Vdova Grad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vdova Grad
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 18. januar 1908 (41/14), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Njeno telo je bilo vitko in visoko, lepo vzrastlo in kot ulito, polt rožna in čista, lasje le napol črni, a oči so se kot iz koketnosti, in le časih nenadoma zagledali vstran. Taka je bila na zunaj in na prvi pogled vdova Grad, s katero me je seznanilo življenje pred dvemi leti, in ki sem jo od takrat pogosto obiskaval. Nagajala mi je ta ženska, ne samo njena zunanjost, ampak še bolj njena odkritost in presrčnost, neprisiljenost, s katero se je vladala in govorila, in zdelo se mi je, da nima nikoli niti ene skrivne, zahrbtne misli. Njena odkritosrčnost me je presenetila, a zatrdila mi je, da z drugim bi ne mogla tako prosto govoriti kot z menoj, in to mi je vsekakor zelo laskalo, zakaj bila je interesantna, lepa vdovica, razumna pa celo preveč, vsaj kakor je bilo meni prav.

Sedel sem pri njej na zofi, na skromni, usnjeni zofi, tik nje, ki je šivala na šivalni stroj. Bil sem že precej intimen z njo in jo objemal prešerno okoli vratu, vihal rokav čez komolec in jo poljubljal in grizel v rožnobelo, polno roko. Ni mi branila, ni me karala, samo včasih mi hipoma iztrgala roko in se nasmejala nekako obupno. Tako se zabavaje sva kramljala nad seboj, in vdova Grad mi je pripovedovala svojo povest:

»Seznanila sem se ž njim na plesu, in to je bilo res čudno, kar takoj sva bila všeč drug drugemu. Že po tretji turi me je vprašal, če bi ga vzela, in jaz, ki sem imela celo dva doktorja na ponudbo, sem odgovorila da. Oni je bil namreč stražmojster pri orožništvu, bil jo kakih pet let starejši od mene, malo prečokat, a drugače čeden, ne lep, ampak možat.

No, poslala sem ga k očetu, ki je bil tisti večer moj gardedama. Malo je bil v zadregi, to se pravi, bila sta oba v zadregi, oče in stražmojster, ali za enkrat ni bilo nič. Moj oče namreč ni mogel trpeti orožnikov in sklenil je kratkomalo, da ne dovoli ta zakon. Meni seveda ni bilo nič, s smehom sem se ločila od svojega oboževatelja, in skoro mi je bilo ljubše, da se je steklo tako. Bila sem še mlada in neskrbna.

In tako sem ostala dekle. Hodila sem v gledališče, čitala romane, hodila na plese, zakaj ples je bil moja strast, ki bi me bil kmalu ugonobil. Glejte, ples mi je pokvaril oči, skoro bi bila oslepela, in še zdaj gledam krivo, ples me je prehladil, zbolela sem in izgubila vse lase. Bila sem nekaj časa čisto gola po temenu, ha-ha-ha, res prava nakaza. Potem so mi zrastli, a ostali so kratki, in plesala nisem več.

Tretje leto potem je umrl moj oče in dve leti zatem sem dobila na svojega godu dan čestitko od nepoznane roke in iz tujega kraja. Ugibala sem po pisavi, po naslovu, a nisem uganila. Odprla sem pismo. Čestital mi je moj stari čestilec, stražmojster. Odgovorila sem, se zahvalila in povedala, da mi je umri oče. Začel mi je zopet dopisovati, in tako sva se slednjič pismeno zaročila. Prišel me je obiskat, pa se nisva poznala, prišel je ženin k nevesti, a videla sva se samo enkrat pred petimi leti na plesu. Imela sem se sniti ž njim na kolodvoru. Šel je mimo mene, a seveda si ga nisem upala nagovoriti, in samo zato, ker je bil v orožniški uniformi, sem zaklicala za njim, ko je bil že daleč naprej, njegovo ime. Bil je on.

To je torej roman moje mladosti, to je bila moja ljubezen. Potem sva se poročila, bilo je zvečer majnika meseca, in nato sem šla z njim na deželo, kjer je služboval. Začelo se je dolgočasno, enakomerno življenje. Moj mož je bil predober, premiren človek; kadar je bil v službi, ga nisem videla po dva dni. Služba je bila naporna in težka, parkrat bi bil kmalu ostal v snegu, nekoč je na sledu za tatovi padel po skalah v prepad in med padcem dobil notranje poškodbe. Začel je bolehati, operirali so ga na želodcu, prvič brez uspeha, in zopet in zopet. Bil je rak. Bolezen se je vlekla, bil je dvakrat v bolnici, a se vedno vrnil na dom. Izpirala sem mu rano, strašno, gnjilo rano, in vedela sva oba, da ni pomoči. Njegova puška je visela v sobi, in večkrat je vstal in jo hotel sneti; vedno sem mu ubranila. Postal je neznosen. Mučil me je in mi očital nezvestobo. »Kadar bom umrl, in se boš drugič možila, bom prišel k tvoji poroki. S puško bom prišel, in streljal, da bo večje veselje.« — Tako je govoril. A potem me je začel siliti, naj ga ustrelim, zakaj bolečine so postale neznosne. Sklonil se je pokonci in strašen, bled in suh, uprl svoje globoke, gasneče oči name in pokazal s prstom na orožje: »Prosim te, ako si me kdaj ljubila, ustreli me!« — To se je ponavljalo dan za dnem. Slonela sem ob oknu in gledala na cesto. Spodaj se je sprehajal trski zdravnik, mlad; odkar sem se omožila, je gledal za menoj. Pozdravil me je in začel pogovor. Pozdravila sem, a v tem začutila poleg sebe smrdljivo sapo. Mož je stal poleg mene in gledal na cesto. Pomagala sem mu v posteljo in ga odela. Takoj nato je začel vnovič siliti vame, da mu nisem zvesta, in naj napravim konec njegovim duševnim in telesnim mukam. Bila sem v tistem hipu popolnoma brezčutna in stopila sem napol nezavedno kot stroj po puško v kot in jo nastavila možu ravno na srce. Položil je desnico na mojo roko, ki je držala napetega petelina, in že je zadonel tih in boječ pok po izbi. Moževa roka je omahnila in oči so se mu zaprle. Le nekoliko krvave pene je privrelo iz rane, par kapljic krvi se je poznalo na srajci. Položila sem puško na posteljo in šla klicat ljudi.

Vsem se je zdelo čisto naravno, da bolnik ni mogel več prenašati bolečin in se je zato sam usmrtil. Niti se več ne spominjam, ali se je bilo treba meni sami izmisliti to laž, ali so jo našli sosedje. Prišel je tudi zdravnik, ki je edini gledal malo sumljivo, a potem stopil k meni in mi izrazil svoje obžalovanje. Napravil je tudi mrtvaško spričevalo, kakor sem mu narekovala, in samo parkrat pogledal nekako skrivnostno name. Jaz ga nisem hotela razumeti. Moža smo pokopali, zdravnik je silil še vedno za menoj. Prišel je celo k meni na stanovanje in hotel nekaj začenjati. Sedel je na zofo, me siloma poljubil in slednjič se mi začel laskati, češ, kako sem srčna, kako znam streljati ...

Pokazala sem mu vrata.

Preselila sem se iz onega kraja, prišla sem v mesto, a na možev grob grem vsako leto. Vem, da ga ni več nikjer, ali v spominu nanj živi njegova duša.«

Gledal sem ji v obraz, in moja roka se je nekako boječe odvila z njenega vratu. Gledal sem jo in zazdela se mi je čudovita in neumljiva, polna nasprotstev, a vendar tako resnična.

Takoj nato sva začela govoriti o sosedni družini, kjer obiskujejo gospo golobradi lajtnanti.

Dva meseca me ni bilo pri moji vdovi, a ko sem jo zopet iskal, je nisem našel. Dejali so, da se je vrnila v trg, kjer ima svojega moža pokopanega, in ugibali, da se baje misli poročiti z bogatim krčmarjem. Danes sem pa izvedel, da je že bila poroka, da torej ni več vdove Grad.