Veleja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Veleja
Anton Novačan
Viri: Ljubljanski zvon, 1921, letnik 41, številka 6: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Novačan Anton: Veleja. Drama v treh dejanjih. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1921. 87 str.

Pred devetimi leti je izdal Novačan prvo svojo knjigo »Našo vas«, ki je, dasi stilistično precej posneta po Cankarju, vendar kazala marsikaj samoniklega, drzno koncipiranega in smelo načrtanega. V tej knjigi, ki ji je kmalu sledilo nadaljevanje, nam je podal par slik iz one velike podobe, ki jo kaže mozaik naše vasi. Na tej podobi ni opazil toliko onih narodnih, narodopisnih črt, ki so jih tako radi kazali in po svoje preslikovali idealni početniki naše povesti in novele, dobrodušni idiliki, niti ni sledil onim, ki so, bolj pridigarji ko epiki, nanašali na to sliko tuje barve in gledali nje tone skozi tako ali tako pobarvana očala. Idiličnega miru ni videl na vasi, nje barve je gledal z lastnimi očmi in ne skozi tuja očala. Najbolj ga je očaral oni bolestni nemir, ki se kaže v vasi kot delu nature in kopici ljudi; konflikti, ki izhajajo iz naturnih nagonov in človeškega hotenja, križajočega se s silo zunanjih razmer; somračni toni, ki ležijo in zvenijo nad vasjo tik pred nevihtami, ki se lahko razdivjajo v naturi ali med ljudmi; labilnost duševnega razpoloženja, ki leži vsled te nejasnosti nad vasjo, in nervozno pričakovanje, ki jo zaradi tega duši. Menda je iz vsega tega izhajala tudi njegova oblika: vkljub programu, načrtanemu v uvodni črtici, ki bi naj v velikem kazala okvir celote in njen program, se mu je delo razbilo na posamezne drobce. Fragmentarnost je značilna črta ljudi, ki sunkoma prehajajo iz enega razpoloženja v drugo, ki jih psihična labilnost razžiga ob trenotnih projektih, pa jim ne da miru, da bi jih trezno in konsekventno izvedli. Sama po sebi je umetniško enako učinkovito sredstvo, kakor je »učinkovit« en sam zategel glas v skrivnostni noči, en sam blisk v celotnem orkestru nevihte.

»Veleja« je nekaka kondenzirana »Naša vas«, v umetniškem pogledu torej očividen in krepak korak naprej. V njej se nahajajo vse značilne črte Novačanove vasi, ponekodi zgoščene in podčrtane, drugod zopet samo rahlo naznačene. V okviru drame pa treba za take posameznosti krepke enotne zasnove, ki stori, da zveni drama kot napeta struna; vse iragmentarnosti morajo biti usmerjene v eno smer in konstantno gravitirati za njo. Enotnost dejanja je v Velejinem boju z možem in možmi, nje tragična krivda njena lepota, zavržena od drugih in od nje. Temu problemu je Novačan, tako se mi zdi, primešal nekaj precej nepotrebne simbolike. Vsaj tako si lahko razložim nekatere lirične partije, ki ne harmonirajo s tonom ostale, zelo spretno razvite ekspozicije.

Ob moževi smrti se Velejin problem končno zavozla, tukaj je vrhunec dramatičnega razvoja, sedaj se bo moralo pokazati, ali bo Veleja triumfirala, ali pa tragično propadla. Pri Novačanu res Veleja ob moževi smrti »zmagoslavno» vzklikne: »Vdova!« — toda s tem je pri Novačanu tudi že vsega konec. Namesto, da bi ta vozel; ki se je bas tukaj prav zapletel, razvil ali pa razsekal, ga Novačan pusti kratkomalo pri miru. Ali ni opazil, da je tukaj pravzaprav šele pričel pred odločilno razpotje, ali pa ga stvar že davno ni več zanimala. Prej se zdi, da Novačanu ni bilo dano, da bi stopil iz začaranega kroga, v katerem je nastala tudi »Naša vas«. Tako smo z »Velejo« dobili samo smel koncept, genijaličen fragment, ki pa mu do prave dramatične zaokroženosti še manjkajo zadnje, toda ravno odločujoče črte.

J. A. G.