Večna ljubezen
| Večna ljubezen. Guy Seymour |
| |||||||||||||
Zaprisegla sta si večno ljubezen. To je bilo pred 4000 in še nekaj leti pod zlatosolnčnim nebom grškim. In ostala sta zvesta svoji prisegi. Bila sta svoja ter se iskreno, vedno jednako ljubila; toda ne le v tem življenji tam pod solnčnozlatim, nebom grškim, ne, tudi po smrti, ko sta postali njiju duši druga človeka.
Da, tudi tedaj sta bila svoja; ljubila sta se žarko vroče, tudi tam je našel drug v druzem srečo življenja, in vselej, kadar sta umrla, obnovili sta njiju duši svojo zvezo.
Stokrat, vedno v novih bitjih sta se ljubili njiju duši, kateri so si bili vsled tega vedno podobnejši, njiju skupno življenje pa je bilo vedno lepše, vedno bolj harmonično.
Nekega dne sta zopet umrla; umiraje sta si iznova zaprisegla, da bodeta svoja tudi v naslednjem zemskem življenji, kakor doslej.
Toda dogodilo se je nekaj čudnega. Njiju duši sta bili popolnoma jednaki, tako, da je bilo vsejedno, v kakoršnemkoli bitjem se vtelesita. In zgodilo se je, da se je njegova duša zatopila v telo deklice, a njena v telo dečka.
— In vzrasla sta; dekle z njegovo dušo je postala krasna devojka, deček z njeno dušo pa krepek mladenič. Zopet sta se našli duši, da se zvežeta.
V sladkih medenih tednih jo dvojica prav srečno živela. Potem pa ... potem je postalo drugače. Nekega dne jo dejal on svoji ženi:
"Večno naj bi trajala najina ljubav, toda sedaj je tega konec."
"Zakaj neki?" je vprašala ona prestrašena.
"Ker z vami ženskami ni mogoče pametno živeti," je odgovoril on, "in ker sem se tega že naveličal."
In tisti, ki je tako govoril, je bil on sam. Zakaj pač? Kako jo prišlo do toga? Dosti!
V njem je prebivala duša ženske, in ženska pozna ženske pač boljše kakor jih bode kdaj kak moški spoznal!