Vas Kot

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Vas Kôt. Povest.
Fran Zbašnik
Avtor se je podpisal s psevdonimom Žaljski.
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (49. zvezek), 1896, 3–72
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI.dno

I.[uredi]

Naslov, ki smo ga dali tej povesti, utegne se zdeti marsikomu nekoliko čuden. Vendar ni tako neopravičen, kakor bi kdo menil. Namen nam je namreč opisati kar vso vas, oziroma baviti se do malega z vsemi prebivalci te vasi. „Kaj?“ popraša marsikdo, neverjetno z glavo majaje; „kar vso vas? To bo šlo pač malo težko!“ Ne, dragi čitatelj, le počakaj mi nekoliko, da se sporazumeva, in ne odloži mi zaradi malo prikupljivega naslova precej knjige na stran. Zagotavljam te, da mi ne bode delalo posebne preglavice, predstaviti ti vse vaščane naše vasi, kajti ta vas nima nič več kakor — tri hiše.

„A tako?“

Da, tako, dragi čitatelj! Samo tri hiše, ali tri družine obsega vas Kôt, in ta kraj bi se tedaj pač priličneje imenoval selo ali zaselje, toda kaj moremo mi za to, da stoji na jedini krajevni deski ali tabli drugače zapisano.

Lepo lego ima ta vasica. Obrnjena je proti jutranji strani. Za hrbtom se ji dviguje kakih tri sto metrov visok hrib, ki je lepo zarasten z bukovim in smrekovim lesom. Sem ter tja se tudi kaka breza blesti izmed gošče. Vsaka hiša ima na sprednji strani lep sadni vrt, od vrta naprej se razprostira ravno polje, a še dalje naprej zelené lepi travniki. Tako ima vsak teh posestnikov kar na kupu, česar potrebuje. Za hrbtom mu rastejo drva, tako da ni treba hoditi daleč po nje, v obližju hiše mu daje po letu košato sadno drevje prijetno senco, kjer se lahko odpočije po trudapolnem delu, a polje in travnike ima kar v jednomer pred očmi. Iz hriba, ki se dviguje za hišami, izvira tudi čist in mrzel studenec, ki se nikoli ne posuši, in ki priskrbuje tukajšnjim seljanom zdravo pitno vodo. Onkraj njiv, tam sredi travnikov pa se vije precejšnji potok, ki daje ondotnim tlom vedno dovolj moče, tako da trava tam kaj bujno poganja.

„Pa zakaj se ni naselilo ondi več ljudij, če je vse tako ugodno,“ poreče kdo.

Vzrok je ta, da je ravnina, ki se razprostira pred našo vasjo, precej omejena. To vam je le majhna, ozka dolinica, ki je samo proti vzhodni strani odprta. Prav za prav sta v Kotu samo dva kmeta in pa jeden kočar. Hiše so bile tedaj, ko se pričenja naša povest, še vse lesene. Malo so se razlikovale druga od druge, in vendar so se naši vaščanje, kar se tiče premoženja in imetja, zelo razločevali drug od drugega. Najbogatejši je bil, o tem ni dvojiti, kmet Anton Grabež, čegar hiša je stala sredi drugih dveh. Na desni strani od njegovega posestva je bila hiša drugega kmeta, Franceta Veseljaka, a na levo roko hiša kočarja Ivana Mravlje.

Imena včasi niso brez pomena. Tako tudi v tem slučaju ne. Bog vé, kako so se ti ljudje našli vkup. Drug poleg drugega so živeli v jednakih razmerah leta in leta, in vendar so si bili tako različni po svojih lastnostih! Ravno te lastnosti pa, po kterih so se razločevali ti seljani drug od drugega, napotile so nas, da seznanimo svoje čitatelje z njimi.

* * *

Anton Grabež je bil vreden svojega imena. Bil je skopuh prve vrste. Po očetu je bil podedoval lepo premoženje, in živel bi bil lahko prav brez skrbi. Imel je lep kos rodovitnega polja, travnike, da si boljših ne bi bil mogel želeti, in gozd, poln smrek, zrelih za posekanje. A razun tega mu je bil zapustil oče tudi dovolj gotovine. Ni mu bilo tedaj treba drugega, nego po malem delati, ali pa tudi le nadzorovati, kako mu delajo drugi, in ničesa bi mu ne bilo nedostajalo. Ali bil je vse druge narave. Ker je imel dosti, hotel je imeti še več. Noč in dan ni imel druge misli nego, kako bi pomnožil svoje imetje in nagrabil še več srebrnjakov na kupec. Pri tem je bil priden in se gnal v jednomer. Ker je bilo njegovo zemljišče veliko, moral bi bil imeti najmanj dve dekli in dva hlapca, a imel je samo po jednega moškega in ženskega posla, ker mu take potrate ni dopuščalo srce. Delal je rajši sam kakor črna živina in pa svojega jedinega sina Marka je priganjal in naganjal neprenehoma, da naj dela. Če se je ta kdaj pritoževal, da mu pešajo moči, oštel ga je oče, češ, da noče sam sebi dobro, ker bode vendar enkrat vse njegovo. Pri tem pa stari Grabež ne sebi, ne komu drugemu ni privoščil grižljaja. Zato pa je bil tudi suh, kakor riba polenovka, in imel bi ga bil človek za najmanj deset let starejšega, kakor je bil v resnici. Da se pri teh razmerah posli niso trgali za službo pri Grabežu, je umevno. Mnogo delati, pa slabo jesti, to pač malo koga veseli.

Grabež je bil že kakih petnajst let vdovec. Hudomušni Veseljak, sosed njegov, je večkrat trdil, da mu je žena na drugi svet ušla, ker se ji je tukaj preveč slabo godilo. Tako naopak Veseljak ravno ni govoril, kajti rajnca poleg svojega skopega moža res ni imela nič dobrega. Prinesla mu je bila lepo doto v hišo, ali to njemu še ni bilo zadosti. Vpregal je tudi njo vedno k delu in nikdar ji ni privoščil počitka. A ker je bila bolj slabotna, opešale so ji kmalu moči. Umrla je, in njen mož se potem ni več ženil; najbrž si je mislil, da lahko tudi brez žene dobro gospodari.

Drugi kmet v naši vasici je bil Veseljak, kakor smo že prej omenili. Ni imel tako obširnega posestva, kakor njegov sosed Grabež, vendar pa je dobil po očetu zemljišče nezadolženo. Ker je imel pridno ženo, Nežo po imenu, in odrastlega sina Jerneja, ki mu je tudi pomagal pri delu, bil bi prav lahko izhajal in si tudi napravil nekoliko premoženja. Ne moremo sicer trditi, da je bil len. Kedar se je pripravil k delu, delal je pridno, ali imel je drugo napako. Trpeti namreč ni mogel beliča v hiši. Kakor hitro je začutil kaj okroglega v žepu, pa je izginil z doma v sosedno vas v gostilno. In tu je ostal potem tako dolgo, dokler je bilo kaj žvenka, ali pa tudi še dalje. Krčmar je bil dober človek, kajti dajal je tudi na kredo, in na ta način je bil Veseljak obremenil svoje posestvo že z nekterimi stotaki. Njegova žena ga je zaman prosila, naj ne zapravlja; kedar je bil enkrat pri vinu, ni ga mogel spraviti nihče iz gostilne. Šel je takrat domú, kedar se je krčmarju dosti zdelo in mu ni hotel več prinašati pijače. Žena je od začetka večkrat stopila ponj, a nikdar se ji ni posrečilo, preprositi ga, da bi bil šel z njo domú. Naj je bilo treba opravljati še tako silno delo, njega ni spravilo nič iz ravnotežja. „Naj le čaka!“ rekel je mirno in pil dalje. Pri tem je bil vedno dobre volje. Bilo je videti, kakor bi si prav prizadeval, da ne bi delal nečasti svojemu imenu. Bil je vedno vesel v petek in svetek, naj je že delal ali počival; bilo mu je vse jedno. Tudi tedaj, kedar ni imel za pijačo, ktero je vendar strašno ljubil, ni se držal kislo. In kedar mu je šla najbolj trda, zapel je tisto veselo:


Men’ vse jedno je,
Men’ vse jedno je,
Imam dnarce,
Al’ pa ne! —

Imel je tudi to lastnost, da se je rad norčeval. Sevéda najrajši iz drugih, pa tudi sebe se je lotil, če ni bilo drugače. Bil je z jedno besedo grozno lahkomiseln, a vendar ne hudoben človek.

Drugačen je bil kočar Ivan Mravlja. On ni bil rojen v Kôtu, temveč daleč vstran od tega kraja. Stariši, ki so bili ubogi, bili so mu pomrli v zgodnji mladosti, in že kot petnajstleten deček je okušal kruh tujih ljudij. Služil je najpoprej kot pastir in pozneje kot hlapec po različnih krajih. A kakor je bil njegov zaslužek od začetka majhen, dal je vendar vsako leto nekoliko prislužka na stran. Bil ni jeden tistih ljudij, ki menijo, da pri malem ni vredno varčevati. Držal se je temveč pregovora: „Zrno do zrna pogača“. In da je ta pregovor resničen, izkusil je sam na sebi. Ko je dopolnil svoje devet in dvajseto leto, zanesla ga je usoda v naše kraje. Služil je poprej nekje na hrvatski meji, a neki vinski trgovec iz tega kraja, ki je tam doli kupoval vino, bil ga je pregovoril, da je šel z njim in stopil pri njem v službo. Ni bil še dobro leto v tem kraju, ko je bila v Kôtu koča na prodaj. Želel si je že dolgo na tihem, ustanoviti si svoj dom. Sedaj se mu je v to ponudila lepa prilika. Celega zemljišča bi si ne bil mogel kupiti. Pač pa je imel že toliko nahranjenega, da je plačal lahko takoj kupnino, ktero je zahteval prejšnji lastnik njegove sedanje koče, in še mu je bilo ostalo nekoliko denarja za razne potrebe.

Ali sedaj so se začeli zanj še le dnevi skrbi in truda. Pri hišici je bilo treba marsikaj popraviti, polje pa, kolikor ga je spadalo h koči, bilo je jako zanemarjeno. Najpoprej je bilo treba postaviti nov hlev, ker se je pri sedanjem bilo resno bati, da zdaj pa zdaj zleze na kup. Podrl ga je tedaj in na njegovem mestu postavil zidanega. Kupil si je potem kravico, in sicer za začetek jedno samo. Bilo je treba paziti, da ne zabrede v dolgove. Teh se je črez vse bal, zato je rajši pričel malo bolj ponižno. Ko si je bil tako za silo uredil svoj dom, začel je misliti na to, kje bi si dobil kako pridno, sebi primerno ženico. Imel je srečo pri izbiranju. Njegova žena Marjana je bila ubogo deklé, ki ni imelo nič več, nego sto in petdeset goldinarjev dote, a Ivan Mravlja se nikdar ni kesal, da si je bil baš njo izbral. Bila je pohlevna, pobožna in zeló pridna ženka. Tistih sto in petdeset goldinarjev pa mu je tudi ravno prav prišlo, ki mu jih je prinesla. Da si je pri samem zemljišču, zlasti če ga je tako malo, kakor ga je on imel, težko opolnoči, vedel je Mravlja dobro. Kaj stori tedaj, ko mu je oče njegove žene odštel doto? Na Hrvatsko je šel, nakupil prašičev, in hajdi z njimi na Kranjsko! Nič ga ni bilo sram, in nič ga ni bolelo, ko ga je sosed Veseljak tako nekako zbadljivo vprašal: „Kaj, svinjaril boš?“ Mravlja pa si je mislil: „Če se ta kupčija Hrvatom dobro obnaša, zakaj bi se meni ne. In zakaj bi bilo to sramotno, goniti prašiče iz kraja v kraj, če le to kaj nese!“ In neslo je več, nego je sam pričakoval. V nekolikih letih je imel toliko premoženja, da je od nekega posestnika iz bližnje vasi kupil skoro pol zemlje. Odslej pa se je držal bolj doma. Imel je veliko veselje do kmetije in zlasti do živinoreje. Te se je prav krepko lotil, in donašala mu je lep dobiček. Tako je bil zdaj, po dvajsetih letih, odkar se je bil naselil v Kôtu, morda blizu tako bogat, kakor sosed Grabež, dasiravno ga ta še vedno ni imel za sebi jednakega. Še vedno ga je tako nekako od strani pogledoval, če tudi se ga ni izogibal. Znal je pa tudi Mravlja z denarjem ravnati vse drugače kakor Grabež. Ta je denar le kopičil; da bi ga pa bil naložil kje na obresti, to mu ni hodilo na um. Še manj ga je hotel komu posoditi, zato je bil preveč nezaupljiv. Bal se je vedno, da bi ga kdo ne osleparil. Hranilnice mu pa tudi niso bile po godu. Hranim denar lahko sam, mislil si je; tiste obresti pa, če jih imam ali ne. V svoji nevednosti ni znal, kako se denar sam ob sebi množi, ako je pametno naložen. A bil je tudi ta vzrok, da denarja ni dal od sebe, ker mu je kot pravemu skopuhu prinašalo to največjo slast, če je mogel mešati s svojo suho roko po bankovcih in srebrnjakih. Da bi to veselje prepustil drugim, tega ne!

Še v jednem oziru se je razločeval varčni Mravlja od skopega Grabeža. Dasi je tudi on vsak novec dvakrat obrnil v roki, predno ga je izdal, vendar ni šel nikdar tako daleč, da bi bil sebi, ali ženi, ali pa svojima hčerama, Anici in Metki, odrekel kaj, kar je bilo v resnici potrebno. Grabež je pri vsaki jedi sam sebe obtoževal, da zapravlja, in najbolj bi mu bilo ugajalo, ako bi se bil mogel od samega zraka hraniti. Ne tako Mravlja! Ob nedeljah in praznikih se je kuhalo pri njem vedno kaj boljšega, in tudi kozarec vina si je včasi privoščil, dasiravno ne pogostoma. Ravno-tako je Mravlja vedel, da se mora človek po vsakem delu odpočiti. Gnal se tedaj ni noč in dan. „Dan je za delo,“ rekel je večkrat, „noč za počitek,“ in tega načela se je vedno in trdno držal.

Tako je živel Ivan Mravlja s svojo družino prav srečne in zadovoljne dni.


II.[uredi]

Otroci so navadno podobni svojim starišem, včasi pa tudi ne. Da Grabežev Marko pri svojih dva in dvajsetih letih ni kazal tiste skoposti, kakor njegov oče, temu se ni čuditi. Ta nečednost se pri mladini pač redkokdaj nahaja. Bolj čudno pa se nam zdi, da je Veseljakov Jernej bil zelo priden in varčen mladenič. Ker je človek že itak bolj k slabemu nagnjen, nego k dobremu, bilo bi pač razumljivo, ko bi se bil po svojem očetu vrgel. Toda bil je ves drugačen, nego oče. Ta zapravljiv in vedno vesel, on pa štedljiv in vedno resen, skoro otožen. Kakor je bil mlad, bil je vendar toliko razsoden, da je izprevidel, kake nasledke mora imeti očetova lahkomiselnost. Trudil se je tedaj noč in dan, da bi kolikor toliko popravil pri hiši to, kar je izpridil oče. Toda podira se lažje, kakor zida. Če je šel po zimi, ko domá več dela ni bilo, po svetu iskat zaslužka in je na pomlad prišel z lepo svotico denarja domú, zalegel mu ni mnogo prisluženi denar; kajti črez zimo je bil oče doma vola prodal ter denar zapravil, tako da je bilo treba sedaj kupiti novo živinče, ne pa da bi se bil z denarjem poravnal kak dolg. Pri takih razmerah si hiša seveda ni mogla opomoči, naj je bil sin tudi še tako skrben in priden.

Posebno je bolelo in peklo Jerneja, ko je videl, kako mati njegova trpi vsled nepoboljšljivosti očetove. Kolikokrat je prosila svojega moža, naj krene vendar na drugo pot, in kolikokrat ga je opominjala ter mu pravila, da spravi vse na beraško palico, če ne postane drugačen, a vse zastonj! Pripetilo se je pač, da se je štirinajst dnij zdržal pijančevanja, a zato pa je potlej tem hujše pil, ko je zopet začel. Jedino dobro pri vsem tem je bilo še to, da Veseljak ni bil surov. Lahkomiseln je bil in denarja ni mogel trpeti v svojem žepu; to pa se ni nikdar prigodilo, da bi bil vzdignil roko na svojo ženo. Sicer pa za to tudi nikdar ni povoda dobil. Da bi ga bila oštevala ali zmerjala, kedar je prilomastil pijan domú, do tega ni prišlo. Sploh ga je pustila pri miru, kedar ni bil trezen, dobro vedóč, da je proti pijanemu človeku vsaka beseda zastonj. Pač pa mu je drugače pogostoma očitala njegovo ravnanje. A nikdar ni vpila nad njim. Bila je pohlevna in potrpežljiva duša ta žena Veseljakova. Svarila ga je s prosečim glasom, naj se poboljša, in Veseljak je bil večkrat tako ginjen, da je za trdno sklenil, odslej se ogibati gostilne; toda ti sklepi navadno niso trajali dolgo. Ko se je nekaj dnij držal doma, prišla mu je kar hipoma misel, da je rekel: „Eh, človek mora biti tudi vesel! Kaj bi se vedno kremžil! Kaj morem jaz za to, da sem bolj veselega srcá!“ In šel je zopet, pa ga ni bilo po dva in tudi ne po tri dni domú.

„Ob, kaj bo, kaj bo iz nas?“ tarnala je večkrat na tihem Veseljakovka, kedar moža ni bilo domá. Tudi solza se ji je večkrat utrnila po licu, ko je premišljala žalostno prihodnjost, ki jih je čakala. Jernej pa se je pri takih prilikah delal vedno bolj trdega, nego je bil.

„Kaj bi vedno premišljali in tugovali,“ rekel je materi; „saj nismo še tako na kraju ne, kakor vi mislite!“

„Oh, kaj veš ti, dragi moj sin, kako stoji z nami!“ odvrnila mu je mati. „Ko bi pogledal enkrat v zemljiško knjigo, potem bi že govoril drugače! Sicer pa meni ni zase, saj jaz tako ne bom dolgo; meni je za te, ko boš moral po svetu. To je še sreča, da si jedini. Kaj bi bilo, ko bi nam bil Bog dal več otrok?“

„Nikar le vendar ne skrbite vedno toliko,“ pogovarjal je zopet sin mater; „vse se bo obrnilo na boljše. Da bi se oče kdaj poboljšali, tega seveda ne upam. To je že tako v njihovi krvi, in jaz mislim res, da ne morejo sami nič za to. Saj drugače niso napačen človek. Kedar začnejo delati, težko se je skušati z njimi. Samo to slabost imajo, da se ne morejo ubraniti vinu, kedar se jih poloti žeja. Kedar izročé meni gospodarstvo, in to se prej ali slej menda vendar zgodi, bom z božjo pomočjo že spravil zopet vse v pravi tir!“

„Gospodarstvo ti bo dal tedaj iz rok, kedar ne bo nič več oddajati!“ vzdihne mati.

„In če prav! Kaj mi pa bo, če moram prav po svetu! Dela sem navajen in zdrav sem tudi, hvala Bogu! Preživil bom sebe in — vas, če bo treba!“

Tako je tolažil sin svojo mater, in ubogi ženi so kaj dobro dele tolažilne besede sinove.

Sosed Janez Mravlja je Jerneja zaradi njegove pridnosti kaj čislal in nič ni imel zoper to, ko je opazil, da se z njegovo starejšo hčerjo Anico rada vidita. Da oče Jerneju ne bo dosti zapustil, to je dobro vedel, a na to Mravlja ni gledal. „Pridne in varčne roke so najgotovejše bogastvo,“ trdil je večkrat, in da ta pregovor ni neresničen, prepričal se je sam nad seboj. On ni z doma novčiča dobil, in vendar je imel sedaj tako lepo premoženje skupaj, da bi bil v obližju menjal le z malokterim kmetom. Nič bi si ne bil tedaj premišljal, dati svojo hčer Jerneju na zadolženo posestvo, ker je bil uverjen o tem, da si bo ta s svojo pridnostjo kmalu opomogel, posebno če mu še on poseže nekoliko pod rame.

V taki mali vasici, kakor je Kôt, navezani so ljudje bolj drug na drugega, kakor v kakem večjem kraju. Umevno je tedaj, da so se naši vaščanje pogostoma obiskovali. Samo stari Grabež je delal nekako izjemo. Prisedel je pač ob nedeljah popoldne včasi na klop, ki je stala pod oknom pod Mravljevo hišo v senci košate hruške, v hišo pa je ravno tako k Mravlji, kakor k Veseljaku le malokdaj stopil. To je bilo vzrok, da sta tudi soseda le redko k njemu zahajala, pač pa je Veseljak skoro vsak večer prišel k Mravlji, in tudi Mravlja se je dal pri Veseljaku pogostoma videti, dasi je manj cenil Veseljaka samega, kakor njegovo ženo in sina.

Še večje prijateljstvo pa, nego je bilo med starimi, vladalo je med mladimi. Grabežev Marko in Veseljakov Jernej sta bila pri Mravljevih kakor domá, in če je Jerneja srce vleklo bolj k Anici, obračal je Marko svoje oči bolj na Marjetico. Marjetica je bila mlajša Mravljeva hči. Dopolnila je bila še le sedemnajsto leto, v tem ko je bila Anica dve leti starejša. Živeli so ti mladi ljudje v lepi slogi med seboj. Rastli so od mladih let skupaj, in ni se tedaj temu čuditi, da so se prav iskreno radi imeli med seboj. Nekako ločeni od drugega sveta, menili so se malo za to, kaj se po drugod godi, in niti Jernej, niti Marko se nista ozirala po dekletih drugih vasij. Istotako sta imeli Anica in Marjetica jedino to željo, da bi se možili v domači vasi, in da bi tedaj za vse življenje ostali lepo skupaj. Sicer sta imeli, ker sta bili obe lepi, dokaj častilcev tudi iz drugih vasij, in oglašali so se pri njiju dokaj premožni snubači. Toda skromni, kakor sta bili, nista se menili dosti za vse to, in čim bolj se jima je kteri prilizoval, tem manj sta ga marali. V samoti in priprostosti vzrastli, nista si nikdar želeli proč iz domače vasice, ktere doslej itak nikdar zapustili nista. Bili sta tako ponižni in prosti vsakega napuha, da jima ni nič hujše delo, nego če sta morali ob nedeljah k maši skoz celo vrsto moških, ki so postajali okoli cerkve. Grozno nadležno se jima je zdelo, če sta opazili, da se pogledi vseh obračajo na njiju, in zaradi tega sta skušali vselej, da sta prišli kolikor mogoče zgodaj v cerkev, kakor sta tudi po maši vedno nekoliko delj posedeli, da so se ljudje že nekoliko razšli, predno sta stopili iz cerkve.

Mravlja, ki ni imel nič zoper to, da bi bil Jernej kdaj njegov zet, ne bil bi se tudi Marka branil. A tu je drugače prišlo. Stari Grabež ni bil samo skop, ampak tudi zeló napuhnjen. Dobro vedoč, koliko premoženja da ima, ne bi se bil zadovoljil s tem, da mu privede njegov sin hčer soseda kočarja na dom za snaho.

Ko je Mravlja nekdaj, bilo je že v mraku, nastiljal živini v hlevu, čul je sledeči razgovor med Grabežem in njegovim sinom. Ta je hotel namreč v vas k Mravljevim, oče pa, ki je bil, kakor večkrat, zopet prav siten, klical ga je nazaj, rekoč:

„Kam mi greš zopet? Nazaj mi pojdi; govoriti imam s teboj!“

Sin pa je bil nocoj tudi nekako trmast in se mu je ustavljal. „K sosedovim grem,“ odgovoril je. „Kaj mi hočete zopet?“ in stekel je proti Mravljevim. Starca pa je to tako raztogotilo, da je začel glasno kričati nanj. Sina je bilo sram, in ker se je bal, da ne bi sosedovi slišali hrupa, vrnil se je rajši. Toda starec, ki je bil zeló togotne narave, ni se precej potolažil, temveč vpil je še nadalje pred vežo nad sinom, rekoč: „Saj vém, kaj te vleče vedno tjakaj! Tista punica ti je prirastla k srcu. Pa nikar ne misli, da bo le-tá kdaj tukaj na mojem domu gospodinjila. Dokler sem jaz tukaj, ne, to ti rečem! In tudi če umrjem, ne, za to bom že skrbel! Jaz sem pridobil to premoženje, in z njim se bo tako gospodarilo, kakor bom jaz hotel!“

„Molčite vendar!“ prosi sin ter izkuša očeta potisniti skoz vrata v vežo. „Kaj porekó vendar ljudje, da tako kričite?“

„Naj rekó ljudje, kar hočejo, kaj to meni mar!“ obregne se starec, ki je hotel kakor nalašč še dalje oštevati sina. Vendar k sreči se ga loti hud kašelj, tako da ni mogel več govoriti razumljivo, in to ga je primoralo, da je stopil v hišo, kamor se je podal tudi Marko za njim.

Mravljo so te besede, ki jih je govoril Grabež, nekoliko pogrele. Res mogoče, da je Grabež imel več premoženja nego on, a kar je on imel, pridobil si je sam s svojo pridnostjo, in Grabež ni imel nikakega vzroka, da je tako zaničljivo omenjal njegove hčere. Tako majhne dote ji ravno ni bil namenil, da bi se ji bilo treba sramovati, in če pride tudi h kaki boljši hiši. Na drugi strani pa je bilo Mravlji prav, da je čul nocoj ta pomenek. Dozdevalo se mu je že prej, da bi se znal Grabež ustavljati sinovi zaroki z njegovo hčerjo, in da je zvedel zdaj popolno resnico, bilo mu je po volji. Sklenil je, takoj svoji hčeri razodeti, kako stojé stvari, ker je bil prepričan, da je tem bolje, čim prej se razdere zveza, ki nima privesti do zaželenega smotra. Da bi bil Grabeža kaj zavrnil, za to je bil Mravlja premoški. Večkrat mu je bilo že kaj priletelo na uhó, ko je Grabež, ali pa tudi Veseljak rekel kaj črez njega, a takim stvarem Mravlja nikdar ni pripisoval kake važnosti. Saj nista tudi njemu bila ne Grabež, ne Veseljak v vsakem oziru po volji, in imel je svoje misli o njiju. Razloček je bil morda le-ta, da on svoje sodbe nikdar izrekel ni, v tem ko sta onadva očitno delala svoje opazke. Vsak človek hoče imeti prav, in vsakdo je uverjen, da so ravno njegove misli najboljše, to je že tako človeška slabost. Da bi se bil Mravlja vsled tega s svojima sosedoma kdaj kaj pričkal ali jima očital, to mu ni hodilo na misel. Tudi ta večer nikakor ni bil namenjen, pokazati Grabežu, da ga je slišal, ko je ošteval sina, pač pa je bil odločen, prej ali slej tudi Marku namigniti, da naj pusti njegovo hčer pri miru. Pred vsem pa je hotel Marjetici izbiti misel na možitev z Markom, in sicer ni hotel čisto nič odlagati. Ko je bil tedaj stopil iz hleva v hišo, reče ji, naj prižge svečo, in naj mu gre svetit v klet, ker ima nekaj poiskati. Vpričo drugih ni hotel o takih stvareh govoriti z njo. Ko pa sta bila v kleti sama, reče ji: „Kaj imaš ti s sosedovim Markom?“

Dekletu je prišlo to vprašanje tako nepričakovano, da se hudo prestraši, in ni dosti manjkalo, da ji ni padla luč iz roke. Dolgo časa ni mogla ziniti besedice in še le, ko jo oče drugič popraša, odgovori s povešenimi očmi: „Nič!“

„Ne taji mi!“ sili oče vánjo. „Povej, ti je li morda kdaj rekel, da te vzame za ženo.“

Deklé molči, kakor bi premišljevalo, je li to kaj napačnega, ako ji je kaj takega rekel, potem pa odgovori, še vedno zróč v tla: „Rekel!“

„Sedaj ti pa jaz rečem, da iz tega ne bo nič!“ Te besede je izrekel Mravlja tako odločno, da je bilo hčeri takoj jasno, da se ne šali. Solza se ji zasveti v očesu in, dasi se je premagovala, otrne se ji po licu. Mravlja ni bil trdega srcá in je takoj občutil usmiljenje s svojo hčerjo, ko jo je videl jokati. Nadaljuje tedaj z mehkejšim glasom: „Nič si ne stori iz tega! Oglasi se tudi že še kdo drug záte. Marka pa pozabi! Čul sem ravno prej na lastna ušesa, kako se je oče jezil nanj, ko je hotel semkaj. Rotil se je, da ne pripusti, da bi kočarjeva hči gospodinjila kdaj pri njem. To, mislim, je zadosti! Da bi se ti, ali tvoja sestra kam silila, tega ne trpim! Sicer je pa tudi še vprašanje, ali bi ostal Marko stanoviten. Čakaj malo, da se ozre nekoliko po svetu; doslej je bil vedno pri domu. Jaz stavim kaj, da mu bodo druge dopadale še bolj, nego si mu ti. Ne jemlji si tedaj tega preveč k srcu. Sčasoma ga že pozabiš, če ti je tudi morda malo prirastel k srcu. Sicer pa ne želim, da se spuščaš z njim zaradi tega v kak razgovor. Ako hoče še dalje hoditi k nam, naj le hodi, jaz mu ne branim, a vedi se odslej tako z njim, da mu ne bodeš dajala nikakega upanja. Če te vpraša, poveš mu tudi lahko, kako stojé stvari. Sicer pa mu bom dal tudi jaz razumeti, da nočem, da bi bil od nas kdo kriv kakih razprtij in prepirov med njim in med njegovim očetom.“

Marjetica je bila poslušno deklé. Ravnati zoper voljo svojega očeta, zdelo bi se ji bilo velik greh. Kakor ji je bilo tedaj hudo pri srcu, sklenila je vendar, ravnati se po očetovem povelju. Zeló pa se je bala trenutka, ko bi imela Marku povedati iz očij v oči, da je vez, ki ju je vezala doslej, pretrgana za vselej. Toda pri tem ji je prihitel oče na pomoč. Ko je bil nekega večera kmalu potem prišel zopet Marko k Mravljevim, začel je Mravlja takoj zavračati govor na to zadevo. „Čim prej je stvar na jasnem, tem boljše je,“ mislil si je. „Oče pa niso nič prav trdni; večkrat jih slišim kašljati,“ nagovori ga.

„Res so zeló slabi,“ ponovi Marko. „Saj si pa tudi ne dadó nikdar mirú in pa privoščijo si tudi ničesar ne, naj jim tudi še tako prigovarjam.“

„Gospodarstvo boš moral ti vzeti v roke, potem bo že boljše,“ meni Mravlja, „pa oženiti se boš moral!“

Marka, ki ni vedel, kam Mravlja meri, presenetile so te besede prav prijetno. Že večkrat bi bil tudi njemu rad razkril svoje želje, a vselej mu je nedostajalo poguma. Sedaj pa si teh besed očeta svoje izvoljenke ni mogel razlagati drugače, nego da ga hoče vzpodbuditi v to, da odkrije svoje srcé. Veselja se mu zaiskrč oči, in milo se ozre na Marjetico. Ali ta je zrla trepetaje v tla in čakala, kaj pride iz tega. „Sedaj, ali nikoli,“ misli si Marko in reče, toda iz previdnosti bolj v šaljivem glasu: „Pa mi dajte no svojo Marjetico!“ Marjetici je pri teh besedah padlo delo iz rok, s kterim se je bavila, tako se je bila zdreznila. Tudi njenemu očetu ni bilo nič prijetno, vzdramiti Marka iz prijetnih sanj ter mu pojasniti, kako stojé stvari, toda mislil si je: „Enkrat mora biti!“ Brez ovinkov reče tedaj: „Oh, to pa že ne gre, da bi jemal tako ubogo in priprosto ženo v hišo, kakor je naša Marjetica. Ti se boš moral ozreti že po bolj bogati nevesti!“

Marko je zarudel. Dozdevalo se mu je, kakor bi te besede na nekaj merile, vendar je še upal, da morda ni takó; zato reče: „Na bogastvo jaz ne bom gledal; če mi žena tudi nijednega novčiča ne prinese k hiši, samo da je pridna, in bolj pridne doslej še ne poznam, kakor je Marjetica!“

Ali Mravlja je odvrnil neusmiljeno: „To ne pojde takó. Poslušati boš moral pri tem svojega očeta. Nič slabšega ni za hišo, kakor če privede sin nevesto na dom, ktera ni po volji njegovim starišem. To je za vse velika nesreča, za stariše in za sina, najbolj pa za ubogo ženo!“

Marko sedaj ni več dvojil o tem, da je Mravlja slišal zadnjič njegovega očeta besede. Obmolknil je, želel črez nekaj časa lahko noč in šel potrt domú.

Marjetica pa je tisti večer malo spala in mnogo jokala.


III.[uredi]

Mravlji ni do tako lepega imetja pripomogla samo njegova pridnost in varčnost, ampak zlasti tudi njegova ukaželjnost. On ni bil jeden tistih, ki so sovražni vsakemu napredku, in ki orjejo in obdelujejo zemljo še vedno takó, kakor v starih časih, češ, da tu ni mogoče nikakega zboljšanja. Če je videl kje kaj novega, začel je takoj premišljevati, bi li ne kazalo tudi njemu, poprijeti se tega. Zlasti kedar je šel po svetu, imel je pazno okó, in nič se ni sramoval vprašati, ako mu kdaj kaka stvar ni bila prav razumljiva. Seveda je bil pri vsaki novotariji, ki jo je uvedel pri gospodarstvu, zeló previden in oprezen. Vedel je dobro, da vsaka reč ni za vsakega, in nikdar mu ni hodilo na um, da bi si omislil na primer kake velike poljedelske stroje, kterih korist je sicer rad priznaval, o kterih pa je vedel, da se izplačajo samo posestniku velikih in prostornih zemljišč. Bil je sploh človek, ki je vsako reč dobro premislil in preudaril, in to ga je obvarovalo marsiktere škode.

Mravlja je tudi rad čital. Ob zimskih večerih je vzel pogostoma kako knjigo ali časopis v roke, in tudi v poletnem času je čital ob praznikih in nedeljah rajši domá, nego da bi bil popival po gostilnah. Od tega je imel dvojno korist: zapravljal ni denarja in naučil se je marsikaj koristnega.

Bilo je neko nedeljo popoldne, ko so Mravlja, Grabež in Veseljak sedeli na klopi pod hruško. Bilo je sicer še le v drugi polovici sušca meseca, a bilo je nenavadno gorko. Pogovarjali so se to in ono. Mravlja privleče med pogovorom iz žepa časopis, ki je bil pisan za kmetsko ljudstvo, in na kterega je bil on že delj časa naročen. Prebiral ga je zeló rad, ker je že večkrat imel priliko, prepričati se, kako dobre nauke podaje poljedelcu in živinorejcu. Začel je soseda nagovarjati, da bi se tudi onadva naročila na ta koristni list. Grabež jame kašljati, ko jima Mravlja tako prigovarja, toda videlo se je, da bolj iz zadrege, nego iz potrebe. „Jaz nimam denarja, da bi ga dajal za take stvari,“ odvrne in pogleda v stran. Veseljak pa se po svoji stari navadi zasmeje in reče: „Pojdi, pojdi, bode tista gospoda učila mene, kako mi je obdelovati polje! Kje pa so se učili tisti, ki pišejo to, orati in zemljo prekopavati? Po mestnih ulicah, ka-li? Mravlja, le mene poslušaj, ondi notri ne bodeš ničesar zvedel, kar bi bilo kaj prida. Saj še pratike nič ne vedó, in pišejo jih najbolj učeni gospodje. Lani sem vse leto gledal, kakšno vreme prorokujejo. Pa misliš, da so le za jeden dan prav povedale? Kaj še! Tako ti lažejo, da je grdó! Kaj še le potem tisti papir, ki ga v roki držiš?! To ni nič! Tisti goldinarček, ki bi ga moral dati za ta časopis, rajši zapijem. Sem vsaj enkrat vesel! Ko bi pa tisto čital, prodajal bi k večjemu dolg čas.“

Mravlja ni mogel kaj, da bi se ne bil z Veseljakom vred smejal, ne kakor da bi bil njegovih mislij, ampak ker je Veseljak že znal besede tako obrniti, da so človeka silile na smeh. Rad bi ga bil zavrnil, a ker je vedel, da bi govoril brez uspeha, obmolknil je in jima ni hotel več prigovarjati. Pač pa se mu je zdelo potrebno, da ju na nekaj drugega opozori. Vedel je, da nista ne Veseljak, ne Grabež zavarovana proti ognju. Sam je redno leto na leto plačeval zavarovalnino, in njemu se ni bilo nič bati, kajti če bi bil pogorel, bil bi že dobil toliko, da bi si bil lahko zopet postavil dom. A ker je vedel, da nesreča nikdar ne praznuje, in ker je bil dober človek, štel si je v krščansko dolžnost, da tudi sosedoma priporoči, kar se je njemu videlo tolikanj potrebno. Zato reče:

„Nekaj bi vama svetoval, pa storita, kar hočeta; siliti vaju nočem in tudi ne morem. Dobro pa bi bilo, ako bi me ubogala in poslušala.“

„Kaj pa bode zopet, ti prorok jeruzalemski?“ poseže Veseljak vmes. „Vedno svariš in poučuješ, kakor oni sveti možje, ki so nekdaj prorokovali pogubo trdovratnim Judom.“

„Trdovraten nisi res nič manj, kakor so bili Judje,“ odvrne Mravlja, smejé se. „Da te pa mora zaradi tega zadeti poguba, tega nočem trditi. A pride pa lahko. Zato bi vama obema svetoval, da bi se zavarovala zoper ogenj, če že nista zavarovana.“

„Jaz imam podobo sv. Florijana obešeno na steni,“ reče Veseljak; „pri meni že ne bo gorelo! To bi tudi tebi priporočal, Mravlja; pride mnogo ceneje, kakor vsako leto plačevati tisti zavarovalnici, pa nič imeti od tega.“

„Vidiš, kako nespametno govoriš!“ odvrne Mravlja nevoljen. „Ti grešiš na milost božjo! Sv. Florijan, misliš, bode odvračal nesrečo od tebe, ker si obesil zaradi tega njegovo podobo na steno, ker ti to ceneje hodi, nego če bi plačeval zavarovalnino, ktero poženeš rajši po grlu. Veseljak, Veseljak, zapomni si moje besede! Ne želim ti slabega, Bog vé, da ne, a rečem ti, pride morda čas, ko se bodeš še kesal, da me nisi ubogal.“

„Prorok, prorok!“ ponavlja Veseljak, kteremu je ugajalo to, da se je Mravlja tako razvnel.

„E, nič ne bo gorelo pri nas, nič!“ izpregovori sedaj Grabež, kteremu se je videla velika potrata, plačevati zavarovalnino. „Pri nas še nikdar ni gorelo, kar ljudje pamtijo. Samo paziti treba. Če se pri vaju tako na ogenj gleda, kakor pri meni domá, ni se bati nič hudega. Kaj ima človek od tega, če plačuje leto na leto tisti davek? Imeti se mora skrb, pa ni treba potem nič tistega!“

„Motiš se, da nima človek nič od tega, če plačuje zavarovalnino!“ odvrne Mravlja. „Dokler nisem bil zavarovan, ne jedno noč nisem spal mirno. Sedaj pa se vležem vsak večer nekako brez skrbi spat. Sicer se tudi jaz priporočam sv. Florijanu — ne smeš misliti, Veseljak, da ga častite samo pri vas — in tudi pri meni doma se gleda morda ravno tako skrbno na ogenj, kakor pri tebi, moj ljubi Grabež, toda misel, da se mi škoda povrne, ako se vendar le pripeti kaka nesreča, preganja mi strah, v kterem sem živel poprej. Dà, povem vama, da se jaz nisem zavaroval samo zoper ogenj, temveč tudi zoper točo.“

„Kaj?“ začudi se Veseljak. „Zoper točo? Kaj takega pa še nisem slišal! To bi bilo pa že bolj pametno, da si kupiš puško, pa smodnika, in da streljaš proti oblakom, kedar privršijo copernice črez naše polje. Mislim, da bi bilo to tudi ceneje!“

„Veseljak, Veseljak, ti se iz vsega norčuješ!“ pripomni Mravlja. „Dobro vem, da nisi tako neumen, kakor se delaš. V copernice tudi ti več ne veruješ!“

„I kaj veš? Morda pa verujem! Toliko pa mi je znano, da po nekterih krajih streljajo, kedar se pripravlja k hudi uri.“

„Takih babjevercev ne bode dandanes nikjer več,“ ugovarja Mravlja. „Da so bili nekdaj, tudi jaz vem.“

„Naj bo, kakor hoče,“ nadaljuje Veseljak, „zoper točo se pa že ne bom nikdar zavaroval. Nimam toliko denarja, da bi ga tako v stran metal. To ti lahko storiš, Mravlja, ki si bogat, jaz pa ne morem.“

Zadnje besede je govoril Veseljak nekako pikro, vendar si ne stori Mravlja nič iz tega.

Grabež, ki je veliko manj govoril, nego gostobesedni Veseljak, pa je na tihem tudi pomiloval Mravljo, da na tako neumen način zapravlja denar. V tem ko sta se onadva prepirala, ni izpregovoril besedice; ko pa sta obmolknila, videlo se mu je potrebno, da tudi on pové svoje mnenje. Zatorej reče:

„Jaz mislim, da pri nas se nikoli ni treba bati toče. Saj sem že star, pa ne pomnim, da bi bila kdaj pobila po našem polju. Pravijo, da za to ne, ker je sv. Vida zvon posebno dober za to, da odganja točo. Sicer pa mislim, da nas tudi ta hrib za našimi hišami in pa one gore vzadi varujejo tega zla. V gori je večkrat vse zbito, in večkrat se sliši zgoraj grozno vršenje; ko pa oblaki do nas pridejo, izsuli so že vso točo. Zato mislim, da je za nas čisto nepotrebno, da se zavarujemo proti toči.“

„Storita, kakor vesta in znata,“ pripomni Mravlja. „Daj Bog, da bi bilo tako, kakor vidva mislita!“

Med zadnjimi besedami Mravljevimi se približa našim možem občinski sluga z nekim papirjem v roki. Stopi h Grabežu ter mu izroči list, rekoč: „To je pa za vašega Marka. Kličejo ga zopet k vojaškemu naboru. Saj mislim, da bo zadnjič letos.“

Grabež poseže s tresočo roko po vojaški list svojega sina. Nobene besede ne reče. Sluga se je hotel posloviti, ko je opravil svoj posel, a Mravlja, ki je videl, da je mož izpehan, in je bil prepričan, da mu Grabež v svoji skoposti ne bode dal ničesar, velel mu je potrpeti malo. Stopivši v hišo, prinese mu kmalu precejšnjo merico tepkovca. Ta ga slastno popije, rekoč: „Prav prilegel se mi je; lepo zahvalim!“ Nato se obrne in odide.

„Pa boš vsaj prosil zanj,“ reče črez nekoliko časa Mravlja Grabežu. „Škoda bi bilo, ako bi ti ga vzeli.“

Sicer se je Grabež tudi bal za sina, že zaradi tega, če ne zaradi drugega, ker mu je nadomestoval hlapca, vendar pa ni mogel pozabiti, koliko ga je prošnja prvo leto stala. In to je bilo vse brez potrebe, kajti Marka niso bili vzeli. Drugo leto že ni več delal prošnje, in sedaj se je tolažil s tem, da ga tudi v tretjič ne vzemó, ako ga niso že prej dvakrat. Zato odgovori na ono vprašanje Mravljevo:

„Kaj bi prosil zanj, saj tako ni za nobeno rabo!“

Marka pa je bil občinski sluga, ko se je vračal, srečal na potu in mu povedal, kaj je prinesel zanj. Dasi je bil že dvakrat pri vojaškem naboru in je nosil že dvakrat vojaški poklic za klobukom, spravila ga je ta vest vendar zopet nekoliko v ogenj. Stopi tedaj urneje proti domu in ravno prav še pride, da sliši očetove besede. Hudo so ga le-té spekle, tem bolj, ker sta Anica in Marjetica sedeli pri oknu in sta tudi onidve to slišali. Ni si mogel tedaj kaj, da bi ne bil, stopivši bliže, zavrnil očeta, rekoč: „To bomo še le videli, ali nisem za nobeno rabo! Nekoliko slaboten sem se jim zdel še lani, ker me je bila predlanskim bolezen izdelala, drugega mi niso mogli nič očitati; letos pa sem se dokaj pokrepčal, to sam čutim.“

In v tem trenutku si je Marko živo želel, da bi bil potrjen. Polastila se ga je nekaka nevolja, in kljuboval bi bil rad očetu, Marjetici, ki ni hotela, kakor je mislil, njegova biti, in vsemu svetu.

Oče pa ga pogleda po strani in reče: „Pojdi, pojdi, kaj pa bodo hoteli s teboj?“

„Nič te ne bodo vzeli, nič!“ dodá Veseljak. „Saj tudi našega niso, ki je vendar močnejši od tebe.“

Jernej je bil namreč dve leti starejši od Marka.

To pa je Marka še bolj jezilo. „Pa če me prav,“ odgovori skoro srdito, „jaz se že ne bom jokal.“ Ko je bil to izgovoril, opazil je dobro, kako se je Marjetkina glavica nagnila nekoliko skoz okno, in kako so se njene oči vprle vanj, toda delal se je, kakor bi ne bil ničesar videl. Niti pozdravil ni deklet, ampak potegnil je očetu iz rok vabilo k vojaškemu naboru, zasukal se na peti ter odšel moško domú.


IV.[uredi]

Mravlja je pri svojem domu vedno kaj popravljal in prenarejal. Kedar je v časopisu kaj takega čital, da je lahko záse porabil, takoj je pričel delo. Sedaj se je bil hleva lotil. Čital je zadnjič, da je tudi živini treba dosti in dobrega zraka, in da ni nič bolj nespametno, nego to, da se pri hlevih delajo tako majhna okenca. Mravlja je že poprej v marsičem drugače ravnal z živino, kakor njegova soseda. Krmil jo je drugače, kakor onadva, čedil jo večkrat, in tudi hlev je imel vedno snažen. Na to Grabež in Veseljak nikdar nista gledala, akoravno bi se bila morala že spametovati, ker sta vendar videla, da se Mravlji živina vse lepše redi kakor njima. Sedaj se je bil Mravlja pa še odločil, da povekša okna pri hlevu. Veseljak se ni mogel dovolj načuditi, zagledavši zidarja pri Mravlji, ko je pri hlevu prebijal zid. „Kaj pa zopet vrtaš, preljubi Mravlja!“ vpil je že od daleč nanj. „Če boš tako počenjal, bomo morali tebi v glavo malo zavrtati. Nov hlev, pa ga greš razdirat!“

Grabež, ki je ravno ta čas stal na pragu, ni sicer nič rekel, bil pa je ravno tiste misli kakor Veseljak. Računal je na tihem, koliko bo Mravljo to predelovanje stalo, ki je bilo po njegovem prepričanju čisto nepotrebno, in mel si je roke za hrbtom od veselja, da ni tako neumen, kakor ta njegov sosed. Mravlja pa se je na zabavljanje Veseljakovo prav od srca zasmejal in rekel: „Že dobro, prijatelj Veseljak, že dobro! Saj tebi to nič ne škoduje, tudi če ves hlev poderem. Toliko ti pa rečem, da bi bilo dobro, ko bi tudi ti svojemu voličku in kravam dal malo več svetlobe. Storilo bi jim prav dobro.“

„Kar jenjaj, ljubi Mravlja,“ odgovori Veseljak, kterega je jezilo, da je sosed opomnil njegovega jedinega volička. „Saj veš, kako malo izdajo pri meni tvoja opominjanja. Tudi v našem hlevu se je včasi redilo po več volov, čeravno niso bila okna nič večja, kakor so sedaj.“

„Bog ti jih daj zopet!“ zavrne Mravlja. „Jaz ti jih gotovo privoščim. Vendar mislim, da ni nič napačnega, ako po malem napredujemo. Naši očetje tudi niso vsega vedeli.“

Veseljak je hotel ravno še nekaj ziniti, ko stopi Grabežev Marko iz hiše. Bil je čedno oblečen, za klobukom pa imel bel listek. Ta dan je moral na nabor. Bil je popolnoma trezen. Prejšnjo noč je bil šel ravno ob tisti uri spat, kakor vsak večer, in niti to ga ni premotilo, da mu je iz bližnjih vasij vso noč donelo ukanje tovarišev na uho. Do bližnjega trga, kjer se je vršil nabor, ni imel delj, kakor uro hodá; zato se je odpravil peš.

„Ali zdaj greš?“ vpraša ga oče.

„Grem,“ odgovori sin.

„Pa le glej, da kmalu nazaj prideš.“

„Kakor hitro bo mogoče!“ Seže mu še v rokó ter se odpravi na pot.

„Eja!“ oglasi se sedaj Veseljak; „kaj? Kar tako tiho se hočeš splaziti z doma? Kak človek pa si vendar? Zavpij vendar malo in zaukaj! Oh, ko sem bil jaz v teh letih! Jaz sem kričal, da se je nebo stresalo!“

Marko pa se za te besede čisto nič ni zmenil, ampak kar molčé je zavil po stezi mimo Mravljeve koče. Tam sta Anica in Marjetica sloneli na oknu. Marjetica je držala šopek v roki. Mislila je, da jo bo sam poprosil za kak cvet. Toda Marko toliko, da se je na njiju ozrl. Hladno ju pozdravi ter hoče naprej.

„Marko!“ zakliče Marjetica za njim. On se ozre in jo pogleda, kakor bi hotel reči: „Kaj mi hočeš?“

„Ali brez šopka greš?“ vpraša deklica, ki se je komaj vzdrževala joka.

„Saj ga imam,“ odgovori on, pokazavši na beli list za klobukom. „Čemu bi si deval še drugega za klobuk in se bahal, ko se vendar nimam s čim. Z Bogom!“ In odšel je, ne da bi bil še kaj rekel.

Marjetici pa omahne roka, in šopek, tako skrbno izbran in povit, pade ji iz roke skoz okno na tla. Zakrije si oči, da ne bi nihče videl solz, ki so se ji vdrle po licih. Bilo ji je tako hudo! — Dasiravno se je Marjetica skrbno držala očetove zapovedi in je bila popolnoma pretrgala one nežnejše vezi, ki so jo poprej vezale na Marka, v srcu vendar ni mogla popolnoma zatreti neke posebne naklonjenosti do njega. Da ne sme biti njegova, to je vedela, ker so oče hoteli takó, in sprijaznila se je bila že popolnoma s to mislijo; toda prijateljske čute gojiti za Marka, s kterim je skupaj v šolo hodila in z njim skupaj rastla od mladih nog, ni se ji zdelo greh. In zakaj bi mu ne dala pri taki priliki šopka, ko ga ima vsak fant, in ko je vedela, da ga drugje ne bo dobil? On pa je odločno odklonil njeno prijaznost! To jo je bolelo, zeló bolelo! Ni si mislila, da je tako trdega srcá.

Njena sestra je vedela, kakšni občutki jo navdajajo. Izkuša jo tedaj tolažiti, rekoč:

„Ne stori si nič iz tega, če je tako prezrl tvoje darilce! S tem je pokazal, da je ravno tak ošabnež, kakor njegov oče. Nič ti naj ne bo žal po njem. Oče so že prav imeli, ko so mu povedali, kar mu gre. Saj on res ni za te, in prepričana sem, da bi ne bila srečna z njim.“

Ali te besede sestrine so imele ves drug učinek, kakor so ga namerjavale. „Lepo te prosim, molči rajši in ne govori tako!“ vikne Marjetica. „Njemu se ne more nič očitati. Tega ni storil iz ošabnosti, ampak zaradi tega, ker je užaljen. Kaj more on za to, če je njegov oče takšen!“

Anica pa ni mogla kaj, da bi se ne bila nasmejala. „Tedaj si ga še nisi iztrgala iz srca?“ vpraša.

„Oče so mi tako veleli, in to mi je dovolj!“ odgovori Marjetica. „Vendar prijazna, mislim, da mu smem pač še biti in pravična tudi, ako mu kdo podtikava slabosti in napake, kterih nima.“

„Oh, le poteguj se zanj, le!“ nadaljuje Anica, ktero je nekako veselilo, da se je sestra tako razvnela.

„Kaj se bom potegovala?“ odvrne Marjetica, skoro razjarjena. „Le norčuj se, le! Mogoče, da se tudi tebi še ravno tako prigodi, kakor se je meni!“

„Ti misliš, da morda oče tudi meni pa Jerneja prepovedó, kaj ne?“

„Nič ni nemogoče!“

„Če tudi,“ zasmeje se Anica. „Udam se, če potreba, ravno tako v očetovo voljo, kakor si se udala ti. Prepričana sem, da nama oče dobro želijo, in tudi, da bodo pravo pogodili, kedar naju bodo dali od hiše. Človek se ne sme udajati vedno nagibom svojega srca. Dobro je, če se tudi v takih stvareh poslušajo stariši.“

Pri zadnjih besedah stopi mati v hišo ter opomni, da je čas iti zakurit. Anica vstane in se urno odpravi v kuhinjo. Marjetica pa je ostala še nadalje v hiši pri šivanju, s kterim je imela opraviti. Jako počasi so ji tekle danes ure. Bala se je, da bi Marka vendar le ne vzeli. Da je pri vojakih hudo, to je že večkrat slišala praviti, in kaj hudega Marku ni privoščila, čeravno je danes tako ravnal z njo. Vzdihnila je večkrat in molila po tihem, da bi se Marko srečno odtegnil vojaški suknji.

Po kosilu sta deklici zopet sedeli pri oknu in šivali kakor dopoldne.

Bilo je že proti večeru, a Marjetica se je še vedno zaman ozirala proti oni strani, odkoder se je imel vrniti Marko domú. Anica je videla dobro, kako uhajajo sestri vedno in vedno pogledi skoz okno. Vendar je ni hotela še naprej dražiti. Izkušala jo je razvedriti na ta način, da je napeljavala govor vedno na druge stvari. In Marjetica je bila res za trenutek pozabila na Marka. Kar se začuje glasno ukanje. Obe deklici skočita s klopi in se ozreta skoz okno. „Pa menda saj ni to Marko?“ misli si Marjetica. Saj zjutraj je bil tako miren in trezen, in ravno zato se ji je še bolj smilil. Ukanje je postajalo glasneje in glasneje, in kmalu se začuje tudi harmonika. Bil je nastal že mrak, in ni se več na tanko svet razločeval. Toliko pa se je še videlo, da proti vasici ne prihaja jeden sam, temveč cela kopica fantov. Ko se približajo, spoznata deklici takoj, da je tudi Marko med njimi. Bilo je kmalu vse po koncu, kajti nenavadni hrup je spravil takoj maloštevilne prebivalce naše vasice na noge. Pod Mravljevim oknom se fantje ustavijo, zaukajo zopet iz vsega grla, in harmonika z nova zahrešči. Marko pa stopi tik okna, skoz ktero sta gledali deklici, in reče: „No, Metka, poglej! Vzeli so me tudi brez šopka. Dragonec sem!“ Veselje se mu je videlo na obrazu, ko je izrekel te besede.

Sedaj ni bil več tako moški, kakor zjutraj, vendar pa je z nekakim ponosom poudarjal, da je dragonec.

Marjetici pa se je zavrtelo v glavi pri teh besedah. Sama svojim ušesom ni verjela. In vendar je Marko govoril resnico. Potrdili so ga bili k dragoncem. Fantje iz bližnje vasi pa so mu skazali to čast, da so ga spremili z godbo domú. Marko jih zahvali, poslovi se od njih ter stopi nato proti domu, kjer je njegov oče otrpel stal na vežnem pragu in čudeč se gledal, kaj ima vse to pomeniti.


V.[uredi]

Za starega Grabeža ni bil to majhen udarec, da so mu sina potrdili v vojake. Kesal se je, da ni vendar delal prošnje zanj. Tolažil pa se je nekoliko s tem, da še ni vse izgubljeno, in da še zmirom lahko prosi za sina. Sevéda bode imel sedaj še mnogo več stroškov, nego bi jih bil imel, ako bi bil prej napravil prošnjo; kajti moral bo iti v glavno mesto, da ga preiščejo, je li za delo zmožen ali ne, in potem razsodijo, ali mu je sin res potreben pri domu ali ne. Pa še neki drug up ga je navdajal. Slišal je praviti, da novince meseca vinotoka še enkrat preiščejo, in da pošljejo tiste domú, ki jih spoznajo za nesposobne. Ko bi bilo po njegovem, ne bil bi Marko smel dotlej ne jesti in ne piti, zato da bi oslabel, in da bi ga potem morali izpustiti. Vsekako pa je sklenil, ne delati poprej prošnje, dokler se ni pokazalo, ali Marka obdržé ali ne.

Toda nesreča, ki se enkrat zaleti v kako hišo, ne zapusti je tako kmalu. Komaj se je bil Grabež nekoliko pomiril zaradi sina, že so mu prišle druge skrbi nad glavo.

Imel je lepo, brejo kravo, ktera bi bila imela v kratkem storiti. Prihodnji semenj jo je namerjaval s teličkom vred prodati, a sedaj mu je nevarno zbolela. Nič ni mogla jesti, in ležala je v jednomer. Grabež je tarnal, kaj bo, a pomagati si ni vedel in znal. Prišla sta tudi soseda v posvetovanje, kaj bi bilo ukreniti.

„Jaz ti ne dam drugega sveta, kakor po živinskega zdravnika pojdi,“ reče mu Mravlja.

Grabež je komaj vedel, da so tudi živinski zdravniki na svetu, in je debelo gledal, ko mu je Mravlja to nasvetoval. „Dobro bi res morda bilo,“ misli si, „toda zdravnik stane! Saj bi ga še záse ne poklical tako kmalu. E nič, rajši pošljem po kovača, saj on tudi nekaj razume!“

Tako je razmišljal Grabež in končno tudi sklenil, da pusti živinozdravnika tam, kjer je. Pokliče deklo in ji reče: „Po kovača mi skoči, pa glej, da kmalu prideta! Kdo bi pošiljal tako daleč po zdravnika!“

Dekla se odpravi v bližnjo vas. „Prav imaš!“ pritrdi Veseljak. „Ta najin preljubi sosed Mravlja bi si vedno in povsod pomagal rad le z učenostjo. Saj je čudno, da ti sam že vsega ne znaš, ko vedno čitaš učene knjige in časopise!“ reče proti Mravlji obrnjen.

Mravlja ni na to nič odgovoril, a mislil si je svoje. Toliko je izprevidel, da je krava hudo bolna, in uverjen je bil, da bi mogla tukaj le spretna roka živinskega zdravnika kaj storiti. Nikomur ni privoščil nesreče in tudi Grabežu ne, zato mu je bil dal ta svet. Siliti ga seveda ni mogel.

Črez dobre pol ure se je vrnila dekla s kovačem, kteri je za silo tudi zdravil živino. Učil se mož ni nikjer, in vendar se je delal, kakor bi ga ne bilo črez njega. Prinesel je s seboj več tekočin v različnih posodah in tudi drugega orodja. Sukal se je tako samozavestno okrog bolnega živinčeta, kakor bi mu ne moglo izpodleteti. Velel je potem kravi gobec odpreti in vlival vanjo toliko stvarij, da bi bila res morala ozdraveti, ako bi bilo od tega odvisno, koliko zdravil popije. A učinka ni bilo. Kovač je začel nato suvati ubogo živinče z nogo od vseh stranij, da bi ga bil spravil po koncu, a krava se ni vzdignila, nasprotno, poginila je črez kaki dve uri potem, ko je bil začel oni mazač poskušati svojo učenost nad njo.


„Prepozno, prepozno!“ klical je kovač, kakor da bi se mu ne bilo še nikdar pripetilo kaj takega. „Poprej bi me bili poklicali!“ Mravlja pa se mu je zaničljivo smejal. Toliko, kolikor je vedel ta mazač, znal je tudi on. Grabeža pa je odkritosrčno obžaloval, kajti krava je bila vredna svojih 130 goldinarjev. Bil je prepričan, da bi se bilo dalo pomagati, ko bi bil Grabež bolje pazil na živinče, in ko bi bil o pravem času poslal po živinskega zdravnika. A njegova brezumna skopost ga je spravila v to, kakor še v mnogo drugo nesrečo. Bil je grozno pobit sedaj, a tudi ta izkušnja ga ni zmodrila toliko, da bi bil v prihodnje postopal drugače. Ko pa je prišel semenj v bližnjem trgu, gnal je kočar Mravlja dva lepa vola na prodaj, kmet Veseljak jedno mršavo kravico, bogati Grabež pa nič.

Bilo je lepo vreme tisti semenjdan. Mravlja in Veseljak sta se odpravila dokaj zgodaj z doma. Z Veseljakom je šel njegov sin Jernej. Mati ga je prosila, da naj gre. „Pojdi, pojdi!“ rekla mu je, „pa glej, da se oče ne napije zopet, kakor je njegova grda navada. Izkušaj mu izviti denar iz rok, ako prodasta kravico, če ne, zapravi ti vse. Da tako ne pride domú, da ne bi šel v gostilno, dobro vem. Pojdi z njim in pij tudi ti, če pokliče vina, da ne izpije vsega sam. Tako ga še najlažje obvaruješ pijanosti.“

To je bil vzrok, da se je tudi Jernej odpravil na semenj. Bilo je malo čudno videti, ko sta on in oče imela samo slabotno kravico pred seboj, med tem ko je gonil Mravlja sam dva dobro rejena vola na prodaj. Veseljak sicer ni bil zloben in zavidljiv človek, ali malo ga je vendar le bolelo, ko je premišljal, koliko bo izkupil za svoje živinče on, in koliko Mravlja za svoja dva vola. Ni si mogel tedaj kaj, da bi ne bil začel Mravljo zbadati.

„No, kakor je videti, to je res pomagalo, da si okna povečal pri hlevu. Lepo si vzredil volička.“ Pri tem pa se je smejal tako, kakor bi sam svojim besedam ne verjel.

„Imaš prav,“ zavrne Mravlja, „tudi okna pri hlevu so nekoliko pomagala; seveda je treba tudi še marsikaj drugega jemati v poštev pri tem!“

„Kaj takega vendar?“ poprašuje Veseljak, norčujoč se. „Ne bodi tako nevoščljiv ne, in povej, kar si se naučil iz tistih svojih novic, ki jih prebiraš ven in ven. Glej, nič ne bi škodilo, ako bi tudi jaz mogel enkrat prodati kaj takega, kakor boš ti danes.“

Mravlja je vedel, da se Veseljak šali, vendar mu odgovori resno: „Že večkrat sem te učil, pa nisi hotel nikoli nič slišati; bilo bi tedaj odveč, ako bi še govoril. Toliko ti pa vendar še rečem, da bi me bilo sram, gnati tako blatnato živinče na semenj. Zakaj vendar ti Jernej ne snažiš malo bolj živine, ker veš, da se v taki nesnagi ne more obrediti?“

„Kaj morem,“ opravičuje se Jernej, „ko ni dovolj nastila domá, in pa časa mi primanjkuje, ker sem za vse sam pri hiši!“

To je pa Veseljaka še bolj jezilo, da mu je Mravlja kaj takega očital. Zato začne z zaničljivim glasom: „O seveda, tvoja volička sta bila že na vse zgodaj lepo umita, kakor je videti. Škoda, da jaz na to vedno pozabim. Samo ne vem, če bi to kaj pomagalo pri meni, ali ne. Je že tako prisojeno vsakemu svoje! Nekteremu se obrne vse v prid, naj dela in počne, kar hoče, drugemu pa vse v škodo. Že stara resnica pa je, da, čim bolj je neumen človek, tem večjo srečo ima.“

„No, potem pa le Boga prosi, da ti vzame še tisto malo pameti, kar je imaš, ako je tako,“ odvrne Mravlja tudi pikro. „Vendar tudi to je stara resnica, da je vsak človek sam svoje sreče kovač! Včasi se res ne dá izogniti kaki nesreči. Pošlje nam jo Bog, on že ve, zakaj. Toda marsikteri nezgodi se dá pa tudi izogniti; ali s preudarkom in premišljenostjo, ali pa z neumnostjo, o tem sodi sam!“

Veseljak ni prišel do tega, da bi bil še kaj odgovoril, kajti med zadnjimi besedami, ktere je govoril Mravlja, došlo je večje krdelo ljudij iz drugih vasij, ki so šli tudi na semenj. Bilo se je treba pozdraviti z njimi, in pomenek se je pletel odslej o drugih stvareh, dokler niso prišli do trga. V trgu je bilo že vse polno ljudstva, ko so došli tja. Ker je bil lep dan, vreli so ljudje od vseh stranij vkup. Mravlja in Veseljak sta se podala takoj na prostor, ki je bil odmerjen za živinski semenj, Jernej pa jima je rekel, da pride kmalu za njima. Hotel se je nekoliko ozreti okoli, pa tudi kupiti je bilo treba kaj za Anico in Metko. Da bi prišel praznih rok s semnja, to nikakor ni šlo. Vedel je, da ga bosta vprašali za semenj. Vendar je opravil kmalu. Nakupil je nekaj malenkostij in šel potem iskat očeta, spominjajoč se materinega naročila, da ga naj ne izpusti iz očij.

Ko pride Jernej na živinski semenj, bil je Mravlja vola že prodal, in neki trgovec z Bavarskega mu je ravnokar odšteval kupnino v samih novih bankovcih. Njegov oče pa je še vedno stal sam poleg svoje kravice, ne da bi se bil kdo menil zanj in za njegovo živinče, kar pa ni čudno, ker je bilo mnogo lepših krav na prodaj. Mravlja se je precej, ko je prejel denar, odpravil domú. Pozdravil je še Veseljaka in njegovega sina ter odšel. Oba sta gledala za njim. Stari je še vedno mislil in preudarjal o tem, kako slepo srečo ima ta Mravlja, sin pa je sklepal na tihem, da bode na njegovem domu vse drugače, kedar bode enkrat sam gospodar. Hotel si je vzeti Mravljo za vzgled, in če se mu izpolni enkrat srčna želja, da postane njegov zet, potem ga hoče poslušati bolj, kakor svojega očeta. Vendar nekako čudno mu je bilo danes pri srcu, ko se je spomnil Anice. Ali bo res kdaj njegova? Težko! Mravlja je odrekel Marjetico Marku, ko je ta vendar ves drug mož. Kaj bo imel on? Na pol podrt dom, zadolžen na vseh oglih, če ga očetu že prej ne prodado. Ali bo Mravlja hotel dati svojo hčer na tako domovanje? Doslej je bil res vedno prijazen z njim! In to mu je moralo biti vendar znano, kake čute goji za Anico. Kako to, da tudi njemu ni povedal svojih mislij, ko je to vendar tako brez ovinkov storil proti Marku? Jerneju to ni šlo prav v glavo. Neka bojazen ga je danes navdajala, in neka neprijetna slutnja mu je težila srce, kakor še nikdar poprej ne. Molčé in nekako otožen je stal poleg očeta ter zrl pred se v tla. Starega Veseljaka pa je že vse jezilo, da se tako dolgo ne oglasi noben kupec za njegovo kravo. Bil je tudi že žejen in pil bi ga bil rad en kozarec. Da bi si nekoliko ohladil jezo, začne se nad sinom obregovati. „Kaj se držiš, kakor mila Jera!“ zavpije nanj. Rajši malo ljudi vkup kliči, da prej prodava. Nato začne sam kričati in ponujati svoje živinče, kolikor je le mogel in znal. Hvalil je kravo na vse pretege in pravil, koliko mleka da ima vsak dan, kako dobrega plemena da je itd. Končno se res ustavi postarna ženica pred njima. Imela ni najbrž dosti denarja, zato se ni ozirala po lepši živini. „Te mršave kravice ne more Bog vé kako ceniti,“ mislila si je. In res, ni se motila. Veseljak se je bil že naveličal hvalisati svoje blago, in grlo mu je bilo tudi že tako suho, da se mu ni ljubilo nič več govoriti. Kupčija je bila tedaj kmalu storjena. Ženica mu je izplačala bornih 35 goldinarjev, a Veseljak je bil srečen, da je sploh prišel do denarja. Obupavati je bil že začel, da se ga sploh kdo usmili.

Jernej se ni dosti zmenil za kupčijo in se tudi ni nič vtikal vmes; a sedaj, ko je bila krava prodana in je bil oče prejel denar, prišlo je zanj delo. Pred vsem je mislil na to, kako bi denar dobil v svoje roke. Ali to ni bilo tako lahko, kakor bi si kdo mislil. S silo se ni dalo storiti nič, in bi tudi ne bilo dostojno. Z zvijačo bi se ne bilo dalo tudi nič opraviti, kajti stari Veseljak je bil sam zvit in premeten, da mu ga ni bilo kmalu vrste. Ostala je tedaj le še prošnja. Ko je bil tedaj oče denar nekolikokrat preštel, kakor je to navada pri takih ljudeh, in se je pripravljal, da bi ga vtaknil v žep, poprosi ga Jernej: „Oče, dajte, da jaz spravim denar, vi bi ga morda še izgubili!“

„Kaj?“ vpraša Veseljak zateglo. Vedel je takoj, kam sin meri. „Čegava je bila krava? Tvoja ali moja?“

„Vaša in moja,“ odgovori Jernej, „ali morda ne?“

„No, če hočeš tako, pa naj bo!“ odvrne oče, kteremu je ta odgovor sinov nekako ugajal. „Saj ne rečem, da ni tudi tvoja. Kar je moje, je tudi tvoje. In da ne porečeš, da sem te hotel kako kaj prikrajšati, uslišim ti tvojo prošnjo. Na, spravi ti trideset goldinarjev, jaz jih spravim pa pet. Sedaj si menda zadovoljen?“

„Oče, dajte mi še tisto sem, saj veste, kako potrebujemo denarja,“ prosi on.

„Nič! Nobene besede več! Mislim, da sem dovolj pošteno delil s teboj! Lepo bi ti ravnal z menoj, ko bi bil enkrat ti gospodar!“

„Lepo!“ odvrne Jernej; „ničesar bi vam ne manjkalo pri meni!“

„Ne mudiva se več tukaj!“ odreže oče na kratko ta pogovor. „Žejen sem že tako, da se mi je popolnoma jezik prisušil. Na kozarček vina greva sedaj, dal bom jaz zanj iz mojega, ne ti od svojega. Pojdi!“

Sin bi bil rad nekaj ugovarjal, a ker je bil sam žejen in bi bilo malo preveč zahtevati od očeta, da bi šla sedaj brez vsakega krepila še do doma, udal se je in stopil z očetom v bližnjo gostilno. Tu pa so Veseljaka sprejeli z glasnim hrupom. Vse ga je poznalo, in radi so ga imeli ljudje, ne samo iz bližnjih, ampak tudi iz bolj oddaljenih vasij. Znal je vedno kako ziniti, da so se smejali, in kaj takega ljudem vselej ugaja. Klicali so ga tedaj od vseh stranij pit, in da se on ni branil, lahko si mislimo.

„Kaj? to je tvoj sin, ali ka-li?“ oglašali so se drug za drugim taki, ki Jerneja še niso poznali.

„Moj, moj!“ pritrdi Veseljak; „ta Jernej je moj!“

„Na, Jernej, pojdi pit,“ začeli so sedaj tudi sina klicati. Jernej se ni mogel ubraniti, moral je že iz uljudnosti pokušati vino. Tako je preteklo precej časa, predno sta se vsedla k svoji merici vina. Jernej je takoj čutil, da je nevarnost velika, da bi se oče ne napil. Držal se je tedaj materinega naročila in ni pustil, da bi bilo ostalo vse vino očetu. Mislil si je: „Čim več pijem jaz, tem manj pride na očeta.“ Pri tem pa ni pomislil, da se lahko tudi njemu pripeti kaj človeškega. In tudi v tem se je motil, ker je mislil, da ostane pri prvi merici. Oče je poklical tudi še drugi in tretji polič. Ker sta prej pokušala pri različnih mizah različna vina, imela sta ga kmalu oba, oče in sin, nekoliko pod kapo. Jerneju, ki pijače ni bil vajen, delalo je vino grozno vročino. Tolažil se je s tem, da se zunaj ohladi, in da se mu na zraku razvedri tudi glava. Silil je tedaj očeta zdaj na vse pretege, naj gresta domú. Po dolgem trudu se mu vendar le posreči, spraviti očeta iz gostilne. A kaj pomaga, ko pa je bilo toliko gostilen, in pri vsaki se je čula godba, petje in krik. Kjer je stari Veseljak kaj takega slišal, ondi ni mogel mimo. Ušel je svojemu sinu že pri prvi gostilni zopet noter, in ta je moral za njim, kajti brez očeta Jernej ni mogel domú. In pil je zopet sam, da bi očeta obvaroval pijanosti, a pri tem je upijanil — samega sebe. Končno ga je prevzelo vino tako, da mu je kar glava lezla na prsi, in da je čisto pozabil na to, priganjati očeta, da bi šla naprej. Ko pa sta se že precej pozno popoldne vendar le odpravila proti domu, zapazil je Jernej na svoj velik strah, da se ne zapletajo samo očetu noge, ampak tudi njemu samemu. In tudi ta up se mu ne izpolni, da se strezni, predno prideta do doma. Nasprotno, bledlo se mu je v glavi čim dalje bolj. Dan je bil namreč vroč, in solnce je pripekalo tudi še sedaj hudo, ko se je bližalo svojemu zatonu. Nestrpna tišina je vladala, in Jerneju, po kterem je vse gorelo, bilo je, kakor da mu zdaj pa zdaj poide sapa.

Njegovemu očetu pa ni bilo tako hudo. Bil je prav židane volje. Govoril je neprenehoma, ustavljal se in razkladal svojemu sinu to in ono, seveda na tisti smešni način, kakor sploh govorijo pijanci. Jerneju je vse plesalo pred očmi; razumel je malo ali nič, kaj mu je govoril oče; samo toliko je bil še pri sebi, da je iskreno želel, da bi bil že skoro domá.

Tako sta bila prišla že prav blizu vasi, do kraja, kjer je stala vedno, tudi ob dolgi suši, velika luža. Tam se stari Veseljak zopet ustavi in začne z nova svojemu sinu prerokovati. Ta pa vzame očeta pod pazuho ter ga vleče za seboj, da bi bila poprej pod domačo streho. Sram ga je bilo, in bal se je, da bi ju kdo ne videl. Ali očetu pa to ni bilo prav. Jame se ustavljati in vleči sina nazaj, a pri tem se jima zapletejo noge, in oba telebita v lužo tako, da je oče ležal spodaj, sin pa na njem. Nastal je seveda kratek premolk. Luža sicer ni bila globoka, toda nekoliko je je Veseljak vendar le dobil v usta. Bljuval je vsled tega, da je Jerneja skoro posilil smeh, akoravno je čutil, v kako neprijetnem položaju je. Ker mu je pri padcu voda hudo brizgnila v obraz, streznil se je precej nekoliko. Treba je bilo pred vsem zdaj gledati, da se izkobacata iz luže in blata. Jerneju se toliko posreči, da poklekne pred očeta ter mu pomoli roki, da bi se tudi on sklonil po koncu. Toda mož je bil danes težak, kakor svinec. Kakor ga je prijel sin za roke, da bi ga vzdignil, pa je potegnil še njega zopet nazaj v lužo. Mučila sta se in trudila, da bi se spravila po koncu, že dokaj časa, a vse zaman. Tičala sta še vedno v luži. Prenehala sta za nekoliko časa s poskušnjami, da bi si odpočila. A ko sta pričela z nova, nista ravno tako nič opravila kakor prej. Jernej nikakor ni imel toliko moči, da bi bil spravil očeta po koncu. V tem pridrdra Grabežev hlapec, velik porednež, s praznim vozom mimo. Ko ju zagleda, ustavi se in se začne norčevati: „Ste li šla danes k žabam v gosti, ali ka-li? Jej, jej, to vama gre dobro! Pijače imata, kolikor je hočeta!“

Veseljak pa mu odvrne: „Če si človek, pojdi pomagat, če si zlodej, pojdi pa naprej!“

„Je že prav!“ zasmeje se hlapec na vsa usta ter požene zopet in oddrdrá naprej.

Kdo vé, kako dolgo bi si bila Veseljak in njegov sin še zastonj prizadevala, izkobacati se iz luže, ko bi jima ne bil prišel Mravlja na pomoč; ta je, prišedši s semnja, že ves popoldan pridno na polju delal in se je sedaj vračal proti domu.

„Za Boga svetega, kaj pa počenjata?“ vzklikne, ko ju zagleda. „Ali sta ob pamet, ka-li?“

„Nič ob pamet!“ odgovarja Veseljak; „kopljeva se, kopljeva!“

Mravlja pristopi in pomaga najprej Jerneju na noge. Oba vkup pa spravita potem še Veseljaka po koncu. Jerneja je bilo sram, da ni vedel, kam bi se dejal. Da Mravlji ni odšlo, da je tudi on vinjen, to je dobro čutil. Stari Veseljak pa, komaj da je zopet stal, skaže svojo hvaležnost sosedu, ki ga je rešil iz tako neprijetnega položaja, s tem, da mu reče:

„Mravlja, veš, ti si grozno neumen človek!“

„Menda res,“ odgovori ta; „drugače bi te ne bil potegnil iz luže.“

„Nak!“ zanikuje Veseljak. „To bi že še bilo to, da si me rešil žabje druščine! Ali zaradi tega si neumen, da tako rad vodo piješ. Jaz ti rečem, samo dvakrat sem požrl luže, ko sem štrbunknil vanjo, pa ti imam zadosti vode za vse življenje. Ne, take pijače nočem več in vode se bom odslej ogibal še bolj, kakor sem se je do zdaj. To ti povem: vode so vse jednake, naj si bo luža, ali studenčina; v mojih očeh so vse jednake!“

Jernej je zaman prosil očeta, naj vendar jenja in gre. Ta pa je vpil še vedno za odhajajočim Mravljo, rekoč: „Kaj pa toča dela, toča? Si neumen, ali nisi, da se zoper točo zavaruješ, pa je še narediti ne znaš, da bi denar potegnil!“

Mravlja pa se ni dalje zmenil za Veseljakovo blebetanje, temveč je šel molčé svojo pot naprej. Le s trudom se je posrečilo Jerneju, pripraviti očeta do tega, da sta šla za sosedom; trpelo je še nekaj časa, predno sta dospela domú.


VI.[uredi]

Drugo jutro se je vzbudil Jernej s težko glavo. Vreme se je bilo kar črez noč prevrglo. Prej ta dan jasno in vroče, danes čemerno in deževno. Bilo ni za nikamor ven, in to je Jerneju še hujše delo. Ako se je spomnil prejšnjega dne, bil bi najrajši sam pred seboj bežal. Sedaj pa še na polje ali v gozd ni mogel. Pričakoval je vedno, da mu mati kaj poreče, pa je le molčala. Da ji ni bilo to prav, kar se je včeraj dogodilo, čutil je dobro. Pa ko bi mu vsaj kaj očitala in mu ponudila priložnost, da bi se opravičil! Toda iz njenih ust ni bilo besede. Da bi bil pa sam začel praviti, kako je prišlo vse to, da se je tudi on napil, za to je bil pretrmoglav. Jezilo ga je tudi, da mu je bila prav za prav mati kriva, da je bil šel na semenj. Ko bi mu mati ne bila prigovarjala, še na um bi mu ne bilo prišlo hoditi z očetom. In koliko srečnejši bi bil, če bi ne bil šel!

Najbolj pa ga je skrbelo, kaj porekó pri Mravljevih. Sram ga je bilo zlasti Anice. Kaj lepega si bo mislila sedaj o njem! O da bi se ne bil podal nikdar na to pot! Prvič v svojem življenju je čutil nekak srd do svojega očeta. Ni zadosti, da mu bo vse zapravil, zdaj ga je pripravil še v to nesrečo.

Premišljal je dolgo, kaj storiti. Domá je bilo neznosno. To molčanje materino ga je bolj peklo in bolelo, kakor če bi mu bila še tako očitala njegovo pregreho. Oče pa še vstal ni bil, da bi bil dal morda kak povod za razgovor. O slabem vremenu je že samo ob sebi zeló dolgočasno domá, tem bolj pa, ako nimaš nikogar, da bi z njim zinil besedico. Končno se Jernej vendar odloči, da gre k Mravljevim. „Enkrat se jim moram pokazati,“ misli si, „in čim prej poiščem priložnost, da se opravičim, tem boljše je.“

Vzame si tedaj srce in gre. Mravlja se je vračal ravno s skednja proti veži, ko vidi Jerneja prihajati. Jernej ga hoče pozdraviti, a ta mu obrne hrbet in se vrne zopet proti skednju. Jernej je takoj čutil, da se je le njemu izognil. Mravlja je bil v resnici jako hud na Jerneja. Čislal ga je poprej zeló. Imel ga je za pametnega in treznega fanta; tem bolj se mu je zameril zdaj, ko ga je videl pijanega. Ko je bil včeraj prišel domu, povedal je precej doma, kaj je videl. „Ravno tak je, kakor oče,“ rekel je ves nevoljen. „Grozno sem se motil nad njim. Vina ne pije, dokler ga nima, kakor stari; ako pa pride do njega, pa ne pozna mere. Ta hiša si ne opomore nikdar! Dokler mladega nisem poznal, upal sem še, a sedaj vem, da ni nobene rešitve več.“ In bolj proti Anici obrnjen, nego proti drugim, pristavi: „Da se jenja odslej tista prijaznost, ktera se mu je do zdaj kazala v naši hiši! Staremu človeku se marsikaj pregleda, kar se mlademu ne sme odpustiti. Zanaprej mi je stari Veseljak ljubši nego mladi!“

Anici pa v tej zadevi ni bilo treba dvakrat namigniti. Bila je bolj nagla, nego njena sestra, in tudi manj rahločutna. Ako ji ni bilo kaj po volji, povedala je takoj naravnost svoje misli. In to, da se je nad Jernejem tako motila, razljutilo jo je zeló. Pijanec se ji je vsak gabil, in da se je bil Jernej tako napil, tega bi mu ne bila mogla z lepa odpustiti. Čakala je komaj, da bi mu mogla povedati svoje mnenje. Ko tedaj vidi, da se bliža njihovi hiši, stopi takoj v vežo, da bi ga že zunaj sprejela. Jernej je bil že namenjen, vrniti se domú, ko je opazil, da se ga Mravlja ogiblje; a vendar ga je nekaj premotilo, da stopi v vežo. Ugledavši Anico, reče nekako skesano: „Semnja sem ti prinesel, če —.“

Vendar izgovoriti ni utegnil. Po deklici je vse kipelo same nevolje. „Ali se ti ni razmočil v luži?“ vpraša ga zaničljivo. In ko je hotel Jernej še nekaj govoriti, obregne se na kratko nad njim, rekoč: „S pijancem ne govorim!“ Izrekši, zasuče se na okrog in stopi v hišo. Jernej je stal nekaj časa kakor okamenel na mestu, potem pa se zavé in steče proti domu. Podá se v hlev in se bridko izjoka. To mu je bilo preveč. Kaj je vendar takega storil? Res, napil se je, pa ali se ni hotel le za očeta žrtvovati? Ali je res zaslužil, da se z njim tako ravna? Ali bi ne bilo pravičnejše, da bi ga pomilovali, nego da ga zaničujejo?

Jok mu je olajšal srcé, a zavest, da se mu dela krivica, navdala ga je tudi z nekakim ponosom. Sklenil je, nikomur več se vsiljevati. Da je Anica sedaj zanj izgubljena, to je dobro vedel. A namenil se je dokazati vsem tem, ki so ga sedaj tako nemilo obsojali, ne da bi ga bili poprej poslušali, da je drugačen, nego mislijo.

Začelo se je sedaj v Kôtu zeló dolgočasno življenje. Marko se je Mravljevih itak že delj časa ogibal, sedaj pa je bila tudi Jerneju pot tjakaj popolnoma zaprta. Oba mladeniča sta bila velika prijatelja, nesreča pa ju je še bolj združila. Pogovarjala sta se odslej večkrat in tožila drug drugemu. „Moje jedino veselje je še to,“ reče nekdaj Marko Jerneju, „da pojdem v kratkem z doma v svet. Doma bi mi ne bilo nič več strpeti. Res je huda vojaška služba, toda jaz komaj čakam, da me vtaknejo v vojaško suknjo.“

„O ko bi mene hoteli!“ vzdihne Jernej. „Pa z doma pojdem tudi jaz! Ne bo nikdar dolgo temu, da pojdem!“

„Kam pa misliš iti?“ vpraša Marko.

„Če se mi ne posreči nič drugega, pojdem pa drvarit na Hrvatsko ali Ogersko.“

„Prav imaš! Morda bodo Mravljevi potem prijaznejši z nama, kedar se vrneva. Zdi se mi, da so nekako ošabni postali.“

„Saj so lahko! Vsega imajo dosti. Jaz sem bil res velik bedak, da sem mislil, da mi da Mravlja kdaj Anico za ženo. Prav se mi godi, da so mi pokazali vrata! S teboj, se vé, je drugače. Danes ali jutri si gospodar, in pri tebi se ne bodo dolgo pomišljali, če jim tudi sedaj morda ni kaj prav.“

„Bog vé, Bog vé,“ opomni Marko. „Nič se ne vé, kaj se še zgodi. Ali povej vendar enkrat, kako je bilo s tisto tvojo pijanostjo, ki ti jo tako zamerijo? Da ti po pravici povem, tudi jaz sem se čudil, ko je hlapec pravil domá, kaj se je vama pripetilo z očetom. Saj navade nisi imel, da bi bil popival.“

„Ravno to je bilo vzrok, da me je vino tako hitro premagalo. Pil pa sem zaradi tega, ker sem mislil, da bodo oče manj pili, ako pijem jaz; pri tem sva se ga pa oba nalezla.“

„E moj Bog, pa bi bil vendar povedal, kako je to prišlo. Ni vredno, da se Anica zaradi tega na te hudo — drži. Če ji poveš, kako je bilo, bode precej dobra s teboj.“

„Povem ji morda že še kdaj, ali sedaj še ne. Preveč neprijazno me je sprejela. Tega ji ne pozabim tako kmalu. Ko bi bila le nekoliko potrpljenja imela, pa bi se bila vsa stvar razjasnila. Ali niti do besede me ni pustila. Iz tega sklepam, da mi ni bila nikdar posebno dobra. Kaka druga bi me bila pustila izgovoriti in se opravičiti, ona pa me je sprejela tako neljubo in tako odurno, da hujše storiti ni mogla. Če hoče tako, naj pa bo! Saj vem, kje ima vse to svoj vir. Mravlja je premeten; dobro vé, kako gre pri nas vse narobe in rakovo pot vsled očetove lahkomiselnosti; zato je namignil svoji hčeri, in njej tak mož tudi ne more biti kdo vé kako drag, ki ne bode imel ničesar. Zato je porabila prvo priložnost, da se me je otresla. Tudi dobro! Ali to jim pa že še dokažem, da pijanec in zapravljivec nisem. Domá si seveda nisem mogel opomoči. Kar sem jaz pridobil, zapravili so oče. Zdaj grem pa v svet. Da bi dela ne dobil, ne bojim se, a kakor hitro imam delo, imam tudi denar. Saj sem bil ono leto tudi precej zaslužil, ko sem bil šel po svetu. Domá pa naj ta čas počnejo, kar hočejo. Slabejše ne more biti, kakor je že. Materi bom že večkrat pisal, da ne bodo v skrbeh.“

„No, pojdeva pa oba!“ reče še Marko in se loči od prijatelja.

Bilo je zopet neko nedeljo popoldne meseca kimovca. Nenavadno vroče je pripekalo solnce za ta čas. Mravlja je sedel na klopi v senci in deval ravnokar naočnice na nos, da bi čital najnovejšo številko svojega časopisa, ko se mu približa Veseljak. „No, ti pismouk!“ vpije že od daleč nanj; „kaj boš kaj novega povedal?“

„Doslej še nisem dosti čital. Samo neki oklic sem videl prej tu notri, da treba stari denar dati zamenjati, ker bodo začeli izdavati novega. Kdor ne zamenja o pravem času svojih tolarjev, ta bo imel občutljivo škodo. Le zapomni si Veseljak to, in hitro k davkariji z vrečo križavcev.“

„O saperbolt!“ norčuje se Veseljak sam iz sebe; „dobro da si mi povedal. Dva mernika jih imam pod streho. Hej! ali slišiš?“ jame klicati Grabeža, ki je stal na domačem pragu. „Sem skoči vendar, da zveš, kaka nesreča nama preti. Ob denar naju hočejo spraviti.“

Grabež pride res bliže in se vsede poleg Mravlje. Veseljak se pa še naprej norčuje: „Kaj pa, ko bi najine vreče vkup naložila. Saj tako težke ne bodo, da bi ne moglo dvoje konj pretegniti voza. Ali kaj praviš?“

„Kake vreče?“ izprašuje Grabež.

Mravlja pa mu resno pripomni: „Ti bi pa že znal imeti kaj starega srebra, ti; zato vedi, da se bode pri davkariji le še tri mesece sprejemalo v dosedanji vrednosti, pozneje pa se sploh ne bo več imelo za denar. Glej tedaj, da o pravem času oddaš, kar imaš; če ne, boš imel precej veliko škode.“

„E kaj bom oddajal, ko nimam ničesar! Zastran mene lahko vse srebro pride ob veljavo,“ odvrne Grabež. Mislil pa seveda ni tako, kajti srebrnega denarja je bilo v njegovih shrambah dovolj spravljenega. Ali bil je nezaupljiv, in če je tudi morda verjel, da stoji to res v časopisu, kar mu je pravil Mravlja, vendar pa je mislil, da tiči kaka prevara za tem. Reče tedaj: „Tudi če bi kaj imel, ne bi menjaval. To mora biti že nekaka goljufija! To ni mogoče, da bi srebro prišlo ob veljavo!“

„Prav imaš!“ poseže zopet Veseljak vmes. „Pa še nadalje hraniva svoje srebrnjake. Meni se tudi vse tako dozdeva, da bi le radi iz nas spravili vse dobro srebro, potem bi se nam pa smejali. Jaz ne dam nobenega beliča ven! Bolje je: »drži ga, nego lovi ga«, kaj ne, Grabež? To pot sva vendar jednakih mislij.“

Pri teh besedah se je Veseljak tako zadovoljno smejal, kakor bi res imel vsega v izobilju. In tudi onadva sta se morala smejati, ker sta vedela, da ga nima morda ne novčiča pod streho.

Polagoma so prišli v druge pomenke. Mravlja je tudi čital to in ono na glas iz časopisa. Veseljak je delal k vsaki stvari svoje opazke. Iz vsake reči se je norčeval. Bilo je videti, da je danes posebno pri volji. Končno reče: „Zastonj se trudiš, Mravlja; jaz in sosed Grabež ostaneva, kar sva. Na take pisane stvari ne dava midva nič. Le nosi ti sam svoje srebrnjake v davkarijo, ali kamor hočeš, da ti jih menjajo; midva pa jih rajši lepo še nadalje hraniva, kakor sva jih do sedaj. Kaj ne, ljubi Grabež? In zoper točo se tudi ne bova zavarovala! Pšenico in rž smo že domú spravili in druge stvari bomo tudi, kakor smo jih vsako leto. Kaj bi se človek vedno bal. Pogum velja povsod!“

Pri tem pa Veseljak ni zapazil, kako so se drvili črno-sivi oblaki izza gore ter se potem razprostrli črez velik del doline. Še je govoril, ko potegne močen veter, da so se okna in vrata pri hišah zaloputnila in veje po drevju zaječale. V tistem trenutku se tudi zabliska in zagrmi.

„Oho!“ vzklikne zdaj Veseljak, ozrši se proti nebu. „Mravlja, pa menda saj nisi v zvezi z onimi, ki jezdijo na Klek?“

„Molči, molči!“ reče malo nevoljen Mravlja. „Sedaj je že dosti norčevanja. Huda ura se bliža, in Bog daj, da bi ne bilo kake nesreče. Čujta, kako vrši v gori. Ni dvojbe, da gre toča.“

„Tako je bilo že večkrat,“ odgovori Grabež. „To je ravno naša sreča, da imamo goro za hrbtom. Ta potegne vse náse.“

„Ne grešimo preveč na božjo milost,“ opomni Mravlja. „Pojdimo noter in molimo!“

„Čakaj no,“ ugovarja Veseljak, „da zazvoni pri sv. Vidu. Dokler ne zvoni, še ni take nevarnosti.“

A komaj izgovori Veseljak te besede, zabliska se in zagrmi, da odskočijo vsi trije s svojih sedežev in stečejo v hišo. Ob jednem pa začne padati toča, najprej posamezna in debela, pozneje pa drobnejša, vendar gosta, kakor bi bil lešnike sipal iz vreč.

„Bog pomagaj!“ vzdihoval je Mravlja; „suha je, brez deža, ta bode vse uničila.“ Grabež in Veseljak pa sta debelo gledala, kakor bi lastnim očem ne verjela. Začeli so moliti, a razljučeno nebó se ni dalo več potolažiti. Toča je padala neprenehoma skoro deset minut, da je je, zlasti tam, kjer se je točila raz streh, ležalo cele kopice. Vmes pa je grozno divjal vihar. Jedna veja za drugo je zahreščala ter odkrhnjena loputnila na tla. Bilo se je bati, da ne odnese tudi streh raz hiš. „Bog in sv. križ!“ vzdihovali so zdaj vsi vprek. Veseljaku se ni nič več ljubilo, norčevati se. Tresel se je, kakor šiba na vodi. Zdelo se mu je, kakor da bi bil on s svojo predrznostjo in razuzdanim jezikom izzval jezo božjo na ta kraj. Bal se je, da ne bi prišlo še kaj hujega, in delal je na tihem obljube, da se poboljša, če mu Bog prizanese še sedaj. Grabežu pa je šlo to po glavi, kaka škoda ga je zopet zadela. „Jojmene, jojmene!“ tarnal je in vil roke; „kaka škoda, kaka škoda!“ Koliko bi bili imeli sadja, in krompir in fižol sta tudi tako lepo kazala, zdaj je pa vse uničeno!“

In bilo je res tako. Sadje in vsi poljski pridelki, kar jih je meseca kimovca navadno še zunaj, vse je bilo potolčeno. Žalostno je bilo, kamor se je človek ozrl. Drevje je bilo okleščeno in veje, kolikor jih ni odčesnil vihar, razcefrane, da je lub visel od njih. Jabolka, hruške, in kar je drugega sadja, vse je ležalo razbito po tleh. Po njivah pa je bilo tako vse zmedeno in s prstjo zmešano, da bi človek bil komaj verjel, da je pred kratkim tu še vse rastlo tako veselo.

„Kaj če tebi,“ vzdihoval je Grabež proti Mravlji, „ko si zavarovan! A kaj naj počnem jaz, jaz?“

„I, kaj pa še le jaz,“ pristavi Veseljak, „ko nimam polnih vreč srebra, kakor ti, Grabež; kajti prej sem se le norčeval bolj iz samega sebe, nego iz vaju. Zdaj pa se ne bom več tako kmalu. Ta toča mi je pregnala vse veselje do takih stvarij. Sicer pa se tolaži, moj ljubi Grabež. Jaz ne verjamem, da bi Mravlji tisto zavarovanje dosti pomagalo. To so same goljufije s tistim zavarovanjem. Človek plačuje in plačuje leto za letom, a če ga zadene res nesreča, pa že kako izvijejo, da ni treba nič plačati.“

„To se mora kmalu pokazati,“ odvrne Mravlja, „bom li kaj dobil, ali nič. Jaz upam, da me niso dobili sleparji v roke.“

In naznanil je res takoj nesrečo zavarovalnici. Ob jednem pa je naznanil tudi pri političnem oblastvu, da je pobila toča. To pa zaradi tega, da bi jim odpisali davek. Grabež in Veseljak bi bila na to gotovo pozabila, če sta sploh vedela, da država pri takih nesrečah poškodovancem odpušča davek.

Ogleda sta prišla v kratkem zaradi odpisa davka in zaradi odškodovanja povzročene škode. Ni trpelo dolgo, in Mravlja je prejel svoto, za ktero je bil zavarovan. Sedaj sta uvidela Veseljak in Grabež, kako prav je imel Mravlja. Toda Veseljak si ni dosti očital, da se ni zavaroval. „Kako se bom zavaroval, ko nimam denarja!“ tolažil se je. Grabeža pa je jedla zavist. Noč in dan mu je šlo po glavi, zakaj ni bil tako pameten, kakor Mravlja. Seveda, da bi se zavaroval za naprej, za to se zopet ni mogel odločiti. „Saj zdaj bo nekaj let mir,“ mislil si je. „Vsako leto ne bo toče.“ Zdelo se mu je to, da je Mravlja dobil denar, kakor bi bil zadel v loterijo, kjer se enkrat zadene, če se stavi, potem pa zopet stokrat ne, ali pa tudi nikoli ne več. Jezilo ga je le to, da ni bil tudi on poskusil enkrat svoje sreče, ko ga je Mravlja nagovarjal.

Mravlja pa je to priliko porabil, da je soseda zopet opomnil na to, kako dobro bi se bilo zavarovati vsaj zoper ogenj. Grabež je molčal in mislil sam pri sebi, ali bi se, ali bi se ne. Odločiti se ni mogel in je rekel končno: „Menda nas Bog ni tako zapustil, da bi nam po toči pa še ogenj poslal. Ali smo tako strašni grešniki?“

„Saj toče se tudi nista bala,“ odvrne Mravlja, „in vendar je prišla. Trdila sta vedno, da tu ni še nikoli pobila.“

„Pobila je že včasi, pa le malo; toda ognja pa se nam ni bati, ako smo pametni,“ ugovarja Grabež. „Samo pazita, pazita, kakor se pazi pri nas. Vsak večer, predno grem spat, stikam še po vseh kotih, da bi kje kaj ne tlelo. Delajta še vidva tako, in brez skrbi smo lahko.“

„A jaz bi se pa zavaroval, ko bi imel denar,“ reče Veseljak. „Gotova je le gotova! Samo pravijo, da tedaj dosti stane, kedar se človek prvič zavaruje.“

„Zato ti jaz posodim denar,“ pristavi Mravlja. „Kedar pojdeš kaj v trg, kjer se lahko zavaruješ, pa se oglasi pri meni!“


VII.[uredi]

Bilo je na zadnjega kimovca dan, zadnji čas za Marka, da se odpravi z doma, kajti pozovni list, kterega je dobil pred tremi tedni, velel je, da se ima prvega vinotoka zglasiti pri vojaški oblasti v glavnem mestu. Bilo je hladno, a lepo jutro, kakoršna so navadno le v začetku jeseni. Nebo je bilo temnomodro in zrak čvrst in čist, da se je človeku zdelo, ko ga je srkal váse, da vliva studenčino dol po grlu. Listje, kolikor ga je bila pustila toča na drevju, šepetalo je prijetno, v lahkem veterčku se zibajoč, in Marku se je zdelo, kakor da bi se s tem poslavljalo drevje od njega, ki je stalo okoli domače hiše, in kterega doslej še nikdar ni bil zapustil za dalje časa. Nič se ni bal vojaščine, rad je šel od doma, in vendar mu je bilo nekako tesno pri srcu. „Bog vé, kaj se zgodi v treh letih!“ mislil je sam pri sebi. „Ali najdem tu še vse tako, kakor je sedaj, ko se vrnem? Težko, težko!“ In ozrl se je, ko se je bil že preoblekel in popolnoma odpravil za na pot, še po vseh shrambah za slovó. Bilo mu je, kakor bi se ločil za večno od teh prostorov, ki so mu bili tako dragi. Ni mislil poprej, da mu bo tako težko zapustiti očetovo hišo. Obtičale so mu oči zdaj tu, zdaj tam; vsaka najmanjša stvarica ga je spominjala na prejšnje dni. Čudni občutki so mu polnili dušo. Spomni se tudi pri tej priliki, kakor že davno ne tako živo, svoje prezgodaj umrle matere, in solze ga posilijo pri tem spominu. Kaj bi pač rekla sedaj, ko bi živela? Gotovo bi se ji trgalo srce pri tem slovesu. Majhen je bil še, ko mu je umrla, a vendar je živo gledal sedaj pred seboj bledo osebo, ki je ležala med prižganimi svečami v oni sobi. Kaj se zgodi v teh treh letih, ko ga ne bode domá? Bode li še videl svojega očeta? Res ni imel nič dobrega pri njem, res je bil zelo čuden človek njegov oče, toda oče je le oče. Nekako bal se je danes stopiti pred njega ter mu podati roko. Dolgo se obotavlja, nazadnje pa se vendar ujunači; iztrga se iz svojih sanjarij ter gre k očetu. „Sedaj grem,“ reče s trdim glasom. Hotel je zatajiti, kako bridko mu je bilo slovo. „Pa zdravi ostanite!“

Starec se je zganil, ko je stopil sin pred njega in mu podal roko. Prijel ga je kašelj, in preteklo je dokaj časa, predno je prišel do besede. „Saj te morda pošljejo domú,“ reče, „če pa ne, bom pa že gledal, da te kmalu rešim vojaške službe. Moj jedini sin si, in dati mi te morajo, ako te zahtevam. Na, tu imaš nekoliko denarja; pa nikar ne zapravljaj brez potrebe. Saj veš, kako težko se zasluži. Do trga bi šel rad s teboj, pa saj veš, da nisem nič trden. Sicer pa upam, da se itak kmalu zopet vidiva. Ostani tudi ti zdrav!“

Sin je mislil, da se bode oče vendar malo težje ločil od njega, kakor je to bilo v resnici. Toda ta je bil že vse natanko preudaril in premislil, in prišel je bil do prepričanja, da ni ravno tolika škoda, če obdržijo sina nekaj tednov pri vojakih. Sicer je res še vedno upal, da mu sina sedaj izvržejo, ko mu ga niso pri naboru. Pa tudi, ako bi mu ga obdržali črez zimo, ne bolelo bi ga toliko. „Naj mi ga preživijo do pomladi!“ tako je ugibal v svoji brezkončni skoposti; „saj zimski čas tako ni Bog vé kaj dela. Drugega hlapca mi ne bode treba jemati za ta čas, do pomladi pa si ga že izprosim domú!“ Tako je preudarjal, in bilo mu ni res nič posebno hudo, ko se je sin odpravljal. A sin, videč, kako malo je očetu mar, da odhaja, postane tudi bolj trezen, in tista otožnost, ki mu je še malo prej polnila srce, zapusti ga za trenutek. „Če očetu ni nič na tem, da grem, no potem je prav,“ misli si. Toda kmalu mu postane zopet hudo pri srcu, ko stopi k Mravljevim po slovo. Res se je od tistega časa, ko mu je bil Mravlja namignil, da se naj gre drugam ženit, nekako izogibal Metke, in zgodilo se je včasi, da po ves teden ni govoril z njo. Sem in tja ga je celó veselilo, če ji je mogel pokazati prav očito, da mu ni Bog vé koliko za njo. Deklica je pri tem hudo trpela, akoravno je slutila, da Marko ni tako trd, kakor se dela. Ko bi mu bila videla danes v srce, bila bi lahko potolažena. Danes si je prav želel govoriti nekoliko prijaznih besed z njo. Vedel je sicer, da postane Metka težko njegova žena, ker se temu protivita oba očeta, a vendar se ni hotel in mogel sprijazniti s to mislijo. Izogibal se je je res, ali ravno tedaj, ko se je najbolj obračal od nje, vleklo ga je srce morda najbolj k njej. Posebno hudo pa mu je dela danes misel, da ne najde Metke, kedar se vrne, morda več na domu.

Metke ni bilo v hiši, ko se je od drugih Mravljevih poslavljal. Mislil je že, da se mu je nalašč umaknila. A ona si ni upala, podati mu v pričo drugih roke, ker se je bala, da bi je ne posilile solze, in da bi tako ne izdala občutkov, ki so ji polnili srce. Čakala ga je zunaj na vrtičku, ki so ga imeli za hišo. Skrbno je gojila nekaj poznih cvetov in te je povila sedaj v majhen šopek zanj. Na leseni ograji sloneč, čakala ga je, da stopi iz hiše. Ko Marko vidi, da drži šopek v roki, spomni se, kako odurno je bil odvrnil njen dar tedaj, ko je šel k naboru. Žal mu je bilo, da jo je bil tako razžalil; zato reče sedaj s prijaznim glasom: „Pa saj nisi napravila záme tega?“

„Za koga drugega pa?“ odvrne Metka. „Samo bojim se, da narediš zopet tako, kakor tedaj ....“ Naprej dekle ni moglo govoriti. Skrije obraz v predpasnik in na glas zaihti. Tudi Marku ni mogla beseda iz ust. Molčé ji vzame šopek iz roke, in ko si dekle zopet opomore in vzdigne proti njemu oči, imel je šopek že na klobuku pripet.

„Pa zdrava ostani, no!“ reče Marko in ji seže v roko. „Mudi se mi. Vem, da drugi že čakajo na me, ker se skupaj odpeljemo.“

„Pa kaj piši domú, da bodemo vsaj vedeli, kako ti kaj gre,“ priporoča mu dekle.

„Pa tudi vi kaj pišite!“ odgovarja Marko. „Posebno tedaj, kedar se omožiš! Upam, da me kot starega znanca povabiš na svatovanje.“ Marko se je delal, kakor da bi se šalil, a glas se mu je tresel pri teh besedah.

„Ne bo take sile, že še počakam nekoliko,“ kliče deklica, ko je že odhajal.

Še enkrat se je Marko obrnil, še enkrat pomahal z roko, potem pa se ji je skril v ovinku. Marjetka pa je še dolgo časa gledala proti oni strani, in ko je pozneje odmevalo glasno ukanje sem iz bližnje vasi, zdelo se ji je, kakor da bi čula tudi njegov glas.

Dva dni pozneje se je poslavljal pa Jernej. Hotel je z drvarji na Hrvatsko. Domá ni bil poprej čisto nič povedal, kaj namerjava; še le zdaj, ko je bilo gotovo, da odide, povedal je to najpoprej materi, potem pa še očetu. Mati si je brisala solze, ko je slišala, da hoče sin z doma, oče pa se ni menil dosti za to, naj je li sin domá, ali kje drugje. „Saj je prav, če kaj zasluži,“ mislil si je, rekel pa ni na sinovo opomnjo nekaj časa nič. Še le po daljšem razmišljevanju ga začne izpraševati, kdo gre vse, in kam gredó. Jernej je očetu bolj na kratko odgovarjal. Odkar ga je bil spravil v nesrečo, držal se je nekako pusto proti očetu. Ko bi ne bil moral takrat piti zaradi njega, bilo bi vse drugače. Vsaj pri Mravljevih bi se ne bilo vse razdrlo.

Dolgo časa je Jernej preudarjal, naj bi li stopil tudi k Mravljevim po slovó, ali ne. Odkar ga je bila Anica tako nemilo odslovila, ni bil tam več pod streho, in nekako težko mu je bilo iti zdaj tja. Končno pride do prepričanja, da se vendar spodobi, zglasiti se tudi tam. Odloči se tedaj hitro in steče tjakaj. Bili so ravno vsi v hiši, ko stopi noter. Začudjeni ga pogledajo. „Pa zdravi ostanite,“ reče na kratko, stopi k vsakemu posameznemu ter mu podá roko. Tudi Anici je stisnil desnico.

„Kam pa, kam pa vendar?“ vpraša Mravlja.

„Z doma grem,“ reče Jernej. „Z večjo družbo grem na Hrvatsko drvarit in mislim, da se ne vidimo zopet tako kmalu. Z Bogom!“

Pozdravivši jih, odide naglo.

„Z Bogom! Pa srečno hodi!“ kliče še Mravlja za njim.

Anica mu ni rekla nič v slovo. Nekaj časa so pri Mravljevih še vsi molčali, ko je bil Jernej odšel, kakor bi si ne bil nihče upal kaj ziniti. Toda to se je precej poznalo, da so bili pri slovesu Markovem vsi bolj ganjeni. Marko je moral iti, od Jerneja pa se jim je videlo, kakor da bi s svojim odhodom nekaj namerjaval, česar drugače ni mogel doseči. Zdelo se jim je, kakor bi bil s tem iskal le prilike, da pride z njimi zopet v dotiko. Zato je prišel po njihovi misli tudi po slovo. Ali ravno zaradi tega jih njegov odhod ni nič pretresel. Mravlja sam pretrga črez nekaj časa molk, rekoč: „Ne vem, ali bo kaj iz tega drvarjenja. Prav bi že bilo, če bi kaj zaslužil črez zimo, saj domá tako nima nič dela, toda pokazati se še le mora, ali zna varčevati. Odkar sem ga videl tako pijanega, nimam nič več zaupanja vanj. Res je tudi prej že včasi kaj zaslužil, a človek se mnogokrat kar nanagloma izprevrže. Da bi le ne posnemal svojega očeta!“

Komaj je bil Mravlja to izgovoril, pa je stopil stari Veseljak v sobo. Mravlja se je celó malo bal, da bi ne bil slišal njegovih zadnjih besed, zato reče, smejé se: „Če se o volku meniš, pa pride.“

„Kaj, volk sem jaz?“ norčuje se Veseljak. „In o meni ste govorili? Prav vam je! Kaj pa govorite o meni! Če bi ne bili govorili, morda bi res ne bil prišel.“

„I saj ni nič tako hudega, če prideš,“ odgovarja Mravlja.

„Bog vé, če se ne prestrašiš, kedar ti povem, po kaj sem prišel.“

„No, le hitro povej, kar misliš, da ne bodem predolgo v strahu,“ prigovarja, smejé se, Mravlja.

„Na neko obljubo sem te prišel spominjat. Saj veš še morda, da si mi bil obljubil nekaj posoditi, ako bi se hotel zavarovati proti ognju. Danes bi spremil sina do trga, ki gre z doma, pa bi se zavaroval pri tej priliki.“

„Svoje besede ne snem,“ reče Mravlja nekako ponosno. „Še prav rad ti posodim za tako stvar.“

„Človek je vendar nekoliko bolj brez skrbi, če je zavarovan. Ko bi te bila z Grabežem spomladi poslušala, pa bi naju ne bila toča tako hudo zadela, kakor naju je.“

„Koliko pa hočeš,“ reče Mravlja, kteremu je nekako dobro dejalo, da je slišal Veseljaka, ki se je navadno iz vsake stvari norčeval, vendar enkrat resno govoriti. „S petnajsterimi goldinarji se lahko zavaruješ in poravnaš vse stroške, ki jih treba plačati pri prvem zavarovanju.“

„Daj mi jih pet in dvajset,“ poprosi Veseljak, vidéč, da je Mravlja tako pri volji. „Ne pridem vsaj v kako zadrego. In veš, pa fantu bi dal rad tudi par goldinarčkov na pot. Kedar kaj zasluži, ti pa povrnemo pošteno vse z obrestmi vred, ki jih boš zaračunil.“

Mravlja ne reče nič, temveč poseže v skrinjo po listnico in odšteje Veseljaku pet petakov na mizo.

Veseljak ga zahvali, spravi denar in odide. Storil je na tihem morda prvič v svojem življenju trden sklep. Dobrohotnost Mravljeva mu je segala tako v srcé, da je hotel denar res porabiti za to, za kar ga je bil dobil na posodo. Zavarovati se je hotel zoper ogenj, in kar bi mu ostalo denarja, dati ga sinu. Da bi danes pil, to mu še na misel ni hodilo. Hotel je enkrat pokazati, da tudi on ni tako slab in omahljiv človek, da bi se ne mogel premagati. Veselega srca se je vrnil v domačo hišo. Toliko denarja že davno ni imel na razpolaganje.

„Le pojdiva zdaj,“ reče sinu, „ako si se že povsod poslovil.“

„Povsod,“ odgovori Jernej in se ozre nekako plašljivo na mater. Slovo od nje mu je bilo najhujše, a kaj je hotel, ko se je bil enkrat namenil, da odide. Stopi tedaj k materi, podá ji roko in jo poljubi. Ženi so se vlile solze po licih, in tudi sinu se je bilo težko vzdržati solz.

„Pojdita, pojdita, kaj bi se kisala,“ poseže Veseljak vmes, kteri ni videl rad solz. „Saj se ne ločimo za večno. Brž se odpravi, da ne bodo drugi čakali náte!“

Sin se odtrga od matere ter se podá z očetom na pot. „Bog te spremljaj in njegov angelj varuh!“ kliče še mati za njim. „Bog daj, da bi se vrnil zdrav! Pa piši kaj, veš, da ne bomo v skrbeh!“

„Bom že!“ odgovarja sin še nazaj, ko sta bila z očetom že precej daleč proč od domače hiše. Stari Veseljak pa je hitel, ker je želel, da bi bilo že skoro tega poslavljanja konec.

Med potjo nista oče in sin dosti govorila. Veseljak je premišljeval, koliko denarja bi dal sinu. Da bi se šel najprej zavarovat, kakor se je bil poprej namenil, in dal potem vse sinu, kar bi mu ostalo od zavarovanja, to že zaradi tega ni šlo, ker bi zavarovanje nemara trpelo dalje časa, a sin mora naprej. Zato je sedaj na tihem ugibal, koliko bi mu dal. Enkrat mu je že hotel ponuditi ves desetak, ker je Mravlja rekel, da zavarovanje ne bo stalo več nego petnajst goldinarjev; a kmalu se je zopet premislil. „Toliko moram obdržati záse, da ne pridem v zadrego,“ reče sam pri sebi. Imel ga ni namreč ne novčiča, razun tega, kar mu je bil dal Mravlja, in če bi bila tudi le par krajcarjev črez petnajst goldinarjev zahtevala zavarovalnica od njega, pa bi ne bilo šlo. Zato sklene, da sinu ne dá več, kakor pet goldinarjev. „Saj mora tako že nekaj imeti, ker me nič ne opomni,“ misli si. In bilo je res tako. Jernej si je bil toliko, kolikor je neobhodno potreboval, preskrbel že drugje. Vedel je, da od očeta težko kaj dobi, zato mu tudi nič rekel ni.

Bila sta že blizu trga, ko ga vpraša oče, ali hoče kaj denarja. Jernej se začudi tem očetovim besedam in reče:

„Imam nekaj! Mislim, da bom izhajal.“

Veseljak pa seže v žep in mu ponudi petak. Sin ga pogleda nekako neverjetno in se obotavlja sprejeti denar. Bal se je, da bi se oče ne šalil, in za šalo ni bil danes nič kaj razpoložen. Toda oče mu veli: „Le vzemi, le! Če bi bilo treba, dal bi ti lahko še jeden petak, a ker praviš, da že imaš, pa tudi dobro!“

Jerneju se je zdelo bolj pametno, da vzame denar, kakor da bi se ga branil, ker je vedel, kako slabo bi bil shranjen pri njegovem očetu. Spravi tedaj petak in hoče ravno vprašati očeta, odkod ima toliko denarja, ko zaslišita kričanje drvarjev, ki so v neki gostilni pred trgom popivali za odhod. Vsled tega pospešita korake, in bila sta kmalu med njimi. Voz, z dvema konjema naprežen, stal je na cesti. Jernej je mislil, da kar zasedejo svoje prostore, pa se odpeljejo. Ali motil se je. Bili so že vsi vinjeni, akoravno je bila še le deseta ura predpoldnem, in kričali in vpili so vsi vprek. Nektere drvarje so bile spremile tudi žene do trga, in poslavljanju ni bilo ne konca, ne kraja. Voznik se je jezil in togotil, a prišel je vedno kteri, da mu je jezo poplaknil po grlu s kozarcem vina. Tako je bil zopet za nekaj časa potolažen. Hotel je že večkrat izpreči, a to so mu zabranili zopet drugi, ki bi bili radi že odšli, in ki so v jednomer silili: „Pojdimo, pojdimo!“ Sevéda so silili zastonj. Trobili so gluhim ušesom. Vsedli so se bili že večkrat na voz, a poskakali so zopet dol, ker ni bilo nikoli mogoče spraviti vseh gor.

Ko sta bila Jernej in njegov oče stopila v to druščino, klicali so ju od vseh stranij pit. Stari Veseljak je z veseljem pil, potem pa si je štel v dolžnost, da plača tudi on nekaj litrov za odhodnjo. Jernej mu tega ni mogel zabraniti, že zaradi drugih ne. Tako se je pitje z nova začelo. Zdaj je plačal ta, zdaj drugi še za jeden liter, in nazadnje je bilo videti, kakor da so pozabili vsi na odhod. Ko se je približalo poldne, stavi nekdo predlog, naj bi še južinali tukaj, zató da bi se na poti kje drugje ne ustavljali. S tem so bili skoro do malega vsi zadovoljni. Konji pa so še vedno stali napreženi in nestrpljivo tolkli s kopiti ob tla. Tako se je bližala že tretja ura popoldne, ko so vendar začeli nekteri prav odločno zahtevati, da se odrine.

„Kdor noče iti, naj ostane pa tukaj,“ klicalo se je od več stranij, in voz se je začel počasi polniti. Posamezni so sevéda še vedno stali samo z jedno nogo na vozu, z drugo pa na tleh ter vedno še naročali svojim to in ono, dokler jih voznik ni prisilil s tem na voz, da je pognal konje. Ko se je začel voz pomikati, nastal je še večji krik, nego je bil poprej. Oni, ki so bili na vozu, kakor ti, ki so ostali, vpili so in mahali drug drugemu z rokami za slovo, dokler ni izginil voz med bližnjimi hišami.

Jerneju je bilo jako čudno pri srcu med to druščino. Bilo je vse pijano, on sam je bil trezen. Dasi se mu je napivalo, kakor vsakemu drugemu, on vendar ni pil. Odkar ga je bilo tako prevaralo vino, bal se ga je kakor strupa. Sedel je otožen na svojem sedežu, v tem ko so drugi prepevali in ukali, da so ga bolela ušesa. Tolažil se je s tem, da to ne bode trajalo večno. Saj so bili to okrog njega večjidel pridni ljudje in pili so le, ker je pri slovesu tako navada, in ker so si hoteli nekoliko prepoditi žalost, ktera obhaja kolikor toliko vsakega, kedar zapušča svoje ljudi.

Vse drugače nego Jerneju pa je bilo njegovemu očetu pri srcu. Vino je njega vselej razveselilo, in tudi danes se je čutil srečnega, kakor že davno ne tako. Pozabil je na vse, tudi na zavarovanje, in klical je tudi potem še vina na mizo, ko so bili drvarji odšli. Kdor je hotel, tisti je lahko pil z njim. In krčmar, ki je kmalu zapazil, da je Veseljak pri denarju, nosil je na mizo, kolikor je hotel. Ko pa je bil nastal mrak, Veseljak ni bil več za na pot. Izkušal je pač nekolikokrat vstati, ali noge so mu popolnoma odpovedale. Zlekne se tedaj po klopi in zaspi.

Drugo jutro se vzbudi še le pozno. Ko se skloni po koncu, gleda nekaj časa debelo na okrog. Bilo je videti, kakor bi ne vedel prav, kje je. Jame premišljevati in počasi se spametuje toliko, da je vedel, kaj se mu je pripetilo. „Preveč sem se ga bil nalezel,“ mrmra sam pri sebi. „Ti zlomek, ti! Pa sem še dejal, da se bodem varoval! Malo ga nisem mogel imeti, ker sem tu obležal. Napak je to!“

Spomni se tudi, da se je mislil zavarovati, in brž seže po denar. Prešteva in prešteva, a niti celih deset goldinarjev ni imel več v žepu. To ga speče. „Zdaj si se pa zavaroval!“ reče sam sebi očitajoč. Marsiktero nerodnost je že naredil v svojem življenju, a tako ga še ni kmalu jezila kaka stvar. Bilo mu je to najbolj hudo, da svoje obljube ni držal, in da se ni dalo nič več pomagati. Iz obupa pokliče sedaj vina in začne z nova piti, da bi si ohladil jezo. „Za dne ne smem domú,“ misli si, „kajti Mravlja me ne sme videti takega.“ In pil ga je naprej. Pri prvi in drugi merici se mu je oglašala še malo vest, očitajoč mu, da je tako zlorabil prijateljstvo Mravljevo, a pri tretjem poličku se je pa že tolažil, češ, saj zdaj zapade kmalu sneg, in po zimi ne bo gorelo, čemu se tedaj zavarovati! Postajal je veselejši in veselejši in proti večeru se ni menil za ves svet več. Samo te misli se je še vedno držal, da pred mrakom ne sme domú. Bal se je Mravljo razjeziti, kajti če bi ta zapazil, kaj se je zgodilo z njegovim denarjem, hotel bi ga imeti morda takoj vrnjenega, a to bi mu prišlo neprilično. Res tedaj počaka, da zatone solnce, potem še le se odpravi. Kolovratil je počasi po znanih potih proti domu. Tema se je bila hitro naredila, vendar je bilo toliko svetlo, da ni bilo mogoče izgrešiti pota. Sicer bi bil pa Veseljak za silo tudi z zavezanimi očmi prišel domú, tolikokrat je hodil že tod ob vsaki uri po dnevu in po noči. Bil je prav vesel in zadovoljen. To je res čudno, kako različno se kaže moč vina pri posameznih ljudeh. Ti so grozno siloviti, kedar so pijani, razbili bi najrajši vse, kar jim dosežejo pesti; drugi so otožni, tretji jokajo, ali ne iz žalosti, temveč iz nekake ginjenosti; zopet drugi najrajši pojó ter poljubljajo in objemajo, kar jim pride naproti. Jeden zadnjih je bil Veseljak. V pijanosti bi niti najmanjši živalici ne bil storil nič žalega; prej v treznosti. Srce mu je kar plavalo v mehkobi in veselju. In če ni imel nikogar, da bi mu bil kazal svojo prijaznost, govoril je pa sam s seboj. Da je včasi tudi malo zapel, zlasti tisto svojo:


„Men’ vse jedno je,
Men’ vse jedno je,
Imam dnarce, Al’ pa ne,“

ni treba še posebej poudarjati. In Veseljak ni imel ravno tako slabega glasú, če je zapel. Vsaj močan glas je imel, kakor malokdo. Kedar je zakrožil iz polnega grla, nihče ne bi bil mislil, da poje že prileten mož, ampak vsakdo bi bil mislil, da sliši peti krepkega mladeniča.

Tudi nocoj je pel Veseljak med potjo, a čim bolj se je bližal domači vasici, tem bolj tih je postajal. Kakor ga je imel v glavi, pazil je vendar, da bi se ne izdal Mravlji. In ko bi bil pel, vedel bi bil ta takoj, koliko je bila ura, kajti glas njegov je dobro poznal. Zato je Veseljak petje sedaj pustil ter začel rajši zopet na pol glasen pogovor sam s seboj, dokler ni prišel do velike luže pred vasjo. Tu pa so ga pozdravile žabe v glasnem zboru. „Rega, rega,“ čulo se je iz vseh kotov, a Veseljaku se je zdelo, kakor bi bile klicale: „Lej ga, lej ga!“ To mu je dalo povod, da je obstal, povzdignil prst ter začel takó-le govoriti: „Preljube moje žabice, ve me že poznate, kaj ne da, od zadnjič?“ I pa če mislite, da pridem zopet k vam leč, zeló se motite. Pomilujem pa vas, pomilujem, da morate vedno tičati v vodi. Voda! brrrr!“ In izogne se daleč na okrog, da bi ga noge ne zanesle zopet tako nesrečno, kakor tedaj, ko je bil s sinom štrbunknil v sredo luže.

Žena je bila že v postelji, ko pride domú. Vzdihnila je pač nekoliko na glas, a rekla ni besede ne.


VIII.[uredi]

Strašno dolgočasno je postalo sedaj v našem Kôtu. Prišlo je pusto jesensko vreme. Sive megle so se vlačile ob gori, in nebo so zagrinjali gosti oblaki ter branili solnčnim žarkom do zemlje. Včasi je jeseni lepo, lepše nego po letu, kajti vročina je pojenjala in zrak je mnogo prijetnejši. To leto ni bilo tako. Ves mesec vinotok je deževalo, in začetkom listopada je celó sneg zapadel, pač mnogo prezgodaj.

Anica in Metka sta bili sedaj popolnoma na hišo navezani. Sicer tudi po letu nista kdo vé kako okrog hodili, a vendar sta imeli vsaj toliko razlike, da sta včasi na polju delali. In koliko je precej kratkočasnejše, ako se le na vrt stori kaka stopinja. Sedaj niti tega ni bilo mogoče. V taki, od človeškega prometa oddaljeni vasici, kakor Kôt, so ljudje po zimi, kedar zapade sneg, res kar odrezani od drugega sveta. Poštenega pota ni nikjer, in v celi sneg gaziti tudi ni nič prijetnega.

Druga leta je že še bilo po zimi, ko sta bila še Jernej in Marko domá. Prišla sta vsak dan nekoliko k Mravljevim pogledat, in tisti čas je vselej nekako hitro minil, kedar se je z njima kramljalo. Sedaj pa ni bilo žive duše pod streho. Grabež itak ni rad hodil z doma, a tudi Veseljak se je nekaj časa sem izogibal Mravljeve hiše. Najbrž se je bal, da bi ga Mravlja ne vprašal, kako in za koliko se je zavaroval. Na tako vprašanje bi mu bilo seveda jako neljubo odgovarjati, in zato je rajši čakal, da se vse to nekoliko pozabi.

Sicer so bile zadnji čas razmere med Mravljevimi in Markom in Jernejem nekoliko napete, toda ni dvojbe, da bi se bilo črez zimo vse to poravnalo. Prej ali slej bi bila že zopet oba prišla, in preganjali bi si bili dolgočasne zimske ure, kakor vsako leto poprej. In če bi tudi ne bila prihajala vsak dan, že to bi bilo za Anico in Metko nekoliko tolažbe, da bi ju bili vsak dan, če tudi le od daleč, vsaj videli. Človek tako težko pogreša koga, ki se je navadil nanj! In ko bi se vsaj kaj zvedelo, kako se jima godi po svetu. Popraševali sta večkrat pri Grabeževih in Veseljakovih, ako jim še nihče ni kakega pisma prinesel, a niti Marko, niti Jernej ni bil še nič sporočil. Tako sta ubogi deklici zapuščeni sedeli dan na dan pri šivanju ter povešali glavici, ne da bi kaj dosti govorili druga z drugo. Pa mislili sta tem več. Metka itak nikdar nič huda ni bila na Marka, ampak udala se je bila le očetovi volji. Ni se tedaj čuditi, da je pogostoma nanj mislila in se ga tudi spominjala v molitvi. Večkrat je čula že praviti, kako hudo se vojakom godi zlasti prvi čas, in večkrat se ji je revež v srce smilil, ko si je tako v svoji domišljiji slikala, koliko trpi.

Pa tudi Ana, ki je bila nekaj časa res huda na Jerneja, ker se je bil tedaj tako napil, postala je drugačna. Odpustila mu je bila, kajti čim delj je premišljala, tem bolj se ji je dozdevalo, da to vendar ni bil tako velik pregrešek. Tedaj seveda, ko je zvedela, kako se je bil napil, bila je hudo nevoljna, ker je mislila, da se je nad njim zmotila. Zdaj pa ji je prišlo marsikaj na misel, s čimur ga je opravičevala. „Navajen ni bil vina,“ rekla je sama pri sebi, „pa ga je premagalo.“ Čutila je sedaj, da je bila pretrda z njim, ko ga je tako odvrnila od sebe, in žal ji je bilo. Uverjena je bila, da se ne uresniči očetova bojazen, da bi utegnil Jernej odslej posnemati svojega očeta.

Listopad se je bližal že svojemu koncu, a od nobene strani še ni bilo nikakega poročila. Marko je imel od začetka res toliko opraviti, da še misliti ni mogel na pisanje. Ko bi ne bil pri konjikih, bilo bi morda šlo, a pri dragoncih, tu ni zadosti, da čediš in snažiš v jednomer sebe, ampak skrbeti je treba tudi za konja. Starejši vojaki na mlajše pa še rajši pritiskajo. Delajo jim kolikor mogoče sitnosti, zlasti pa, ako jim ne plačujejo v jednomer za pijačo. In tega Marko ni mogel storiti. To, kar mu je bil dal oče s seboj, bilo je tako ubogo malo, da je bilo kmalu porabljeno. Zato je moral več trpeti, kakor marsikterega kočarja sin, ki je imel boljšega očeta kakor on. Da bi bil pa vedno domti pisaril po denar in pri tem še Bog vé kako lagal, kakor so drugi delali, tega ni hotel. Ne le zaradi tega, ker ni imel dosti upanja, da bi se bil oče omehčal, ampak tudi nekoliko preponosen je bil. Nikogar ni rad prosil in svojega očeta morda še najmanj. Rajši je delal in se trudil, da je pot curkoma z njega lil, kakor da bi bil prosil za denar in si s podkupovanjem lajšal delo. „Če oče nimajo toliko srca do mene,“ mislil je sam pri sebi, „da bi se sami spomnili, kaj mi je treba, naj ostane pa tako!“ A bridko pa mu je bilo pri tej misli.

Še manj priložnosti nego Marko je morda Jernej imel pisati. Sredi velikanskega gozda, več ur hodá vstran od vsakega človeškega bivališča je pač težko priti do pisanja. Niti peresa, niti črnila in papirja ni bilo ondi dobiti. Drvarji sploh nimajo navade, da bi pisarili domú, in njih družine so tega že navajene, tako da od njih pisma tudi ne pričakujejo ne. Še prestrašili bi se morda domá, ako bi jim prišlo kako pismo, ker bi si mislili, da jim ne prinese nič dobrih novic. Mati Jernejeva bi bila seveda rajši imela, da bi ji bil sin kaj sporočil o sebi; zato ga je tudi prosila pri odhodu, da naj piše. A ker tega storil ni, tolažila se je s tem, da nima prilike, in da tudi noben drvarjev iz bližnjih vasij, kjer je včasi poprašala, ni bil še nič pisal.

Tako se je bil približal že božič, in v Kôtu niso še nič vedeli niti o Marku, niti o Jerneju. Nekega dne pa se kar nepričakovano zglasi pismonoša z bližnje pošte, ki je tudi po stranskih vaseh raznašal pisma, kedar je ktero prišlo, pri Grabežu. Ta se je jezil, da je moral pismonoši plačati za pot pet novčičev, in niti mislil ni na to, da bi moglo biti pismo od sina. Ker sam ne pisati, ne čitati ni znal, podá se s pismom k Mravljevim.

„I kdo mi pa to pisari!“ reče, pismo tja pomolivši in še vedno nevoljen, da je moral plačati od njega. Metki pa je precej nekaj v srcu dejalo, da to pismo ne more od nikogar drugega biti, kakor od Marka. Brž poseže ponje in že na naslovu spozna Markovo pisavo.

„Od Marka je!“ vzklikne z glasom, kteremu se je poznalo, kako razburjena je.

„Od koga pa naj bi bilo dragega,“ reče Mravlja, kteremu ni bilo ljubo, da je hči vpričo Grabeža kazala toliko veselja nad tem pismom.

„A, od Marka,“ reče sedaj Grabež, ne da bi ga bilo kaj sram, da se že prej ni spomnil sina. Toda moramo biti pravični in omeniti moramo, da je tudi on občutil nekoliko veselja, da mu piše sin. Tudi za tistih pet novčičev mu sedaj ni bilo več tako žal, ki jih je bil moral dati pismonoši. Vsi so bili radovedni, kaj piše Marko. Metka odpre pismo in jame, potem ko ga je bila po tihem že vsega prečitala, čitati na glas. A v pismu ni bilo ravno nič posebnega. Pričakovali so, da bode tožil, kako mu je hudo, kako ga trpinčijo, kakor je to navada, da pisarijo vojaki domú, a o vsem tem ni bilo ničesar v Markovem pismu. Opomnil je pač, da mu je od začetka šla trda, da vsled obilega opravka doslej ni utegnil pisati, a pristavil je tudi, da se je sedaj že privadil, in da se mu odslej več ni bati hudega. Da je na koncu pisma naročil očetu pozdrave tudi za Mravljeve, to je samo ob sebi umevno, kakor tudi to, da Metke posebej ni omenil. Kaj takega deklica tudi pričakovala ni in vesela je bila, da jih sploh ni pozabil. Tudi potem še, ko je bila pismo prečitala že do konca, držala ga je še vedno v roki in še vedno je zrla vanje, kakor da bi se ne mogla ločiti od ljubih vrstic.

„Sedaj pa glej, Grabež, da mu za božič kaj pošlješ!“ reče po kratkem premolku Mravlja.

Grabeža se poloti kašelj, kakor vselej, kedar mu je kaj neprijetnega priletelo na uho. Trpelo je nekaj časa, dokler se ni odkašljal, potem pa reče:

„Saj mu ni nič hudega! Nič ne piše, da mu naj kaj pošljem.“

„Ravno zato, ker ne piše, pošlji mu! Meni baš to tako dopada,“ reče Mravlja, „da ne toži in moleduje tako, kakor to delajo drugi, ki so pri vojakih. Vidi se, da je fant moški. Da bi ne potreboval, tega se ni bati. Kdaj je vojak tako preskrbljen, da bi mu ne prišel denar prav! Saj ne rečem, da mu pošlji dosti na enkrat. Boljše je, ako mu pošlješ večkrat, pa po malem. Jeden petak pa mu sedaj moraš precej poslati. Kar odpišimo mu. Saj ti tako ne znaš pisati, in da ne boš hodil drugam, naj pa jedna naših deklet piše.“

Mravlja je vedel, če Grabeža sedaj izpusti, da Marko ne dobi ne denarja, ne odgovora. Zato je tako naganjal. Grabeža pa je bilo malo sram, da bi ne bil sinu čisto nič poslal, ko so ga tako silili. Privoli tedaj na vse zadnje v to, da mu pošlje tri goldinarje.

„Zadosti ima za enkrat!“ reče. „Pa še drugo pot kaj!“

Metka pa je bila med tem že vse pripravila, kar je za pisanje potrebno: papir, pero in črnilo, in čakala je le, da ji začnó narekovati. Od vseh stranij so ji dopovedovali, kako in kaj naj zapiše, a ona, prebrisana, kakor je bila, zapisala je marsikaj malo drugače in lepše, kakor so ji veleli. Sklenila pa je pismo blizu tako, kakor Marko svoje. Pozdravljal ga je seveda najprej oče, potem pa tudi vsi Mravljevi. Da bode poznal njeno pisavo, vedela je in tudi tega se ni bala, da bi njenih posebnih pozdravov ne čital iz teh vrstic.

Ko je bilo pismo končano, podal se je Grabež domú po denar, ker so ga hoteli v pismo zapečatiti. Komaj je bil Grabež vrata za seboj zaprl, reče Mravlja: „Ti grdi skopuh, ti! Za dva goldinarja se je tako pulil. Da še svojemu sinu ne privošči ničesar! Popravi v pismu in reci, da mu pošlje pet goldinarjev. Bom pa jaz dal zraven dva goldinarja. Fant se mi smili. Naj bo v božjem imenu! Na, to imaš dva goldinarja; deni ju noter z onimi tremi, ki ti jih dá on. Pa tako naredi, da ne opazi, ker bi mu morda ne bilo prav.“

Metka res stori, kakor ji je velel oče. Ko pride črez malo časa zopet Grabež nazaj ter ji izroči tri goldinarje, spravi vseh pet tako naglo v pismo, da ni ta nič opazil. Pismo pa je obdržal Mravlja, ker je imel drugi dan itak nekaj opraviti v trgu in ga je hotel tamkaj sam oddati, kar je bilo tudi Grabežu prav.

„Sedaj bodeš moral enkrat vendar tudi prošnjo delati za fanta, ako tega še nisi storil,“ opomni Mravlja. „To ne gre tako hitro, veš, kakor ti misliš. Trije meseci prej pretečejo, predno je taka prošnja rešena. Jaz sploh ne vem, zakaj ga tamkaj puščaš, ko bi ga nemara vendar domú dobil, ako bi se potrudil. Gotovo seveda ni, toda poskusiti je; saj nisi več tako trden.“

„Jej, jej!“ vzdihne Grabež. „Zdaj, ob tem času, pa hoditi do okrajnega glavarstva, to je hudo. Pa bom moral seveda, ni drugače! Oh, to bodo zopet stroški to! Boga zahvali, da nimaš nobenega sina!“

„Jaz pa pravim,“ odvrne Mravlja, „da ti Boga zahvali, da imaš takega sina! Lahko si ga vesel! Le glej, da ga kmalu dobiš domú. Sicer to ni nič slabega, če človek malo po svetu pogleda, ali boljše je vendar le zanj, dokler je tako mlad, da je domá.“

Metka in Anica sta bili zdaj za nekaj časa zadovoljni, kajti Markovo pismo jima je bilo celo vrsto dnij predmet pogovorov in zabave. Vedno in vedno se je obračal pomenek zopet nanj. Zdaj sta ugibali in preudarjali, ima li že pismo v rokah, ktero so mu bili odpisali, zdaj zopet, kaj bode z denarjem začel, ki je bil pismu pridejan. Spominjali sta se ga zlasti božične praznike in uverjeni sta bili, da tudi on sedaj misli na dom. Kdo pa bi se o božičnih praznikih ne spominjal svoje rojstne hiše in vasi!

Jerneja pa zadnji čas nista imeli nič kaj pogostoma v mislih. Je že tako; kdor se delj časa ne zglasi, pozabijo ga. Pozabili ga sicer deklici nista bili, a ker ni bil še vedno nič pisal, imeli sta tudi manj vzroka, spominjati se nanj.

Bilo je že sredi predpusta, ko se je Grabež vendar le odločil v mesto do okrajnega glavarstva, delat prošnjo, da bi mu odpustili sina od vojakov. Prošnjo so mu takoj napravili, a kako se je prestrašil, ko so mu povedali, da bode moral še v glavno mesto pred naborno komisijo, da ga preiščejo, ali res ni za delo zmožen, in ali tedaj res potrebuje sina. Hotel je iti tukaj k zdravniku ter predložiti zdravniško izpričevalo, a vse zastonj. Tako je v postavi, in drugače ne more in ne sme biti. Vprašal je potem, ali ne bi mogel iti kar zdaj naprej, ker je že na poti, a tudi to ni šlo. Rekli so mu, da naj gre domú, in da naj pride zopet, kedar ga pokličejo. To mu kar ni hotelo v glavo, da bi moralo vse ravno tako biti, kakor so mu dopovedovali gospodje v pisarni. Ugovarjal je to in ono, a pomagalo ni nič. Udati se je moral. Toda predno se je vrnil iz mesta, hotel se je še prepričati, kaj je na tem, kar je pravil svoje dni Mravlja, da pride stari srebrni denar ob veljavo. To se mu je zdelo popolnoma neverjetno, toda dognati je hotel vendar le, kaj je na tem, da bi Mravlji potlej vsaj lahko v obraz povedal, da tisti njegov časopis ne vé nič, in da je škoda dajati denarja zanj. Dosti ni vzel s seboj, ker se je bal, da bi ga kdo ne oropal; samo tako od različnih tolarjev po jednega je bil dal v žep, da bi videl, kaj jim porekó v mestu. Mislil si je, da takih ondi še nimajo ne, kakor on. Toda, kamor je prišel in poprašal, koliko je ta ali oni tolar vreden, gledali so ga pomilujoč in mu rekli: „Mož, to je sedaj le še malo vredno. Pred tremi meseci bi bili morali priti! Tedaj bi bilo še šlo tedaj, zdaj je pa prepozno! Toliko vam damo, ako hočete.“

In ponujali so mu tako male zneske, da sta ga pretresovala groza in mraz. Tedaj je vendar le res, kar je trdil Mravlja? Njegov časopis je imel prav! In on ima toliko takega denarja! Že njegov oče in stari oče sta devala srebro na kup, in on je tudi marsikaj pridejal. Kako bogatega vendar se je menil, zdaj pa se je na enkrat njegovo premoženje tako skrčilo! Ko bi bil vsaj Mravljo poslušal! Spoznal je sedaj, da je vendar le dobro, ako se človek nekoliko briga za to, kar se godi po svetu. Bil je ves obupan in dolgo ni vedel, kaj naj počne. Končno pa se odloči, da tako pod nič svojih tolarjev ne dá. „Morda pridejo sčasoma pa zopet do svoje stare veljave,“ misli sam pri sebi. Da bi srebro, staro srebro bilo zdaj tako po ceni, to mu kar nikakor ni šlo v glavo. „Ves svet je dandanašnji goljufen,“ reče jezno, ko se je odpravljal domú. „Ne boste jih žrli mojih tolarjev ne! Bajši jih obdržim, kakor da bi vam jih dal več kakor na pol zastonj!“ S tem sklepom se je vračal iz mesta domú. A da je bil zadovoljen, tega ne bi mogli ravno trditi.

Črez kake tri tedne potem pa je dobil Grabež poklic, da mora v glavno mesto pred naborno komisijo. Odpravil se je zopet s težkim srcem. Pot do tjakaj je bila dolga, in dolga pot vedno stane, če človek še tako varčuje in stiska. Ali kaj se hoče, šlo je za sina, in bodimo pravični, tudi v Grabeževem srcu se je sem ter tja ganilo nekaj, kakor očetovska ljubezen. Res si ga je želel zlasti zaradi tega domú, ker ga bo na pomlad zopet potreboval pri delu, ali sem ter tja se mu je vendar tudi stožilo po njem. Da se je tako obotavljal delati prošnjo zanj, temu je bila seveda kriva njegova skopost. Človek, ki sebi ničesar ne privošči, tudi za otroke ne izdaja rad denarja.

Grabež ni nikoli dosti jedel in pil, a predno se je podal v mesto pred komisijo, ni teden dnij skoro ničesar použil. Hotel se je s postom še bolj izstradati, nego je že bil izstradan. Tako delajo navadno v svoji brezumnosti očetje, ki hočejo oprostiti svoje sinove od vojaščine. Ko bi vedeli, kako malo take stvari pomagajo, ne stradali bi, temveč živeli bi, kakor po navadi. Tudi obril se ni Grabež celih štirinajst dnij prej, da bi bil videti še bolj star in slab. Ali njemu vsega tega ni bilo treba. Tudi če bi bil obrit prišel in bi se bil zadnji teden hranil celó boljše, kakor je bila njegova navada, bili bi zdravniki izjavili, da ni zmožen več za delo. Potrkali so ga malo po prsih, pretipali mu nekoliko roke, in zdravnika sta izrekla, da sam ni za nobeno kmetsko delo več. Zadovoljen se je tedaj vračal Grabež domú. V tej nadi, da mu pride sin nazaj, pozabil je nekoliko nezgod, ki so ga zadnji čas zadevale druga za drugo. A čakal je in čakal, da pride Marko, pa ga le ni bilo. Kakor strela z jasnega neba pa ga zadene odlok, ki ga je nekega dne dobil od okrajnega glavarstva, in v kterem je bilo zapisano, da se njegovi prošnji za oprostitev njegovega sina od vojaške službe ne more ugoditi. On ni vedel, kaj vojaški zakon vse določuje, in je mislil, da zadostuje, ako le spoznajo, da on ni zmožen za delo. Ni pa vedel nič za določilo, ki pravi, da oče svojega sina ne more oprostiti, ako je njegovo zemljišče tako veliko, da ga lahko dá v zakup (najem), ali pa obdeluje z najetimi močmi. In na to so se pri Grabežu sklicevali. Bilo je tedaj zopet vse zastonj: pota, trud, post in stroški! To je Grabeža tako potrlo, da nekaj dnij ni mogel iz postelje, in da sta Mravlja in Veseljak res že mislila, da ne vstane več. Obiskovala sta ga, ko je ležal, kakor veleva krščanska dolžnost, in tolažila sta ga, seveda vsak po svoje. Mravlja mu je pravil, da se zoper to odločbo lahko še naprej pritoži, Veseljak se je pa po svoji stari navadi bolj norčeval iz njega, kakor ga pomiloval.

„E, kaj si boš to toliko jemal k srcu, glej, saj mojega tudi ni! Ti vsaj veš, kje je tvoj, jaz pa o svojem še tega ne vém. Še sedaj mi ni nič pisal. Pa naj bo, kjer hoče! Slabo se mu nemara ne godi, če ne, bi se že oglasil. Le pogum, Grabež, pogum! Izpij ga par kozarčkov na to jezo, pa ti bo odleglo; boš videl, da je res. Boljšega zdravila ga ni, kakor je vinček, meni verjemi!“ Tako je govoril Veseljak in sline požiral, ko se je spomnil vina, kajti že dolgo ga ni pokušal. Grabež pa se je molčé obračal v steno, kakor bi se hotel umakniti izkušnjavi. Da bi mu požirek dobrega vina vlil novega življenja v otrple ude, to je sam čutil, toda škoda se mu ga je zdelo, škoda!


IX.[uredi]

Bližala se je že velika noč, od Jerneja pa ni bilo še vedno nič slišati. Veliki četrtek se je napotil Mravlja v trg, da nakupi, kar potrebuje za praznike. Ob takih prilikah ni Mravlja nič varčeval. Ob praznikih je hotel, da je v njegovi hiši vsega dosti. Saj potrebovali ravno niso toliko, a vendar se je moralo prinesti to in ono iz trga: boljše moke, govedine, nekoliko sladkih rečij za v kolač in potvice in tudi pomaranč za piruhe. Vsega tega je hotel Mravlja nakupiti, da bi mu bila družinica lepo zadovoljna o velikonočnih praznikih. Sicer je hčerama, ko sta klicali za njim, naj jima ne pozabi prinesti piruhov, odgovoril nekako mrzlo: „Kaj bosta z njimi?“ Toda bili sta prepričani, da dobita vsaka po dvoje lepih pomaranč, kedar se vrne, in morda še celó kako rudečo vmes, kajti Mravlja je znal izbirati pomaranče, kakor malokdo. Vedel je natanko, ktera bo dobra in sladka, ktera ne.

Od Grabeževih in Veseljakovih ni šel nikdo v trg. Grabež bi bil pač lahko poslal po to in ono, ali čemu? Sam ne potrebuje ničesar, nekaj svinjine za družino je domá, in govedina, ali je, ali ne. Pri Veseljakovih pa niso imeli, da bi bili hodili v trg po take reči. Odkar je bila toča pobila, šla jim je zeló trda. Toliko da niso stradali. To je bilo še jedino dobro, da so bili pšenico in rž spravili že prej domú, predno se je bila vsula pogubonosna toča na polje. Veseljak se je držal sedaj nekako bolj svojega doma. Kaj pa je tudi hotel? Denarja ni bilo, da bi bil mogel v gostilno, na kredo pa ni nič več dobival. Moral je tedaj ostajati domá, dasi se mu je zdelo grozno dolg čas. Prvič v njegovem življenju ga je zapuščala dobra volja. Postajal je siten, kar poprej ni bila njegova navada. To pa je seveda najbolj občutila njegova žena. Prejšnje čase je bil vedno prijazen z njo, če ga je tudi sem in tja malo oštevala, ali mu pokladala to in ono na srce; sedaj pa je bil zeló malobeseden in oduren. Prazniki, ki so bili pred durmi, spravili so ga še bolj v nevoljo. Druge dni se že še prebije, ali take praznike, kakor so velikonočni, pa brez mesa in brez požirka vina, to je bilo malo preveč, in veselje in ravnodušnost je morala preiti tudi takemu človeku, kakor je bil Veseljak. Ali najhujše ga je še čakalo. Na cvetno nedeljo mu pride od krčmarja, pri kterem je tolikokrat pil za gotovi denar in na upanje, in kteri mu je bil posodil tudi nekaj sto goldinarjev na hišo, pošta, da mu ima v osmih dneh poravnati obresti od dolga; če ne, tožil ga bode za obresti in glavnico pri sodniji.

„Ravno prav pride še to,“ togotil se je Veseljak in hodil jezno po hiši gor in dol. „Kje naj dobim denar? Saj še za sol ne bodemo skoro imeli!“ To priliko je hotela žena porabiti in ga opomniti na to, da je pač vsega tega sam kriv. Zato reče:

„Vidiš, ljubi moj mož, vsega tega nam bi ne bilo treba, ko bi bil ti malo bolj pameten. Čemu je bilo treba zapravljati, čemu popivati? Saj ti bi ga ne bila nikoli branila jeden kozarec ali dva, ker vem, da imate vi moški drugačne potrebe, kakor me ženske; ali tako počenjati, kakor si počenjal ti, to ni bilo prav. Kaj pa si imel od vsega tega? Ko bi ga bil použil toliko, kolikor si ga bil potreben, naj bi bilo v božjem imenu. Tako pa si popival po cele dni, in nazadnje te je pa le glava bolela. Nisi samo denarja v stran metal, ampak tudi zdravje si si izpodkopaval. In zdaj imaš za hvaležnost od tistega, kteremu si največ denarja pustil, pa še to, da te ravno na praznike prijemlje. Lepi piruhi to! In kolikor ga poznam, ne bo odjenjal. Plačaj, ali pa po svetu! Boš že plačal, saj! O moj Bog!“

In žena se je bridko izjokala. Veseljaka pa je ta propoved razkačila. Že je mislil zavpiti nad njo, toda premisli se. Čutil je morda, da je zaslužil ta očitanja, in šel je rajši venkaj. Ona pa si je še dolgo brisala solze in vzdihovala k Bogu, da bi jo kako rešil iz te stiske.

Tako je bilo v naši vasici. Pri Grabeževih pusto in žalostno, pri Veseljakovih zopet tako, a v vsaki hiši iz drugih vzrokov. Kjer vlada nespamet, tam ni prostora sreči. Vsakdo je sam svoje sreče kovač. Resničen pregovor! Kako vse drugače je bilo pri Mravljevih. Mir in zadovoljnost sta vladala v tej hiši, in veselega srca je gledala Mravljeva družina lepim velikonočnim praznikom naproti.

Ko je šel Mravlja veliki četrtek v trg, zglasil se je mimogredé tudi na pošti. Sicer ni od nobene strani pričakoval kakega pisma — kdo naj bi mu bil tudi pisal! — le svoj časopis je hotel vzeti za slučaj, da je bil že prišel. Pa kako se začudi, ko so mu povedali, da ga razun časopisa čaka tudi pismo, obloženo s sto in petdesetimi goldinarji. Sam sebi ni verjel, ko je držal pismo v roki. Kdo naj bi mu bil pisal in celó še denarja poslal? Kar upal si ni odpečatiti pisma. „To mora biti kaka pomota,“ misli sam pri sebi. Ogleduje in ogleduje ter prebira naslov, a ta je govoril na vsak način zanj. Ko bi bil še kak drug Kôt na svetu in ondi kdo z ravno tistim imenom in ravno tisto hišno številko — mogoče! Toda verjetno to ni bilo. Po daljšem preudarjanju se vendar ojači toliko, da odpre pismo. „Menda me ni napravil kdo za prvega aprila?“ — Tudi ta misel mu je prišla, ko je odpiral pismo, kajti bilo je res ravno prvega aprila. Ne, v pismu sta bila dva petdesetaka in pet desetakov, kakor je bilo zunaj na pismu zapisano. „To je vendar čudno,“ reče Mravlja, spravljajoč denar v svojo listnico. Pa saj iz pisma se mora vendar razvideti, kaj je na tej stvari. Začne tedaj čitati. „A tako!“ vzklikne, prebravši pismo. Denar ni bil njegov, vendar na obrazu se mu ni videlo, da bi bil neprijetno iznenadjen. Pismo in denar sta bila od Jerneja. Med drugim je stalo v pismu tudi sledeče: „Vem, da ste bili hudi náme in ste morda še, vendar se predrznem, obrniti se do Vas. Pred vsem naj opomnim, da tedaj, ko ste me videli tako vinjenega, nisem bil toliko izgrešil, kakor se je zdelo morda Vam. Očeta sem hotel obvarovati pijanosti, zato sem sam več pil, a pri tem sem se ga bil nalezel. In to tem lažje, ker ga nisem bil vajen. Upam tedaj, da mi tega ne boste več jemali v zlo. Zakaj pa ravno Vam pišem in Vam pošiljam denar, boste pa tudi morda razumeli. Saj veste, kako je pri nas domá. Če pošljem očetu denar, bilo bi kmalu po njem. To je prvi zaslužek, ki Vam ga pošiljam. Hvala Bogu, dobro sem zadel. Od začetka sem bil res navaden drvar, a gospodar, kteremu smo delali, izbral me je kmalu za nekakega nadzornika. Ker znam pisati, zapisujem mu delavce, kdaj kteri vstopi ali izstopi, koliko ima zaslužka, koliko je prejel od gospodarja na račun, in razun tega še nadzorujem, kako se drva spravljajo iz gozda. Moj posel se ne jenja z zimo, ampak tudi črez poletje bom imel zaslužek. Prosim Vas tedaj prav lepo, da mi ta denar shranite, kakor veste in znate. Tukaj ni, da bi človek več denarja pri sebi nosil. Materi lahko vse po pravici poveste, in če morda potrebujejo kaj, le dajte jim, kolikor zahtevajo. Skoz njih roke tudi oče lahko kaj dobijo, ako je potreba. Pozdravite oba, a očetu recite, da sem jih velel po kom drugem pozdraviti.“

Nato so sledili še pozdravi na Mravljo samega in vso njegovo družino. Mravlja je bil tega pisma tako vesel, da se ni vedel kam dejati. Bolj ga je veselilo, kakor če bi bilo teh sto in petdeset goldinarjev njegovih. „Saj ni tako napačen fant, kakor sem mislil,“ ponavljal je vedno zopet sam sebi. „Krivo sem ga sodil! Zdaj mi je vse jasno. Očeta je hotel sramote obvarovati, pa je sam noter zagazil. To bo Veseljakovka srečna in vesela! Saj ji privoščim, ubogi ženi! Dosti hudega prestoji, zakaj bi ne imela enkrat tudi vesele ure?“

Tako je govoril Mravlja sam pri sebi in sklenil, da nakupi tudi za Veseljakove nekoliko potrebnih rečij, kajti vedel je dobro, pri čem so. Hitel je z nakupovanjem morda bolj, kakor bi bil, ako bi ne bil Jernejevega pisma nosil s seboj. Sam je bil vesel in kot dobra duša je hotel čim prej tudi druge razveseliti. Hitel je tedaj domú, kolikor je mogel. Ko pa je, domú prišedši, vse nakupljene stvari zložil na mizo, zdelo se je njegovi ženi vsega preveč.

„Nikar se ne boj, saj ni vse naše,“ reče, ko ga začudjena vpraša, zakaj je toliko nakupil.

„Čegavo pa?“

„Veseljakovo,“ odgovori on.

„Ali ti je naročil kaj? Nič nisem videla, da bi bil s teboj govoril zjutraj.“

„Saj tudi ni. Drugače je ta stvar. Na, Ančika, čitaj to pismo. Potem vam bo vse jasno.“

Izrekši, izroči starejši hčeri Jernejevo pismo. Morda tudi to ni bilo brez pomena, da je ravno njej velel čitati. Ančika uboga in čita, med tem ko jo drugi poslušajo. Ko je prečitala, bili so nekaj trenutkov vsi tiho. Še le črez nekaj časa izpregovori gospodar, ki je tako rekoč vsem na obrazu bral, kak vtis so napravile Jernejeve vrstice na nje: „Dober fant, kaj ne, ki se tako spominja svojih starišev. Krivico smo mu delali; gledati moramo, da jo popravimo. No, in zdaj veste tudi, zakaj sem nakupil nekaj več, kakor je treba za nas. Vem, da ga pri Veseljakovih ni beliča pri hiši. Prišlo jim bo tedaj prav, ako jim nekaj tega odstopimo. Da bi Veseljakovka sama pošiljala v trg, to je zdaj skoro že prepozno. Ako ne bo zadovoljna, da sem to storil na svojo roko, bomo pa sami porabili. Nič mi ne bo žal teh par desetič. Ali zdaj je treba, da stopi kdo po njo. Veseljak ne sme nič zvedeti o denarju. Domeniti se treba, kako in kaj. Marjana, kar stopi ti sama tjakaj! Reci ji, da bi jaz rad nekaj govoril z njo, in da jo prosim, naj pride malo semkaj. Pa reci ji, če le mogoče, tako, da Veseljak ne bo slišal.“

Žena takoj uboga moža ter stopi k Veseljakovim. Črez malo minut je bila z Veseljakovko zopet tukaj.

„Kaj mi imaš takega povedati,“ vpraša Veseljakovka Mravljo. Bila je nekoliko v zadregi, ko je videla toliko stvarij razloženih po mizi. Zdelo se ji je, kakor bi ji hoteli razkazovati, kaj so vsega nakupili, akoravno se ji Mravljevi doslej nikoli niso videli bahati.

„No, ali ste že kaj nakupili za veliko noč?“ izpregovori Mravlja. Veseljakovka zarudi. „Tedaj se hočejo vendar le bahati?“ misli si. Z glasom, kteremu se je videlo, da izvira iz nekake nevolje, odgovori: „Mi ne moremo tako, kakor vi! Morali bomo z manjšim biti zadovoljni.“

„No, no, kaj bi takisto! Lej, to ni vse naše!“ reče Mravlja. „Bil sem v trgu in mislil sem si, zakaj bi tudi za vas ne prinesel kaj s seboj. Ne bode vam treba vsaj pota delati.“

Veseljakovka ga strmeč pogleda. Zdaj je bila prepričana, da se norčuje iz nje. Z užaljenim glasom ga tedaj zavrne:

„Mravlja, od te strani te še nisem poznala! Ali sem te kdaj že prosila miloščine? In če me enkrat Bog tako daleč poniža, da jo bom morala, tako predrzna ne bom, da bi te prišla prosit mesa in takih stvarij, ki vse niso za beraški želodec. Zahvalim te tedaj za tvojo ponudbo!“

Izrekši, hoče oditi. Ali sedaj poseže Mravljevka vmes: „Pojdi, pojdi!“ reče svojemu možu. „Kaj bi toliko časa skrival! Povej ji, kar imaš povedati. Saj mora biti res že nevoljna!“

„Počakaj no, Neža!“ pokliče Mravlja Veseljakovko nazaj. Napak si me razumela. Ne ponujam ti miloščine. Iz tvojega denarja sem to za te kupil, in vpraša se le, ali ti je prav. Poslušaj! Ana, čitaj še enkrat tisto pismo!“

Dekle uboga in prečita še enkrat Jernejevo pismo, ktero je še vedno držala v roki. Veseljakovka je bila vsa iz sebe od prevelike sreče. „Ali je mogoče?“ vzklikne in si obriše solze. „O ti ljubo moje dete ti! Nam pošilja, sam morda pa strada! Hvala Bogu, da je zdrav! Iz kake stiske nam je pomagal! Tega ne veste še, da nam je Perhavec — tako se je imenoval krčmar, kteremu je bil Veseljak dolžan — pretil z bobnom. Zahteval je obresti, a kako naj mu jih plačamo? Sedaj pa mu lahko zamašimo usta za nekoliko časa. Samo kako to ukreniti, da moj mož ne zvé za denar? Saj veste, kakšen je. Ne sme ga videti okroglega.“

„Ravno to je, zaradi česar sem te sem poklical,“ pripomni Mravlja. Kaj boš pravila o svojem možu, saj ga poznamo vsi. Dober človek je, samo slabosti ima. Kaj hočemo, kdo jih pa nima? Domeniti se moramo tedaj zdaj, kako se spravite iz stiske, ne da bi prišel on na sled, odkod je prišla pomoč.“

„Veš kaj,“ meni Veseljakovka, „nič drugega mu ne porečem, kakor da sem jaz tebe naprosila, in da si mi posodil ti. Saj vem, da bi te bil tudi on že rad prosil, a ne upa si več. Pomagal si nam že tolikokrat, in vedno se bojim istega časa, kedar boš hotel imeti tudi ti svoje nazaj. Vem, da ni tako malo!“

„Molči, molči,“ tolaži jo Mravlja. „Kaj boš tisto! Tvoj mož mi res ne bo nikdar vrnil, vsaj prostovoljno ne; toda Jernej ne pozabi tudi svojega očeta dolgov ne. Sicer pa jaz za tisto lahko počakam. Nič se mi ne mudi, hvala Bogu. Če misliš, da je tako prav, ako rečemo tvojemu možu, da sem denar jaz posodil, naj pa bo. Koliko pa potrebujeta?“

„Tistih obrestij, ki jih zahteva Perhavec, je menda tri in trideset goldinarjev. Daj mi tedaj morda pet in trideset goldinarjev, drugo pa shrani. Pa vračunaj si toliko, kolikor si izdal za me. Prav hvaležna sem ti, da si mi to nakupil, saj drugače bi bili imeli zeló žalostne praznike.“

Mravlja ji odšteje pet in trideset goldinarjev in reče: „Sto goldinarjev bom dal pri prvi priliki v hranilnico, ostalih petnajst goldinarjev pa obdržim, da boš imela za male potrebe. Kedar boš kaj potrebovala, pa se zglasi.“

Na velikonočno nedeljo Veseljak ni bil malo iznenadjen, ko postavi žena tako dobro kosilo predenj, razun tega pa tudi še polič vina. Čemernost, ki se ga je bila nekaj časa sem lotila, mine ga kmalu, in radoveden začne izpraševati ženo, odkod vse to. Ko mu pove, da ji je Mravlja posodil denarja, in sicer toliko, da se bodo tudi tiste obresti poravnale Perhavcu, ni mogel Veseljak prehvaliti, kako dober človek je ta Mravlja. Bil je tako zadovoljen in vesel, da niti temu ni nič ugovarjal, ko mu je žena rekla, da bo ona sama šla Perhavcu plačevat obresti.

„Le ti pojdi le!“ reče ji; „saj tako ne maram več videti tega človeka. Dovolj me je že osleparil pri tistem svojem vinu!“

Velikonočni ponedeljek pa, ko se je bil Veseljak po dobrem kosilu malo vlegel in zaspal, stekla je njegova žena k Mravljevim, in pri tej priliki so pisali Jerneju pismo, ki je bilo tako lepo zloženo — pisala ga je Ančika — da ga je bil on gotovo vesel, ko ga je prečital.


X.[uredi]

Poletje se je bilo nagnilo, in bližala se je zopet jesen. Jernej je bil že zopet poslal jeden stotak Mravlji, da ga shrani, a bil je tudi toliko previden, da je pisal sedaj posebej tudi še očetu, ker bi se bilo moralo temu vendar le čudno zdeti, da ni od njega nobenega glasú. Drugi drvarji so bili prišli na pomlad domú, a v Kôt je malokteri zašel, in Veseljak tudi ni dobil prilike, da bi bil koga vprašal po svojem sinu; kajti tisti, ki so hodili po zimi drvarit na Hrvatsko, bili so raztreseni daleč na okrog po vaseh. Pač mu je enkrat Mravlja pravil, da je slišal, da se Jerneju dobro godi, a vendar ga je bilo začelo že nekoliko skrbeti za sina. Sedaj je pa bil popolnoma potolažen. Rajši bi bil seveda še videl, ako bi bil sin kaj denarja poslal domú, kajti včasi ga je hudo žejalo. A ker je imel slabo vest in je svojega sina dobro poznal, kako varčen je, slutil je takoj, zakaj je rajši samo obljubil, da prinese nekaj denarja domu, kedar se vrne, nego da bi ga bil poslal. „Boji se, da bi mu ga ne zapravil, zato ne pošlje nič,“ reče sam pri sebi. „Saj ima tudi prav!“

Kakor vidimo, bil je Veseljak previden mož, ki je svoje napake spoznaval, in ki tudi nikomur zameril ni, če mu jih je očital, bodi si naravnost, bodi si prikrito. Udal se je v božjo voljo in čakal, kdaj pride sin z denarjem domú. Da dobi nekaj tudi on v roke, o tem ni dvojil in v tem pričakovanju je bil za sedaj zadovoljen. Bilo je sploh videti, kakor bi bil Veseljak krenil nekoliko na drugo pot. Včasi ga je res mikalo, zlasti ob nedeljah, v kako pivnico — stara navada je železna srajca, ktere ni tako lahko sleči — toda ker denarja ni bilo, ni hodil več na upanje moledovat pijače, kakor se je to večkrat dogodilo prejšnje čase. Perhavec bi mu bil nemara sedaj zopet kaj upal, ker je bil obresti dobil, toda Veseljak ni hotel poskušati svoje sreče. Bil se mu je tudi zameril ta Perhavec, ker ga je bil začel ravno k praznikom tako pritiskati. Kdo je bil porok, da bi ga, ako bi se na novo kaj zadolžil, ravno tako ne prijel zopet prihodnjo veliko noč? Temu pa se je hotel Veseljak na vsak način izogniti, zato je rajši domá „sline požiral“.

Z Grabežem se ni dalo od tistega časa, odkar se mu je bila prošnja za sinovo oprostitev zavrnila, nič več govoriti. Že prej oduren, izogibal se je sedaj še bolj vsakega človeka. Mislil je, da ga vsakdo zasmehuje in mu privošči njegovo nesrečo. Zlasti do Mravlje je imel nekak srd. Zavist ga je morila, da se onemu vse posreči, sam pa da pada iz jedne nesreče v drugo. Zdelo se mu je, kakor da bi mu bil Mravlja vsega kriv. Nič več ni tedaj hodil ob nedeljah na klop pod Mravljevo hruško posedavat. Še če ga je pozdravil, odgovarjal mu je nerad. Mravlji pa je to hudo delo. Dober človek je bil in nikomur ni nič hudega želel. Obžaloval je svojega soseda zaradi drugih nesreč, zlasti pa tudi zaradi tega, ker se mu ni posrečilo dobiti sina domú. Sedaj bi ga bil res prav krvavo potreboval. Sam je slabel od dne do dne bolj, tako da niti poslov ni mogel več nadzirati; kjer so pa posli prepuščeni sami sebi, ondi gre vse navzkriž. Mravlja se mu je tedaj večkrat približaval. Tolažil bi ga bil rad ter mu svetoval to in ono, toda Grabež ni bil pristopen. Ko je izpregovoril nekoliko besedic z njim, pa mu je ušel. Primerilo se je celó, da mu na njegovo vprašanje niti odgovora ni dal, ampak obrnil mu hrbet ter izginil v hišo.

„Ne vem, kaj bo z Grabežem,“ rekel je Mravlja večkrat svojim; „tako čudno se vede, da me prav skrbi. Mož mora biti hudo bolan, da je tako strašno čemeren in oduren. In izgleda tudi tako slabo, da se le čudim, kako še more okoli laziti. Ne vem, ali bo Marko doslužil svoja tri leta. Če se kako kaj ne predrugači, bode kmalu gospodar.“

Mrak je že legel na zemljo nekega jesenskega dne, in pri Mravljevih so se vsedali ravno k večerji, ko se zasliši glasen krik od Grabeža sem. Vsi skočijo po koncu, in Mravlja hiti sam venkaj, da bi se prepričal, kaj ima pomeniti ta krik. Pa kaj vidi? Grabež je tekel, kolikor so ga mogle nositi stare noge, s toporiščem v roki za raztrganim človekom, kterega je bil prepodil iz veže. Kričala sta oba, da je bilo res grdo slišati. Grabež je suval in mahal pred seboj s kolom, in tujec, ki ni hotel prav bežati, ampak se je le bolj umikal svojemu napadovalcu, dobil je marsiktero črez roke in pleča. Rad bi bil Grabežu orodje izvil iz rok, in če bi se mu bilo to posrečilo, Bog vé, kaj bi se bilo zgodilo z Grabežem, kajti videlo se je, kako je razjarjen in srdit. Toda Grabež je vihtil toporišče in z njim mahal okrog kakor divjak, in predno je mogel Mravlja priskočiti, da bi preprečil kako nesrečo, zadene Grabež nasprotnika tako močno po glavi, da ga oblije kri, in da se zgrudi na tla. Toda kmalu se zopet pobere in zbeži, ko vidi še druge ljudi okoli sebe. Predno pa izgine, obrne se še nazaj, in Mravlja je dobro videl, kako je pretil s pestjo. Grabež pa se za to ni zmenil, ampak je še vedno vpil, kakor besen: „Jaz ti bom že pokazal beračiti in ljudem silo delati, ti duša ciganska ti! Potepuh ti tatinski!“

„Za božjo voljo, kaj pa sta vendar imela?“ vpraša Mravlja.

„Kaj sva imela! Nič! Denarja je hotel imeti, večerje, in kaj jaz vem, kaj še! In ko mu nisem hotel dati, bil je pa še predrzen! Še ven ni hotel iti, ko sem ga zapodil, dokler mu nisem s tem-le posvetil.“

„Pa bi mu bil vendar kaj dal! S takimi ljudmi ni dobro črešenj zobati. Mogoče pa tudi, da je bil revež res potreben. In če tudi ne bi bil, pametnejše je, raziti se z lepa s takim človekom, kakor v kregu!“

„Pa mu ti daj, ki imaš!“ kriči Grabež. „Za njim teci, saj ga še dojdeš. Nazaj ga pripelji in pogosti ga, ko veš tako dobro, kaj je prav. Mogoče pa tudi, da sta kaj znana. Morda je od ondod domá, kakor ti!“

Izrekši, odide v hišo.

To je bilo malo hudo za Mravljo. Če bi bil Grabež komu drugemu kaj takega rekel, brez dvojbe bi se bil začel prepir. Ali Mravlja je bil pameten mož. „Saj ne vé več, kaj govori,“ reče in se obrne proti domu. Da ga Grabež nikoli ni prav maral, vedel je dobro, a to, da je svoje misli tako jasno odkril, bilo mu je v dokaz, da je res bolan. Dasi so ga njegove strupene besede nemilo zadele, jezil se vendar ni nanj, temveč pomiloval ga je.

Nekako nerad se je vlegel Mravlja nocoj k počitku. Skrbelo ga je nekaj, dasi sam ni prav vedel, kaj. Beračeva pest, ki je Grabežu tako žugala, ni mu hotela izpred očij. „Da bi se ta človek le ne maščeval!“ mislil si je. Noč je bila tedaj zeló temna. Že na večer so se pripodili črni oblaki na nebo, toda deža ni bilo pričakovati, ker je huda sapa pihala. Pri Mravljevih so bili že vsi v postelji, in tudi luč so imeli že upihnjeno, ko završi zunaj vihar po drevju, in kmalu potem potegne veter s tako močjo, da so vežna vrata, ki so morala biti le slabo zapahnjena, nazaj butnila ter se odprla na stežaj.

„Bog in sveti križ božji!“ vzdihne Mravlja ter vstane, da bi šel vrata zapirat, v tem ko so žena njegova in hčere v strahu trepetale in molčale. „Bog nas obvaruj kake nesreče!“ Zapahnivši duri in vrnivši se v sobo, vleže se Mravlja zopet, toda zaspati se mu ni dalo. Skrb, ki ga je mučila že prej ves večer, ni ga tudi zdaj hotela zapustiti. Moralo je biti že blizu polnoči, ko se mu oči vendar za nekoliko časa zatisnejo. Toda spal ni četrt ure, ko se zopet vzbudi. Ko izpregleda, bilo je vse svetlo. Prvi trenutek je mislil, da je že dan. A kmalu se spametuje. „Jezus Marija, gori!“ zavpije, tako da so se tudi žena in hčere takoj vzbudile. Brž skočijo iz postelje, a le s težavo so se za silo oblekli. Kdor se je že kdaj ob klicu ognja vzbudil, vé, kako težko se človek o takih prilikah oblači. Vse gre človeku narobe. Suknjo natika na noge, a hlače na roke. Mravlja je pobral iz skrinje brž vse, kar je bilo posebne vrednosti. Imel je take reči vedno na svojem mestu skupaj zvezane. Bilo je treba tedaj le noter poseči, in denar, hranilnične knjižice, dolžna pisma itd. so bili rešeni. Za vse drugo se ni menil. Ven steče, da bi spravil tudi oba soseda na noge, ako se še nista vzbudila. Grabežev skedenj je bil že skoro pogorel, in tudi njegov skedenj, pa Grabeževa hiša sta bila že v plamenu. A pri Grabežu so še vsi spali. Pač pa so bili pri Veseljaku že po koncu. Mravlja steče tedaj najpoprej h Grabeževim. Vpre se v vežna vrata z vso močjo, tako da so precej odskočila. Stopivši v hišo, zavpije: „Brž ven, da ne zgorite!“ Vsi planejo po koncu; toda da bi še kako reč rešili, na to ni bilo niti misliti. Pri strašanskem viharju, ki je divjal, bilo je hkratu vse v plamenu. Zbežali so kar v spodnjih oblekah pod milo nebo. Mravlja pa pobere nanagloma obleko, ki je okrog ležala, ter jo nese ven za njimi. V tem so bile Mravljeve hčere in žena izgnale iz domačega in Grabeževega hleva živino venkaj, samo dveh Grabeževih prašičev ni bilo več mogoče spraviti iz svinjaka. Pri Veseljaku so tudi rešili živino; da bi pa bili oteli še kaj drugega, za to ni bilo časa. Predno so se prebivalci našega Kôta prav zavedli, bile so vse tri hiše z vsemi drugimi poslopji vred do tal uničene. Mravlja in Veseljak sta pobita molčala, Grabež pa je tulil, da ga je bilo groza poslušali.

„U juj, juj! u juj, juj!“ vpil je v jednomer. „Moj denar, moj denar, moji tolarji, vse je zgorelo, vse!“ Te besede je ponavljal neprenehoma z glasom, ki ni bil nič podoben človeškemu.

Najprej se je zavedel Veseljak. Lahkomiseln, kakor je bil, ni se mogel vzdržati smeha, ko je čul Grabeža tako kričati. K njemu stopi in mu reče: „I saj si vedno trdil, da nimaš ne tolarjev, ne denarja; kako vrabca ti je moglo potem kaj zgoreti!“

„O, imel, imel, dosti sem imel,“ kričal je Grabež; „zdaj nimam pa nič, nič, čisto nič! Berač sem, berač!“

Veseljak pa ni imel nič kaj usmiljenja do njega, če ne, bi ne bil napravil sledeče opomnje. „Glej, Grabež!“ rekel je; „tu stojimo zdaj vsi trije pri pogorišču. Sedaj sem prepričan, ko še nikdar prej, da je bil Mravlja res najbolj pameten izmed nas. Zdi se mi, kakor da bi bile tu v nas treh utelešene sledeče čednosti in nečednosti: v Mravlji varčnost in previdnost, v meni lahkomiselnost in zapravljivost, v tebi pa umazanost in skopost. Ali to ti rečem, Grabež, še si bil ti večji bedak nego jaz! Zdaj sva do malega oba jednaka. Oba sva berača, ti in jaz! Kaj ti pomagajo sedaj tvoji tolarji in bankovci, ki si jih skupaj grabil vse svoje življenje? Poišči jih sedaj v pepelu! Jaz sem od tega, kar sem imel, vsaj kaj užil; ti pa nisi ne sebi, ne nikomur drugemu ničesar privoščil. Vrgel si vse ognju v žrelo! Ko bi bil vsaj v hranilnico dajal! Mravlja vem, da ima hranilnične knjižice pri sebi.“

Te zadnje besede so Grabeža bolj popadle, kakor vse drugo. Začel je zopet tarnati in tuliti, da bi se bil moral kamenu smiliti. Mravlja stopi k njemu in ga tolaži: „Nikar ne obupuj in pomiri se! Kaj pa tisti denar, ki ti je zgorel! Polje imaš in travnike ...“ Ali Grabež mu ni dal izgovoriti. Veseljaka je lažje poslušal, kakor njega. „Molči!“ zarohni nanj. „Ti lahko govoriš, ki si vse rešil, in zavarovan si tudi! Uuu, ti si zažgal ti, in noben drug, da boš zdaj lahko potegnil denar!“

To pa je bilo celó Mravlji preveč. „Grabež, ne govori tako!“ reče z odločnim glasom. „Hočeš li vedeti, kdo je kriv vse naše nesreče? Noben drug, nego ti! Zažgal nisem ne jaz, ne kdo drug izmed nas, pač pa oni berač, ki si ga sinoči udaril s toporiščem po glavi. V tvojem skednju je začelo goreti, in zažgano je bilo iz maščevanja! Ali sem tedaj jaz kriv?“

„Prav imaš,“ pristavi Veseljak. „O ti si pameten, Mravlja! O da te nisem poslušal! Kako dobro bi bilo, ko bi se bil zavaroval!“

„Ali se nisi?“ vpraša začudjen Mravlja.

„Odpusti!“ prosi Veseljak, „saj veš, kakšen sem. Meni bi ne bil smel dati denarja v roke.“

„O ti lahkomiselni človek!“ vzdihne Mravlja. „Tedaj si tudi tisti denar zapil? Ali veš, kaj si storil?“

„Vem!“ reče Veseljak; „samo prosim te, ne pridiguj mi nikar! Če misliš, da sem kaj zaslužil, vzemi rajši palico v roke in naloži mi jih; lažje bom trpel to, nego očitanja. Nikjer nisem tako občutljiv, kakor v ušesih.“

Mravlja umolkne. Čemu tudi govoriti! Po toči zvoniti in gasiti po tem, ko je že pogorelo, ne pomaga dosti.

Proti jutru je začelo deževati, kajti sapa je bila pojenjala. Prepozno! Le tem žalostnejše je bilo gledati pogorišče, ko se je ploha vlila črezenj. Smrdljiv dim je vstajal iz razvaline, in nastal je takov sopar v obližju, da se je komaj dihalo. Sicer pa tudi ni kazalo na dežu stati. Kakih tri sto korakov od pogorišča je imel Mravlja veliko sušilnico. Streha je bila zeló razprostrta, zato so iskali tam zavetišča. Tudi Grabeža so spravili, dasi le s težavo, pod streho. Ondi so sedaj čakali, dokler se do dobrega ne zdani. Grabež je sedel sam záse, ne menéč se za druge, Veseljak pa se je vedno približeval Mravlji, a ta je bil zeló nevoljen nanj, ker se ni bil zavaroval. Toda vse to Veseljaka ni odvrnilo od tega, da bi ne bil vedno zopet z nova pričel pogovora z Mravljo. Končno mu kar naravnost reče: „Glej, Mravlja, nič drugega nam ne ostane, kakor hiše zopet postaviti.“

„Gotovo,“ poseže Mravlja vmes, „ako jih hočemo imeti!“

„Kaj ne da?“ nadaljuje Veseljak vesel, da se je Mravlja podal v pomenek. „Toda brez denarja ne gre taka reč.“

„Tudi to je gotovo!“ opomni Mravlja.

„Vidiš, Mravlja, midva sva oba jednih mislij,“ norčuje se Veseljak. Toda zdaj pride glavna reč, in v tej morda ne bodeva jedne misli. Jaz bi namreč dejal, Mravlja, da bi ti meni lahko toliko posodil, da bi si zopet postavil hišo.“

Zadnje besede je Veseljak nekako strahoma izgovarjal, ostro pazeč, kak vtis napravijo na Mravljo. Ta pa je nekaj časa molčal. Veseljak je že mislil, da ne bode nič odgovora, toda Mravlja reče po daljšem premolku:

„Tebi že ne!“

Ta odgovor ni bil nič kaj ugoden, toda Veseljak se ni dal ostrašiti.

„Komu pa?“ vpraša.

„Tvojemu sinu izroči posestvo, potem bodemo pa govorili!“

„Kaj? Za starega me hočeš napraviti? Oh, ko sem pa še tako mlad!“

„Na pameti, dà, si mlad! Ravno zato hočem, da izročiš gospodarstvo sinu.“

„Imej usmiljenje, Mravlja! Ali ni mogoče drugače?“

„Nič usmiljenja!“ odgovori trdo Mravlja. „Če nočeš tako, pa drugje išči denarja!“

Veseljak je dobro vedel, da ne bi nikjer dobil potrebnega posojila, ker je bilo posestvo že itak hudo zadolženo; zató reče: „Če ni drugače, pa naj bo! Treba bo tedaj gledati, da pride sin domú.“

Komaj je bil to izgovoril, pa se približa postaren možiček, z vivčkom v ustih, našim pogorelcem. Iz bližnjih vasij so bili začeli prihajati ljudje gledat pogorišče, in tudi on je bil prišel z njimi. A prišel ni bil samo radovednosti past, ampak tudi neko novico je bil prinesel s seboj. Videlo se mu je, da komaj čaka, da bi se nečesa iznebil. Brez vsega obotavljanja stopi k Veseljaku in vpraša nekako hlastno:

„Veseljak, ali veš že, da ti je sina ubilo?“

„Kako to?“ vpraša Veseljak prestrašen.

„Tako, da ga je! Prav zares ga je! Naš je pisal, da ga je! Drevo je padlo nanj in ga zadelo tako, da je obležal precej na mestu!“

Mož ni imel ali nič razuma, ali nič srcá, ali pa je mislil, da si Veseljak ne bo nič storil iz tega, da je to tako naravnost izbleknil. Vsaj zaradi žensk bi ne bil smel tega kar tako brez ovinka povedati. Ko Veseljakovka, ki je tam v kotu čepela in še vedno jokala zaradi nesreče, ki jih je zadela po požaru, to sliši, skoči po koncu, hoteč nekaj vprašati, toda predno ji pride beseda iz ust, zgrudi se nezavestna na tla. Ženske zaženó vse vprek jok. Bilo je vse zmedeno, jedini Mravlja je ohranil hladno kri. Tudi Veseljaka je bila zadela novica o nesreči njegovega sina nepričakovano in ga je zeló pretresla, zdaj pa še leži žena kakor mrtva pred njim. Dasi lahkomiseln, imel je Veseljak vendar mehko srce, in nesreča sinova ga je zadela hujše, nego požar. Stal je in strmeč zrl na svojo ženo pred se. Mravlja pa odpravi najpoprej človeka, ki je s svojo nepremišljenostjo povzročil novo nezgodo, potem pa je skrbel za to, da so Veseljakovko pripravili zopet do zavesti. Saj ni čuda, da je obnemogla. Dva taka huda udarca na jeden mah! Mravlja jo je tolažil, da naj nikar takih rečij ne verjame precej, ker bi bila morala taka vest vendar že od drugod tudi priti, ako bi bilo to res. Podal se je potem takoj v bližnjo vas in je vzel Veseljaka s seboj. Bilo je treba na vsak način dognati, kaj je na tej novici. Vprašala sta v župnišču, ali je prišlo kaj pisma, da bi se bil Jernej ponesrečil; toda gospod župnik niso o tem še nič vedeli. To je bilo dobro znamenje, in Mravlja in Veseljak sta se nekoliko potolažila. Mravlja najme na to več tesarjev, da bi za silo oplankali njegovo sušilnico. Prenočevati so morali v sušilnici, dokler ni bila jedna ali druga hiša dodelana. Naročil je pa tudi zidarje, da bi čim prej prišli ter začeli zidati, kakor hitro bi bilo skupaj najpotrebnejše gradivo. Dalje je oprtal Mravlja Veseljaku koš ter mu naložil noter različnih jedil in tudi na vino ni pozabil. Vedel je, da se ravno v žalosti prileže požirek vina. Veseljak je z veseljem nosil naloženo mu breme, a tudi Mravlja ni šel prazen. Imel je v vsaki roki po jedno culico, napolnjeno s potrebnimi stvarmi. Tudi papirja in pisnega orodja je bil vzel s seboj, kajti hotel se je na vsak način prepričati, se li je Jerneju res prigodila kaka nesreča ali ne. Hotel je, da se mu še danes piše. Ko sta bila tedaj prišla nazaj in so se bili nekoliko pokrepčali, napravili so si takoj toliko mize, da se je dalo za silo pisati na njej. Ker niso vedeli, komu drugemu bi pisali, pisali so Jerneju samemu, ali ga je res ubilo. To se bo marsikomu morda smešno zdelo, kajti če je bil Jernej ubit, ni mogel pisma več čitati in tudi ne odgovoriti nánje. Toda čitatelj naj pomisli, da ima opraviti s preprostimi ljudmi, kteri si niso vedeli drugače pomagati. Mislili so si tako: če je tisto laž, da ga je ubilo, tedaj bo takoj odgovoril, da ni res; če pa je res, no potem pa ne bo pisal, in nesreča je potrjena. Stvar ni tedaj tako neumna, kakor bi človek na prvi hip mislil. Da Jerneju o ognju niso pisali, razume se, ker ga niso hoteli prestrašiti, pač pa so mu namignili, da bi bilo dobro, ako bi mogel skoro priti domú.


XI.[uredi]

Dobri ljudje so živeli po vaseh, ki so bile v obližju našega Kôta. Od vseh stranij so donašali in dovažali našim pogorelcem potrebnih stvarij. Celó taki so prišli s svojimi darovi, ki niso bili našim Kočanom ne pet, ne šest, in s kterimi so se komaj poznali. To lepo lastnost ima naš narod, da je milosrčen, in da rad pomaga, kjer treba pomoči. To se je pokazalo tudi pri tej priliki. Pogorelcem ne bi bilo treba stradati, tudi ko bi Mravlja ne bil rešil svojega denarja. Tudi za zgradbo novih hiš je bilo že vsega dovolj pripravljenega, kajti ljudje iz okolice so jim vozili kamenja, opeke in vsega vkup, česar je bilo potreba. Poprej so bile hiše lesene, sedaj jih je pa bilo treba sezidati. Nova poslopja smejo biti po postavi samo zidana, razun poslopij, ki stojé čisto na samem. Navoženega gradiva je bilo tedaj že toliko, da bi se bilo začelo takoj lahko zidati. Ali prišlo je še nekaj vmes. Nesreča ni bila nikogar tako s trla, kakor Grabeža. Zanj ni bilo tolažbe. Vsaka beseda je bila zastonj. Videlo se je, da ne more nikogar poslušati. Pa tudi sam je zdaj v jednomer molčal. Tudi jedel ni skoro nič. Že prej slab in shujšan, ni čuda, da je obležal. Poslali so po zdravnika, a ta je zmajal z glavo, ko ga je videl. S tem je bilo vse povedano. Šli so tedaj takoj po gospoda. Grabež se je spravil z Bogom, a trinajsti dan po tistem, ko je bilo pogorelo, izdihnil je svojo dušo. Marku so smrt očetovo sporočili, a k pogrebu ni mogel priti. Pač pa je bilo sedaj upanje, da se posreči, oprostiti ga vojaščine, ko je bil lasten gospodar.

Tako so se vrstili našim znancem žalostni dogodki drug za drugim. Toda po dežu mora solnce priti. Vsake stvari, tudi žalosti je enkrat konec. Ko je bil nekega popoldne prišel Mravlja iz bližnje vasi, kjer je bila pošta, in kjer je imel več opravka, zopet domú, prinesel je pismo od Jerneja s seboj. Mrtev tedaj ni bil, in to je bilo takrat dovolj, da so se našim pogorelcem črez dolgo časa zopet enkrat nabrala usta v zadovoljen smeh. Ali nekaj resnice je pa le bilo na tisti novici, ktera je bila vse tolikanj pretresla. Jernej je pisal, da ga je bila res udarila veja nekega drevesa, ki se je pri padcu zavilo malo v stran, s tako močjo črez glavo, da se je nezavesten zgrudil na tla. Bil je tri tedne v bolnišnici, toda okreval je sedaj že toliko, da zopet hodi. Posebno je vse razveselila Jernejeva obljuba, da se kmalu vrne domú.

To je bil pravi praznik za Veseljakove in Mravljeve. Da je bila mati Jernejeva črez vse mere vesela, to si pač lahko mislimo. Zdelo se ji je, kakor da bi ji bil sin od smrti vstal, kajti bila je prepričana, da je res mrtev. A tudi za druge je bil to dan veselja, zlasti za Anico. Očitala si je že tolikokrat, da je bila tako trda z Jernejem; kajti dobro je vedela, da je bil šel zlasti zaradi nje z doma. Zdelo se ji je zaradi tega, da mu je ona kriva smrti, in grozno je trpela pri tej misli. Ko so se bili že vsi drugi nekako pomirili in udali v voljo božjo, jokala je ona še vedno, seveda le bolj skrivaj, da je ni nikdo videl. Sedaj pa se ji je odvalil težek kamen od srca. „Da je le živ,“ mislila si je, „potem že popravim, kar sem zakrivila!“ Da se oče sedaj ne bo več ustavljal njuni zvezi, vedela je dobro in Boga je hvalila, da se je vse tako zasukalo.

Nesreča veže ljudi bolj drug na drugega, nego sreča. Odkar je bil ogenj uničil Mravljevim in Veseljakovim njih domovanje, bili so se spojili tako rekoč v jedno družino. Vkup so prebivali v Mravljevi sušilnici, ktero so za silo izpremenili v stanovanje, vkup so kuhali in jedli. Mravlja je tudi skrbel za to, da sta se njegova in Veseljakova hiša začeli ob jednem zidati. Mravlja, kteremu je bil Veseljak itak že precej dolžan, dal je rad denar tudi za Veseljaka, seveda pod pogojem, da izroči posestvo sinu. Zastonj je Veseljak zagotavljal, da se bo poboljšal, in da ne bo več pil. Mravlja se ni dal pregovoriti. Sicer bi bil Mravlja za Veseljaka porabil tudi tisti denar, ki mu ga je bil Jernej poslal, toda tega se ni hotel dotakniti. Hotel ga je Jerneju izročiti, kakor ga je prejel od njega, dobro vedoč, da ga bode še potreboval. Mravlja ni bil v nikaki stiski. Ker je bil proti ognju zavarovan, dobil je od zavarovalnice toliko, da si je malo da ne s tem sezidal hišo. Nadalje pa je imel tudi že toliko v hranilnici, da je lahko še Veseljaku in Grabežu postavil hišo. To je tudi namerjaval. A predno se je pričela zidati Grabeževa hiša, hotel je Mravlja oprostiti Marka vojaške službe. Sodišče ga je bilo Marku postavilo za varuha, in imel je tedaj tudi nekako pravico prositi zanj. In to je storil brez vsega obotavljanja. Šel je k okrajnemu glavarstvu ter povedal tam, kako in kaj. To, da je bilo pogorelo, in da je Marko moral postaviti hišo, ni malo pripomoglo do tega, da so gospodje pri okrajnem glavarstvu takoj zagotovili Mravlji, da se bode prošnja uslišala.

Bilo je preteklo kakih pet tednov od tistega časa, ko je bilo pogorelo. Zidovje obeh hiš, Mravljeve in Veseljakove, bilo je že postavljeno, in sedaj so imeli največ tesarji opraviti, ki so delali ostrešje. Nekega popoldne je bilo, ko sta obe družini z delavci sedeli pri malci. Živahen razgovor se je bil vnel, kajti med tesaiji je bil človek, ki je znal vedno kaj veselega pripovedovati. Pripovedoval je tudi ta dan, in sicer je moralo biti kaj posebnega, kar jim je pravil; kajti bili so vsi tako zamaknjeni vanj, da niso nič čutili, kako sta se jim za hrbtom bližala dva človeka. Ta dva sta bila vidno zadovoljna, da ju nihče ne zapazi. Čim bliže sta prihajala, tem oprezneje sta stopala. Tako sta stala že čisto pri njih, ne da bi ju bil kdo zagledal. Sedeli so namreč ali ležali, kakor se je komu ljubilo, pred dolgo žaganico, na kteri je imel vsak velik kos kruha pred seboj, v tem ko je kozarec z vinom krožil od jednega do drugega. Že dokaj časa sta stala onadva za njimi, pričakujoč, da se kdo ozre. A ker se to le ni zgodilo, pozdravi jeden izmed njiju:

„Dober dan!“ Vsi se ozro, in „Marko! Jernej!“ čulo se je iz vseh ust.

Bila sta res Jernej in Marko. Čudno naključje ju je dovedlo jeden in isti čas v domači kraj. V trgu sta se bila sešla in sta šla potem skupaj naprej. Pomenkovala sta se med potjo sicer o nesreči, ki je zadela njiju in njune ljudi, in žalostna sta bila. Toda ko sta se bližala veseli druščini, pozabila sta tudi onadva za trenutek na žalost in veselo sta sedaj podajala rokó vsakemu posebej. Marka se je seveda kmalu zopet polotila otožnost, ko svojega očeta ni ugledal v družbi. Spominjal se je, kako s težkim srcem se je tedaj ločil z doma, in kako je že tedaj slutil, da svoje rojstne hiše ne bode videl več. Tudi ta misel ga je težila, da je sedaj prav za prav revež, ker nima drugega, nego zemljo, in da se bo moral zadolžiti, ako bode hotel postaviti hišo. Toda take misli mu je Mravlja kmalu pregnal. Ker je bila njegova in Veseljakova hiša dozidana, obrnile so se vse zidarske moči sedaj na Markovo hišo. Mravlja bi jo bil že dal zidati, a hotel je poprej govoriti z Markom, ali mu je tako prav, kakor je on namerjaval. Predno pa je zima pritisnila, bile so vse tri lične hiše pod streho. Mravlja je bil dal vse tri napraviti po lastnem načrtu, in vsakdo, kdor je sedaj Kôt videl, moral je pritrditi, da je Mravlja umna glava; tako čedne in pripravne so bile nove hiše.

* * *

Prihodnji predpust pa sta se obhajali v Kôtu dve svatbi. Veseljak je bil izročil posestvo sinu, kakor je zahteval Mravlja, Marko je bil pa itak sam svoj gospodar. Zoper Marka Mravlja nikoli nič imel ni, ampak odrekel mu je bil Metko le zaradi očeta njegovega. Na Jerneja pa je bil le vsled zmote nekaj časa hud in rad je popravil krivico, ktero mu je bil storil. Dal je tedaj Marku Metko, Jerneju pa Ančiko; a za doto jima je bil sezidal hiši. Od nobenega ni zahteval novčiča povračila. Tudi jima je zagotovil, da po smrti že še kaj dobita. „Saj drugega tako nimam na svetu, kakor vas,“ rekel je. „Če je božja volja, da kaj zapustim, bo vse vaše.“

Nočemo popisovati sreče mladih zaročencev, saj taka sreča se dá le občutiti, nikar popisati. Le toliko naj omenimo, da je bila svatba za mali Kôt res velikanska. Mravlja pri tej priliki ni štedil. Ako je bilo treba, znal se je tudi on pokazati. Sicer pa je bilo tudi že to samo na sebi nekaj posebnega, da sta se dve sestri poročili na jednoisti dan.

Veseljak je bil ta dan zopet enkrat tako dobre volje, kakor nekdanje čase. Vino je imelo še vedno tisto moč do njega kakor nekdaj in morda še večjo, ker ga je sedaj pod ostrim nadzorstvom Mravljevim le malokdaj in še tedaj le po malem pil. Danes pa mu ga ni nikdo kratil. Ne bomo se torej čudili, da se ga je bil malo nalezel. Kedar pa ga je imel nekoliko v glavi, tedaj je vselej rad mnogo govoril. Tako tudi na ta dan. Posebno rad pa je zdaj Mravljo ogovarjal. Sicer je on po navadi rajši malo zabavljal, nego hvalil, a sedaj je bil za Mravljo poln hvale.

„Mravlja, ti nisi neumen, to ti jaz rečem!“ dejal mu je in pri tem je posebno naglašal besedico jaz, kakor da bi hotel reči: „Kar drugi reko, to ni vse nič! Moja beseda kaj velja!“

Mravlja pa mu je smehljaje odgovoril: „Neumen sem bil samo enkrat, in to je bilo tedaj, veš Veseljak, ko sem te bil iz luže potegnil.“

„O ti Mravlja ti!“ odvrne Veseljak ter se popraska za ušesi; „ti si pa prav jeden tistih rujavih, veš, da znaš tako vščipniti!“

Glasen smeh je sledil tem Veseljakovim besedam. Mravlja pa je bil prepameten, da bi bil taki šali zameril, in bili so vsi prav dobre volje.

Pod Mravljevim nadzorstvom sta si Marko in Jernej kmalu zopet opomogla, in sedaj so vsi trije Kočani trdni in imoviti kmetje. Marko gospodari sam zase, Jernej ima še vedno očeta pri sebi, ki je popolnoma zadovoljen in se nič ne pritožuje, da bi se mu slabo godilo, Mravlja pa živi s svojo ženo tudi sedaj še v svoji koči srečen in zadovoljen.

Bog jim daj vsem še dolgo življenje!