Večerna zarja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Večerna zarja.
Anonimno
Izdano: Domoljub 21. november 1889 (2/22), 210—213
Viri: dLib 22
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Avrora Vraki-jeva je bila slavno znana in bogato plačana italijanska pevka in gledališka igralka. Toda roži odmenjeno je le malo časa za cvetje, kmalu ovene cvet in nikdo se ne meni več za cvetko; tudi v človeškem življenju so mladosti in cvetoči lepoti dnevi le pičlo odšteti. Avrora je tudi poskušala to grenko resnico; dolga bolezen na pljučih, ki jo je spremljevala več let, oropala jo je vsega, v čemer je Avrora iskala svojo srečo. Izginila so cvetoča lica. porabil se je obilen denar in izgubili so se prijatelji in občudovalci slavne pevke. V neki predmestni hišici v mestu Novem Jorku v Ameriki, kamor je šla iskat igralka novih lavorovih vencev, ležala je Avrora v majhni, mokrotni sobici v 36. letu svoje starosti zapuščena, pozabljena in za smrt bolna. Siromaštvo se je kazalo v sobici; revna priprosta postelja, mizica in par stolov, bilo je vse pohišje. Dragocenosti, ki so jo nekdaj krasile, zapestnice, uhani, prstani, vse je šlo vsled dolge bolezni v zastavnico, da se ji nikdar več ne povrne.

»Sestra Terezija, silno sem slaba, prav da so vas poslali iz samostana meni v postrežbo; noč me skrbi, ker ne morem nič zaspati in žeja me muči neprestano. Dajte mi vode!« reče bolnica usmiljeni sestri Tereziji, ki je prišla prvi dan v postrežbo. Sestra precej odide vode iskat.

»Kako znan se mi zdi ta obraz: kar pretreslo me je nekaj, ko sem postrežnico prvikrat pogledala;« reče bolnica sama sebi.

V tem usmiljenka donese vode, pomore rahlo bolnici, da se sklone pokoncu. »Gotovo čutite danes hude bolečine?« vpraša postrežnica bolnico. »Kakor da bi gorelo v meni, tako me v prsih žge in peče,« odgovori Avrora s slabim glasom in položi svojo voščeno-bledo velo roko na razžarjeno čelo, globoko vzdihne in omahne do smrti trudna na svoje zglavje.

»Oh sestra Terezija, jaz sem bolna, nevarno bolna, in pa nesrečna, strašno nesrečna.

»Vidim, odgovarja sestra, da ste zelo bolni, vendar upanja ni da bi izgubili; zdravila vam z božjo pomočjo še vedno lahko pomorejo k zdravju. Koliko so jih že zdravniki rešili iz nevarnih bolezni; morda se jim posreči, da rešijo tudi vaše življenje.«

»Meni rešiti življenje?« rekla je Avrora rahlim glasom. »Čemu bi še živela? Da, bila sem mlada, zdrava in lepa, bila sem iskana in občudovana; kader sem nastopala kot pevka po gledališčih, vreli so ljudje skupaj in ploskali mi in pozdravljali me in obsipali me z venci — to, sestra Terezija, to je bilo življenje. Mladost, lepota, to je življenje, a to je mene zapustilo, jaz sem sedaj mrtva. Čemu torej še upati, čemu še dolgo čakati tukaj? Za mene je vse minolo, do zadnjega vse.«

Razburila se je pri teh besedah bolnica tako, da je kmalu potem nezavestna obtihnila. Sestra Terezija pa ji je močila s hladilno vodo razpokane ustnice in razbeljeno čelo ter vmes na tihem molila. »Kako ste dobra, sestra Terezija, vedno ste mi ob strani, pojdite počivat, da se preveč ne utrudite,« reče postrežnici Avrora, ko se vzbudi iz nezavesti.

»Ne, tega ne smem storiti; moja dolžnost je, vam streči tudi po noči.«

»Koliko ste stara, sestra Terezija?«

»Osemnajst let!«

»Osemnajst let! — Ah, tako mlada še in zapustila ste svet; živa ste samo sebe zakopala v grob samostanskega življenja,« reče Avrora.

»Gospa, vi ne veste kaj govorite, pravi sestra Terezija. Vi ste skusili svet in njegovo veselje, kakor ste mi ravnokar blagovoljno pripovedovali; imeli ste v obilici vsega, po čimer Vam je hrepenelo vaše srce — bili ste srečni, veselili ste se življenja, toda ali ni bilo vse to le skrivnostna senca, ali niso bile to prazne sanje, ker se je vse tako hitro otreslo, ker je vse tako nagloma izginilo? Vi niste srečni, jaz pa sem v svojem poklicu popolno zadovoljna in srečna.«

»Ah, pravi bolnica, tudi jaz sem bila zadovoljna in srečna; če je tudi, kakor pravite, vse na svetu le senca, vendar je meni saj nekaj trenotkov solnčni žarek razsvetljeval pot življenja. Srečno sem preživela eno leto na strani svojega blagega moža, katerega ljubezni nisem bila vredna, katerega bi ne bila smela nikoli nehati ljubiti, katerega bi ne bila smela zapustiti.« — V tem je bolnica, katere lica so polile solze, prijela sestro Terezijo za roko ter je nadaljevala:

»Tudi jaz sem bila osemnajst let stara, kakor ste vi sedaj, ko sem se poročila s svojim možem; bila sva srečna prvo leto svojega zakona, ljuba hčerka naju je posebno iskreno družila. O, da je vedno tako ostalo! Ne bilo bi mi treba sedaj umirati v tujini, in če bi morala umreti, umrla bi saj med svojimi in domači bi mi zatisnili trudne oči. Toda mene je vjel nek slepar v mreže moje mladostne lahkomiselnosti; občudoval je moj lepi glas in zatrjeval mi, da si ž njim na gledališčnem odru prislužim milijone, da si pridobim, kar je bilo meni veliko več vredno, slavno ime in zaslepljena sem mu verovala, storila sem, kar se vam zdi nemogoče: zapustila moža in hčerko ter pobegnila z onim človekom v daljno Ameriko, kjer sem pod tujim imenom res žela veliko slave s svojim petjem, kjer sem si pridobila obilo denarja, a sedaj po dolgi bolezni ni ne slave, ne denarja, sedaj nimam druge želje, nego kmalu umreti.«

Sestra Terezija je s posebno pazljivostjo poslušala povest bolničino in srce ji je vedno urneje bilo, ko je povedala bolnica, da je iz lepe Italije doma.

»Tedaj ste tudi vi iz Evrope, prav kakor jaz; pod tujim imenom, pravite, da živite tukaj, ali bi smela vedeti, kje da je vam tekla zibel?«

»Tukaj vzemite ključek; odprite miznico, ondi najdete moj krstni in poročni list; moje pravo ime po možu je: Ana Bolgaro! O da bi bil sedaj moj mož pri moji smrtni postelji, ali da bi moja hčerka Magdalenka bila pri meni, da bi jima zaklicala: Mož, hčerka, odpustita mi! ter potem potolažena umrla.«

V teh besedah pa omahne sestra Terezija na posteljo k bolnici ter vskrikne: »Mati, oh, moja mati! Jaz sem Magdalena Bolgaro, vaša hči. Tedaj je vendar Bog uslišal očetovo in mojo prošnjo, da sem našla svojo mater, o kateri mi je oče tolikrat pripovedoval, za katero sva vsaki dan molila ...«

Dolgo časa ni bilo čuti nobene besede.

»Da, da, ti si moja kri, tako mi je reklo precej srce, ko sem ti prvikrat pogledala v tvoje oči; rekla sem si: to so njegove, to so očetove oči. — Povej mi hitro, draga hčerka moja, ali mi je oče odpustil, ali še živi, kako si ti prišla v Ameriko, povej mi hitro predno umrjem, ker srce moje se mora vtopiti, tako mi bíje vsled nenadnega najinega sestanka.«

Hči jej je v kratkem narisala svoje življenje: »Moj oče je živel vedno za-se in skrbel je za-me, kakor za punčico svojega očesa. Vzredil me je v strahu božjem, molil z menoj doma, vodil me v cerkev in vsaki dan posebe molila sva tudi za mater. Ko sem dorasla, razodel mi je oče svoje skrivnosti, kako da je vse povsod iskal svojo ženo, celo v daljno Ameriko se je podal, ko je zvedel, da se je tje preselila, a se je žalosten brez nje vrnil na dom. Pred dvema letoma je vsled britkostij umrl, a naročil mi je na smrtni postelji, naj jaz tudi zanaprej povprašujem po svoji materi. Zato sem tudi jaz prišla v Ameriko, hodila iz mesta v mesto, pozvedovala povsod, a nikjer ničesar zvedela. Ker sem izgubila upanje, najti svojo mater, šla sem k usmiljenim sestram, da bi ondi z deli krščanskega usmiljenja potolažila razžaljenega Boga in izpolnjevala poslednje naročilo svojega očeta: Dete moli, da Bog dodeli tvoji materi srečno zadnjo uro. — In ko ste vi postrežbe potrebovali, poslali so mene k vam v pomoč, tako sva se našle mati in hči. Pač da so čudna pota božje previdnosti in dobrotljivosti.«

»O Bog, kako si dober, kako čudovit, vzdihovala je bolnica, čem bolj te človek pozabi, tem skrbneje ti nanj paziš. — Dete moje, sedaj so izpolnjene vse moje želje; našla sem svojo hčerko, zvedela, da mi je mož odpustil; poskrbeti hočem, da mi tudi Bog odpusti. Vkreni vse potrebno, da pridejo z Bogom k meni, ker za-me se je nagnil dan in ne vem, če bom noč preživela.«

In ni je preživela noči; solnce sreče, ki jej je tako žarno zasijalo v mladosti, a se skrilo pozneje v življenju, zasijalo jej je še enkrat v večerni zarji, ko je potolažena z Bogom ugasnila za vselej v naročju svoje ljubljene hčerke — sestre Terezije.