Pojdi na vsebino

Večerni natoroslovski pogovori v Ljubljanskim muzeumu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Večerni natoroslovski pogovori v Ljubljanskim muzeumu
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 46 (14.11.1849), št. 50 (12.12.1849), št. 51 (19.12.1849), št. 52 (26.12.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


1 Gospod Feyer je unidan razložil, kakó naj se kamnine in rudníne, živali in zeliša išejo, naberajo in hranujejo za lastni podúk ali za izročenje v kak muzeum, rekoč:

Struge, dereče grape, suhi potoki, bregov grodel, goli verhi, hribni in skalovni vsadi i. t. d. nam odkrijejo in donesejo kamníne tistih krajev, ki se scer le težko najdejo. Zató je potreba tistimu, kteriga to znanstvo veselí, kader v take kraje pride, skerbno okoli sebe gledati, in nikdar ne pregledati kamnolomov (Steinbrüche), cestnih prekopov, štirn ali druzih kopališ, zató kér nas vpeljujejo do koristnih kamnov, in kér tudi dostikrat odkrijejo rudníne i. t. d.

Na poti, kjer trudni pešec počiva, pase svoje očí okoli sediša in daljej okoli sebe; marsiktero imenitno, posebno reč, ki je še nikoli ni vidil, morebiti zapazi. Tukej pobere kakšno skalo, ki se povsod ne najde, obuje irhovo rokovico, déne skalico na dlan in jo prebije z kladvam, jo odkreše tù in tam po zidarski viži, de izdela perpravin štirivoglat kosec od dvéh do tréh palcov (colov), kakor se v muzeumskih omarah vidijo. Take štirivoglate in plošnjate skalice se v ličje, lubje, ali v ruto zavijejo, ako popírja za oviti pri rokah ni, zató de se kamna ali rude lice ne mlini, okruši, znaníla ne zgubi in se po poti v besagi, mavhi ali v žaklji domú seboj nese. Doma se vsaki kosec v dva popirja zavije, in en listek dodene, na kterim se zapiše, kje se je ta kamen, ruda i. t. d. najdla. Za daljej poslati in prepelati, se take zavite skale pokoncu ena pri drugi tesno v skrinico vložé. Kar do polniga manjka, se z oblancami, žaganjem ali senam nadomesti, de pribiti pokrov vse terdno hrani takó, de se clo nič ne gane. ‒ Drugej spet zagleda počivavec okamníno (Fossil) polževe ali druge podobe, če je v celini skale zarašena. Le dleto in kladvo v roko! Kmalo bo od roba odlomljena in lepo izlušena. Zavij jo po tem v popir, in dopiši kraj, kjer si jo najdel. Ne sme se pozabiti, kjer take okamníne najdeš, tudi gline, létne, peska, ki jih okriva, seboj vzeti, de se po tem domá ali v muzeumu na tanjko z vodo spere. To se pa takole storí: Glina, blato, letno ali pesek se v globoko posodo dene, se zalije z merzlo vodo; oterjena glina pa se mora kuhati, de se razpustí. Taka blatna voda se skoz gosto žimnato ali drateno sito odlije, in se takó dolgo čista voda doliva in izklopovza, dokler se kalna voda kaže; kader pa čista postane, se čisto oprani in na dnu zastani drobni pesek posušen ohrani, v kterim se grozno majhni okamneni polžiki in rakove lupinice (Cytherinae) najdejo, ktere se z golimi očmí ne vidijo. Take male rečí iz peska izbirati, potrebuje velike poterpežljivosti, zdravih očí, povekšivniga gledála (Loupe), ktero vsaka reč nar majn 16krat veči kaže kakor je; z drobnim penzeljčikam (ali metlico) iz leverčnih dlak napravljenim, ki se na koncu oslini, de se ga polžek prime, se lahko od peska loči in v mikroškopu čez stokrat veči na tanjko ogleduje.

Tam teče in beží lep kukec (Käfer); dva urna persta ga kmalo vjameta, de se v pripravno posodico, z gobnato skorjo zamašeno, shrani. V prevotljeni zamaši druge manjši posode tiči cevka, skozi ktero se mali kukci v flašco denejo, zató kér ni dobro velicih in malih skupej devati. Stekljena ali kositarnasta zamašena posoda se v krop vtakne, ‒ in kmalo so živalice mertve.

Če ima učenec veselje in čas več rečí loviti in iskati, naj v gojzdu, na prodih i. t. d. listje in kamnje vzdigne; naj loči mah od skal, od drevja, pri tléh, na poropkih, tudi naj odlomi ločeno lubje ali skorjo; tudi v gobah i. t. d. bo najdel marsikteri merčes (Insect), červiče, in polževe lupinke, ki se sicer ne vidijo.

Kukci ali kebri se skozi desno skorjato perutnico, drugi merčesi pa skoz herbet na bucike (knofle) nabodejo; nekteri se tudi v žganji do doma ohranijo; polževe lupine se po poti v škatlici hranijo, v ktere se enmalo mahú dene. ‒

V strohljenih poropkih se najde veliko lesajednih žival. Skorja osušeniga kravjeka in kojnskih fig se s paličico ali tersko vzdigne; pod njimi in v njih se najde veliko posebnih kukcov, kteri v zemljo zginejo; z dletam ali s kakšnim dolgim močnim nožem se zemlja odkoplje; takó se dobijo lahko očedeni kukci. Clo smerdljiva mèrhovina je ogledati, v kteri se posebno lepi kukci redijo in najdejo. Zaveži z ruto usta in nosnice, porini merho na stran, in poberi s plošnjatimi tanjkimi klešicami (Pinzette), če se ti gnjusi, merčese s perstmí loviti in pobirati, kteri se v škatlico v mah skoz prevotljeni pokrov spustijo, in potem jih zamaši, in hrani v žganjim cvetu (Weingeist). Mravliša imajo tudi posebne gostače. ‒ Pri jezérih, mlakah, grabnih, lužah in močvirjih se slišijo šumeti in se vidijo mnogoverstne pleména merčesov; kačji pastirji, komarji, veše i. t. d. Na mahú, ločku, germovji, na stebljih lazijo polžiki in druge živali, v vodi plavajo in se potopujejo kukci i. t. d. Gost sak, ravšelj, nam pomaga jih vjeti. Pa tudi v blatu, ktero se s sakam vzdigne, se najdejo lepe živali, če se v situ, kakor je pri malih okamnínah govorjeno bilo, z vodó izčistijo. Ravno takó tudi v blatu, kteriga ribči z ravšeljnam ali mrežo iz vode potegnejo, priden učenec ali sicer prijatel natoroznanstva posebne rečí in živalice najde. ‒ Platnjeni sak, na obroč našit in na palico nataknjen, nam z lahkim trudam veliko lepih živalic donese, če se po travnikih, kakor de bi kosil, sèm ter tjè verh cvetja, po zeliših, ob germovjih ž njim kakikrat švigne; sak na stran nagnjen, de vjete zakriva, se počasi vzdignje; na dnu mergolí polno posebnih živalic: kobilic, kukcov, stenic, mergolincov, muh, ôs, gosenc, pajkov i. t. d. kterih bi drugač tudi z velikim trudam in skerbnim izkanjem dobiti ne bilo mogoče.

Gosence, kukci, muhe in druge živali, ki po drevesih ali germih tičijo, se dajo vjeti, če se dežník (omrela) pod drevó ali germ odperta in obernjena položí, in potém drevó potrese ali s palico po vejah mahne. Spomladi proti večeru na verbah in svibovih mačicah véše in drugi ponočni metulji sok ližejo; na to vižo, kakor je bilo ravno rečeno, padajo presiti in omamljeni v dežník ali v razgernjeno rijuho, de se jih lahko veliko vjame za podúk. ‒ Podnevne in večerne metulje, muhe i. t. d. se vsakdo lahko kmali navadi loviti. S sklépnico (Fangschere), ktera je z redkim in tanjkim platnam prevlečena, pa tudi z gostim sakam, ki je iz tanjciga sukanca spleten, je lahák lov, ki se da v vsakim kraji porabiti. Če se v sočno drevesno skorjo zvečer s kakim nožem zareza naredí, se najde drugi dan okoli soka polno sladkosnednih posebnih gostačev, kterih drugači ni lahko dobiti. Červiči in pajki se shranijo v steklenicah (flašicah), ki so s žganjim cvetam napolnjene. Kdor si hoče v podúk sebi ali drugim lepih in pisanih metuljev pridobiti, naj si jih domá iz gosenc zredí. Gosence različnih plemén tudi posebni živež potrebujejo. Jih nabérati je lahko délo; one se denejo v majhno kositernato skrinico, v ktero se jim tudi živeža, to je, taciga želiša ali cvetja priloží, na kterim so bile najdene, tode se jim mora jed vsaki dan ponoviti in škatlica iztrebiti, de živalice ne poginejo. ‒ Povilke in punčice (Coccons und Puppen), pa tudi drugi merčesi in polževe lupinke se najdejo na drevesih za razhrebano skorjo, na stenah, med plotnimi dilami, pri koreninah v zemlji, pod maham, grivam, skalami, plošami i. t. d. Ti se po poti v mah vložé in v leseno skrinico shranijo. Domá se predenejo v veči skrinico, in se položijo na zemljo, ktera mora za to na dnu skrinice biti; pokrijejo se pa s tanjcim platnam, de izleženi metulji uiti ne morejo.

Pri iskanju je potreba pri germovih, porobkih in skališih (Geröll, Stein und Schutthaufen) se varovati, de človeka kaka kača ne piči, ktere se po enacih krajih rade potikajo, de si miš, tičjih gnjezd, pa tudi merčesov za svoj živež išejo. Kače so plašne, rade bežijo; če se v tacih krajih ali kotih s palico enmalo potolče ali zašumí. Kače pičijo le takrat, kader se branijo; kakor vsaka druga zver se tudi one v nevarnosti branijo in svojiga življenja varjejo. Kdor hoče pa kače, kušarje, martince ali ašerce loviti, ne sme okoren, ampak mora gibčin biti, de kaj ne skupi. Kačje domovanja so kertíne, luknje v zemlji, pod skalami, v zidovjih, v germovjih, močirjih, mlakah, prekopih, in v strugah, v sončnih, kamnitnih krajih in visočinah, po hribih, gojzdih, pa tudi po skalnatih planinah noter do večniga snega dolazijo. Če hoče kdo kače in gade loviti, naj stopi v škornjah na kačji život, blizo zativnika; glava se k tlam pritisne s palíco ali klincam, po tém se z dvema perstama ali pa bolj varno z močnimi plošnjatimi klešicami (Pinzette), ali s kakim drugim precepam, za vrat tesno pri glavi dobro prime, de se nemore nazaj zviti in vgrizniti. Za rep jo popasti in hitro kviško vzdigniti, zató ni vsaki dosti gibčin, po tém takim ni tudi varno kač loviti. Vjeta kača naj se v poličnico, putrih ali kako drugo terdno posodo z vozkim vratam z repam naprej spustí in urno zamaší. Domá se dene posoda v kad, se odmaší in kader kača vùn pride, se prime z lesenimi ali plošnjatimi ognjišnimi klešami za zativnikam, in se dene v prostorno globoko posodo, se zalije s žganjenim cvetam, in se zakrije, de ne uide, kjer pa kmali cerkne. Kader je cerknjena, se ji emalo trebuh z nožem prebode, v život slamice ali druzih tanjcih cevk (Röhrchen) porine, de se žganje tudi po truplu razlije. Takó je tudi pri ribah ravnati, ako jih hočeš v žganji shraniti, ali jih v muzeum poslati. Če hočeš pa več rib poslati, moraš vsako posebej v platno zaviti in zraven nje listik položiti, na kterim je zapisano, iz ktere vode je, in kakó jo tam imenujejo. Težji je cele martince ali ašarce vjeti, zató kér se jim rep grozno rad odlomi, če se za rep popadejo. Če ni celih martincov takiga pleména dobiti, naj se šamlja (Stummel) in nje rep v žganje dene; en konec bronastiga drata v truplo in v rep porinjen, ju skupej sklene, de sta kakor cela viditi.

Martincov griz ni strupen. Če pa kteriga kača piči, in če se ne vé, ali je bila strupena ali ne, je varno ranjeni kraj, če je mogoče, podvezati. Ranica naj se z ojstrim nožkam enmalo nareže, in nekoliko kerví izsesa, brez skerbí, zató kér gadov strup le v kervi zastan škodje. V slinah, tudi če se požró, ni škodljiv, če le žnablji niso spokani ali sicer ranjeni. Boljši je pa vunder slino vselej vùn pljuniti. Rana naj se potem s scavnico spêre, in se bo kmalo zacelila. Knapi, sekači in voglarji zareze ali vséke tudi z rutami, v svoji vodi omočenimi, pokladajo, in tako rane kmalo zacelijo. Rumena kersníca, sv. Antona roža, zdej po latinsko sploh arnika imenovana, ni za silno potrebo povsod pri rokah.

Žabe, gerde krote se ne prijemajo z golo roko; en sak ali ravšelj se čez-nje položí; po tem se zagrabijo za bedro s plošnjatimi klešicami ali pa s precepljenim klincam, in se hranijo do doma v žaklji ali v kaki drugi posodi. Umorijo in hranijo se, kakor je poprej od rib rečeno bilo. ‒ Če se gladka globoka posoda ali pisker v tla na vertu, travniku, gojzdu i. t. d. zakopá, in en drug pisker ali lonec brez dna noter povezne do krajca s zemljo zadela, se bodo vsako jutro marsikteri merčesi in male živali v njem vjete našle, ‒ Koliko plemén miš in topirjev je pri nas, še ni popolnama znano; zatorej prosimo, de bi se take posebne pleména v muzeum pošiljale. Z irhovo rokovico naj se primejo, de, če ravno vgriznejo, skozi irhovno raniti ne morejo. Ohranijo in pošiljajo se v žganici (Weingeist) v lesenih ali steklenih zamašenih posodah.

Lov zverín, ptičev in rib je lovcam in strelcam znan. Vsaka dežela in vsaki kraj ima svoje pleména. Povodne sklepnice (Muscheln) se z gostimi grabljami iz blata ali péska lahko dobijo, in kuhane, mesá otrebijo. Čepine (Schalen) se kakor polževe lupine v skrinico v mah ali med predivo ena poleg druge, vsaka posebej v papir povita, skladajo, de se ne starejo po poti pošiljanja!

Kdor hoče eno ali drugo stvar viditi, ali v eni ali drugi téh rečí kaj več zvediti, naj obiše gosp. Schmida v Šiški, ali pa gosp. Freyerja v muzeumu.


1) Radi bi v »Novicah« vse te pogovore natisniti dali, pa prostor »Novic« nam tega ne pripusti. Torej bomo le od nar važniših in našim bravcam primernih govorili. Vredništvo.