Večerja iz torbe in o nevoščljivih medvedkih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Deklica Delfina in lisica Zvitorepka
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fortuna, Teja Ovčar
Izdano: (COBISS)7429377
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Večerja iz torbe in o nevoščljivih medvedkih

Delfina je od začudenja pozabila zapreti usta, veteran je veselo stisnil k sebi boben, lisici pa še mar ni bilo.

  • Se boš že navadila, je rekla Delfini. Zdaj bomo pa večerjali. Iz torbe je potegnila bleščeče bel prt in nanj položila okrogel hlebček sladkega ajdovega kruha z orehi vmešanega, tenke rezine kraškega pršuta, domače in ogr­ske salame, pet vrst sira, vložene gobice, majonezo, olive na grški način in olive v olju. Na prt, z dobrotami pokrit, je priplaval dišeč lipov cvet...

Potem so večerjali. Lisica je k jedem srebala kitajski čaj, Delfina je kanila vanj kapljico limone, veteran pa ga je žalil s krepkim požirkom temnega, omamno dišečega ruma.

Za veverico pa se je od nekod usulo na prt polno debelih suhih orehov in lešnikov. Tako močno so dišali, kot da si jih pravkar pobral s tople krnele peči. Stemnilo se je.

Delfina je že pomislila, da bo morala po takem čudež­nem dnevu že iti spat v šotor, ko je rekla lisica:

  • Kdo bo hodil zgodaj spat! Dan je bil dolg, pa ga še malo podaljšajmo. Pripovedujmo si povestice.

Partizan - veteran in Delfina sta molčala, ker se prav kar nista spomnila nobene povestice. Lisica pa je pobožala veveričin nemirni rep in neutrudno nadaljevala:

  • Bom pa jaz povedala, kako sem medvedkoma deli­la sir. Bil je prav takle lep večer kot nocoj, ko sem ju srečala pod mladim leskovim grmom. Čisto prava bratca, pa še dvojčka povrhu: Rjavček in Škilavček. Grozeče sta stego­vala šape in pretila drug drugemu. Stopila sem bliže. Na tleh med medvedjima bratcema je ležal zajeten kos sira.
  • Midva bi si rada razdelila sir na dva dela, je zabrun­dal Rjavček.
  • Pa ne zaupata drug drugemu kajne, sem vprašala. Bratca pa taka!

Prikimala sta. Sir pa je dišal lepše kot najslajše vijo­lice, lepše kot vrtnica.

  • Tetka, ali bi nama ti razdelila sir, je zinil Škilavček.
  • Ničesar raje kot to, sem rekla. Vsakemu enako. Nobenemu drobtinice več, nobenemu drobtinice manj.

Ugriznila sem in krepko pregriznila sir na dva dela.

  • Tu je tvoj kos, in tu tvoj.
  • Moj kos je manjši, se je nakremžil Škilavček.
  • Počakaj, ljubček, sem rekla, takoj bo pravici zadoš­čeno.

Odgriznila sem precej od Rjavčkove polovice slast­nega sira.

  • Moj kos je manjši, se je zacmeril Rjavček.

- Poglej no, poglej, pa še res je. Takoj bom uredila. Ugriznila sem v Škilavčkov kos in odgriznila. Pa je bil koj manjši. Mislite, da sta bila, tepčka nevoščljiva, zado­voljna? Kje neki!

  • Bratec ne bo dobil niti drobtinice več kot ti, sem obljubila ob vsaki novi delitvi. Kako mi je teknil slastno dišeči sir, ki ga že tako dolgo nisem jedla.

Navsezadnje sem zadevo vendarle pravično uredila in sir razdelila na dva enaka dela. A sira ni bilo nikjer več. Smrkavca nevoščljiva sta na ves glas zatulila.

  • Tetka, pojedla si nama cel kos sira.
  • Saj sem vama obljubila, da bo vsak od vaju dobil do drobtinice enako. Nihče od vaju ni dobil več in nihče ni dobil manj. Lepo pozdravita vajino mamo, medvedko Medo. In na svidenje čimpreje.

Prav nič se mi tepčka nista smilila. Nemara sta se kaj naučila, še bolj verjetno pa nič.

  • Povestice je konec, zdaj pa spat, je zaključila Zvito­repka. Vsi štirje so šli v rdeči šotor in vso noč je nad njimi šumela cvetoča lipa ter jih je ovila z vonjem po medu.
  • Vsak ponedeljek je dolg, je še v polsnu šepetala lisica Zvitorepka.