Velbljud

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velbljud
Fran Erjavec
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (2. zvezek, 2. natis), 1861
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Neizmerne peščene planjave, ktere se razprostirajo med Azijo in Afriko, bi ločile ondotne probivavce, kakor nas Evropejce loči atlantovo morje od Amerike, vsa kupčija bi zastala, ali prav za prav bi bila nemogoča, ko bi ne bila božja previdnost podelila tem krajem velbljuda.

Misli si lepega arabskega konja, kako kmalo bi se pogreznil v valovih peščenega morja in bi poginil! Kopita bi se mu razpokale in noge bi ohromele. Velbljud ima pa na podplatih kos mesá, ki je z debelo kožo obdan. Ta mesnata in vendar ne preobčutljiva noga mu lajša težavno hojo po pesku. Konj bi ne mogel težkih tovorov nositi; posebno zato ne, ker bi se mu moralo razun tovora tudi veliko kerme za živež nalagati. Velbljud pa za sé malo potrebuje; s koprivami in z osatom je zadovoljen, pa lahko dvanajst centov nosi in na dan pride po dvanajst milj daleč. Velbljudove gerbi ste sedlo samo na sebi. Velbljud je 7—8 črevljev visok, tedaj viši, kot nar veči konj. Ta visokost pa pri nakladanju ni prav nič na poti, ker velbljud vselej na kolena pade, kedar mu nakladajo ali razkladajo.

Puščava ne rodí ne ovsa, ne ječmena, ki sta za tovorne konje potrebna; ampak le tù in tam kako bodeče zelišče izpod peska poganja, in s tem je velbljud zadovoljen. Modri stvarnik mu je dal terde ustnice, da ga osorne koprive in pusti osat ne bodejo. Velbljud lahko štiri in dvajset ur strada, konj pa tega ne zmore; še več je pa vredna velbljudovu lastnost, da v nar hujši puščavni soparici osem ali pa še več dni lahko žejo terpí.

Prežvekovavke, h kterim učeni tudi velbljuda prištevajo, imajo po štiri želodce, velbljud jih ima pa pet. Peti želodec je posebno znameniten; v tega namreč velbljud lahko veliko vode shrani. Kedar tedaj do vode pride, se do sitega napije in potem še svoj vodnjak napolni. Čudno je posebno to, da voda zmiraj čista ostane in da se nobenega duha ne navzame. Če so tedaj popotniki v nevarnosti od žeje konec vzeti, zakoljejo velbljuda in se tako rešijo strašne smerti.

Če verh tega še pomislimo, da ta žival spanja le malo potrebuje in skoz noč in dan lahko popotuje, razumeli bomo, zakaj je velbljud prebivavcom jutrovih dežel nar Ijubša domača žival. Bogastvo Arabljanovo je večidel le število velbljudov, cenijo pa velbljuda po 90—120 kron. Arabljanu je velbljud to, kar je nam konj, ovca in govedo; on ga ravno tako čislá, kot konja nar lepšega plemena.

Da boš pa velbljuda prav ceniti vedil, si moraš celo njegovo življenje, jutrovo deželo in ondotno podnebje živo pred oči postaviti. Misli se v duhu sred arabskih nomadov.

Si je li Arabljan pristojno mesto izvolil in kočo postavil, se vležejo živali pred kočo, potem zveže gospodar starejšim kolena z vervjó, da ustati ne morejo in mladi se zraven njih na pesek vležejo. Tako počivajo blizo do polnoči, o tem času se namreč začnejo Arabljani spet gibati. Gospodar pomolze kobile, jim potem spet noge zveže in jih postí tako do solnčnega vzhoda. Med tem pa gospodinja s hlapci in deklami kočo podere, je poveže in s hišnim orodjem vred jo velbljudu naloži. Nar močnejšemu velbljudu privežejo na herbet velik usnjat kos, v kterega se stari, bolniki in otroci vsedejo — in tako odrinejo. Gospodar jezdi z nabito puško naprej, da si izbere pripraven kraj. Gospodinja pride kmalo za njim in postavi koče. Navadno že pred solnčnim vzhodom zapustijo staro mesto in ob štirih popoldne je šotor na novem mestu že postavljen.

Solnce je zatonilo na robu puščave, velbljudi se pasejo do terde noči. Na paši ima velbljud nekaj mičnega in priljudnega na sebi; že čudna podoba, ramena polt, varna hoja, dolgi vrat, kterega zdaj steguje, zdaj kerči, in nedolžni pogled — vse nas opominja na starodavne čase očakov in pastirskih kraljev; človeku se zdi, kot bi vidil pred sebó boljši svét in boljše čase in močno ga gane ta prikazen.

Velikrat pa ostane med temi kočarji veliko sovraštvo zavoljo kakega lepega velbljuda. Arabljan misli noč in dan na lepega velbljuda, kako bi bil srečen, ko bi on to žival imel, in ta misel mu ne da nikoli pokoja; zadnjič sklene se po zvijači ali pa silma velbljuda polastiti. Tako povest iz arabskega življenja povzamemo po Grubetu.

Že od starodavnih časov je bilo veliko sovražtvo med Arabljani rodú Ulad-Abdel-Džeber in Beni-Idžer, ki v okolici Budžira bivajo. Posebno sovražile ste se družini Ahmeda in Burzala.

Burzali je imel mladega prelepega velbljuda, kterega je sam izredil, ljubil ga je kot punčico svojega očesa. Njegov sovražnik Ahmed je vedno z nevošljivim očesom lepo živinče pogledoval; sklenil je, se ga polastiti. Poslal je svoje ogleduhe gledat, kje da se Burzalove črede pasejo. Pasle so se pa v samotni dolini blizo nar veče vasi Beni-Idžrov. In Ahmedovo serce se je zveselilo, ko je zvedel, da so črede le slabo varovane in da lepi velbljud vsak dan z druzimi vred na pašo hodi. Sklical je nekaj svojih naj prederznejših vojakov, ktere je on sam peljal v samotno dolino, ko jih je prej dobro oborožil. V hosti so se poskrili. Psi so sicer lajali in tulili, pastirji so pa le mislili, da kak kervoločen lev čredo zalezuje. Drugi dan ob solnčnem izhodu je slišal Ahmed beketanje ovac, in iz svojega zatišja je vidil, da so pastirji čredo blizo tistega kraja gnali, kjer so se bili poskrili. Ahmed se vendar ni upal pastirjev napasti, ker jih je bilo veliko in tudi psov so nekaj pri sebi imeli.

Čez nekoliko časa je šlo nekaj pastirjev brešna iskat; le en sam je še pri čredi ostal in še ta se kmalo potem vleže in zaspi. Zdaj da Ahmed svojim pajdašem znaminje; kot kače se plazijo po tleh od germa do germa. Lepi velbljud se mirno pase poleg spijočega pastirja. Psi so pa bolj pazljivi kot pastir. Komaj zaslišijo šum, že začnó renčati. Ahmed nekoliko postoji, da se psi umirijo; potem pa skoči skoz visoko travo proti pastirju in eden vojakov mu nož do serca porine.

Pastir skoči na noge, se prime za persi, iz kterih je kri curkoma lila, pa moč ga zapusti, pade na tla, še enkrat „Ala, ala!“ izdihne in ni ga bilo več.

„Bog je velik!“ zavpije Ahmed, pa psi bodo naše sovražnike poklicali, pobijte jih tedaj in odpeljite lepo živino. Kmalo so ležali psi na tleh; zvesti čuvaji so se še poginjaje do roparjev vlekli in jih popadali. „Naprej! urno, urno!“ zavpije Ahmed, „dež bo lil iz pod neba in Burzali bo naše stopinje sledil in rekel: To so Abdel-Džebri storili, in prišel bo s svojimi vojaki in veliko kervi se bo prelilo.“

Komaj Ahmed to izusti, začne liti spod neba. Vojaki se jamejo bati in rekó: „Beni-Idžiri nam bodo gotovo sledili.“ Ahmed pa, zvita buča, jih pelje čez goré in živino gonijo po prodih in sled s svojimi stopinjami poteptavajo, celo ritensko živino za repe vlečejo, da bi le sovražnike v zasledovanju zbegali in prekanili. Tako hodijo dva dni in eno noč in zadnjič pridejo do „velike reke“. Dve uri daleč ženejo živino ob vodi, da bi vsako sled zaterli. Ko do svojih stanišč pridejo, razdelijo plen in Ahmed dobí lepega velbljuda.

Glasno so zdaj Abdel-Džebri bojne pesme prepevali, tako da so hribi njih petje odmevali. Peli so: Beni-Idžri so psi, oni spijo, kedar mi čujemo, mi zdaj pijemo mleko od Burzalovih čred, in naši noži so rudeči od kerví Beni-Idžrov, Ala je dal zmago junakom.

Ali Beni-Idžri niso spali. Ko je solnce zašlo in čred le domú ni bilo, so jih šli iskat. Pa kaj najdejo? — Pastirji in psi ležijo mertvi na tleh, črede pa nikjer ni viditi. Ko Burzali to zvé, si besen brado ruje in prisega, da ne bo pred očesa zatisnil, preden se ne bo nad prederznimi roparji maščeval. Ko to izgovori, zgrabi za orožje, nar pogumnejši junaki ga spremljajo — uderó se za roparji. Težavno so jih sledili, ali vendar pridejo do velike reke. Tukaj pa zgine sled popolnoma. Skerbno pazi Burzali na nar manjšo stvar in v veliko veselje najde eno stopnjo lepega velbljuda. Dolgo čaša hodijo ob reki gori in doli, pa nobene sledi več ne najdejo. Žalosten in zamišljen se vleže Burzali na skalnati breg, tovarši stojijo molčé okoli njega. Na enkrat se Burzalovo obličje razjasní, skoči na noge, si pogladi dolgo brado in pravi: „Ahmed je prekanjen, pa Burzali je modrejši kot on.“ Pokliče dva služabnika in jima reče: „Pojdita v Ahmedov stan in recita, da prideta iz daljnih hribov. Tú bosta že zvedila, če ima on mojega velbljuda.“ Ogleduha prideta v stan in vidita ta pripravljanje k veliki pojedini. Ahmed ju prijazno sprejme in ju po stanišču vodi; pri ti priložnosti vidita lepega velbljuda in sercé jima hrepeni po maščevanji.

Zjutraj odrineta iz šotora in kmalu najdeta Burzala in druge svoje pajdaše. Na tanjko povesta, kaj sta vidila in slišala.

„Hvaljen bodi Ala!“ zavpije Burzali. „Pri pojedini bomo tudi mi svatje in njih veselje se bo v žalost spremenilo.“

Ahmedov stan je bil v goščavi; visoka trava je rastla okoli in okoli. Tiho prilazi Burzali do šotora, se vleže v visoko travo, pajdaši pa okoli njega. „Ko se bo pričelo gostovanje,“ zašeptá Burzali, „jih hočemo napasti.“ Nihče ni črhnil več in težko so pričakovali noči.

Ko solnce zaide, se oglasí boben v selu. Burzali ustane, se nekoliko s pajdaši pošeptá in vsi zginejo v hosti. Čez nekoliko časa Burzali zavrisne in, ko bi trenil, se selo na več krajih uname. Ker močen veter piha, so bile vse šotora kmalo v plamenu. In med plamenom so divji Beni-Idžri kot pošasti skakali, vsakemu gotovo smert žugaje, ki bi htel iz ognjenega okrožja pobegniti.

„Ha, Ha! Ahmed, bodi mi pozdravljen! zrak je tukaj za te in za tvojo derhal premerzel, zato sem prišel, da ti zakurim. Zmaj je sicer strupén, pa bode poginil v ognji.“

„Bog je velik, prekleti Beni-Idžer!“ zavpije Ahmed, „toda zmaj piči, preden pogine.“ Reče in skoči proti Burzalu in ga s puško na tla podere. Ko Beni-Idžri vidijo, da je njih glavar padel, planejo kot besni nad sovražnike in vse, kar jih ni ogenj pokončal, so posekali ostri meči Beni-Idžrov. Ne Ahmed, ne eden njegovih pajdašev ni ostal pri življenji — osveta je bila kervava, ali velbljud je bil rešen.