Večna luč naj jim sveti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Večna luč naj jim sveti ...
Leopold Turšič
Izdano: Slovenec 16. november 1915 (43/254), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nebeško lepo je bilo tisto avgustovo nedeljsko popoldne, ko sem stal na vižmarskem kolodvoru. Sam ne vem, kaj me je bilo prignalo tjakaj; najbrž tisto bojno navdušenje, ki smo ga pravzaprav poznali samo iz svetlomodrih uniform in zbirajočih se množic in ki je vendar plalo v nas vseh. »Vojska! Avstrija se bo izkazala! Poglejte te ljudi, trdne kakor hrast, zdrave kakor jabolka! Kje so še taki?« Tako smo govorili in upali trdno, brez strahu. Nismo se ušteli, če danes gledamo na velikanske uspehe.

Pridrdral je z Gorenjskega vojaški vlak, ne prvi in ne zadnji v tistih dneh. Ves je bil v zastavah in cvetju in sama mlada kri v njem. Vskliki veselja in navdušenja z vseh vozov; med vriskanje in petje so se mešali hreščeči glasovi poskočne harmonike; skozi okna prihajajočega vlak so vihrala osvete željna peresa fantov planincev ...

Naši so, da! Iz Kobarida in drugih poletnih postaj prihajajo, jutri ali pojutrišnjem gredo dalje, kakor pravijo.

Kolodvorska množica se je razgibala. Vsakdo je hotel še enkrat svojega videti in mu seči v desnico — morda zadnji krat. Strme, ne da bi se ganil, sem zrl v prizor; saj nisem imel nikogar, da bi se poslavljal od njega.

Kar poskočil sem, ko me je nekdo poklical.

»Ho, da Vas še vidim! Kar z vlaka sem mislil skočiti, da Vas obiščem.«

Bil je četovodja Pavle Jurjevčič z Vrhnike, ki me je že tiščal za roko.

»Gremo, gremo! To jim bomo dali! Poglejte kaj nas je!« In že je stal pri meni drugi Vrhničan — Fric Jeršinovic, močan kakor gora, tudi četovodja.

»Gospod, Bog Vas živi! Gremo.«

»O, Fric! Bog s teboj! — Kako vama je pri srcu, ko zapuščata domovino?«

»He, kaj! Saj jo greva branit. Pravzaprav je pa to domovina, ti fantje. Dolgega časa ne bo; čujte to veselo vrvenje,« je rekel Pavle.

»Gori v Galiciji ali Srbiji bo še drugačno vrvenje — za zmago in življenje ...«

»Za zmago«, je zavestno pritrdil Pavle in zavihnil krepki brki, da sta bili podobni krivčkom na njegovi čepici, s cvetjem okrašeni.

In prihajali so še drugi znanci z vseh strani — Logatčani, Vrhničani, Št. Vidčani, da sem jim komaj stiskal roke in da se je vlak že pomikal, ko sem končaval s slovesi.

Trikrat se je poslovil Pavle, trikrat mi je segel v roko Fric s svojo veliko žuljavo in od usnjarskega obrta zarjavelo desnico — potem šele sta skočila v pomikajoči se vlak.

»Z Bogom! Bog vaju spremljaj!«

Zopet so skozi okna zavihrali ponosni krivci, oglasilo se je petje in vriskanje in harmonika. Dekleta so metala za odhajajočimi zadnje šopke.

»Z Bogom! Njegov blagoslov vas spremljaj!«

Zaorili so klici v lepo šentviško ravan, roke so vihtele robce v pozdrav, marsikatera solza se je zaiskrila v očeh, ko se je množica zopet razgibala. Tudi meni ... Ali vas bom še kdaj videl? ... Zatiščalo me je v prsih in mi reklo: Nikoli, nikoli več ...

Bili so naši ... Polk, kakor iz jekla vlit, sinovi naših planin, vajeni naporov in hudega — naši alpinci.

Molče smo zrli za izginolim vlakom, za svojimi dragimi, katerih duše so tako udane in mehke, a postave in pesti tako silne. Božja roka naj jih vodi, naj bodo junaki vsi do zadnjega in naj delajo čast našemu narodu! ...

Par mesecev je minilo. Usoda je hotela, da sem moral tudi jaz s svojim poklicem na bojišče. Vesel sem bil in ponosen, da sem prišel k temu krasnemu planinskemu polku. Kako sem si želel, da bi videl zopet drage fante, s katerimi sem bil svoj čas tako tesno spojen. Pavle in Fric, vsak s svojimi zvezdami, s svojima krepkima postavama, z možatostjo in korajžo sta mi stala vedno pred očmi kot vzora planincev in komaj sem čakal trenutka, da bi ju ugledal, ker ni bilo med tem časom pravega glasu o njih. Pač so prihajali glasovi taki in taki, pa kdo bi vsemu verjel! Razgledoval in razgledal sem se po regimentu, a uzrl ju nisem. In še za marsikom sem gledal sam od sebe in po naročilu, a malo koga sem uzrl ...

Spomnil sem se vročih dni pri Premislanyju, Grodeku in Novem mestu. Nisem bil sicer tam, a po sporočilih, ki žive v polku in bodo živela še naprej, so bili to hudi dnevi. Mislil sem si svoje, kakor si mislim sedaj, ko še vedno ni o Pavletu in Fricu nobenega glasu ...

Pavel, ali se še katerikrat vrneš, da boš opravljal svoje vsakovrstne tajniške posle, da boš še zanaprej predstavljal v narodnih igrah naše očete, da boš s svojim mirnim, neprisiljenim humorjem in smehom radostil družbo, krog tebe sedečo, da boš s svojim sonornim glasom s cerkvenega kora povzdigoval božjo slavo? Že drugič je odpadlo listje, a ni glasu o tebi. Nihče pri polku, ki si ga tako ljubil, te več ne pozna. Kako tudi? Kdo ve kolikrat je že prenovljen in prelevljen od tistega časa. Pridi nazaj, kako te bomo veseli!

Fric, ali te bomo še katerikrat občudovali pri vratolomnih telovadnih vajah, pri katerih si vedno žel prvenstvo? Veš, v teh se je zrcalil ves tvoj pogum in ponos. Ali se bodo še kdaj okrog tebe zbirali v ljubezni in prijateljstvu bratje Orli? — Nihče pri polku te več ne pomni in nas je vendar veliko število ... Premislany, Grodek, Novo mesto ... Kako me muči ta dvom! ...

Vrnita se, Pavle in Fric! Če ne, naj Vama sveti večna luč! Bodi to prvi spomenik, skromen in majhen, ki vama ga postavljam, če sta prelila kri za dom in cesarja.