Vanda (Mara Tavčar)
| Vanda Mara Tavčar |
| |||||||||||||
V modrih čašah, kristalnih vazah in pisanih majolikah so dehtele rože in krizanteme. Solnčni žarki so poredno skakljali na zavesah in reflektirali na gladkem parketu. Kanarček je mirno ždel v kletki, le semintje se je oglasil in zopet utihnil. Gospica Vanda je slonela na divanu; halja sinje barve je odevala krasne, polne forme, vrat je bil razgaljen, bel, kakor alabaster. Iz širokih, čipkastih rokavov so se svetlikale polne roke ob členkih zalite s tistimi prijetnimi jamicami. Vanda si je popravila pentljo v laseh, vstala gibko in elegantno ter stopila k oknu.
»Oj, ti moj ljubi kanarček, zakaj si tako otožen? Mar slutiš moje gorje in mojo bol? Daj, veselo zapoj, nemara se tudi jaz razradostim!«
Kanarček se je oglašal in oglašal, pel veselo, da je zalebdelo življenje v prijetni sobici in celo na Vandinem bledem licu so vsklile rdeče rože.
»Eh, kaj bi se žalostila! Življenje je lepo in prijetno, spomini bridkosladki, mladost poezija in da je ne bi uživala! Kdo bi jadikoval za dnevi, ki so minuli, človek mora biti vesel, da jih je doživel ... Moje lice je mlado, moje ustne rdeče in moja ledja še nedotaknjena. V življenje se vržem, pijem in žijem, da pozabim tiste oči, vse obljube in sladke besed!«
Tako je Vanda modrovala, kanarček je prepeval, solnčni žarki so se poredno igrali in poljubljali rože in krizanteme, ko je potrkal in vstopil prijatelj Saša.
»Bog te ohrani v cvetju, Vanda!«
»Bog s teboj, Saša! Baš sem zadovoljna in srečna, kakor da klije pomlad zbog mene in da meni cveto vse resede in vijole!«
»Tako govoriš danes, kakor da si zrasla med rožmarinom in nagelji. Pa povej mi, kako je s tvojim vitezom!«
»Kako! Seznanila sem ga s Zdenko! Odpeljala mi ga je, on pa meni njo! To je vse! Zaklela sem se, da nikdar več nobene prijateljice ne predstavim ...
»Ženska si in neprevidna, kakor vse druge! Pomislila bi na eventualne posledice!«
»Zanesla sem se na zvestobo!«
»Ha! Ha! Noričica! Dandanes čislajo samo vagabundi zvestobo, zvestobo zaflikanih hlač, oguljenih klobukov in razdrapanih škarpov! Eh, pustiva to! Moj prijatelj Milan je bolan, dolgčas mu je, zato grem k njemu v vas! Pojdi z menoj, žal ti ne bo! Lep dečko je, diplomiran jurist, veseljak, dasiravno ima žalostne oči in taki fantje so ti všeč!«
»Pa kaj bi rekel, da pridem s teboj, ko ga niti ne poznam!«
»Predstavim te kot svojo prijateljico izza nežnih let in ...«
»Riskiram! Rože vonjaj in kanarčka poslušaj,« je vskliknila in odhitela, da napravi toaleto.
Ko se je vrnila se je zavrtela po sobi, da je ptiček preplašen vtihnil, Saša pa si je pripel razkošno krizantemo na prsi.
Med potjo je govoril Saša o svoji ljubezni, ki sloni na omahljivosti temperamentnih ljubic in tako dalje.
»Ljubil sem črnolaso, črnooko deklico. Varala me je. Dvoril sem rdečelasi krasotici. Varala me je. Vmes pa sem preljubil nebroj drugih in vse so me varale. Sedaj iščem sreče pri blondinki, ako mi še tu izpodleti, potem se zapišem filistrom ali pa vragu. Ljudje me pošteno opravljajo, jaz se jim smejim in kadim viržinke. Vesel sem vedno, kakor fant, ko si pripenja za trak ljubičin šopek rožmarina in zavriska, da odmeva čez dol in plan.
Zaljubi se, dekle, zaljubi, poj in uživaj, mladost beži, beži ... Boš videla Milana, tako je lep, kakor da so ga rodili solnčni žarki in dojile žlahtne rože!«
Milan je bil doma! Poznalo smu je na obrazu, da je baš okreva iz mučne bolezni. Ko je stisnil mehko Vandino roko v pozdrav sta oba zardevala skoro nevedoč zakaj.
Da, to je Milan, oni Milan, katerega je srečevala dan za dnem, ko se je vračala domov. Ali ni današnji poset Saše v zvezi s simpatijami? Da, Milan, tvoje oči so vabljive in tvoje ustnice so zapeljive! Zahvaljen, pozdravljen prijatelj Saša! Bog s teboj, kjerkoli hodiš!«
Saša se je kmalu poslovil z izgovorom, da mora na sestanek, natanko k tretji lipi v drevored.
Milan je pridržal Vando, češ, naj si ogleda knjižnico, slike in drugo, da mu je res drago in ljubo, ako ostane še par hipov, ko je vedno sam. Pripovedoval ji je izza dijaških let, o trudu in boju, a sedaj, ko je dovršil izpite pa pride nepoklicana bolezen. Med pogovorom niti zapazila nista, kako vstaja mrak iz kotov, mehak in tih, in da tudi na nji duši lega mehka in sladka vez, da so zazveneli prvi akordi visoke pesmi o ljubezni.
Milan je odprl balkon. Sveže in opojno so lebdeli julijski dihi in vabili mlada srca v jasno, zvezdnato noč! Milan in Vanda pa sta poslušala slavčevo pesem, ki je mirno plavala v daljave. Luna se je prizibala na obzor in kakor orijentalska kraljica jadrala više in više.
»Take noči jaz ljubim! Tako so sanjave, tako otožne kot smrt na stepi, in zopet tako razkošne, tako bogate in prelestne, kot je pomladni dih. Kako lepo mora biti daleč tam za gorami, katere je objela mesečina! Lepo, divno lepo mora biti tam doli, kjer pluskajo valovi in zibljejo male čolničke. Take noči me vodijo v sentimentalnost, kratijo mi spanje in dušo mi potope v neizmerno bol! Da se hočem otresti sanjarij, bi morala pozabiti predpreteklo dobo prevar, a prej še bi se morala učiti – pozabljati!«
»Tako mladi ste in naj bi že preživeli prevare, na katere bi se zamogli odločno opirati?«
»Morda bi se moj slučaj drugim zdel malenkosten. Prvo razočaranje navadno spravi človeka iz ravnodušja in posebno krepostna bi že morala biti ženska, ki bi prvo prevaro ravnodušno prenesla. Jaz nisem ena izmed onih flegmatičnih bitij, ki usodi pogumno nastavljajo čelo, češ, le udarjaj, a udarce bom odbijala, ker moje čelo je železno!«
»Prav gotovo se podcenjujete gospica! Najbrže je rana v vašem srcu še sveža, ko se zaceli in ozdravi boste gotovo drugače presojali. In da vas doleti nova prevara, ki bi bila s prvo istega izvira, gotovo je ne bo občutila vaša duša v sili in moči, kakor prvo. Vedni udarci usode sčasoma preustroje tudi najfinejšo, najobčutnejšo kožico v pravcato usnje!«
»Nemara bi vas zanimala povest moje prijateljice Zdenke. Ravno taka noč je bila, ko sem jo videla zadnjikrat, in rada se spominjam v takih urah nekdanjih lepih časov!«
Krasno zimsko jutro je bilo, ko sem jo prvič srečala v življenju. Vozila sem se v stolno mesto. Na postaji P. sem vstopila in našla v kupeju Zdenko. Pozdravila sem neznanko, stopila k oknu in opazovala zimsko jutro. Goré so rdele, kakor da so posute z rubini, snežno polje se je lesketalo kakor demanti in briljanti. Solnce so obdajali škrlatno rdeči oblački, ki so se raztegovali vedno više in više in izginjali, kakor bele meglice nad poljanami.
Zdenka je pušila cigarete in čitala časopis. Ko se je ustavil vlak, je stopila k meni in se predstavila.
Imponirala mi je. Visoka, krepka postava, črne ognjene oči, energičen nastop, sploh Zdenka ...
»Ta dolgočasna vožnja! Razun vas, gospica, se ni nihče izgubil v moj kupé. Še dve uri imam vožnje in potem s pošto še celo tri in toliko prtljage, kaj! Vse svoje bogastvo peljem s seboj. Prestavljena sem v zadnji kotiček domovine, tam bom samevala, brrr! Nič družbe, zabave, razvedrila, pošta dvakrat na teden, 150 otrok na dan, res, same dobrote našega idealnega poklica! Morda ne bo tako hudo, kakor si očrtavam novo življenje na tistih otožnih brdih in čereh, pri vsem tem vidim zopet kos svoje ljube domovine. Pisala vam bom, kako mi bode in sedaj moram prestopiti!«
Iskreno sve se poslovile. Kako je prišlo, da sem jo prvi hip vzljubila, to mi je še danes velika uganka.
Zdenka mi je mnogo pisala, a jaz se nisem mogla odločiti, da ji napišem prvo pismo, sploh prvo pismo, katero bi prejela ženska iz moje roke. In ona je bila prva ... Morda je ravno to vzrok moji nesreči ... Da vam bo vse jasno, vam omenjam še to: vzgojena sem v konviktu. Moja mati je zapustila meni, otroku ljubezni, precejšnje premoženje. Mojemu varuhu je naročila, da me izšola v konviktu, v katerega naj me izroči, ko dovršim šesto leto, z devetnajstim ali dvajesetim letom pa da ga zapustim. In, kakor da je ona slutila smrt ob mojem rojstvu, napisala je dolgo pismo svojemu otroku in ga poleg oporoke izročila svojemu zastopniku, koje naj mi izroči, kadar se mu bo primerno zdelo. Mati mi v pismu pogosto polaga na srce: »Varuj se žensk! Ne odpiraj jim srca, kakor knjigo, v kojo bi imela pogled vsaka, ki prestopi tvoj prag! Ne išči prijateljstva! Ženska je zmožna prijateljsko ljubav in zvestobo ohraniti ženski le toliko časa, dokler se ne vseli v srce ljubosumnost radi par oči, katerih si ne morete deliti. In vsaka ženska, ki ljubi je – sebična!«
V šolskih letih si nisem iskala prijateljstva. Prijateljice nisem imela, koji bi bila pisala, a površnim znankam pisati, nima smotra!
Na tropico pisem sem Zdenki odpisala zagotavljajoč jo svojih simpatij in vdanosti. Lepo je bilo najino prijateljstvo in sladke ure so šle mimo naju, ko sve si slikale življenje, ki je še daleč pred nama, a ki mora priti, da naju osreči v vseh željah, koje goji srce, duša ... Obljubila mi je, da me obišče o počitnicah na domu mojega varuha.
Nečak mojega varuha Dušan je baš tisto leto dokončal akademijo. Znala sem zanj, da živi, a poznala ga nisem. Moj varuh ga je povabil na počitnice, jas pa sem itak vedno k njemu zahajala.
Ko sem prišla na počitnice, je Dušan že obhodil vse loge in gaje. Bil je zdrav in vesel, kakor malokdo, ki preživi celo lego let med mestnim šumom in hrupom. Varuhu je bilo všeč, da sva se seznanila in da je gojil željo, da se tudi poročiva. Stara oskrbnica mi je pogosto zatrjevala, da nima Dušan para in to sem uvidevala sama takrat, ko mi je bil drag in ljub nad solnce in zvezde. Mislila sem, da je tako odkritosrčen, kakor sem mu bila jaz, no, morda mi je bil v tistem času, dokler ni prišla Zdenka.
Prijetno življenje je bilo, ko je prišla ona. Razvedrila je vse s svojim govorom, s svojim petjem in sviranjem. Oklenila sem se obeh z vso presrčnostjo in udanostjo. Lepi dnevi so to bili, a imeli so eno napako, da so minuli in se izgubili ...
Nekega dne je Zdenka izjavila, da takoj odpotuje. Iznenadeno sem jo vprašala po vzroku, a ni mi vedela odgovoriti.
Pregovarjala sem jo, da ostane vsaj še en dan, da se pogovorive, ker kdo ve, kdaj se zopet vidive. Ostala je. Jaz sem bila vesela, a ona zamišljena in potrta, pa mislila sem si, da ji je ločitev od mene tako mučna, ko me je vendar tako ljubila.
Naslednji dan je odšla, a tudi Dušan je izginil, ne da se poslovi. Varuh se je jezil nad Dušanom, a jaz sem ga opravičevala, da bi bila pa kaj hudega slutila ...
Pričakovala sem pisma, a čakala zaman. Povpraševala sem po Zdenki, nihče ni vedel za njo, varuh je pisal za Dušanom, a brezuspešno. Sedaj me je krepila misel, da sta šla oba po enoinisti poti! Kdo ve kam? Leta so že minula in nihče ne ve, kaj je s Zdenko, kje je Dušan!
Tudi takrat je bila taka noč, kakor nocoj, ko sem se poslavljala od Zdenke. Pač nisem mislila, da jo vidim zadnjikrat. In da mi danes piše in želi nevem kakšne žrtve, vse bi doprinesla, samo, da bi bila Zdenka še moja!«
Kljub bolehavosti je Milan spremil Vando in dogovorila sta se za bodoči dan. Shajala sta se, vedno ožje in tesneje je bilo njuno prijateljstvo, pa saj stoji tako zapisano!
In Vanda je plakala za tiho srečo in mirno zadovoljnostjo. Prišel je čas, ko je plakala za vsemi urami in minutami in zopet: prišel je čas, ko je oblastno vsplamtelo hrepenenje po tistih žalostnih očeh in rdečih ustnicah.
Jesenska roža mu je bila, kojo si pripnemo na prsi zbog dolgočasja po prvih vijolicah divne pomladi.
Milan je ostavil Vando brez besede slovesa. Nihče ji ni olajšaval žalostnih dni, koje ji je prinesla druga prevara. Meseci so se strnjevali v leta in čas je bežal zopet naprej. O Zdenki ni čula nikdar, kje je, kako je z njo in tudi o Dušanu in Milanu ni poizvedela nič pravega. Nekega dne pa dobi pismo.
»Draga Vanda!
Odpusti, da ne moreš odpustiti, pozabi, da ne moreš pozabiti, kljub temu prečitaj moj list.
Nocoj je pet let, kar sem se razstala s Teboj. Koliko bridkosti in žalosti sem Ti napravila, koliko gorja sem prestala jaz v teh letih. Pisala bi Ti bila že davno, a nikdar ni bilo poguma in moči! Nocoj pa ni stvari, ki bi mi zabranila pisati, dokončati in odposlati ta list.
Nocoj je pet let! Intenzivno se spominjam Tvoje sobice, kojo si Ti oživela s svojim svežim življenjem. Takrat sve se razgovarjale zadnjikrat in si zatrjevala neomajno ljubezen in zvestobo. V mojem srcu je že takrat zevala globoka rana, kojo sem Ti prikrivala – boječ se – Tvoje sodbe. Ti si bila vesela, kakor pomladni solnčni žarek, razposajena, kakor metuljček, ki poljubuje cvetoče rože. Igrala sem citre, ki so baš oni večer donele nenavadno otožno, kakor pritajen jok izgubljene duše. Zdenka! V slovo sem Ti igrala svojo kompozicijo »Snežinke« in pri zadnjih akordih se je utrgala struna. Nehote sve se spogledale, obe je obšla tajna groza, da sve onemelo zrle v struno. Usoda je dala znamenje! Na Tvoj obraz je legla senca, kakor da si v onem trenotku čitala povest mojega srca. In v tem je vstopil Dušan! Prisiljeno veseli so bili zadnji trenotki tistega večera. Dušan je pel, da zatre glas vesti.
Moje stanje mi skoro ne dopušča, da bi Ti podrobno očrtavala prve mesece po najinem razstanku. Dovolj! Dušanu sem verovala, a zapustil me je samo; zapuščena od vseh sem trpela bedo in pomanjkanje, dušo mi je morilo kesanje v taki meri, da sem hotela položiti roko na sebe. Pa srce mi je vstrepetalo, prestrašila sem se in gnusila sem se sama sebi ... S podvojeno močjo sem se trudila, poučevala klavir za skromen denar, da pripravim za mlado življenje, ko zagleda beli dan ...
Zaklepala sem se pred ljudmi v svojo ječi podobno sobico in ždela v sanjah preteklosti. V teh sanjah sem iskala pota do križa na skali, da bi zazrla Tebe, kjer sve si tolikrat zagotavljale prijateljstvo. Vstvarjala sem si najlepše slike iz minole dobe, ko sve hodile roko v roki po osamljenih brdih tožnih krajin. In vendar se mi je zdelo vse to, kakor gosta megla, ki se privleče izza gore, zakrije rosni dol, a se polagoma brez sledu izgublja v daljavo.
Ko sem se zbudila iz bdečih sanj in gledala v temno bodočnost, me je pojila in morila bojazen, da ne bom imela moči živeti. In zopet sem se zamislila. Kakor beli oblaček je priplavalo k meni ljubko dete, me smehljajoče gledalo in stegovalo ročice proti meni, kakor da izgovarja: »Življenje si mi dala, daj, ohrani in čuvaj ga!«
Vse dni in vse noči sem preplakala v bedi. Gladovala sem, štedila, in čas je bežal. Pisala nisem nikomur, najmanj onemu, ki mi je obetal in prisegal. Darovala sem mu vse, žrtvovala mladost in poštenje, kar se ne preplača z dukati, in končno – ljubila sem ga. Zakaj, ne vem! Vprašaj solnce, zakaj sije, vprašaj rože, zakaj cveto. Misel, da moram živeti nežnemu bitju, ki ga nosim pod srcem, me je vzdrževala, da nisem obupala.
Vanda, opisati ne morem ono rajsko radost, srečo in blagor, čustva in čutila, ko sem prvič poljubila trepetajoč in plakajoč nežne ustnice svojega otroka. Čez hrib in breg po ostrem kamenju in trnju bi šla, samo, da ohranim nedolžno bitje, kojemu sem dala življenje. Bodočnosti se nisem več bala, pogled na malega sinčka mi je dajal pogum in vlival moč. Slabotna sem zapustila bolnišnico, malega Branka sem dala v oskrbo k neki ženici, kjer sem stanovala tudi jaz in poučevala sem dalje klavir. Prve čase sem bila izmučena do smrti, ko sem prišla domov, ali pogled na otroka, in vse je bilo pozabljeno in prestano.
Pa vse je minulo! Mislila sem, da bo vedno tako, a danes je vse drugače. Srečna sem, brezmejno srečna! Seznanila sem se pri neki družini, kjer sem poučevala, z absolviranim juristom in danes sem njegova žena. Branko je krepak deček in moj mož ga ima jako rad.
Vanda! Odpusti mi in pridi, ko Te brzojavno pozovem, kumovala boš! Prej pa mi odgovori na moj list, kako je s Teboj in prosim Te še in še, da mi odpustiš. Vem, da si blago srce, ali krivico in gorje, katero sem Ti napravila, ni lahko pozabiti. Da mi ne odpustiš, pa tudi ne znaj moje sedanje ime, v slučaju odgovora odgovori v trg, kjer je pismo oddano pod »Zdenka« p. ležeče.«
Vanda je bila presrečna, da je zaznala o Zdenki. Odpustila ji je vse, saj to je bilo že daleč v življenju. Pisala je Zdenki, da pride, kadar želi, da bi rada videla i sinčka Branka. Zdenka ji je zopet odpisala, da lahko takoj pride saj so itak počitnice, da si boste pripovedovale o vsebini minulih petih let in tako dalje.
Vandi se je čudno zdelo, da Zdenka v opetovanem pismu želi naslov na pošto. Morda mi še ne zaupa, si je mislila in pisala Zdenki, da pride tainta dan, samo označi naj ji, kje naj izstopi, ko ne ve gotovo, kje biva, ko pismo ni oddano v kraju.
Vanda se je odpeljala. Na postaji jo je čakal voz, ki jo je pripeljal v trg R. Presrčno svidenje! Vanda in Zdenka ste bile srečne! Zdenka ji je pripovedovala, kako se je seznanila s svojim možem, da je srečna in zadovoljna ter da nje mož Vando pozna.
»Veš, ko sem mu nekoč pravila, da bi najraje, da kumuje moja nekdanja prijateljica, kateri sem storila, kakor sem ti že pravila, veliko krivico. Sprijaznile bi se zopet in moja sreča bi bila popolnejša. Moj mož je bil zadovoljen, no, pisala sem ti in sedaj si tukaj, draga moja! Sicer sem pa poslala služkinjo po moža v pisarno. Vsak hip mora biti tukaj!«
Na koridoru so se slišali koraki vedno bliže in bliže in med vrati se je prikazal Zdenkin mož – Milan.
»Našla sem svojo Vando,« je rekla Zdenka.
Vanda je ostrmela. – Milan! Vanda je težko premagala svojo notranjost, da ni dala duška nepričakovanemu svidenju! Milan je to opazil, zato se je kmalu oproste poslovil, da ga čaka v pisarni mnogo klijentov ter da se zvečer več pogovore. Ko je Milan odšel, je Vanda tesno objela Zdenko in ji povedala, kako se je seznanila in razstala z Milanom.
In končno ji je pripomnila:
»Da me je Dušan ostavil, to sem že prebolela, a za teboj, Zdenka, sem vedno plakala in žalovala. Da bi bila pa jaz kdajkoli zaznala, da bi te bil Milan pustil v sramoti, bi poginil pred menoj kakor pes, ne oziraje se na to, da sem pripela Milanu lilijo belo na srce! Jaz bi te bila maščevala, Zdenka! Dušan pa je mrtev za nas, jaz sem ga pozabila, ti si prestala in Branko ima očeta v Milanu!«
Ko je prišla Vanda zopet na svoj dom, so zadehtele rože in krizanteme v modrih čašah, kristalnih vazah in pisanih majolikah, a Vanda si je izplakala zadušene solze, saj ni bila za srečo rojena.