjem, se je detektiv priplazil tako blizu, da je bil samo dva metra za njima. Stena kopalne hišice ga je čisto zakrivala.

»Ali ste že dolgo čakali?« je vprašala prva in Smit je takoj spoznal po glasu baronico Elviro.

»Ne, baronica,« je odgovorila druga. »Četrt ure.«

»Ker ste torej prišli, mislim, da ste sprejeli mojo ponudbo, Pavla?« je dejala Elvira.

»Da, storiti hočem, kar želite!«

Ime Pavla, ki ga je izgovorila Elvira, je povedalo detektivu, kdo je druga postava. Slutil je tudi, o čem se bo govorilo in čutil se je srečnega, da mu je slučaj spet prinesel nekaj važnega.

Napeto je poslušal, ko je nadaljevala baronica Elvira:

»Veseli me, da ste se spametovali in da mi hočete pomagati dokazati nedolžnost mojega zaročenca. Vi to lahko storite, ker poznate pravega krivca. Ali hočete pred sodiščem povedati, da je vse res, kar je izvedel Kolarjev Jurij od vas?«

»Da, resnico hočem govoriti milostljiva baronica, toda samo pod enim pogojem.«

»Ali hočete imeti plačilo v naprej?« je vprašala Elvira z zaničljivim glasom. »Pet tisoč goldinarjev vam takoj dam.«

»Ne, za denar mi ni.« je urno odgovorila Pavla. »Obdržite ga, baronica!«

»Kako? Ne marate plačila?« je začudena vprašala baronica.

»O tem se lahko še pozneje pogovoriva!« je odvrnila Pavla.

»Kaj torej želite?«

»Da mi vrnete moje pismo za grofa Hugona!« je odgovorila Pavla.

Ta zahteva je Elviro očitno presenetila, ker ni takoj odgovorila. Ker pisma ni več bilo, ga tudi ni mogla vrniti. Tega pa ni smela povedati, ker potem ne bi imela več orožja proti dekletu.

»Pismo vam izročim,« je naposled odvrnila Elvira. »Toda šele potem, ko boste pred sodnijo izpovedali. Obljubim vam, da pismo ne pride v druge roke in da živa duša ničesar ne izve o njem!«

»Ali mi ne zaupate?«

»Saj je razumljivo, Pavla. Povejte zdaj vse po resnici, kar veste o groznem zločinu, ki se je zgodil na tem gradu.«

»Dobro. Zaupam vaš obljubi, baronica. Poslušajte. Kar je trdil Kolarjev Jurij, ni resnično — — —«

»Pavla, kaj je to?« se je razburila Elvira. »Ali hočete še tajiti, da ste rekli Juriju jasno in razločno, da je grof Hugo pravi morilec?«

»To sem res rekla, ampak resnično ni. Ni res v tistem smislu kakor je razumel Jurij.«

»Moj Bog! Ne razumem tega,« je dejala Elvira. »Ali veste kaj zanesljivega? In hočete to — — —«

»Prosim poslušajte me, baronica!« jo je prekinila Pavla. »Da, nekaj vem, in to je, da se sploh ni zgodil zločin. Stari grof ni bil umorjen!«

»Ne?« je vzkliknila Elvira silno presenečena.

»Ne! Nihče, ni kriv njegove smrti!«

»To je neverjetno! Kako si to razlagate? Menda vendar ni samega sebe končal?«

»Da, nehote,« je odgovorila Pavla z mirno gotovostjo. »Po pogovoru s svojim sinom je stari grof vzel neko sredstvo, ki naj bi pomirilo njegove živce. V razburjenosti pa je vlil nekoliko strupa v kozarec!«

»Nebeški oče! Tako se je torej zgodilo!« je v dvomih odgovorila Elvira. »Ne, to ne more biti res. Kozarec, iz katerega je grof pil, je stal na mizi. Zdravniki so dejali, da grof ni mogel več postaviti kozarca nazaj.«

»Tega tudi ni storil. Kozarec mu je padel iz roke in je ležal na tleh,« je dejala Pavla.

»In kdo je pobral kozarec? Kdo ga je postavil na mizo?«

»To je storil grof Hugo. On je tudi nesel stekleničico s strupom v spalno sobo, da bi na ta način zbudil sum, da se je zgodil zločin.«

Pavla je povedala vse to tako mirno, da se je Elvira začudila. Nehote se je stresla in Hugo se ji je zastudil še dosti bolj. Vzkliknila je prestrašeno:

»Če se je tako zgodilo, potem je bil on, lastni sin, priča, ko je oče izpil strup. To je moral vedeti — in on — to je nepojmljivo — je pustil, da se je to zgodilo?!«

»Grof Hugo ni mogel več preprečiti, ker je bilo prepozno,« je pojasnjevala Pavla.

»Zakaj ni mogel? Ali ni mogel zaklicati očetu: »Stoj!« Podlež! To je prav toliko, kakor bi bil svojemu očetu podal strup.«

»Grof Hugo je šele potem razumel, kaj dela grof, ko je bil kozarec že prazen.«

»Odkod pa veste vse to tako natanko? Ali vam je to grof Hugo pravil, ali ste bili sami zraven?«

»Bila sem zraven. Bila sem z grofom Hugonom v sosedni sobi in sem vse videla.«

»In kljub temu ste molčali do danes! Dopustili ste, da so nedolžnega vrgli v ječo kot morilca!« je vzkliknila Elvira. »Molčali ste! Hm, zdaj vem, zakaj niste hoteli povedati resnice. Sokrivi ste!«

»Grof Hugo me je z grožnjami prisilil, da sem molčala,« se je branila Pavla. »Bala sem se, da mi ne bi verjeli. Da, tega se še zdaj bojim.«

Elvira je molčala. Razburjenje jo je premagalo.

»Prav lepo je to,« si je mislil prisluškujoči detektiv. »Ta povest je zelo zvito zmišljena, ampak jaz ne verjamem niti ene besede. Če fotografije ne bi bilo, da! Slika dokazuje, da je tvoja lepa povest izmišljotina.«

Detektivu je bilo jasno, zakaj je Pavla tako govorila in se tako obnašala. Hotela je Elviri pomagati, da s tem sama nekaj pridobi in da se maščuje nad Hugonom.

Da pa same ne bi kako osumili, ni smela povedati, da je Hugo podal očetu strupa. V tem primeru bi jo smatrali za sokrivo.

Detektiv si je misli, da Pavla ni bila priča zločina, da tisti večer sploh ni bila v gradu. Vse to si je morala izmisliti.

Elvira pa ni dvomila, da je resnično, kar ji je dekle pravilo. Poznala je Hugona, da je sposoben takega lopovskega dejanja. Sovražil je Stanka in je porabil to naključje, da je obrnil sum na njega.

Torej je postal stari grof žrtev nesrečne pomote. Nedolžnost Stankova se bo izkazala. Pa tudi Hugo ni morilec. Kako bi bilo to mogoče, da bi sin — čeprav je izprijen in brezvesten — tako hladnokrvno umoril lastnega očeta!

Elvira je mislila, da je naposled razvozlana strašna uganka in se je globoko oddahnila.

»Dobro,« je dejala baronica po dolgem molku. »Pavla, bodite jutri pripravljeni. Sporočila vam bom, kadar vas bom potrebovala. Jaz in gospod Stanko se vam bova izkazala hvaležna, če boste vse to povedali pred sodnijo in govorili čisto resnico!«

Pavla je še enkrat obljubila, da bo to storila. Naenkrat je nekaj zašumelo v grmovju, neka postava se je pokazala iz teme in se je sklonjena splazila brez glasu proti kopalni hišici.

Ženski nista ničesar opazili, detektiv pa je slišal šum plazečega se moža.

Ko je prišel neznanec tako daleč, da je mogel razumeti glasove, se je ustavil in poiskal skrivnega zavetja, da bi mogel prisluškovati.

Toda v tem trenutku je bil pogovor končan. Elvira se je skoraj zadela v detektiva s svojim širokim ogrinjalom. Pri kopalni hišici pa je bilo tako temno, da ni mogla ničesar opaziti.

Tudi neznanega došleca ni videla, ker je bil skrit za gost grm.

Detektiv se ni premaknil, ker je slutil, da se bo tu nocoj zgodilo še nekaj zanimivega. Pozorno je gledal, ko se je Elvira oddaljevala.

Ko je baronica izginila proti gradu, se je tudi Pavla odpravila proti domu. V trenutku pa, ko je stopila na trato poleg kopalne hišice, se je postavil pred njo neznanec.

»Kača! Tako me goljufaš?« se je oglasil srdit hripav moški glas.

»To je Hugo,« si je mislil detektiv. »To se mi je zdelo. Najbrž se bo ponovil oni prizor, ki se je pred kratkim odigral v gostilniški utici, in jaz bom moral prevzeti vlogo Kolarjevega Jurija.«

Pavla ni bila posebno prestrašena in tudi ni mislila pobegniti. Mirno je odgovorila:

»Kako mislite to, gospod grof? Vi ste mi naročili, naj pridem sem in tu sem vas pričakovala.«

»Mene? To ni res. Pravkar si imela tajen pogovor z baronico. Ti me hočeš izdati, kača zvita!« je ogorčen vzkliknil Hugo.

»Baronica se je šla po parku izprehajat in je mene našla tu. Od mene je hotela vedeti različne stvari,« se je mirno in hladnokrvno zagovarjala Pavla.

»Saj je bila že davi pri tebi! Kar pripoznaj to! Kaj si ji pa izklepetala?«

»Nič. Doslej nisem še ni izdala,« je odvrnila Pavla, ne da bi bila v zadregi.

Hugo se je hripavo nasmejal in prijel dekleta za roko.

»Pazi se! Gorje ti, če me goljufaš! Marsikaj si že izklepetala onemu lopovu Juriju. Prav nič več ti ne morem zaupati!«

»Ali je to vse, kar ste mi hoteli povedati?« je vzkliknila Pavla, se rešila iz njegovih rok in stopila korak nazaj. »Izdajalko me imenujete? Če sem to, ste vi tega krivi. Ali me vi morda ne goljufate? Zvestoba za zvestobo! Izdaja za izdajo! Nisem take vrste, da bi se dala vleči za nos.«

»Vraga! Spet tako neumno govoriš?« je jezno dejal Hugo. »Ali ti nisem povedal čiste resnice? Vzamem naj te za ženo? To je blaznost!«

»Dobro. Potem vem, kaj imam storiti!« je odgovorilo dekle z mirnim glasom.

»Ne veš še, ne!« jo je zasmehoval Hugo. »Povem ti torej, da izgubiš življenje, če izrečeš eno samo izdajalsko besedo. Ali ne moreš biti pametno, dekle?« je glasneje nadaljeval. »Da se ne moreva poročiti, ti je menda jasno!«

»Lopov ste!« je ogorčeno kliknila Pavla. »In vrhu tega še neumen lopov, gospod grof. Lahko bi vedeli, da sem jaz sovražnica, ki vas lahko ugonobi. Domišljujete si, da me boste brcnili stran kakor psa. Pa se motite. Tako kruto se bom maščevala, da se boste še bridko kesali.«

Skočila je stran in izginila v temnem grmovju, še preden se je Hugo zavedel in planil za njo.

Filip Smit je še nekaj časa prisluškoval. Ker pa ni ničesar več čul, je odšel v grad.

Najti je moral ploščo in sliko. Sicer pa bo tudi Pavlina izpoved pomagala, da se osvobodi nedolžni Stanko, če drugega dokaza ne bo.

O tem je bila tudi Elvira prepričana in veselo upanje je vstalo v njenem srcu, ko je hitela v grad.

Pri zidu se je obrnila in zavila na dvorišče. Pri stranskih vratih je stal njen voz. Kočijaž je že čakal.

Elvira je stopila v voz in kočijaž, ki je že dobro vedel, kam naj pelje, je pognal.

Kočija je oddrdrala skozi vas in je čez četrt ure obstala na postaji.

Elvira se je odpeljala z vlakom v mesto, ker se je bila namenila obiskati Stanka v ječi.

Mislila je, da to ne bo zvezano s posebnimi težavami. Ko je prišla do sodnije, je ura odbila enajst.

Visoko zidovje je bilo temno, mračno. Elviri je vzdrhtelo srce, ko je s tresočo se roko pritisnila na zvonec ob vratih.

Stražnik jo je spustil noter. Bojazljivo je pogledala po dvorišču, ki je bilo obdano z visokimi zidovi. Vratar je pomolil sivo glavo skozi okno in jo vprašal, kaj želi.

Elvira pa mu ni odgovorila, ampak je hitela naravnost proti razsvetljenim vratom bližnjega poslopja. Slučajno je že prišla v oddelek, kjer so bili zaprti tisti, ki so bili že v preiskavi.

Opazila je odprta vrata, stopila čez prag in zagledala pred seboj starejšega moža v uniformi jetniških paznikov, ki je zelo začudeno strmel v visoko damo.

»Prosim, povejte mi, kje bi dobila gospoda inšpektorja?« je razburjeno vprašala Elvira.

»Gospoda inšpektorja zdaj ni tu,« je odgovoril uradnik. »Šele jutri, dopoldne se vrne.«

Elvira je bila razočarana. Uradnik ni vedel, kaj naj reče. Naposled se je Elvira odločila, da bi njemu odkrila svoj namen in se je dala spoznati.

»Jaz sem nadzornik Grčar,« je vljudno odgovoril uradnik. »Milostljiva baronica hoče govoriti z grofom. — Zelo mi je žal, da je to nemogoče. Obrniti se morate najprej na preiskovalnega sodnika in od njega boste dobili dovoljenje.«

»Kaj naj naredim zdaj, ko je tako pozno? Moj Bog! Ali sem morala zastonj priti?« je žalostno vzdihnila Elvira. — Odgrnila je pajčolan, da je nadzornik lahko videl njen lepi, bledi obraz.

Stopila je bližje k njemu in ga pogledala s solznimi očmi tako milo, da ga je ganilo.

»Prosim vas, pomagajte mi! Saj ni ni nepravilnega, kaj ne? Govoriti moram s svojim zaročencem — tako važno je, da ne morem čakati do jutri. Pustite me k njemu ali pa ga pokličite sem!«

»Prav rad bi to storil, milostljiva gospodična, toda ne smem,« je odgovoril nadzornik.

»Saj ne bo nihče tega vedel. Naredite enkrat izjemo, gospod. Za vašo uslugo se vam bom izkazala hvaležno.«

Nadzornik je v zadregi zmajal z glavo. Bil je mož mehkega srca, ki ga težavni poklic še ni utrdil. Ganile so ga prošnje in solze te lepe dame. Ni se mogel upirati.

»Prav za prav ne bi smel, milostljiva baronica,« je dejal, »in povedati bi moral tudi pazniku. In če ta ne bi molčal — — —«

»Dajte mu tegale, kolikor se vam zdi potrebno,« ga je naglo prekinila Elvira in mu dala zavitek. Nadzornik jo je debelo pogledal, toda ona mu je takoj vse pojasnila, ko je rekla: »Tisoč goldinarjev je.«

Nadzornik je hotel denar odkloniti, toda Elvira ga ni hotela vzeti nazaj.

Pritisnil je na zvonec in nekaj minut nato je prišel jetniški paznik s svetilko in šopom ključev.

»Pojdite naprej do številke dvanajst!« mu je ukazal nadzornik.

Paznik je začudeno pogledal elegantno damo in molče ubogal. Nadzornik je šel z Elviro za njim po stopnicah. Zgoraj na hodniku je paznik odklenil neka vrata.

Žvenketanje ključev in hreščanje vrat je Elviro silno pretreslo. Srce ji je začelo burno utripati.

»Prosim, počakajte trenutek!« ji je vljudno velel jetniški uradnik.

»Nikari mu ne povejte, da sem jaz!« ga je prosila baronica.

Nadzornik je pokimal in stopil v ječo. Elvira je bila razburjena, da se je morala nasloniti na steno, drugače bi se bila zgrudila na tla.

Strast, lepi in grenki spomini na ure, ki jih je prebila z njim, so vznemirjali njeno srce.

In ne samo to. Strah jo je bilo pred odločitvijo, ki se mora izvršiti v tej uri. Da, njena usoda, — njena bodočnost, vsa njena sreča, vse je odvisno od ene same besede, ki jo bo Stanko izgovoril.

Čez nekaj trenutkov se je nadzornik vrnil in ji pomignil. Elvira se je opogumila, stopila čez prag in obstala pred vroče ljubljenim možem.

Uradnik je nalahno prislonil vrata in šel s paznikom nekaj korakov dalje.

V ječi je gorela svetilka. Grofu Stanku so dovolili, da se je smel zabavati s knjigami in pisanjem. Miza je bila pokrita s papirji, na katerih je pisal svoj zagovor.

Stanko se je z desnico opiral ob mizo in presenečeno gledal, kdo prihaja ob tej uri.

Nadzornik mu je naznanil samo to, da ga hoče obiskati mlada dama in grof Stanko si je mislil, da more biti to edino Cvetka.

Toda na prvi pogled je spoznal Elviro, ki je bila spet zakrita v pajčolan.

Obraz se mu je v trenutku izpremenil. Postal je ledeno hladen in oster.

»Vi — baronica? To je presenečenje, o katerem nisem niti sanjal! Kaj vas je napotilo, da ste obiskali mene, od vsega sveta zaničevanega človeka?«

Pri teh trdih, bridikih besedah je Elviro zabolelo srce. Pričakovala je drugega sprejema.

Odgrnila je pajčolan in šla z razprostrtimi rokami proti njemu:

»Stanko!« je vzkliknila, »tu sem, ker me je srce vleklo k tebi! Naj te tudi ves svet obsoja, jaz nisem nikoli dvomila nad tvojo nedolžnostjo! Koliko sem pretrpela zaradi tebe!«

Jokala je tako hudo, da ni mogla več govoriti. Prijela ga je za roko in se mu vrgla na prsi ter ga strastno objela. Stanko je bil presenečen, držal je trepetajoče dekle v svojih rokah in srce ga je bolelo.

Nič več ni bil jezen nanjo, da je v ljubosumnosti storila Cvetki toliko gorja. Posadil je jokajočo baronico na stol pri mizi in se oprostil njenega objema. Grenko in bridko je dejal:

»Zakaj si prišla sem, Elvira, da večaš moje in svoje bolečine? Pomagati mi ne moreš, sramote me ne moreš rešiti.«

»Pač, lahko to storim, Stanko,« je vzkliknila. »Morem in hočem te rešiti!«

»Kaj praviš?« jo je začuden vprašal in strmel v njen objokani obraz.

»Da, Stanko, rešila te bom. Tvoja nedolžnost se bo izkazala. Pričo imam, da bo razvozljala uganko očetove smrti.«

»Kaj? Pričo? Kdo je to? Ti?«

»Ne jaz, Stanko. Vse ti bom razložila. Nihče ni kriv smrti tvojega očeta. Tudi tvoj brat Hugo ne. On je samo obrnil sum nate! Ni bil zločin. Tvoj ubogi oče je izpil strup po pomoti.«

Tako je v naglici pripovedovala. Stankove oči so postajale čedalje večje. Na obrazu mu je brala dvom, upanje, začudenje.

Naslanjal se je ob mizo in drhtel. Z nemirnim glasom je vprašal:

»Ali se bo dalo to dokazati?«

»Da, dokazala bom. Rešila te bom, Stanko! Nezasluženega, sramotnega zapora te bom rešila. Oh, rada bi dala zate svojo srčno kri, svoje življenje.«

»Mojo nedolžnost boš dokazala? — Res? — Reci, povej mi to še enkrat,« je radostno vzkliknil. »Ali smem verjeti, da boš to storila zame, Elvira?«

»Da,« se je nasmehnila. »Ali zdaj vidiš, Stanko, kako zelo te ljubim.«

»Tega upanja nisem več imel,« je jecljal Stanko in se skušal pomiriti.

Res se že dolgo ni upal misliti na to, da bo oproščen prišel nazaj med svet z neomadeževano častjo. Ta novica se mu je zdela kakor nebeška pesem.

»Oh, ti dobro, plemenito srce!« je zamrmral ves blažen.

Elvira ga je objemala in ga vroče poljubovala na usta, vsa srečna in vesela.

»In potem boš spet moj — moj,« je šepetala. »Moj boš, ljubček! Kako srečna bova!«

Stanku se je zazdelo, kakor bi ga polil z mrzlo vodo.

Iztrgal se je iz njenih rok.

»To — to pričakuješ?« je vzdihnil.

»Kaj ne, potem bo spet vse dobro, Stanko. Vse bo pozabljeno, vse, kar naju je ločilo,« je nadaljevala baronica. »V tem upanju se borim zate. Ljubezen do tebe mi daje moči. Oh, srečnega te hočem storiti, ljubi moj Stanko.«

»Kar zahtevaš, Elvira, se ne more zgoditi. Saj veš, da ljubim drugo!«

»Pozabil jo boš! Stanko, to hočem od tebe! Ali ne naredim vsega zate? Meni se boš moral zahvaliti za rešitev, meni in moji ljubezni! Ampak, pustiti moraš tisto žensko! Obljubi mi, Stanko, da ne boš nič več mislil nanjo!«

»Kaj, tako plačilo zahtevaš od mene? Cvetko naj zapustim?«

»Da, seveda!« je vzkliknila Elvira. »Piši ji, da je razmerje med varna končano, da si moj! Piši ji takoj zdaj, ko sem še jaz tu!«

Stanko je žalostno sklonil glavo, obraz se mu je zresnil in ustnice so mu zatrepetale.

»Kaj se še obotavljaš, Stanko?« je nadaljevala Elvira. »Ne premišljuj! Ne zavrzi mojega srca, ki te ljubi bolj ko vse drugo na svetu!«

Burno je zamahnil z roko in stopil od nje. Odločno je dejal:

»Nikoli! Nikoli ne zapustim Cvetke, šele zdaj te čisto poznam in šele zdaj razumevam, kako malo me ljubiš.«

»Kaj? Nočeš?« je vzkliknila Elvira in strmela vanj obupano in razočarano.

»Saj sem te vendar prav razumel,« je bridko dejal Stanko. »Sredstvo imaš, da dokažeš mojo nedolžnost, toda to misliš storiti le pod pogojem, da zapustim Cvetko in da se najina zaroka ponovi?«

»Da, to je pogoj!«

»Tedaj pa pojdi!« je zaničljivo vzkliknil. »Ne maram tvoje pomoči! Za tako ceno ne maram kupiti svoje rešitve in svobode!«

Elvira je prebledela. Njeno zadnje upanje se je izpremenilo v nič. A tega moža, ki je zanjo pomenjal srečo, ni hotela izgubiti. Skočila je k njemu, se zgrudila pred njim in mu objela kolena:

»Stanko! Stanko! Moje vse! Nikari me ne zavrzi! Nikari ne rani mojega srca! Kaj ti more dati tisto dekle? Ail te more bolj vroče ljubiti kakor jaz? In, ali te sploh še ljubi?«

Stanko je molčal. Nervozno je premetaval papir po mizi, Elvira pa je nadaljevala:

»Pozabila te je že. Da, tako je. Ni več ne misli nate. Njena ljubezen se je ohladila. Zdaj ko si v nesreči, noče nič slišati o tebi. Njena ljubezen ni bila nič drugega kakor zvit račun.«

»Molči! Iz tebe govorita sovraštvo in ljubosumnost. Ni res, kar trdiš!« je jezno odvrnil.

»In če ti dokažem?«

»Ne bom ti verjel!«

»Oh, kako si zaslepljen! Poslušaj me! Tvoja čednostna Cvetka je postala ljubica francoskega plemiča, grofa Rocheforta!«

»Lažnivka!« je vzkliknil Stanko in jo pahnili od sebe. »Pojdi, zaničujem te!«

Elvira je vstala. Oči so se ji bliskale, prsi so se ji burno dvigale in blede ustnice so ji trepetale, ko je sovražno dejala:

»Navadna tatica je tvoja Cvetka! In v tako si se zagledal! Znorel si!«

Stanko je ledeno pogledal žensko, ki je v svoji ljubosumnosti skoraj znorela.

»Takrat se ti ni posrečilo očrniti Cvetke pri meni in danes se ti tudi ne bo. Danes si se nakazala takšno, kakršna si v resnici. Poslušaj, kaj ti pravim: Če tudi Cvetke ne bi bil nikoli videl in če bi bil danes svoboden in moja čast neomadeževana, — tebe ne bi nikoli maral za ženo!«

»In vendar sem bila jaz — sem še tvoja nevesta! Zasnubil si me in mi obljubil zvestobo. Ali je bilo to plemenito, častno?«

»Ne — prav imaš. Nisem prav delal, ko sem ravnal po želji svojega očeta.« je odgovoril Stanko in zardel. »Tega ne bi bil smel storiti, ker sem vedel, da moje srce ne mara zate.«

»To torej uvidevaš. Ampak vse se še lahko izpremeni, Stanko. Zakaj ne poizkusiš? Zakaj me ne moreš ljubiti? Ali jaz nisem tako lepa kakor tista tovarniška delavka?«

»Ne razumeva se,« je dejal Stanko. »Končajva pogovor, ki nama ne bo nič koristil. Za naju ni več svidenja. Našla boš lepšo srečo, kakor bi ti jo mogel jaz dati!«

»Nikoli — nikoli!« je obupano vzkliknila Elvira. »Stanko, Stanko, še je čas. Če odkloniš mojo pomoč, si izgubljen!«

»Kupiti me hočeš, razumem. V rokah imaš dokaz, s katerim me lahko rešiš sramote in zapora. S tem dokazom me hočeš kupiti. Če se pa ne prodam, boš mirno gledala, da me nedolžnega obesijo. Kaj ne, da misliš tako?«

»Ali moreš kaj drugega pričakovati? Ali naj vse mogoče storim zate, da pojdeš, ko boš prost, takoj k Cvetki? Kaj bi jaz imela od tega?«

»Vidiš, kako preračunljiva si. Cvetka ne bi tako mislila in delala. Tako ne govori prava, čista ljubezen. Tvoja ljubezen je samo sebičnost, ki ne prihaja iz srca. Pojdi vendar odtod!« je nato rekel. »Če bom moral sramotno končati življenje, mi bo čista Cvetkina ljubezen tolažba v zadnji uri.«

»Dobro! Pa pojdi v nesrečo s svojo nebeško ljubeznijo!« je obupano dejala Elvira. Oči so se ji vročično iskrile, obraz se ji je spačil. Njena ljubezen se je izpremenila v sovraštvo.

»Le pogini, blazni človek, ko pehaš srečo od sebe! In Cvetka, tvoja svetnica — nad njo se bom maščevala! Na tem svetu je ne boš več videl!«

»Propadla ženska, poberi se vendar!« ji je ostro in zaničljivo vedel Stanko.

»Da, odhajam. Prepričan bodi, da ne bom z mezincem mignila zate. Če bi te mogla z eno besedo rešiti smrti, bi si dala rajši odrezati jezik! Proklet bodi ti in tvoja Cvetka!«

Odprla je vrata in skočila ven. Spet so se hrešče zaprta vrata, grof Stanko pa se je smehljal, kakor bi bil pravkar zmagal v boju.

»Da, Cvetka,« je mrmral grof Stanko, »tebi ostanem zvest do groba!«

XVIII. JETNICA V ROTUNDI

Cvetka se je zelo prestrašila, ko je prišel v sobo Rochefort, ker je mislila, da je poslušal njen pogovor s starim markijem. Rochefortov mračni obraz in temni pogled nista obetala nič dobrega.

»Pojdi ven!« je ostro vedel. »Govoriti moram s svojim stricem!«

Cvetka je v naglici pograbila listine, ki so še ležale na mizi, a marki jo je prijel za roko.

»Ostanite tu,« je dejal marki ukazujoče in jezno pogledal nečaka. »Kaj hočeš! Nimam rad, da prihajaš k meni, ne da bi prej prosil, ali smeš priti!«

»Saj nisem tujec,« je ostro odvrnil Rochefort. Zaradi mene tvoja strežnica tudi lahko ostane tu, če te ne moti, da govorim o družinskih stvareh vpričo tujih ljudi. Meni je tudi prav!«

»Kako pa govoriš,« se je ujezil stari gospod. »Rad bi že gospodarja igral! Dobro te poznam! Toda mojega potrpljenja je konec. Pokazal ti bom, da si se zmotil v svojih računih. Še imam moč v rokah. Nekoliko prezgodaj si pokazal, kako bi ravnal z menoj, če bi ti vse prepustil.«

Za prevzetnega grofa je bilo veliko ponižanje, da je moral v pričo Cvetke slišati take besede. Prebledel je in preteče stopil pred markija.

»Zahtevam, da se oziraš na to, da je tuja oseba v sobi,« je vzkliknil s pritajeno jezo. »Ali me misliš mar zasramovati vpričo nje? Zdi se mi, da se ti je znala gospodična prikupiti in si pridobiti tvoje zaupanje?«

»Da, zaupam ji,« je dejal marki. »Ne draži me več, če hočeš postati moj dedič! Pazi se!«

»To me pa prav nič ne skrbi,« je dejal Rochefort in se zaničljivo smehljal. »Ker me pa, kakor čutim, ne moreš videti in ravnaš z menoj kakor s kakšnim smrkavcem, te ne bom ve vznemirjal s svojimi obiski.«

»Tvojih obiskov tudi ne potrebujem,« je dejal jezno marki. »Še danes pojdi iz gradu in se ne vrni več, dokler te ne pokličem.«

Rochefort ga je hladno poslušal, samo okoli ustnic se mu je igral nasmešek.

»Ali mi imaš še kaj drugega povedati, stric?« je mirno rekel.

»Da! Pravkar sem izvedel, da si storil nekaj grdega, lopovskega!«

»Kaj? Kaj?« je vzkliknil grof in je presenečen skočil nazaj. Grof je pogledal Cvetko, ker je mislil, da je izdala tajnost o jetnici v rotundi.

Cvetka, ki je vedela, kaj hoče marki povedati, je v strahu trepetala. Proseče je vzdignila roke in ga prosila:

»Prosim, gospod marki, ne govorite o tem!«

»Temu podležu hočem pokazati, da vem za njegova lopovstva,« je jezno nadaljeval marki.

»No, kaj naj pa spet to pomeni?« je zarenčal Rochefort. »Pomisli, stric, da ima tudi moja potrpežljivost meje!«

»Poglej to dekle? Ali veš, kdo je ona?« je osorno in ostro vprašal stari gospod.

»Kdo?« je začuden zamrmral grof.

»Ali je ne poznaš? Ona je hči tistega stotnika pl. Malinška, ki si ga ti lopovsko pahnil v nesrečo in mu ukradel čast in poštenje!«

»Stotnika pl. Malinška?«

»Da, tu so listine, ki to dokazujejo.«

»Ah,« je dejal Rochefort in odmahnil z roko. »Kaj potem?«

»Ti si temu častniku ukradel vojaške dokumente, ki jih je imel spravljene, in si ga potem osumil izdajstva. Ali se upaš to tajiti?«

»O, ne. Stvar je bila nekoliko drugačna,« je hladno odgovoril Rochefort. »Dokumente, za katere gre, je ukradel stotnik pl. Malinšek in ne jaz. Prodal mi jih je — — —«

»To ni res! Lažete!« je zakričala Cvetka, v kateri je kar vrelo. »Moj oče ni bil tat. Poštenjak je bil!«

»Verjamem vam, gospodična Cvetka, vam in tem listinam!« je mirno dejal marki.

»In če se je tudi stvar tako zgodila, — zakaj mi jo očitaš?« je dejal grof. »Dokumente sem dal naši vladi in sem tako naredil domoljubno delo!«

»Delal si kakor lopov!« je zaničljivo dejal marki. »Poštenjak ne služi domovini kot vohun in izdajalec, ampak kot vojak — kakor sem služil jaz. Ti si uničil človeka, ko si mu vzel čast in srečo. Lastna vest bi te morala peči kakor žerjavica. Pomazal si svojo čast in naše pošteno ime! ...«

»Jaz mislim o tem drugače. Kaj pa te skrbi usoda tega tujega stotnika? Če bi bil moral pahniti deset takšnih častnikov v nesrečo, me vest ne bi prav nič pekla.«

»Tako govorijo lopovi!« je vzkliknil marki. »Tako na govori plemič. Takega brezčastnega človeka ne maram za sorodnika. — Zahtevam od tebe, da javno vrneš čast temu stotniku pl. Malinšku! Če tega ne storiš, te razdedinim!«

»Ne eno ne drugo se ne bo zgodilo,« je odgovoril Rochefort z železno odločnostjo. »Naredi oporoko, kakor hočeš. Meni je vse eno, kajti razdediniti me ne moreš. Ko ti umreš, sem jaz marki Rochefort in vse bo moje.«

»To bomo videli,« je dejal starec, ki se je v trenutku pomiril. »Zmotil se boš. Stran! Poberi se izpred mojih oči, zločinec!« je dejal nato marki in mu pokazal vrata.

»Grem. Prej pa moram še nekaj sporočiti. Tiče se tvoje hčere Evgenije!«

»Evgenije?« je zajecljal marki in pobledel. »Kaj veš o njej, o Evgeniji?«

»Izvedel sem, da je umrla.«

»Umrla? Mogočni Bog, kako veš to?« je zajecljal stari gospod ves potrt.

»Prijatelj iz Pariza mi je to novico sporočil, prijatelj Vidal. Znano ti je, da je Evgenijo poznal. Videl jo je in mi piše, da je umrla v največjem siromaštvu. Tu je njegovo pismo.« S temi besedami je Rochefort podal starcu odprto pismo. Starec se je premagal, vzel pismo in ga v naglici prečital. Potem je zaječal:

»Moj Beg, moj usmiljeni Bog!«

Pismo mu je padlo iz rok in obraz mu je postal prsteno bled. Grof Rochefort je hladno gledal ta žalostni prizor in se je smehljal.

»To ne more biti res!« je vzkliknila Cvetka in stopila k starcu. »Ne verjemite tega!«

Marki ni več slišal njene tolažbe. Izgubil je zavest in se zgrudil v naslanjač.

Rochefort je pobral pismo, ga vtaknil v žep in strupeno pogledal dekle. Potem je s trdimi koraki odšel.

Na Cvetkino zvonjenje so prihiteli služabniki in položili starca na posteljo.

Cvetka je zahtevala, naj pokličejo zdravnika iz bližnjega mesta in Rochefort se temu ni upiral, ker se je hotel ogniti vsemu, kar bi lahko vrglo senco nanj.

Čez dobro uro je prihitel zdravnik. Bil je srednjih let. Ko je zagledal Cvetko, je dejal:

»Gospodična Malinškova, ali ste res vi tu?«

»O, gospod doktor Poljanec!« ga je pozdravila Cvetka veselo presenečena. »Kako pa ste prišli v te kraje?«

Doktor Poljanec je bil zdravnik v Cvetkini rojstni vasi. Zdravil je njeno mater in zato se ga je dekle hvaležno spominjalo.

»Preselil sem se,« ji je povedal zdravnik in ji stisnil roko. »Ali ste vi nova strežnica, ki si jo je marki naročil pri usmiljenih sestrah?«

Cvetka mu je pritrdila in zdravnik se je obrnil k bolniku. Kmalu si je marki nekoliko opomogel, toda izpregovoriti ni mogel še niti besede.

Stisnil je Cvetkino roko in ona je razumela njegov pogled. Ostala je pri njem.

Ko je stari gospod naposled zaspal, je šla za zdravnikom v sosedno sobo, kjer je čakal Rochefort.

»No, kako je z gospodom markijem,« je vprašal grof in ostro pogledal zdravnika.

Doktorju Poljancu se je na obrazu bralo, da mu grof ni prav všeč.

»V starosti gospoda markija tak napad ni brez pomena,« je pojasnil. »Zanj je potreben popoln mir. Nikakšnega razburjenja ne sme imeti.«

»Vprašam vas,« je ostro dejali grof, »ali je nevarnost za njegovo življenje?«

»Neposredno ne. Življenje bolnikovo leži v rokah tistih, ki mu strežejo, ali pa tistih, ki mu hočejo škodovati,« je prav tako osorno odgovoril zdravnik.

Rochefort je zardel, ker je v teh besedah videl skrito očitanje. Hotel je ostro in krepko odgovoriti, pa se je premagal in je samo vprašal:

»Ali mislite, da bo ta strežnica sposobna za tako nalogo?«

Pokazal je Cvetko.

»Da,« je pritrdil zdravnik.

Rochefort je pogledal oba in začel sumiti, da se dobro poznata. Zdravnik bi mu lahko postal nevaren, če bi skupaj s Cvetko delal proti njemu.

Potegnil je listnico iz žepa, vzel iz nje bankovec za sto goldinarjev in ga vrgel na mizo:

»Tu imate honorar. Ni vam treba več hoditi sem.«

»To je pa odvisno od želje gospoda markija!« je mirno odgovoril doktor Poljanec, ne da bi se bil zmenil za stotak. »Seveda se nočem siliti.«

»Poklical bom brzojavno našega hišnega zdravnika,« je vljudno dejal Rochefort.

Ne da bi bil kaj odgovoril, je vzel doktor Poljanec klobuk, se priklonil Cvetki in šel. Rochefort je ukazal peljati zdravnika nazaj.

Nato je poklical Cvetko iz bolniške sobe. Cvetka je takoj ubogala, a dejala je:

»Za božjo voljo, gospod grof, ozirajte se vendar malo na nevarnost, ki preti vašemu gospodu stricu!«

»Mene ni potreba opominjati,« je osorno odgovoril Rochefort. »Vi ste temu krivi. Kaj je bilo treba praviti mojemu stricu tisto neumno zgodbo?«

»Jaz si ne morem ničesar očitati,« je pogumno odgovorila Cvetka. »Vaš stric me je vprašal po moji rodbini in je hotel, da mu vse povem in pokažem listine.«

»Da, zvito ste začeli!« je jezno rekel Rochefort. »Znali ste si starega pridobiti in že vem, kam bi radi prišli, ljubezniva gospodična. Toda načrtov mi ne boste pokvarili.«

Z blestečimi se očmi jo je gledal, kakor bi jo hotel prebosti. Cvetka se je prestrašila in se umaknila za mizo. Zaihtela je:

»Usmiljeni Bog, kaj mislite o meni? Nobenih slabih namenov nimam!«

»Že dobro. Že vem. S svojim hlinjenjem bi si radi pridobili starega, da bi vam kaj zapustil. O, dobro razumem vašo hinavsko obnašanje.«

Rochefort se je hripavo zasmejal. Cvetko pa je to očitanje tako zadelo, da ni mogla nič odgovoriti.

»V moji oblasti boste ostali,« je nadaljeval grof. »Še enkrat in zadnjič vas svarim. Če še eno besedo izgovorite meni v škodo, in izdaste markiju ali komu drugemu mojo skrivnost — boste za večno umolknili ...«

Razburjen je šel nekajkrat po sobi in nepremično je strmel v tla.

Cvetka je bila bleda ko smrt. Srce se ji je stiskalo v strahu in skoraj se ni upala pogledati strašnega moža.

Iznenada pa se je Rochefort ustavil pred mizo. Njegov obraz se je izpremenil in njegov pogled ni bil več tako preteč. — V očeh je bilo čitati nekaj drugega.

»Poslušajte me, gospodična Cvetka! Staviti vam hočem predlog, ki ga boste — upam — sprejeli, ker bo tudi za vas dober in koristen. Bodiva prijatelja. Pomagal vam bom po svojih močeh tudi v zadevi, ki je v zvezi z vašim očetom. Našel bom način, da bomo oprali čast vašemu očetu.«

Cvetka je bila čudno presenečena, ko je videla nenadno izpremenjeno vedenje grofa Rocheforta. Prvi trenutek sploh ni mogla odgovoriti.

Ali se je vendar nekaj zganilo v srcu tega moža? Tega ni mogla verjeti in še bolj se je bala.

»Še več,« je nadaljeval grof in jo poželjivo pogledal. »Še več vam ponujam. Bogati hočete postati in ste že na potu do tega. Mislim, da vas hoče moj stric narediti za dediča. Kar hočete vi, to hočem tudi jaz. Torej najbolje, da se zveževa — —«

»Stojte!« je vzkliknila Cvetka. »Vse to je samo vaša domišljija. Vaš oče ne misli na to, da bi kaj takega storil. Tudi ko bi bil to njegov namen, bi se branila z vsemi močmi.«

Rochefort se je nasmehnil in pokimal, kakor bi bil hotel reči: »Res imenitno znaš igrati!«

»Odklonili ne bi premoženja,« je dejal nato. »To bi bila neumnost. Torej narediva, kakor sem dejal: Bodiva prijatelja! Postanite moja žena!«

Če bi se bila v tem trenutku odprla zemlja, se Cvetka ne bi bila tako začudila, kakor se je pri teh nenadnih Rochefortovih besedah.

Gledala je vanj, kakor bi bila mislila, da blazni. Na njenem obrazu je bilo čitati, da se ji grof studi.

»Morda mislite, da se šalim,« je spet začel grof. »Govorim čisto resno. Podajte mi roko, Cvetka! Nate tukaj je moja roka!«

Iztegnil je roko kakor lovec, ki misli divjačino ujeti v past.

A Cvetka je v naglici smuknila k vratom in prijela za kljuko. Zaničevala ga je in hkratu se ga je bala.

»No?« je vzkliknil grof in se obrnil k njej. »Kam hočete? Ali ničesar ne odgovorite?«

Cvetka je odprla vrata in izginila v bolnikovo sobo, ne da bi izpregovorila besedico.

Presenečen je gledal Rochefort za njo, potem pa je surovo zaklel in šel.

Drugo jutro je Rochefort odšel z gradu, toda sluga Blaž, ki je čuval jetnico, je ostal.

Cvetka se je globoko oddahnila. V njeno veliko veselje se je tudi zdravje starega markija izboljšalo. Zvečer ga je že lahko prepustila staremu slugi.

O jetnici bolniku zdaj ni mogla pripovedovati, čeprav je ta tajnost silno težila njeno srce. Odložila je stvar na pozneje, čeprav

se ji je ubožica v rotundi zelo smilila.

Spet je začela upati, da se ji bo v odsotnosti grofa Rocheforta posrečilo priti k njej.

Zvečer je šla Cvetka na vrt. Mislila je, da bo tam dobila Kolarjevega Jurija. A zaman je dolgo čakala na kameniti klopici pod lipo. Kolarjevega Jurija ni bilo od nikoder, čeprav ji je obljubil, da pride.

Enajst je bila ura, ko se je Cvetka vrnila v grad. Še enkrat je hotela videti bolnika, preden pojde v svojo sobo k počitku.

Vsi hodniki v gradu so bili že v temi. Ko pa je dekle dospelo v bližino veže, ji je iznenada posvetila nasproti svetilka.

Zaslišala je korake in zagledala moža, ki ji je prihajal nasproti. Smuknila je v bližnjo sobico in priprla vrata za seboj, da je mogla videti mimo idočega. Bil je Blaž, Rochefortov zvesti sluga!

Nesel je šop ključev in prazno košaro. Blaž prihaja iz rotunde — si je mislila Cvetka — bil je pri jetnici in tisti ključi odpro vrata do nje.

Ko bi mogla dobiti te ključe!

Blaž ni opazil Cvetke. Zavil je v stranski hodnik in se ni niti ozrl. Cvetka pa je v trenutku sklenila, da mora izvedeti, kje skriva ključe. S tihimi koraki se je neslišno plazila za njim.

Blaž se je ustavil na koncu temnega hodnika. Privzdignil je svetilko in pogledal okoli. Ko ni ničesar opazil — Cvetka je stala namreč v temi — je previdno odprl neka vrata in stopil noter.

Urno se je približala. Da, upala se je priti prav do vrat, ki so bila ostala napol priprta. Notri se je premikala velika senca sluge Blaža, njega samega pa Cvetka ni videla, ker se ni upala za vrata.

Smuknila je nekaj korakom dalje in se skrila v vdolbino v zidu. Takoj nato je Blaž spet prišel ven — toda ključev ni več imel. Ko je vrata zaloputnil, se je vrnil tja, odkoder je prišel.

Cvetka je čakala toliko časa, da ni bilo več slišati njegovih korakov, potem se je tipaje splazila po samotnem hodniku nazaj in kmalu je bila spet pri bolnem markiju.

Marki je trdno spal in sluga je čul ob njegovi postelji. V tem oziru je bila lahko mirna.

A njene živce je vznemirjalo, kajti Blaž bi lahko še enkrat prišel, ali pa bi jo kaj drugega oviralo, da bi izpeljala načrt.

Ko je grajska ura udarila polnoč, se je Cvetka odpravila na predrzno pot.

Bila je prepričana, da nihče več ne čuje v gradu. Prižgala si je majhno svetilko in jo zakrila s kosom črnega blaga tako, da se je videlo le malo svetlobe.

Vrnila se je na hodnik, kjer je bila opazila Blaža. Z lahkoto je našla vrata, skozi katera je bil Blaž nekam izginil.

Posvetila je s svetilko po vratih, da bi našla ključavnico, a nikjer je ni bilo.

Cvetka si ni znala pomagati. Preplašena je obstala. Tedaj pa je opazila pri strani kovinski držaj, ki je gledal iz stene. Prijela je zanj, ga nekajkrat obrnila in vrata so se odprla. Stopila je v ozek prostor z golimi stenami, napolnjen z različno navlako, podrtim pohištvom, od moljev snedenimi blazinami.

Na žeblju ob steni so viseli ključi. Bili so isti, ki jih je prej prinesel Blaž. To je Cvetka spoznala po dolgem črnem privesku. Tu so bili res lepo skriti. Kdo bi jih pa iskal v tem prostoru?

Cvetka je stopila na polomljen stol in snela ključe. Naposled jih je imela v rokah.

Previdno je zaprla vrata in se odpravila po znani poti v rotundo.

Prišla je v vežo, kjer je bilo čisto temno. V oboku pod stopnicami je Cvetka odprla vrata k skrivnostnemu hodniku in je šla naprej, zaklepajoč za seboj vsa vrata.

Nihče ji ni mogel slediti: to je vedela. Naposled je obstala pred tistimi železnimi vrati, ki so jo takrat ovirala, ko je hotela pobegniti pred Hugonom in Rochefortom.

Toda tu ni bil noben ključ pravi, čeprav je več kakor desetkrat poskusila vse. Tedaj se je domislila, da Rochefort ni za ta vrata uporabil nobenega ključa. Pri vratih je torej moral biti nekakšen tajen mehanizem.

In res je kmalu našla nekakšen kovinski držaj. Nanj je krepko pritisnila in vrata so se na stežaj odprla. Komaj je stopila dalje, so se vrata spet zaprla.

Svetloba je zasijala proti Cvetki, širok prostor se je odprl pred njo — bila je v rotundi.

Dolgo je zrla zamišljeno v ječo uboge nesrečnice. Svetilka je gorela, a njena svetloba je bila preslaba, da bi bila mogla osvetliti prostor. Samo v sredi se je nekoliko videlo, ob stenah pa je bila tema.

Cvetka se ni upala stopati dalje. Z očmi je iskala jetnico, a je ni našla.

Mrtvaška tišina je vladala povsod.

To je bil res grob, a grob za živega človeka. Ali je nesrečnica morda umrla?

Cvetka je vztrepetala pri tej misli.

Tedaj pa je zaslišala slaboten glas. Bil je kakor vzdihljaj trpečega človeka. V tem tajnem širnem prostoru se je slišal kakor glas duhov.

Potem je spet vse utihnilo. Nič se ni zganilo.

Cvetka je premagala strah in je šla dalje v sredo rotunde. Pogledala je proti galeriji, a tam ni bilo nikogar, ki bi bil prisluškoval.

Pri steni, kamor je padala svetloba Cvetkine svetilke, je stala majhna, okrogla miza, na njej nekaj krožnikov in kozarcev in pisalna priprava — tista, ki jo je bil dal prinesti Rochefort. Pred mizo je zagledala stol in še bliže stene posteljo, ki je bila prazna.

»Kje je jetnica? — Ali je ni več tu? Ali jo je morda Rochefort skrivaj odpeljal?« Te misli so blodile pogumni Cvetki po glavi.

Dekle je naglo stopilo bliže in posvetilo naokoli. Tedaj je ugledalo širok divan in na njem črno oblečeno žensko — jetnico, ki jo je iskala.

Nesrečnica je nepremično ležala, kakor bi bila v omedlevici. Bled je bil njen obraz in podoben mrliškemu. Na njem je brala globoko vrezane sledove trpljenja, bolečin in obupa.

In vendar je bila ženska še mlada in nekoč je morala biti tudi lepa, toda trpljenje in bolest sta jo uničila.

Pretresljiv je bil ta pogled. Cvetka bi se bila od sočutja skoraj razjokala, ko je zagledala siroto.

Rajši smrt, kakor pa tako življenje, si je mislila. Morda je na jetnica blazna? Če je to res? Če ji je Rochefort takrat povedal resnico?

Cvetka se ni upala zbuditi speče sirote. Dvignila je svetilko in ni vedela, kaj naj naredi.

Tedaj se je jetnica zganila in odprla oči. Svetloba jo je zbudila. Zagledala je Cvetko in v trenutku skočila kvišku. Debelo, začudeno je strmela v dekle.

»Kdo ste?« so vztrepetale njene ustnice. »Moj Bog, ali sanjam?«

Jetnica je v resnici mislila, da se ji sanja, kar ni mogla verjeti svojim očem. Neverjetno se ji je zdelo, da bi prišlo k njej iznenada kako človeško bitje. Skočila je proti Cvetki.

»Bog! Kdo ste? Kako ste prišli sam?« je vzkliknila.

V prvem trenutku se je Cvetka prestrašila in boječe odskočila. A spoznala je, da nima opraviti z blaznim človekom in pogum se ji je vrnil. Dejala je:

»Pomagati vam hočem! Pomirite se nekoliko in poslušajte! Po velikem naporu se mi je posrečilo najti pot do vas. Vrata so odprta, ječo lahko zapustite!«

Jetnica se je zmerom bolj čudila. Ko bi bil prišel angelj z nebes s tako novico, njeno začudenje ne bi bilo nič večje. Zajecljala je:

»Pobegnem naj, pravite? Pomagati mi hočete, da se rešim iz ječe?«

»Da. Malo časa sem šele tu in zato sem vam čisto tuja. Zaupajte mi!« je dejala Cvetka in prijela jetnico za belo, suho roko. »Strežnica gospoda markija sem. Slučajno sem vas videla tam zgoraj, z galerije — nekega večera, ko je prišel Rochefort v grad.«

»Rochefort? Klement Rochefort?« Nesrečnica je izgovorila to ime s trepetom. »Ali poznate tega satana?«

Cvetka ji je prikimala in ji pojasnila, kako jo je grof presenetil na galeriji in kako ji je vso zadevo razložil.

Na bledem obrazu nesrečne ženske je brala stud in jezo. Ogorčeno je dejala:

»Podlež! Pravi, da sem blazina! Čudim se, da res še nisem znorela. O, ko bi vi vedeli, koliko muk sem prestala! Trpljenje v peklu ne more biti hujše!« je potožila jetnica.

»Smilite se mi,« jo je tolažila Cvetka. »Moj edini namen je bil, da vam pomagam. Zato sam tudi prišla sem!«

»Bog vam plačaj to dobrosrčnost! Bog blagoslovi vaše usmiljeno, nežno srce!« je dejala nesrečnica in se zgrudila pred Cvetko na kolena. »Nisem zastonj molila in prosila Boga. Uslišal me je in mi poslal angela, da me reši.«

»Vstanite in pojdite z menoj!« jo je opominjala Cvetka ter jo poskušala dvigniti. »Odvedla vas bom ven! Pot je prosta! Samo hiteti je treba!«

Uboga trepetajoča ženska se je dvignila, a kakor bi jo bile iznenada zapustile vse moči, se je oprijela Cvetke in vzdihnila:

»Da, stran, stran! A Rochefort? — Če pride sem? Koliko ste storili zame! Če pride sem, vas ubije!«

Cvetka je videla, da nesrečnica od slabosti ne more stati. Morala ji je dati časa, da se odpočije in zato jo je položila na divan.

V tem trenutku pa je nekaj zašumelo. Ali se niso odprla neka vrata? Kje je bilo to?

Cvetka se je ozrla proti izhodu. Srce se ji je skoraj ustavilo od silnega strahu.

Kdo prihaja? Morda Rochefort? To ni mogoče, saj je vsa vrata zaklenila za seboj.

In vendar se je iznova zaslišal šum. Bilo je visoko zgoraj na galeriji.

Cvetka je naglo ugasnila svetilko. Objela je jetnico in šepnila, naj molči.

Na galeriji se je prikazal neki moški. Sklonil se je čez ograjo in pogledal v rotundo.

Cvetka je spoznala njegov razsvetljeni obraz. Bil je Blaž, Rochefortov sluga ...

XIX. EN SOVRAŽNIK MANJ

Detektiv Filip Smit je bil zelo zadovoljen s tem, kar je opazil in slišal v parku. Odšel je v grad, Hugo pa je še dalje preganjal bežečo Pavlo in Elvira se je bila med tem odpeljala na postajo.

Smit se je takoj vrnil v sobe pokojnega grofa. V gradu je bilo sicer temno, a detektiv je bil eden tistih ljudi, ki vidijo ponoči kakor mačka.

Nobene luči ni potreboval, ker je prav dobro poznal vsak kotiček, kakor bi bil že leta in leta stanoval v gradu grofov Strmških.

Naglo in neslišno je hitel dalje, kakor duh se je plazil po temnih hodnikih.

Ko je dospel na hodnik, na katerega je gledalo okno fotografske izbice, je že od daleč opazil, da je okno razsvetljeno in da pada svetloba na hodnik.

Kdo je bil v fotografski izbici? Detektiv se je splazil bliže, a v trenutku, ko je hotel pogledati skozi okno, je luč ugasnila. Obstal je in nekaj premišljeval.

Tedaj pa se je razklenila kakšnih dvajset korakov od njega stena in iz zapuščenih sob pokojnega grofa je stopi neki mož s svetilko v roki. Bil je Jože, Hugonov služabnik.

Naglo ko misel se je detektiv umaknil nazaj, da ga Jože ne bi mogel videti. Jože je odhitel v nasprotno stran in Smit je takoj šel za njim.

Kaj je Jože delali v fotografski izbici, to se mu je kar zdelo. Počasi je šel za svetilko. Kmalu je Jože dospel do razsvetljenih polžastih stopnic in zavil kvišku.

Svojega zasledovalca ni niti videl niti slišal. V gornjem nadstropju je stopil v svojo sobo, ki je bila zvezana z gospodarjevimi sobami.

Detektiv se je splazil k vratom in je skozi ključavnico natanko pregledal sobo.

Nekaj trenutkov je zelo pozorno in napeto opazoval, potem pa je zadovoljno pokimal in smuknil stran. Sam pri sebi je zamrmral:

»Škoda, da se je zaklenil. Ampak vse eno te še dobim, lopov!«

Pri tretjih vratih na istem hodniku se je detektiv ustavil. To je bila Hugonova soba. Položil je roko na kljuko in je začul za seboj korake, ki jih je dobro poznal.

»Že prihaja,« si je šepnil Smit, pritisnil kljuko, odprl vrata in neslišno smuknil v sobo.

Kmalu nato je prišel Hugo, ki je bil zelo jezen, ker ni mogel ujeti Pavle. Ko je stopil v sobo, je opazil, da so se odprla vrata sosedne sobe.

»He, Jože, ali si tam?«

Jože je prišel iz salona in Hugo ga je jezno vprašal:

»Kje si se potikal ves dan?«

»Iskal sem še, gospod grof! Saj je mogoče, da je detektiv naredil več slik.«

»A, tako! Ali si kaj našel?«

»Ne, nič več!«

»Kje imaš to prokleto ploščo in sliko? Ali mi jo boš enkrat pokazal, ali ne?« je dejal Hugo, ki je postajal nepotrpežljiv.

»Tu je kaseta!« je odgovoril Jože in pokazal kaseto.

Hugo mu je velel:

»Daj jo sem!«

Gospodar in sluga sta stopila k mizi, ki je bila od električne luči razsvetljena. S tresočimi rokami je Hugo odprl kaseto.

Plošča, ki jo je Filip Smit razvil, in slika sta ležali v njej.

Hugo je hlastno segel po sliki. Dolgo je strmel v podobo in pri tem je postajal čedalje bolj bled. Takoj je spoznal samega sebe. Da, fotografija ga je izdajala, ga je razkrinkala kot morilca.

Jože je stal poleg gospodarja in na njegovem obrazu si lahko čital škodoželjnost.

Ko je gospodar še zmerom zamišljeno strmel v sliko, je sluga skrivaj iztegnil roko in potegnil k sebi kaseto s ploščo.

Za hrbtom obeh se je hkratu pokazala postava detektiva Smita, ki je neslišno prišel na prag in držal v roki bleščeč se revolver.

Izza vrat je gledal in hitro spoznal sliko. Videl je, da je Jože vzel ploščo, in je takoj uganil, kaj namerava z njo.

Onadva pa nista slutila, da stoji za njima detektiv. Hripavo je dejal Hugo:

»To je strašno! Kako je prišel prokleti vohun do tega? Ali je mogel vedeti, da — da — «

Prekinil je s kletvijo in raztrgal fotografijo na drobne kose, rekoč:

»Proč z njo! Niti en košček je ne sme ostati!«

Jože se je zaničljivo smehljal, ko je Hugo trgal sliko na koščke, koščke potem zbral, vrgel v peč, jih zažgal in počakal, da so zgoreli.

»Tako! Zdaj pa še najvažnejše: ploščo!« je dejal Hugo in stopil k mizi. »Daj jo sem!«

»Gospod grof, ne prenaglite se!« ga je opominjal Jože in držal ploščo z obema rokama.

»Daj jo sem!« je Hugo razburjeno kričal. »Dokler je ta stvar tu, nimam nobenega miru!«

»Ali hočete ploščo uničiti?«

»Seveda!« je odgovoril Hugo in skušal slugi iztrgati ploščo. A Jože jo je krepko držal.

»Poslušajte, gospod grof! Počakajte vendar! Saj jo boste dobili,« je ugovarjal Jože, dočim ga je Hugo divje napadal. »Zakaj hočete uničiti ploščo? Saj vam lahko še koristi!«

»Ti osel! Kako naj mi koristi? Ta stvar me lahko uniči, ne pa, da bi mi koristila, tepec!«

»Pustite vendar, gospod grof, da povem vse!« se je branil Jože. »Svetujem vam, da ploščo zelo skrbno in varno shranite!«

»Ha, ha, ali si znorel! Ta dokaz, ki priča tako jasno proti meni, naj — — —«

»Iz tega lahko naredite dokaz, ki bo pričal za vas,« je resno odgovoril Jože.

»Kaj?« se je Hugo začudil in debelo pogledal slugo, ki se je zvito smehljal.

Gospodar in sluga sta bila tako zaverovana, da se nista niti ozrla proti sosedni sobi, odkoder so gledale bistre, pozorne detektivove oči.

Ko si je Hugo hotel s tako divjostjo prilastiti ploščo, bi bil detektiv kmalu skočil iz svojega skrivališča. A pomiril se je. Vse je bilo odvisno od tega, da se plošča ohrani, če bo uničena, se Hugo lahko raduje in nesrečni Stanko bo kaznovan.

Detektiva je zato zelo mikalo, da bi si prisvojil ploščo. A bal se je, da se mu to ne bi posrečilo. Plošča je bila vendar iz tankega stekla.

Ta misel ga je prisilila, da je ostal na svojem mestu. Hkratu ga je potolažilo to, da Sluga nikakor ni hotel plošče uničiti. Hotel jo je ohraniti kot orožje proti Hugonu in je tako podpiral Smitov namen.

Za služabnikovimi besedami pa se je skrivalo še nekaj drugega. Filip Smit je bil zelo radoveden in je napenjal ušesa da to izve.

»Povej vendar, kaj misliš!« je ostro ukazal Hugo. »Kaj naj naredim s ploščo, da bo pričala v mojo korist? Tega ne razumem!«

»To je prav preprosto, gospod grof,« je odgovoril Jože in držal ploščo proti luči. »Poglejte sem! Tu stojite pred starim gospodom in to je vaš dokaz, kaj ne?«

»Seveda!« je zagodrnjal Hugo in grdo zaklel. »To je jasno, — in kaj potem?«

»Ko bi bil tu namestu vašega obraza obraz vašega brata? Kaj mislite k temu?«

»Obraz mojega brata,« je ponovil Hugo, ki še zmerom ni razumel. »Tega ni tu. Kaj hočeš sploh s svojim nespametnim klepetanjem?«

»To se da vendar narediti,« je odgovoril Jože in nejevoljno stresel z glavo, ker ga gospodar ni takoj razumel. »Slike gospoda Stanka imate. Mislim, da na eni ni njegov obraz nič večji kakor vaš na tej. Pa bom postavil ta obraz sem!«

»Ha,« se je zganil Hugo, ki je naposled razumel. »To je lepa misel. Če bi se to dalo ...«

»To naredim jaz,« ga je hitro potolažil Jože.

»Ti? — Ali se kaj razumeš na to delo?« je začuden vprašal grof Hugo.

»Dovolj, da ga lahko naredim,« je samozavestno odgovoril Jože. »Saj sem skoraj zmerom pomagal staremu gospodu grofu in sem razvijal njegove plošče. Ali zdaj vidite, da je treba to stvar dobro shraniti.«

»Da tvoj nasvet je dober, Jože!« je pritrdil Hugo. »Če boš tako naredil, da se goljufija ne bo nič poznala, bom sliko izročil sodišču. Potem pa detektiv lahko nastopi proti meni.«

»To bo zanesljivo storil,« je resno pripomnil Jože. »Zato, ker ta človek ne bo hotel molčati, morate imeti v rokah kakšno stvar, da mu zamašite usta.«

»Res je, izvrstna misel ti je padla v glavo, Jože!« ga je pohvalil Hugo.

»Če bo prišel detektiv na sodnijo,« je nadaljeval Jože, »in pravil o sliki, na kateri ste naslikani vi, potem prinesite sliko, ki jo bom jaz naredil, in boste dokazali, da niste vi ...«

»Ampak, da je oni,« se je satansko nasmejal Hugo. »Jože, ti si prebrisana glava in detektiv nima niti polovice tvojih možganov. Tega nikoli ne pozabim. Zmerom ti bom hvaležen.«

Jože je previdno zavil ploščo v papir in jo spet položil v kaseto. Pri tem se je nekam čudno smehljal. Ko je hotel stisniti kaseto pod suknjič, ga je prijel Hugo za roko in mu rekel:

»Pusti mi jo! Jutri se jo bom še natančneje ogledal pri dnevni svetlobi.«

Jože sicer ni prav rad prepustil kasete, a je moral ubogati. Hugo je zaklenil kaseto v pisalno mizo, legel na divan, si prižgal cigareto in dejal:

»Dokler še hodi ta vohun tod okoli, je nevarno. Upam, da pride naposled prava priložnost. Posvetil mu bom!«

»Da, ta detektiv je zelo nevaren,« mu je pritrdil Jože. »Le dobro pazite na kaseto, gospod! Ne pustite je v pisalni mizi, če vas ne bo v sobi.«

»Oho, ali misliš, da je lopov spet tu?« je vzkliknil Hugo, skočil pokoncu in se ozrl na vse strani. Toda prostor, kjer je bil stal Filip Smit, je bil prazen.

Hugo je šel še v spalnico, kjer je prižgal luč. Ves nemiren je postal.

Ta detektiv je bil zanj res pravo strašilo. Nikjer ni imel miru pred njim.

Smit ni bil odšel iz spalnice, ker ni bilo nobenih drugih vrat. A Hugo ga ni videl, ker ni niti mislil na to, da bi se detektiv res tu v bližini skril. Hotel je pomiriti le svojo domišljijo.

Ko se je vrnil, je pripomnil Jožetu:

»Mislim, da se bo varoval, sicer pa, Jože, — opraviti imam tudi s Pavlo. Grozi mi, da me izda in baronici je že marsikaj izklepetala.«

»Kaj pa more Pavla takega izdati? Saj sama nič ne ve,« je mirno dejal Jože.

»Dovolj ve!« je zagodrnjal Hugo.

»Tako?« se je začudil Jože in ostro pogledal gospodarja od strani. »Kaj pa ve?«

Ne da bi se zmenil za to vprašanje, je Hugo zamahnil z roko in dejal:

»Izkratka: prisiliti jo je treba, da bo molčala. Čas je drag. Takoj jutri zjutraj moraš iti k njej in ji naročiti, naj pride na kakšen kraj, kjer bom lahko nemoteno govoril z njo.«

»Ali je ni bilo nocoj tu?«

»Seveda je bila. Imela je v parku pogovor z baronico in mi je potem zapretila, da me bo izdala!« je v skrbeh odgovoril grof Hugo.

»Hm, hm! Potem je pa stvar res sumljiva!« je menil Jože. »Dekle je zvito in potuhnjeno kakor mačka. Res vam lahko postane nevarna.«

»Vrag naj jo vzame!« se je jezil Hugo. Če noče biti pametna, naj — — —«

Z značilno kretnjo je pokazal, kakšen je njegov namen. Jože je pokimal.

»Ali veste, milostljivi gospod, da se je baronica pred dobro uro odpeljala na postajo?«

»Kaj? Kam pa misli še danes potovati?« je osuplo vprašal Hugo.

»Ne vem. Zdi se mi, da je njen odhod v zvezi s Pavlo. Ali niste slišali, kaj je povedala baronici?« je vprašal Jože.

»Ne, nobene besede. Prepozno sem prišel. Ampak mislim si,« je dejali Hugo in se stresel od strahu. »Baronica hoče to, kar je izvedela od Pavle, povedati na pravem mestu. Takoj moram za njo, takoj!«

»O, ne, gospod, danes ne pelje noben vlak več!« ga je skušal pomiriti Jože. »Baronica danes tudi ne more ničesar ukreniti, če sploh kaj namerava.«

Hugo je sklenil glavo in začeli premišljevati. Jasno mu je bilo, da danes ni mogel več prehiteti Elvire. Spomnil se je na velik vpliv, ki ga je imel na njeno mater, in se je potolažil.

Jutri na vse zgodaj se odpelje z baronico v mesto, in če Elvira do takrat ne bo še ničesar storila, sploh ne bo storila nobenega koraka.

Toda Pavla? Trdno se je odločil, da ji onemogoči izdajstvo.

Poslal je Jožeta po steklenico vina. Jože pa je stopil samo v sosedno sobo, pozvonil in došlemu lakaju velel, naj prinese vina.

Ko se je lakaj vrnil, je hkratu z vinom izročil tudi posetnico, s katero je nekdo naznanil svoj prihod. Jože je hitro prebral ime in ga sporočil gospodu:

»Gospod Rochefort je tu!«

Hugo je osupel planil pokonci, med tem pa je Rochefort že stopil v sosedni salon.

»Za božjo voljo! Kako to, da prideš sem? Ali se je kaj posebnega zgodilo?« je vprašal Hugo.

Govoril je francosko in Rochefort je seveda odgovarjal v istem jeziku.

»Da, drugače pač ne bi bil prišel tako pozno!«

»Ali je ušla?« je šepnil Hugo napeto pričakujoč. »Ali je morda — umrla?«

»Ne, ne!« je odvrnil Rochefort, ki je takoj razumel, da misli Hugo jetnico. »Toda govoriti moram s teboj. Odločiti se morava!«

Hugo se je takoj pomiril. Povabil je Rocheforta v svojo sobo, mu pokazal stol in vprašal:

»Ali ti lahko kaj ponudim?«

»Hvala! Sem že jedel,« je rekel Rochefort. »Kozarca vina se pa ne bi branil.«

Jože je natočil dva kozarca in pripravil cigarete, potem pa se je na migljaj grofa Hugona odstranil iz sobe.

Ko so se vrata zaprla, je Rochefort pogledal za njim in tiho dejal:

»Ali je to tisti sluga, o katerem si mi že pravil, da se lahko nanj zaneseš?«

»Da!« je pritrdil Hugo. »Zvest mi je in je svojo zvestobo že pokazal.«

»Jaz mu ne bi zaupal, ker ima tako hinavsko potuhnjen obraz!« je podvomili Rochefort. »Ali si prepričan, da ne prisluškuje najinemu pogovoru?«

»To bi mu malo pomagalo,« je odgovoril Hugo in skomignil z ramo. »Saj ne razume dovolj francoskega jezika.«

Rochefort si je prižgal cigareto in potem sta trčila.

Pazno je gledal grofa Hugona in je opazil njegovo razburjenost.

»Ali se je tu kaj zgodilo?« je vprašal.

»Nič posebnega,« je odvrnil grof. »Zdaj pa pripoveduj, prijatelj. Komaj že čakam, da mi poveš svoje novice.«

Hugo si je vdrugič natočil vina in je kozarec v trenutku izpraznil.

Zdaj se je spet prikazal iz teme detektiv in se neslišno splazil k vratom. Ostal je skrit, vendar je lahko opazoval oba prijatelja.

»Moj stric je zelo bolan,« je dejal Rochefort in vzdignil kupico rekoč: »Res, dobro vino! Mislim, da starec ne bo več dolgo živel!«

»To je zate zelo razveseljivo,« je odvrnil Hugo. »In kako je drugače z najino stvarjo?«

»Slabo. Cvetka Malinškova nama vse kvari. Mojemu stricu se je priljubila in hoče menda zdaj dedovati za njim.«

»Kaj? Tega vendar ne boš mirno trpel!« se je začuden oglasil grof Hugo.

»Vražje dekle je to!« je godrnjal Rochefort. »Ne morem ji blizu. Sicer pa je moja stara znanka!«

»Znanka? Kako?« je začuden vprašal Hugo.

»Že prvi trenutek se mi je dozdevalo, da mi ni čisto tuja,« je dejal Rochefort. »Zdaj pa se je izkazalo, da je hči tistega stotnika, plemenitega Malinška — saj ti je znana njegova zgodba?«

»Tistega stotnika, ki si mu ti vzel vojaške dokumente — načrte trdnjav in take podobne reči? Kaj? On je njen oče?«

»Da, prav tisti! Dekle je vso zadevo povedalo stricu, mu pokazalo listine in me tako očrnilo. Starec se je potegnil zanjo in mi zapretil, da mi ničesar ne zapusti!«

»Hudič!« je jezno zaklel Hugo. »Zakaj nisi zavil tej kači vratu?«

Rochefort se je nasmehnil in dejal:

»Zasnubil sem jo.«

Hugo ga je debelo pogledal, kakor bi dvomil, ali je pri zdravi pameti, in vzkliknil:

»Ali si znorel? Tako osebo — tovarniško delavko — ljubico mojega brata, hahaha — to hočeš vzeti? Ti, Klemen, grof Rochefort?«

»Pomiri se! Lepa Cvetka ni sprejela moje ponudbe. Da prav natanko povem, niti odgovora mi ni dala. Skoraj gotovo je opazila, da je to samo zvijača, moja past.«

»A, tako. Razumem. Na ta način si jo hotel ujeti! Škoda, da je past opazila!«

»Da. Mislil sem si, da je najpametnejše, če si dekle pridobim zase. Morda se mi to še posreči. Upanja seveda nimam mnogo. Odlašati ne smeva, ker stari lahko že jutri naredi oporoko. Razen tega lahko vsak trenutek izve za najino skrivnost. In kaj potem?«

»Najprej moraš to dekle spraviti s pota! Ne razumem, zakaj se obotavljaš?«

»Prijatelj, na posledice mislim,« je dejal Rochefort. »Malenkost bi bila dekle odstraniti. A potem? Posledice?«

»Vraga! Tu se ne smeš obotavljati!« ga je burno prekinil Hugo »Nihče se ne bo zmenil zanjo. Zaenkrat jo zapri v rotundo.«

»Hm — je že prav. Toda dekle ni tako zapuščeno, kakor si misliš. Ima prijatelja, ki ji je zelo zvest. Predsnočim je bil pri njej. Videli so ga. Prišel je čez vrtni zid.«

»To ne more biti nihče drug kakor Kolarjev Jurij,« je osupel zagodrnjal Hugo. »Zakaj si ga pustil uiti? To je zelo nevaren človek.«

»Prepozno sem izvedel,« je odgovoril grof Rochefort.

»Če se ta lopov vmešava v najino stvar, morava takoj kaj ukreniti,« je dejal Hugo, ki je bil zelo razburjen. »Cvetka mu je gotovo že izdala tajnost.«

»Svetuj mi vendar kaj! Kaj naj storim? Midva nisva pri njej ničesar dosegla. Pisma, ki ga morava imeti, da dobiva njeno premoženje, nama noče dati!«

Rochefort je govoril o jetnici in Hugo mu je zamišljeno pritrjeval.

»Ne verjamem, da bi se nama vdala,« je menil Hugo. »Gotovo bi rajši umrla, kakor da bi nama izpolnila željo. Tako trdovratna je.«

»Ker ve, da tudi potem ne bi ostala svobodna,« je dodal Rochefort. »Mislil sem že, da bi jo spravila stran.«

»Kam?«

»V blaznico,« je šepnil Rochefort.

A Hugo mu je osupel začel prigovarjati:

»Tega pa ne! To bi bila največja neumnost. Tam bi kmalu spoznali, kdo je in da ni nora.«

»Kaj pa naj potem storiva?« je vprašal Rochefort, ki si ni znal pomagati. »Jaz ne vem nič več.«

»Čakaj,« je živahno vzkliknil Hugo. »Mislim, da bo šlo takole: Od nje potrebujeva samo pisanje z njenim podpisom.«

»Seveda,« je pritrdil Rochefort.

»Ali imaš kakšno pisanje od nje? Pismo ali kaj podobnega?« je vprašal Hugo.

»Jaz nimam ničesar, pač pa moraš imeti ti še kakšno njeno pismo!« je menil Rochefort.

»Mogoče, da bo še kaj. Pogledal bom,« je odgovoril Hugo.

»Sicer pa lahko kaj takega preskrbim,« je dejal Rochefort, ki se je nečesa domislil. »Moj stric ima šel pisma od nje. Zadnje pismo iz Anglije, kjer ga je prosila odpuščanja, je najbrž dobro shranil.«

»Torej mi ga priskrbi!«

»Čemu pa ti bo?«

»Sama si bova naredila pismo, ki nama ga ona noče dati,« mu je pojasnjeval Hugo. »Zato pa potrebujeva njeno pisavo. Poznam nekoga, ki bo to naredil. Zelo spreten človek je. Tako dobro bo ponaredil listino, da nihče ne bo mogel spoznati, ali je njena pisava ali ne.«

»Kako naj bo to mogoče? Kdo je ta mož? Ali mu je mogoče zaupati?« je v dvomih vprašal Rochefort.

»Lahko se zaneseva nanj, ker, ga imam v oblasti,« je rekel Hugo. »Že prej je nekoč nekaj podobnega naredil in sicer s popolnim uspehom. Jutri bova govorila z njim. Saj ostaneš čez noč tu?«

»Seveda ostanem, ker se morava natanko o vsem pomeniti. Če bova imela njeno pismo, nama ne bo treba drugega, kakor da greva v Pariz k notarju in on nama bo vse potrebno izročil. Denar je tam v banki,« je Rochefort razlagal dalje.

»Da, znano mi je, da je premoženje tam naloženo,« je pritrjeval Hugo. »V dobrih petih dneh bo vse opravljeno. Potem pa njeno življenje za naju ne bo imelo več pomena. Skrivnost rotunde bova za zmerom pokopala in lepa Cvetka bo za svojo radovednost prejela plačilo.«

»Tudi jaz mislim, da bo to najbolje,« je hladnokrvno in brezčutno dejal Rochefort. »Bojim se samo, da je Cvetka že nadalje poizvedovala.«

»To bova že uredila. Sreča je res, da se tvoj stric bliža h koncu. Njega se ni treba bati —«

»Pač, dokler živi!« je ugovarjal Rochefort.

»Ah kaj, bolni starec nama nič ne more. Saj vendar lahko delaš, kar hočeš.«

»Dokler mu ne dovolim stika z zunanjim svetom, res. Toda, če pride njegov zdravnik ali notar iz Pariza, bi bilo vse izgubljeno,« je s strahom omenil Rochefort. »Previden moram biti!«

»Treba bo hiteti,« je dejal Rochefort čez nekaj časa.

Dobra prijatelja sta se še dolgo posvetovala o svojih pogubonosnih načrtih, ne da bi bila vedela, da ju je poslušal detektiv, ki je tako izvedel tudi to skrivnost.

Šele po polnoči sta se poslovila. Hugo je hotel imeti prijatelja v bližini, zato mu je odkazal sobo poleg salona, ki je bila urejena za spalnico.

Vrata v salon so ostala odprta, samo vrata na hodnik je Hugo sam zaklenil. Spomnil se je Jožetovega opomina in se je še enkrat prepričal, ali je kaseta z izdajalsko sliko shranjena in zaklenjena v pisalni mizi.

Nato je odvil luč in stopil v svojo spalnico. Nič ni kazalo, da ni sam v sobi. Detektiv se je znal narediti skoraj nevidnega.

In vendar je bil Filip Smit tam. Našel si je izborno skrivališče.

V kotu sobe je stalo starinsko ogledalo, ki se je dvigalo od tal do stropa. Težki zlati okvir se je na obeh straneh tesno dotikal sten. Detektiv pa je opazil, da se da ogledalo vrteti.

Smuknil je torej za ogledalo in tam je bilo dovolj prostora za njegovo suho postavo.

Hugo niti mislil ni na to, da bi preiskal sobo in kmalu je začel mirno dihati. Zaspal je ...

Še pol ure je vladala globoka tišina, potem pa je stopil detektiv iz skrivališča.

Nekaj časa je pozorno poslušal. Soba je bila skoraj čisto temna.

Smit je moral na vsak način poskrbeti, da ga nihče ne zasači. Ne samo zaradi velike nevarnosti, ampak v prvi vrsti zaradi tega, ker Hugo ne bi smel prej opaziti, da je plošča izginila, dokler ne bi bil detektiv z njo na varnem.

Če se mu posreči odnesti to ploščo, potem je Hugo izgubljen in Stanko rešen. Razen tega pa bo še lahko pomagal Cvetki, ki bo reševala ubogo jetnico v gradu markija Rocheforta.

Detektiv se je spravil z vso previdnostjo na delo. Splazil se je v sobo, a vrat za seboj ni mogel zakleniti. Lahko bi ga bil torej Hugo presenetil.

A za vsak slučaj si je vendar hotel priskrbeti izhod. Posvetil je z električno žepno svetilko in stopil k vratom, ki so držala na hodnik. S svetlim orodjem, ki je bilo podobno ključu, je odklenil vrata.

Pomirjen je potem šel k pisalni mizi. A tu si ni mogel pomagati s svojim ključem. Moral je delati z drugimi pripomočki, to pa ni bilo mogoče brez šuma.

Časih je prekinil delo in napeto poslušal. Zdaj je bila miznica odprta, toda v njej je bil še skriven predal, kamor je Hugo skril ploščo.

Smit je posvetil v miznico in tipal za vzmetjo, ki je odpirala skrivni predal. Pritisnil je s svojim instrumentom in predal se je odprl. A hkratu je nekaj glasno počilo.

Tedaj se je začul iz spalnice šum. Hugo se je zbudil, ker ga je slišal. Naglo je detektiv pograbil kaseto in se obrnil, da bi zbežal.

Prepozno! Niti do izhoda ni mogel več, ker se je na pragu pokazal Hugo z revolverjem v roki. Grof je privil električno luč, da je bilo vse svetlo in da je natanko videl detektiva.

Za trenutek je bil Hugo ves zmešan od presenečenja. In ta trenutek je porabil Smit, da je skočil v sosedni salon in zaloputnil vrata za seboj.

Hugo je srdito zakričal in se zagnal proti vratom. A Smit je vrata zapahnil, da je Hugo zastonj suval z rokami in nogami.

»Rochefort! Jože!« je kričal grof. »Na pomoč! Na pomoč!«

Kričanje je moralo zbuditi speča moža. Vrata so že pokala in se vdajala.

Smit je bil samo še nekaj sekund varen. V tem času je naglo zaloputnil vrata, ki so držala v Rochefortovo sobo, potem pa je hitel k tretjim vratom, ki so se odpirala na hodnik.

Tudi ta so bila trdno zaklenjena. Smit jih je hotel odpreti s svojim umetnim ključem, a videl je, da ga nima več. Pozabiti ga je moral na pisalni mizi.

Tako ni mogel priti ven. Po enih vratih je razbijal Hugo, po drugih Rochefort.

Strašen je bil njegov položaj. Imel je sicer orožje, a kaj bi mu to pomagalo proti trem nasprotnikom? Ali se je sploh smel spustiti v boj?

Če ga ujamejo, bo tudi njegov dokaz izgubljen. Ena sama pot mu je bila prosta: okno.

Soba je bila sicer v prvem nadstropju in do tal je bilo približno deset metrov. Tudi vinska trta je segala prav do okna.

Smit se ni dolgo pomišljal. Odprl je okno in se zagnal ven v istem trenutku, ko je Hugo vdrl vrata in pridrvel z revolverjem v sobo.

Grof je še videl begunca, ki je izginil skozi okno in je srdito planil tja. V istem času sta prihitela tudi Rochefort in sluga Jože.

»Pobegnil bo, ta prekleti vohun,« je kričal Hugo, kakor bi bil znorel.

»Kdo? Kaj se je zgodilo?« je vprašal Rochefort, ki ni ničesar vedel. »Tat? Vlomilec? Kje je pa ostal? Kam se je skril?«

»Tu je pobegnil!« se je ujezil Hugo in se nagnil skozi okno z revolverjem v roki.

Jože in Rochefort sta se tudi sklonila. Rochefort je vzkliknil:

»Tu je! Predrznež! Drži se vinske trte. Ušel nam bo!«

Hugo je bil zelo razjarjen, a pretemno je bilo, da bi bil mogel dobro meriti. Ko pa je kljub temu hotel streljati, ga je prijel Jože za roko in rekel:

»Ujeli ga bomo!«

»Padel je!« je zakričal Hugo. »Glejta!«

Detektiv se je bil srečno oprijel stebra, ob katerem se je ovijala trta in se je spuščal na tla. Visoko nad zemljo pa se je steber nenadoma zlomil, da je padel na tla.

Z glavo je udaril ob kamen in stemnilo se mu je pred očmi ...

XX. ZGODBA ZAVRŽENE HČERE

Cvetka se je prestrašena umaknila z jetnico v največjo temo, ko je zagledala Rochefortovega slugo na galeriji.

Obe sta osuplo gledali kvišku in se skoraj nista upali dihati.

»To je Blaž,« je šepetala jetnica. »Prav tako brezsrčen in brezvesten je kakor njegov gospodar.«

»Moj Bog!« je dejala Cvetka. »Ali je opazil, da sem vzela ključe? Izgubljeni sva!«

»Tiho! Ne more naju videti.«

Rochefortov sluga je moral v resnici nekaj sumiti, da je prišel v drugič tako pozno ponoči v rotundo. Ali je hotel morda samo videti, ali ni šla Cvetka spet po tisti poti, na kateri jo je bil zadnjič zasačil?

Naslonil se je na ograjo in gledal proti rotundi. Razločno je videl samo po sredi.

Bili so trenutki polni strahote. Ali bo Blaž odšel?

Ne, stopil je k steni. Nato se je začela veriga, na kateri je visela svetilka, krajšati in svetilka se je počasi dvigala v višino.

»Kaj je to?« je šepetala Cvetka.

»Navija svetilko kvišku, da jo napolni,« je prav tako tiho odgovorila jetnica.

»Ali ne bo prišel dol?«

»Od zgoraj? — Ne!«

A Cvetka se še ni pomirila. S trepetom je opazovala, kako je sluga z zakrivljeno palico potegnil svetilko k sebi. Ugasnil jo je, da je postalo v rotundi temno kakor v grobu.

Med tem je Blaž napolnil svetilko z oljem, jo spet prižgal in jo začel spuščati navzdol.

Takoj nato je odšel z galerije in slišalo se je, da so se zaloputnila vrata za njim.

Cvetka se je globoko oddahnila. Sedla je na divan k jetnici, a ni se še upala glasno govoriti.

»Čakati bova morali! Zdaj ne smeva ven. Morda prisluškuje v veži!« je šepetala.

Nesrečna bleda ženska je objela Cvetko in jo pritisnila k sebi.

»Da, čakajva. Tako slabo se počutim. Skoraj ne morem verjeti, da bom živa zapustila ta grozni kraj, kjer sem toliko pretrpela.«

»Če nama ne zapre poti Rochefortov sluga, boste še to noč prosti!« je odgovorila Cvetka. »Grofa ni v gradu.«

»In marki?« je izpraševala jetnica, se dvignila in pozorno gledala Cvetko. »Ali je doma?«

»Da, bolan je.«

»Torej je res, kar mi je lopov povedal?« je vzdihnila jetnica. »Ali on nič ne ve o meni? Kaj ne, da ne ve, da sem v tem stolpu ujeta kakor divja zver?«

»Ne, ne, prav nič ne sluti o tem,« je ganjena odgovorila Cvetka. »Rochefort mi je sicer dejal, da marki ve za vas, a jaz mu ne verjamem Take krutosti bi stari gospod nikoli ne dopustil, zlasti pa ne proti svoji sorodnici.«

»Ah, ali veste, kdo sem?« je osuplo vprašala jetnica. »Ali vam je Rochefort to povedal?«

»Ne, ampak mislim, da ste njegova soproga,« je odgovorila Cvetka.

»Jaz njegova soproga?« je s studom odvrnila nesrečnica. »O ne, hvala Bogu, ne!«

»Ne?« je vzkliknila Cvetka, ki je začela nekaj slutiti. »Potem pa ste — ah, ne, ne! To ni mogoče!« se je sama v dvomih prekinila.

»Ali ste kdaj slišali o markijevi hčeri?«

»Vi — vi vendar ne morete biti njegova hči!« je presenečeno menila Cvetka.

»Da, jaz sem!« je žalostno in trudno prikimala nesrečna ženska. »Jaz sem Evgenija Rochefortova in marki je moj oče!«

»Bog v nebesih! Torej vendar — vendar!« je vzkliknila Cvetka. »Kako je to mogoče? Rochefort je včeraj prinesel vašemu očetu novico, da ste umrli v Parizu.«

»Lagal je! Govori že, da sem umrla! To mi dokazuje, da me ne bo več dolgo pustil živeti. Oh, moj oče, moj ubogi stari oče!« je jokala Evgenija. »Ko bi ga mogla še enkrat videti, ko bi mogla pasti pred njegova kolena! Odpustil bi mi! Odpustil bi mi, ko bi slišal, koliko sem pretrpela za svojo neumnost. Ne bi me več pognal od sebe, kakor takrat!«

»Gotovo ne!« je pritrdila Cvetka in jo objela. Ko bi vi vedeli, kako se vaš oče kesa zaradi svoje nekdanje trdosrčnosti. Zdaj hrepeni po vas. Njegova edina želja je, da bi vas še enkrat videl.«

»Res, videti me hoče?« je radostno vprašala Evgenija. »Ni več jezen name?«

»Ne jezi se več na vas. Še danes boste pri njem,« jo je tolažila Cvetka. »Izvedeti mora, da še živite. Takoj mora to izvedeti. Ob taki novici bo ozdravel. Pojdite, hitiva k vašemu očetu!«

Evgenija se je dvignila, a v glavi se ji je zvrtelo in zgrudila se je nazaj na divan.

»Še ne — še ne!« je slabotno šepetala uboga ženska. »Razburjenje je preveliko.«

Evgenija je omedlela. Cvetka je kmalu še našla skoraj poln vrč vode in posrečilo se ji je spraviti Evgenijo k zavesti. Jetnica se je naslonila na Cvetko in stisnili sta se kakor sestri.

»Sam nebeški oče je tako ukrenil, da ste prišli k mojemu očetu,« je dejala Evgenija, ko se je nekoliko pokrepčala. »Sanjalo se mi je, da me bo rešil angel. In ta angel ste vi! Sanje so se izpolnile!«

»O, jaz pač nisem angel,« se je branila Cvetka, ki je bila globoko ganjena. »Preprosto dekle sem!«

»To je vseeno, zame boste zmerom prijateljica, sestra. Povejte mi svoje ime in pripovedujte mi o svojem življenju. Potem vam povem jaz svojo zgodbo!«

Cvetka ji je izpolnila to željo. Povedala ji je svojo zgodbo in Evgenija jo je pozorno in sočutno poslušala. V temi in tišini sta sedeli ženski, ki ju je usoda združila in sta se objemali.

Čeprav je Cvetka prvič videla novo prijateljico, vendar je imela toliko zaupanja do nje, da ji je povedala natanko vse svoje doživljaje.

Pripovedovanje je Evgenijo globoko ganilo, a zbudilo je tudi njeno posebno pozornost.

Ko je Cvetka imenovala ime Stanko, ko je govorila o njegovem očetu in bratu Hugonu, se je Evgenija naglo dvignila in le s silo zatajila svoje razburjenje.

»Kaj vam je,« je Cvetka skrbno vprašala. »Ali poznate grofa?«

»Da, poznam ga,« je mrzlo odgovorila Evgenija. »Zlasti enega — grofa Hugona!«

»Saj je bil tu s Rochefortom,« jo je prekinila Cvetka. »Seveda ga poznate.«

»O, poznala sem ga že pred desetimi leti,« ji je odgovorila nesrečna ženska in ustnice so ji zatrepetale v bolečinah. »Ah, ne razumete, Cvetka, ker še ne poznate zveze.«

»Ne razumem vas res,« je odgovorila Cvetka. »Kako ste spoznali grofa Hugona?«

»Poslušajte mojo zgodbo, Cvetka! Slišali boste, kako sta me dva zvijačna lopova uničila in upropastila, da sta me odtrgala od očetovega srca in me pahnila v bedo in nesrečo.«

»Dva? — Ne Rochefort sam?« je začudeno vprašala Cvetka. »Ali je tudi Hugo kriv?«

»Da, in sicer najbolj on. Ta zavratni, zvijačni lopov me je zapeljal. Porabil je mojo neizkušenost, moje slepo zaupanje, zaslepil me je z neresnično ljubeznijo! Postala sem z dušo in telesom njegova. Mislila sem, da ljubim plemenito samo zame živeče srce in tako sem mu žrtvovala vse: srečo in čast, očeta in dom. Moje neizkušeno dekliško srce ga je bilo ljubilo kakor boga. Toda kruto sem se zmotila in grozno je bilo, ko sem spoznala svojo usodno zmoto. Moj ljubljeni vzor je bil satan, brezsrčen in brezvesten lopov! Ogoljufal me je, nesramno me je varal, vrgel me je v nesrečo in bedo — to je bila moja usoda, to je bil konec moje ljubezni!«

Nesrečna ženska je govorila kakor v ognju. Vse sovraštvo, ki se je v letih nabralo v njenem srcu, je planilo iz nje v teh besedah, vsa beda in nesreča dolgih let je govorila iz uboge ženske.

»Sveta Marija!« je preplašena vzkliknila Cvetka. »Torej je bil grof Hugo tisti, ki vas je zapeljal? Z njim ste zbežali daleč po svetu? In njegova žena ste bili?«

»Še danes sem njegova žena, še danes sem vezana na tega lopova,« je pritrdila Evgenija.

»In on Hoče, da vi umrete?« je vzkliknila Cvetka.

»Da! Ni mu še dovolj, da me je spravil v nesrečo. Še umoriti me hoče.«

»Grozno, a razumljivo! Saj niti s svojim bratom ni boljše ravnal. Kaj pa hoče še od vas? Ali ste njegovim načrtom napoti?«

»Pred vsem hoče moj denar, moje premoženje,« je odvrnila Evgenija. »Čakajte! Povedati vam moram vse v pravi zvezi. Naj začnem od začetka.«

»Vaš oče mi je že nekaj namignil o tem. Seveda ni imenoval imena zapeljivca.«

»Saj ga ni poznal. Hugo je prišel k nam s tujim imenom.« je pojasnjevala Evgenija. »Vedel je, da moj oče sovraži tujce, zato se je izdal za Francoza z imenom Lusignan. On in moj bratranec Klemen Rochefort sta bila že takrat velika prijatelja. Stanovali smo v Parizu, kjer se je mudil tudi Hugo. Dotlej mi je dvoril bratranec Klemen, a nisem marala zanj in sem odklonila snubitev. Moj oče bi bil sicer rad videl, da bi se midva vzela, vendar mi je v tem pustil popolno svobodo.«

»Čudno se mi zdi, da je Rochefort podpiral snubitev grofa Hugona, ko pa ste njega samega odklonili,« je pripomnila Cvetka.

»Storil je to zaradi tega, ker sam ni imel dosti upanja. Ko bi me bil v resnici ljubil, bi bil pač drugače ravnal. Snubil pa me je zato, ker je bil sam reven in odvisen od mojega očeta. Da postane dedič markija Rocheforta, ni mogel upati, če ne bi vzel mene za ženo, in če jaz ne bi prej umrla.«

»Zdaj razumem, da vas je sovražil, ko ste ga odklonili,« je odvrnila Cvetka.

»Takrat ni pokazal svojega sovraštva,« je nadaljevala Evgenija.

»V skrivnem kotu svojega trdega srca je koval načrt, kako bi me uničil, in Hugo je postal njegov zaveznik. Hugo naj bi postal kot moj mož dedič in potem bi si onadva razdelila plen. Toda stvar se je zasukala drugače.«

»Vaš oče sam je preprečil ta namen, ko ni hotel dati dovoljenja za ženitev. Ali ne?« je vprašala Cvetka.

»Da, moj oče je spoznal volka v ovčjem kožuhu,« je dejala Evgenija, »jaz pa sem bila tako zaslepljena, da noben opomin ni nič več pomagal. Ljubila sem Hugona z vso sanjavo ljubeznijo sedemnajstletnega dekleta. Padla sem na kolena pred očetom in ga prosila za dovoljenje. A on je odgovoril na ta način, da je Hugona pognal iz hiše. Izvedel je bil namreč, da je Hugo lažnivec in da živi zelo samopašno. Jaz pa tega nisem verjela, ker sem bila preveč zaljubljena. Toda rekla sem očetu, da rajši umrem, kakor da bi živela brez ljubljenca. Oče mi je zagrozil, da me prekolne in razdedini, a jaz ga nisem poslušala. Veliko bolj sem verjela zapeljivcu in njegovim sladkim besedam.«

»In Rochefort vas je v tem mnenju še podpiral?« je vprašala Cvetka.

»Da, pravil mi je isto kakor Hugo. Rekel je, da se bo oče že omehčal, ko bom poročena s Hugonom. Tako sem se dala pregovoriti. V svojo nesrečo! Zbežala sem, zapustila sem očeta, ko mi je hotel le najboljše! Rochefort je beg tako uredil, da oče ni nič opazil. Jaz sem odpotovala s Hugonom na Angleško, kjer sva se v Londonu vzela. Na Hugonovo prigovarjanje sem vzela doma vse svoje dragocenosti in nekaj tisočakov denarja. Ko sem se začela bati, me je Hugo tolažil s tem, da mi bo oče vse odpustil in me poklical nazaj. Prvi tedni so minili v blaženosti in sreči. In niti ta sreča ni bila popolna. Pred Hugonom sem skrivala svoj nemir, svoje kesanje in hrepenenje po očetu. Neizrečeno težko sem čakala očetovega odgovora. Pisala sem mu bila takoj prvi dan po poroki in ga prosila odpuščanja. Pripomnila pa sem, da sem postala žena grofa Hugona, brez katerega mi ni mogoče živeti. A odgovora ni bilo. Silne muke sem prestala. To ve samo Bog, ki je videl moje skrite solze, in slišal moje molitve. Pisala sem mu še enkrat in sem vlila v pismo svoje gorje. Tedaj je oče odgovoril. Pisal mi je, da sem mrtva zanj, da nima več hčere in da mu ne smem več priti pred oči. Obupavala sem, ko je bilo uničeno moje upanje. A tolažila sem se s tem, da imam njega, zaradi katerega sem zapustila dom in očeta, in da me bo zdaj še toliko bolj ljubil. Tedaj sem šele spoznala vso podlost in brezsrčnost. Divjal je proti mojemu očetu in preklinjal mene, češ da sem ga zapeljala k taki neumnosti. Da, vso krivdo je zvrnil name. Pripoznal mi je, da mu je šlo samo za moj denar. Rekel je, da ne mara nič več vedeti o meni, ker ne morem ničesar več pričakovati od očeta.«

Nesrečna ženska je umolknila. Trpki in žalostni spomini na pretekle dni so jo premagali.

Cvetka ji je sočutno stisnila bledo roko.

»Tako so se končale kratke sanje moje sreče,« je nadaljevala Evgenija. »Ta udarec me je čisto potrl. Zbolela sem tako hudo, da sem bila že blizu groba. Ko sem se po dolgem času zavedela, sem bila v bolnišnici. O mojem soprogu nihče ni vedel. Vse, kar sem imela, si je prisvojil. Ničesar mi lopov ni pustil, tako da sem bila v veliki stiski. Premišljevala sem, ali naj se še enkrat obrnem na očeta in mu popišem svojo bedo in svoj kes. To je bilo moje zadnje upanje. Res sem bila zavrgla očetovo ljubezen, a zato sem že pretrpela hudo kazen. Bila sem žrtev zavratnega zapeljivca iz svoje lastne lahkomiselnosti. Moj oče — tako sem si mislila — ne more biti tako trdosrčen, da bi čisto zapustil edinega otroka! Tako sem upala. Isti dan, ko sem pisala očetu — bilo je moje zadnje pismo, — sem prejela pismo tudi od Hugona. V njem mi je sporočil, da je pri igri vse izgubil in da ne more živeti kot berač. Zato bo končal svoje življenje ... Ko sem to čitala, se v mojem srcu ni nič ganilo. Samo studil se mi je in zaničevala sem ga. To Hugonovo pismo sem priložila k očetovemu v nadi, da mi bo zaradi tega rajši odpustil. Takrat nisem dvomila, da si bo Hugo res vzel življenje.«

»Ali vam oče ni odgovoril na pismo?« jo je prekinila Cvetka. »Ali je bil toliko trdosrčen?«

Evgenija je otožno zmajala z glavo in po kratkem molku dodala:

»Mislim, da mojega pisma niti prejel ni. Gotovo je Rochefort pismo skril, da ni oče nič zvedel.«

»Da, tako je moralo biti!« je pritrdila Cvetka. »Rochefortu je bilo samo v korist, da se niste vrnili.«

»Res je. Njegov namen je bil, da bi me spravil s poti. Ta namen je dosegel,« je dejala Evgenija. »Cele tedne sem zaman pričakovala odgovora,« je Evgenija nadaljevala svojo povest. »Ko pa le ni nič prišlo, sem nehala upati.«

»Mar bi bili kar domov potovali,« je omenila Cvetka.

»To bi bila morala storiti, pa se nisem upala. Razen tega sem takrat prejela od Rocheforta nekaj vrstic in v njih je naznanil, da piše po očetovem naročilu, naj le v bedi poginem, ker nisem nič boljšega zaslužila.«

»Vsemogočni Bog,« je ogorčeno vzkliknila Cvetka. »Vaš oče pač ni bili tako krut. Ne, tega pa ne verjamem. Vaš oče ni nič vedel o tem pismu.«

»To je tudi moje mnenje,« je odgovorila Evgenija. »To pismo je bilo podlo lopovsko dejanje. Rochefort se je bal, da se ne bi pobotala z očetom in to je hotel za vsako ceno preprečiti. Toda takrat sem še Rochefortu verjela. Ostala sem v bolnišnici za strežnico, ker nisem vedela, kaj naj drugega začnem. Tam sem spoznala starega gospoda iz Amerike, ki se je prišel v Evropo zdravit. A ker zdravja ni našel, se je nameraval vrniti. Prosil me je, naj ga spremim in kot strežnica ostanem pri njem. Privolila sem in odpotovala z njim v Njujork. Bil je bogat, zelo bogat, a sorodnika ni imel nobenega. Nihče se ni brigal zanj. Jaz sem mu stregla in sem se mu tako priljubila, da me je imel rad, kakor lastno hčer. Ko je pred dvema letoma umrl, mi je zapustil vse svoje premoženje, milijon dolarjev.

Zdaj sem bila bogata in neodvisna. Lahko bi bila ostala v Ameriki in tam poiskala srečo. A domovine nisem mogla pozabiti, čedalje močnejše je postajalo v meni hrepenenje po očetu. V začetku letošnjega leta sem odpotovala s staro služkinjo svojega pokojnega dobrotnika. V Parizu je bila očetova hiša zapuščena, ker je oče že več let prebival na tem gradu. To mi je povedal očetov notar, na katerega sem se obrnila. Stari dobri mož me je že od nekdaj imel zelo rad in se je ponudil, da me spremi in da govori zame pri očetu. A to ponudbo sem odklonila sebi v nesrečo. Vendar sem mu izročila premoženje, da ga je naložil v banki. Ko sem bila drugič pri notarju, je prišel bratranec Rochefort tja. Izvedel je, da sem se vrnila. Stari notar je bil tako nepreviden, da mu je povedal, kako bogata sem. Hinavsko mi je Rochefort zagotavljal svojo ljubezen in trdil, da je vse mogoče poizkusil, a da je bilo vse zaman. Rotili me je, naj nikari ne grem k očetu. Obljubil mi je, da bo sam govoril z očetom, jaz pa naj počakam v Parizu na odgovor. S to ponudbo nisem bila zadovoljna, ker sem hotela sama voditi vso stvar. Takrat sem še Rochefortu zaupala. Drugi dan je spet prišel k meni — stanovala nisem v očetovi hiši, ampak v nekem hotelu — in me je spet svaril in opominjal. Poskušal je na vse mogoče načine, da ne bi šla k očetu, a jaz sem ostala pri svojem trdnem sklepu. Takrat mi je povedal nekaj presenetljivega. ‚Ali veš, da je tvoj mož živ?‘ mi je dejal. ‚Hugo je tudi v Parizu! On ve, da si se vrnila in se hoče s teboj pobotati.‘ — ‚Lopova ne maram več videti. Vse zveze med menoj in njim so pretrgane,‘ sem odgovorila. — ‚Toda Hugo ti da svobodo le v tem primeru, da mu izročiš polovico svojega premoženja!‘ mi je rekel Rochefort. To me ni posebno prestrašilo, ker sem vedela, da se je dal Hugo poročiti z menoj pod napačnim imenom. On sam mi je bil to pripoznal pred poroko in mi je povedal tudi svoje pravo ime. Najin zakon je bil torej pravno neveljaven. Ko sem to povedala Rochefortu, mi je dal prav, in me je spet sam zasnubil. Obljubil mi je, da me zedini z očetom, če privolim. Odločno sem ga odklonila. Zdaj nisem bila več tako neizkušena, da ne bi bila spoznala, da je vse njegovo govorjenje o ljubezni samo hinavstvo. Na videz se je zadovoljil in se je delal, kakor bi bil nesrečno zaljubljen in kakor bi še zmerom na tihem upal. Ker mojega potovanja k očetu ni mogel preprečiti, me je spremil, čeprav sem mu jasno pokazala, da mi to ni prav nič ljubo. Če bi bila slutila, kakšen namen ima z menoj, kaj sta on in Hugo sklenila, se pač ne bi bila dala zapeljati v past. Nekega večera sva prišla sem na ta grad. Samo neki sluga naju je spremljal. Bil je Blaž, ki sem ga že od prej poznala in ki mi je bil zmerom zoprn. Hotela sem seveda takoj k očetu, a Blaž mi je dejal, da marki ni čisto zdrav in da že leži. Na Rochefortovo prigovarjanje sem se odločila, da počakam do prihodnjega dne. Ker je bilo že pozno proti polnoči, me ni prav nič presenetilo, da ni bilo videti nobenega drugega služabnika. Imela sem sicer s seboj zvesto služabnico Žaneto, a ta je med potjo zbolela, da sem jo morala pustiti v nekem nemškem mestu. Tako sem bila čisto sama, ko sem šla po večerji, ki mi jo je prinesel Blaž, počivat. Popila sem samo skodelico čaja in sem mislila, da zaradi velike razburjenosti ne bom mogla nič zaspati. Toda komaj sem legla, že sem zaspala. Brez dvoma je bilo v čaju kakšno močno uspavalno sredstvo. Rochefort je bil skrbno vse pripravil in je slugi razodel skrivnost. Strašno je bilo, ko sem se zbudila. Nisem bila namreč več v sobi, kjer sem legla — ampak tu v ječi. Na mizi je ležalo pismeno Rochefortovo pojasnilo. Ko sem ga prečitala, sem spoznala, v kakšnem položaju sem. Mislila sem, da znorim,« je končala Evgenija svojo žalostno zgodbo.

Nekaj časa sta obe ženski molčali. Kmalu pa se je iznova oglasila jetnica in rekla:

»Saj ste zdaj že uganili, ljuba Cvetka, kaj sta hotela lopova Hugo in Rochefort pred kratkim od mene. Rekla sta mi, da si lahko kupim svobodo in življenje, če vse svoje premoženje izročim njima. Če pa tega ne storim, sta mi grozila, da me bosta pustila bedno poginiti. Lopovoma bi rada dala vse, ko bi se le mogla zanesti na njuno obljubo. Dobro vem, da bi sama sebi podpisala smrtno obsodbo, če bi jima izročila svoje premoženje. Zato se nisem dala ukloniti. Vseeno bi bila izgubljena, če ne bi prišli vi, moj rešilni angel, ljuba Cvetka!«

Prijateljsko sta se objeli in zmerom iznova je Evgenija poljubljala svojo rešiteljico.

»Hiteti morava,« jo je opominjala Cvetka vsa v skrbeh. »Noč bo kmalu minila. Če še dalje ostaneva tu, bi se Blaž lahko vrnil in naju presenetil. Gotovo bo kmalu videl, da so ključi izginili.«

»Pojdiva, je odločno dejala Evgenija. »Čutim se pokrepčano. Pojdiva takoj k očetu!«

Cvetka je prižgala svetilko, vzela ključe in z roko v roki sta šli iz rotunde.

Na pragu se je Evgenija še enkrat ozrla nazaj v ječo in dejala s povzdignjenimi rokami:

»Hvala Bogu — rešena sem!«

Prav tedaj, ko se je tako žalostno ponesrečil pogumni detektiv, se je bližal iz gozda Kolarjev Jurij grofovskemu gradu.

Na mestu, kjer so stale vitke jelke prav tik vrtnega zidu, je splezal brez truda čez zid in skočil na drugi strani v park. Bil je že večkrat tu in je hotel govoriti z detektivom. Zdaj je upal, da ga bo dobil.

Bilo je čisto temno, a čez pol ure bo že minila kratka junijska noč. Previdno se je plazil Jurij proti gradu in se oziral na vse strani, da bi videl, ali kdo ne pazi nanj.

Že je zagledal skozi grmovje in drevje temne obrise zidov, ko je iznenada začul glasen klic.

Obstal je kakor prikovan in pozorno posluhnil.

Vse je bilo tiho. Glas je bil slišal izpred gradu. Kaj se je tam zgodilo?

Kolarjev Jurij je moral narediti velik ovinek, da je prišel tja, ker se čez dvorišče ni upal iti. Hitel je okoli starinskega dela gradu. Ko je stal pred ponosnim grajskim pročeljem, ni videl drugega kakor nekaj razsvetljenih oken v prvem nadstropju.

A vendar! Neka vrata so se zaloputnila, jasno je slišal človeške glasove. — Svetilka se je zablestela in mu pokazala temne postave, ki so vlekle nekaj človeku podobnega v grad.

Kmalu so neznanci izginili za vrati. Kaj je to pomenilo? Zločin? Nad kom?

Nekaj trenutkov se ni nič več zganilo, potem pa je postalo na dvorišču vse živahno. Konji so zacepetali in kolesa so zadrdrala. Šum je kmalu ponehal in škripaje so se odprla velika vrata.

Junij se je radovedno splazil k visoki ograji, ki je delila vrt od dvorišča.

Stisnil se je k debelemu stebru, da ga nihče ni mogel videti, in pomolil glavo skozi ograjo, da je videl od strani glavni vhod.

Tam je stala zaprta, nerazsvetljena kočija. Samo iz vhoda je padalo nekaj svetlobe nanjo.

Vse je bilo tiho, skrivnostno. Na vozu je sedel le kočijaž.

Tedaj so stopili trije možje iz gradu. Nesli so stvar, ki so jo malo prej vlekli v grad. Ali je bil človek? Morda mrlič?

Eden izmed njih je sedel v voz, drugi pa h kočijažu. Tretji je ukazal:

»Naprej! Hitro vozite!«

Juriju se je zazdelo, da je to glas grofa Hugona. Voz je oddrdral skozi vrata, tretja oseba pa je izginila med vrati, ki so se takoj nato zaprla.

Drdranje koles se je izgubilo v daljavi. Jurij si ni mogel razlagati čudovitega dogodka.

Sto vprašanj mu je prišlo na um. Sto sluten je mu je šinilo v glavo.

»Detektiv!« je pomislil Jurij in pri tej misli skočil k vratom. V trenutku je planil čez zid in zdirjal za vozom.

O vsem, kaj se je to noč v gradu zgodilo, ni baronica ničesar vedela, ker je njeno stanovanje ležalo v drugem delu poslopja. Baronica je bila že zgodaj zjutraj pokoncu, ker zaradi skrbi zase in za Elviro ni mogla spati.

Skrbelo jo je zlasti to, kar ji je Hugo zapretil. Tej nevarnosti se je bilo mogoče ogniti samo na ta način, da Elvira privoli v ženitev z grofom Hugonom.

Vse je bilo odvisno od Elvire. Ali pa se bo hči hotela žrtvovati za svojo mater?

Baronica je dobro vedela, da Hugo ne bi poznal usmiljenja, če se mu želja ne bi izpolnila.

Zato je bilo treba Elviri povedati, zakaj ne sme odkloniti grofove snubitve.

Za mater je bilo seveda strašno, da se bo morala izpovedati hčeri. To pa je bilo vsekakor potrebno, ker se drugače Elvira ne bi dala prepričati.

In Hugo najbrž še ni vedel vsega — prav najhujše mu je bilo pa najbrž neznano. Govoril je samo o ponarejeni oporoki in je samo s kratko opazko omenil naglo smrt baroničinega svaka. Morda je pa tudi to vse vedel?

V zgodnjih jutranjih urah je hodila baronica po sobah in premišljala. Trle so jo hude skrbi. Nihče ne sme zvedeti za njeno strašno skrivnost, najmanj pa hči. Svojo mater bi klela vse dni!

Takoj se je bilo treba odločiti za bodočnost. Elvira je imela odločitev v rokah.

Več ko desetkrat je hotela iti baronica v spalnico svoje hčere, a vselej se je na pragu obrnila.

Naposled se je vendar toliko opogumila, da je vstopila. Pogledala je na posteljo — a postelja je bila prazna, nedotaknjena. Elvire ni bilo nikjer.

Kakor okamenela je obstala baronica v razkošno premljeni spalnici. Skočila je v sosedno sobico, v salon — vse je bilo prazno, Elvira je odpotovala. Da, odšla je sama, kakor je bila rekla materi že prej.

Tako si je mislila baronica, ko ni našla hčere. Pritisnila je na električni zvonec.

Elvirina sobarica je prišla čez nekaj trenutkov napol oblečena v sobo in preplašeno zakričala, ko je zagledala baronico tako razburjeno in zmedeno.

»Kje je moja hči?« je vprašala baronica in planila proti sobarici.

»Moj Bog! Jaz — jaz — ne — ne — vem!« je zajecljalo preplašeno dekle.

»Ne veš? Moj Bog!« je vzkliknila baronica in se zgrudila na stol.

Sobarica je hitela po vodo in jo poškropila po obrazu. Baronica se je kmalu zavedla.

»Pojdi in vprašaj po njej!« je s slabotnim glasom velela. »Vprašaj Jožeta!«

Sobarica je odhitela. Baronica pa je zamrmrala:

»Odšla je in pustila svojo mater na cedilu! Oh, nehvaležno, brezsrčno dete! — Vse, vse je izgubljeno. Vse je končano!«

Ko se je čez pol ure sobarica vrnila, si je baronica že nekoliko opomogla.

»No, kaj pravijo?« je hladno vprašala in njen obraz je bil miren.

»Gospodična se je snoči odpeljala v mesto; ukazala je kočijažu, naj jo čaka danes ob devetih zjutraj na postaji,« je povedalo dekle.

Baronica se je globoko oddahnila. Torej Elvira vendar ni pobegnila, ampak se bo vrnila.

Čudno se je zdelo stari gospej, kaj je imela hči opraviti v mestu tako pozno ponoči.

O tem pa sobarica ni ničesar izvedela. Baronica jo je vprašala:

»Ali ve gospod grof, da je šla?«

»Nič nisem slišala,« je odvrnila sobarica. »Gospod grof še spi in Jože najbrž tudi.«

Pomirjena se je baronica vrnila v sobo. Nestrpno je pričakovala Elviro. Naposled se je pripeljal voz, iz katerega je stopila Elvira.

Baronica se je oddahnila. A zdaj bo prišlo še najhujše — izpoved!

Stara dama je trepetala od razburjenja, ko je vstopila Elvira, vsa bleda in žalostna.

»Elvira! Otrok! Kje si bila, za božjo voljo?« jo je pozdravila mati.

»Ali si se morda bala, da me ne bo več, ko si tako razburjena?« je hladno odgovorila hči in mirno izročila klobuk in površnik sobarici.

»Da, tega sem se res bala,« je odgovorila s tresočim glasom baronica, ko je sobarica odšla.

Elvira ni nič rekla, ampak samo molče skomignila z rameni.

»Govori vendar, otrok,« je dejala s prosečim glasom mati in prijela hčer za roko. »Bila si v mestu, kaj ne? In čisto sama — čez noč, ne da bi bila jaz kaj vedela!«

»Nisem mogla priti nazaj, ker ni bilo nobenega vlaka več. Ostala sem v hotelu. Kaj za to?« je odgovorila Elvira, ne da bi bila pogledala mater.

»Ali mi nočeš povedati, kaj si delala v mestu,« je vpraševala baronica.

»Bila sem pri — njem,« je odvrnila Elvira.

»Pri — pri Stanku?«

»Da!«

»Pri njem v ječi?« je prestrašena vzkliknila baronica. »Tam si bila? Kako si neprevidna, Elvira! Tega ne bi smela na noben način narediti!«

»Zakaj ne? Meni je vseeno, kaj si mislijo o tem. Sicer pa ne bo nihče nič izvedel.«

»Zakaj pa si šla k njemu? Kaj si nameravala? Ali nočeš poslušati mojih nasvetov? Ali ga še zmerom kljub nezvestobi ne moreš pustiti?«

»Mati, ne muči me! Zakaj mi to očitaš?« je odgovorila Elvira in stisnila blede ustnice.

»Kaj? Molčim naj, ko v svoji zaslepljenosti spravljaš sebe in mene v nesrečo?«

»Pomiri se, mati! Med menoj in Stankom je vse končano!« je kratko odgovorila Elvira.

»Kaj praviš?«

»Vse je končano. Včeraj se je v eni uri odločila najina usoda. Povedati ti hočem, zakaj sem šla k njemu. V moji moči je bilo, da bi dokazala njegovo nedolžnost in ga rešila. To sem mu povedala. Bila sem pripravljena, da prelijem svojo srčno kri zanj — a on — on ni maral.«

»Ni maral?« je mehanično odgovorila baronica.

»Ne! Prevzetno je odklonil mojo ponudbo. Pahnil me je stran!« je kriknila Elvira. »Zaradi Cvetke! Z njo hoče živeti ali pa umreti! Jaz mu nisem nič!«

Vsa bolest njenega srca je še enkrat udarila na dan. Vrgla se je na divan, zarila glavo med blazine in začela jokati.

S strahom jo je opazovala mati. A to ni trajalo dolgo. Kmalu je Elvira skočila kvišku in rekla:

»Naj pogine! Z mirnim, lahkim srcem bom gledala njegovo pogubo. Toda nad Cvetko se bom maščevala. Tudi ona ga ne bo nikoli dobila!«

Baronica je od vsega razumela samo to, da se je zveza med Elviro in Stankom čisto pretrgala in da bo hči zaradi tega rajši ravnala po materinih željah.

»Otrok, ubogi moj otrok, vedela sem, da te ni vreden,« je vzkliknila mati. »Naj bo nedolžen ali ne — zate ne mara. Nobene dolžnosti nimaš več do njega. Skoraj neverjetno je, da se tako sam spravlja v pogubo!«

»Mene to nič več ne briga. Zdaj sem se odločila,« je dejala Elvira, »da vzamem Hugona.«

Baronica ni mogla več zatajevati svojega veselja. Radostno je objela hčer, jokajoč od nenadnega veselja. Bila je toliko bolj vesela, ker ji zdaj ne bo treba povedati tiste strašne zgodbe. Srce se ji je olajšalo in pomirilo.

»Prav imaš, ljuba hči,« je dejala. »Zdaj boš srečna, ker te Hugo neizrečeno ljubi in bo izpolnil vsako tvojo željo. Imela boš življenje, za katero bi ti vsakdo lahko zavidal.«

»Ali misliš?« je dejala Elvira, ki ni bila čisto prepričana, da bo tako srečna.

»Da, svojega moža boš imela v oblasti in boš lahko storila z njim, kar boš hotela.«

»Mati, zdi se mi, da ne poznaš natanko Hugona. Moja sreča najbrž ne bo tako velika, kakor si ti domišljuješ. Vendar upam, da bo tudi ta surovi medved plesal, kakor bom jaz žvižgala!«

»Povedati mu moram, da si privolila v ženitev,« je hitro rekla mati, kakor bi se bila bala, da se Elvira ne bo premislila. »Hugo komaj čaka tvojega odgovora!«

Baronica je hitela ven, ne da bi bila čakala na odgovor in ne da bi bila opazila Elvirin bridki nasmeh.

XXI.

Hugo je sedel za svojo pisalno mizo. Oblečen je bil v jahalno obleko, kadil je smotko in vrtil v roki jahalni bič, ki je imel na koncu zlato glavico.

Na pisalni mizi poleg tintnika je ležalo nekaj listin. Pred grofom je stal mož, ki je bil zelo slabo oblečen. Temno kozjo brado je imel skrbno pristriženo. Mož se je vedel zelo ponižno in se mu je videlo, da se nahaja v slabem položaju.

Že dobro uro se je Hugo pogajal s tem možem. Govorila sta zelo tiho.

Hugo je bil ves rdeč v obraz od razburjenja in jeze, mož v slabi obleki pa je bil miren.

»Vražji tič ste, Kolnik,« je dejal Hugo in udaril s palico po mizi. »Lopov in nepridiprav. Najbolje bi bilo, če bi vas tu pretepel, namesto da prijazno govorim z vami!«

Nagovorjeni mož se ni prav nič bal take pretnje, nasmehnil se je in se priklonil, rekoč:

»Vse moram še premisliti, gospod grof.«

»Kaj je treba še premišljati? Stavil sem vam ponudbo. Ali hočete, ali nočete?« je vprašal Hugo in nemirno zamahnil s palico po zraku.

»Pet tisoč je premalo za to delo, gospod grof. Za manj kakor deset tisoč goldinarjev ne naredim tega.«

»Nesramnost!« se je ujezil Hugo. »Vsak dan lahko najdem koga, ki mi naredi ceneje.«

»Že mogoče, toda vsakemu ne morete zaupati!« je pripomnil Kolnik.

»Dam vam šest tisoč, Kolnik. To vsoto dobite takoj, ko naredite listino. Tu imate pismo, po katerem ponaredite pisavo!«

Dal je možu nekaj papirjev, a Kolnik se ni premaknil, da bi jih bil vzel.

»Deset tisoč goldinarjev, gospod grof. Niti vinarja manj!« je hladno dejal.

»Potem naj vas pa vrag vzame!« je jezno zakričal grof Hugo.

Kolnik je hladno zmajal z glavo in se obrnil proti vratom.

Z grofom Hugonom sta govorila o pisanju, s katerim sta hotela Hugo in Rochefort dobiti Evgenijino premoženje.

Hugo je bil preveč skop. Kolnik pa je stavil previsoke zahteve, zato je bilo nevarno, da se ne bosta pogodila.

To je Hugo spoznal in je poklical moža nazaj. Ni se sicer nameraval ukloniti, ampak je hotel s kakšnim drugim sredstvom pridobiti Kolnika. Posebno ga je jezilo to, da se mu je upal upirati ta človek, ki je bil tako zelo odvisen od njega.

»Poslušajte mojo zadnjo besedo, Kolnik!« je dejal grof in se preteče postavil pred Kolnika. »Ne gre mi za nekaj tisočakov, ampak tako neumen tudi nisem, da bi si dal iztisniti tolikšno vsoto.

»Ne smete si misliti, da od mene lahko kaj izsilite, kakor ste takrat izsiljevali od baronice. Če delo dobro naredite, dodam še tisoč goldinarjev, a več ne. Če pa te ponudbe ne sprejmete, se boste še kesali svoje neumnosti!«

»Kar mi ponujate, gospod grof, je prava beračija v primeri s tem, kolikor boste pridobili z mojo pomočjo,« je odgovoril Kolnik.

»Moj dobiček vas nič ne briga,« je prevzetno odvrnil Hugo. »Vi dobite plačo — in dovolj!«

»Kaj pa nevarnost? Kaj bo z menoj, če se vse izve?« je vprašal Kolnik.

»Ne blebetajte tako neumno! Kakšna nevarnost? — Vam prav nič ne bi škodilo, če bi vas vtaknili za nekaj časa v luknjo!«

»Tako? Vi mislite tako gospod grof. Vi mislite tudi, da bi bil za to bogato poplačan s šestimi ali sedmimi tisočaki?« je vprašal Kolnik.

»Seveda,« je pritrdil Hugo, »sicer pa kaj takega ne pride v poštev. Če dobro naredite svojo stvar, se nam ne more nič ponesrečiti.«

»Kljub temu se lahko kaj zgodi,« je rekel Kolnik. »Plača pa mora biti primerna nevarnosti!«

Hugona je minila potrpežljivost. Razjezil se je in zakričal:

»Vraga, ali se boste že enkrat spametovali? Kaj? Sedem tisoč vam ni dovolj za to piškavo pisanje? Razen tega še sanjate o nevarnosti, kakor bi se takemu človeku, kakor ste vi, moglo kaj posebnega zgoditi? Saj ničesar ne izgubite. Svetujem vam da se spametujete. Če vas jaz poženem stran, si pač lahko mislite, kam boste prišli! V luknjo!«

Slabo oblečeni mož se je posmehljivo zarežal:

»Gospod grof,« je mirno odgovoril. »Če mene zapro zaradi tiste stare reči, potem pride tudi gospa baronica v luknjo, kakor ste se blagovolili izraziti.«

»Predrznež!« je zakričal Hugo, a vendar ni mogel ničesar storiti.

Naglo je šel po sobi gor in dol in je s silo premagal svojo jezo. Potem pa se je spet ustavil pred mirno čakajočim ponarejevalcem in dejal:

»Pazite se, Kolnik! Pri meni ne dosežete ničesar. Ko ste prišli strgani in lačni k meni, sem se vas jaz usmilil, drugače bi bili od lakote poginili ali pa bi vas bili zaprli v prisilno delavnico. Zdaj pa. ko bi mi dobroto lahko poplačali, hočete izsiliti od mene toliko denarja.«

»Dobro, gospod grof. Vi ste kupili od mene neko listino po smešno nizki ceni. Za vas je bil tisti papir velikanske vrednosti.«

»Vedeli ste pa, da listina za vas nima pomena,« je ogovoril Hugo. »Zato je bila še predrago plačana. Razen tega sem vam dal službo knjigovodje v tovarni. To je vendar dovolj!«

»Pa se zediniva, gospod grof,« se je naposled vdal Kolnik »Naredil bom listino, seveda pričakujem, da se boste pozneje izkazali hvaležnega.«

Hugo je za mrmral nekaj nerazumljivih besed, Kolnik pa je vtaknil papir v žep. Priklonil se je in hotel oditi, ko je nekdo kratko potrkal na vrata in je vstopila baronica ...

Najprej je Cvetka nesla ključe tja, kjer jih je bila vzela, da Blaž ne bi česa sumil.

Sreča je bila, da ni vbilo Rocheforta. Njegovo odsotnost je bilo treba izrabiti.

Zdaj pa je morala Cvetka nekaj ur počivati, ker je bila tako utrujena od neprespanih noči.

Evgenija je bdela. Okoli desetih dopoldne je Cvetka vstala, sveža in pokrepčana.

Evgenija je med tem napisala za hišnega zdravnika brzojavko za očetovega notarja v Parizu.

Če prideta ti dve poročili na cilj, potem bo konec Rochefortovega hudodelskega početja.

To sta prijateljici dobro vedeli in sta se zato potrudili, da zanesljivo oddata obe sporočili. Cvetka je prevzela to nalogo.

Evgenija se v Cvetkini sobi ni čutila dovolj varno. Lahko bi se sicer zaklenila, toda to bi zbudilo pozornost in sum.

V gradu je bilo dosti praznih sob, da si je Evgenija lahko poiskala primerno skrivališče.

Najrajši bi bila seveda ostala v očetovi bližini — Cvetka je kmalu našilo način, kako bi se dalo to izvesti brez nevarnosti za Evgenijo.

Poiskala je obleko usmiljenih sester, ki je na markijevo željo tuni nosila. Oblečeno v to obleko in zakrita z gostim pajčolanom je pač nihče ne bi bil mogel spoznati.

Sicer pa so v gradu poznali Evgenijo od prej samo trije ljudje: dva služabnika, Ivan in Blaž, in stara hišnica. Drugi je niso še nikoli videli.

Cvetka je šla najprej, za njo pa Evgenija, preoblečena v usmiljeno sestro. Nikogar nista srečah niti na stopnicah, niti na hodnikih.

Neopaženo sta prišli do soban starega markija. Cvetka je pogledala vanje in ko je videla, da je vse prazno, je namignila Evgeniji, naj stopi za njo.

Ivan je šel po zajtrk za starega gospoda. Prinesel mu je čokolade, mleka, kruha in jajc. Marki je snedel samo nekaj grižljajev.

Cvetka je kmalu spoznala, da starec ni dovolj spočit. Duševno razburjenje je pač nekoliko poživilo njegovo lice, a zdaj je spet prišla utrujenost. Legel je in se ni zmenil za nič več.

Cvetka pa je imela pripravljeno zanj veliko in najboljšo tolažbo. Toda dokler je bil sluga tu, ni mogla govoriti, čeprav ji je nekaj stiskalo srce.

Bolnik se je obrnil z bledim, izmučenim obrazom prod steni, a še zmerom je držal Cvetkino roko. Stari sluga je stal poleg z brezbrižnim obrazom.

Čez nekaj minut je marki zaspal. Cvetka je stopila k slugu k vratom in mu dejala:

»Ivan, gospodu markiju je čedalje slabše. To vidite lahko sami. Še enkrat moram poklicati zdravnika. Pošljite takoj voz v mesto in sporočite doktorju Poljancu, naj takoj pride.«

»Da, gospodična,« je v zadregi potrdil sluga. »Toda gospod Rochefort je prepovedal ...«

»Jaz prevzamem vso odgovornost.«

Sluga se je še zmerom obotavljal. Iz strahu pred gospodarjem se ni upal ubogati.

»Nihče ne bo hotel peljati,« je zamrmral nato.

»Pa pojdite sami, Ivan. Gospod marki vam to ukazuje. Saj niste v službi pri grofu Rochefortu in morate poslušati markija.«

»To je res, gospodična. Grem,« je dejal stari sluga in odhitel.

XXII.

Cvetka je vzela zajtrk, ki ga stari gospod ni maral, in ga nesla Evgeniji.

Evgenija se ni branila jedi, toda najprej je vprašala:

»Kako je z mojim očetom? Ali ga še ne morem videti? Komaj čakam ...«

»Imejte samo še nekoliko potrpljenja,« jo je prosila Cvetka. »Zdaj spi. Povedati mu nisem mogla še ničesar, ker je bil sluga zraven.«

»Toda mudi se! Če pride Rochefort!« je ugovarjala Evgenija.

»Bog nas varuj tega!« je preplašeno vzkliknila Cvetka. »Pripravila bom vašega očeta. Upam, da pride zdravnik, ki nama bo gotovo pomagal.«

Evgenija se je vdala, čeprav s težkim srcem, Cvetka pa se je vrnila k bolniku.

Kmalu je zaslišala korake v sosedni sobi. Naglo je odprla vrata. Bil je stari sluga in za njim je prihajal doktor Poljanec. Vzradoščena mu je podala roko in ga povabila v sobo.

Sluga je ostal pri odprtih vratih, tako da je morala biti zelo previdna.

»Hvala Bogu, da ste prišli, ljubi gospod doktor,« je dejala Cvetka. »Vedela sem, da boste ustregli moji prošnji.«

»Po pravici povedano, gospodična Cvetka, nisem si mislil, da bom še enkrat poklican k markiju. Ali me je sam velel poklicati?«

»Ne, jaz sem vas dala poklicati. Marki ne ve nič o vas, a vendar mora imeti zdravnika.« je šepetaje pojasnjevala Cvetka. »Bojim se zanj in zato sem se vas predrznila poklicati.«

»Vsakemu bolniku rad pomagam, toda sem ne bi bil več prišel, če me ne bi vi, gospodična Cvetka, poklicali. Mislim, da pride markijev hišni zdravnik iz Pariza, ali ne?«

»Ne verjamem, da bi ga bili že obvestili,« je odgovorila Cvetka.

»Tako? Že vidim, kaj se tu godi,« je dejal doktor Poljanec resno. »Markijevega nečaka zdaj ni tu, kajne?«

»Ne! — Hvala Bogu, ne!«

»Hm, hm. Ali dovolite, gospodična Cvetka, da vam dam dober svet? Da? Potem odidite še danes s tega gradu in se ne vrnite nič več.«

»Tega mi ne morete svetovati resno, gospod doktor. Kako naj zapustim nesrečnega, bolnega gospoda, ki so ga izdali sluge in ki mu želi lastni nečak smrt?«

Doktor Poljanec jo je začudeno pogledal. Nejevoljno je zmajal z glavo in dejal:

»Očitno ste markijevemu nečaku napoti. Svarim vas pred njim. Naj vzame marki drugo strežnico. Za vaš trud vam ne bo nihče hvaležen.«

»Oh, gospod doktor, ali vas smem smatrati za svojega prijatelja?« je proseče dejala Cvetka in ga prijela za roko. »Ali bi mi hoteli pomagati?«

»Vam? — Vsak trenutek sem vam na razpolago. Govorite odkrito in zaupajte mi vse.«

»Hvala vam! — Poprej pa preiščite bolnika!« je odgovorila Cvetka.

Ko je doktor Poljanec stopil k postelji, se je marki zbudil in začuden pogledal tujega zdravnika. Cvetka se je takoj sklonila k njemu in mu šepnila, kdo je tujec. Povedala je tudi, da ga je dala ona poklicati.

Ko je doktor Poljanec pregledal markija, je ugotovil, da se njegova bolezen boljša. Nato se je poslovil in šel.

Cvetka je hitela za njim in ga ustavila v sosedni sobi. Potegnila ga je za seboj k oknu, da ju ne bi bil mogel opazovati stari sluga, ki je imel opravka pri gospodarju.

»Markiju ste povedali resnico o njegovem stanju, gospod doktor, kaj ne? Ne bo umrl?«

»Ne, toda imeti mora mir. Razburjenje ga lahko spravi v grob.«

»In veselo razburjenje? Velika radost? Ali bi mu to tudi škodovalo?«

»Veselje gotovo ne bo škodovalo, samo prenaglo, preveč nepričakovano ne sme biti,« jo je poučil doktor Poljanec. »Kakšno veselje pa še čaka starega moža?«

»Njegova hči, ki jo ima za mrtvo, je tu,« je naglo odgovorila Cvetka. »Ali jo sme videti? Ali se sme ona pokazati svojemu očetu?«

»Kaj? Marki ima hčer? Kje pa je toliko časa hodila?« je začuden vprašal zdravnik.

Poljanec se je začudil in jo začel izpraševati, kod je Evgenija tako dolgo hodila. Vprašal je tudi Cvetko, ali ne bi rajši zapustila gradu. Toda Cvetka je bila trdno odločena, da ostane pri Evgeniji in njenem očetu, pa naj se zgodi karkoli. Poljanec je ni mogel pregovoriti.

»Dobro, bom pa jutri zjutraj spet prišel,« je dejal doktor. »Če bi potrebovali moje pomoči, gospodična Cvetka, me dajte poklicati ali pa pridite naravnost k meni!«

Doktor Poljanec je odšel in Cvetka je bila zelo pomirjena, ker je vedela, da bosta Evgenijina brzojavka in pismo odposlana.

Takoj je odhitela v sobo in to sporočila.

Pozno popoldne je marki vstal. Dal se je obleči in odnesti v naslanjač.

Tam je sedel globoko zamišljen. Cvetka je skoraj obupavala, ko je videla starca, ki ni imel več nobene moči, nobenega upanja. Če se je Rochefort nadejal, da bo strica zelo hudo zadelo poročilo o smrti hčere Evgenije, je bila njegova nada upravičena.

Kruto je podrl zadnje starčevo upanje in mu s tem vzel vse, kar ga je še vezalo s tem svetom.

In nekdaj prekleta in zavržena hči, ki jo je zdaj objokoval, kakor bi bila umrla, je bila v njegovi bližini.

Samo ena vrata so ga ločila od nje. Lahko je že slišala očetove vzdihljaje.

Zadrževalo jo je le še to, ker se je bala, da ne bo nenadno veselje staremu, bolnemu očetu preveč škodovalo.

Naposled je ostala Cvetka sama pri markiju. Da ju ne bi nihče motil, je zaklenila vrata v predsobi. Stopila je k potrtemu starcu, ki je naslanjal sivo glavo na roko in se ni zmenil za nič več. Srce ji je burno utripalo, ko je začela govoriti.

»Ne obupavajte, gospod marki,« je rekla s tresočim glasom. »Veliko veselje boste še doživeli. Upajte in bodite pogumni!«

Marki je dvignil glavo in mračno gledal dekle.

»Ali me hočete zasmehovati?«

»O ne — Dobro vem, da vas čaka še velika sreča!«

»Da, čaka me smrt, konec trpljenja. To menda mislite?«

Cvetka je zajokala ob teh bridkih besedah. Vse, kar je težilo njeno srce, je hotelo iznenada planiti ven. Morala se je zelo truditi, da se ni prenaglila.

»Ne boste umrli,« je vzkliknila. »Bog vas varuj tega! Živeli boste in srečni boste še! Kar ste izgubili, to vam bo Bog vrnil. Brez vzroka žalujete ...«

»Otrok, kaj pomenijo vaše besede,« jo je presenečen prekinil marki, ko je iz njenega glasu spoznal, da mu misli povedati nekaj važnega.

»Rochefort vas je nalagal. Strašna novica o smrti vaše hčere ni resnična.«

Marki se je zravnal in debelo pogledal Cvetko.

»Kaj pripovedujete?« je iztisnil k grla. »Moja hči — moja Evgenija —«

»Ni umrla, to ni res. Živi, in vi, gospod marki, jo boste spet videli!«

Na starčevem obrazu se je pokazalo presenečenje, dvom, nada in obupanje. Zardel je in kakor drevo v viharju se mu je streslo telo.

»Kaj? Ali je res? Kje ste to zvedeli?« je izpraševal in se ni upal niti dihati.

»Res je, kakor resnično je bog v nebesih,« je svečano potrdila Cvetka. »Moje besede so resnične.«

»Kaj mi pripovedujete to?« je vzkliknil marki, ko so ga začela premagovati čuvstva. »Ali hočete, da zblaznim? Kaj veste o moji hčeri?«

»Prejela sem poročilo, da živi. Da, celo dokaz imam, da je živa.«

»Poročilo? Odkod?«

»Od vaše hčere same!«

»Tega vam ne morem verjeti. To ni res. Samo tolažiti me hočete in zbuditi upanje.«

»Ne, tega ne mislim, to bi bilo okrutno, brezsrčno,« se je branila Cvetka.

»Toliko časa vam tega ne morem verjeti, dokler hči ne pride sama, dokler je sam ne vidim.«

»Prišla bo, gospod marki, kakor hitro to želite!« je odgovorilo dekle.

»Ali je to res? Ali smem verjeti vašim besedam? Bog ve, kakšno izmišljeno sporočilo. ste sprejeli, da take stvari govorite.«

»Moj Bog, kaj naj storim, da vas prepričam? Ali naj vam povem, kako in kje sem našla vašo hčer?«

»Videli ste Evgenijo? Kdaj? Kje je? « je vpraševal bolnik.

»Tu v gradu je,« je odgovorila Cvetka, ki se ni več mogla premagovati. Hotela je počasi pripraviti bolnika na veselo novico, pripravila je bila celo povest, a iznenada so jo premagala čustva, da je povedala vse hkratu.

Novica je vplivala na starca tako, da bi ga bila skoraj zadela kap. Težko je dihal in krči so mu stresali telo. Cvetka je preplašena zakričala.

V tem trenutku so se odprla vrata in Evgenija je prihitela v sobo. Vsako besedo je slišala v salonu in se ni mogla več premagovati.

»Oče! Oče!« je vzkliknila v neizrečnem veselju. »Tu sem!«

Marki je omahnil nazaj, a ta klic ga je zbudil k novemu življenju. Spet je krepko zaplalo življenje v njegovih žilah.

Zravnal se je in je dolgo gledal svojo hčer. Potem je vzkliknil:

»Evgenija!«

Tedaj ga je hči objela in zajokala na njegovih prsih. Čutil je njene tople solze.

Mislil je, da sanja. In vendar je bila resnica. Hči je ležala na njegovih prsih, čutil je utripanje njenega srca. Našel je spet hčer, ki jo je imel za mrtvo.

Po dolgih desetih letih je bila spet pri njem, po tolikem trpljenju in tolikih bolečinah.

»Evgenija! Otrok moj! Moja edina, ljuba hči!« se je razjokal starec.

»Oče, moj ljubi, zlati oče! Naposled sem spet pri tebi,« je ihtela Evgenija in potok solza ji je tekel po obrazu. »Oprosti mi! Odpusti mi!«

»Ti, ti, Evgenija, moraš odpustiti svojemu očetu!«

Cvetka je globoko ganjena odšla iz sobe. Oče in hči sta ostala sama.

Cvetka je sedla v predsobi na stol in sklenila roke. Angel miru in sreče je bival tam notri in varovail očeta in hčer v njuni sreči.

Stemnilo se je.

Tedaj je Cvetko izneneda premotil šum in ropot, ki je prihajal s hodnika. Zaslišala je glasne, prepirajoče se glasove, ki so se bližali markijevim sobam.

»Rochefort je tu!« — Ta misel je razburila in vznemirila Cvetko.

XXIII.

Bilo je pozno zvečer, ko se je vrnil Jože z vozom. Kočijaža ni bilo z njim.

Jože ni hlapcem, ki so ga izpraševali, kje je ostal kočijaž, nič odgovoril, ampak je hitel k svojemu gospodarju, ki ga je nestrpno pričakoval.

»Vse je v redu, gospod grof,« je dejal Jože in se zaupno nasmehnil.

»Ali je dobro spravljen?«

»Tako dobro kakor v Abrahamovem naročju!« se je šalil sluga.

»Dobro, ali se gospod Rochefort ni vrnil s teboj?« je vprašal grof.

»Ne, šel je domov in rekel, da tam pričakuje vaših sporočil.«

»Vem,« je prikimal Hugo. »Kako pa je s kočijažem?«

»V vasi, kjer smo se ustavili, smo ga pustili v gostilni. Dal sem mu uspavalno sredstvo v vino in ko smo se peljali dalje, je že trdno smrčal.«

»Zakaj pa ga nisi vzel nazaj grede s seboj?« je spraševal grof Hugo.

»Peljal sem se po drugi poti, ker se mi je tako zdelo previdnejše in pametnejše.«

»To je res pametno,« ga je pohvalil Hugo.

»Čudno pa je, da kočijaža še zdaj ni nazaj.«

»Najbrž me še čaka v vasi,« je pripomnil Jože.

»Upam, da ni nič opazil in da ne bi klepetal,« je dejal Hugo ves v skrbeh. »Ne zaupam mu. Ko se vrne, bom govoril z njim. Zdaj gre še za Pavlo. Jutri moraš iti k njej.«

»Gospod grof, zdi se mi, da je Pavla tu. Ko sem prišel v grad, sem jo videl v temnem hodniku.«

»Vraga,« je preplašen zaklel Hugo. »Najbrž je pri baronici Elviri. Vražje dekle me hoče izdati!«

Jože se ni zmotil. V resnici je bila Pavla v gradu in se je pred njim skrila v temen hodnik. Nihče drug ni videl zvitega dekleta. Pavla se je tu dobro spoznala in ji ni bilo treba nikogar vprašati za pot.

Kakor senca je smuknila po dolgih, samotnih in pol mračnih hodnikih.

Elvira je bila sama v svoji sobi. Sedela je za pisalno mizo, na kateri so bila razložena Stankova pisma. Baronica je prav tedaj jemala iz okvira fotografijo, ki je kazala Stanka v vojaški obleki.

Ta slika je stala zmerom na mizi, da jo je lahko vsak trenutek gledala. A zdaj jo je pogled nanjo spominjal na neprijeten dogodek in to jo je bolelo.

Na njeno mesto je postavila Hugonovo sliko. Ta bo odslej njen ženin. Elviri se je zdelo, kakor bi dajala namestu polboga grdo pošast v okvir.

Tedaj je nekdo nalahno potrkal na vrata. Še preden je mogla Elvira zaklicati »Noter!«, je smuknilo temno oblečeno dekle v sobo.

»Pavla!« je osupla vzkliknila baronica.

»Da, milostna gospodična, jaz sem,« je dejala Pavla, si odgrnila obraz in brez strahu stopila bliže. »Danes ste hoteli priti pome, da bi šli na sodnijo. Ker vas ni bilo, sem sama prišla sem.«

Elvira ni mogla ničesar odgovoriti, ker je že pozabila na to, o čemer je bila govorila s Pavlo. Ta obisk jo je neprijetno presenetil.

Temne svetlikajoče se dekletove oči so bile trdo uprte v Elviro, ki se je skušala pomiriti.

Na Elvirinem licu so se še poznale solze. Baronica se je naglo obrnila stran, da bi si jih obrisala.

Vendar je Pavla dobro opazila to, kar ji je hotela Elvira prikriti. Zagledala je tudi fotografijo na tleh in raztrgana pisma.

»Ne bi bilo treba priti k meni. To mi ni prav nič ljubo,« je nejevoljno vzkliknila Elvira. »To je zelo neprevidno. Lahko bi bili čakali na moje sporočilo.«

Pavla ni nič odgovorila, ampak je samo pokorno gledala Elviri v obraz.

»Ali so vas videli v gradu?« je vprašala Elvira, ko se je nekoliko opomogla.

»Mislim, da ne!« je kratko odvrnila Pavla. »Zdi se mi, baronica, da ste se premislili?«

»Da, premislila sem se,« je odgovorila Elvira s strastnim glasom, ki je pričal o njenih izpremenjenih čuvstvih. »V korist grofa Stanka ne nameravam ničesar ukreniti. Zato tudi ne bom izrabila tega, kar ste povedali v škodo grofa Stanka.

»Zakaj ne?« je vprašala Pavla, ki je bila zelo presenečena in ni verjela svojim ušesom.

»To vas pa nič ne briga,« je prevzetno odgovorila baronica Elvira.

Pavla je spet ostro pogledala v hladni, prevzetni obraz, na katerem je čitala nejevoljo. Pogledala je še enkrat Stankovo fotografijo na tleh, ki ni bila še tako raztrgana, da je ne bi bilo mogoče spoznati.

S prstom je pokazala na sliko, se nasmehnila in dejala:

»Uganila sem, zakaj milostna gospodična noče več tega, kar je še včeraj zahtevala z vso odločnostjo.«

Elvira je zardela in takoj nato prebledela. Ogorčena je bila, da se upa to dekle dotikati njenih srčnih ran ...

»Kaj vas to briga?« je ostro dejala baronica in ustnice so ji trepetale od jeze.

»Nič!« je hladno odgovorila Pavla. »Vaša čuvstva me nič ne brigajo. Ampak, mislim, da ste mi dolžni pojasnila.«

»Ne bodite predrzni. Saj vendar razumete, da vam ne morem razkrivati svojih čuvstev?«

»Vi pa ste zahtevali od mene, naj vam razodenem svoja?« je vzkliknila Pavla.

»To je nekaj drugega,« je odvrnila baronica s prezirljivim, zaničljivim glasom.

Pavla pa je stopila pred Elviro, jo ostro pogledala in nadaljevala:

»Bila sem izdana in ogoljufana kakor vi. Razlika je samo ta, da je lopov, ki je mene tako nesramno prevaraj, nekdo drug, kakor tisti, ki je osleparil vas. Zdaj sovražite moža, ki ste ga prej ljubili. In zato nočete škodovati pravemu lopovu. Jaz pa naj se maščujem?«

Na hodnik se je med tem priplazil sluga Jože tako tiho, da ga nista slišali. Prislonil je uho k vratom in začel prisluškovati.

»Da,« je dejala Elvira tako glasno, da je Jože vse razumel, »moja želja je, da molčite in da obdržite zase, kar veste. To mora ostati tajno.«

»Nikoli! Molčala ne bom,« je odločno odgovorila Pavla.

»Morate! Za molčanje dobite obljubljeno plačilo in še več,« je dejala baronica.

»Če mi daste milijon, ne molčim. Maščevati se hočem,« je vzkliknilo dekle.

V Pavlinih besedah je bilo toliko odločnosti in iz njenih oči je sijalo toliko sovraštva, da se je Elvira prestrašila. Dotlej je mislila, da bi dekle lahko pregovorila, kakor bo hotela. V tem pa se je bridko zmotila.

»Sicer je proti vašim načrtom, če ne molčim,« je dejala Pavla po kratkem molku, »toda na to se ne morem ozirati. Jutri pojdem k sodišču, da naznanim grofa Hugona kot resničnega morilca!«

»Ali ste znoreli?« je preplašena vzkliknila Elvira. »Ničesar ne smete izdati!«

»Tega mi ne more nihče braniti.«

»Gorje vam, če to storite! Samo sebe boste pahnili v nesrečo,« jo je svarila Elvira.

»Ne! Samo maščevala se bom.«

»Norite!« je vzkliknila Elvira in krčevito pograbila roko dekleta, ki je bilo mirno in odločno. »Premislite se še! Veste, kaj ste mi dejali? — Rekli ste, da sploh ni bilo umora, da je grof Hugo prav tako nedolžen pri smrti svojega očeta kakor grof Stanko!«

»Pred sodnijo bom povedala, da je grof Hugo pred mojimi očmi zastrupil očeta,« je hladno dejala Pavla.

Elvira je obstala kakor okamenela. Debelo je pogledala dekle.

»In to, baronica,« je dejala Pavla, ki se okrutno nasmehnila, »to je resnica!«

Po teh besedah je dekle odšlo. Elvira pa se je zgrudila potrta in uničena v naslanjač.

Ko je Pavla prišla iz sobe, je bil hodnik že prazen. Jože se je bil v naglici skril. Toda preden je Pavla mogla oditi iz gradu, je stekel Jože k svojemu gospodarju.

Ves zasopel je prišel v sobo in s strahom sporočil grofu, kar je slišal. Rekel je:

»Bila je tu, gospod. Pri baronici je bila. In zagrozila je, da bo vse — prav vse izdala.«

»Pavla?«

»Da! Govorili sta zelo glasno. Vse sem razumel. Baronica jo je rotila, naj molči, toda ona hoče takoj jutri oditi na sodnijo, da naznani vse, kar ve.«

Hugonov obraz je postal bled kakor zid. Iz grla se mu je iztrgal hripav glas:

»Nora ženska! Kaj pa hoče povedati?«

»Da ste vi, gospod, pravi krivec.«

Hugo je polglasno zaklel.

»Kje je zdaj? Ali je še pri baronici?«

»Ne, je že šla. Ne dohitite je več,« je zaklical Jože, ko je grof planil ven.

Čez pol ure se je vrnil. Bil je bled. Naglo je popil kozarec vina in se začel izprehajati po sobi.

»Doslej je šlo vse dobro in po sreči. Vse nevarnosti, vse ovire sem odstranil. Samo ta strupena kača me hoče ugonobiti. Ampak zmotila se bo. Umolknila bo, preden bo mogla kaj izdati.«

Elvira to noč ni mogla zatisniti očesa. Nemirno se je premetavala po mehki postelji. Vse upanje, ki ga je stavila na Hugona, se bo izgubilo v nič, če Pavla res stori to, kar je dejala.

Treba je bilo Pavli namen onemogočiti. A kako?

Hotela je vse poizkusiti. Zgodaj zjutraj si je dala osedlati konja. Mislila je povabiti Hugona s seboj, toda domislila se je, da bi mu s tem izdala, da je bila prej zvezana s Pavlo proti njemu.

Tega ni smela. Zdirjala je skozi gozd v strahu, da morda ne pride prepozno.

Komaj je prijezdila polovico poti, ko je zagledala jezdeca, ki ji je jezdil naproti. Prišel je od strani iz gozda in je skočil čez jarek na gozdno pot.

Bil je Hugo. Začudila se je, kaj dela tu ob tako zgodnji uri in kaj ga je napotilo, da jezdi naravnost skori gozd in ne po poti.

Tudi Hugo je bil presenečen, ko je spoznal baronico.

Njuna konja sta se skoraj zaletela drug v drugega. Elvirin belec se je vzpel kvišku, da se je komaj obdržala v sedlu. Hugo ga je prijel za uzdo in ga s trdno roko zadžal. Potem se je globoko odkril in galantno dejal:

»To je srečen slučaj! Niti sanjalo se mi ni, da bom srečal tu svojo lepo nevesto!«

Zardel je v zadregi, ko je opazil, da gleda Elvira čez njega v gozd. Potem je Elvira pognala konja.

»Počakaj,« je dejal Hugo in prijel belca za uzdo. »Saj lahko jezdiva skupaj. Ali si namenjena v gorsko kotlino?«

Kot ženin je Elviro tikal. A njej to ni bilo ljubo. Ko je zagledala njegov obraz, se je stresla ob misli, da bo postala žena moža, ki ga ne bo mogla nikdar ljubiti.

Hugo se je sklonil niže, da bi jo bolje videl in dejal je:

»Znano mi je, kaj hočeš tam. Pot si pa lahko prihraniš.«

»Zdi se mi, da vohuniš za menoj!« je ponosno odvrnila Elvira in ga jezno pogledala.

»O ne, tega mi ni treba, ker mi je tako vse znano,« je mirno odgovoril. »Malo si do danes delala proti meni in ženska iz gorske kotline te je nahujskala. Vem, da je bila. sinoči pri tebi v gradu.«

»Da! Nimam vzroka, da bi to tajila!« je odgovorila Elvira z odločnim glasom. »Bolje je, da čisto odkrito govoriva o tem, da bo najino razmerje jasno.«

»To je tudi moje mnenje,« je pripomnil Hugo. »Ali mi boš povedala, kaj ti je ta ženska rekla?«

»Rekla mi je, da se je tvoj oče po pomoti sam zastrupil. Včeraj pa je to preklicala in začela trditi, da si dal ti svojemu očetu strupa,« je dejala Elvira in mu ostro pogledala v oči.

»Oboje je zlagano,« je vzkliknil Hugo. »Kako more ona sploh kaj vedeti o stvari?«

»Pravi, da je bila v gradu, ko se je zgodil strašni zločin in da je vse videla.«

»Neumnost! To je izmišljeno,« je zagodrnjal Hugo in se sklonil, kakor bi bil hotel nekaj popraviti na sedlu. »Pravi, da je bila zraven? Kje bi se bil upal privesti dekle tako blizu očetu?«

»Ampak tisto uro je bila v gradu!« je ugovarjala baronica Elvira.

»Da bi jaz vedel, ne!«

»Potem je lagala.«

Hugo se je premislil in nato rekel:

»Naj le teče na sodnijo in izklepeta, kar hoče. Saj ni nobena beseda resnična!«

»Res? Ali ne more Pavla posedati ničesar takega, kar bi ti lahko škodovalo?« je vprašala Elvira.

»Same izmišljene reči, drugega ne.«

Hugonovo vedenje in njegova brezskrbnost sta jo skoraj prepričala, da Pavla laže.

Tedaj pa je opazila na Hugonovi lovski suknji krvave madeže. Ustavila je konja in preplašena vprašala:

»Kaj pa je to?«

Hugo je pogledal na suknjo in prebledel. A takoj nato se je brezskrbno nasmejal:

»Prej sem streljal lisico. Žival mi je stekla pred konjem čez cesto.«

Elvira je opazila, da nima puške s seboj. Nezaupno ga je pogledala.

»Z revolverjem sem streljal,« je pojasnjeval grof. »Pa sem slabo zadel. Zato sem moral stopiti s konja in dati še en strel živali v srce. Pri tem sem se menda okrvavil.«

Elvira ni verjela niti ene besede. Izpraševala se je, kaj je Hugo prav za prav delal. Strašna slutnja je vstala v njenem srcu, ko se je vprašala, zakaj se nič več ne boji Pavle. Ali je storil kakšen zločin?

Elvira se ni mogla pomiriti. Nasprotno. Čedalje bolj jo je mučil strah in brezskrbno, samozavestno Hugonovo obnašanje jo je še bolj vznemirjalo.

Hugo se je popoldne odpeljal v mesto in se je šele pozno vrnil. Na Elvirino vprašanje je odgovoril, da o Pavli ni mogel ničesar zvedeti.

Toliko je bilo zanesljivo, da Pavla ni izvršila svoje grožnje in da še ni šla k sodišču. Vendar je postajala Elvira čedalje bolj nemirna.

Sumila je, da je Hugo s Pavlo storili nekaj takega, o čemer ne sme nihče ničesar zvedeti. Krvavi madeži na njegovi suknji so bili morda strašna obsodba.

Elvira je sklenila, da se sama prepriča in da gre zato še enkrat v hribe.

Pozno popoldne se je odpravila na pot. Ko je stopala po stopnicah, je zagledala v veži dva tujca, ki sta se pravkar pripeljala z vozom, pri katerem je stal orožnik.

Kaj je to pomenilo? Elvira je zaslutila nekaj strašnega in je osupla obstala na stopnicah, kjer je ni mogel nihče videti. Tujca sta bila podobna policijskim uradnikom.

In to sta bila v resnici. Eden se je predstavil slugi kot kriminalni komisar in je zahteval, naj ga takoj pelje h gospodarju.

Preden je mogel sluga izpolniti željo, je prišel Hugo sam v vežo.

Elvira se je sklonila čez ograjo. Pozorno je napenjala ušesa in je ujela komisarjeve besede:

»Gospod grof, oprostite nam nadlegovanja! Dobili sem naročilo, naj tu poizvedujem po detektivu Filipu Smitu, katerega tudi vi osebno poznate.«

»Da, spominjam se ga,« je odgovoril Hugo z mirnim glasom. »To je vendar tisti, ki je spoznal, kakšen strup je bil v steklenici?«

»Baje je bil še pred kratkim tu na gradu,« je pripomnil uradnik.

»O tem ne vem nič,« je odgovoril Hugo in se delal začudenega. »Morda lahko kdo od služabnikov kaj pove. Vi govorite o poizvedovanju ...«

»Da, Filip Smit je pred štirimi dnevi izginil brez sledu.«

»Tako?« je hladnokrvno dejal Hugo. »In vi hočete tu poizvedovati o njem?«

»Da, sumi se namreč, da je bil tu nazadnje,« je pojasnil uradnik.

»Menda s tem nočete reči, da je izginil tu,« je nejevoljno odgovoril Hugo.

»Oprostite, gospod grof! To je zaenkrat samo sumnja. V vsej okolici se govori o tem. Neki mož, ki mu pravijo Kolarjev Jurij, je dejal v gostilni, naj le v gradu povprašamo, če detektiva ne bo več. Tam ga baje zanesljivo najdemo.«

Hugo se je odurno zasmejal in zaklel. Postal je bled, takoj nato pa rdeč kakor kuhan rak.

»Kolarjev Jurij? Ta lopov me je že enkrat po krivem obdolžil, zato policija pač ne bi smela toliko verjeti njegovim besedam. Če se je detektivu res kaj zgodilo, potem bo o tem največ vedel Kolarjev Jurij. Tako mislim jaz in moj sluga Jože mi je pravil, da sploh nekaj sluti.«

»Kaj sluti vaš sluga?« je pozorno poizvedoval policijski komisar.

»Tega ne vem. Če hočete, ga lahko vprašate ...«

»Da, prosim, pokličite ga sem!«

Hugo je ukazal v bližini stoječemu slugi, naj skoči po Jožeta in Jože je kmalu prišel.

»Gospod komisar želi od tebe nekaj izvedeti,« mu je dejal grof. »Kako je bilo z Jurijem? Danes si nekaj pravil o tem lopovu?«

»Da!« je hlastno potrdil Jože. »Snoči sem ga videl s Pavlo v gozdu, ko sem šel v Zakotje. Slišal sem, da ji je grozeče dejal: ‚Če ne boš delala po moji volji, se bom nad teboj prav tako maščeval, kakor nad detektivom, ki je vohunil za menoj.‘«

»Ah,« je vzkliknil komisar. »To ste slišali? Natanko, dobesedno tako?«

»Da,« je pritrdil Jože. »Stal sem za debelim drevesom ob poti, da me nista mogla videti. Prepirala sta se. Pavla ga je imenovala morilca in mu je grozila, da ga naznani. Mislili sem, da jo je hotel Jurij umoriti, ker je potegnil lovski nož. Hotel sem skočiti dekletu na pomoč, pa sta prav tedaj prišla po poti dva gozdna delavca. Ko ju je opazil, je zbežal, dekle pa je teklo v smeri proti gorski kotlini.«

»To je zelo važno,« je dejal komisar. Ali ste govorili z dekletom?«

»Ne! Šel sem potem naravnost proti Zakotju,« je odgovoril zviti Jože.

»Ali morda veste, kje je zdaj Kolarjev Jurij?« je poizvedoval komisar.

Jože je odkimal. Nato je komisar zastavil še nekaj malenkostnih vprašanj Hugonu in se potem odpravil s svojimi spremljevalci v gorsko kotlino.

»To si dobro naredil,« je dejal Hugo, ko sta ostala z Jožetom sama v veži. »Zdaj bodo Jurija zaprli in bodo njega obdolžili, da je spravili detektiva s sveta.«

»In Pavlo tudi,« se je ostudno zasmejal Jože. »Ta se ne bo nikoli več pokazala.«

»Pst!« je opomnil Hugo, ki je začul za seboj šumenje obleke.

Ko se je obrnil, je stala pred njim baronica Elvira.

XXIV. IZGUBLJENA IGRA

Cvetka se ni motila. Rochefort se je vrnil, čeprav mu je marki to strogo prepovedal. A Cvetka je vrata zaklenila in Rochefort je zastonj ropotal in razbijal. Dekle se ni upalo oglasiti in njen strah je bil čedalje večji.

Rochefort je razbijal kakor divjak, a iznenada je odnehal. Odšel je z Blažem v svojo sobo.

»Pojdi po ključe!« je ukazal Rochefort, ko je nekaj časa hodil sem in tja.

Blaž je šel in našel ključe tam, kamor jih je navadno obešal.

Vsa vrata so bila pravilno zaklenjena, tudi vhod v rotundo. Rochefort se je pomiril.

Naglo je stopil v rotundo, kjer je gorela svetilka kakor zmerom, a nič se ni zganilo.

Rochefort je pogledal. Pozorno je poslušal. lznenada je zatrepetal in glasno zaklical:

»Evgenija!«

Nihče mu ni odgovorili. Grof je zaklel, vzel slugi svetilko in posvetil ob stenah.

Premetal je odeje in blazine na postelji in divanu, pogledal je pod pohištvo in v vsak kotiček. Ko jetnice ni našel, je planil nad slugo, ga stresel, da se močni mož ni mogel skoraj obdržati na nogah.

»Ti si jo izpustil! Izdajalec! Ti si jo osvobodil! Priznaj! Povej, kje je!«

Blaž je bil tako prestrašen, da ni mogel izgovoriti besedice. Ko pa ga je Rochefort pograbil za vrat in ga v jezi hotel zadaviti, se je sluga otresel napadalca in dejal:

»Jaz ne vem ničesar. Ušla ni. Saj je vse zaklenjeno. Kako bi bila mogla priti ven?«

»Ti si ji pomagal«, je kričal Rochefort in potegnil revolver. »Glavo ti razbijem, izdajalec!«

Pomeril je z revolverjem nanj, a Blaž se je hitro umaknil nazaj. Rochefort je strašno zaklel. »Gospod grof,« se je oglasil sluga s prosečim glasom. »Poslušajte me! Jaz nisem prav nič kriv in vaš sum proti meni je neupravičen, gospod. Zvesto in vestno sem opravljal svojo dolžnost. Jaz nisem osvobodil jetnice. Čudim se, da ne uganete, kdo je to storil?«

»Strežnica, Cvetka Malinškova?« je vzkliknil grof. »Da, da, ona je to storila. Prav imaš. Pojdi z menoj. Zdaj vem, kje je.«

Kmalu potem je stopila Cvetka k markiju in Evgeniji.

Oče in hči sta se med tem pogovorila. Evgenija je povedala svojo žalostno zgodbo in popisala, kako jo je Cvetka rešila.

Ko je Cvetka vstopila, je našla Evgenijo nežno naslonjeno na očetove prsi.

Starčev obraz se je svetil od veselja. Potegnil je Cvetko k sebi in jo objel. Toda ona mu je obupano povedala:

»On je tu. Zaklenila sem sicer vrata, toda vem, da se bo vrnil!«

Evgenija je preplašena odskočila in prebledela. Oče pa je vzkliknil:

»Naj le pride sem ničvrednež! Naj pride, da ga prekolnem!«

»Oče! Za božjo voljo, ne!« je prosila Evgenija. »Sem ne sme priti! Ti si bolan in slaboten. Jeza in razburjenje bi ti preveč škodovali.«

Cvetka je mislila, da bi bilo dobro, če bi prišel stari sluga sem. Zato je previdno odprta vrata na hodnik. Hodnik je bil prazen, nobenega služabnika ni bilo videti nikjer.

Pozvonila je. Prišel je stari sluga, še ves razburjen zaradi prepira z Rochefortom.

»Gospodična,« je boječe potožil, »Koliko sem moral prestati zaradi vas! Gospod Rochefort je prišel in me hudo oštel, da sem poklical zdravnika.«

»Takoj ga morate spet poklicati!« ga je odločno prekinilo dekle.

»Za ves svet ne!« se je branil Ivan.

»Gospod marki vam veleva. Takoj pojdite,« mu je ukazala Cvetka.

»Ne morem — ne smem! Če grem, me gospod Rochefort ubije!«

»Ali ste mož, Ivan? Ali se ne sramujete? Tak strahopetec! Gospod Rochefort vam nima ničesar ukazovati ali prepovedovati.«

»Če ne boste ubogali svojega gospodarja, izgubite službo! Pojdite h gospodu markiju!« mu je še velela in ga potisnila v sobo.

Takoj na to je spet zaklenila vrata. Starec je ves prestrašen omahnil nazaj, ko je zagledal Evgenijo.

»Pojdi sem!« mu je zaklical marki. »Poglej me v oči in gorje ti, če lažeš! Ali nisi vedel da je bila kontesa že dolgo tu ujeta in zaprta?«

»Sveta mati božja!« je trepetajoč vzkliknil starec in zmedeno pogledal Evgenijo. »Kaj pravite? Tu — zaprta?«

»Mislim, da ni nič vedel,« ga je branila Cvetka. »Tudi ostalim ni Rochefort ničesar povedal.«

»Ampak tudi ta drži z njim!« je odvrnil marki in jezno pogledal starca. »Za mojim hrbtom je zvezan z njim in me goljufa, lopov stari!«

»Iz strahu, gospod marki,« je branila Cvetka slugo, ki je bil ves potrt.

»Ivan,« je ukazal marki, ne da bi se bil zmenil za Cvetkine besede. »To so ključi! Prinesi iz omare skrinjico, ki je s srebrom okovana.«

Sluga je ubogal. Prinesel je podolgasto skrinjico in jo postavil pred gospodom na mizo.

Marki jo je odprl in vzel iz nje dva krasna, s srebrom okovana revolverja.

»To bosta naša najboljša prijatelja,« je bridko a odločno rekel.

Evgenija je prestrašena kriknila in zagrabila za orožje. A prepozno. Oče je že krepko držal en revolver v roki,

»Oče, deni revolver stran! Prosim te! Kaj hočeš storiti z njim?«

»Pusti me! Pogledati moram, ali je nabit. Ti pa vzemi drugega, Evgenija!«

Hči je zaprla skrinjico in jo postavila nazaj na omaro. Vsa se je tresla.

»Zdaj naj le pride!« je zadovoljno zamrmral marki, ko je preiskal revolver.

Tedaj je Rochefort planil v sobo. Cvetka je pretresljivo zakričala in se skoraj brez zavesti naslonila na steno.

Ko je Rochefort stopil v sobo, je najprej opazil Evgenijo, ki je vsa bleda objemala očeta, kakor bi ga bila hotela braniti. Ta pogled je Rocheforta presenetil.

Marki se je tresel od jeze in ni mogel govoriti.

Čez nekaj trenutkov pa se je dvignil v stolu, stisnil revolver v pesti in zagrmel:

»Lopov! Stopi bliže, da te strem kakor gada! Tvoje zločinsko delo je prišlo na dan. Izgubil si svojo satansko igro. Maščeval bom vsako solzo, ki jo je prelil moj otrok!«

Rochefort pa ni takoj izgubil upanja, čeprav je videl, da so njegova dejanja odkrita. Slabotnega bolnika se mu ni bilo treba bati.

S predrznim čelom in z zaničljivim smehljajem je stopil bliže in rekel:

»Tvojih kletev se ne bojim. Moja igra še dolgo ni izgubljena Dokazal vam bom, da je moč na moji strani!«

»Zločinec!« je kriknil marki. »Poberi se stran, ali pa te na mestu kaznujem!«

Pomeril je nanj z revolverjem.

Rochefort je obstal kakor okamenel in s prestrašenimi očmi gledal v orožje, iz katerega mu je grozda strašna smrt.

»Beži!« mu je zaklicala Evgenija. »Beži in zapomni si, da je v nebesih še bog ki kaznuje zločine! Pojdi odtod v kraj, kjer nihče ne ve za tvojo sramoto! Tu si končal!«

»Ti mi ne uideš!« je zaškripal Rochefort. »Pred očmi lastnega očeta te bom odpeljal v norišnico!«

Evgenija je prijela očeta za roko, da bi obrnila revolver drugam. Cvetka se je tresla in stari Ivan je bil na pol mrtev od strahu.

Tedaj je marki z velikim naporom odrinil hčer in pomeril na Rocheforta. Njegov obraz je bil ves spačen.

»Tu imaš plačilo!« je kriknil.

Ko je hotel orožje sprožiti, so ga iznenada popadli krči. Roka mu je omahnila in revolver je zdrknil iz ohromele roke. Še enkrat je bolnik zakričal, potem pa se je zgrudil nazaj.

»Oče, oče!« je pretresljivo zajokala Evgenija in se vrgla k očetu. »Oče! Pomagajte! Vsemogočni bog! Umira! Umira!«

Marki se ni več ganil. Pljuča niso več dihala in obraz je bil mrtvaško bled, miren ...

Cvetka je prihitela bliže, preplašena je zakričala in se opotekla.

Rochefort je gledal strica z napetim pričakovanjem, potem pa se je satansko zasmejal.

»Mrtev je!« je hladno dejal.

Tedaj planila Evgenija kvišku.

»Brezsrčni, okrutni izrodek,« mu je zakričala, »ti imaš na vesti. Ti si umoril mojega očeta!«

»Divjaj kakor hočeš, jaz te imam v oblasti. Vrnila se boš v ječo in za družico ti bom dal to zahrbtno, zvijačno čarovnico. Drugič vaju ne bo nihče rešil. He, Blaž, pojdi sem!«

Kakor blisk se je Evgenija nagnila in pobrala revolver, ki je bil padel markiju iz rok. Pomerila je na Rocheforta in kriknila:

»Ven! Stran! Če ne greš, se maščujem za svojega očeta!«

Rochefort ni nič odgovoril. Videl je, da se ne more upirati in je zbežal.

Ko so se vrata za njim zaprla, se je Evgenija zgrudila brez zavesti poteg očeta. Takšnega udarca ni mogla prenesti.

XXV. V OBUPNEM POLOŽAJU

Ko se je detektiv Filip Smit po dolgem času prebudil in odprl oči, je bil že dan. Detektiv je ležal na čisti postelji, pokrit s sivo rjuho in pisano odejo.

Nekaj časa je gledal okoli sebe, ne da bi se bil ganil.

Čutil je bolečine na glavi. Segel je z roko tja in otipal obvezo. Tedaj se je iznenada vsega spomnil. Padel je bil z vinske trte, ko je ušel iz največje nevarnosti v sobi grofa Hugona.

Najbrž se je pri tem hudo ranil. Sklonil se je v postelji in se začuden vprašal:

»Kje pa sem?«

V sobi ni bilo drugega kakor lesena miza in dva stola. Pri nasprotni steni je stala še ena postelja in v njej je ležal neki moški črnih las.

Vse naokoli je bilo tiho. Spet ga je premagala slabost, da je zatisnil oči. Njegove misli pa so postajale čedalje bistrejše. Neprestano se mu je pojavljalo vprašanje, kje je prav za prav.

Ali je še zmerom v oblasti svojega smrtnega sovražnika? Ali ga je kdo rešil? To mu je bila uganka.

Filip Smit pa ni imel navade, da bi ostal dolgo v negotovosti. Odločil se je, da si sam priskrbi pojasnilo, kje je.

Poklical je neznanega stanovalca, a ta se ni zganil, ker je najbrž zelo trdno spal.

Tedaj je začul korake in ključ se je obrnil v ključavnici. ‚Torej sem res ujet in zaprt,‘ — je pomislil detektiv. Naredil se je, kakor bi bil spal in je skrivaj gledal skozi priprte trepalnice.

V sobo je stopil mož v pisanem jopiču, kakršne imajo bolniški strežniki.

Prinesel je skodelico juhe, kos belega kruha in steklenico zdravil. Vse to je postavil na mizo in pogledal najprej detektiva.

Kmalu nato je prišel v sobo elegantno oblečen gospod, s sivo brado in zlatim ščipalnikom. V eni roki je imel knjigo, v drugi pa svinčnik. Čevlji so mu glasno škripali.

Gospod je moral biti zdravnik, njegovo preiskovanje pa je bilo kaj površno.

»Zdravite ga še nadalje tako kakor doslej!«

»Dobro, gospod profesor,« je odgovoril mož v pisanem jopiču.

Profesor je odšel. S strežnikom sta govorila italijansko, in to se je zdelo detektivu zelo sumljivo. Skrivaj je začel opazovati strežnika, ki se ni več zmenil zanj, ampak se je obrnil k sostanovalcu in ga prijel za glavo.

»He, zbudi se, fant! Kdo bo pa spal kakor medved pri belem dnevu!«

Sostanovalec se je prebudil in zapel kakor petelin:

»Kikeriki!«

Vrgel je odejo s sebe in sedel na rob postelje. Bil je slaboten, majhen fant, star kakšnih osemnajst let. Oblečen je bil v pisano, tesno prilegajočo se obleko, da so se mu videle vse kosti.

A fant je bil uren kakor opica. Njegov obraz je bil dolg in suh in tako neumen, da se je moral še detektiv skrivaj nasmehniti.

»Kikeriki!« je še enkrat zapel fant, a bolniški strežnik ga je opozoril, rekoč:

»Peti znaš res tako dobro kakor petelin, toda prej moraš snesti juho!«

Fant je privil noge k telesu, jih objel z dolgimi, suhimi rokami ter dejal:

»V moji glavi so si vrabci naredili gnezdo. Sedem mladih je in rumene kljune imajo.«

»Saj ni res,« je smejoč se pripomnil strežnik. Včeraj so bili čmrlji.«

Fant je začel s hreščečim glasom popevati neko pesem in je potem dejal:

»Preden jem, se moram še izprehoditi. To da tek.«

Čudni fant se je vrgel po tleh, potem pa se je iznenada postavil na glavo. Nato je začel plesati na rokah tako spretno, kakor bi bil v cirkusu.

Potem se je zvil kakor krogla, se pognal po sobi, se potem iznenada vzravnal in sedel na posteljo. Strežnik se ni mogel ubraniti smeha.

»Da, da, to je bil pa res lep izprehod. Zdaj ti bo jed dišala. Na, tu imaš, fant!«

Strežnik je sedel na posteljo in držal skledico. Fant je naglo snedel juho.

Ko se je strežnik obrnil, je ležal detektiv z odprtimi očmi na postelji.

Strežnik mu je ponudil zdravilo, a detektiv je dejal:

»Ali je to bolnišnica?«

»Da,« je prikimal strežnik. »Prinesel vam bom juhe.«

»Čakajte! Še nekaj bi vas rad vprašal. Kako pa sem prav za prav prišel sem?«

»Kako? Moj bog, prinesli so vas sem z veliko luknjo v glavi. Vi seveda nič ne veste o tem. Do tega trenutka niste odprli oči.«

»Koliko časa sem že tu?«

»Danes je tretji dan.«

»Pa menda veste, kdo sem?« je pripomnil detektiv po kratkem molku.

»Seveda vemo,« se je nasmehnil strežnik. »Poljski čuvaj Jerič iz Lipice ste.«

»Poljski čuvaj Jerič?« je začudeno ponovil detektiv.

»Torej se svojega imena spominjate! To je prav!« je dejal strežnik.

Smit je nekaj časa molčal in opazoval strežnika, ki se je dobrovoljno smehljal.

»Kje je moja obleka?« je vprašal nato. »Ali jo lahko dobim?«

»Saj vendar še ne morete vstati,« je ugovarjal strežnik. »Samo rad bi pogledal, ali je še vse v žepih.«

»Saj niste ničesar imeli v njih. Samo staro srebrno uro in pipo za tobak.«

»Prosim, prinesite mi to.«

Čez deset minut se je strežnik vrnil. Prinesel je skodelico juhe in nekaj obleke.

»Tu, prijatelj, so vaše stvari!« je dejal in položil obleko na posteljo.

Detektiv je videl pred seboj jopič, obnošen telovnik iz rjavega žameta in platnene hlače. Opazoval je to obleko in zdelo se mu je, da sanja.

Strežnik je obrnil žepe, detektiv Filip Smit pa je odločno dejal:

»To ni moja obleka.«

»Ne? Toda te stvari ste imeli na sebi, ko so vas prinesli sem. Jaz sam sem vas slekel. In zdaj pravite, da to ni vaše? To je čudno.«

»Kdo pa me je prinesel sem?« je vprašal detektiv, ki se ga je polaščalo razburjenje.

»Vaš gospodar, grof Rochefort. Pripeljal vas je sam v svoji kočiji.«

S temi besedami je strežnik odšel in zaklenil vrata za seboj.

»Rochefort,« je zamrmral detektiv in spoznal je, da je v nevarnem položaju.

»Dokaz, ki ga je bil dobil s tolikšno nevarnostjo — kaseta s fotografsko ploščo — je bil spet v rokah grofa Hugona. Torej je vse izgubljeno.

Kam so ga spravili njegovi zahrbtni sovražniki? V bolnišnico? V katero?«

Temne misli so mu rojile v glavi. Juhe, ki ga je čakala, se ni niti spomnil.

Tedaj se je v sosedni postelji nekaj zganilo. Neumni fant je skočil s postelje in se postavil pred detektiva, a bil je iznenada čudovito drugačen.

Nič več ni bil podoben blazniku. Obraz se mu je tako izpremenil, da ga ni bilo mogoče spoznati.

Smit se je naglo dvignil in ga začuden, presenečen pogledal.

»David? Ali je mogoče? David Flocks, moj dobri prijatelj!« je vzkliknil.

»Da, mojster! Jaz sem, David! Hvala Bogu, da me niste takoj spoznali. To bi bilo slabo.«

Tudi fantov glas je postal čisto drugačen. Detektiv se je čudil, mladi fant pa mu je krepko stisnil roko in radostno dejal:

»Da, moj dobri mojster. Takoj sem vas spoznal, ko so vas pred tremi dnevi položili na to posteljo, in sklenil sem, da se ne ganem od vas, ker sem si mislil, da se vam je moralo kaj pripetiti.«

Počasi se jo detektiv zavedal. Njegovo prejšnje začudenje je bilo upravičeno.

Mladi fant brez staršev je bil dalje časa njegov pomagač, sluga in tako rekoč učenec, kajti siromak je imel resničen talent za detektiva.

Pred petimi leti ga je vzel detektiv iz sirotišnice, ga vzgajal in podučeval.

Kolikor starejši je postajal, toliko bolj si je želel poiskati starše. Kot mladega fantička so ga bili našli na cesti.

S svojo zvitostjo je našel sled in se odpravil za njo v Pariz.

Le enkrat je dobil detektiv od njega poročila, potem pa je bilo iznenada vse njegovo poizvedovanje zaman.

Zdaj pa sta se tako nepričakovano sešla. Razburjen in ganjen je izpregovoril Smit.

»David, moj ljubi fant, povej mi najprej, kje se prav za prav nahajava?«

Davidov radostni obraz je postal pri tem vprašanju zelo resen in na njem se je pokazal izraz skrbi in bojazni. A vedel je, da mora mojstru povedati golo, čisto resnico, zato je obotavljaje se dejal:

»V norišnici pri Benetkah.«

»V norišnici?« se je začudil detektiv, kakor bi ga kdo udaril po obrazu. »To se mi je zdelo. Torej v Italiji? Lopovi so me spravili čez mejo?«

»Grof Rochefort, kaj ne, mojster? Vsaj tako sem razumel strežnika!«

»Da, tako je dejal,« je pritrdil detektiv.

»Ali naju ne morejo opazovati in poslušati?« je še vprašal.

»Brez skrbi bodite, mojster! Jaz slišim vsak korak,« ga je potolažil fant.

»Sedi k meni, dragi moj! Ali si bil morda že tu, ko so me prepeljali v to hišo?«

»Jaz sem že skoraj tri tedne tu,« je fant odvrnil. »Prišel nisem prisiljen, ampak sam od sebe.«

»Zakaj? Saj si vendar čisto zdrave pameti,« je začuden odgovoril Smit.

»Posebne vzroke sem imel. Nekoč sem bil na policijskem ravnateljstvu, kjer je zbudila mojo pozornost stara ženska, ki je razburjeno zahtevala, naj poizvedujejo za njeno gospodarico, ki je izginila pred meseci. Uradniki so mi potem povedali, da ženska ni pri zdravi pameti in da je stvar že davno pojasnjena.«

»Ali si se ponudil ženski, da ji boš pomagal?« je vprašal detektiv.

»Da! Najprej mi ni zaupala, naposled pa mi je le povedala vso zgodbo. Prišla je bila z gospo, ki se je imenovala Evgenija Rochefortova iz Amerike. Hoteli sta h gospejinemu očetu. V Parizu pa je bil neki bratranec, grof Rochefort, ki je hotel Evgenijo na vsak način za ženo, ker je bila veliko podedovala v Ameriki. Stara Žaneta je imenovala grofa zahrbtnega lopova in je svetovala svoji gospe, naj ga spodi. Sicer pa ta tako ni marala zanj. Vendar je skupaj z bratrancem odpotovala na grad svojega očeta. Od tistega časa pa Žaneta ni več slišala o njej. Trdila je, da jo je grof odstranil, umoril ali kam zaprl. Vendar pa strežnica ni izgubila poguma, ker je imela dovolj denarja, da je poizvedovala. Plačevala je vohunom, ki pa seveda niso nič storili. Naposled je spoznala, da so jo goljufali. Jaz nisem zahteval nič drugega od nje, kakor da se je obvezala, da mi bo dala obljubljeno nagrado, ko najdem njeno mlado gospodarico. S tem sem si pridobil njeno zaupanje. Naredil sem načrt. Pisal sem vam, mojster, kaj nameravam in sem vas prosil za dovoljenje. Žal tega pisma niste prejeli. Kmalu sem našel neko sled, ki se je pozneje izkazala za napačno.«

»Prevaral te je grof Rochefort. Kaj ni tako?« je pripomnil detektiv.

»To moram v svojo sramoto pripoznati,« je odvrnil David. »Kmalu sem odkril to prevaro. Ker je mlada kontesa izginila ali na poti v očetov grad, ali pa nazaj grede, sem si mislil, da moram najprej poizvedovati v bližini markijevega gradu. Rochefort je zagrozil stari Žaneti, da jo bo dal zapreti med norce. Tako mi je šinila v glavo misel, da je morda napravil podobno s konteso. Različne stvari so me napotile, da sem jo šel iskat sem, v Benetke.«

»Tvoja misel ni bila slaba, moj dragi, a vendar je napačna,« je dejal Filip Smit in se žalostno nasmehnil.

XXVI. BREZ POMOČI

Cvetka in njena uboga prijateljica sta preživeli strašno noč. Ostali sta sami s starim služabnikom pri markiju, ki je tako naglo odšel na drugi svet.

Drugi dan, poln bolečin in solza, je prišel. Rochefort se ni pokazal. Služabništvo je hodilo okoli zmešano in potrto. Rochefort sam mu je naznanil gospodarjevo smrt. Razen tega pa so izvedeli služabniki še to, česar jim grof ni povedal, da je namreč prišla markijeva hči, ki so jo imeli za mrtvo.

Ta novica je vplivala nanje. Njihova zvestoba do grofa se je jela majati.

Tudi grof Rochefort je prebedel to noč v skrbeh. Tla so se mu začela majati pod nogami. Zdaj more le še vse izgubiti, ali vse pridobiti.

Bled, jezen in izmučen je sedel zjutraj pri zajtrku, ko se je pripeljal skozi obokana vrata voz na dvorišče.

»Kdo prihaja?« se je vprašal grof v skrbeh.

Ko pa je zagledal zdravnika, se je pomiril, misleč, da mu ta ne more škodovati.

Za doktorjem Poljancem je stopil majhen, star gospod z voza. Rochefort se je stresel, ko je v njem spoznal notarja svojega strica, gospoda Savarina iz Pariza.

»Kakor nalašč prihajate, gospod Savarin!«  se je obrnil k njemu Rochefort, ki je komaj zatajeval svojo jezo, dočim se za zdravnika sploh ni zmenil.

»Poklican sem bil,« je odgovoril notar. »Prejel sem brzojavko od markize Evgenije. Ona je tu? Povejte mi vendar, kako se je to zgodilo? Takoj, ko sem prejel brzojavko, sem odpotoval in med potjo sem srečal tega gospoda, ki mi je povedal, da je marki nevarno bolan.«

»Prišli ste v hišo žalosti, gospod Savarin. Marki, žal ni več živ!« je tedaj dejal Rochefort.

Notarju je od presenečenja padel cilinder iz roke.

»Kaj? Mrtev je?« je preplašen vzkliknil.

»Da, snoči je iznenada umrl. Presenečenje in razburjenje, ko je spet ugledal Evgenijo, je bilo tako nepričakovano in ga je toliko potrlo, da ga je zadela kap.«

»To je strašno!« je vzdihnil notar.

Tudi doktor Poljanec je bil presenečen. Vendar ni čisto verjel Rochefortovi razlagi, ampak je odhitel k markijevim sobam.

Rochefort se je zganil, kakor bi bil hotel skočiti za njim, a premislil si je in je skoraj s silo potegnil starega notarja za seboj v sprejemni salon.

Starec se je čudil takemu nenavadnemu obnašanju, Rochefort pa mu je odločno dejal:

»Najprej poslušajte mene, gospod Savarin! O Evgeniji vam še nisem povedal ničesar. Vedite, da je znorela.«

»Sami se boste prepričali o tem,« je hladno nadaljeval. »Pripovedovala vam bo fantastično zgodbo, nove obdolžitve proti meni. Obtožila me bo strašnih stvari. Tudi pri svojem očetu me je očrnila in to mu je dalo zadnji udarec.«

»Nebeški oče!« je vzdihnil notar, ki ga je ta novica potrla.

Preden ga je mogel Rochefort zadržati, je planil ven in odhitel v markijevo sobo.

Mrtvaški duh mu je zavel nasproti. Pri postelji umrlega očeta je stala Evgenija med doktorjem in Cvetko.

Notar se je ustavil in žalostno pogledal prijateljev mrtvaški obraz.

Ko ga je Evgenija ugledala, je pohitela k njemu, ga prijela za roko.

Savarin je poznal Evgenijo še kot otroka in jo je imel zmerom zelo rad. In Evgenija je imela veliko zaupanje vanj. Dobrosrčni, toda slabotni stari gospod je bil njen očetovski prijatelj.

Evgenija mu je povedala vse, kar se je zgodilo. Razkrila mu je vse spletke in hudobije Rochefortove, potožila mu je svojo nesrečo in ga prosila, naj bo njen varuh in zaščitnik.

»On je kriv smrti mojega očeta! On je morilec! Vedel je, kako bolan je moj oče! Zato je mojega očeta tako hudo razjezil, da ga je mislil oče ustreliti. Oh, zdaj mi je žal, da tega nisem dopustila.«

Evgenijina pojasnila so navdala notarja s strahom in studom, a zbudila so v njem tudi dvom.

Spomnil se je, da mu je Rochefort pravil o Evgenijini blaznosti, zato ni mogel brezpogojno verjeti vsemu, kar mu je pripovedovala.

Evgenija je kmalu opazila, da se na tega prijatelja ne more zanesti. Videla je, da se boji Rocheforta. To jo je užalostilo in potrlo. In vendar mu je rekla:

»Ostanite pri meni, gospod Savarin! Vse drugo bo prišlo samo ob sebi!«

»Ko bi mi le bilo mogoče,« je v zadregi tožil stari gospod. »Toda ne morem. Še danes se moram vrniti v Pariz.«

»Res? V tem težkem položaju me mislite pustiti?« je očitaje dejala Evgenija.

»Resnično, ne gre drugače. Tudi vi pod temi razmerami ne morete ostati tu. Pojdite z menoj, ljuba markiza.«

»Kaj? Da bi zapustila svojega mrtvega očeta?« je vzkliknila Evgenija. »Ne! Tu ostanem, dokler ne bo vse končano!«

»Da — da! Prav imate,« je pritrdil notar. »Govoril bom z vašim bratrancem Klementom —«

»Ta mora takoj oditi. Ne trpim ga več tu. Povejte mu to! Če noče iti prostovoljno, bom poklicala orožnike. V mesto pošljem po pomoč!«

»Ljuba markiza, nikari ne delajte škandalov,« jo je prosil bojazljivi notar.

»Razložite mu, da sem zdaj jaz gospodarica,« je odločno rekla Evgenija. »Povejte to tudi služabništvu! Kdor noče ubogati mojih ukazov, naj takoj gre!«

Notar je odšel. V glavi se mu je mešalo od vsega tega, kar je slišal. Ko je odšel, je Cvetka žalostno dejala doktorju Poljancu, ki je molče poslušal pogovor:

»Na tega moža se ne moremo zanesti. Čisto smo zapuščeni. Tudi vi, gospod doktor, ne morete nič storiti za nas. Oh, kaj naj storiva dve slabotni ženski?«

»Jaz ne morem zapustiti svojih bolnikov, drugače bi ostal v gradu,« je odgovoril zdravnik. »Nekoč ste mi nekaj pravili o Kolarjevem Juriju, gospodična Cvetka. Ali ne bi bilo dobro njega poklicati sem?«

»Da, da, seveda. Pisala bom župniku na Jesenice. Ta bo poklical Jurija, ki pride lahko že jutri k nam.«

»Napišite pismo takoj! Vzamem ga s seboj in ga pošljem po selu naravnost na Jesenice,« je dejal doktor.

Med tem je šel notar h grofu Rochefortu, da mu sporoči neprijetni ukaz.

»Da, prav tako je, kakor sem si mislil,« je hinavsko vzdihnil. »Vi imate dovolj razumnosti in izkušenj, ljubi gospod Savarin, da ne verjamete takim pravljicam. Nepotrebno je, da bi vam dokazoval, kako blazne so Evgenijine trditve.«

»Hm — hm!« je stokal in pokašljeval notar. »Res ne vem, kaj naj si o tem mislim, gospod grof.«

»Saj veste, gospod Savarin, da preide naslov mojega strica name.«

»Na dediča, seveda,« je živahno pritrdil stari gospod.

»Ali jaz morda nisem dedič?« se je razjezil Rochefort. »Moj stric je naredil oporoko. To dobro veste, saj je spravljena pri vas.«

»Da, toda oporoka je postala zdaj brez pomena,« je ugovarjal notar.

»Zakaj pa?« je vprašal Rochefort.

»Ker je markijeva hči živa. Zdaj velja druga oporoka.«

»Katera?« je vprašal Rochefort, ki mu je postajalo čedalje bolj vroče.

»Da je markiza Evgenija edini dedič. Ona je posestnica očetove hiše v Parizu, tega gradu in vsega drugega premoženja. Vi dobite posestvo v Lipici in na leto deset tisoč frankov.«

Rochefort je skoraj okamenel. Torej se je vendar uračunal, kakor mu je dejal stric malo pred smrtjo. Obraz se mu je skremžil od jeze.

»Kaj? Jaz naj bom odpravljen s tako beračijo?« je jezno zaškripal. »Zase zahtevam večji del dediščine. O tem se bom še pogovoril z Evgenijo.«

»To bi bilo pač najbolje. Sporazum bi vam v tem slučaju toplo priporočal.«

»Vi se pač ne morete strinjati s tem, da sem tako krivično zapostavljen,« se mu je dobrikal Rochefort.

»Razložil bom to Evgeniji. Pomirite se, bomo že vse uredili. Toda zdaj vas Evgenija sovraži in zato vam svetujem, da se ravnate po njenih željah.«

»In kaj želi Evgenija od mene?«

»Da se peljete še danes z menoj v Pariz!«

Rochefort se je zjezil. Obrniti se je moral, da je skril svojo jezo pred starim gospodom.

»Pojutrišnjem bo pogreb vašega strica in na pogreb se vrneva,« je tolažeče dejal notar. »Med tem se bo Evgenija pomirila. Upam, da se bomo poravnali ob krsti njenega očeta, ko bo njeno srce ganjeno in omehčano.«

»Bolje bi bilo, če bi ostal Evgeniji v pomoč. Ker hoče, da grem, pa pojdem,« je na videz mirno dejal Rochefort.

Dobrosrčni notar je bil zadovoljen s tem, kar je dosegel in je odhitel, da bi povedal Evgeniji o svojem uspehu. Našel jo je samo s Cvetko. Doktor Poljanec je bil že odšel s pismom za Kolarjevega Jurija. Presenečeni sta prijateljici poslušali starega gospoda in mu nista mogli verjeti.

»Premotil vas je, ta prebrisani goljuf, dobri gospod Savarin,« je dejala Evgenija. »Mene ne bo premotil. Upam, da pojde res iz gradu. Dokler je tu, midve nisva varni pred njim, prijatelja pa nimava nobenega.«

Notarja je to očitanje zadelo, a prepričan je bil, da Evgenija napačno sodi Rocheforta. Popoldne se je notar poslovil. Rochefort ga je s slugo res spremil. Cvetka in Evgenija sta stali pri oknu in se nista mogli načuditi, ko sta videli, da je Rochefort stopil za notarjem v kočijo. Ali se bo vrnil? Ali sta morda rešeni smrtnega sovražnika?

Tega nista mogli verjeti in s strahom in trepetom sta čakali noči. Naselili sta se v dveh sobah, ki sta bili zraven velikega poslopja, na drugi strani dvorane.

Zvečer sta šli Cvetka in Evgenija v dvorano, da bi bedeli pri mrtvem markiju. Pokleknili sta ob odru in njun jok je zmotil tišino.

Ko je Evgenija še vsa žalostna molila ob krsti svojega očeta, se je odpravila Cvetka po stopnicah v svojo sobo nekaj iskat. Prav tedaj, ko se je hotela vrniti, pa je zaslišala tihe korake na hodniku.

Spoznala je po korakih, da sta dva moška. Približala sta se njeni sobi in se ustavna pred vrati.

V istem trenutku, ko je neka roka od zunaj pritisnila na kljuko, je Cvetka naglo obrnila ključ.

»Zaklenjeno je,« je zaslišala mrmranje. »Ni je.«

»Gotovo je v drugem delu. Nič bosta opazili, da sva tu,« se je oglasil drug glas.

Cvetka se je stresla in s strahom pomislila:

»Rochefort je tukaj!«

Koraki so se oddaljili. Previdno je Cvetka odprla vrata in se ozrla po hodniku. V svitu svetilke je opazila dva moža, Rocheforta in njegovega slugo Blaža, ki sta izginila v neki izbi.

Česar sta se Evgenija in Cvetka najbolj bali, to se je zgodilo. Rochefort je pustil notarja odpotovati samega in se je povrnil, da uniči slabotni ženski. Morda še nocoj!

Na koncu hodnika je Cvetka opazila svetlobo, ki je prihajala skozi steklena vrata. Stopila je bliže in je razločno slišala Rochefortov in Blažev glas.

»Ne,« je dejal Rochefort, »ne bova se prikazala. Tako ne bosta vedeli, da sva tu.«

»Zakaj pa tega ne smeta vedeti?« je vpraševal Blaž.

»Norec! Zato, da bosta mislili, da sta na varnem in ne bosta klicali pomoči. Počakal bom, da bo starec pokopan.«

»Toda notar pride k pogrebu in bo gotovo vzel markizo Evgenijo s seboj v Pariz?«

»S tem klepetavim starcem ne bo mnogo dela. Ta me ne bo oviral.«

»Ali boste pustili, da Evgenija odpotuje, gospod?« je začuden vprašal sluga.

»Seveda. Odpeljala se bo odtod s svojo prijateljico, midva pa se peljeva za njima, ne da bi onidve kaj opazili. Ti se pelješ kot kočijaž, jaz kot sluga. Toda ne bom se odpeljal na postajo, ampak tja, kamor bom jaz hotel,« je razvijal grof Rochefort svoj zločinski načrt.

»Dobro, gospod. Nihče ne bo izvedel, kje sta ostali. Samo to ne vem, ali je tisti kraj, kamor naj izgineta, dovolj varen?« je vprašal sluga.

»Tako varen kakor grob. Odpravila ju bova v Benetke,« je pojasnjeval Rochefort svoj satanski načrt.

»Aha. Tja, kjer je detektiv.«

»Da, potem bom pa jaz dedič!« je z veselim upanjem dodal grof Rochefort.

Cvetka je slišala dovolj. Lopova sta sklenila, da umorita njo in Evgenijo. O tem je bila prepričana.

Kolena so se ji šibila, da se je morala nasloniti na steno. Dvignila se je in zbežala po hodniku proti stopnicam. Gorje, če jo najdeta!

Le nagel beg mora rešiti njo in Evgenijo. Druge pomoči ni bilo več.

XXVII. PREDRZEN BEG

Detektiv Smit je upal, da se bo rešil kmalu iz svojega obupnega položaja. Čez dva dni je bil spet zdrav. Vendar se mu je zdelo pametnejše, da še nekaj dni igra bolnika. Čeprav na drugačen način kakor David.

Bilo je proti večeru drugega dne, ko so spet zaškripali profesorjevi čevlji po hodniku in je zdravnik stopil s strežnikom v sobo.

Detektiv je bedel, vendar se je naredil, kakor bi bil spal, ker se je hotel ogniti sitnemu izpraševanju. Profesor mu je potipal žilo, pogledal rano in potem dejal strežniku:

»Ta mož lahko jutri vstane. Odslej bo zgoraj na številki 40.«

Škripajoči čevlji so se oddaljili in strežnik je odšel za njimi. Smit se je zravnal v postelji in hkratu je prisedel David k njemu.

»Ali ste slišali, mojster? Ločili naju bodo,« je prestrašen tožil fant.

»Da, slišal sem. Torej morava še nocoj uiti. Če naju zapro ločeno drugega od drugega, potem ni več dosti upanja na beg.«

»Dobro mojster! Nocoj torej!« je pritrdil David. »Toda kako?«

»Ko nama strežnik prinese ob osmih jed, ga bom prosil, naj pol ure ostane pri meni. Gotovo bo ostal, ker rad posluša zanimive zgodbe. Stavim, da komaj čaka nadaljevanja malega romana, ki sem mu ga začel včeraj praviti.«

»Če pa ne bi hotel ostati? Če bi bil zadržan?« je pripomnil David.

»Zanesljivo se vrne. Saj veš, David, da strežnika potrebujeva pri begu.«

»Seveda. Jaz bom svoje delo že opravil,« je odločno rekel David.

»Vse se mora zgoditi brez šuma, veš,« ga je resno opomnil detektiv. »Ne pozabi tega!«

»Bog ne daj, mojster. Bojim se, da bova imela še velike ovire. Saj vendar ne moreva pobegniti takšna, kakšna sva!«

»Bodi brez skrbi, bova že dobila obleko!« ga je potolažil Smit.

David je tako zaupal svojemu mojstru, da ni niti za trenutek dvomil, da se jima beg ne bi posrečil. Detektiv mu je razložil vse podrobnosti, in ko je končal, je prišel strežnik.

Prinesel je večerjo za bolnika — vsakemu skledico juhe, nekaj kruha in dve jajci.

David je kakor po navadi uganjal svoje neumnosti in je tako spravil strežnika v dobro voljo.

Ko je detektiv snedel, se je paznik še malo šalil z Davidom in se je potem obrnil, da odide. Smit pa ga je vprašal:

»Ali mi nočete nocoj delati družbo? Gotovo ste radovedni na konec včerajšnje povesti?«

»Da, vso noč skoraj nisem mogel spati, tako so me razburjali čudežni doživljaji vašega prijatelja. Zdaj bi pa res rad slišal, kako se je rešil in kako je ušel strašnim ljudožrcem.«

»Vse vam bom povedal. Toda to pride šele nazadnje,« je dejal detektiv.

»Prav imate. Vi znate govoriti. Ampak tresem se za življenje vašega prijatelja, dokler ne vem konca.«

»Še večji užitek boste imeli, ko končam. Povem vam, da pride na koncu nekaj lepega in razburljivega,« je dvoumno dejal Smit. »In še sami lahko pripomorete, da bo povest še bolj zanimiva in celo naporna.«

»Kako pa?«

»Lahko bi vam natanko pokazal, kako se je prijatelj rešil, če bi mi priskrbeli nekaj stvari, ki jih za to potrebujem.«

»O, to bodo stvari, ki jih tu nimamo,« je obžalujoč dejal strežnik.

»Potrebujem samo žensko krilo, veliko rjuho za zagrinjalo in par domačih čevljev.« mu je pojasnil Smit. »Razen tega pa tudi svetilko.«

»Domače čevlje?« je začuden ponovil strežnik, ki ni nič razumel.

»Ali pa kakšno drugo žensko obuvalo,« je popravil detektiv.

»A, a. Torej je bila kakšna ženska vmes?« je radovedno vprašal strežnik.

»Da!«

»To bo pa res zelo zanimivo. Vse vam lahko priskrbim. Na svidenje čez dobro uro.«

Ko sta navidezna bolnika ostala sama, je zavil David nekaj jajc in kruh v kos papirja. Smit je mirno zaspal, kakor ne bi bil mislil na beg. Mladi David pa je bil nemiren kakor živo srebro. Niti minuto ni mogel ostati na istem prostoru. Zdaj je obstal pri vratih in poslušal, zdaj je vzel izpod blazin dolgo, drobno vrv in oster kuhinjski nož. Oboje si je bil skrivaj priskrbel. Vrv je našel v pralnici, nož pa je ukradel v kuhinji. Smel je namreč hoditi po vsem zavodu in vsi strežniki so radi gledali njegove norčije. Mladenič je razrezal vrv na tri dele in je na koncu enega dela naredil zanko. Potem je vse spravil v posteljo in tudi sam legel.

Komaj je ura minila, že se je vrnil strežnik. Filip Smit je sedel na postelji.

»Ali imaš vse, David? Ali je vse pripravljeno?« je tiho vprašal.

»Da,« je odvrnil fant.

»Ohrani mirno kri in trdno roko. V kratkem bova zunaj.«

Vrata so se odprla, strežnik je stopil v sobo ter zaklenil vrata za seboj. Detektiv je opazil, da ima velik šop ključev in je bil zelo zadovoljen.

»Kakor vidim, ste vse prinesli«, je dejal Filip Smit, ko je videl tudi krilo, rjuho, čevlje in svetilko. »Potem pa kar lahko začnem pripovedovati.«

Strežnik je sedel na stol ob postelji in napeto pričakoval, kaj pride. Potegnil je iz žepa steklenico in kozarec ter ponudil pijačo detektivu.

»Pijte, gospod Jerič! To vam ne bo škodovalo. To vino sem nalašč shranil za vas.«

»Zelo lepo«, ga je pohvalil Smit in popil kozarec res dobrega vina.

»No, gospod Jerič, ko bi zdaj začeli ...« je silil radovedni strežnik.

»Kje pa smo včeraj ostali?« je vprašal Smit, kakor se ne bi bil mogel spomniti.

»Tam, kjer je vaš hrabri prijatelj pobil deset divjakov in potem prišel v nevarnost, da ga ljudožrci umore,« ga je spomnil strežnik.

»Res. Prijatelj je bil v obupnem položaju. Zvezan je ležal v šotoru strašnega črnega poglavarja, okoli njega pa je divjalo nekaj sto črncev, ki so zahtevali človeškega mesa in krvi. Videl je, kako so se pripravljali za strašno kosilo. Obesili so velik kotel nad ogenj in so že brusili nože, da zakoljejo svojo žrtev.«

»Huhuhu!« je zamrmral strežnik. »Vaš prijatelj se je najbrž zelo bal?«

»Mislil je, da se bo kmalu cvrl v kotlu. Tedaj se je iznenada razgrnilo zagrinjalo v šotoru in njegova mala prijateljica Nina se je priplazila k njemu.«

»Odkod pa je prišla?« je začudeno vprašal strežnik.

Pozorno je poslušal, a tudi piti ni pozabil.

»Šla je za svojim prijateljem, ker se je tudi ona rešila, ko se je ladja potopila. Nina se je srečno splazila skozi divjake in prinesla s seboj vrv in nož. Najprej je prerezala vezi in potem dala prijatelju nož v roko, rekoč: »Poglavar gre za menoj in bo kmalu prišel sem. Ti se pa lahko rešiš na tale način: Kakor hitro bo stal poglavar pred teboj ga zagrabi in jaz mu vržem zanko čez glavo. Umoriti ga ni treba, samo privezala ga bova. Da premotiva divjake, ga preoblečeva v tvojo obleko.«

»Imenitno dekle je bila ta Nina,« je navdušen vzkliknil strežnik. »Na njeno zdravje pijem!«

Izpil je kozarec na dušek, Filip Smit pa je nadaljeval svojo povest.

»Nina je zdaj natanko razložila prijatelju načrt za rešitev. Beg je bil le na ta način mogoč, da preslepita in premotita divjake. Nina je računala na njihovo babjevernost. Prijatelj bi se bil moral obleči v njeno krilo, vzeti na glavo gorečo svetilko — ta je bila v šotoru — in obesiti čez njo veliko rjuho, tako da bi se videla samo svetloba. Divjaki bi to imeli za strašilo in bi zbežali.«

»Aha, to si je pa prav dobro izmislila, mala Nina,« je pritrjeval strežnik.

»Da. Tudi mojemu prijatelju je bilo to všeč,« je nadaljeval detektiv. »Vzel je Ninino krilo in rjuho —«

»In čevlji?« ga je prekinil radovedni strežnik. »Kaj je naredil z njimi?«

»To že še pride. V tem trenutku je stopil poglavar v šotor,« je pripovedoval Smit.

»Ostudni črni lopov,« je vzkliknil strežnik. »Jaz bi ga bil zabodel.«

»To bi bilo naredilo preveč hrupa. Vrv je zmerom boljša. Ne pozabite, da je stala mala Nina z zanko za črnim poglavarjem.«

Pri teh besedah je Smit neopazno mignil tovarišu Davidu, ki je neslišno splezal s postelje in se postavil za strežnikov stol. Vrv je držal v rokah in opazoval svojega mojstra. »In zdaj dobro pazite«, je dejal detektiv in se dvignil s postelje. »Zdaj vam bom pokazal, kako se je to zgodilo. Le pazite!«

Strežnik je napeto poslušal in ni videl ne slišal, da je David dvignil za njegovim hrbtom roke in da je plavala zanka nad njegovo glavo.

»Torej,« je nadaljeval Smit, »v tistem trenutku, ko je stal poglavar pred njim in mu hotel razbiti glavo s sekiro, ga je jetnik pograbil za roke. Tako!«

S temi besedami je detektiv krepko prijel strežnika za roke. Ta pa je napeto vprašal:

»In potem?«

»Potem je vrgla Nina poglavarju zanko čez glavo,« je razlagal Smit.

Skoraj v istem trenutku je priletela zanka strežniku čez glavo za vrat in David jo je nategnil.

Strežnik ni mogel niti zakričati. Debelo je pogledal detektiva in začel šele tedaj v strahu stokati, ko ga je že vrv dušila.

»Čakaj, David! Nikari ga ne zaduši!« je vzkliknil detektiv. »Saj malo zraka mu pusti.«

»Potem bo pa kričal,« je ugovarjal David, a je vendar ubogal in nekoliko zrahljal vrv.

Strežnik je nekaj časa hlastal po zraku, a preden se je zavedel, mu je detektiv nastavil nož na prsi.

»Kaj? Umoriti me hočete?« je zastokal. »Saj veste, da imam ženo in otroke.«

Mislil je, da sta bolnika znorela.

»Nič se vam ne bo zgodilo, če se ne boste upirali,« ga je potolažil detektiv, »če bi pa hoteli preprečiti najin beg, boste plačali svojo neumnost z življenjem.«

»Ali mislita pobegniti?«

»Seveda! Vidite, če bi bili tisto pismo poslali, bi bili zaslužili tisoč frankov in zdaj vam ne bi bilo treba biti v skrbeh. Za vsako ceno hočeva uiti!«

»Tudi tale?« je vzkliknil strežnik, ko je zagledal Davida, ki je držal vrv. »Saj je vendar tu najbolj preskrbljen.«

»On ni blazen, ampak se je le tako delal,« je povedal detektiv. »Toda zdaj je dovolj! Saj vidite, da se ne morete upirati.«

Strežnik se je vdal v usodo toda dejal je: »Daleč ne bosta prišla. Vaju bodo že ujeli!«

»Saj bova poskrbela, da ne bo tako!«

»Grdo sta me imela za norca,« je zastokal strežnik. »Zdaj bodo mislili, da sem vama jaz pomagal.«

»Ne, vas bova že dobro zvezala, samo svojo obleko boste še morali meni posoditi,« je rekel detektiv. »Takšen ne morem pobegniti.«

»Prinesel bom vašo obleko,« se je v naglici ponudil strežnik.

»Ne, ne maram, rajši imam vašo strežniško uniformo. Tak bom lažje pobegnil, saj menda razumete? ... Razen tega vam ne zaupam.«

»Saj bi šli lahko z menoj.«

»In na hodniku srečali kakšnega strežnika,« je odgovoril Smit. »Ne, ljubi moj, zadovoljen sem z vašo obleko. Obleko za mojega malega prijatelja ste že priskrbeli. Torej.«

Hitro sta prijatelja slekla strežnika in mu sezula čevlje. David je tako krepko nategnil vrv, da se strežnik ni upal braniti. Nato sta ga povezala z drugima dvema vrvicama in ga položila na detektivovo posteljo.

»Da vam ne bodo mogli očitati, zakaj niste kričali, vam zamašiva usta,« je dejal Smit. »V sili morava tako ravnati z vami, ljubi moj, upam pa, da vas bodo kmalu rešili.«

Detektiv se je hitro preoblekel. Ker so mu bili strežnikovi čevlji preveliki, si je obvezal noge s kosom rjuhe. Preiskal je žepe in našel v njih beležnico, uro in denarnico, v kateri je bilo šest frankov.

Uro in beležnico je položil na mizo, iz denarice pa je vzel denar in dejal:

»Teh šest frankov si moram od vas izposoditi, ljubi moj. Vrnem vam jih kmalu z obrestmi vred in tudi obleko. No, ali si končal?« se je obrnil k Davidu.

David se je med tem oblekel v žensko krilo in obul čevlje, ki so mu bili čisto prav. Nato se je zavil še v veliko rjuho. Prav smešen je bil videti.

»Lepo dekletce!« se je zasmejal Smit. »Še glavo moraš skriti v rjuho, drugače bodo spoznali na sto korakov, da si moški.«

David je ubogal.

»Ali ste pripravljeni, mojster?« je nato vprašal.

»Čakaj! « je dejal Smit in vzel steklenico izpod stola. »Vzameva jo s seboj. Dolga je pot in kapljica dobrega vina nama utegne koristiti.«

Nato je prižgal svetilko in še enkrat natančno pregledal strežnika.

Strežnik je bil privezan na posteljo. Ležal je mirno in gledal v detektiva s strahom in jezo.

»Naprej!« je velel Smit in vzel svetilko.

Nekaj časa je poslušal pri vratih. Bilo je vse tiho.

Odklenil je vrata in se ozrl po hodniku, kjer ni bilo videti človeka.

Stopila sta ven in zaklenila vrata za seboj. S pomočjo strežnikovih ključev sta prišla na dvorišče.

Tudi tu je bilo vse prazno. Nad vhodom je brlela svetilka, a tam nista mogla ven, ker nista imela ključa; razen tega bi ju bil ustavil vratar, ki je bedel vso noč v svoji izbici poleg vrat.

»Ti se tu spoznaš, David,« je šepnil Smit. »Kje lahko prideva na prosto?«

»Zadaj skozi vrt«.

»Hitro, mojster,« je tedaj šepnil David, »že gredo za nama. Urno, urno!«

Nevarnost je bila velika. Po vsej hiši se je začul ropot in glasno klicanje. Smit pa se ni prav nič vznemiril, ampak je mirno iskal ključ. David se je kar tresel od strahu.

Kmalu sta bila begunca zunaj.

David, ki je bil od strahu ves zmeden, je hotel kar bežati, a detektiv mu je zaklical:

»Stoj! Previdna morava biti, da ne prideva naravnost v roke zasledovalcem. Ti poznaš ta kraj. Kam se morava obrniti?«

»Proti mestu!« je odvrnil David in s tresočo se roko pokazal smer.

Detektiv ga je prijel za roko in odhitela sta čez travnik. Daleč za njima je bila norišnica.

V daljavi sta zagledala luči. Dirjala sta po samotnih ulicah in prišla na trg, kjer je stala starinska cerkev. Prav tedaj je ura odbila enajsto.

Trg je bil prazen. Utrujena od naglega teka sta sedla begunca na cerkvene stopnice.

A dolgo nista smela počivati. Čula sta že hrup, ki je pričal, da ju še zasledujejo. Hitela sta dalje skozi mesto in prišla kmalu na prosto.

Tam so se cepile ceste in David je brez pomisleka hotel kreniti na levo.

»Naravnost čez gore morava!« ga je opomnil detektiv in ga ustavil.

»Kaj? Čez hribe?« je začuden vprašal mladenič.

»Da. Cesta po dolini bi bila nevarna in v kakšni vasi bi naju zanesljivo ujeli.«

»Res je. Toda čez gorovje pač ne pojdeva. Saj ne poznava poti in razen tega ...«

»Vseeno morava iti tja,« je odločil Smit. »V dveh dneh sva lahko na meji. Kolikor mogoče hitro morava priti iz Italije.«

Ta pot čez gore je bila v resnici edina, po kateri bi lahko srečno ubežala. Davidovi pomisleki pa niso bili brez podlage, kajti gorovje je bilo divje in na njem je bilo le malo steza in še te so bile nevarne. Tri dni sta hodila po ravnini in prišla nazadnje do vznožja gora.

Za človeka, ki se v teh krajih ni spoznal, bi bila pot čez gore naravnost usodna. A vendar se je Smit pogumno odločil zanjo.

»Izgubila se bova ali pa padeva v kakšen prepad,« je ugovarjal David.

»Če se bojiš, pa ostani tu!« je dejal detektiv. »Ni druge pomoči. Tu čez morava iti!«

Mimo vrtov in vinogradov sta potovala proti goram. Luna jima je le slabo razsvetljevala pot.

Čez dobro uro sta prišla v teman gozd. Pred seboj sta zagledala temno poslopje. Bila je gozdarska koča. Od tod dalje se je začenjalo pusto hribovje. Troje poti jima je bilo na razpolago.

Lahko bi bila vprašala v koči za pot, a to bi bilo nevarno. Zato sta kar na slepo krenila proti vzhodu skozi mračen smrekov gozd.

Čedalje više sta se vzpenjala. Davida je oviralo žensko krilo. Pogosto se je spotaknil ob kakšno vejo. Kmalu sta se tako utrudila, da sta se morala odpočiti.

V temi nista mogla spoznati, kje sta. Drevje je bilo tako gosto, da nista videla niti koščka neba. V bližini je šumljal studenec, drugače pa je bilo vse tiho.

Begunca sta legla na mehki mah in detektiv je privlekel iz žepa steklenico vina. David je še napeto poslušal na vse strani in je v skrbeh vprašal:

»Ali mislite, da naju še zasledujejo?«

»Naj naju le! Mislim, da ni več nevarnosti. Počakajva, da se zdani. Zaspiva nekoliko. To naju bo pokrepčalo!«

Čez nekaj minut je detektiv že tako mirno spal, kakor bi bil doma v postelji.

David pa od strahu ni mogel zatisniti očesa. Če je veter zašumel v listju, se mu je zdelo, da so preganjalci blizu. Bilo je tako mrzlo, da se je moral fant zaviti v veliko rjuho.

Kmalu se je začelo daniti. Ptice so že žvrgolele.

Ko se je Smit zbudil in se obrnil, sta izza bližnega grma zbežali dve srni.

»Mrzlo je,« je dejal detektiv. »A spal sem izborno. Zdaj sem spočit in svež. In ti, moj dragi?«

David je priznal, da ni zatisnil očesa, in to Smitu ni bilo nič po volji. Dejal je:

»Potem boš kmalu truden in ne boš mogel iti dalje. Morda danes ne prideva več čez mejo. To bi bilo za naju slabo, ker nimava hrane in gostilne ni najbrž nobene v bližini.«

»O, bom že šel,« je vneto zatrjeval David. »Nič se ne bojte! Samo, da najdeva pravo pot!«

»To je prav preprosto! Kar za solncem pojdeva. Napolni steklenico pri studencu, David. Vino je treba razredčiti, da bo zadostovalo za ves dan.«

Snedla sta še dve jajci in kos kruha. To je bilo edino, kar jima je še ostalo. Nato sta se napotila dalje. A o stezi ni bilo ne duha ne sluha. Kar na slepo sta hodila mimo prepadov in ogromnih skal.

Ko je solnce kazalo poldansko uro, sta bila že utrujena. David ni mogel več naprej. Obupan se je zgrudil pod smreko in prosil detektiva, naj ga kar pusti.

»Ne, ne! Tega ne,« je odgovoril Smit in tudi sam sedel. »Ne obupaj! Na, pij! Jesti sicer nimava kaj, a brez jedi človek laže prestane kakor brez pijače. Do večera že prideva do ljudi, ki nama bodo pomagali. Torej pogum!«

Ubogi fant je bil res zelo truden. Njegovi čevlji so bili raztrgani in žensko krilo je imelo že velike luknje.

»Takšen sem, kakor strašilo v turščici,« je tožil mladenič in žalostno gledal svojo čudno obleko.

»Ostani tu, David!« je po kratkem premišljanju dejal detektiv. »Pogledat grem na tistole skalo.«

Splezal je na strmo skalo, odkoder se mu je skozi posekan gozd odprl širok razgled: V daljavi se je bleščala voda in blizu nje je bilo nekaj stezi podobnega.

Detektiv se je vrnil z novim upanjem. Tudi David se je opomogel. Kmalu morata biti na vrhu gore in priti potem v dolino. Še dobro uro sta se vlekla dalje.

Prišla sta med globoke prepade. Samo na eni strani je bilo mogoče iti navzdol. A oba sta se bala plezati v dolino, ker nista vedela, ali bosta tam odkrila kakšen izhod.

Morala sta spet nazaj, a David je bil preslab. Vsa moč mu je pošla. Detektiv je otožno dejal:

»Tu sva zaprta, ljubi moj. Morava se pripraviti na prenočevanje. A umrla ne bova. Ne obupaj, fant, jaz te ne zapustim!«

V tej strašni pustinji sta bila izgubljena. Brez pomoči izgubljena. Smit je hladnokrvno premišljal, kaj naj stori in je spoznal, da ju utegne rešiti le še kakšen lovec, ki se bo slučajno izgubil sem.

David se je zgrudil na tla, skril obraz v mah in zajokal. O, kako mu je bilo hudo, da je tako slaboten!

Solnce se je nagibalo k zatonu. Filip Smit je dolgo ležal nepremično, naposled je stopil k fantu in mu rekel:

»Pojdi, David. Nesel te bom, saj si lahek kakor otrok.«

A David se je branil.

»Ne, mojster, to ne gre. Pustite me tu. Če boste srečali ljudi, me lahko pridejo pozneje iskat.«

S težkim srcem je Smit še enkrat stisnil fantu roko in šel. Kmalu je Davidu izginil izpred oči.

Tedaj se je mladeniča polotil obup. Začutil se je tako osamljenega, tako zapuščenega v divjih gorah! V obupu se je začel plaziti za mojstrom in se ni brigal za rane na nogah.

Detektiv je splezal na vrh hriba, kjer se je utrujen nekoliko odpočil.

Večerilo se je. Premišljal je, kam naj se obrne, kje naj išče pomoči.

Tedaj pa je zagrmel v divjem gozdu strel. Novo življenje je detektivu zaplalo po žilah in novo upanje je vstalo v njegovem srcu.

Glasno je zaklical na pomoč, a odgovora ni dobil, še enkrat je zakričal. Tedaj je zašumelo v grmovju in nekdo se je splazil proti njemu. Bil je David, ki se je izmučen zgrudil ob mojstrovih nogah.

Takoj nato se je oglasil v gozdu klic in Smit je odgovoril:

»Sem pojdite!«

Kmalu je prišel mož, ki je streljal. Detektiv ga je začudeno dolgo gledal, potem pa je vzkliknil:

»Kolarjev Jurij! Sam Bog vas je poslal.«

Jurij ni mogel verjeti svojim očem. Nenavadna detektivova obleka je zbudila v njem sum, ali je to res Filip Smit. Ko pa je spoznal, da se ne moti, je z velikim veseljem prijel ponudeno desnico.

»Za božjo voljo, gospod Smit, kako pa ste prišli v to puščavo?«

»Pred štirimi dnevi sem s tem fantom ušel iz norišnice pri Benetkah,« je povedal detektiv. »V gorah sva zašla. Ali nama hočete pomagati in nama pokazati pravo pot do meje?«

»Če hočem? Tega ni treba niti vprašati,« je odgovoril Jurij. »Tako je torej bilo! Gospod Smit, jaz pa sem videl, ko so vas spravili s poti. Videl sem vse, a pomagati nisem mogel. Mislil sem, da vas je grof Hugo umoril.«

»Kaj? Vi ste bili priča tistega dogodka?« je začuden vprašal Smit.

»Tisto noč sem prišel v grajski park, da bi z vami govoril, kar sva se bila domenila.«

Razburjen je Jurij pripovedoval, kaj je takrat videl, in kako je tekel za vozom, pa ga ni mogel dohiteti.

»Od tistega časa se trdi, da ste mrtvi in da sem jaz vaš — morilec,« je z bridkim glasom dejal Jurij. »Hugo je to vest raztrobil in sedaj me preganjajo kakor divjo zver. Moral sem pobegniti čez mejo.«

»Lopovi! Ampak zabliskalo se bo, ko se spet vrnem. Vi ste moja priča, Jurij, in — Pavla!«

»Pavla? — Gospod, Pavla je izginila. Takoj za vami je izginila brez sledu. Nihče ne ve, kaj se je z njo zgodilo.«

»In mene dolžijo tudi zaradi nje. Grofov sluga Jože je izpovedal, da sem hotel dekle pred njegovimi očmi zabosti. Sicer je res, da sem bil takrat na istem kraju kakor Pavla, a videl je nisem.«

»Pomirite se prijatelj! Ne bodo vas več dolgo sumili. Našel sem dokaze, ki bodo razkrinkali pravega morilca. Grofu Hugonu dokažem, da je morilec svojega očeta in grof Stanko bo oproščen.«

»Gospod Smit, če se vam to posreči!« je radostno vzkliknil Jurij. »Rešite Stanka iz ječe, jaz pa bom med tem varoval njegovo nevesto Cvetko.«

»Dobro! Znano mi je, v kako nevarnem položaju je. Treba ji je pomagati.«

»Jaz sem prav zdaj nameraval iti k njej. Stari marki je baje iznenada umrl.«

»Potem je za Cvetko nevarnost še večja. Vem, da je markijevemu nečaku na poti. Ali veste, kdaj bo obravnava proti grofu Stanku?«

»Menda prav kmalu!« je odgovoril Jurij. »Če nočete priti prepozno — — —«

»Moram hiteti«, je dejal Smit. »Dobro. O pravem času moram razkriti še nekaj reči. Zdaj bi vas samo prosil, da vzamete tega fanta Davida s seboj. Moj pomočnik je. Pomagajte mi najprej, da ga spraviva do bližnje vasi.«

»Tri, štiri ure daleč naokoli ni nobene vasi,« je odvrnil Jurij. »Toda tu v bližini poznam zavetišče, kjer se tudi vi lahko malo odpočijete. Tega ste potrebni.«

Jurij je vzel iz lovske torbe steklenico, pokleknil in vlil skoraj nezavestnemu Davidu nekaj kapljic žganja v usta. Potem je vzel fanta kakor otroka v naročje in dejal:

»Pojdimo, gospod Smit. Samo pol ure daleč je in pot ni težavna. Tega malega moža bom že nesel. Pozneje pridem po srno, ki sem jo tu ustrelil.«

Jurij je stopal varno, čeprav je bilo temno. Detektiv je šel z velikim naporom za njim. Čez slabe pod ure sta zagledala med visokimi smrekami kočo, naslonjeno na strmo skalo.

Jurij je odpri vrata, postavil Davida na tla in prižgal luč.

Sredi koče je stala miza iz surovega lesa, okoli pa klopi. Tudi ob stenah je bilo nekaj dolgih klopi, ki so bile pokrite s senom, da se je lahko spalo na njih.

»Tu lahko spite,« je dejal Jurij in David je takoj legel in se zavil v volneno odejo. Čez nekaj trenutkov je že spal kakor ubit.

Tudi detektiv je bil truden, a z veseljem je prisedel na Jurijevo vabilo k mizi in slastno jedel ponudeni kruh, sir in prekajeno meso.

Jurij mu je ponudil še smodko — vse to imel spravljeno v majhni stenski omari — in Smit je izpregovoril:

»Tako! Zdaj sem pa kakor prenovljen. Ampak, kako da poznate vi to kočo na italijanskih tleh?«

»Ker je last mojega prijatelja, ki je gozdar tu v bližini.«

»Kaj? Italijanskega gozdarja imate za prijatelja?« se je začudil detektiv.

»Da. Že dolgo se poznava. Nekoč sem mu pomagal, ko je prišel v roke divjim lovcem. Od tistega časa me ima rad kakor brata. Jutri pride sem, toda to naj vas ne skrbi.«

»Rad vam verjamem. Kako dolgo pa mislite ostati tu?«

»Do jutri. Tako dolgo morate tudi vi potrpeti. Lahko ste potem že jutri dopoldne na postaji. Zdaj se pa odpočijte, kajti pot je še dolga.«

Smit je ubogal in je kmalu trdno zaspal. Jurij pa je šel v gozd po srno, da jo bo njegov prijatelj našel v koči.

Zjutraj je zbudil detektiva in mu pripravil dober zajtrk. Ker je David še trdno spal, sta sklenila, da ga pustita tu. Z ranjenimi nogami in s tako obleko pač ne bi mogel iti na dolgo pot.

Jurij je zatrdil, da bo njegov prijatelj storili vse, kar mu bo mogoče. Napisal je za gozdarja nekaj vrstic v pojasnilo in tudi Smit je pismeno pojasnil Davidu položaj.

Tiho sta šla. Jurij je kočo zaklenil in potožil ključ na mesto, ki je bilo gozdarju znano.

Naglo sta hodila navzdol.

Potem je kmalu dejal Smit:

»Bolje bo, če se na meji ločiva. Vsak izpolniva svojo dolžnost. Jaz bom storil vse, da bo grof Stanko oproščen, vi pa pomagajte Cvetki. Samo k obravnavi pridite, da boste pričali. Če bi bilo to za vas nevarno, bom že prej sporočil in potem vam seveda ni treba priti.«

»Pridem vseeno, če bi mi tudi šlo za glavo,« je odločno odgovoril Jurij. »Če ste vi tam, potem je pač jasno, da se mi ni treba ničesar bati.«

Ganjen mu je detektiv stisnil roko in nadaljeval pot proti mejni vasi, kjer je bila postaja. Jurij je odšel v drugi smeri in kmalu izginil v gozdu.

Hodil je po najsamotnejših gorskih stezah, da bi bil varen. Po triurnem potovanju je bil na gori, ki je bila onstran starega gradu.

Grad se mu je zdel tako blizu, da bi ga bil lahko prijel.

Zvonovi so zvonili k pogrebu, ko je prišel od zadaj proti gradu. Neopaženo se je prikradel do starega podrtega stolpa.

Preril se je skozi razpoko v zidu in skočil na grajski vrt. Drzno se je napotil naravnost proti glavnemu poslopju. Svečano petje je slišal iz kapelice.

Vitka ženska v črni obleki je prišla proti grobnici, v katero so prav tedaj spuščali krsto.

Ali ni bila to Cvetka?

XXIX.

Jurij se je zmotil. Ta ženska ni bila Cvetka, ampak njena nesrečna prijateljica Evgenija, hči pokojnega markija.

Pogreb se je žalostno končal. Udeleženci so se tiho in potrto razšli.

Evgenija je po pogrebu padla v nezavest in položili so jo na posteljo. Cvetka je jokaje slonela pri njej. Sluga je tekel po zdravnika in se je kmalu vrnil s Cvetkinim prijateljem doktorjem Poljancem.

Medtem ko je zdravnik Evgenijo preiskoval, se je Cvetka pomirila. Uvidela je, da v tem trenutku ne sme jokati in tarnati, ampak odločno delati.

»Mrzlica je,« je resno dejal zdravnik. »Skrbite, da se bolnica ne razburi. Najbolje bi bilo zanjo, če bi šla odtod.«

A bilo je skoraj nemogoče spraviti Evgenijo drugam zaradi njenega nevarnega položaja. Bolezen je onemogočila beg, ki se je zdel Cvetki po pogovoru med Blažem in Rochefortom tako potreben.

Ko se je zvečer na dan markijeve smrti vrnila v sobo, se je Evgeniji že bledlo. Še isto noč so poklicali doktorja Poljanca. Danes se je Evgenija dvignila, da se udeleži pogreba in nihče je ni mogel zadržati. Neprestano je zatrjevala, da oče ni mrtev in prosila, naj ga ne pokopljejo.

Poleg skrbi za bolnico, je imela Cvetka še silen strah pred Rochefortom. Njegove hudobne namene je dobro poznala. Da je bil doktor Poljanec poleg nje, je bila le majhna tolažba.

Zmerom ne bo mogel ostati tu, a Jurija, ki mu je Cvetka zaupala, ni bilo od nikoder.

V časnikih je brala, česa dolžijo Jurija, in zato nanj ni mogla več računati. Tako je bila prepuščena sama sebi in izročena Rochefortu na milost in nemilost.

Grof Rochefort dotlej še ni ničesar ukrenil.

Na dan pogreba je prišel še notar iz Pariza, a tudi ta ni mogel pomagati. Saj ni smel ostati tu. Cvetka je sklenila, da ostane pri Evgeniji, naj se zgodi karkoli.

Zdaj je bilo vse končano. Zdravnik in Cvetka sta ostala pri Evgeniji. Notar je čakal v predsobi in je bil radoveden, kako se godi bolnici. Počasi so potekale ure in znočilo se je že. Naposled je šla Cvetka ven, a notarju ni mogla povedati nič tolažilnega. Dejala je:

»Zdravnik ne verjame, da bi vam bilo mogoče še danes govoriti z njo.«

»Kakšna nesreča!« je tožil stari gospod. »Dolgo ne morem ostati tu, gospodična. Z nočnim vlakom se odpeljem. Vendar bi moral govoriti z Evgenijo. Kaj naj storim?«

Cvetka ga je prosila, naj ostane še nekaj ur. Peljala ga je s seboj v bolniško sobo, da tam počaka, dokler se Evgenija ne prebudi. Ni trajalo dolgo in markiza se je zdramila in pogledala okoli sebe. Rada je vzela zdravilo. Potem je namignila, naj pride notar bliže.

»Zahvaljujem se vam, gospod Savarin, da ste ostali toliko časa tu,« je mirno dejala. »Žal mi zdaj ni mogoče odpotovati v Pariz. Kdo ve, ali sploh še kdaj vstanem z bolniške postelje — — —«

Žalostno je zmajala z glavo, a ko je videla Cvetkin obup, je tolažilno dejala:

»Upaj, ljuba moja! Toda poskrbeti hočem za vsak slučaj, da lopov ne dobi plena, ki se ga je hotel polastiti z vsemi zločinskimi sredstvi.«

Cvetka jo je prosila, naj ostane mirna in naj spi, a bolnica se ni zmenila za njene prošnje. »Ne! Kar sem sklenila, to hočem zdaj izvršiti. Jutri bi bilo morda prepozno. Rada bi, da bi bil Rochefort priča tega, kar nameravam. Spoznal bi, da mu vsi zlobni načrti nič ne pomagajo.«

Ni slutila, da se ji je želja že izpolnila. Iz njene sobe so namreč držala vrata v prazno sobo, kjer je Rochefort skrit prisluškoval. Vsako glasno besedo je razločno slišal.

Med tem se je Evgenija s Cvetkino pomočjo vzravnala. Stari Ivan je moral primakniti k postelji mizo in prinesti črnilo in papir.

»Kaj pa hočete?« je vprašal notar.

»Narediti hočem oporoko. Vas, kot prijatelja prosim, da napišete mojo zadnjo željo, kakor zahteva zakon. Svojo prijateljico Cvetko Malinškovo imenujem za glavnega in edinega dediča. Vse je njeno, kar imam, kar sem podedovala v Ameriki in kar mi je zapustil oče.«

»Oh, ne — ne!« se je branila Cvetka, ki je presenečena poslušala Evgenijine besede.

Tudi notar je bil zelo presenečen. Premikal je naočnike in začuden gledal zdaj Cvetko, zdaj doktorja Poljanca. Evgenija pa se ni dala premotiti:

»Vem, kaj delam. Tiho, ljuba Cvetka! Tako hočem. Gospod Savarin, ali boste napisali oporoko?«

»Če ste vse dobro premislili in se trdno odločili — — —« je obotavljaje se dejal notar.

»Da,« je nepotrpežljivo rekla Evgenija.

»Hm — hm,« je v zadregi kašljal stari gospod. »Pa gospod Rochefort?«

»Ali bi lahko ovrgel mojo oporoko?«

»Dvomim,« je dejal stari gospod in skomignil z rameni.

Evgenija pa je velela:

»Potem pišite!«

Notar je položil predse polo papirja in začel pisati. Roka se mu je tresla od razburjenja. V sobi je vladala grobna tišina. Slišalo se je samo praskanje peresa po papirju. V pol ure je bila oporoka spisana. Notar jo je glasno prečital. Cvetki se je skoraj vrtelo v glavi. Ni si mogla misliti, da bi bilo vse to bogastvo njeno. Evgenija najbrž ne misli resno. Ko je notar končal, je markiza zadovoljno po kimala in dejala: »Zahvaljujem se vam, ljubi prijatelj! Dajte mi pero, da listino podpišem!«

S trdno roko se je podpisala.

Notar je spravil listino v žep. Ganjen se je poslovil od bolne markize in od Cvetke. Tudi doktor Poljanec je šel. Stari sluga Ivan ju je spremil ven.

Rochefort je za vrati jezno škripal z zobmi. Jasno mu je bilo, da bo Evigenijina oporoka uničila vse njegove načrte. Kakor besen je planil ven. Notar ne sme oditi s tako pomembno listino. Izročiti mu jo mora, če hoče ali ne. Ko pa je zagledal starega gospoda v spremstvu doktorja Poljanca, je izgubil pogum. Vrnil se je in si ni vedel pomagati. Za njim pa se je na samotnem hodniku pokazala neka oseba.

Bil je Kolarjev Jurij, ki se je že ves popoldan skrival v gradu.

Rochefort je našel v svoji sobi gosta, ki ga ni pričakoval, namreč grofa Hugona.

»Kaj? Ti si tu?« je presenečen vzkliknil.

»S sodišča sem se pripeljal,« je odgovoril Hugo in podaj zavezniku roko. »Obravnava bo čez teden dni. Zanesljivo bo obsojen.«

S satanskim veseljem si je mel roke. Rochefort pa se je držal čemerno in obupano. Hugo je to takoj opazil in ga vprašal:

»Kaj ti pa je, vraga? Tak si, kakor bi bil tvoj stric od mrtvih vstal!«

Rochefort je v strahu drgetal in nervozno stopal po sobi.

»Prinesel sem to listino,« je dejal Hugo in privlekel iz žepa velik, zvit papir. »Na, prečitaj! Zadovoljen boš. Kolnik dobro razume svojo stvar.«

Razgrnil je papir in ga položil na mizo. Bila je ponarejena listina, ki jo je ponaredil lopov Kolnik po Hugonovih navodilih. Evgenijina pisava je bila res prav mojstrsko ponarejena.

A Rochefort se ni zmenil sanjo. Obupno je zamahnil z roko in rekel:

»Prepozno je, prepozno! To mi zdaj nič več ne pomaga. Prav nič več!«

»Kaj?« se je prestrašil grof Hugo. »Zakaj ne? Ali se je kaj posebnega zgodilo?«

»Evgenija je pravkar napisala oporoko, po kateri postane njen dedič Cvetka.«

Hugo se je zastrmel vanj.

»To je blaznost! Kaj? Evgenija nori. Zato se ti ni treba brigati!«

»Nasprotno! Notar je mnenja, da se oporoka ne da ovreči. Sam jo je pisal.«

»Hudiča!« se je ujezil Hugo. »Zakaj si pa pustil, da je odšel s tako važno listino?«

»Če ni bilo drugače mogoče! Zame je zdaj položaj obupen,« je tarnal Rochefort.

»Le potrpi!« je velel Hugo, ki se je kmalu zavedel. »Ali veš zanesljivo, da je naredila tako oporoko?«

»Zanesljivo. Stal sem za vrati in slišal vsako besedo,« je odvrnil Rochefort.

»Prekleto! Ali je stari norec, notar, že odšel?«

»Da. Pravkar se je odpeljal z zdravnikom, ki je tudi v zvezi s njimi.«

»Potem se ne da nič narediti,« je zagodrnjal Hugo. »Če Evgenija umre, nama to nič ne pomaga. Čakaj! Menda se da še kaj ukreniti! Gre za milijone. Razen tega je Evgenija tudi meni na poti.«

»To je res! Toda jaz ne vem, kako bi si bilo mogoče pomagati,« je tožil Rochefort.

»Jaz vem za pomoč,« je iznenada dejal Hugo. »Dve muhi ubijeva z enim udarcem. Blaž mi je pravil, da je Evgenija bolna. Ali je res?«

»Bolna je res. Toda menim, da ne bo umrla,« je odgovoril z obupanim glasom Rochefort.

»Umreti mora!« je siknil Hugo. »Še nocoj! Razumeš?«

»Kaj pa bo to pomagalo?«

»Ne razumeš, kaj nameravam s tem. Misli si, da najdejo jutri zjutraj Evgenijo mrtvo v postelji. Pride zdravnik in spozna, da je zastrupljena. Kdo ji je dal strupa — —?«

»Seveda bodo takoj trdili, da sem jaz to storil,« ga je prekinil Rochefort.

»Ne, prijatelj, rekli bodo, da jo je umorila Cvetka, da pride prej do premoženja.«

»Tega ne bi nihče verjel.«

»Zakaj ne? Ali ni to dovolj velik vzrok? Mislim, da je. Seveda bi bilo treba vse tako narediti, da tebe ne osumijo in da Cvetka ne bo mogla dokazati svoje nedolžnosti.«

»Torej približno tako, kakor je bilo pri tvojem očetu in bratu,« se je smehljal Rochefort.

»Da!« je mirno pritrdil Hugo. »Naredi tako, da bodo mislili, da si odpotoval. S tem lahko dokažeš svojo nedolžnost in nič se ti ne more zgoditi, Cvetka pa bo zaprta in obtožena, da — — —«

»Da, da,« je živahno pritrdil Rochefort. »Tako se mora zgoditi. Zdaj upam. Toda ti mi moraš pomagati, ker sam ne vem, kako naj začnem.«

»Stvar je preprosta in jo lahko Blaž opravi,« je odgovoril Hugo.

»Pa ne bo hotel.«

»Potem pa sam naredi vse. Jaz moram zdaj domov.«

»Seveda. Ti se hočeš rešiti suma. Razumem,« mu je očital Rochefort.

»Ne zaradi tega,« je hladno odgovoril Hugo. »Ubogaj me! Stvar bo kmalu rešena!«

»Dobro,« je dejal Rochefort po kratkem premisleku. »Naredil bom tako, da bodo morali vsi služabniki pričati, da me ni bilo v gradu. Odpeljem se še nocoj in vzamem tudi Blaža s seboj.«

Pozvonil je in naročil slugi nekaj stvari. Kmalu nato sta Rochefort in Hugo odšla. Hišni gospodar in dva služabnika sta čakala zunaj. Rochefort jima je dejal, da potuje v Pariz.

Stopil je s Hugonom v voz, Blaž je prisedel h kočijažu in odpeljali so se proti postaji.

V mračni veži pa je bil skrit mož in gledal za vozom. Ko so se vrata zaprla in so služabniki odšli, je šel Kolarjev Jurij — on je bil skriti opazovalec — v sobe, kjer sta stanovali Evgenija in Cvetka. Poslušal je pogovor med zaveznikoma in je spoznal nevarnost, ki grozi Cvetki in njeni prijateljici.

Žal se ni spoznal po gradu in je dolgo blodil po hodnikih. Vprašati ni hotel, ker je vedel, da služabnikom ne sme zaupati.

Naposled je vendar prišel do Evgenijinih sob. Hodniki so bili razsvetljeni. Brez obotavljanja je stopil v predsobo prav tedaj, ko je prišel stari sluga Ivan iz nje.

Starec se je prestrašil in se boječe umaknil.

A še preden je mogel oditi, ga je Jurij prijel in mu prijazno dejal:

»Jaz sem prijatelj gospodične Cvetke. Povejte ji, da je Kolarjev Jurij tu! Hitro!«

»Kolarjev Jurij?« je dejal starec in se začel braniti.

»Da. Ali ne slišite dobro! Sicer pa vas ne potrebujem. Sam lahko pridem do nje.«

S temi besedami je Jurij potisnil starca stran in šel v prvo sobo. Zdaj se je sluga zavedel, stekel za njim in ga prosil, naj počaka.

»Gospodična je pri bolni markizi. Počakajte, da vas naznanim!«

Odšel je v sobo. Čez nekaj trenutkov je prihitela ven Cvetka veselega obraza.

»Hvala Bogu, da ste prišli!« je vzkliknila in podala Juriju obe roki.

Stari Ivan se je zelo čudil, da sta se tako prijazno kakor brat in sestra pozdravila. Tega, kar sta govorila, seveda ni razumel, ker je znal samo francosko.

»Da, gospodična Cvetka, naposled sem vendar prišel. Nisem mogel prej priti, pa tudi zdaj, hvala Bogu, ni še prepozno. Saj niste dvomili o tem, da pridem?«

»Da, dvomila sem, ko vas je doletela tako strašna usoda.«

»Torej ste tudi vi slišali, da me imajo za morilca?« je dejal z bridkim glasom. »To je naredil grof Hugo. Najboljše pri vsem tem pa je, da je detektiv — živ. Danes sem bil z njim skupaj. On nam bo lahko največ pomagal, zlasti grofu Stanku.«

Povedal ji je, kako se je sešel s Smitom in kako sta si razdelila delo.

Cvetka je bila vsa srečna. Torej se bo vendarle dokazala Stankova nedolžnost.

»Toda jaz vam nisem prišel povedat samo tega,« je nadaljeval Jurij. »O tem, kar se godi tu, sem poučen. Dobro poznam zločinske načrte vaših nasprotnikov. Prej je bil Hugo tu in se je posvetoval z Rochefortom.«

Preplašena je Cvetka poslušala novico, da Rochefort ve za oporoko in kaj zdaj namerava.

A navzočnost prijatelja Jurija jo je navdala s pogumom, da ni obupala.

»Usmiljeni Bog,« je tarnala, »kaj naj storimo? Kako naj rešimo nesrečnico?«

»To je prav preprosto,« je dejal Jurij. »Spraviti jo moramo stran od tod. Tu ne sme ostati.«

»To je nemogoče, ker je zelo bolna,« je ugovarjala Cvetka.

»Kljub temu mora stran. Toliko je zanesljivo, če bo markiza jutri še tu, bo izgubljena in midva oba z njo,« je odločno dejal. »Zato se ne smemo obotavljati. Toda vprašanje je, kam naj spravimo bolnico?«

»Jaz imam prijatelja v mestu, doktorja Poljanca. Saj ga tudi vi poznate. Ta nas bo rad sprejel. Samo skrivaj moramo odpeljati Evgenijo tja.«

»Odpraviti se moramo, preden se vrne Rochefort. Stari sluga nam mora priskrbeti voz.«

»Oh, na starega moža se ne moremo zanašati, ker se boji Rocheforta,« je dejala Cvetka. »Vi sami pa ne smete iti iskat voza. Ostati morate tu pri nas!«

Vendar je Cvetka izprevidela, da ne more nihče drug priskrbeti voza kakor Jurij. Če bi se odpeljali z grajskim vozem, bi Rochefort kmalu izvedel za njihovo skrivališče. Torej bo moral iti Jurij v mesto po voz.

»Zaklenite se,« ji je dejal Jurij. »Starec naj mi da ključe od vrat.«

Razložila sta Ivanu, kaj hočeta od njega in starec je res šel z Jurijem ter mu dal ključe.

Ko je Jurij stopil ven, je nekdo zažvižgal v grmovju. Vitka postava se je prikazala pred njim.

»Jaz sem, David!«

»Oho, prav si prišel, fant,« je veselo vzkliknil Jurij. »Torej si šel za menoj?«

»Da. Čital sem listek, ki ste ga pustili zame. Vaš prijatelj mi je dal obleko in nekaj denarja. Nato sem se odločil, da pojdem za vami. Prav zdajle sem gledal, kako bi prišel v grad.

»Je že dobro. Zdaj pa teci v mesto in priskrbi kakšen voz. Odpeljati moramo neko bolnico odtod. Le hiter bodi in previden!« ga je opominjal Jurij.

Mladeniču ni bilo treba opominov. Kar so mu dale noge je tekel po hribu.

Jurij se je pomirjen vrnil v grad in je povedal Cvetki, da je dobil novega pomočnika.

Čez nekaj časa je pridrvela na dvorišče kočija, s katero se je bil Rochefort odpeljal na kolodvor. Skrit v temi je Jurij opazil, da se ni vrnil niti Rochefort, niti sluga Blaž.

Najbrž pa se ne bostadolgo mudila zunaj, ampak se mislita na skrivaj vrniti v grad.

»Takrat ne smemo biti več tu,« si je mislil Jurij. Počakal je, da se je dvorišče izpraznilo. Nato je ukazal Ivanu:

»Ostanite tu! Kakor hitro opazite, da se je vrnil Rochefort ali Blaž, nam to naznanite!«

Starec je nekaj zagodrnjal, a Jurij se ni zmenil zanj, ampak je odšel k Cvetki, ki je spravljala svoje stvari v kovčeg. Prijazno ji je dejal:

»Ali ste končali? Čas je, da gremo.«

»Takoj!« je odgovorilo dekle in zaklenilo kovčeg.

Tresla se je od razburjenja, a vendar je Jurij bral na njenem obrazu odločnost in pogum.

Cvetko je skrbelo, kako bodo spravili bolnico na voz, a Jurij jo je tolažil in ji rekel:

»Nesel jo bom. Ali ste že govorili z markizo? Ali je zadovoljna z našim načrtom?«

»Evgenija spi tako trdno, da se je nisem upala zbuditi,« je odgovorilo dekle.

»Saj se bo zbudila. Časa ne smemo tratiti, ker se Rochefort lahko vsak trenutek vrne.«

Cvetka je odhitela k Evgeniji in pustila vrata odprta, da bi poklicala Jurija.

Bolnica je ležala v nezavesti in je govorila zmešane besede. V skrbeh se je Cvetka sklonila nad njen obraz, ki je bil rdeč od vročice.

»Moj Bog! V takšnem stanju je ne moremo odpeljati,« je zamrmrala s strahom.

»Moramo,« je dejal Jurij, ki je stopil v sobo. »Če jo pustimo tu, je izgubljena. Bolezen je ne bo umorila, pač pa Rochefort. In še vas zraven, gospodična Cvetka!«

Cvetka se je zdaj hitro odločila. S prijateljevo pomočjo je skrbno zavila markizo v odeje. Jurij jo je vzel v naročje.

Lahko in hitro je šel s svojim bremenom dalje. Na hodniku jih ni srečal nihče.

Stari Ivan je še stal pri vratih. Ko je zagledal svojo gospodarico na rokah sumljivega človeka, se je prestrašil in začel obupno tarnati:

»O, moj Bog! Gospodična, kam pa hočete, z bolno markizo?«

»Pomirite se, Ivan! Spravili jo bomo na varno. Rotim vas, da nas ne izdate!«

»Vrag naj ga vzame, če to stori,« je dejal Jurij in tako grdo pogledal starca, da se je ta stresel in začel zagotavljati, da bo molčal kakor grob.

»Pojdite po markizine stvari,« ga je ostro prekinil Jurij.

Starec je molče ubogal.

Cvetka je odprla vrata in Jurij je stopil z bremenom v temo. Ustavil se je kakšnih petdeset korakov od vrat na kraju, ki je bil obdan z visokim grmovjem. Tam je položil Evgenijo na travo.

Davida še ni bilo, pač pa se je slišalo od daleč ropotanje voza. Jurij se je ozrl nazaj proti gradu, kjer je bilo vse tiho in mirno. Služabniki niso opazili, da markize ni več v sobi.

O Rochefortu ni bilo ne duha ne sluha. Vsak trenutek pa bi se lahko vrnil, če bo šel po poti, kar je skoraj gotovo, bo moral srečati Cvetko in njenega prijatelja.

Jurij je bil prepričan, da bi se v tem primeru Rochefort upiral s silo proti temu, da odpeljejo Evgenijo. Ker je bil tudi Blaž z grofom, bi se bilo treba obupno bojevati.

Boja se Jurij sicer ni bal, toda ogniti se mu je hotel vendar. Zato je nepotrpežljivo gledal voz, ki se je počasi bližal po strmem bregu. Tedaj je naposled prišla Cvetka s starim Ivanom, ki je težko sopel in nesel kovčeg.

Cvetka se je starcu zahvalila in ga skušala ohrabriti. A Ivan je bil zelo radoveden, kam mislijo spraviti markizo in je čakal na voz, ki je prišel čez nekaj minut.

Voz se je pred gradom obrnil. Jurij je položil Evgenijo vanj. David in Cvetka sta sedla k bolnici, Jurij pa je prisedel h kočijažu. Tja je spravil tudi kovčeg.

Konja sta potegnila in voz je odhitel. Stari Ivan je v strahu gledal za njim.

Vedel ni, kam so namenjeni, a poznal je voz in kočijaža in to ga je pomirilo.

Ko je voz zavil na cesto, ki je držala v mesto, sta dva moža stopala proti gradu po stezi, ki je bila nekaj sto korakov oddaljena od vozne poti.

Prišla sta že do polovice hriba, ko sta zaslišala drdranje voza. Bila sta Rochefort in Blaž.

Ko je Rochefort začul drdranje, se je presenečen ustavil. Prijel je slugo za ramo in šepnil:

»Ali slišiš? Voz! Zbežali sta!«

Zaklel je in začel teči po stezi v dolino. Hotel je priti na cesto, preden pride voz tja.

A voz je že dirjal po cesti, ko je Rochefort prisopihal do vznožja in se zasopel ustavil.

»Prepozno je! « je z obupanim glasom tožil Rochefort. »Ušli sta mi!«

Zavihtel je pest in zaklel. Noč je bila tako temna, da ni mogel spoznati, čigav je voz.

»Gospod grof,« je dejal Blaž. »Saj ni mogoče. Markiza Evgenija je vendar na smrt bolna. To je bil najbrž zdravnik, ki sta ga bili še enkrat poklicali.«

»Zdravnik? Da, morda imaš prav,« je prikimal Rochefort. »Pojdi, najdeva ju še v gradu. Saj nista mogli odditi, ker ničesar ne slutita, in mislita, da sem odpotoval v Pariz.«

In Rochefort je odhitel z Blažem proti gradu.

XXX. PRESENETLJIVA SPREMEMBA

Sodnijska obravnava proti grofu Stanku je zelo razburila grofa Hugona. Ni bil tako brez vseh skrbi, kakor se je delal proti Rochefortu.

Čeprav se je znal mojstrsko premagovati in hliniti, vendar so bili njegovi živci razdraženi. Pozno ponoči je prišel domov, a dolgo ni mogel zaspati. Zjutraj ga je poklical Jože in mu rekel:

»Gospod, v mesto se moramo peljati. Gospa baronica in gospodična sta že pri zajtrku.«

Hugo se je naglo oblekel in si dal prinesti kavo v sobo. Ko je potem prišel v pritličje, sta bili Elvira in njena mati že pripravljeni na pot.

Vsi so mislili, da bo Stanko obsojen. Elvira je bila sicer mirna, kakor bi je njegova usoda ne zanimala, a v notranjosti jo je vendar kljuvalo. Tudi Hugo je bil na zunaj miren. Prižgal si je smotko in stopil k Elviri na lovski voz, kakor bi se bil mislil peljati na kakšno zabavo. Vozil je sam.

Konji so naglo dirjali skozi vas. Bil je krasen poletni dan. Solnce je razsipalo svoje žarke po rumenem polju in pisanih travnikih. Elvira in Hugo sta molče sedela na vozu. Okoli njiju se je razprostirala plodovita dolina. Za njima sta bila ponosni grad in velika tovarna.

»In vse to je moje,« si je mislil Hugo. »No, še ne. Po imenu je še Stanko lastnik.«

Zdaj so bo odločilo, kdo bo gospodaril po teh stavbah in na tem polju. Danes se mora odločiti, ali se vrne Stanko kot pošten človek na svoje posestvo, ali pa ga obsodijo na dolgoletno ječo.

»On ali jaz,« si je mislil s sovraštvom v srcu.

Želel je, da obsodijo in uničijo brata.

Hugo se je obrnil proti Elviri, pokazal z roko naokoli in ponosno dejal:

»To je vse najino, če obsodijo njega.«

Elvira je molčala. Hugo jo je nezaupno pogledal in je ostro vprašal:

»Ali si ne želiš tega? Ali še zmerom čutiš kaj nežnega zanj? Ali si mu še zmerom naklonjena?«

Elvira je stisnila ustnice in se obrnila stran. Trdovratno je molčala.

»Danes gre za naju in zanj,« je jezno dejal Hugo, ki mu njen molk ni bi po volji. »Midva ga pač ne moreva braniti. Tudi on naju ne bi branil. Tebi ni treba nič izpovedati, ker še zmerom veljaš za njegovo nevesto. Tako je najbolje in najpametneje.«

»Morda pa ne?« je odgovorila baronica s tihim, slabotnim glasom.

»Zakaj ne? Saj ne moreš niti proti njemu, niti za njega govoriti. Kar ti je povedala Pavla, je vse gola izmišljotina. Bolje je, da tega niti ne poveš.«

»Ali mi lahko prisežeš, da nič ne veš, kako je to dekle izginilo?«

»Kaj naj pa vem?« je osorno odgovoril Hugo. »Najbrž je tako, kakor pripoveduje Jože, da je namreč Kolarjev Jurij spravil dekle s sveta.«

Elvira je spet molčala. Mislila je na to, kako bi bilo, da bi Stanko sedel namestu Hugona pri njej in srce jo je zabolelo. Stanko je bil tako lep, plemenit, Hugo pa je bil v svoji zunanjosti surov, grd. Zastudil se ji je, ko je pomislila, da bo postala njegova. Vsak dan je bolj sovražila svojega drugega ženina.

A usoda je odločila tako. Zato se je hotela maščevati nad njim. — »Maščevati!«

Nehote in nevede je izgovorila zadnjo besedo na glas, da jo je Hugo slišal:

»Prav imaš,« ji je pritrdil. »Oba se hočeva maščevati. Danes se bova midva smejala!«

Prišli so ob pravem času v mesto. Obravnava se je sicer že začela, a Hugo, Elvira in njena mati so bili povabljeni za poznejšo uro.

V prašni, ne posebno veliki dvorani je bilo soparno. Radovedna množica je stala na gosto po galeriji, okoli poslopja pa so se gnetli radovedneži, za katere v dvorani ni bilo več prostora. Kadarkoli je stopil kakšen sodnijski sluga ven, so ga ljudje obkolili in izpraševali.

Kar se spominjajo stari ljudje, se v tem mestu še ni vršila tako zanimiva obravnava.

Zunaj so se ljudje strastno prepirali. Eni so bili prepričani o Stankovi nedolžnosti, drugi so ga smatrali za podlega morilca.

V dvorani so sedeli sodniki za dolgimi mizami resno in svečano. Njim nasproti je sedel obtoženec v zaprtem prostoru.

Vse oči so bile uprte vanj. Ali je mogoče, da je ta viteški grof, plemenitega obraza in jasnih oči okruten, hudoben, zahrbten morilec? Morilec lastnega očeta? Vsak se je stresel pri tej grozni misli.

Samo podlež, satan v človeški podobi je zmožen takega ostudnega nečloveškega dejanja. Samo tak človek more umoriti lastnega očeta z mirnim srcem in mirno krvjo.

Večina poslušalcev je čutila tako. Kako pa so mislili možje, ki so imeli odločiti o njegovi usodi?

Grof Stanko, ki je branil svojo čast in svoje dobro ime, je bil bled, a miren. Zavedal se je svoje nedolžnosti in se ni bal sodbe. Mučila ga je samo sramota, ki je bila v zvezi s tako strašno obtožbo.

Tam je stal njegov brat Hugo, ki ga je proglašal za morilca. Stanka je zagrabila jeza, ko ga je pogledal in ko ga je slišal govoriti. Vsaka beseda je bila laž, vse strupena izmišljotina.

Ozrl se je naokoli po poslušalcih, kakor bi hotel vprašati: »Ali je kdo tu, ki mu verjame? Ali ne čutite vsi, da govori sam satan iz njega?«

Hugo je bil kot zadnji zaslišan. Ponovil je isto, kar je povedal v začetku preiskave. Prisegel je na to, ne da bi bil trenil z očesom.

Samo eden — grof Stanko — je vedel, da prisega po krivem.

Smrtna tišina je vladala v dvorani. Stanku se je zdelo, da se mu blede.

Skočil je pokoncu, da bi govoril. A nobene besede ni mogel spraviti iz grla. Naposled je vendar s pretresljivim glasom vzkliknil:

»Laže! Laže! Nedolžen sem! Vsevedni Bog je moja priča!«

Vse poslušalce so ganile te besede v srce. Zavladala je grobna tišina. Visoko zravnan je stal grof Stanko in se oziral naokoli, kakor bi bil hotel reči: »Verjemite mi!«

Nato se je zgrudil na klop in si zakril obraz z rokami. Med poslušalci se je začulo tiho šepetanje, ženske so začele jokati. A kmalu je vse potihnilo.

Zagovornik, mlad advokat, je začel govoriti. Z lepo donečim glasom, prijazno in prikuplivo je govoril porotnikom. Njegove besede so segale v srce. Njegovi dokazi so bili tako jasni, tako prozorni in preprosti, da bi jih moral razumeti vsak otrok.

»Obtožba, « je dejal odvetnik na koncu, »je kakor na glavo postavljena piramida. Nobene trdne podlage nima. Opira se samo na izpoved ene same priče. In ta priča je lastni brat obtoženčev. Upam, da ni nikogar tukaj, ki bi imel takšnega brata. Kakšen značaj je to, da pobija lastnega brata in ga suje v nesrečo?«

Z one strani, kjer je sedel grof Hugo, se je zaslišalo godrnjanje. Mladi zagovornik se je obrnil tja in nemoteno nadaljeval svoj obrambni govor:

»Gospod grof pravi, da je videl, ko je vzel njegov brat steklenico s strupom. Ali takrat ni razumel, za kaj gre? Videl je, da je dal brat očetu kozarec vode, v kateri je bil po njegovem mnenju strup. Ali tudi zdaj še ni razumel? Zakaj ni stopil tja in prijel brata? Pustil je, da je oče izpil smrt! To je storil zato, da pozneje lahko proglasi brata za morilca! Drugače si ne morem razlagati njegovega vedenja. Mislim pa, da se je grof Hugo motil. Sovraštvo in posebno bratovsko sovraštvo — — —«

»Zdaj je dovolj!« je glasno zaklical Hugo. »Kako se upate dolžiti mene?«

Takoj je predsednik pozvonil in strogo dejal:

»Gospod grof, prosim vas, da molčite. Gospoda zagovornika ne smete motiti.«

»Jaz se tudi ne dam zasramovati,« je srdito odgovoril grof Hugo.

»Jaz nisem slišal ničesar sramotilnega,« ga je opozoril predsednik z resnim glasom. »Če gospod zagovornik prestopi dovoljene meje, ga moram opomniti jaz, ne vi. Bodite torej mirni, ali pa pojdite ven!«

Hugo je sedel, tresoč se od jeze, mladi zagovornik pa je nadaljeval:

»Če gospod grof trdi, da ne sovraži brata to ni resnično. Čudno je vendar, da more človek izpovedati take, za lastnega brata uničujoče stvari. Vzemimo, da je resnica, kar trdi grof Hugo, vendar s tem še ni dokazano, da je grof Stanko dal očetu strupa. Ali je kdo videl, da je zlil strup v kozarec? Ne!

Trdi se, da je bil s steklenico strupa v spalni sobi. Tam so namreč našli steklenico strupa. Saj je steklenico ta ali oni lahko prej ali pozneje postavil tja. Zakaj ne? Našli so tudi potem manšetni gumb v spalnici. Gumb je last grofa Stanka. Ali ga je res tam izgubil? Nikakor ne. Nekdo je našel gumb, morda v sobi grofa Stanka ali kje drugje, in ga je položil tja, kjer so ga našli. In to je storil tisti, ki je hotel obrniti sum na grofa Stanka.«

Vsakdo je čutil, da so te besede namenjene Hugonu. Hugo se je komaj premagoval. Najrajši bi bil s pestjo pobil mladega odvetnika.

»Gospod predsednik,« je dejal zagovornik, »rad bi postavil nekaj vprašanj baronici Elviri Studeniški.«

Predsednik je vprašujoče pogledal državnega pravdnika in porotnike, ki so prikimali.

»Ali priznate,« se je obrnil advokat k mladi baronici, »da ste bili neko noč pri svojem ženinu grofu Stanku v ječi in da ste mu tam povedali, da lahko dokažete njegovo nedolžnost?«

»Na to vprašanje ne dam nobenega odgovora, « je s hladnim glasom odvrnila baronica.

»Rekli ste, da veste za neko pričo. Ali jo hočete imenovati?« je vprašal odvetnik.

Elvira ni odgovorila, odvetnik pa se je obtrnil k porotnikom in dejal z nasmeškom:

»Uganiti, kdo je ta priča ni težko. Baronica se je shajala z njo. To je tista Pavla, ki je tako nepojmljivo izginila in ki jo je že Jurij Kolar navedel za pričo.«

»Žal je dekle izginilo,« je pripomnil državni pravdnik. »Verjetno je, da jo je Jurij spravil s poti. Kar je on trdil, je dekle tajilo. Ko bi torej baronica mogla kaj povedati, da razbremeni ženina, bi to gotovo storila.«

Elvira je tudi zdaj molčala. Zagovornik je končal svoj govor z zahtevo, da grofa Stanka oproste. Njegove besede so vse prepričale o Stankovi nedolžnosti.

Zdaj je začel državni pravdnik naštevati svoje dokaze. Dobro mnenje, ki so ga dobili poslušalci po zagovornikovih besedah, se je izpremenilo. Vse je z napeto pozornostjo pričakovalo izida.

Grof Hugo se je zadovoljno, zmagoslavno smehljal, brat njegov, Stank, pa je začel izgubljati upanje.

Državni pravdnik je končal svoj govor. Predsednik je namignil porotnikom, naj se odpravijo k posvetovanju. V dvorani je bilo tiho kakor v grobu.

Porotniki še niso izrekli svojega pravdoreka, ko se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Sodnijski sluga je prihitel v dvorano in ves zasopel stopil k predsedniku.

»Kaj je?«

»Gospod predsednik, nova priča se je oglasila,« je sporočil sodnijski sluga.

»Kdo?«

»Policijski komisar Filip Smit.«

To ime je delovalo kakor strela z jasnega neba. Vsi so planili pokoncu.

»Detektiv?« je presenečen vprašal predsednik. »Kje je? Ali je spet prišel?«

»Tu sem!« se je pri vhodu začul oster glas in detektiv je stopil v dvorano.

Vsi so se čudili in vsem se je zdelo, kakor bi bil Smit od mrtvih vstal.

Tudi Hugo je skočil pokoncu in za njim njegov sluga Jože. Oba sta prebledela in debelo gledala detektiva. Duh Hugona ne bi bil mogel bolj prestrašiti. A v tem splošnem razburjenju se ni nihče zmenil zanj.

Predsednik je pozvonil, in takoj je zavladala tišina v polni dvorani.

»Gospod komisar Smit, od kod prihajate? Imeli smo vas za mrtvega in vas kljub pozornemu iskanju nismo mogli nikjer najti. Pojasnite nam to uganko?«

»Dovolite, gospod predsednik, da odgovorim pozneje na to!« je odvrnil detektiv.

»Vi ste torej prišli sem, da izpoveste kot priča? « ga je vprašal predsednik.

»Da. Moja oblast mi je dala dovoljenje, da vam povem, kar sem našel pri svojem iskanju.«

»Vi ste preiskovali to zadevo. Sodnija je o tem poučena. Vi ste spoznali vrsto strupa in ste našli dokazno sredstvo — manšetni gumb, — saj je tako?«

»Da, gospod predsednik, pozneje sem odkril še veliko več!« je odgovoril detektiv.

»Torej povejte, kaj ste odkrili?« je dejal predsednik porotnega sodišča.

»Dokaz, da je grof Stanko nedolžen,« je odgovoril Smit.

Globoka tišina je nastala po teh besedah.

»V čem obstoji ta dokaz?« je vprašal predsednik, ki se ni nič manj čudil kakor drugi.

»V fotografiji, ki kaže pokojnega grofa v trenutkih, ko je pil strup. Pred njim stoji tisti, ki mu je podal kozarec z zastrupljeno vodo.« je pojasnjeval Filip Smit.

»In kdo je to?« je razburjen vprašal predsednik.

»Grof Hugo.«

Ta beseda je zadonela po dvorani kakor grom. Strašen ropot je nastal. Ljudje so ploskali z rokami, cepetali z nogami in razburjeno vzklikali.

In med tem šumom je bilo slišati hripavi Hugonov glas, ki je kričal:

»To je laž! Izmišljotina!«

»Mir! je zagrmel predsednik in odločno pozvonil. Če ne bo vse tiho, bom dal izprazniti dvorano!«

Te besede so toliko vplivale, da se je hrup polegel. V splošnem razburjenju je edini detektiv Smit ohranil mirno kri in hladno srce.

XXXI. POGLAVJE: KAJ SE JE NA GRADU ZGODILO

Povedali smo, kakšno presenečenje so zbudile besede detektiva Filipa Smita na sodni razpravi proti grofu Stanku. Zdaj naj pa še povemo kaj vse se je odigralo odtlej, ko smo zadnjič zasledovali pot slavnega detektiva iz norišnice pri Benetkah.

Filip Smit se je dobro zavedal, da mora biti pri svojem delu zelo hiter in spreten, če hoče dobit v roke dokaze, ki bodo Stanka rešili krivične obtožbe in spravili prave krivce za zapahe. Sam je dobro vedel, kako se je moral zločin na gradu odigrati, samo dokazov mu je manjkalo, da bi bil vse razkril. Kajti vedel je, — če pride na razpravo s samimi besedami, ki ne bodo dovolj tehtno podkrepljene, se mu bodo pomilovalno smejali, čeprav je na tako dobrem glasu. Bal se je, da se mu morda vse ne bo posrečilo tako, kakor je želel, saj je imel že tolikokrat smolo pri raziskovanju tega gnusnega zločina, vendar pa je zaupal vase. Večkrat se mu je že zgodilo, da je kaj razkrinkal šele v zadnjem trenutku, ko je že sam nad uspehom obupaval.

Prvo, kar mora dobiti v roke, je plošča, ki je bila posneta v trenutku umora. O njej prav za prav ni vedel, kdo jo ima. Grof Hugo ali njegov sluga. Verjetnejše se mu je zdelo, da je še zmerom sluga njen lastnik. Najbrž ne bo tako neumen, da bo dal iz rok orožje, ki mu daje oblast nad zločinskim grofom.

Ploščo mora torej dobiti za vsako ceno, naj se zgodi karkoli. Če ne pojde zlepa, pojde pa zgrda.

Potem mora zvedeti, kaj se je zgodilo s Pavlo. Zvedel je, da je izginila. Grof Hugo jo je najbrž kam zavlekel, ker se je ubiti ni upal.

Tudi njo mora poiskati.

S tema dvema pričama bo lahko ves zločin razkrinkal in pripomogel pravici do zmage.

Na Cvetko in Evgenijo bo pazil Kolarjev Jurij. Zlasti na Cvetko. Detektiv je uganil, kaj čuti možak v svojem srcu do lepega dekleta, ki ga je usoda namenila drugemu. In vedel je, da je tudi toliko plemenit, da bo delal za človeka, ki mu je dekle namenjeno.

Kaj se je med tem zgodilo na Roclefortovem gradu, tega seveda ni vedel.

Kolarjev Jurij je namreč Cvetko in Evgenijo odpeljal dokaj daleč, na kraj, ki bi ga le težko kdo odkril. Bilo je pri nekem njegovem prijatelju v hribih. Kočijaža je odpustil že v bližnjem mestu in vzel drugega. Tako je še trikrat menjal voz, da bi zabrisal sledove za zasledovalci.

Ko sta bili obe ženski na varnem, se je vrnil, da poskusi še bolj poseči v dogodke. Odšel je proti gradu Strmcu, ker je hotel po možnosti še pomagati detektivu, saj je svojo nalogo že opravil.

In tako je nanesla usoda, da so se dobili pred gradom Strmcem trije prijatelji — Filip Smit, njegov pomočnik David in Kolarjev Jurij. Skoraj ob isti uri so vsi prišli. Smit je bil prepričan, da je to dobro znamenje.

Ko mu je Kolarjev Jurij povedal, kako je spravil ženski na varno, se je detektiv oddahnil. Tako bo lahko vso svojo pozornost posvetil gradu Strmcu in mu ne bo treba skrbeti za drugo.

Sklenil je delati hitro. Povedal je svoj namen tovarišema.

»Nasprotniki se niso ustrašili nobenega nasilja, kadar je bilo treba udariti. In oni so delali zločine. Mi moramo poiskati resnico. Ker je na miren način ne moremo dobiti, se bomo morali poslužiti istega načina kakor nasprotniki. Zob za zob! Jožeta, ki ima ploščo — najbrž je še pri njem — moramo na nekakšen način prisiliti, da nam jo izroči. Premislimo, kako bi to storili.«

»Da bimu malo puščali kri?« se je posmejal Jurij. »Prav zaslužil bi to. Jaz bi to nalogo rad sprejel.«

»Morda bi se pa dalo kako drugače storiti?« je menil David.

»Kako?«

»Premislil bom.«

In čez nekaj časa je dejal:

»Najprej moramo ugotoviti, ali je sploh na gradu. Tudi to moramo zvedeti, kje je Hugo. Če je na gradu ...« »Bo slabo za nas,« je dejal Jurij.

»Nasprotno,« je odvrnil David. »Samo vse moramo staviti na eno karto. Če se nam posreči, je dobro, drugače pa bomo morali res poseči po nasilju.«

»Kako misliš?« je vprašal Filip Smit.

»Majhno maškarado bo treba napraviti. Jaz znam dobro posnemati glasove in se preoblačiti. Kaj če bi šel v Hugonovi maski k Jožetu po ploščo?«

»In če se ti ne posreči? Ali pa, če je plošča, pri Hugonu?«

»Bomo pa v trenutku udarili. Ploščo moramo dobiti, če še obstoji.«

Filip Smit je moral priznati, da je Davidov načrt trenutno najboljši, in nekaj mu je reklo, da se mora posrečiti, če bodo vse dobro pripravili. Zato je sklenil, da ga sprejme.

»Kdaj bi to izvršili?« je še vprašal.

»Nocoj. Ne pozabimo, da je jutri že razprava. Če bomo imeli prav srečo in ploščo dobili, bo na razpravi nastala komedija kakršne na sodišču še ne pomnijo. Če bo dal Jože ploščo meni, misleč da sem res grof Hugon, in potem oba o tem ne bosta nič govorila, na razpravi pa bo zločinec zvedel, komu je ploščo izročil ...«

»Da, tako bomo naredili,« je prikimal Flip. »Zdaj pa pojdimo v gostilno v gorski kotlini. Tam se bomo odpočili in se pripravili za zvečer.«

In res so šli.

Ker so bili od dolgega potovanja vsi precej izmučeni, so se najprej malo odpočili. Potem pa so si privoščili dobro večerjo.

Ob desetih so se odpravili iz gostilne. Enajst je odbila, ko so zagledali nedaleč grad.

Samo še v nekaterih oknih je gorela luč. Sklenili so počakati, da se vse stemni. Mali David je bil že preoblečen. Detektiv je imel s seboj veliko zalogo raznih mask, ker jih je pogosto potreboval.

Čez dobro uro so ugasnile poslednje luči. Grad je spal.

Jurij je dobro vedel, kje stanuje Jože. Zato so šli v bližino njegovega okna in tam prisluškovali, ali ni kaj sumljivega v bližini. Minuta za minuto je tekla. Kako počasi! Naposled je bilo vse pripravljeno.

Smit je s ponarejenim ključem odprl stranska vrata, ki so držala v to krilo poslopja. Preden je David izginil v notranjost, ga je še enkrat opozoril naj dobro pazi, da ne bo napravil kakšne neumnosti.

Potem je mladi detektiv odšel. Vrata za seboj je pustil odprta. Naši znanci pa so se umaknili v temo in čakali. Pripravljeni so bili, da hitro posežejo vmes, če bo potrebno.

Davida dolgo ni bilo nazaj. Tako je bil Smit kakor na trnih. V poslopju se je pokazala drobna lučka. Seveda iz Jožetove sobe. Ali bo zločinec spoznal da pred njim ne stoji grof, ampak našemljen detektiv?

Naposled je lučka ugasnila. Smit se je oddahnil. To je pričalo, da je David svoje delo najbrž dobro opravil.

In kmalu nato se je pogumni fant pokazal pri vratih. Obraz mu je žarel od veselja.

»Zmaga!« je tiho vzkliknil, ko je zagledal nestrpno čakajoče prijatelje.

»Ali imaš ploščo?« je vprašal detektiv.

»Imam jo!«

»Kako si jo dobil?« so ga začeli izpraševati vsi v en mah.

»Umaknimo se malo, potem vam bom pa povedal,« je odvrnil David. »Rečem vam samo to, da je šlo vse skupaj kar prelahko. Nisem mislil, da se mi bo tako posrečilo.«

Ko so prišli v zavetje za gradom, je David povedal svojo zgodbo.

Prav tiho se je plazil po veži, dokler ni prišel do Jožetove sobe. Tam je potrkal. Nihče se ni oglasil. Potem je s pridušenim glasom poklical Jožeta.

Lopov se je čez nekaj časa res oglasil.

»Kaj pa je?« je vprašal z zaspanim glasom.

»Jaz sem, grof Hugo,« mu je dejal z izpremenjenim glasom.

»Kaj je, gospod grof?« je vprašal Jože.

»Nevarnost!« je rekel preoblečeni David. »Hitro odpri!«

In Jože je res odprl.

»Nikari ne prižgi luči!« je vzkliknil preoblečeni detektiv. »Bojim se, da naju ne bi kdo videl, ker bova potem oba izgubljena.«

»Zakaj?« se je prestrašil Jože.

»Detektiv Smit je ušel iz norišnice!« je vzkliknil David.

»Smit?« se je zgrozil Jože.

»Da, in pravkar mi je povedal neki zaupnik iz mesta, da je bil čez dan v mestu, ker je jutri razprava. Rekel je, da ve, kje se nahaja dokaz, da sva midva zakrivila zločin.«

»Kje?« »Da je pri tebi,« je nadaljeval David. »Izposloval je, da bo prišla nocojšnjo noč posebna komisija detektivov sem in napravila preiskavo najprej pri tebi, potem pa pri meni. Ploščo iščejo!«

Jožeta je oblival mrzel pot.

»Kaj naj storim? Ali naj ploščo razbijem, da je ne dobe v roke?«

»Ne, ne,« je kakor v velikih skrbeh odvrnil David. »Skriti jo bo treba, toda tako, da je ne bo nihče dobil. Joj, zdi se mi, da že slišim zunaj nekakšen šum. Če že ne preiskujejo? Zdaj, zdaj utegnejo vdreti v hišo. Kje imaš ploščo?«

Po strahu, ki ga je videl na Jožetovem obrazu, je David takoj uganil, da mora imeti lopov ploščo.

»Skrita je,« je odvrnil Jože.

»Tepec, kaj jo imaš v hiši! Daj mi jo, dokler je še čas, da jo zaklenem v tajno blagajno v kletni steni, kjer je ne bo mogel nihče dobiti. Hitro, hitro, da ne bo prepozno.«

»Ne dam je,« je rekel Jože obupano. »Saj veste, kaj pomeni zame.«

»Oba lahko pogubi, samo to,« je hladno dejal namišljeni Hugo. Potem je vzel iz žepa denarnico in iztrgal čekovni blok.

»Sliko ti plačam. Koliko hočeš zanjo, da bo stvar enkrat za zmerom opravljena?«

»Sto tisoč goldinarjev,« je rekel Jože.

»Velja! Poišči jo hitro, čeprav je cena oderuška. Ti meni ploščo, jaz tebi denar.«

Jože je prižgal drobno lučko, potegnil iz tal neko desko in pod njo je bila zelo dobro skrita kaseta s ploščo. David jo je odprl in bežno pogledal. Videl je, da je prava. Potem je z velikimi črkami — Hugonovo pisavo je dobro poznal — napisal ček za sto tisoč goldinarjev, vzel ploščo in jo spravil v žep. Jože je nekaj časa nezaupno opazoval ček, potem pa ga je spravil. Zagrozil je še:

»Če ste me varali — gorje vam! Imam še kopijo slike. Ta vas prav tako lahko spravi na vislice.«

»Brez skrbi bodi!« je vzkliknil David, ki mu je razbijalo srce kakor kamen, ko je čutil nad njim usodno ploščo.

Nato je še rekel:

»Menda bodo tudi Pavlo iskali.«

»Ta je pa predaleč. Rochefortov grad je ne bo dal iz sebe. Preveč globoka skrivališča ima.«

»Tudi meni se tako zdi,« je rekel David, potem pa je izginil skozi vrata.

*

»Zmaga je naša,« je vzkliknil Smit, ko je David končal svoje pripovedovanje. »Fant, zlatega denarja si vreden. »Kako si to lepo izpeljal! Pokaži mi ploščo!«

Kar verjeti ni mogel, da se je vse tako srečno izteklo. Tako je bil že vajen v tem boju razočaranj! Toda plošča je bila prava.

»In za Pavlo tudi vemo!« Še jutri jo bomo rešili, če bo vse prav. Zdaj pa hitro v mesto! Poiskati moram še kakšnega fotografa, da bo napravil nekaj kopij usodne fotografije. Potem na razpravo! Takšnega zmagoslavja, kakor bo to, še nismo doživeli.« »In takšne groze za sedanje tožitelje, ki se bodo izpremenili v obtožence.«

*

Ker je bila pot v mesto precej dolga, so Šli do prve gostilne in tam najeli voz. Krčmar je sicer nekaj sitnaril in stokal, da ponoči tujcev ne bo vozil, toda ko mu je Smit pomolil pod nos svojo policijsko legitimacijo, je hitro postal ponižnejši.

Sedem je odbila ura, ko so se pripeljali v mesto.

Tu se je že zbiralo ljudstvo. Vse mesto je bilo v vročičnem pričakovanju. Danes je razprava zaradi zločina na Strmcu.

Fotografa — najboljšega v mestu — so k sreči dobili še doma. Smit se mu je predstavil in ga prosil, naj mu za kakšno uro odstopi svojo temnico. Fotograf, ki je detektiva iz časnikov dobro poznal, mu je rad napravil to uslugo.

David in Smit sta šla v delavnico, Kolarjev Jurij pa je čakal pred njo, da bi preprečil kakšen nenaden napad. Saj bi se utegnilo zgoditi, da bi prišla njihova potegavščina iznenada prezgodaj na dan in bi morda Hugo še v poslednjem trenutku poskusil ploščo iztrgati njenim novim lastnikom.

»Če bi bil jaz takrat tako oprezen, ko sem imel ploščo prvič v rokah, bi bilo že davno vse urejeno. Čakaj, še nečesa mi nisi razložil. Kako je bilo s tistim čekom? Kje si ga pa dobil?«

»To je poglavje zase,« se je posmejal David. »Dobro sem vse premislil. Slučajno sem imel v žepu nekaj francoskih položnic, ki so zelo podobne tukajšnjim čekom. Eno izmed njih sem porabil in jo popisal. Zdaj naj pa gre Jože v banko po denar. Samo, mislim, utegnil ne bo, ker bo prej sedel za zapahi!«

Ob devetih so bile vse kopije gotove in suhe. Po stranskih ulicah so se odpravili proti sodišču. S težavo so se prerili skozi množico, ki je oblegala vrata. Sodišče je bilo namreč premajhno za toliko radovednih ljudi. Samo tisti, ki so prišli že ob zori, so mogli dobiti v dvorani v drugem nadstropju prostor.

XXXII. POGLAVJE: VSE SE OBRNE

Povedali smo že, kaj se je zgodilo, ko je detektiv Smit vstopil v dvorano. Opisali smo že razburjenje, ki je nastalo, ko je rekel grofu Hugonu v obraz, da je morilec.

Vse je završalo. Tako odločne izjave ni nihče pričakoval. In večina ji je verjela, saj so ljudje vedeli, kdo je Smit. Prepričani so bili, da brez dokazov take besede ne bo rekel.

Hugo je bil bled in kolena so mu klecala. Toda vendar je znal svoj nemir dobro skriti.

»Ne govorite neumnosti!« je zaklical detektivu.

Sodnik se je obrnil k njemu.

»Gospod grof, prosim vas, da molčite. Zdaj naj govori gospod Smit.«

Potem je rekel slavnemu detektivu.

»Ali imate za svojo trditev tehtne dokaze?«

»Imam.« je hladno dejal Smit.

»Ali jih lahko predložite sodišču?«

»Lahko.«

»Torej prosim!«

Smit je stopil k njegovi mizi in mu izročil v papir zavito kopijo slike, ki jo je posnel aparat v trenutku ko je zločinec podajal rajnemu grofu strup.

Sodnik je poklical grofa Hugona.

Hugo se je plašno približal. Ko mu je sodnik pomolil sliko, je vztrepetal in zajecljal:

»To ... to ... je nekakšna sleparija. Saj to nisem jaz.«

»Vi ste!« je hladno rekel sodnik in ga premeril od nog do glave. »Čeprav so poteze precej zabrisane — to je razumljivo, ker je bila v sobi preslaba svetloba, — vendar se jasno vidi, da ste to vi.«

»Ne, to je sleparija.« je zajecljal še enkrat Hugo. »Kateri peklenšček si je to izmislil?«

Potem se je spomnil plošče, ki jo ima še zmerom Jože in dejal je:

»Mojo glavo so naknadno vstavili v sliko. Če bi bila plošča na razpolago, bi se to dobro videlo. Ploščo hočem videti,« je zmagoslavno odvrnil. Čutil je, kako se mu vračata pogum in samozavest. Samo slaboten ne sme biti, če se hoče rešiti iz te pasti.

Le nekaj se mu je zdelo čudno. Kako je mogel priti detektiv do slike? Ali jo je imel že od takrat, ko je odkril skrivnost fotografskega aparata? Ne, saj ni mogoče ... Uporabil bi jo bil že davno.

Sodnik ga je nekaj časa molče opazoval. Tudi oči množice so bile uprte vanj. Elvira je v drugi klopi drhtela kakor šiba na vodi. V ozadju nekje se je v strahu zvijal Jože.

Potem se je sodnik obrnil k Smitu:

»Saj ste slišali, kaj zahteva grof Strmški?«

»Da,« je odvrnil mirno detektiv in od strani pogledal grofa Stanka, ki je stal ob zatožni klopi in z zaupanjem strmel v Filipa.

»Ali lahko pokažete tudi ploščo?«

Smit je nekaj časa molčal. Na Hugovem obrazu se je že pokazal zmagoslaven nasmeh in tudi Elvira se je nekako oddahnila. Tedaj pa je Smit odločno rekel:

»Da, tudi ploščo lahko vidite. Tu jo imam. Oglejte si jo, samo pazite, da vam jo grof Hugo ne izbije iz rok. Preblizu vam je.«

Toda Hugo v tem trenutku ni mislil na to. Preveč so ga pretresle Smitove besede.

Sodnik je pogledal ploščo proti svetlobi in jo primerjal s sliko. Potem je dejal: »Plošča je prava! Stražniki, aretirajte grofa Hugona Strmškega!«

Obupen krik je tedaj pretresel vso dvorano. V tem trenutku se je Hugo iztrgal stražnikom, ki so ga že prijemali, planil proti oknu, ki je bilo za njegovim hrbtom, in se skozi stekla pognal na dvorišče. Z razbito glavo je obležal v globini.

Vse se je odigralo tako iznenada, da ni bilo mogoče nesreče preprečiti. Grof Hugo je bil na mestu mrtev.

Grof Stanko, ki je stal še zmerom ob zatožni klopi, se je zdrznil. Njegov brat je s svojo smrtjo dovolj jasno pokazal, kdo je zločinec.

Seveda se je potem razprava hitro zaključila. Sodnik, ki jo je vodil, je obtožnico umaknil. Velel pa je, naj primejo Elviro Studeniško in njeno mater ter Hugonovega služabnika Jožeta. Brez upora so se vsi trije dali odvesti.

Še preden se je mogla vest o nenadnem preobratu na razpravi raznesti po svetu, so prijeli tudi Rocheforta in njegove pomočnike. Dobili so ga na domačem gradu prav v trenutku, ko je pričakoval vesti o Hugonovi zmagi. V gradu so odkrili v kleti zaprto gostilničarjevo hčer Pavlo, ki je na tako skrivnosten način izginila. Seveda je bil s tem tudi Kolarjev Jurij rešen suma, da jo je on spravil na drugi svet. Nič več se mu ni bilo treba skrivati pred ljudmi.

Zdaj pa povejmo še, kako sta se dobila grof Stankoin Cvetka.

Cvetka je bolj živa kakor mrtva pričakovala usodne razprave. Ker ji je Kolarjev Jurij zabičil, da se ne sme premakniti iz svojega skrivališča, ker je bila v nevarnosti, da jo bo s prijateljico Evgenijo vred odkril Rochefort, ni šla nikamor. Jurij ji je bil obljubil, da ji bo še na dan razprave sporočil, kako bo vse poteklo.

To je tudi storil. Še več. Sam je prišel in s seboj je privedel tudi grofa Stanka, ki je ves srečen lahko objel svojo bodočo ženico. Tako je torej njuna velika ljubezen zmagala.

Z njima je prišel tudi detektiv Smit. Oba sta se mu iz srca zahvalila za pomoč, saj sta vedela, da brez njega ne bi bila mogla nikoli uživati svoje sreče. Pozabila tudi nista Davida, ki je izvedel tako uspešno poslednji udarec.

Vsi so bili srečni. Evgenija je izročila Davidu veliko nagrado, ki mu bo omogočila, da bo lahko postal samostojen detektiv in se temeljito izšolal v vsem, kar bo potreboval v svojem odgovornosti polnem poklicu.

Še nekaj moramo povedati. Naši prijatelji so ostali nekaj dni v skriti hiši na deželi, da se ognejo radovednemu svetu. In Stanko je že drugi dan vzlic svoji sreči, ki mu je jemala ves čas, opazil, da se plete nekaj med Evgenijo in detektivom Smitom. Ko ju je vprašal, sta mu priznala, da se mislita v kratke vzeti.

Potem so kmalu odpotovali vsi na grad Strmec. Kolarjev Jurij je dobil tam službo oskrbnika, ki mu bo toliko prinašala, da bo lahko vse življenje brez skrbi.

Prav kmalu nato je bila nova obravnava v malem mestu. To pot je glavni obtoženec manjkal, ker si je bil že prej sam sodil, pač pa je sedel na zatožni klopi Rochefort. Glavne priče, ki so ga obremenjevale, so bili detektiv Smit, Kolarjev Jurij, David, Cvetka in seveda tudi Evgenija, ki je bila zdaj že Smitova žena. Rochefort je bil za vsa svoj a zločinska dela obsojen na dosmrtno ječo. Tudi njegovi pomočniki so bili kaznovani, kakor so zaslužili. Elvira Studeniška in njena mati sta dobili nekaj mesecev ječe, ker sta vedeli za zločine, pa jih nista razkrili. Ko sta odsedeli kazen, sta izginili iz dežele, menda v Francijo. Čez nekaj let je namreč prišla od ondod vest, da je stara baronica v bedi umrla v Parizu.

Na Strmcu pa sta srečno gospodarila grof Stanko in njegova ženica Cvetka.

Tako sta naposled le lahko brez zavidnih sovražnikov uživala srečo, ki se jima je bila tako dolgo izmikala.

Konec.