Vasilij Mirk
| ← Ti, ki dihaš | Vasilij Mirk Mrzle pravljice Tomaž Šalamun |
Vsi so požrli materin zlati nadev → |
| |||||||
Vasilij Mirk
je pomival posodo, dokler se ni
raztreščila. Justica je
malomarna. V kantah rjavi.
To so okna za tenke pižame.
Dva sva v mastnem grozodejstvu.
Sončnice v srce bulijo,
simbol za požiranje livad.
Clock-wise sem mu pod krili
pobral vse perlice. O, rdeča
čebela! O, temno rdeča
čebela! Mojzesu nisem prisolil
klofute niti v sanjah.
Smrtna obleka, smrtna obleka,
izčistovana si! Na oblačnem
nebu plava srna. Kupi
zelenih in rjavih listov
padajo na moje vžigalice. Grla,
nakopičena z zgrbljenih mul,
povaljana z valjarjem za testo pod
Scuolo di San Rocco. Samo
preprosteži spijo pod mastnimi
kočami in si ne umivajo
las. O, beli sladki liščki s
sladko belo košarico, bilí ste.