Večni ženin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Večni ženin
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 18. 4. 1903, (36/87), 1
Viri: dLib 87
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ime mu je bilo kaj blagoglasno: Halifulikahilominozikovicki. Toda ljudje so bili ali preleni ali preneumni, da bi ga izgovarjali popolnoma od konca do kraja. Večinoma so odsekavali ves rep; ostal je navadno le Halifuli.

Okrajšani gospod Halifuli je bil čudak prve vrste. Vse na njem je bilo polno ekstremov in neverjetnosti. Ime mu je bilo tako dolgo, da bi bilo s posameznimi deli čezinčez zadovoljno pet mož; Halifuli pa je bil tako droban in kratek, da sploh ni bil vreden nobenega imena. Star je bil, vse lase je imel že sive, pa se je reva vedno ženil in le ženil in lazil za najmlajšimi gospodičnami. Sveta je imel precej, in vendar je komaj komaj izhajal, zakaj letal je prerad okoli sodišč in se tožil in pravdal za vsako rjuho zemlje, dasi so gledale njegove modre oči tako dobrotno v svet. Gospod ni bil in ni bil kmet; nekateri so ga zmerjali »gosposki kmet«, drugi »kmečki gospod« ali pa samo »baron«, kar je posebno hudo. V hlev in na polje je hodil v rjavi suknji salonskega kroja in gnoj je pomagal kidati z manšetami. Bil je priznan ud človeške družbe in vendar ni bil ustvarjen po božji podobi, zakaj na vratu se ga je držal krof. Bilo je torej res nekaj posebnega na njem.

Ženit se je hodil malone vsak praznik in vsako nedeljo ob lepem vremenu. Znan je bil vsem v mestecu in daleč po okolici. Sprejemali so ga povsod radi in še rajši so se norca delali iz njega, tako rahlo pa vendar tako brutalno ironično. Halifuli pa ni opazil ničesar, ker je bil velik tepec pred Bogom in ljudmi. Neznansko rad je občeval z gospodo, zlasti z uradniki.

Ko sem ga spoznal, mu je bilo šele nekaj nad petdeset let. Takrat je zalezoval osemnajstletno svakinjo trgovca Lota, gospodično Maričko. Bila je jako dražestna, kakršne so vobče osemnajstletne Maričke skoro brez izjeme. Znala je kuhati, šivati in milo popevati; včasih seveda je zavila malo previsoko. Tudi risati je znala, pa samo cvetice in pa Ofelijo z razpuščenimi lasmi, ki jih je naredila vselej tako lepo, kakor bi bili izrezljani iz lesa. Tudi Ofelijin nos je imel mnogo lesenega na sebi. Toda na vse to si Marička ni domišljala prav nič, ker je vedela, da znajo druge še lepše peti in risati. Ponižna je bila in zato ji bodejo odpuščene vse lesene pregrehe.

Gospod Halifuli jo je bil zagledal milega pomladanskega dne, ko je sadila na vrtu rožice, pisane in bele. In ugajala je njegovim očem. Kmalu je začel zahajati v Lotovo hišo in nosil Marički rožic, pisanih in belih. To je trajalo takole dva meseca. Nato pa je oblekel črno salonsko suknjo in zasnubil Maričko. Toda deklica mu je dala košaro in svojo najnovejšo Ofelijo s posebno lesenim nosom. Razodela mu je žalostno novico, da je že zaročena z nekim uradnikom in ga povabila na svatbo še to jesen. Halifuli se je v svoji zadregi popraskal po krofu, vteknil dragoceno podobico v žep svoje salonske suknje tam zadaj k robcu in obljubil, da pride na svatovanje.

Tam je videl dvajsetletno Anko, hčerko neke skope posestnice na Rovticah. Tudi Anka mu je bila kmalu všeč. Bila je vedno židane volje kakor neoženjen vrabec, pela je venomer in plesala z mlajšo deklo ali z metlo ali pa kar sama s sabo, če ni bilo drugače. Halifuli jo je debelo gledal, in tako mu je vitka deklica brez težave smuknila v srce. Drugo nedeljo je bil že na Ankinem domu in potem vsak svetek kuhan in pečen na Rovticah. Materi skopulji se je prikupil s tem, da ji je odkupil par volov za prav visoko ceno. Živahna hči se je prav imenitno zabavala z njim in ga veselo vlekla in navijala. Znala ni ne risati ne po klavirju brenkati; bila je nepokvarjena krasotica. Navzlic temu ga je imela hudo za duraka. In šel ji je na led, še preden je prikimala zima. Nekega nedeljskega jutra se ji je približal v svoji črni suknji in se ji ponudil za moža. Navihana Ankica se je sramežljivo zagrohotala in mu naznanila, da je še mnogo premlada za pod težki zakonski jarem.

Halifuli se pa tudi ni čutil tako starega, da ne bi mogel počakati par let. Čakal je torej in dočakal, da je hudomušna Ankica vzela nekega mladega živinozdravnika. Tudi Ankica je povabila starega častitelja na svatovščino. Halifuli ji ni zameril ničesar, ampak se ji je zaklel, da pride na ofcet, pa naj bi padali kuhinjski ščurki iz oblakov. In res se je pripeljal in prav nič se ni držal kislo. Nevesti je podaril zaklanega prešička. »V trajen spomin pomembnega dneva« je stalo na rožnordeči petlji, privezani umorjeni žrtvi okolo nedolžnega vratu. Hudribudri, od Boga in vseh svetnikov zavržen salonski klobasar je zaklobasal svatom kmalu po prvi pečenki strašno duhovito govoranco, polno epidemičnih dovtipov. Klepetal je o presunjenem prasetu kakor o presunjenem srcu in tako dalje brez usmiljenja. Halifuli se je smejal do solza, vstajal in sedal, se tolkel po kolenih in se držal za krof. Med veselimi najbolj vesel si je natovoril največega mačka. Pil je bratovščino z vsemi, s katerimi se ni bil pobratil že pri svatbi gospodične Maričke. Le naposled se je nekoliko popričkal s pijanim pobratimom, ki mu je priporočal, naj nikar ne misli, da je krof deveta moška lepota.

Odslej je Halifuli mnogo premišljeval na samem in se zakopal do veselega spoznanja, da je rojen za kaj boljšega. Kadar je bila gospoda, jara in druga, pri njem v gostih, so bili vsi tako prijazni z njim, tako po domače. Bil je preverjen, da se sme družiti z njimi, kakor z ljudmi svoje vrste, dasi je komaj za silo znal brati in pisati.Odzdaj se je začel štuliti h gospodičnam, ki so bile najbolj gosposko — oblečene.

Prav blizu Halifulijevega posestva je imel zdravnik iz glavnega mesta vilo in precej sveta. Halifuli se je tikal kot dober sosed že izdavna z njim, saj z bratovščino ni prizanašal nikomur. Doktor je imel dve hčerke. Komaj je dosegla starejša sedemnajst let, že se je požuril črno oblečeni Halifuli povprašat zanjo. Doktor hčeri ni omenil niti besedice, je pogostil Halifulija s kupico vina, in ga pridržal pri obedu, dokler se snubač ni namočil tako, da so ga nesli v njegov voz. Halifuli se je drugi dan čudil sam sebi, ko ni vedel, ali je že zaročen ali ne. Da bi se rešil skelečih dvomov, se je popeljal drugo nedeljo iznova snubit. Pa ni bilo nikogar doma. Doktorjevi so se vrnili v mesto. Potrpeti je torej moral do drugega poletja; v mesto ni maral. Drugo leto pa je podarila zdravnikova hči svoje srce nekemu inženerju, ki ga Halifuli ni videl svoje žive dni in torej tudi ni mogel piti z njim bratovščine. Povabili ga niso niti na svatbo.

To se mu je zamerilo. Odslej ga ni bilo več k doktorjevim, dasi je bila tam mlajša hčerka prosta. Tedaj ga je srečal Hudribudri, oni klobasar, pred krčmo. Šla sta pit. Halifuliju se je ob vinu otajalo srce in razvozlal jezik. Hudobni Hudribudri je izvlekel iz njega vse, kar je hotel.

»Proti sedemdesetim že marširam«, je dejal Halifuli, »pa še nisem našel pripravne žene«.

»Ni sile«, ga je tolažil klobasar. »Sicer ste malo izbirčni, to je res. Pa imate prav. V našem mestecu cvete lilija, ki je vredna takega moža, kakršen ste vi.To je namreč odvetnikova Vilma. Letos v juliju pride iz zavoda. To vam je punca! To bo nekaj za vas. Le glejte da vas kdo ne prehiti, gospod Halifulikahilominozovicki!«

Večni ženin je dal takoj še za dvojnjak najboljšega. Veselila ga je lilija, veselilo ga je pa tudi, da je slišal po dolgem, dolgem času zopet enkrat svoe celo ime. Hudribudri je bil edini človek, ki ga je znal izreči na pamet.

Letos si je naročil Halifuli čisto novo črno suknjo. Vse kaže, da pojde julija ali avgusta ponujat mladi gospodični Vilmi roko in krof.