Večni popotnik
| Večni popotnik |
| |||||||||||||
V ulici v Jeruzalemu, skozi katero se je vil sprevod na Golgato je bival črevljar Janez po imenu. Ko je naš Gospod s križem na rami dospel mimo, bil je tako upehan in utrujen, da ga je zaprosil: »Janez, pusti, da malo počijem tukaj, zakaj mnogo trpim!« — »Idi le dalje, idi — tudi jaz trpim, ko sedim tu pri napornem delu!« odvrnil je črevljar in mu zaprl duri. Tedaj je rekel Gospod bridko užaljen: »Idi torej i ti, idi vedno dalje, do konca sveta!«
In v istem hipu začutil je črevljar, kako so se mu jele noge same od sebe premikati, ne da bi jih zamogel ustaviti in odtlej hodi brez prestanka in bo hodil do konca sveta, da se dopolni kletev, ki jo je izzval nase. Sedaj je pač spoznal trdosrčnež, da ga je zadela kazen božja za neusmiljene besede: »idi dalje, idi,« in obžaloval je iz cele duše, kar je bil storil in jel oplakovati svoj greh. Tako je potoval dalje in dalje, dokler se mu ne prikaže nekoč na veliki petek na daljnem obzorju gora Kalvarija s tremi križi. Ob vznožju križa stala je nepopisno lepa, a žalostna žena; obrnila je proti njem svoje bledo, s solzami oblito obličje in rekla: »Janez, zaupaj v Boga!«
Tedaj je začutil nesrečnik veliko tolažbo in z novim pogumom nadaljuje svojo pot brez prestanka skozi devetnajst stoletij. Tujec se nahaja med rodovi, ki vstajajo pred njim in zopet izginjajo; prijatelji njegovi so pomrli, njegov rod ugasnil; dežela njegovih očetov prešla je v oblast nevernikov, ljudstvo njegovo je razkropljeno, on sam globoko užaljen in potrt.
A pride zopet veliki petek; ob treh popoldne prikaže se mu Kalvarija na daljnem obzorju in sveta Devica veli mu zopet z milim glasom: »Janez, zaupaj v Boga!« — Tedaj napolni ga zopet nov up, vrne se mu prejšnji pogum dopolniti svojo pokoro ter potuje zopet brez prestanka in zato imenuje se: »Janez, zaupaj v Boga!« ali pa »večni popotnik«.